Avtor: Naslov:

dr. Ale Zavrnik Homo Criminalis: Upodobitve zloinskega subjekta v visokotehnoloki drubi tveganja Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Matja Jager Izdajo je finanno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Izdal in zaloil: Za izdajatelja: Sofinancer:

Recenzenta:

prof. dr. Ljubo Bavcon prof. dr. Katja ugman Stubbs Oblikovanje Pika kraba s.p. 150 izvodov

Tisk: Naklada: Prvi natis Ljubljana, 2009

CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 343.9 165.12:340.12 ZAVRNIK, Ale Homo criminalis : upodobitve zloinskega subjekta v visokotehnoloki drubi tveganja / Ale Zavrnik. - 1. natis. Ljubljana : Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2009 ISBN 978-961-6503-14-3 248634112

INTITUT ZA KRIMINOLOGIJO pri Pravni fakulteti v Ljubljani

HOMO CRIMINALIS:
UPODOBITVE ZLOINSKEGA SUBJEKTA V VISOKOTEHNOLOKI DRUBI TVEGANJA

ALE ZAVRNIK

Ljubljana 2009

KAZALO
1 KAJ JE SUBJEKT? .............................................................................. 1
Duh asa in subjekt ....................................................................................... 1 Subjekt in znanost ......................................................................................... 4
Subjekt v filozofiji ................................................................................................. 5 Subjekt v politini teoriji ...................................................................................... 8 Ljudstvo .............................................................................................................. 8 Imperij in mnotvo ............................................................................................. 9 Subjekt v kriminologiji ....................................................................................... 11 Zloinec v klasini in pozitivistini kriminologiji............................................ 12 Zloinec v kritini in radikalni kriminologiji ................................................... 13 Zloinec v asu ................................................................................................. 13 Zloinec danes .................................................................................................. 15

Subjekt in Homo Criminalis....................................................................... 18

2 VZNIK SUBJEKTA: OD PREDMODERNE DO POSTMODERNE ................................................................................................................. 20

Prehod iz predmoderne v moderno ........................................................... 22
Predmoderni osebnostni ideali ........................................................................... 22 Cogito, ergo sum .............................................................................................. 23 Moderni osebnostni ideal in delo na sebi .......................................................... 24

Vznik subjekta in kriminoloke znanosti .................................................. 26

Kaj je kriminologija? .......................................................................................... 26 Mit o rojstvu kriminologije .......................................................................... 27 Osredotoanje na zloinca ................................................................................ 28 Klasina kriminologija........................................................................................ 30 Beccarijevo pojmovanje zloinca..................................................................... 30 Prelom z metafizinostjo predmoderne ............................................................ 31 Padec v metafizinost moderne ........................................................................ 33

Prehod iz moderne v postmoderno ............................................................ 35

Moderna in subjekt ............................................................................................. 35 Kriminologija in kazensko pravo v moderni .................................................... 36 Moderna in nasilje ............................................................................................ 37 Postmoderni naproti? ......................................................................................... 39 Koncept postmoderne ....................................................................................... 39 Postmoderna in konec nasilja? ......................................................................... 40

Sklepno ......................................................................................................... 43
v

3 KAZENSKOPRAVNI SUBJEKT: PRAZNA FORMA APERCEPCIJE ..................................................................................... 45

Subjekt in moderno pravo .......................................................................... 45
Subjekt v pravu ................................................................................................... 46 Pravni subjekt...................................................................................................... 46 Pravni in naravni subjekt .............................................................................. 47 Most med kazenskim in naravnim subjektom .............................................. 49

Vsebina kazenskopravnega subjekta ......................................................... 51 Naelo materialne resnice in kazenskopravni subjekt ............................. 53
Odnos subjekta do realnosti ............................................................................... 53 Psiholoka pojmovanja subjekta........................................................................ 57 Primerjava pojmovanj realnosti in psiholokih pojmovanj subjekta ............ 59 Resnica in subjekt v inkvizitornem in akuzatornem kazenskem postopku ... 60 Sklepno ................................................................................................................. 63

Restorativna pravinost in kazenskopravni subjekt ................................ 65

Restorativna pravinost: moderna in kazenska paradigma?........................... 65 Stranke restorativnega postopka ....................................................................... 66 Zasebno in javno v restorativni paradigmi ....................................................... 68 Kolapsiranje javnopravnega v zasebnopravno kaznovanje .............................. 70 Pojmovanje subjekta v restorativni pravinosti............................................... 71 Odnosi moi v oblikovanju subjekta ................................................................ 71 Diskurzivno oblikovanje subjekta .................................................................... 72 Subjekt in sprava................................................................................................. 74 Sklepno ................................................................................................................. 76

4 ENSKA SUBJEKT: CONTRADICTIO IN ADIECTO?................. 77

enska skrena na telo ................................................................................ 77 Kaj je feminizem?.................................................................................... 79 Kaj je spol?................................................................................................... 81
Spol kot bioloka kategorija ............................................................................... 81 Spol kot odraz biologije in spolna vloga kot odraz kulture............................. 82 Spol in spolna vloga kot drubeno-kulturni proizvod ..................................... 84

Feministina kritika znanosti ..................................................................... 87

Feministina kritika znanstvene objektivnosti ................................................. 87 Feministina kritika koncepta racionalnosti .................................................... 89 Feministina kritika nosilca vednosti ................................................................ 91

Feministina kritika prava in kazenskopravne konstrukcije enske .... 93

Feministino razumevanje prava....................................................................... 93 Pravo je seksistino ...................................................................................... 93 Pravo je moko ............................................................................................. 94 Pravo je spolno preddoloeno in spolno preddoloa ........................................ 95 vi

Subjektivne pozicije ensk v pravu................................................................ 96 Subjektivne pozicije morilk.......................................................................... 97 Sindrom pretepene ene ............................................................................. 100 Posilstvo in enska subjektivnost ................................................................... 101 Standard razumnega loveka in enska ...................................................... 103

Sklepno ....................................................................................................... 105

5 DIGITALNI SUBJEKT: ZLOINEC BREZ TELESA .................. 107

Informacijska tehnologija, druba in subjekt......................................... 107 Informacijska tehnologija, zloin in nadzorovanje ................................ 110 Subjekt v kibernetskem prostoru: Kdo smo, ko smo on-line? .......... 113
Kibernetska realnost: osvobaja ali zasunjuje? ............................................. 113 Kibernetska identiteta....................................................................................... 115 Tatvina identitete ............................................................................................ 117 Pravo o identiteti?........................................................................................... 119 Kibernetske skupnosti....................................................................................... 120

Sklepno ....................................................................................................... 124

6 SOMATINI SUBJEKT: OD FRENOLOGIJE DO GENO- IN NEVROKRIMINOLOGIJE ................................................................ 127

Biotehnoloka revolucija: vpliv na vednost o subjektu in zloinu ........ 127
Znanosti o ivljenju in druboslovje: boj med vednostmi............................. 127 Kaj je biotehnoloka revolucija? ................................................................. 130 Nevroznanost in zemljevid moganov ....................................................... 131 Molekularna genetika in katalog genov ......................................................... 131 Kritino o dosekih znanosti o ivljenju ......................................................... 132

(Neo)biokriminologiji naproti .................................................................. 135

Biokriminologija v postindustrijski drubi..................................................... 136 Vznik somatinega subjekta ......................................................................... 137 Kriminoloke implikacije somatinega subjekta........................................ 140 Znanosti o ivljenju in koordinate subjekta ............................................... 141 Telo in duh...................................................................................................... 141 Svobodna volja in determinizem .................................................................... 141 Narava in kultura ............................................................................................ 144

Znanosti o ivljenju v kazenskopravnem sistemu .................................. 145

Odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ............................................................ 145 Kriminalitetne prevencijske strategije ............................................................ 147 Sojenje in izvrevanje kazenskih sankcij ........................................................ 148 Sklepno ............................................................................................................... 149

Kritino o neobiokriminologiji ................................................................. 150

vii

7 GOVOREI SUBJEKT: ODGOVORNOST ZA SOVRANE BESEDE............................................................................................... 152

Kaj je sovrani govor ................................................................................ 152
Sovrani govor kot pravni koncept.................................................................. 153 Sovrani govor kot indirektno govorno dejanje............................................. 154

Dekonstruktivistino pojmovanje odgovornosti za sovrane besede.... 156 Psihoanalitino pojmovanje odgovornosti za sovrane besede ............. 159 Kazenskopravno pojmovanje odgovornosti za sovrane besede........... 161
Pravica do svobode izraanja........................................................................... 161 Omejitve pravice do svobode izraanja .......................................................... 162 Sovrani govor in kriminaliteta iz sovratva .................................................. 165 Vrednostna pristranost prepovedi sovranega govora .................................. 167

Sklepno ....................................................................................................... 171

8 PSIHOANALITINI SUBJEKT: VZNIK IN PADEC NOTRANJEGA ZAKONA................................................................... 173

Psihoanaliza v postmoderni ...................................................................... 173 Psihoanaliza in pravo ................................................................................ 175 Ojdipizacija: vzpostavitev notranjega zakona........................................ 180
Freudova zasnova ojdipske situacije ............................................................... 181 Mit o umoru oeta prvobitne horde ................................................................ 185 Vez med notranjim in zunanjim zakonom..................................................... 186 Lacanovo pojmovanje subjekta ....................................................................... 187 Klinine osebnostne strukture ........................................................................ 188 Lacan in ojdipska situacija ............................................................................. 189

Deojdipizacija: padec notranjega zakona ............................................... 193

Razsredien postmoderni subjekt .................................................................. 193 Ojdipske instance v sodobni druini................................................................ 194 Drubene posledice padca zakona ................................................................... 196

Sklepno ....................................................................................................... 198

9 POVZETEK....................................................................................... 201 Literatura.............................................................................................. 209 Stvarno in imensko kazalo................................................................... 230

viii

1 KAJ JE SUBJEKT?

Duh asa in subjekt

Pojem subjekt je vena tema zahodne filozofije, ki danes po eni strani razglaa metafizino smrt univerzalnega subjekta,1 po drugi strani pa vpraanje o tem, kaj sploh je lovek, postaja tema filozofske prihodnosti.2 Tema tudi ni ve le predmet obravnavanja v politini teoriji, ki se osredotoa na individuum kot temelj drubene ureditve v mitu o drubeni pogodbi. S subjektivnostjo in subjektom3 se danes ukvarjajo tevilna znanstvena podroja, na katerih je bilo to temo do nedavnega nemogoe in nepotrebno preizpraevati. Teoretiziranje o subjektu je postalo tudi del naravoslovnih ved. Kognitivna znanost poskua pojem subjekta redefinirati z raunalniko podprtimi raziskavami spomina, zaznavanja in obdelave informacij v nevronskih mreah. Biotehnoloki razvoj omogoa genske manipulacije, ki (lahko) privedejo do nerazpoznavnosti loveka, kakrnega smo poznali doslej: kakna je ideja lovekosti, ki je ta razvoj ne bi smel prestopiti? Za Habermasa4 je to ideja vrstnoetinega samorazumevanja, etika vrste, ki zajema in upoteva eksistencialno samorazumevanje loveka, hkrati pa ga dojema kot pripadnika vkljuujoe vrste. Temo o subjektu sreamo tudi pri presojanju vplivov globalizacije. Upravljanje s strahom pred identitetnim ogroanjem sprio migracijskih tokov je sestavni del politinega boja za oblast. Pomen subjekta in njegove identitete je povzdignjen na nacionalno in nadnacionalno raven. V predvolilni bitki za predsedniki poloaj v Franciji je na primer predsedniki kandidat Sarkozy obljubljal ustanovitev posebnega Ministrstva za

Napad na koncept subjekta oziroma metafiziko subjekta se v veliki meri povezuje s (francoskim) (post)strukturalizmom avtorjev, kot sta Michel Foucault, Jacques Derrida. Glej na primer Foucaultevo razglabljanje o nastanku figure lovek in razglasitev njegove smrti v Besedah in reeh. Gre za antihumanizem, napad na transcendenco, na dejstvo, da ni razlike med religiozno mislijo, ki oblast nad naravo pripisuje Bogu, in moderno mislijo, ki isto oblast pripisuje loveku. Tako transcendentna figura Boga kot transcendentna figura loveka vodita k vsiljevanju drubene hierarhije in dominacije. Glej Foucault 1969. Podobno Collin 2004.
2 3

Po Cramer 1987. Glej Carr 1999.

Na bolj sploni ravni je subjekt v filozofiji razumljen kot obi pojem, subjektivnost pa je nasprotno vezana na posamezno.
4

Habermas 2005: 127.

imigracijo in nacionalno identiteto. Ob vkljuevanju Slovenije v EU smo se spraevali: ali bo integracija razkrojila slovensko identiteto? Kljub temu, da je danes slovenski jezik uradno enakovreden drugim evropskim jezikom, ga hkrati dojemamo kot ogroenega, kar naj bi razkrojilo subjektovo najbolj intimno substanco. Pape Benedikt XVI. pa je ob sprejemanju Pogodbe o Ustavi za Evropo trdil, da je Evropa odpadla od lastne identitete ne le zato, ker pozablja na kranske korenine, temve ker zanika svojo lastno identiteto. Vpraanje subjektove identitete je v postindustrijski drubi tudi vpraanje ekonomskega sistema: ali je identiteta javno dobro, ki jo mora skupnost podpirati z javnimi sredstvi? Subjekt in identiteta sta postala sestavni del politinega boja za oblast, kljuna tema globalizacijskih in integracijskih postopkov in etine uporabe sodobne tehnologije. Premik k subjektu je opaziti tudi v kriminologiji, kjer je bil subjekt kot Zloinec (Homo Criminalis) v pozitivistinih kriminolokih olah vedno predmet raziskovanja. Lombrosov L'Uomo Delinquente (1876) je prispeval k nastanku kriminologije kot znanstvene vede. Premik k iskanju tveganj v sodobni stehnizirani drubi nas danes vraa k njegovi metodi usmerjanja pozornosti na zloinca kot vira kriminalnega zla. Namesto Lombrosovega merjenja lobanj danes prehajamo k merjenju manjih telesnih delov, k identificiranju kriminalnih genov, analizi abnormalnega nevrolokega delovanja moganov, ki naj pokae na posameznikovo kriminalnost in statu nascendi e preden je ta storil problematino dejanje. Neofrenologija, oplemenitena z visoko tehnolokim znanjem, naj bi podala dokonen odgovor na vena kriminoloka vpraanja z objektivno in vrednostno neoporeno natannostjo. (Ponovno) si je zadala nalogo izmeriti normativnost (kriminalnost), zakodirano v telesu zloinskega subjekta. Subjekt, na katerega se osredotoajo tevilne znanstvene vede, postaja danes hkrati tudi predmet razprav o krizi subjekta. Subjekt izginja, razpada, se razkraja in potrebuje filozofsko, znanstveno, politino, moralno, religiozno in psiholoko pomo. Ta kriza se ne odraa zgolj v osebnem kriziranju posameznikov in tega, da posameznik v prizadevanju po srei posega po vedno novih tehnikah in oblikah pomoi,5 temve tudi v povsem filozofskem smislu, na kar kaejo izmenjujoi se napadi in obrambe kartezijanskega subjekta v filozofiji.6 Praviloma zato danes o subjektu stee beseda takrat, ko ga je potrebno redefinirati ali reafirmirati.7 Na podroju kriminalitete in kazenskopravnega odziva nanjo se kriza odraa v poudarjanju posameznikove racionalnosti in svobodne volje, ter poudarku na njegovi odgovornosti tudi za fizino varnost (poleg tevilnih razsenosti socialne varnosti). Ti poudarki so sestavni del zaostrovanja v kaznovanju ob vraanju neoklasicistinih idej in
5 6

Glej Salecl 2004 in Bruckner 2004.

iek v The Ticklish Subject uvodoma razloi, da njegovo delo poskua ponovno uveljaviti kartezijanski subjekt, katerega zavraanje vzpostavlja tihi pakt vseh strani, ki se zdaj spopadajo v intelektualnem svetu. Po njegovem mnenju se vse te usmeritve (sicer lahko) uradno med seboj bojujejo na smrt (habermasovci proti dekonstruktivistom, znanstveni kognitivisti proti obskurnemu new ageu itd.), v resnici pa so vse zdruene v zavraanju kartezijanskega subjekta. iek 1999a: 15. Trstenjak iz drugega miselnega horizonta meni podobno: Klic naega asa je: Glej, lovek! lovek, glej, tvoja podoba! Naloga tisoletja je: Szein tn nthropon; reiti loveka v znamenju loveka. Po Trstenjak 1994: 180.
7

z njimi povezane neoliberalne ekonomske politike od 70. let prejnjega stoletja dalje.8 Nad determiniranim in drubeno vraenim posameznikom pa ni mogoe izvajati in upraviiti stroge (in vedno stroje) kaznovalne politike.9 Osredotoanje na subjekt je del globljih premikov, je del sodobnega posameznikovega odnosa do sveta, ki je v smislu Jaspersove10 analize zgodovine, pretresenost. Ta nas usmerja k subjektu in vodi v filozofijo eksistence. V tem smislu je zato tudi priujoe delo sad svojega asa (Zeitgeist). Obraa se navznoter, v proces kriminolokega zrenja, reflektiranja in identificiranja kriminalnega problema, ki se zaradi ideoloke prikladnosti vedno znova obraa na zloinca in, presenetljivo, tam tudi vedno znova odkrije vir zla in hkrati z njim tudi sredstva za njegovo odpravljanje. Sodobni duh asa je za kriminologijo toliko bolj kljuen, ker njeno pozornost obraa (in vraa) k zloincu, domnevnemu viru zla, kot je veljalo v asu vznika kriminoloke znanosti. Znanstvena kriminologija se je oblikovala na vednosti o subjektu zloincu, na predmetu preuevanja, ki naj preseka z metafizinimi domnevami klasine doktrine o svobodnem in racionalen subjektu. Njeno poglavitno vpraanje je bilo: Kaj je v bistvu zloinec?11

8 9

Glej Wacquant 2008.

Beck o razmerju odgovornosti posameznika in drube meni, da ivljenje postane biografsko razreevanje sistemskih protislovij. Tveganja in protislovja e naprej proizvaja druba, individualizirana je le dolnost in nujnost, da se spopadamo z njimi. Beck 2001: 199. Bauman podobno meni, da individualizacija ostaja in prinaa doslej neznano svobodo eksperimentiranja vse vejemu tevilu mokih in ensk toda (timeo Danaos et doma ferentes) prinaa tudi doslej neznano nalogo, da se ukvarjamo z njenimi posledicami. Vse veje neskladje med pravico samouveljavljanja in zmonostjo nadzora drubenih okolij, ki omogoajo ali onemogoajo tako samouveljavljanje, se zdi glavno protislovje tekoe moderne protislovje, ki bi se ga morali nauiti kolektivno obvladovati s preskuanjem, kritinim razmiljanjem in drznim eksperimentiranjem. Bauman 2002: 4950. Glej e Garland 2001 in Christie 1993. Jaspers, K. (1986). Einfhrung in die Philosophie, 25. izdaja, s. 16. (Po Kaufman 1994: 27 in nasl.)
11 10

Glej Garland 1985: 122.

Subjekt in znanost
Naelo subjektivnosti v smislu avtorefleksivne strukture in subjektovega navznoter usmerjenega delovanja je temeljna znailnost moderne dobe.12 Ta subjektivni princip doloa vse momente, ki so se oblikovali v moderni kulturi. Religiozno ivljenje, drava, druba, znanost, morala in umetnost se preobraajo v uteleenja naela subjektivnosti. Subjekta zato ni mogoe misliti brez hkratnega premiljevanja o kulturnodrubenih okoliinah, individualnih psihologijah mislecev, njihovih osebnih preokupacijah in ivljenjskih izkunjah.13 Znanstveni diskurz o subjektu je torej po eni strani omejen, kolikor je omejena tudi znanost sama. Po drugi strani pa znanosti postavlja meje subjektivnost. Izhajajo iz Gadamerja, ki postavlja sile subjektivnosti, kulture in zgodovine za meje znanosti, je nikoli dokonno poznavanje subjektivnosti oziroma lovekovega miljenja razlog, da znanost nikoli ne more biti povsem objektivna in vrednostno ali ustveno neobremenjena analiza naravnih pojavov tam zunaj. Dokler nimamo vpogleda v subjektove najgloblje elje in motive, tudi znanost ne more biti popolnoma transparentna in vrednostno ista. Kot meni Gadamer za naravoslovne (trde) znanosti (kar velja a fortiori za druboslovje) v eseju Resnica v druboslovju:14 naravoslovne znanosti so nedvomno prekosile druboslovne v smislu metode, empirine preverljivosti in nadzorovanja narave, vendar ne vsebujejo tega, kar je najbolj vredno vedeti, tj. konnih namenov, ki jim mora sluiti vse nadzorovanje narave in lovekih bitij. V moderni znanosti so nastale tevilne podobe subjekta: kogito, intencionalni subjekt, transcendentalni subjekt, avtonomni subjekt, psiholoka osebnost, v lingvistiki avtor, gramatini subjekt (osebek), mesto subjekta (ki vznikne z izjavo), zloinec v kriminologiji, individuum, dravljan, pravni subjekt (fizina in pravna oseba) kot nosilec pravic in dolnosti. Danes imamo polifonijo znanstvenih diskurzov o subjektu, ki zarisujejo zemljevid subjektivnosti. Vsi pojmi opisujejo drug del zemljevida oziroma dela loveka kot naravne vseobsene osebe. Izhajajo iz razlinih kulturnih okolij, (vzhodnih ali zahodnih) filozofskih ali religioznih izhodi, razlinih podroij obravnave (filozofija, sociologija, psihologija, antropologija) in druganih nivojev abstraktnosti.

Tako Hegel, ki subjektivnost razume v naslednjih tirih temeljnih konotacijah: (1) individualizem, po katerem lahko neskonno posebna osebnost izraa svoje hotenje, (2) pravica do kritike, ki zahteva, da se subjektu kae kot upravieno tisto, kar mora vsakdo priznavati, (3) avtonomija delovanja in (4) idealistina filozofija. Heglovo pojmovanje moderne in subjektivnosti po Cerar 2001: 184186. Glej razlago e v Habermas 1988: 2122.
13 14

12

Glej Nicholls 2005: 155.

Gadamer, H.-G. (1994). Truth in the Human Sciences. V: B. R. Wachterhauser, ed., Hermeneutics and Truth. Evanston, IL: Northwestern University Press, s. 2532: 26. (Povzemam po Nicholls 2005: 155.) V orig. se naslov glasi Wahrheit in den Geisteswissenschaften, pojem Geisteswissenschaften se nanaa na druboslovje in humanistiko. Prav tam.

Subjekt lahko opredelimo z ontolokega vidika kot ozaveenega nosilca dejanj oziroma lastnosti,15 s psiholokega vidika kot individuum, ki je nosilec vsega zavestnega in nezavednega doivljanja,16 pravni subjekt17 pa po eni strani kot loveka, ki nastopa v prednormativnih pravnih odnosih, po drugi strani pa kot ideoloko normativno nadgradnjo prvega pojma (kot subjekta pravic in dolnosti). Subjekt v filozofiji O genezi pojma subjekt v filozofiji Burger18 meni, da je edini moni rezultat diskusije o subjektu in njegovi kritiki lahko zgolj njegova relativizacija in suspenzija univerzalne pozicije, ki opredeljuje filozofijo subjektivnosti. Subjekta ni mogoe odstraniti ali suspendirati, mogoe pa je doloiti njegov poloaj v filozofiji in teoriji. Razprave o subjektu najdemo v filozofiji eksistence, analitini filozofiji, filozofiji jezika, pri Descartesu (mislei jaz), Nietzscheju (nadlovek oziroma ezlovek), Husserlu (transcendentalni in empirini subjekt), Kantu (kot izvor moralnega zakona) in Wittgensteinu (subjekt).19 Zgodovinsko gledano obstaja pojem subjekta od Aristotela dalje, eprav ne eksplicitno in tudi ne v pomenu samoreferennosti in refleksivnosti, kot ga razumemo danes. Aristotelov pojem hypokeimenon je bil e precej oddaljen od dananjega pojma. Hypokeimenon pomeni to, kar je spodaj leee.20 Pojem je razumljen kot anonimni nosilec pomena v slovninem in loginem smislu. Aristotel je pojem uvedel pri obravnavi narave, kjer je razlikoval to, kar se vasih pripeti stvari, in stvar, ki se ji to pripeti. Pojem substantia ali subiectum je prevod Aristotelovega pojma v latinino, pomeni pa to, kar ostaja nespremenjeno, ker omogoa vse spremembe.21 Pojem osebe (lat. persona) se je razvil iz grke besede prosopon (maska) in je pri starih Rimljanih oznaeval masko gledalikega igralca.22 Latinska beseda persona je
Cerar 2001: 421. Slovar slovenskega knjinega jezika subjekt opredeljuje kot kdor uti, misli, deluje. Musek opredeljuje pojem osebnosti kot relativno trajno in edinstveno celoto duevnih, vedenjskih in telesnih znailnosti posameznika. Ta celota ni amorfna, brezlina in kratkotrajna, temve relativno stabilna in dosledna. Osebnost ima tudi svojo identiteto. Gordon W. Allport je razvrstil (l. 1937) mnoico monih definicij osebnosti v skupine: (1) omnibus definicije, ki govore o osebnosti kot o skupku ali vsoti vseh znailnih psihofizinih sestavin posameznika, (2) definicije, ki poudarjajo urejenost in celovitost osebnosti, (3) hierarhine definicije, ki gledajo na osebnost z vidika hierarhino razporejenih slojev, (4) definicije, ki poudarjajo prilagajanje in (5) definicije, ki obravnavajo osebnost z individualnega in razlikovalnega vidika. Musek 1993: 22, 38, 4246.
17 18 19 20 21 16 15

Po Cerar 2001: 421. Burger 1990: 11. Glej e Carr 1999. Gadamer 2000: 276.

Subiectum pomeni podmet, izvira pa iz pojma subiicere, ki pomeni vrei pod.... Po Verbinc 1994.
22

Po Cerar 2001: 422.

obdrala ta grki pomen, sestavljena pa je iz besed per (skozi) in sonare (zveneti), kar ponazarja masko, skozi katero se slii igralev glas. Pojem oseba (persona) danes na splono oznauje loveka kot taknega, eprav vsebina obeh pojmov ni identina.23 Poglavitno je razlikovati pojem osebe od (mlajega) pojma osebnosti, ki je njegova nadgradnja. Oseba se praviloma nanaa na posamezni individuum in oznauje njegovo identiteto, osebnost pa je ve kot zgolj identiteta in oznauje samozavedajoega se posameznika, ki se oblikuje kot celovito, delujoe in relativno svobodno bitje v odnosu do drugih posameznikov in drube. Vsak lovek je zato oseba, ni pa vsaka oseba tudi osebnost. Do modernega pojma subjekta pridemo prek Descartesa. Rn Descartes (1596 1650) je ustoliil zavest, kogito kot subjekt, kot izhodie spoznanja in filozofije. Ta pridobi epistemoloko vodilno vlogo in postane osnova, ki vztraja vsem dvomom navkljub. Kogito je osnova modernega sveta, ki tvori podlago tevilnim drugim subjektom, tudi pravnemu subjektu. Ta spoznavnoteoretini subjekt je celovita osebnost, samostojen in avtonomen, ki svet zunaj sebe spoznava po svojih lastnih moeh. ele Immanuel Kant (17241804) je omogoil premik iz te substancialnosti,24 ko je subjekt umestil v odnos subjekt objekt. V Kritiki istega uma razlikuje med umom in razumom: um je nekaj, kar je ve kot lovek, kar stremi k preseganju konkretne situacije, za razliko od razuma, ki se giblje v okviru danega poloaja. Objekti uma so tisti objekti, ki jih lahko zgolj mislimo, njihovega obstoja pa ne moremo preverjati empirino. Revolucija, ki jo napravi Kant, je povezana s podelitvijo vodilne vloge subjektu. lovek se ne ravna po predmetih, temve se predmeti ravnajo po miljenju. Tako kot je naa utna sposobnost omejena in ele na senzorini aparat vzpostavlja predmete, tako Kant za um meni, da ima svoje zakonitosti, pojme in like, ki se jim mora predmet prilagoditi, da ga lahko mislimo. Te iste pojme je Kant imenoval kategorije, ki so a priori dane kot liki umske zmonosti. isto spoznanje vsebuje samo formo, s katero nekaj spoznavamo, vsebine pa, ki prihajajo samo iz izkustva (ne iz razuma), veljajo samo a posteriori in zato niso iste.25 S tem, ko je Kant prepoznal funkcijo subjektivnosti v transcendentalni sintezi spoznanja (apercepcije), ki mora biti sposobna spremljati vse nae ideje in jim podeljevati enotnost, je omogoil prehod od substance k subjektu.26 Tako kot je Aristotel spremembe v naravi opisal kot nekaj, kar zgodi temu, ki ostaja nespremenljivo, tako je Kant v spreminjajoih se idejah prepoznal osnovo, ki ostaja

23 24 25

Po Cerar 2001: 423. Glej Gadamer 2000: 277.

Misli brez vsebine so prazne, zori brez pojmov so slepi. Kant, I., Kritik der reinen Vernunf, B 75. (Po Kaufmann 1994: 3334, op. 42.)
26

Po Gadamer 2000: 277.

nespremenljiva. Vse ideje pripadajo preostalemu Sem. Struktura refleksivnosti, ki je glavna znailnost samo-relacionalnosti in sebstva, se s tem vrne v sredie filozofije.27 Subjekt v filozofiji ni bil nikoli aeterna veritas. Razrahljanje in relativizacija pojma subjekt, ki izvira iz Kanta, se nadaljuje pri Heglu. V eseju Kdo misli abstraktno? se ukvarja tudi z naim razumevanjem zloinca. Zdravorazumsko pojmovanje abstraktnega in konkretnega obrne in meni, da je ravno miljenje, ki v subjektu, ki je storil nek zloin, prepoznava zgolj zloinca, popolnoma abstraktno miljenje:28 Morilca privedejo na kraj usmrtitve. Za navadno ljudstvo ni ni drugega kot morilec. enske morda pripomnijo, da je moan, lep, zanimiv moki. Ljudstvu se zdi to zelo strano: Kaj? Morilec, da je lep? Kako lahko sploh kdo tako nespodobno razmilja in ima morilca za lepega; ni dvoma, vi sami niste najbr prav ni bolji! To je moralna izprijenost, ki vlada med zgornjimi razredi, bi dodal kaplan ... Kdor pozna ljudi, bo sledil razvoju zloinske due: nael bo v zloinevi preteklosti, v njegovi vzgoji slaba medsebojna razmerja med oetom in materjo, nekaj pretirane strogosti, potem ko je to bitje povzroilo manjo krivico in zato postalo sovrano do drubenega reda... in naposled ni moglo preiveti drugae kot z izvrevanjem zloinov. Drugi bodo ob takih besedah porekli: Saj mu eli oprostiti umor! ... To je abstraktno miljenje: videti v umoru zgolj abstraktno dejstvo, da je oseba zloinec, in s tem enostavnim dejstvom uniiti vsa druga njegova bistva.29 Konkretna realnost je za Hegla nekaj, k emer pridemo ele na koncu miselnega procesa, in ne nekaj, iz esar izhajamo. Do konkretne realnosti nimamo neposrednega dostopa in zato z miselnim procesom ne izpeljujemo nekih abstraktnih zakonitosti iz realnosti. Nietzsche, ki dvomi v podedovane filozofske kategorije (predsodke metafizikov), o subjektu pravi: ''Subjekt'' ni ni danega, temve nekaj pripesnjenega, podtaknjenega.30 Razmiljanje je zanj postopanje z miselnimi kategorijami, ki se ne nanaajo na neko objektivno danost, zato naj bi v znanosti videli zgolj im veje poloveenje rei, saj se, s tem ko jih opisujemo, uimo natanneje opisovati same sebe. Kar je po njegovem mnenju mogoe rei o loveku, ni ni ve kot prievanje o loveku nekega zelo omejenega obdobja, prievanje, ki je nastalo pod vplivom religije in nekaterih politinih dogodkov. Subjekt je drubeno izoblikovana entiteta, toka za uresnievanje teenj po moi (kar je kasneje razvil Foucault v analizi disciplinske oblasti) oziroma svoja svetovnozgodovinska mogonost: Subjekt: to je terminologija nae vere v enost med vsemi razlinimi momenti najvijega obutka realitete: to vero razumemo kot uinek nekega vzroka tako zelo verjamemo v svojo vero, da si zaradi nje zamiljamo resnico, dejanskost, nasploh substancialnost. Subjekt je fikcija, kakor da so tevilna enaka stanja v nas uinek
27

Pojem refleksija, ki etimoloko izhaja iz latinske besede reflexio, je izvorno pomenil, da same svetlobe ne moremo videti kot take. Vidimo jo lahko zgolj prek predmetov, na katere sije.
28 29 30

Hegel 1965 (orig. 1817): 116117. Odlomke iz angleine prevedel A. Z. Nietzsche 1991: 281.

enega substrata: pa smo mi najprej ustvarili enakost teh stanj; njihovo izenaevanje in prirejanje je dejansko stanje, ne enakost (- to je treba kar zanikati -).31 V skladu s pojmovanjem subjekta kot neesa pripesnjenega in podtaknjenega, Nietzsche dekonstruira tudi pojem zloinca in kazenske odgovornosti. Zanj je hudodelec pa lovek, ki tvega ivljenje, ast, svobodo lovek poguma.32 Najslabe pri tem je, da njegovo vrednost presojamo po posaminem dejanju: e kdo med nami nima na vesti hudodelstva, na primer umora kaj je vzrok? Da je manjkalo le nekaj ugodnih okoliin. In e bi ga bili zagreili, kaj bi to pomenilo za nao vrednost? Pravzaprav bi nas zanievali, e nam ne bi prisojali moi v takih in takih okoliinah ubiti loveka.33 Filozofija je utemeljevala subjekt na bolj ali manj konkretnih relatih (subjektovih odnosih), na katere naj bi se pojem subjekta nanaal: zavest, samozavest, oseba, individuum, narava in bit loveka, volja, um, eksistenca, in tudi na doloenih drubenih subjektnih formacijah, kot so razredi, gibanja, drave, nacije. Kako razumeti odnos subjekta do drubene skupnosti, kot idejno-politine podlage, na kateri je zrasla moderna druba? Subjekt v politini teoriji Individualizem kot temeljna znailnost moderne dobe se je izrazil v pojmovanju drube in naroda, kar se je na prehodu v novi vek kazalo v stopnjevani nacionalni zavesti. Odtlej ljudstva niso ve tvorila enotne boje drave (civitas Dei), kot si je to zamislil Avgutin, temve se s poudarki na nacionalnih jezikih zano oblikovati ideje o dravi, ki jih ponazarjajo takrat nastajajoe ideje o drubeni pogodbi (contrat social). Drava je proizvod pogodbene volje avtonomnih in svobodnih posameznikov. Ljudstvo Subjekt klasine politine teorije je ljudstvo in Hobbes govori o ljudstvu kot o enotnem subjektu z enotno voljo. Ljudstvo vlada tudi suverenu, ki mu je poverjena ljudska volja, eprav bi jo suveren uporabil proti ljudstvu samemu. Podoba ljudstva je bistveno razlina v totalitarnem in demokratskem sistemu. V demokraciji ima ljudstvo oblast in mesto oblasti ostaja prazno.34 V totalitarizmu pa ima, nasprotno, ljudstvo podobo Enega, druba naj bi bila homogena, v sebi

31 32 33 34

Nietzsche 1991: 283. Nietzsche 1991: 413. Nietzsche 1991: 414.

Lefort meni, da je legitimnost oblasti utemeljena v ljudstvu, toda da se podobi ljudske suverenosti pridrui podoba praznega mesta, ki ga je nemogoe zasesti. Tisti, ki izvrujejo javno oblast, ne morejo nikdar raunati na to, da bi si jo prilastili. Paradoks demokracije je torej v tem, da oblast izvira iz ljudstva, a hkrati oblast ni nikogarnja. Toda demokracija ivi od tega

transparentna celota, predstavljena je kot stroj ali organizem. V totalitarizmu (tako kot v tradicionalnih in religioznih skupnostih) je primarni subjekt drava (skupnost), posameznik pa je kot subjekt izveden iz te primarne (objektivne) oblasti. V demokraciji, nasprotno, primarno mesto pripada posamezniku. Vendar to e ne pomeni, da je lovek v demokraciji abstrakten. Lefort35 meni, da ideje lovekosti v posamezniku in tudi ideje lovekosti, ki bi zaobsegla vse ljudi, ni mogoe opredeliti brez transferja na drugega (na primer na nacijo pri nacionalni identiteti ali na ljudstvo pri ljudski volji). Ljudi je mogoe prepoznati tedaj, ko so opredeljeni znotraj neke kulture kot lani nacije, etnije, kot dravljani ali subjekti politine skupnosti, kot dejavniki drubene reprodukcije ali produkcijskega procesa. Brez sistema koordinat, ki razloujejo sorodstvene vezi, hierarhije ali mesta, brez funkcij, ki omogoajo umestiti posameznike v razline sestave, tudi podoba loveka izgine: lovek kot tak, brez doloil, ni lovek.36 V demokraciji zato lovek vznikne v negativu. Kljub temu, da je lovek brez skupnosti manj kot lovek (divjak) ali ve kot lovek (bog), ta lastnost demokracije sleherniku prepreuje, da bi lahko bil hkrati izkljuno domoljub, izkljuno dravljan, izkljuno posameznik. In ta nemonost odkriva loveka.37 Imperij in mnotvo Danes v asu globaliziranega poznega kapitalizma, ko dejanska oblast ne pripada ve suverenim dravam, temve vse bolj razprenemu in mobilnemu kapitalu, Hardt in Negri nadomeata pojem ljudstva z imperijem in mnotvom.38 Usihanje suverenosti nacionalnih drav ni privedlo do usihanja suverenosti kot take, temve do njene transformacije. Suverenost je postala sestavljena iz serije organov nacionalne in nadnacionalne narave, zdruenih pod eno(tno) logiko vladavine, ki pripada vsenavzoemu in mobilnemu kapitalu Imperiju. Ta je postal nova globalna oblika suverenosti, nov politini subjekt, decentralizirana in deteritorializirana suverena mo, ki uinkovito ureja globalne spremembe. Imperij, ki ima mo zatiranja in destrukcije, hkrati s seboj prinaa tudi nove monosti emancipacije. Hardt in Negri postavljata Imperiju nasproti mnotvo,39 ki je sicer zoperstavljeno imperiju, a ga hkrati vzdruje. Mnotvo je zmono avtonomnega oblikovanja proti-Imperija, je edino zmono zoperstaviti se Imperiju in postaviti alternativno politino organizacijo globalnih tokov in izmenjav.40 Nima le moi
protislovja. Kakor hitro bi se utegnilo to protislovje reiti oziroma je e razreeno, se tudi demokracija priblia svojemu razkroju oziroma je e uniena. Lefort 1999: 6970.
35 36 37 38 39 40

Lefort 1999: 199201. Lefort 1999: 199. Lefort 1999: 201. Hardt, Negri, 2001. Slovenski prevod uporablja pojem multituda, ve v Klepec 2004: 179, op. 3.

Razmerje med Imperijem in mnotvom ni razmerje enakovrednih subjektov, temve razmerje, ki je vedno v hierarhiji. Po eni strani je Imperij nad mnotvom in ga podreja svojim pravilom (kot novi absolutni Leviathan Thomasa Hobbsa), po drugi strani pa je iz vidika

nadzorovati nek teritorij, temve ustvariti nov prostor. Je nov politini subjekt z emancipatorno mojo.41 Imperij ne vzdrujejo zgolj etablirane nadnacionalne institucije (kot je Organizacija zdruenih narodov, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka), temve tudi ustrezna proizvodnja subjektivnosti. Na podlagi Foucaultevega koncepta biopolitike,42 biooblasti43 in governmentalnosti44 ter Deleuzove analize prehoda iz disciplinske drube v drubo nadzora Hardt in Negri pripisujeta spremembe v nastajanju subjektivnosti delovanju institucij. Izgradnja subjektivnosti je bila namre vedno del delovanja glavnih drubenih institucij (na primer druine, ole, tovarne, zapora), kjer se je subjekt vzpostavil na refleksiven nain prek praks, ki jih je izvajal v teh institucijah (na primer pozdravljanje ali poklekanje pri molitvi). Bistveno za moderno je bilo, da so institucije vzpostavljale diskreten prostor (kot je dom, uilnica, kapela), kjer se je produkcija subjektivnosti izvajala. Razline institucije so bile arhipelagi tovarn subjektivnosti.45 A danes, na prehodu iz disciplinske v nadzorstveno drubo, se je delovanje teh institucij spremenilo, kar je privedlo do sprememb v oblikovanju subjektivnosti. Nastal je dividuum in hibridne identitete. Disciplinska druba je temeljila na individuumu, tevilu ali matini tevilki, ki kae na poloaj individuuma v mnoici, medtem ko druba nadzora deluje s pomojo gesla ali ifre.46 V disciplinski drubi je e obstajala instanca, ki je izdajala ukaze, in instanca, ki je ukaze prejemala individuum. V drubi nadzora pa pride do anonimnega sistema, ki ima razline dele (predele), v katere je mogoe vstopiti s pomojo gesel, sistem pa je tako vseobsegajo, da iz njega sploh ni mogoe izstopiti. Sistem je postal del nas samih, vselej ostajamo znotraj njega. Osrednji element zato ni ve individuum kot nedeljiva celota, temve posameznik, ki je deljiv na manje enote, pomnogoterjen, razklan in shizofren subjekt dividuum. Ta razklanost posameznika izhaja iz tega, da je podvren ve institucijam hkrati. e je v preteklosti prehajal iz posamezne institucije v drugo na linearen nain (iz druine je vstopil v olo in tovarno), danes meja institucij med znotraj/zunaj ni ve. Posameznik, ki se je podrejal pravilom ene institucije, je bil hkrati zaiten pred vplivi drugih institucij, v imperialni drubi pa je prostor izgradnje subjektivnosti postal razpren. Logika posamezne institucije se razraa tudi zunaj prostora, ki je v

drubene produktivnosti in kreativnosti hierarhija obrnjena. Mnotvo je prava produktivna sila v drubenem svetu, medtem ko je Imperij zgolj mehanizem zavzetja, ki ivi od vitalnosti mnotva (prazna in parazitska mainerija). Po Hardt, Negri, 2001: 62. 41 Glej Klepec 2004: 181, 210. Foucault razume biopolitiko kot politiko, ki se ukvarja z zdravjem populacije, ne individuuma, s prepreevanjem irjenja bolezni in epidemij, s higienskimi ukrepi, predpisi o minimalnih stanovanjskih pogojih, s prehrano, s skrbjo za otroke. Gre za politiko ne le zdravja, temve splone dobrobiti, reda, bogatenja in zdravja. Glej Foucault 2003: 171177.
43 44 45 46 42

Biooblast je oblast, ki ni ve osredotoena na teritorij, temve na ljudi, populacijo. Skovanka iz pojma vladanje (angl. government) in miselnost (angl. mentality). Hardt, Negri 2001: 196. Klepec 2004: 198.

10

preteklosti veljal za notranjega, in se iri po celotnem drubenem polju. Institucije, ki doloajo procese discipliniranja uinkujejo ves as, vsepovsod, ena prek druge. Prostorski vsenavzonosti institucij ustrezajo nedolone oblike subjektivnosti. e je moderna s produkcijo mobilnih in fleksibilnih identitet pretrgala s predmodernimi subjektivnimi vzorci in s tem pospeila razvoj kapitalizma, je s produkcijo standardiziranih subjektivnosti omogoala moderno: subjektivnosti modernih institucij so bile kot rezervni deli proizvedeni v masovni tovarni: zapornik, mati, delavec, tudent. Vsak rezervni del je imel svojo vlogo v dobro naoljenem modernem stroju, standardiziran, zamenljiv, proizveden en masse. Ta fiksnost standardiziranih delov (identitet) je danes prerasla v oviro na poti e veje mobilnosti in pronosti. e je imel v disciplinski drubi posameznik ve identitet, ki jih je menjaval gleda na prostor in as, v drubi nadzora diskretnih prostorov, kjer so se oblikovale subjektivnosti, ni ve. Posameznik ima hibridno identiteto.47 Kako se odzivati na kriminaliteto, ki je ne pripisujemo ve Foucaultevemu modelu subjekta kot delinkventu z duo temve shizofrenemu Deleuzovemu dividuumu? Individuum (lat. nedeljiv) je v sodobni penalni praksi dekonstruiran, lovekovo identiteto nadomeajo informacijski vzorci.48 Tudi kaznovalna in karceralna logika se razraata in diferencirata. Posameznik je lahko z enim delom zapornik, tako da na primer nosi elektronsko zapestnico kot alternativo prestajanju kazni zapora, z drugim delom pa je marljiv uslubenec. Kako vpliva to novo razmerje med drubo in subjektom, ki je komponenten, standardiziran in dekontekstualiziran, na kriminoloko osmiljanje zloinca? Subjekt v kriminologiji Kriminoloka pojmovanja zloinca so heterogena, v skladu s heterogeno naravo kriminologije, o kateri je mogoe govoriti kot o (1) kriminolokem diskurzu, (2) kriminoloki vednosti (policistov, penologov, medicinskih in psihiatrinih institucij), (3) kriminolokem vpraanju, (4) kriminolokih olah ali (5) kriminoloki znanosti. Kriminologi so se v zgodovini ukvarjali s svojim predmetom iz zelo razlinih zornih kotov in izhodi: sociologi iz sociolokega, psihologi iz psiholokega, biologi iz biolokega, antropologi iz antropolokega, politologi iz politolokega, ekonomisti iz ekonomskega, pravniki iz pravnega.49 Za to plejado pogosto kontradiktornih teorij, perspektiv in ol je znailno, da si izmenjujejo drubeno relevantnost in tako v doloenih zgodovinskih obdobjih prevladujejo ene in v drugih spet druge, z njimi pa tudi razline podobe zloinca.

47 48 49

Hardt, Negri 2001: 331. Glej Franko Aas 2005. Kandu 2007: 9.

11

Zloinec v klasini in pozitivistini kriminologiji Kriminoloke teorije,50 ki usmerjajo pozornost na posameznika, ga razumejo kot (1) bodisi bioloko determiniran organizem bodisi drubeno izoblikovano entiteto (pozitivistina koncepcija zloinca) ali kot (2) avtonomno bitje, obdarjeno s svobodno voljo in kalkulirajoim razumom, ki si prizadeva maksimirati uitek in se izogniti boleini (klasina koncepcija zloinca). Uinek klasinega pojmovanja, ki temelji na ekonomiji ekscesa, je normalizacija zloinca. Svoboden in racionalen posameznik je (po naravi) normalen, zaradi ibkega notranjega (intrapsihinega) nadzora ali odpovedi zunanjih nadzorstvenih mehanizmov pa je pretiraval v svojem ravnanju. Kritev je dojeta kot neupotevanje prave mere. Uinek pozitivistine koncepcije subjekta, ki temelji na determinizmu, je, nasprotno, patologizacija subjekta. Razlika med subjektom in moralno veino ni kvantitativna, temve kvalitativna posameznik naj bi bil po naravi, ontolokem bistvu oziroma substanci drugaen od veine, nenormalen in patoloki. Kriminalnost na ta nain dobi status bolezni, zloinsko dejanje postane znamenje ali simptom nenormalnega stanja posameznika. Iz preskriptivnega sveta najstva kriminalnost sestopi v deskriptivni svet biti. Metafizino neopredeljivo in svobodno duo zamenja psiholoka (kompleksna, a v konni instanci merljiva) osebnost, drubene okoliine pa kriminogeni faktorji, dejavniki oziroma spremenljivke, ki jih je mogoe z znanstveno natannostjo identificirati in naposled spremeniti. To idealno tipsko pojmovanje subjekta zloinca v obeh zgodnjih kriminolokih olah, je navzoe e danes. Pojmovanju subjekta v klasini kriminologiji ustreza pojmovanje v kriminologijah vsakdanjega ivljenja (criminologies of everyday life), kriminolokem diskurzu, ki se krepi od 70. let prejnjega stoletja dalje. Ta zdruuje teorijo racionalne izbire, teorijo rutinskih aktivnosti, teorijo o zloinu kot prilonosti in teorijo situacijske kriminalitetne prevencije, ki zloin in zloince normalizira in jih opisuje kot racionalne oportuniste, ki se prav malo razlikujejo od svojih rtev. Zloini ne zahtevajo posebne motivacije, dispozicije ali patologije. Zloin je del normalnih drubenih interakcij, materializiran rizik ali nesrea, ki se ji je dobro izogniti, ni pa moralni ali patoloki odklon. Ta kriminologija na strani ponudbe (supply side criminology) ne cilja ve na zloince, temve usmerja pozornost na rtve in lokalne skupnosti. Njen namen je preusmeriti rutine drubenega in ekonomskega ivljenja z omejevanjem prilonosti (ponudbe na kriminalnem trgu) in preusmerjanjem tveganj. Zloinec, kot ga slika ta kriminologija, ni obuboan in slabo socializiran lik, ki

Walklate zdruuje kriminoloke teorije v naslednje sklope: (1) teorije, ki usmerjajo pozornost na zloince (klasina in pozitivistina kriminologija), (2) na kriminalnost (obnaanja) (teorije drubene dezorganizacije, teorije pritiska (strain theory) in teorija etiketiranja) ter (3) teorije, ki usmerjajo pozornost na kriminalnost drav (radikalne kriminologije: marksistina teorija, nova kriminologija, kritina kriminologija, levi realizem, feministina kriminologija). Walklate 1998: 20.

50

12

potrebuje pomo oetovske drave, temve oportunistien potronik. Je situacijski lovek51 zmoen racionalne kalkulacije, a brez dovolj monega moralnega kompasa. Zloinec v kritini in radikalni kriminologiji Kriminoloke teorije, ki niso usmerjene na obnaanje zloincev, implicitno izhajajo iz doloenega pojmovanja subjekta, vendar zloinec v njih ni predmet neposrednega preuevanja: bodisi je nepomemben bodisi je usmerjanje pozornosti nanj ocenjeno kot kodljivo. Radikalne teorije tako opozarjajo, da je usmerjanje vse pozornosti le zloincu neetino, diskriminatorno, moralno neupravieno in zavajajoe (faktino napano). Pri osredotoanju na zloinca kot vira kriminalnega zla gre za iskanje grenih kozlov in primernih sovranikov (Christie), ki naj bi bili krivi za sistemska drubena protislovja. Zloin je posledica drubene strukture in njenih disfunkcij, lahko tudi sestavni del povsem normalnega delovanja moderne kapitalistine in anomine drube, v kateri prejemajo bogati in revni: bogati ve bogastva, revni pa zaporne kazni.52 V tej vrednostni optiki je osredotoanje na posameznika kot vira kriminalnega zla ideoloko. Strupeni izcedki ekonomsko-politinih konfiguracij in specifinih aranmajev zasebnega ivljenja so tisti, ki naj jim kriminologija posvea kar najve pozornosti.53 A vendarle, kako je implicitno razumljen subjekt? Ker kritini in radikalni kriminologi pripisujejo glavno vlogo drubenim dejavnikom, je njihov subjekt v preteni meri (pre)determiniran. e ne v celoti, ga v bistveni meri doloa ekonomsko-politina struktura. Subjekt ne more ravnati drugae, kot (ne) ravna v dani strukturni konstelaciji. Ta struktura se vpisuje v njegovo svobodno voljo oziroma v osebno konstitucijo. Zloinec v asu Drubeni pomen posaminih oblik vednosti, iz katerih izhajajo kriminologi, se v asu in prostoru spreminja. V 60. letih 20. stoletja, v asu rehabilitativne ideologije, so bili nosilci poglavitne kriminoloke vednosti psihiatri psihoanalitiki, v 80. letih, v asu vzpona ideologije reda in miru, katere nosilci so raznovrstne policijske enote, pa je postala primarnega pomena trda (hard core) psihologija, ki temelji na statistinih analizah in psiholokem profiliranju. Danes, v dobi informacijske revolucije, postajajo poglavitne vednosti, ki jih prevzema kriminologija, informatika, statistika in vednost znanosti o ivljenju (life sciences).54

Po Cornish, D.; Clark, R. (1986). Situational Prevention, Displacement of Crime, and Rational Choice Theory. V: K. Heal, G. Laycock, eds., Situational Crime Prevention: From Theory to Practice. London: HMSO, s. 4. (Po Garland 1996: 451452.)
52 53 54

51

Glej Reiman 1998: passim. Glej Kandu 2003. Ve o izmenjavi relevantnih oblik vednosti v kriminologiji v Zavrnik 2007.

13

Na podlagi tevilnih parametrov je Melossi55 identificiral dva idealnotipska koncepta zloinca. Prvi izhaja iz razumevanja drube kot pluralne, notranje razklane in imanentno konfliktne. V takni drubi nobeno razumevanje pojavov (razlinih vrst) ne dobi statusa absolutne resnice. Deviantnost in kriminaliteta sta dojeti kot relativen pojav, venomer v odvisnosti od tistega, ki ima mo, da ju definira. Za ta obdobja so znailni vkljuevalni drubeni programi, drubeno eksperimentiranje in naklonjenost drubenim spremembam. V kaznovanju prevladuje reintegrativni pristop, kaznovalna politika je bolj prizanesljiva, inkarceracija prebivalstva je manja. Podobe zloinca se v takih drubah oblikujejo ob posaminih (problematinih) primerih, ki niso absolutni in se nenehno spodbijajo in (re)interpretirajo. V taknih okoliinah so nekateri zloinci dojeti kot inovatorji drubenega ivljenja in ivljenjskih biografij. Za zloinca je ve razumevanja, poudarek je na identificiranju in odpravi problematinih (krivinih) drubenih razmer, ki so posameznika potisnile na napana pota. Prevladuje juridini subjekt pravne drave, etiologija kriminalitete se osredotoa na drubene dejavnike. Takna obdobja so bila: (1) konec 19. stoletja do dvajsetih let 20. stoletja v obdobju relativnega ekonomskega blagostanja in razvoja kriminoloke Chicake ole (1890-1920), ko je prilo do prvih poskusov znanstvenega razumevanja zloina; (2) drugo takno obdobje je revolucionarno obdobje poznih estdesetih in zaetek sedemdesetih let 20. stoletja, obdobje relativno visoke gospodarske blaginje in z njo povezane osebne ontoloke gotovosti, obdobje eksperimentiranja v zasebnem ivljenju, emancipacije ensk in feministinega ter gejevskega gibanja, kar je omogoilo raziritev palete osebnih biografij in razlenitev osebnih identitet. Drugi idealnotipski koncept zloinca je znailen za drube, v katerih se drubena kohezivnost v oeh drubenih elit nevarno razkraja. Druba naj bi prela v fazo nevzdrnega ekscesa, zato je potrebna drubena integracija, ponovna vzpostavitev hierarhije, avtoritete in moralnega reda. Normativni red je v taki drubi pojmovan kot skupno in soglasno sprejet niz pravil, ki naj bi izhajal iz vrednot vseh normalnih posameznikov. Zloinci so pojmovani kot dravni sovraniki, v oeh javnosti, v estetiki in v kriminolokem diskurzu nastopajo kot moralno odvratni. Tovrstna pojmovanja zloinca so prevladovala v obdobju ustanavljanja nacionalnih drav v 19. stoletju, v obdobju odzivov na revolucionarna dvajseta leta v tridesetih letih 20. stoletja in v obdobju po 1973. letu (imenovano obdobje revanistine kriminologije). Kriminalitetna politika je v teh obdobjih neprizanesljiva, uporaba zapornih kazni se poveuje. Glavne ideale kazenskopravne represije uteleajo parole nita toleranca (angl. zero tolerance) odlonost (proti drogam, imigrantom in drugim manjinam), pravo in red (angl. law and order) in kaznovalne enabe, kot je na primer trije prestopki in si izoben (angl. three strikes and you are out). S pozivi h kreposti se poudarja moralna odgovornost in uveljavljajo tradicionalne spolne vloge (moko ukrepanje nasproti cmeravemu odzivanju na kriminaliteto). V javnosti se poudarjajo vrednote kolektiva, zasnovanega bodisi kot drava, nacija bodisi narod pred posameznikom. Koncept zloinca je zasnovan na osebnih psiholokih in/ali biolokih primanjkljajih, v kriminologiji prevladujejo teorije o biolokih, nevrolokih, fiziolokih,
55

Melossi 2000: passim.

14

keminih in drugih ontolokih vzrokih kriminalitete. Poleg moralnega koncepta subjekta stopi v ospredje e bioloki in psiholoki subjekt. Zloinec danes Za sodobno kriminalitetno politiko sta znailna etioloki skepticizem in konzervativni odgovori.56 Zapletenost postmodernega sveta, v katerem je postalo jasno, da so mogoi na to, kar je razlini (tudi kontradiktorni) pogledi, je mogoe obvladovati tudi s poveevanjem tehninosti s tehnino mojo. Ta je v moderni omogoila vejo produktivnost in konec dela (Rifkin), da bi v konni fazi privedla do sree im vejega tevila posameznikov. Cilj kriminalitetne politike po 2. svetovni vojni je bil razumeti in doumeti (po monosti enkrat za vselej) kriminaliteto, jo obvladovati in nadzorovati. A ti deklarirani cilji, ki so legitimirali vse veje in bolj invazivne posege v loveka, obvladovanje in izkorianje narave in drugih (ljudi, slojev prebivalstva, imigrantov, drav, kontinentov), niso izpolnjeni. Prevladujoi koncept zloinca je bil juridini subjekt pravne drave, entiteta, v katero dravna oblast ne sme posei, ne da bi pri tem upotevala vnaprejnji pravni okvir. Hkrati pa je bil koncept zloinca v obdobju rehabilitativne ideologije tudi bio-psiholoki, kar je v preteni meri pomenilo, da se je zloinca (vsaj) poskualo razumeti (na primer v rehabilitativni zaporski praksi). Ambivalentnost poznomoderne dobe in nedvoumni pokazatelji, da je ideja o nepretrganem napredku zavajajoa, da moderno drubo na koncu tunela ne aka lu, temve zid, ob katerem se bo sesula, je porodila drugane cilje kriminalitetne politike in drugano pojmovanje subjekta. S poveevanjem tehnine moi in tesnobnostjo (Salecl) sodobnega asa, je postal nov cilj kriminalitetne politike uinkovito upravljati s kriminaliteto. Nastala je administrativna kriminologija, ki prevzema besednjak ekonomske teorije in menedmenta. Njene metode in cilji so ojaevanje tar (target hardening), poudarek na situacijski prevenciji, realokacija tveganja, diferenciacija varovanja, sklepanje javno-zasebnih partnerstev, komercializacija varnosti (v obliki zasebnih varnostnih agencij in zasebnih vojakih podjetij), brisanje meja med policijsko, vojako in obveevalno dejavnostjo, ki vse temeljijo na zbiranju vedno vejega tevilo podatkov o posamezniku, v zaporih pa dajanje prednosti varnosti in onemogoanju pred tretmanom in reintegracijo. Subjekt je v taknem odzivanju na kriminaliteto pojmovan primarno kot lan moralne skupnosti. Manj so pomembne njegove pravice in temeljne svoboine v kazenskem postopku, poudarek je na zagotavljanju varnosti, abstraktna enakost je zasmehovana, vzroki kriminalitete so sumljivi. Z imperializacijo naravoslovnih znanosti je vzniknil e bioloki (genski, nevroloki) subjekt, ki se na prizoriu pridruuje moralnemu subjektu. Ta bioloki subjekt prejme nove dimenzije. Ni ve navzo le v prizadevanjih, kako razumeti posameznika in njegovo preteklo vedenje, temve vstopa v diskurze o tveganjih v prihodnosti. Namesto razumevanja preteklega ravnanja se poudarja zmonost predvidevanja posameznikovega bodoega vedenja. V kriminoloki diskurz vstopa

56

Morrison 1995: 1819.

15

somatien rizini subjekt,57 gensko predisponiran za izvrevanje predatorskih kaznivih dejanj. Prevladujoe sodobne podobe zloinca so heterogene: v diskurzih o rizinosti prevladuje podoba racionalnega posameznika, ki se je odloil za zloin na podlagi tehtanja koristi in kode (cost-benefit analize), zreducirani reintegracijski programi zloinca pojmujejo kot nekoga, ki nima socialnih in podjetnikih vein, da bi se lahko z zakonitimi sredstvi samouresniil v tekmovalni drubi, policijske enote pa ga portretirajo kot organiziranega profesionalca brez moralne kontrole.58 Sodobna kriminologija je hkrati tudi kriminologija drugega (criminology of the other),59 ki se za razliko od kriminologije sebstva (criminology of the self) nadpovpreno usmerja k nenavadnim in izjemno redkim kazenskopravnim primerom, ki obveljajo za paradigmatske in vzorne. Kriminologija drugega namesto na analizah in raziskovanju temelji na izmenjavi podob in arhetipov. Deklarira se za zdravorazumsko, se posmehuje teoretinim pojmovanjem in se ima za osnovano na dejstvih (evidence-based criminology). Zloinec v tej kriminologiji nam (potenim dravljanom) ni v niemer podoben, je kriminalni karierist, mamila, pripadnik sodrge in podrazreda. Kriminologija drugega proizvaja celo vrsto esencialistinih tipov Zloinca. Na primer, v Sloveniji je v predlogih uvedbe trajnega registra neizbrisljivih obsodb zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost zloinec predstavljen kot zverinski plenilec, ki je gensko (nepovratno) predisponiran za spolno nasilje nad otroki. Ta podoba sloni na vzbujanju monih ustev (gnusa), arhetipov, nezavednih strahov, vzbujanju domiljije in menjavi (straljivih) podob. Podoba zloinca kot Drugega, ki je izvren iz moralnega obestva, je prikladna iz ve razlogov: (1) preusmerja pozornost od tejih oblik kriminalitete in vejih kod (od normalizacijskega in sistemskega nasilja) in jih locira na posameznika; (2) omogoa kanaliziranje besa in resentimenta dobrih dravljanov, ki bi sicer nadleno bdel v naih ivljenjih, po drugi strani pa omogoa primerjave, ki potrjujejo nao vevrednost in dvigujejo nae samospotovanje; (3) legitimira konzervativno kaznovalno politiko, povezano z avtoritarnostjo in krepitvijo tradicionalne morale in s tem (4) privilegira eno obliko svetovno nazorske usmeritve, ter (5) legitimira veljavno drubeno ureditev in vzdrevanje statusa quo med drubenimi skupinami v sicer interesno, razredno in spolno razklani drubi. Prekletstvo (ali prednost) kriminologije je, da se je pojmovanje kriminalitete v asu in prostoru spreminjalo (od ontolokega do vrednostnega pojava), da so se vzroki zanjo premeali (iz biologije v kulturo in nazaj) in da so se spreminjale tudi metode spoprijemanja s kriminaliteto (od lobotomije do situacijskih menederskih pristopov). Skladno s tem se je spreminjalo tudi pojmovanje zloinca (od normativnih do pozitivistinih koncepcij) in kriminalitetnopolitini napotki, kako prepreiti kriminaliteto oziroma se odzvati nanjo.

57 58 59

Glej Rose 2000a. Glej Rose 2000b. Po Garland 2001: 16, 135137, 184186.

16

Za sodobno kriminologijo, ki jo sestavlja brikola diskurzov o kriminaliteti in o zloincu na podroju prava, sociologije, morale, etike, politike, psihoanalize in psihologije velja, da se osredotoa na razline vidike loveka. Zloinec je pojmovan kot moralni subjekt, kot biofizini stroj, kot proizvod okoljskih in dednostnih sil, kot rizini subjekt, kot normalen in kot patoloki primerek loveke vrste. Ker kriminologija e vedno ostaja (institucionalno ali finanno) povezana z oblastjo in ker ostaja moderno kazensko pravo osredotoeno na posameznega storilca, na kriminoloki raziskovalni agendi ostaja tudi vpraanje zakaj je prav doloen posameznik storil kaznivo dejanje? Ta naloga kriminologije je bolj reaktivna kot proaktivna. A kljub temu, da je danes etino poslanstvo kriminologije tam, kamor kazenskopravni sistem (e) ne see (na primer v normalizacijsko, simbolno in strukturno nasilje), je ta reaktivna naloga kriminologije omogoila njeno normativno veljavo. Ker je kriminologija odprta za razline oblike vednosti, je dejstveno informirala kazensko pravo, njene analize pa so delno vplivale tudi na izvajanje (penalne) oblasti. Dopuanje te kriminoloke agende, vezane na posameznika, je tudi onemogoilo razraanje kvazi sodne kriminologije, tj. kriminoloke vednosti, ki se ohranja kot (implicitna) vednost nosilcev kaznovalne oblasti, in popularne kriminologije, ki jo v drubi spektakla izgrajujejo mediji, obe pa sestavljajo stereotipi, predsodki in nepreverjena zdravorazumska pojmovanja tega, kaj je zloinec.

17

Subjekt in Homo Criminalis

Postmoderni as se na tevilnih podrojih znanosti in umetnosti kae kot as obrata k subjektu. Monih izhodi, smeri in podroij osmiljanja subjekta in subjektivnosti v znanosti je veliko, od antropolokega diskurza o loveku kot lenu narave, ki obsega osmiljanje fizine, kulturne, filozofske in socialne antropologije, diskurza o homo economicus, kot izhaja iz ekonomske teorije, spoznanja o loveku v etnografskem diskurzu itn.60 Predmet tega dela je analiza kriminolokega, (kazensko)pravnega in psihoanalitinega subjekta: homo criminalis kot subjekt, ki ga izgrajuje kriminologija in kazensko pravo, nasproti pa mu stoji psihoanalitini subjekt kot (mona) alternativa. Bolj kot emancipatorne dimenzije kartezijanskega juridinega subjekta se v poznomoderni drubi postavlja vpraanje, koliko je individualnost in individualizacija kot osrednji proces moderne dejansko uspeli proces. Kako univerzalni (poleg univerzalnega subjekta) so bili viri, pogoji in monosti avtentine individualnosti? Moderna (doba) je v zgodnji fazi omogoila manjini, da je veliko pridobila (na raun veine), ele kasneje pa je drubena diferenciacija in demokratizacija privedla do veje odprtosti in pluralnosti in omogoila raznolike individualne stile, dostopne vejemu delu populacije.61 Proces modernizacije in individualizacije je bil zato vedno proces vkljuevanja in izkljuevanja. Vedno so bili zmagovalci in poraenci (luzerji). Prvi so imeli dostop do virov (znanja, bogastva, poklicnih prilonosti), drugi so bili iz razlinih razlogov v tem prikrajani. Emancipatornost univerzalnega subjekta je zato potrebno motriti skozi socioloka oala. Skozi to optiko se izkae univerzalni subjekt (tudi) kot sredstvo zatiranja in izkorianja in kot ideoloka kulisa svobode. Izhajamo iz ugotovitve, da so subjekt, znanost in moderna (doba) povezani in so del istega zgodovinskega procesa. Drugo poglavje zato osvetljuje zgodovinske pogoje vznika subjekta, kriminologije in modernega kazenskega prava in jih motri z vidika dananjih razlik. Obe znanstveni vedi pojmujeta subjekt zloinca drugae, a sta v boju zoper kriminaliteto nujno komplementarni. Tretje poglavje analizira subjekt v (kazenskem) pravu, subjekt, ustvarjen v sferi prava. Prikae implicitno psiholoko shemo subjekta kot izhaja iz naela materialne resnice in razumevanja resninosti v inkvizitornih in akuzatornih tipih kazenskega postopka, ter implicitno pojmovanje subjekta v paradigmi restorativne pravinosti. Osrednja poglavja so namenjena kritikam kazenskopravnega (klasinega) subjekta, njegovim inherentnim mejam in prikazu monih alternativ. etrto poglavje obravnava feministino kritiko subjekta, kazenskega prava, kazenskopravnega sistema in znanosti nasploh. Peto in esto poglavje obravnavata izzive, ki jih za pojmovanje subjekta prinaa sodoben tehnoloki razvoj. Peto poglavje obravnava izzive komunikacijske revolucije, ki se na kriminolokem podroju odraajo v nastanku nove oblike kriminalitete kibernetske kriminalitete, esto pa izzive biotehnoloke
60

Glej implikacije etnografskih tudij zgolj v kriminologiji v Kleinman, Ramphele, Reynolds (ur.) 2000.
61

Po Morrison 1995: 3739.

18

revolucije, ki v tevilnih znanostih o ivljenju na novo opredeljujejo bistvo subjekta in vzpostavljajo novo pojmovanje somatinega subjekta, na katerem gradi tudi kriminalitetna politika. Sedmo poglavje predstavi alternativno kazenskopravnemu pojmovanju odgovornosti za sovrani govor. Predstavljeno je dekonstruktivistino pojmovanje odgovornosti za sovrane besede in psihoanalitino utemeljevanje subjektove odgovornosti zanj. Osmo poglavje pa predstavi psihoanalitino pojmovanje subjekta, ki je alternativa liberalni koncepciji svobodnega in racionalnega posameznika. Psihoanalitina teorija Lacanove smeri je zasnovala subjekt na njegovem razmerju do zakona in poglavje obravnava eno temeljnih kriminolokih (nadzorstvenih) vpraanj: zakaj se veina ljudi sploh ravna po (kazensko)pravnih normah? Cilji dela so: motriti kazenskopravni sistem s strani, dekonstruirati kazensko pravo in prikazati njegove interpretacijske vrzeli. Mo sodobne kriminologije se skriva ravno v njeni nevezanosti na normativne teaje, kar med kazenskim pravom in kriminologijo vzpostavlja odnos akterja in njegove vesti: kriminologija opozarja na sestavine procesa kriminalizacije in tako uinkuje kot vest kazenskega prava ali kot nekaj, kar pritegne v zavest to, kar je bilo odrinjeno iz kazenskega prava v drugo sceno kar pa deluje v procesih vrednotenja in etiketiranja lovekovih dejanj. Kazenskopravni subjekt je prazna forma apercepcije, a ob konkretnih primerih nikoli ni in ne more biti oien empirinih vsebin. Zasuka v pojmovanju subjekta (Zloinca) danes ni toliko zaznati v temeljnih (kazensko) pravnih konceptih, kot ga je zaznati v tihem tkanju kazenskopravnega sistema, s premiki na povrini (na primer v kriminalitetni politiki), ali tudi na primer v akademski (radikalni) kriminologiji, ki vse bolj odraa zavest o oblikah nasilja in zloincih, o katerih kazensko pravo moli. Moli, ker jih bodisi (nikoli) ne zmore ujeti v svoje konceptualne mree (na primer simbolno nasilje uteleeno v jeziku) bodisi jih kot najmanji vrednostni minimum v drubi ne sme upotevati (na primer strukturno nasilje, pri katerem ni individualno odgovornih zloincev, temve kodljive posledice izvirajo iz povsem dobrohotnih odloitev dobrih malih ljudi). Delo zato na prvi pogled izpodkopava mo (kazenskega) prava, v globljem smislu pa si prizadeva za osvetlitev njegovih temeljnih protislovij s ciljem izboljanja tega stanja, kolikor ne gre za inherentne lastnosti modernega (kazenskega) prava, kjer osrednje mesto zavzemajo avtonomni subjekti. Ne ponuja reitev, ki bi odpravljale slabosti (kazenskega) prava, temve razgaljuje mehanizme njegovega delovanja in njegove vrzeli, ie alternative in nove zorne kote pogleda na kazensko pravo. S tem odpira podroje postmodernistine dekonstrukcije (kazenskega) prava.

19

2 VZNIK SUBJEKTA: OD PREDMODERNE DO POSTMODERNE

V 18. in 19. stoletju se kljub razlikam v pojmovanju subjekta med obema velikima kriminolokima olama, pojmovanju klasine kriminologije o svobodnem in racionalnem subjektu na eni in pojmovanju pozitivistine kriminologije o (bioloki, psiholoki ali drubeni) determiniranosti subjekta na drugi strani, razmiljanje o kriminaliteti osredotoi izkljuno na posameznika. Posameznik je tisti, ki se bodisi zato, ker se je svobodno in po premisleku o koristi in izgubi odloil za delinkventno ravnanje, bodisi zato, ker ni mogel ravnati drugae, znajde v srediu kriminolokega vpraanja. Problem kriminalitete je v posamezniku, ta postane sredie materije, o kateri postane v specifinem zgodovinskem trenutku e posebej vredno razmiljati. Vpraanje, na katerega si je zgodnja kriminologija zadala podati odgovor, je bilo: Kdo je pravzaprav zloinec?62 Skrb jasno definirati Zloinca je kljuna za vzpostavitev kriminologije kot znanstvene vede.63 Zloinci so postali nova podkategorija loveke vrste, ki naj se od drugih ubogljivih posameznikov ne bi razlikovala zgolj po tem, da je krila kazenskopravno normo, temve po tevilnih znailnostih, ki jih je mogoe znanstveno preuevati. Znanstvena kriminologija je elela presekati z metafizinimi domnevami klasine doktrine, ki naj bi temeljila na intuitivni resnici in na apriornem vedenju o subjektu, ki da poseduje svobodno voljo in razum. Garofalo64 je menil, da moramo poznati svoje nasprotnike. Po mnenju Wilsona65 je bilo potrebno za razumevanje kriminalitete zastavljati vpraanja: Kdo si? Kako si? Zakaj si? Kaj si? Kriminologija je zaela lov na Zloinca, na lik, ki ga je tudi sama pomagala vzpostaviti. Arhitekturna znailnost zapora z osnovnimi organizacijskimi enotami v obliki loenih zapornikih celic je, potem ko je bila enkrat ustanovljena, uinkovala na nain, kako dojemati posaminega zapornika.66 Kriminologija je nala svoj predmet raziskovanja, ki je bil na nek nain e tam, v zaporu, v celici, na voljo opazovanju in znanstvenem preuevanju. Ta novi nain pogleda na obsojenca kot na osamljeno monado, opazovano in obravnavano individualno, je kriminologija prevzela in nadalje
62 63 64 65 66

Garland 1985: 122. Davie 2005: 17. Garofalo 1914: xxxiii. Wilson 1908: 204. Po Garland 1985: 115.

20

reproducirala. Na ta nain je petrificirala razsvetljenski pojem subjekta in hkrati v njem odkrila problem kriminalitete.67 Umestila se je v drubeni proces discipliniranja novo nastajajoe moderne drave, tako da je prevzela vlogo drubenega ineniringa na podroju drubene deviantnosti. Posameznik, osvobojen tradicionalnih spon predmoderne drube, je postal predmet njenega preuevanja in deleen njene pomoi. Od tega izhodia se je kriminologija sredi 20. stoletja tudi oddaljila, kljub temu pa od tega ideoloko privlanega izhodia ni nikoli povsem odstopila. Zloinca je odtlej vselej vzdrevala v dobri kondiciji. Danes se ob spopadu med razlinimi oblikami vednosti o vzrokih kriminalitete in o primernih odzivih nanjo, ob vraanju klasinih pojmovanj o subjektu v mehanizme kazenskopravnega sistema v ideologiji prava in reda na eni strani in ob vraanju pozitivistinih pojmovanj subjekta v novi frenologiji, genokriminologiji in nevrokriminologiji na drugi strani, odraa temeljna konceptualna zamejitev razumevanja kriminalitete, ki je povezana z oblikovanjem (vzpostavitvijo) kriminologije in kazenskega prava na osnovnem gradniku, ki ga predstavlja subjekt. Poglavitno kriminoloko vpraanje danes je, ali je Zloinec inherentna meja kriminoloke in kazenskopravne znanosti? e da, to pomeni, da je kriminalnost tam zunaj v objektivno izmerljivi realnosti, nekaj, kar lahko, tako kot je poskuala frenologija v 19. stoletju z meritvami lobanj, danes pa nova frenologija z bolj sofisticiranimi tehnikami meritev manjih delov lovekega telesa (gena, nevrona), preberemo v telesu posameznika. Odgovor daje zgodovinsko ozaveena kriminologija, ki osvetljuje zgodovinske pogoje vznika kriminologije in modernega kazenskega prava in odstira drubene (kulturne, ekonomske, politine) pogoje, ki vzroke za kriminaliteto locirajo (iejo in najdejo) v zloinskem subjektu in ne v drubenih (ekonomskih, socialnih) razmerah. Ta vznik je bil mogo v specifinem zgodovinskem kontekstu in je hkrati tudi omogoil nastanek obeh znanstvenih ved. Sodobne spopade med razlinimi pogledi na kriminaliteto in odzivanjem nanjo, ter spopade med kriminologijo in kazenskim pravom lahko pravilno razumemo ravno v lui zgodovinskih okoliin, v katerih sta ti vedi nastali, obljub, ki sta jih ob svojem nastanku podali, in ciljev, ki sta jih zasledovali v procesu zgodnje modernizacije.

67

Na to se nanaa Foucaultev pojem individualizacije. Foucault 1978.

21

Prehod iz predmoderne v moderno

Predmoderni osebnostni ideali Za predmoderno drubo je bila znailna razdelitev v zaprte razrede, ki naj bi bili kar se da vsak pri svojem. Porazdeljenost na stanove je pomenila, da drubeni razredi med sabo niso veliko komunicirali, kar je med njimi ustvarjalo fizino razdaljo in duhovno loenost. Kolikor pa je delovanje drube in gospodarstva zahtevalo zblievanje, so bili stiki strogo ritualizirani in nadzorovani, ustvarjena duhovna loenost in poudarjanje kulturnih nasprotij med skupinami pa sta prepreevala njihovo kulturno osmozo. Takno drubeno stanje se je odraalo tudi v psihinih strukturah. Ideal osebne rasti je bil ideal, lasten drubenemu razredu, ki mu je posameznik pripadal. Posameznik se zato naj ne bi priblieval osebnostnim idealom drugih, vijih drubenih skupin, temve naj bi zasledoval zgolj cilje lastne drubene skupine. Posameznik naj bi se sicer samouresnieval, vendar tako, da bi se priblieval modelu lastnega razreda, ne pa univerzalnemu modelu subjekta, h kateremu naj bi se priblievali vsi. Drubeni status, posameznikovo mesto in funkcije so bili doloeni s tradicijo, posameznik je bil podrejen tradicionalnim interesom skupine, v kateri ni bila zaelena lastna iniciativnost in spontana aktivnost. Priakovana obutja posameznikov so bila obutja pobonosti, pietete in spotovanje tradicije. Subjekt naj bi vedno ravnal tako, kot je prav, pravilno, priakovano, za razliko od modernega priakovanja po samoiniciativnem, kreativnem, uinkovitem in uspenem vedenju. Razrede se je na ta nain dralo narazen, vse oblike ivljenja so sobivale.68 Znaki razpadanja fevdalnega drubenega reda so se zaeli kazati v 15. stoletju in zametke idej humanizma, naj lovekova svoboda, lovekov razum in svobodna volja postanejo merilo drubene organiziranosti, najdemo e pri Michel de Montaigneju (15331592). Ta je v svojemu skepticizmu nael reitev v razumu, kljub temu, da mu je e postavljal jasne omejitve. loveki razum je e nesposoben dokopati se do absolutne resnice, dokopati pa se je zmoen do delnih resnic o sebi in o svetu.69 Montaigne se osredotoi na posameznika, avtoritativno moralo srednjeveke oblasti nadomea z moralo, ki jo lovek sprejme po svobodni presoji in kot izraz loveke modrosti. O subjektu pravi, kar bo kasneje ponavljal skeptini Nietzsche: V resnici, lovek je za udo nievo, izpremenljivo in nezanesljivo bitje. Teko je izrei o njem trajno in nespremenljivo sodbo.70 V Montaignejevih esejih najdemo tudi nove humanistine razmisleke o kaznovanju. V eseju O krutosti nasprotuje muenju v kazenskem postopku in krutim nainom izvrevanja smrtne obsodbe, ki ni imela za cilj le smrt posameznika.

68 69 70

Bauman 2003. Stopar 1960: 137147. Montaigne 1960: 8.

22

Zavzema se za zmanjevanje trpljenja, povezanega z odzivanjem na kriminaliteto, in o smrtni kazni meni, da: (n)iti smrtnih obsodb, pa naj bodo e tako pravine, ne morem mirne due gledati. V skladu s tem notranjim obutjem zato predlaga: naj bi se ti primeri strogosti [muenja telesa; dodal A.Z.], ki naj bi bili ljudstvu v opozorilo, izvajali nad mrtvimi trupli zloincev, zakaj ko bi ljudstvo videlo, da se jim odreka pokop, ko bo videlo, kako jih cmarijo in etverijo, ga bo to ganilo prav tako kakor muke, ki jih morajo trpeti ivi.71 Ustreznico tem predlogom najdemo v kasneji Benthamovi utilitaristini tezi, naj bodo kazni ravno toliko ostre, da povzroijo kalkulirajoemu posamezniku zgolj malce ve kode, kot bi jo ta utegnil utrpeti, e ne bi storil kaznivega dejanja. Da torej ni nobenega razloga, da e obeanje posameznikovega portreta uinkuje enako preventivno kot obeanje posameznika, obesimo zgolj posameznikov portret. Renesansa in njen ideoloki odraz, humanizem (lat. humanum loveko), razsvetljenstvo in racionalizem so podvrgli kritiki misleega razuma dotedanje pojmovanje narave, drube, drave, religije in loveka. Ideoloke osnove starega reda, dogmatini pogled na svet, osnovan na avtoriteti Cerkve, se zane umikati novemu redu, osnovanemu na razumski in izkustveni kritini presoji. Lokalno upravljane oblike ivljenja so bile predstavljene kot kulturno nazadnjake, iracionalne, preete s strastjo in vraeverjem. Vse to so bile le stopnje, ki jih je treba presei na poti k univerzalnim resninim oblikam ivljenja, kot so ga zaele predstavljati vladajoe elite. Glavni argument na tej poti je bil argument loveka vse te oblike naj ne bi bile zares loveke. Raznolikost ivljenjskih oblik je bila dojeta kot prehodna faza na poti k univerzalni humanosti. Humanistini ideal je bil pravilno razumevanje loveke narave, zaita lovekovih naravnih pravic in lovekovih potreb. Cogito, ergo sum Zasluge za rojstvo subjekta na prehodu iz predmoderne v moderno danes v veliki meri pripisujemo Descartesu (15961650),72 ki je matematine metode raziril na vsa podroja lovekove vednosti in priel z univerzalnim dvomom. Ker naj ne bi bilo mogoe dvomiti zgolj o eni zadevi o dvomu, to pomeni, da obstaja tisti, ki dvomi (Cogito, ergo sum). Izhajajo iz te gotovosti je Descartes priznal realnost fizinega sveta, ki ga je pojmoval kot mehanskega in loenega od razuma. Edina povezava med fizinim svetom in razumom (lovekim duhom) je bila po njegovem mnenju e vedno mogoa zgolj s posredovanjem boga. Tako je Descartes formuliral filozofski dualizem, loitev razuma (lovekega duha) in materije.73

71 72 73

Montaigne 1960: 128. Descartes 1996.

Nasprotno dualistini Descartesovi filozofski tradiciji je Thomas Hobbes sproil materialistino razmiljanje, po katerem je razum (in lovekov duh) zgolj posebno fizino

23

Na podlagi kogita kot mislee substance je liberalno-politina teorija oblikovala pojmovanje drube, kot sestavljene iz loenih individuumov, avtonomnih posameznikov. Kartezijanski subjekt je postal osnova modernega pojmovanja lovekovih pravic. Ta abstraktni in univerzalni posameznik je postal v asu napredujoega kapitalizma oroje novih razredov in temelj liberalne politine koncepcije drubene organizacije, ki dojema ljudi loene drug od drugega. Meja med posamezniki odtlej ni bila ve zgolj fizina, temve tudi epistemoloka in moralna. Moderni osebnostni ideal in delo na sebi Razsvetljenski projekt je bil preveriti, postavljati pod vpraaj, zbirati informacije in ocenjevati racionalno. eprav logino razoniranje takrat ni bilo nekaj novega, je bilo povsem novo to, da je bila zmonost kritinega preverjanja prvi v zgodovini pojmovana kot nekaj inherentno humanega, kot del loveka.74 Ta prelom ponazarja Kantov vzklik v eseju Kaj je razsvetljenstvo? (1784): Drzni si vedeti! Imej pogum uporabiti svoj lasten razum!75 In Kant nadaljuje, naj nikar ne zaupamo spovedniku, starem, naj ne zaupamo tradiciji, pridobljenim mnenjem, temve naj izkoriamo lastne sposobnosti in se spraujemo o vsem, kar smo bili naueni verjeti. Kar smo prejeli iz preteklosti, tradicije ali od avtoritete, je nepreverjeno in najbr napano. Kant je pojmoval subjekt kot prazno formo apercepcije, ki nima lastne pozitivne ontoloke konsistentnosti, kar je odprlo monosti raznovrstnih refleksij. Tak subjekt potrebuje za oblikovanje lastne identitete drug subjekt, s imer je Kant postavil temelj intersubjektivnosti, ki je omogoila premestitev teze o loenosti posameznikov. Kantovski prazen subjekt je postal temelj za vzpostavitev demokracije kot formalne vezi abstraktnih subjektov in temelj lovekovih pravic, katerih nosilec je prazen subjekt kogita.76 To isto, prazno mesto in ideja subjekta sta omogoila skupni imenovalec univerzalnega dravljana, imenovalec, ki zanemarja vse antropoloke in kulturne razlike in vzpostavi nosilca pravic in obveznosti. Neustreznost predmodernega kazenskega sistema z odloitvami v korist privilegiranih drubenih skupin, krutost kazenskega postopka in krute kazni ter popolna nepredvidljivost so povzroili spremembe v drubeni zavesti, ki so se poasi odrazile tudi v kazenskem sistemu. Ta je prevzel novo pojmovanje univerzalnega subjekta, nove koncepcije o loveku in liberalno-politino mitologijo (teorijo o drubeni pogodbi). Prenos novih pojmovanj o subjektu v delovanje kazenskopravnega sistema se je zgodil le v manji meri neposredno z recepcijo idej iz Beccarijeve knjiice O zloinih

stanje. Duevni dogodki in telesno gibanje so v vzajemnem vzornem odnosu, saj lahko telesno spremembe sproajo le druge telesne spremembe, kar pomeni, da so tudi duevni dogodki telesni.
74 75 76

Valverde 2006: 2. Kant 1995: 141145. Salecl 1993: 80.

24

in kaznih (l. 1764),77 bolj je potekal posredno, prek preprianj in vrednot nosilcev kazenskopravne oblasti. Kot opozarja Wiener78 v analizi pravnega merila racionalnega loveka v viktorijanski Angliji, je bilo to merilo hkrati pravno in empirino. Samoreferenni, vase zaprt sistem prava se je sooil z bolj odprtim svetom razmiljanj o lovekovi naravi. Klasina kriminologija se je vzpostavila na pojmovanju lovekove narave, ki naj bi bila pri vseh ljudeh enaka. Znanstvena pozitivistina kriminologija pa je kasneje to loveko podobnost zamenjala s loveko raznolikostjo, uniformnost z individualnostjo. Vznik moderne subjektivnosti v 18. stoletju je zato mono povezana s tranzicijo vladanja. Od monarhine suverenosti, vladajoe posameznim stanovom, ki sami skrbijo za lastne osebnostne ideale, pride do prehoda k vladanju prebivalstvu kot cilju dravnih intervencij (drubenega ineniringa). To se kae v regulaciji rojstev, evgeninih programih, v vzpostavitvi zdravstvenega varstva, obveznega olstva itn., procesih, ki jih je Foucault imenoval biopolitika. Ta tranzicija vladanja se kae kot:79 (1) upadanje monarhove moi, ki jo spodnaa vladavina prava kot center politine organiziranosti drube in ki ustreza nastajajoemu meanskemu razredu; (2) razvoj disciplinskih institucij moderne drave (t.i. totalnih institucij, kot so zapori, vojanice, ole, tovarne, azili, bolninice) in (3) sprememba vladanja s poudarki na posameznikovem samonadzorovanju. Spremembe v tehnologijah moi, ki doloajo vedenje posameznikov in jih podrejajo doloeni dominaciji, sovpadajo s krepitvijo tehnologij sebstva: posameznik odtlej s svojimi sredstvi in s pomojo socialne drave izvaja doloene uinke na lastnem telesu, dui, mislih, vedenju in nainu bivanja, da bi spremenil samega sebe in se dokopal do doloenega stanja sree, istosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti.80 Potrebe po mobilni delovni sili, odpravi na zemljie vezanih oblasti, ivahneja blagovna menjava in nastanek meanskega razreda v zgodnjem kapitalizmu so pomembno prispevali k ustolienju novega pojmovanja subjekta. Detradicionalizacijo in podelitev temeljnih lovekovih pravic in svoboin, ki se kaejo kot moralno-etina razsvetlitev, so generirale zelo konkretne (amoralne) ekonomsko-politine drubene potrebe. Te so pomembno zaznamovale razvoj kriminologije in kazenskega prava in njuno razumevanje zloina kot zgolj individualne posameznikove epizode in ne nepretrganega drubenega procesa.

Po francoski revoluciji so bile Beccarijeve ideje vodilo francoskega kazenskega zakonika iz leta 1791, v Rusiji je carica Katarina II. sklicala komisijo za pripravo novega zakonika in izdala navodila, naj se Beccarijeve ideje prelijejo v zakonik. Pruski kralj Friedrich je svoje vladanje namenil reviziji kazenskih zakonov v skladu z Beccarijevimi naeli, v Avstro-Ogrskem cesarstvu je pod cesarjem Joefom II. leta 1787 izel nov kazenski zakonik, prvi zakonik, ki je odpravil smrtno kazen. Glej Renneville 2006: 30.
78 79 80

77

Wiener 2006: 45. Po Lea 2002. Po Foucault 2004: 109.

25

Vznik subjekta in kriminoloke znanosti

Kaj je kriminologija? Dileme o tem, kateri dogodek naj tejemo za rojstvo kriminologije oziroma za njeno utemeljitveno besedilo in katerega avtorja za oeta kriminoloke znanosti, so tevilne, njihova raznolikost pa je v veliki meri posledica razhajanj posameznih piscev o pojmovanju znanosti nasploh. Po Thomasu Kuhnu81 je normalna tista znanost, ki je dosegla soglasje o predmetu in metodi raziskovanja. Kriminoloko podroje pa je sestavljeno iz ve normalnih znanosti, od psihiatrije, antropologije, statistike do kazenskega prava. Na zgodovino znanosti lahko gledamo tudi kot na genealogijo idej, pri emer je kriminoloko polje obstajalo e precej pred 19. stoletjem. Na zaetek kriminologije lahko gledamo tudi tako, da se vpraamo, kdaj je bil problem delinkventnosti obravnavan v obliki difuzne vednosti in problematine pozicije, kar zaetek kriminologije locira v 18. stoletje. Claude Lvi-Straus82 pa nastanek znanosti vee na odgovor, kdaj je bilo doloeno (kriminoloko) vpraanje nekaj, o emer je bilo v nekem zgodovinskem trenutku vredno razmiljati. V najirem smislu lahko kriminologijo razumemo kot kriminoloki diskurz, nekateri avtorji pa govorijo o razpreni kriminoloki vednosti.83 Vanjo pritevajo medicinska in psihiatrina razumevanja zloinca ob ugotavljanju njegove sposobnosti za delo v okviru zaporov, tudi novinarsko poroanje o kriminaliteti in zloincih, opisovanje zloincev v literarnih delih, pojmovanja posameznih akterjev kazenskopravnega sistema, kot izhajajo iz policijskih poroil, zaporskih statistik in nazadnje tudi pravna besedila. Veina avtorjev se danes zavzema za oje pojmovanje kriminologije, po katerem je kriminologija kot znanstvena disciplina nastala ele s prvimi, na zloine in zloince osredotoenimi poskusi sistematinega preuevanja, in kriminoloka vednost ni bila bolj ali manj obstransko zanimanje posameznega avtorja. ele ko iskanje vzrokov kriminalitete in njenih pojavnih oblik, izdelava strategij in metod drubene reakcije nanjo in nainov obravnave zloincev postanejo primarni objekt preuevanja, naj bi se rodila kriminoloka znanost. Renneville84 loi tri mejnike nastanka kriminoloke znanosti. (1) Pravno osredotoenje na storilca v 2. polovici 18. stoletja v klasini oli. Ta mejnik je obravnavan v veini ubenikih prikazov zgodovine kriminologije kot vznik kriminoloke znanosti. (2) Drug mejnik predstavljajo prve statistine analize Guerryja in Quteleta v prvi tretjini 19. stoletja. Zloin naj bi takrat postal statistini podatek, zmoen analize in objektivnega preverjanja, tj. znanstvene obdelave, ki ga je ponujala porajajoa se statistina znanost, na katere metode se je zgodnja kriminologija
81 82

Kuhn 1996.

Glej e Debuyst, C.; Digneffe, F.; Labadie, J.M.; Pires, A. P. (1995). Histoire des savoirs sur le crime et la peine, vol. 1: Des savoirs diffus la notion de criminel-n. Brussels, s. 100101. Po Renneville 2006: 28 in nasl. 83 Glejte Becker, Wetzell 2006: 4.
84

Renneville 2006: 27.

26

naslonila.85 (3) Veina avtorjev pa danes postavlja zaetke kriminologije v zadnjo tretjino 19. stoletja z zmago italijanske pozitivistine ole (Lombroso, Ferri, Garofalo), ko je prilo do zasuka v predmetu preuevanja od zloina k zloincu, in v metodi, ki je prela od pravnega utemeljevanja k (znanstvenemu) eksperimentiranju.86 (4) Po institucionalnem pristopu, ki povezuje akademsko uenje in kriminoloko profesionalizacijo in louje kriminologijo od penoloke oblasti, pa za rojstvo nacionalnih kriminologij velja ele prva tretjina 20. stoletja.87 Za razumevanje idejno-politine naloge zgodnje kriminologije in njene umestitve v proces modernizacije je najbolj pomembno, da danes preteno88 velja za zaetek kriminologije Lombrosovo preuevanje kriminalitete, osredotoeno na posameznika, in njegovo delo L'Uomo Delinquente iz leta 1876. Ta as je sicer res sovpadel z nekaterimi drugimi dogodki, kot je prvi mednarodni kongres kriminalne antropologije v Rimu leta 1885, Garofalova objava dela Criminologia in Lacassagnevo lansiranje Archives d'anthropologie criminelle,89 a to datiranje rojstva kriminoloke znanosti ni nujno logino ali morda edino mono. Ima pa daljnosene posledice za razvoj kriminologije kot znanstvene vede. Mit o rojstvu kriminologije Uveljavljena zgodba o kriminoloki (stran)poti je precej premortna. Kriminologija se je oblikovala kot veda z dvema zaporednima olama, ki imata svoje ustanovitvene oete in utemeljitvena besedila. Klasina kriminologija, katere oe je Cesare Beccaria s knjiico O zloinih in kaznih (Dei delitti e delle pene iz leta 1764), napreduje v pozitivistino kriminologijo, katere rojstvo umeamo k Cesare Lombrosovemu Prestopnikemu loveku (L'Uomo Delinquente iz leta 1876). Pri tem iz prikazov zgodovine kriminologije ne izhaja, ali je ta prehod iz klasine v pozitivistino kriminologijo pomenil tudi, da so bili nauki klasine ole zavreni ali morda prepueni h kazenskemu pravu, ki je ostalo na njenih predpostavkah o svobodni volji in racionalnem posamezniku, medtem ko je razvoj druboslovnih znanosti in pozitivistine kriminologije strmo odbrzel naprej. Kakorkoli, na tem mestu se zgodba nadaljuje z razumevanjem, da se je pozitivistina kriminologija v Italiji pod vplivom Lombrosovih naukov o atavistinem kriminalcu oprla na bioloke dejavnike (Scuola Positiva), v Franciji naj bi prevladala socioloko usmerjena pozitivistina kriminologija, v Angliji pa pragmatina (common sense) induktivna kriminologija. Ta konceptualizacija je zaradi jasnosti izjemno privlana. Kljub temu pa ta zgodba zakriva raznolikost kriminolokega diskurza, (znanstvenih) smeri, iz katerih
85 86

Garland 1985.

Davie presenetljivo natanno meni, da je bila britanska kriminologija rojena v obdobju nekaj mesecev med leti 1869 in 1870. Po Davie 2005: 27.
87 88

Tako Garland o angleki kriminologiji. Garland 1985: 131.

Tudi Pinatel, J. (1887). Le phnomne criminel. Paris; Pires, A. (1995). La criminologie d'hier et d'aujourd'hui. (Po Becker, Wetzell 2006: 27).
89

Renneville 2006: 27.

27

so prihajali posamezni kriminologi in njihovih vezeh s penoloko oblastjo, ki naj bi ji kriminologija obljubila svojo pokorino. To, kar danes imenujemo klasina kriminologija, je bil bolj kot metodoloko izdelani znanstveni pristop z doloenim predmetom preuevanja, politini program nove liberalno-filozofske tradicije na podroju kazenske oblasti. V teh prvih razpravljanjih nista bila v srediu pozornosti posameznih avtorjev kriminaliteta in odziv nanjo in zato ni lo za olo v tradicionalnem smislu.90 V ospredju je bilo prizadevanje zagotoviti prevlado doloenih drubenih vrednot, ki jih je naplavila filozofija racionalizma. Ta vrednostna in idejna podlaga je postala implicitno domnevana, nekaj, na emer je gradila kasneja kazenskopravna znanost, kriminalna antropologija pa je s kritiko te znanosti (a ob ohranjanju prav enake metodoloke osredotoenosti) gradila svojo znanstveno agendo. A hkrati je problematino, da bi idejno-filozofska izhodia poimenovali znanost. Kakno je zato bolj primerno razumevanje vznika kriminoloke znanosti, saj je od tega odvisen poloaj kriminologije v odnosu do kazenskega prava, do penoloke oblasti in nasploh njena legitimnost, da o vzrokih kriminalitete in primernih odgovorih nanjo izreka znanstveno resnico? Osredotoanje na zloinca Kriminoloka znanost, usmerjena k problematinemu subjektu in njegovi stigmati, se je umestila na novi porajajoi oblasti (moderni dravi) veno mesto.91 Becker in Wetzell92 opozarjata, da je bil zloinec v zgodnji kriminologiji pojmovan razlino, kot moralno bitje, kot biofizini stroj ali kot proizvod razlinih okoljskih in dednostnih sil. Delovanje dravne oblasti (ali danes ob prenosu dravne suverenosti na svetovno dravo kapitala) v tako zasnovani kriminologiji nikoli ne pade pod njen drobnogled. Uinki tako opredeljene kriminologije so bili v zgodovini razlini. Zgodnja kriminologija je omogoala centralizirani oblasti upravljanje s problematino (kar je v zgodnjem kapitalizmu pomenilo zlasti potepuko, nedelovno) populacijo, kasneje pa se je dovolj mona dravna oblast tako razumljene kriminologije
90 91

Po Sylvester 1972: 2.

Pri analizi zgodnje kriminologije je neizogibno posploevanje v krajevnem smislu, kar ni v celoti zanemarljivo. Italijanska biologistino umerjena kriminologija se je razlikovala od francoske socioloke kriminologije in slednja od angleke pragmatine kriminologije. Za angleko viktorijansko znanost Davie ugotavlja, da je e posebej zvika gledala na italijansko in deloma tudi francosko kriminoloko misel, ki sta po njihovem veljali za abstraktno. Ideja o tem, da bi postavili model kriminalnega tipa (abstrakten model zloinca), ki bi ga potem iskali na ravni konkretnega s primerjanjem modela in posameznih domnevnih zloincev, se je zdela anglekim kriminologom tuja. Bolj so iskali reitve za konkretne probleme, izhajali iz posebnega ter iz tega izpeljevali zakljuke o splonih zakonitostih (vzrokih, dejavnikih) kriminalitete. Vendar navkljub tej razliki, opozarja Davie, kljub njihovemu zavraanju Lombrosovega atavistinega kriminalca kot abstraktnega subjekta, je tudi angleki common sense ula refleksivna presoja. Tudi tam je tovrstno osredotoanje zakrilo vire in kontekst delovanja kazenskopravnega sistema. Na otoku je zato kriminologija prav tako zala v osredotoanje na zloinca. Po Davie 2005: 231.
92

Becker, Wetzell 2006: 6.

28

tudi zlahka otresla. Danes sta zaradi tovrstnega osredotoanja drubeni vpliv in ostrina kriminologije v veliki meri nevtralizirana. Ker kriminaliteto preteno e vedno razumemo kot individualno dejanje in ne kot nenehen institucionalni in drubeni proces,93 je za oblast pomembna zgolj doktrinarno natanna shema pravne zgradbe, ki jo je formalistina pravna ideologija vedno favorizirala in voljno ponujala. V parafrazi Kelsnove iste teorije prava to pomeni, da je primarno naelo modernega kazenskega prava njegova istost, ta njegova struktura pa temelji na potlaitvi (priznanja) e kako relevantnih in odloujoih vrednot, preprianj, predsodkov in zdravorazumskega razumevanja lovekega bitja. Tega, kar Kelsen ni spregledal in kar je uvral v predpostavljeno temeljno normo. Tovrstno pojmovanje kriminologije hkrati tudi jasno razmeji med vrednotami najstvom kot imanentno lastnostjo prava, in dejstvi, ki naj jih preuuje kriminologija. Kriminologija in kazensko pravo sta se na ta nain razla in veinoma ostajala vsak na svojem. Vrednote, predsodki, ustva, preprianja postanejo nad-juridina vpraanja psiholoke, socioloke, antropoloke, bioloke in kemine stroke, ki naj jih preuuje kriminologija. Zaradi usmerjanja vse pozornosti na posameznika sta obe znanosti tudi precej izgubili. Kazensko pravo je izgubilo (1) dejstveno informiranost, kar se danes odraa na podrojih, za katera so znailne hitre spremembe. Na primer, sodobno kazenskopravno poseganje v kibernetski prostor pomeni, da je danes velika veina populacije, mlaje od 30 let, kriminalizirane zaradi kritve materialnih avtorski pravic.94 S to izgubo stika z dejstvi je povezana tudi (2) birokratizacija sodne oblasti. V dravah zahodnega kulturnega kroga sodna oblast postaja birokratska organizacija webrovega tipa; najskrajneji primer je odtujeno odloanje o vrsti kazenskih sankcij in dolini zapornih kazni s kaznovalnimi tablicami oziroma raunalnikimi informacijskimi sistemi (angl. sentencing information systems). Blaje oblike zbirokratiziranosti kae tudi slovenski represiven aparat, ki mu pritiejo vse lastnosti moderne birokratske organizacije: neosebnost, odtujenost od predmeta urejanja in razpritev odgovornosti.95 Birokratizacija z osredotoenostjo na lastne kazalce uspenosti je privedla do (3) umanjkanja legitimnosti in zaupanja v kazensko sodstvo. To se odraa v represivnih reakcijah s kriminolokimi dejstvi neinformirane pravne stroke in laine javnosti, politizaciji kriminalitetnih vpraanj in v neokonzervativnih zaostritvah, ki jih ponazarjajo slogani, kot sta nepopustljivo do zloina (tough on
93 94

Po Lea 2002: 2.

Na primer, anketa med tudenti 4. letnika Pravne fakultete v Ljubljani je v letu 2007 pokazala, da nihe izmed tudentov ne uporablja zgolj legalno pridobljenih izvodov raunalnikih programov in avdio-vizualnih del. (Anketo opravil A. Z.)
95 Raziskava Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Republiki Sloveniji navedeno potrjuje, saj je pokazala, da se teave kazenskih sodi kaejo v bistveni preobremenjenosti sodnikov z organizacijsko-tehninimi opravili oziroma v dejstvu, da ima najmoneji vpliv na trajanje postopkov organizacijsko-tehnina zapletenost. (Po Bonjak 2005.) Taken trend je zaznala tudi raziskava Analiza uinkovitosti policijskega preiskovanja kaznivih dejanj z upotevanjem razvoja kriminalistine stroke ter dokaznih standardov kazenskega postopka, ki kae, da so problemi sodelovanja policistov in dravnih toilcev, ki negativno vplivajo na stopnjo raziskanosti, skrivajo v pretirani administraciji, slabem vodenju in neustreznem izkorianju informacijskih tehnologij. (Po Jager 2006.)

29

crime) in pravo in red (law and order). Strah, pomanjkanje zaupanja in zmanjevanje legitimnosti kazenskega sodstva se zrcali tudi v prevzemanju sodnih funkcij s strani kvazi-sodnih (upravno-administrativnih) organov.96 V kriminolokem osredotoanju na kriminalno stigmo posameznika je izgubila tudi kriminologija. Njena normativna relevantnost je vsaj od 60. let prejnjega stoletja dalje ob usihanju rehabilitativne usmeritve vedno manja. Kljub temu, da je svoj ugled ob koncu 19. in prvi polovici 20. stoletja v veliki meri rpala iz opiranja na psihiatrino gibanje in psihiatrino vednost, ki je prek kriminologije vstopalo v mehanizme kazenskopravnega sistema, in da je bila v procesu disciplinizacije kriminoloka osredotoenost na posameznika za oblast zanimiva, je danes kriminologija v odnosu do penoloke oblasti v poloaju, v kakrnem je bila na svojem zaetku. Je v poloaju, da postane dekla penoloke oblasti (Foucault). Osredotoena je na raziskovanje delovanja kazenskopravnega sistema in analize pravnih aktov nadnacionalnih tvorb in to kljub temu, da so kriminoloke teorije, ki so se uspele odtrgati od penoloke oblasti, e v veliki meri jasno in enoznano pojasnile dinamini proces kriminalizacije, njegove implicitne predpostavke in napane domneve: dalje kazni zapora ne delujejo, ostreja kaznovalna politika dokazano poveuje nasilje v drubi, bistvene kode v drubi ne povzroa ulino nasilje itn. Trdovratnost kriminolokega osredotoanja na zloinca je ostala kljub monim in dobro argumentiranim kritikam Lombrosove teorije o pomanjkljivostih njegove znanstvene metode in kljub temu, da je tudi sam Lombroso v kasnejih izdajah L'Uomo Delinquente pod vplivom Ferrija opustil monokavzalno teorijo o vzrokih kriminalitete in se zavzel za eklektino razumevanje kriminalitete. Kriminologija je vse od kritike Lombrosove teorije v The English Convict (1913) Charlesa Goringa ostala zavezana metodologiji preuevanja, ki se osredotoa na posameznega krilca.97 Glavni razlog te trdovratne osredotoenosti je ideoloka prikladnost razumevanja kriminalitete kot neesa danega in neodvisnega od tistega, ki ima definicijsko mo. e je predmet raziskovanja tam zunaj, del objektivne stvarnosti, to ne zahteva globljih in munih refleksij o naravi naega spoznanja (te realnosti) in tudi ne zastavljanja vpraanj o pravinosti drubenih razmer. Tovrstno razumevanje kriminalitete zakriva njeno normativno naravo in njeno ontoloko ne-pred-doloenost. Klasina kriminologija Beccarijevo pojmovanje zloinca Kazenska doktrina, ki jo izgrajuje Beccaria v eseju O zloinih in kaznih (1764), je povzela politine in filozofske ideje tistega asa, vrednote liberalno-humanistinega etinega stalia in specifinih domnev o loveku ter jih prenesla na podroje

Taken prevzem odraa institut glob v pravu Evropske skupnosti ali na primer poveevanje denarnih kazni, ki jih lahko izrekajo varuhi konkurence na trgu.
97

96

Glej e Davie 2005: 230.

30

kaznovalnega sistema.98 Beccarijevo delo se v celoti nanaa na kriminaliteto in odzive nanjo in je neposredna radikalna kritika predmodernega kaznovalnega sistema, posredno pa tudi temeljnih pojmov in vrednot fevdalne drube.99 V O zloinih in kaznih lahko prepoznamo tevilne sestavine tega, kar se bo ele kasneje imenovalo kazensko pravo: od materialne100 in procesne materije,101 kriminalitetne politike do sistema kazenskega pravosodja.102 Abstraktni in formalni pojem subjekta, obdarjenega z minimumom pravic, pa tudi z odgovornostjo za lastno (domnevno) svobodno in racionalno vedenje, je postal referenna toka, okrog katere se je v naslednjih stoletjih organizirala celotna kazenskopravna znanost, ki je teila k vzpostavitvi pravilnega (pravinega) varstva posameznika nasproti dravi kot edini upravienki za razpolaganje s sredstvi fizinega prisiljevanja, s koncepcijami o temeljnih lovekovih pravicah in svoboinah. Vsaj taken je bil idealnoteoretski okvir razumevanja kazenskega javnopravnega razmerja, izveden iz liberalne politine filozofije. Prelom z metafizinostjo predmoderne Klasinim kriminologom ni mogoe oitati zagovarjanja metafizinega pojmovanja kriminalitete.103 Sporoilo klasine kriminologije je predvsem protimetafizino. Beccaria je v O zloinih in kaznih predstavil model kazenskopravnega sistema, v katerem je postavil zelo jasno lonico med zloinom in grehom. Zloin ni pojmoval kot zlo samo na sebi ali za transcendentno bitje, katerega elje poskuamo uganiti, temve kot zlo za drubo. Zloin je dejanje, ki okoduje drubo, ne pa abstraktnega suverena ali transcendentnega bitja. Greh je na drugi strani kritev boje zapovedi, dejanje, ki ne prizadene nobenega imanentnega tostranskega bitja, temve

Beccaria se sklicuje na razum z besedami: Velikim monarhom, dobrotnikom lovetva, ki nam vladajo, so pri srcu resnice, ki jih brez nestrpnosti razglaa malo znan filozof, ki budi nestrpnost le tistemu, ki se zateka k sili ali slepariji, zavraa pa razum. Beccaria 2002: 5758.
99

98

Bavcon 2002.

Materialno kazenskopravno materijo obsegajo naslednji deli eseja O zloinih in kaznih: individualna, krivdna odgovornost, loitev greha in kaznivih dejanja, kodnost kot temelj kazenskega prava, dejanje kot temelj kaznovanja, naelo zakonitosti, naelo jasnosti, dolonosti, splonosti zakonov, institut poskusa, udelebe, pomilostitve, o kaznih: pravinost, sorazmernost, ultima ratio, specialna in generalna prevencija, odprava smrtne kazni, nain odmere, namen, takojnja kazen (promptnost) in vrste kazni. Beccaria, 2002. Procesno kazenskopravno materijo obsegajo naslednji deli Beccarijevega eseja: o priah, indicih, oblikah sodnih postopkov, prepovedi muenja, priporu, trajanju postopka, zastaranju, prepovedi sugestivnih vpraanj, o izpovedbah, nepristranosti in drugih temeljih procesnih garancijah. Po Adler, Mueller, Laufer 1998: 51. Ve v: Schler-Springorum, H. (1990). Cesare Beccaria and Criminal Proceedings. Cesare Beccaria and Modern Criminal Policy. Milano: Giuffr, s. 121 in nasl.
102 Sem sodijo Beccarijeva razmiljanja o delitvi oblasti, o naelu, da zakone sprejemajo zakonodajalci, o sodnikih in uporabi pravnega silogizma ter o njihovi vlogi kot trobilu zakona (Montesquieu). Beccaria 2002. 103 101

100

Po Kandu 1999: 37.

31

transcendentno entiteto, ki ni le okodovana stranka, temve hkrati tudi najviji zakonodajalec, sodnik in izvrilec sankcije. Beccaria je svoja pojmovanja kriminalitete in reakcije nanjo oprl na tedanjo empirino znanost o loveku. Shema loveka po Beccariji, je precej mehanina.104 loveka razume kot bitje, ki ga vodijo strasti, ki se direktno odziva na zunanje draljaje in niha med boleino in ugodjem. Iz Beccarijevega besedila implicitno izhaja, da je lovek zgolj proizvod utnih reakcij na zunanje draljaje.105 Posameznik je vpet med senzacije, ki so posledice uinkovanja objektivne realnosti na utila. Kandu106 zato sklepa, da je za Beccario lovekova volja determinirana (ne pa pandeterminirana) in potemtakem tudi manipulabilna, namre bolj ali manj dovzetna za usmerjanje od zunaj. Ne glede na vpraljivo gradiranje pojma determiniranosti v pandeterminiranost, je kljuno, da to pojmovanje predpostavlja, da se subjekt ne odloa v nekem praznem prostoru, kjer bi povsem neodvisno (od drubenih, psiholokih in drugih determinizmov) tehtal prednosti in slabosti svojega ravnanja. Beccarijev subjekt ravna v okviru svojega utnega aparata, giblje se v strukturi uitka in boleine in ravna precej bolj omejeno, kot so to pripravljeni priznati apologeti klasine kriminologije, ki v njenem (implicitno predpostavljenem) subjektu prepoznavajo ustolienje povsem neodvisnega, racionalnega in svobodnega subjekta. Bolj kot za preraunljivost in tehtanje prednosti in strokov prihodnjega ravnanja gre za boj med razlinimi utnimi impresijami in v to shemo umesti Beccaria svojo teorijo o kaznih. Beccarijeva shema loveka po drugi strani izhaja iz implicitne domneve, da tiktakanje med boleino in ugodjem ni povsem pogojno refleksno in da loveka pri tem tehtanju in predvidevanju vodi tudi kalkulirajoi razum. Beccaria tako zdrui obe plati, utno-senzorno in razumsko. V svojem predlogu nove ureditve kaznovalne justice poziva podlonike k miljenju, vladarje pa k utenju. Beccaria pie za mislee podlonike in utee vladarje: (O)d politine etike ni priakovati nobene trajne prednosti, e ne temelji na nerazruljivih lovekovih ustvih. Kateri si bodi zakon se od teh oddalji, bo vedno naletel na nasproten odpor, ki naposled zmaga ...107 Aktualnost Beccarijevega razmiljanja o kaznih se danes kae v pronicljivem pripisovanju vzrokov krutih kazni in krutih kazenskih postopkov instrumentalnemu racionalnemu odloanju. Krute kazni ancien rgima so zanj zgled hladne krutosti in neuteega odloanja. Na mo podobno, eprav pod etiketo, da gre za vrednostni suspenz in hipertrofini racionalizem, presojata Bauman108 in Arendt109 obe svetovni vojni in koncentracijska taboria. Teh niso povzroile razbrzdane ivalske strasti in predmoderna iracionalnost, temve hladno, instrumentalno-racionalno delovanje
104 105 106 107 108 109

Po Kandu 1999: 38. Tako Beirne 1993: 2430 in Kandu 1999: 38. Kandu 1999: 38. Beccaria 2002: 62. Bauman 1999. Arendt 2007.

32

naoljenega modernega birokratskega stroja. Straljivo je, da kljub napredku druboslovja, psihologije, psihoanalize, kognitivnih znanosti in drugih ved, ki se ukvarjajo s lovekovimi ustvi, motivacijo in kognitivnimi procesi, celo danes ugotavljamo pri odloevalcih v kazenskopravnem sistemu e bolj popreproena pojmovanja subjektivnosti od tistih pri Beccariji. Ta nezavedna vednost obstaja ob formalistini pravni ideologiji in skrita v obliki pravne kriminologije, ki se hrani z verovanji, predsodki in stereotipi akterjev penoloke oblasti in e vedno (so)doloa delovanje kazenskopravnega sistema. Padec v metafizinost moderne Klasina kriminologija je loila zloin od zla in pojmovala zloinca kot kritelja zgolj drubenih pravil. V tem je bila e prava znanost. Zloin se s tem spusti na drubeno raven. V tem drubeno kodljivem pa se kae tudi ideolokost ali metafizinost kriminologije. Zloin je za klasino kriminologijo napad na drubo v celoti, a kako lahko entiteta, kot je druba v celoti (druba kot taka), utrpi zloin? Za klasino kriminologijo je kaznivo dejanje kritev drubene pogodbe in ele mit o drubeni pogodbi, predpostavka, da so se neko, v naravnem stanju svobodni posamezniki zaradi gronje vojnega stanja in negotovosti trajanja miru odpovedali delu svobode, omogoi sestop zloina na drubeno raven. Ta mit ele osmisli drubo kot tako, ta postane nova entiteta, ki jo je potrebno zaititi s kazenskim pravom. Takno pojmovanje drube je mogoe razumeti zgolj v kontekstu politinih nael o enakosti in uenj razsvetljenskih anglekih in francoskih mislecev, od Davida Huma, Johna Locka, Voltaira, Montesquieuja in Jean-Jacques Rousseauja. Pojem drube in kode, ki naj bi jo ta utrpela, in ki jo je potrebno s kazenskim pravom ititi, je fikcija, je ele nekaj, kar ustvari nova vednost/oblast, ki stopa na mesto usihajoih predmodernih partikularnih oblasti. V tem smislu je pojem drubene kode, ki jo povzroi kaznivo dejanje, metafizien, postavljen je nasproti kodi konkretne osebe (rtve), stanu, suverena in/ali boga. Vsi ti akterji izpadejo iz kazenskega postopka kot subjekti. V manji meri in ele dosti kasneje pride do vnovinega poskusa reintegracije zlasti rtev in skupnosti nazaj v kaznovalno enabo v okviru paradigme restorativne pravinosti. Oitek neznanstvenosti klasine kriminologije je zavzemal tudi osrednje mesto v kritiki novo nastajajoe pozitivistine kriminologije. Oitek pozitivistine kriminologije je bil (paradoksalno) popolnoma enak oitku, ki ga je pred tem klasina kriminologija naslavljala na predmoderno justico: da so njena pojmovanja subjekta metafizina. e je klasina teorija zavraala predmoderno, na zemljie vezano oblast, z argumenti o metafizinosti suverenove (hkrati cerkvene in posvetne) oblasti, o potrebi po loitvi (metafizinega) greha in (drubenega) zloina, je pozitivistina kriminologija menila, da so klasini pojmi svobodne volje in racionalnosti tudi metafizini. Willson je leta 1908 zatrjeval, da je: potrebno pojem svobodne volje in odgovornosti ponovno preuiti z oziroma na svee znanje. Ljudje nismo ni ve kot stroji razline stopnje vzdrljivosti in

33

zmogljivosti, in v skladu s kakovostjo tega mehanizma bi nas bilo potrebno presojati.110 Ferri je bil leta 1917 podobnega mnenja: Naa izkunja je, da so sedanji zakoni, ki so navdahnjeni s tradicionalnimi doktrinami, nemoni pri ohranjanju civilne drube pred kriminalno nadlogo.111 Po mnenju pozitivistinih kriminologov je treba znanost zasnovati na dejstvih, zbranih z znanstveno metodo, kar omogoa nepristransko in objektivno zbiranje, opazovanje, razvranje in preverjanje. Klasina kriminologija je zato trenutek hkratnega vznika in uveljavljanja kriminologije in modernega kazenskega prava. Gre za uveljavitev idejno filozofske podlage, vrednostno-etinih temeljev kazenskopravnega interveniranja, ki se jih kasneje ni ve pretresalo. Bolj kot vsebina pojma subjekt pa je kljuno arie osredotoanje na posameznika bodisi kot moralno bitje bodisi kot psiho-bio-socioloko determiniran organizem.112 Klasina kriminologija je politien projekt razsvetljene oblasti, ki z ustolienjem subjekta kot prazne abstraktne forme omogoi kasneji drubeni boj za njegovo vsebino. Subjekt postane sredie kazenskopravnega sistema, forma, o katere vsebini e danes poteka boj med razlinimi vednostmi. Beccaria pa je tisti, ki kljub naslonitvi na abstraktni subjekt razsvetljenstva, s svojimi implicitnimi deterministini pojmovanji o utno-senzornem psihinem ustroju loveka odpre tudi pot na dejstvih zasnovane kriminologije. Omogoi nikoli konani lov na dejstva, iz katerih naj bi vznikala normativnost (zloin).

110 111 112

Willson 1908. Ferri 1917: xli (Prevod A. Z.). Glej tudi Adler, Mueller, Laufer 1998: 53, 64.

34

Prehod iz moderne v postmoderno

Moderna in subjekt Moderna je miljenjski (kulturni) koncept, njeno temeljno naelo pa je subjektivizem oziroma individualizem, ki se kae v relativni osebni avtonomiji, v raznolikosti, monosti kritike in v priznanju posameznika kot avtonomnega bitja.113 Moderna je as odaranja sveta, njene glavne znailnosti so: uporaba razuma, elja po kontroli, sekularizacija, specializacija, birokratizacija, poveana regulacija in standardizacija.114 Njen nastanek je povezan z nastankom kapitalizma, tehnino revolucijo, nastajanjem nacionalnih drav in vzponom mnoine kulture. Znailnosti moderne drube zadevajo vsa podroja lovekovih izkuenj, miljenje, ustvovanje, drubeno organiziranost, dojemanje samega sebe, drugih, sveta in kozmosa.115 Obiajno razumemo moderno kot osvoboditev posameznika izpod lokalnih partikularizmov, kot proces detradicionalizacije in sekularizacije, transformacije posameznika v dravljana in nosilca univerzalnih lovekovih pravic in svoboin. Moderni lovek je izstopil iz skupnosti (Gemeinschaft), ki ga je podrejala tradiciji in avtoritarno doloenim odnosom v svetu. Ta podoba je pravilna, ni pa popolna. V predmoderni drubi je drubeno nadzorstvo opravljala oblast, razprena po skupnostih in cehih, ki so bili dovolj majhni, da je bilo nadzorovanje reciprono, ubikvitarno in vsestransko. A razpad teh zaprtih skupnosti je pomenil tudi razpad reprodukcije drubenega reda in na to prazno mesto je stopila moderna centralizirana drava, nagnjena k upravljanju in obravnavi drubenih problemov in patologij. Posameznik se zato v moderni znajde v novi obliki skupnosti, drubi, ki ji vlada pravo in racionalnost (Gesellschaft). Posameznikova osvoboditev zato hkrati pomeni tudi (novo) discipliniranje.116 Drava je za izvajanje svojih politik (socialne, kriminalitetne) potrebovala nove oblike vednosti in prek njih je stekel proces disciplinizacije. V ta disciplinirajoi vidik procesa modernizacije se je umestila tudi kriminologija. Nadzorovanje in reprodukcija drubenega reda sta postala predmet sistematinega raziskovanja, odkloni od drubenih norm so postali predmet znanstvenega preuevanja.

113 114 115

Cerar, 2001. Weber, 2000.

Izkunja moderne obsega tri temeljne faze: (1) med leti 1500-1789 z nastankom svetovnega trga nastane osnovna dezorientacija v tradicionalnih skupnostih, (2) obdobje med letom 1790 in koncem 19. stoletja predstavlja obdobje revolucije in nastanka moderne javnosti. Ta ima skupno obutje, da ivi v (osebno, drubeno in politino) revolucionarnem obdobju. (3) V 20. stoletju pa moderna postane problematina (in problematizirana), a ji hkrati to ne prepreuje, da se kot drubeni proces razvija globalno. Po Berman 1982.
116

Glej tudi Wagner 1994.

35

Kriminologija in kazensko pravo v moderni V procesu modernizacije kot procesu hkratnega osvobajanja in discipliniranja se kriminologija in kazensko pravo umestita v nasprotujoa si vidika modernizacijskega procesa. Moderna drava uvede vladavino prava in na podroju kazenskega pregona vzpostavi ravnoteje strank s samoomejitvijo, ki jo predstavlja podelitev temeljnih pravic in svoboin posamezniku (eprav deklarira, da gre za priznavanje loveku, kar je e njegovega). To je prvi v zgodovini omogoilo posamezniku distanco od oblasti, kar vkljuuje monost kritike oblasti in tudi njene zamenjave. A hkrati moderna drava s kazenskim pravom sma prevlada na raun dotlej razirjenih metod razreevanja sporov. Samoomejitev drave zato poteka soasno z oblastno uzurpacijo vseh drubenih mehanizmov za reevanje sporov. ele kasneje, v sredini 60. let 20. stoletja, v abolicionistini teoriji in v paradigmi restorativne pravinosti, ki poudarja vlogo rtve in skupnosti pri reevanju problematine situacije (Hulsman), se ponovno zano vraati v dravne mehanizme delno predrugaeni naini reevanja sporov. Proces modernizacije je pomenil tudi zavestno usmerjanje in disciplinizacijo prebivalstva v okviru socialne drave. Kot meni Furlan v analizi racionalizma, ta predpostavlja povsod enako razirjenost razuma in na tej podlagi zahteva tudi politino enakost posameznikov v drubi. To se na drubenem podroju vedno izraa v obliki zakonodavstva117 oziroma v obliki drubenega inenirstva. Nova moderna drava, usmerjena v upravljanje in obravnavanje drubenih problemov in patologij, je v okviru nadzorovanja kriminalitete teila k aktivni in kreativni vlogi. Svobodni in racionalni posameznik je postal kazenskopravno odgovoren, a hkrati tudi vir nevarnosti. In za ta problem, ki naj bi se skrival v posamezniku, je socialna drava proizvedla reitev novo kriminoloko znanost, ki naj razie kriminalno stigmato posameznika v njegovi dui, v telesu ali ivljenjskem okolju. Nadzorovanje kriminalitete v regulatorni moderni dravi ni ve obsegalo zgolj kazenskega postopka zoper domnevnega storilca, temve je postalo del socialne politike in drubenega ineniringa. Po eni strani se je pozornost razirila na zgodneje (kriminogene) faze v izvrevanju deliktov, po drugi strani pa se nadzor ni konal z izrekom kazenske sankcije. Po izreku sodbe se pred zapornikimi vrati znajde prav ni abstrakten subjekt. Z njim je bilo potrebno nekaj storiti, ga reformirati, poboljati, poiskati in odpraviti njegovo kriminalno stigmo in prepreiti recidivizem. Daljnosena kriminalitetna politika se ni zanimala le za storilca, temve je skrbela tudi za to, da potencialne storilce rei pred samim seboj. Takrat zaet razvoj je kasneje proizvedel diskurz o rizinosti posameznika. Najstveno razumevanje subjekta, pojmovanje o tem, kaken naj bi subjekt bil, domneva, na kateri sloni moderno kazensko pravo, se je v postopkih racionalnega drubenega ineniringa socialne drave dopolnilo z dejstvenim razumevanjem subjekta, z razumevanjem njegove materialno-fizine in psiholoke razsenosti. Prazen formalni subjekt kazenskega prava je napolnila kriminoloka znanost. Reitev kriminalnega problema naj bi se skrivala v zloincu in zanj je odtlej skrbela domnevno objektivna znanstvena disciplina.
117

Furlan 2002: 226227.

36

Foucault, ki kriminologijo opazuje kot umeeno v disciplinirajoi del modernizacijskega procesa, je prav zato do nje izjemno kritien.118 Njegova kritika, da je kriminologija dekla penoloke oblasti, je delno utemeljena, a ne velja za celotno kriminoloko znanost ne glede na njeno nacionalnost ali, e pomembneje, zgodovinsko obdobje. Kriminologija se je v 20. stoletju uspeno izvila iz pretesnega objema penoloke oblasti. To ji je omogoilo oblikovanje kritine raziskovalne agende, kakrno naslavlja na oblast radikalna, kritina in feministina kriminologija.119 Profesionalizacija kriminoloke znanosti, vkljuitev kriminologije v izobraevalne procese, nastanek od oblasti neodvisnih raziskovalnih intitucij, lastno doloeni cilji, predmet in metode raziskovanja, odkrivanje odnosov drubene moi, opozarjanje na zloine moderne drave, na zloine monih in vplivnih in na simbolno nasilje je kriminologiji zagotovilo visok nivo avtorefleksivnosti in relativno neodvisnost od penoloke oblasti. Z utrditvijo novega humanistinega ideala in z ideologijo pravnega formalizma je moderno kazensko pravo izrinilo odkrivanje vrednostnih in subjektivnih dimenzij procesa kriminalizacije. Ta vpraanja so bila za kazenskopravno znanost legitimna, a vpraanja nadpravne narave, ki so v domeni politine teorije, moralne filozofije in kriminologije. Tendenca zakonodavstva, ta hrbtna plat usmerjanja drubenega razvoja, se je na podroju upravljanja z deviantnostjo nujno odrazila v nastanku kriminologije, ki je napolnila abstraktni pravni subjekt. Kriminologija in kazensko pravo sta se v modernizacijskemu procesu umestila na drugo mesto, kar je botrovalo razlikam v pojmovanju zloinca subjekta, a ta komplementarnost je e danes v vrednostno, interesno, razredno, spolno in e kako drugae razklani moderni drubi kljuna za razumevanje in odziv na kriminaliteto. Moderna in nasilje Moderna pomeni prelom v tevilnih vidikih, a nasilje ostaja stalnica drubenih odnosov. Kar se v moderni spremeni, je razumevanje in problematiziranje nasilja. Nasilje je v moderni postalo nekaj, kar preteno doivljamo kot problematino. Nasilje nad otroki, nasilje v druini,120 nasilje med zakonci, psihino nasilje,121 nasilje drav, simbolno nasilje,122 normalizacijsko nasilje, strukturno in sistemsko nasilje123 so vrste nasilja, ki so bile pred moderno dojete kot normalni, sestavni del vkulturacije posameznika in delovanja drube. Spremenil se je tudi obseg ukvarjanja z nasiljem, saj je ta tema vstopila v tevilne druboslovne vede, sociologijo, psihologijo, filozofijo, lingvistiko in antropologijo.

118 119 120 121 122 123

Foucault 1988, 2004. Glej e Garland 1992: 405. Filipi 2002. Ambro 2003. iek 2007. Kandu 2003.

37

Ocena nasilnosti moderne (dobe) danes ostaja kontradiktorna. Po eni strani naj bi moderna pomenila zmanjevanje gole sile, fizinega prisiljevanja in pretrganja s pred-modernimi krutimi medosebnimi odnosi, ki so jih obvladovale iracionalne temne sile duevnosti. V zgodovini kazenskega postopka sovpadata s prehodom v moderno odprava dokaznih sredstev (na primer muenja) in kazenskih sankcij (na primer telesnih kazni), ki veljajo za tako krute, da tejejo za neracionalne in neloveke.124 Osrednja vera moderne je, da se nasilje odpravlja iz medosebnih odnosov.125 Po drugi strani so danes vidni znaki nasprotnega. Moderno je zaznamovalo poveanje (celokupnega) nasilja v drubi. Pri tem gre za poveevanje gole fizine sile, saj prejnje stoletje imenujemo tudi stoletje genocida, masovnih, tovarnikih oblik organiziranega iztrebljanja, ki ne bi bile mogoe brez konglomerata imanentno modernih znailnosti drube in posameznika. Dodatna nasilna prvina je premeanje nasilja na drugo prizorie v posameznika. Ta je s poveanim (samo)nadzorovanjem zadolen za obvladovanje vedno vejega tevila drubenih disonanc. Psihino nasilje dobi novega akterja, vkulturjeni posameznik izvaja nasilje nad samim seboj. V obdobju nelagodja v kulturi se zato spremeni prizorie boja.126 Razmiljujoi lovek je izgubil ontoloko varnost, ki mu je omogoala razumevanje sveta kot celote. Opustil je navezavo na privilegirani objekt, ki ga je nael v samemu sebi. Samozavestni Mislim, torej sem! Arendt nadomea z Mislim, torej nisem!.127 Samozadostnost, sredinost in avtonomija subjekta je postavljena pod vpraaj. Gotovost in objektivnost, ki sta izvirali iz nevpraljive hierarhije vrednot in nevpraljive strukture dominacije, bledita. Ali smo z intenzivirano (samo)refleksijo, ko spoznavamo, da je nasilje imanenten (neizogiben) del vkulturacije posameznika in del simbolnega (jezikovnega) posredovanja realnosti, prili do novega prehoda (odaranja)? Ali prehod iz fordistine v postfordistino produkcijo, iz proizvodne drube v potroniko drubo, iz industrijske v postindustrijsko drubo (od proizvodnje blaga k proizvodnji kulturnih dobrin) predstavlja prehod iz moderne v poznomoderno ali e (kvalitativno predrugaeno) postmoderno?

124 125 126

Glej Beccaria 2002. Na primer Eliasova teorije civiliziranja. Glej Elias, 2001.

Na primer Arendt 2003; Bauman 2006; Spengler 1991; Dobkowski, Rubenstein, Wallimann 2000.
127

Arendt 1987: 210.

38

Postmoderni naproti? Koncept postmoderne Lyotard je v znanstveno razpravo vnesel pojem postmoderne v delu La condition postmoderne (1979),128 kjer je predstavil posledice informacijsko-komunikacijskih tehnologij, na bolj temeljni ravni pa podal kritiko moderne znanosti. Razglasil je konec meta-pripovedi (o inherentnem drubenem napredku, samouresnievanju in emancipaciji), ki stoji zunaj znanosti, a legitimira znanost in razline oblike drubenega sodelovanja. Ideja napredka je bila del neizpraevanega preprianja, da bo razvoj umetnosti, znanja in svobode koristen za celotno lovetvo: ... Po dveh stoletjih smo bolj obutljivi na oznaevalce nasprotnega. Niti ekonomski niti politini liberalizem, niti razlini marksizmi niso iz krvavih dveh stoletij izli brez dvomov o hudodelstvih zoper lovenost.129 Sodobna kriza je povezana z globalizacijo, razruenjem socialne drave, poveano urbanizacijo in ekolokim opustoenjem. Pria smo spremembam razredne strukture, spremembam v organizaciji zasebnega ivljenja in intimnih odnosih, kar vodi v izgubo prejnjih stabilnosti, ki jih je zgodnji kapitalizem uspel konsolidirati. Vendar razline dimenzije in tevilna mesta sprememb e ne vodijo v enotne ocene, ali nas je kriza e privedla v novo dobo. Pravni filozof Kaufmann130 in sociolog Bauman131 sta prepriana, da smo e v postmoderni dobi. Za Baumana je postmoderna refleksivna moderna, ozaveanje v razvoju moderne, ko ugotavljamo krizo zaupanja in pomanjkanje usmeritve.132 Za postmoderno naj bi bila znailna ambivalentnost, kontingentnost in pluralizem, postmoderna skupnost je tekoa in spremenljiva. Za Jamesona133 je postmodernizem kulturna logika kapitalizma. Med postmodernizmom kot stilom refleksije, estetskim kanonom in obliko senzibilnosti na eni in vrtinasto dinamiko globaliziranega kapitalizma na drugi strani obstaja vez. In ta vez se kae v novem pojmovanju avtonomije in subjektivnosti. Postmoderno oznauje kot prehod k sobivanju in premirju med razlinimi vrednotami, v njej ni strukture dominacije, kar vpraanja o objektivnih standardih naredi za brezpredmetne. Ni ve univerzalnih meril resnice, presoje in okusa. Habermas nasprotuje oznabi sodobne drube kot postmoderne, ker meni, da ostajamo ujeti v temeljne probleme moderne, ki jih (e) nismo uspeli izpeljati. Bolj kot v postmoderni (ki predpostavlja zakljueno moderno) smo v situaciji nedokonane

128 129 130 131 132 133

Lyotard 1984. Lyotard 1984: xxiiixxiv. Kaufmann 1994: 203. Bauman 1993: 245. Bauman 1991; Beilharz 2001: 19. Jameson 1991.

39

moderne. Meni, da je zato primerneje oznaiti sodobno drubo kot pozno moderno.134 Tudi Cerar135 kljub tevilnim spremembam meni, da moderna ostaja, o postmoderni pa bo mogoe govoriti ele takrat, ko se bodo misli (nove vizije) v prevladujoi meri manifestirale tudi v praksi in se bodo kljune drubene institucije bistveno spremenile. Kritika postmoderne, Heller in Feher136 menita, da ta pojem ne oznauje nove zgodovinske dobe, temve parazitira in se hrani na dosekih moderne. Kar je zares novega, je nova zgodovinska zavest, da bomo za vedno ostali v sedanjosti in hkrati za sedanjostjo.137 Postmoderna in konec nasilja? Kaj pa nasilje v postmoderni drubeno-psiholoki konstelaciji? V razumevanju in odzivanju na kriminaliteto se v drubah zahodnega kulturnega kroga iri paradigma zasluene kazni (just desert). Retribucija, podprta z idejo o posameznikovi moralni odgovornosti, se uveljavlja kot primarni namen kaznovanja. Namesto rehabilitacije (reintegracije) obsojencev kot temeljnega namena kaznovanja ob naraajoi stopnji inkarceracije kot hrbtne plati neoliberalizma prihaja v ospredje naelo onemogoanja (inkapacitacije) obsojencev kot namena kaznovanja. Prevladujoa zaporska paradigma se osredotoa na upravljanje s tveganji in varnostjo (nova penologija, Feeley in Simon). V mednarodnih odnosih se ta tenja po poveani punitivnosti odraa v psevdo pravnologinih argumentacijah: od posebnih eksteritorialnih zaporov na nikogarnji zemlji, imunitete pred mednarodnimi kazenskimi tribunali, najemu pravno nevezanih preiskovalcev, zasebnih vojsk in zasebnih preiskovalcev kaznivih dejanj, zaostritev pri
134 O vsebinskih podobnostih, ne glede ali jih imenujemo postmoderne ali poznomoderne, med Habermasom in kljunim triptihom postmodernistov (Derrida, Foucault in Lacan), glej Stacy 2001: 147167. 135 136

Cerar 2001: 192. Heller, Fehr 1998.

137 Sodobno okcidentalno drubo prehoda spremljajo tevilni oznaevalci, oznaena je kot (1) druba simulakra, v katerem je vse spremenljivo in kjer se zabrie meja med pretvezo in realnostjo (Baudrillard), (2) digitalni kapitalizem (Virilio), (3) hiper kapitalizem (hiper moderna), ki se osredotoa na pospeeno in vedno vejo proizvodnjo materialnih dobrin (4) kulturni kapitalizem (Rifkin), ki se osredotoa na dejstvo, da industrijsko produkcijo zamenjuje kulturna produkcija, (5) postindustrijska druba (Bell, Tourraine), ki se prav tako osredotoa na proizvodnjo kulturnih dobrin, ki zamenjujejo materialne, (6) postkapitalizem, (7) digitalni darvinizem (Taylor) oznauje boje za prevlado na trgu informacijskih tehnologij, (8) druba nasvetov (advice-ridden society, Salecl), ki se osredotoa na osebno kriziranje posameznika in njegovo iskanje velikega Drugega, (9) druba minimuma (Schirrmacher), (10) programirana druba (Tourraine), (11) tehnokratska druba, (12) druba menederskega kapitalizma, (13) potronika oziroma porabnika druba (Featherstone), (14) druba prostega asa, (15) informacijska druba, (16) druba dveh (treh itd.) hitrosti, (17) druba nadzorstva (Deleuze), (18) karceralna druba (Foucault), kjer logika zapora preplavi drubeno polje, (19) postfordistina druba, ki se osredotoa na spremenjeno naravo dela in z njim povezane osebne in drubene nasledke, (20) poznomoderna druba, (21) druba blaginje, (22) rizina druba in druba tveganja (Beck), (23) mcdonaldizacijska druba (Ritzer) kot standardizirana, instant druba.

40

nadzorovanju dravnih meja (od nadzora z biometrinimi tehnologijami do betonskega zidu, ki reuje izraelsko-palestinska in ameriko-mehika vpraanja) in kriminalizacije imigrantov. Zloinec je danes postavljen v vekratno nehvaleen poloaj. Druba ga potrebuje kot grenega kozla, primerno taro (good enemies, Christie) in nadomestno rtev (Girard), na katero odvaja civilizacijska nelagodja. Nastaja podrazred (underclass), ki ga v asu poveevanja nesorazmerij v bogastvu in moi tvorijo imigranti, ki odirajo naa delovna mesta, poveujejo obutja ekonomske ogroenosti in identitetne negotovosti.138 Strah pred kriminaliteto naraa, kljub temu, da uradne statistike kaejo nasprotno: tudi e kriminaliteta pada, se strah pred njo poveuje.139 Strah pred kriminaliteto prekriva tesnobo in strah, ki izvira iz drugih, zlasti ekonomskih in ontolokih negotovosti.140 Nadzor nad vedno vejo deprivilegirano populacijo,141 nad zaporniki, revnimi in sicer druganimi, se brutalizira.142 Posledica postmodernega kapitalistinega sistema se na subjektivni ravni odraajo v ideologiji samo-ustvarjenega loveka (self-made man), ideologiji bodi tak kot si (be-yourself, Renata Salecl), pojavih nesproene psihoze (non-triggered psychosis), as-if osebnostih (Helen Deutsch), narcisistinih osebnostih (Chritiopher Lasch), patolokem narcisizmu (Slavoj iek), trnem znaaju (David Reisman) in shizofrenem dividuumu (Gilles Deleuze). Subjektovo delovanje se v postmoderni
Zgovorni so podatki o deleu tujcev v strukturi zaporske populacije (v odstotkih tujcev dne 1.9.2004): Armenija 1,1%, Poljska 1,3%, Ukrajina 1,7%, Turija 1,7%, Bolgarija 2,0%, Slovaka 2,2%, Slovenija 13,2%, Norveka 19,2%, vedska 19,9%, Nizozemska 27,2%, Nemija 28,2%, panija 29,6%, Italija 31,5%, vica 70,5%, Luksemburg 74,6%. Vir: Council of Europe, Space I (Council of Europe Annual Penal Statistics).
139 Pfeiffer v raziskavi za Nemijo ugotavlja nesorazmerja med gibanji kriminalitete in strahom pred kriminaliteto. Kot primer navaja tatvine, katerih tevilo se je v letu 2005 zmanjalo za 27%, medtem pa je kar 66% anketirancev menilo, da se tevilo poveuje, nihe pa ni bil mnenja, da tevilo upada. Pfeiffer 2005. 140 141 138

Kritino o strahu pred kriminaliteto v Kandu 2005: 344.

tevilo zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev za leto 2004: Slovenija 56, Norveka 65, Finska 66, Danska 70, Irska 79, vedska 81, Francija 90, Avstrija 106, Luksemburg 121, Bolgarija 140, Madarska 162, Poljska 208, Latvija 333, Estonija 338, Ukrajina 407, Rusija 548. Vir: Council of Europe, Space I (Council of Europe Annual Penal Statistics). Kandu opisuje povezavo med osebnim kriziranjem in postroenim kaznovanjem takole: Prizadevanje, da ne zdrkne z osrednjih drubenih prizori (da ima spodobno plaano zaposlitev, urejeno druinsko ivljenje in im bolj obilen odmerek potronikih doivetij) zahteva vse ve odrekanja, (samo)omejevanja, discipline, (odgovornosti), asa, energije, truda in osebne angairanosti, vzporedno s tem pa se skoraj neizogibno bohotijo frustracije, napetosti, odtujenost, utrujenost, zavist... (p)osledica je dokaj predvidljiva: kae se v mono izraeni potrebi po grenih kozlih in easy enemies, tj. po skupinah, ki jih smemo mi ... upravieno sovraiti, ponievati, zanievati, sramotiti, kaznovati (ne nujno zgolj s kazenskopravnimi sankcijami), segregirati, drati im dlje (od nas, dobrih in nedolnih ljudi, naih druin in etino/etnino skrbno oienih skupnosti), izkljuevati, odstranjevati, odganjati, izganjati ali siliti v to, da bodo voljni opravljati bedno plaana, umazana, nezaelena, neperspektivna, prilonostna, nevarna, duhomorna, naporna, idiotska in druga nija dela (primerna zgolj za nija, kulturno zaostala in torej manjvredna loveka bitja). Kandu 2005: 228229.
142

41

drubi zgoa na podroju dela in potronje,143 a delo je postalo prekarno, fleksibilno in pluralno. Ker sta delo in poklic podroji posameznikovega udejstvovanja, ki jima namenja vse ve (in najve) asa in energije, da se tam uresniuje in samoaktualizira, disonance na teh podrojih ne vodijo le v socialno-ekonomsko negotovost, temve v bivanjsko in ontoloko negotovost. Trg dela spominja na Hobbesovo vojno vseh zoper vse oziroma digitalni darvinizem (Taylor).144 e bi zaradi policijskega neupravienega jemanja vzorcev urina, testiranja z detektorji lai, nadzorovanja telekomunikacij in fizinega gibanja civilna druba e protestirala, se to v primeru, ko to enako neupravieno pone delodajalec, ne zgodi. Poveevanje negotovosti, bojazni, zaskrbljenosti, strahov pred zunanjimi objekti in tesnobe, ki razira od znotraj, zapiranje vase in dezintegracija so stalne teme filozofskih, sociolokih in psiholokih besedil. Kar je novo v asu izgube tradicionalne varnosti, je to, da so takna psihina stanja kot reprinti drubenega, drubeno funkcionalna. Po Becku145 v drubi tveganja prihaja do trojne individualizacije: (1) osvoboditve iz zgodovinsko vnaprej danih drubenih form, (2) izgube tradicionalne varnosti (dimenzija odaranja) in naposled (3) nove vrste vkljuevanja v drubo (dimenzija reintegracije). Ker je subjektivnost odvisna od drubenega,146 so psiholoke reperkusije izvrenja ali odaranja za delovanje in poustvarjanje postmoderne kapitalistine trne drube funkcionalne. Ta druba proizvaja razklane, shizofrene dividuume, ker jih potrebuje, in jih potrebuje, da (naprej) proizvaja. Najbolj akutne in trdoive skrbi, ki preganjajo nae izmuzljivo ivljenje, so strahovi, da bomo zadremali, zamudili zadnje, hitro dogajajoe se dogodke in bili pueni nekje zadaj. Te obutke krivde, strahove in skrbi pa sodobni kapitalizem kot oblika religije potrebuje.147 Obutja neadekvatnosti so temeljna prevara in uspeh hiperkapitalistine drube (angl. success in failure).148

143 144 145 146

Glej Kandu 2003. Taylor 1999. Beck 2001: 188.

Soodvisnost drubenega in psihinega je preueval Erich Fromm (glej Man For Himself, The Sane Society), Norbert Elias (glej O procesu civiliziranja). Benjamin, W. (1996). Capitalism as Religion. V: Bullock, M.; Jennings, M. W., eds., Walter Benjamin, 1 Selected Writings 19131926 288. (Po Salecl 2005: 11391157.)
148 147

Salecl 2004.

42

Sklepno
Pri raziskovanju drubenih fenomenov ni mogoe loevati med drubenim in osebnim, temeljne spremembe na podroju drubenega (oziroma osebnega) se ne morejo zgoditi brez prav tako temeljnih ali daljnosenih sprememb osebnega (oziroma drubenega). Moderna subjektivnost je zato neloljivo povezana z nastankom moderne drube, moderne znanosti, spremenjene narave proizvodnje, usihanja moi religioznih avtoritet in krepitve posvetne oblasti, skratka moderne kot miljenjskega in kulturnega koncepta (ali procesa). Vznik subjekta je zato potrebno opazovati kot neloljiv sestavni del moderne, sodobne spremembe v subjektu in subjektivnosti pa kot neloljiv del njene krize in prehoda v postmoderno. To je tudi razlog, da je danes preuevanje razmerja med pravnim in drugimi diskurzi (kriminolokim, psihoanalitinim) nujno. Ti z osredotoanjem na razline vidike osebnega/drubenega prispevajo k (bolj) celovitemu razumevanju vrednostno nabitih in interesno pristranih dimenzij procesa kriminalizacije. e upotevamo kriterije, ki so odloilni, da o kriminologiji zanemo misliti kot o znanstveni disciplini, od jasno doloene metode, predmeta preuevanja, institucionalnega pokritja in profesionalizacije, in plejado monih pojmovanj o zaetkih kriminologije, je bistveno doloilo kriminologijo in zagotovilo njeno institucionalno podporo v penoloki praksi njeno osredotoanje na posameznika. Ob tako definiranem predmetu je zgodnja kriminologija sprva iskala kriminalnost v dui zloinca in se naslonila na psihiatrino gibanje, ki je v sekularizirani moderni drubi pridobivalo monopol nad posameznikovo duo. Kasneje se je iskanje kriminalnosti razirilo tudi na zloinevo telo in okolje, v katerem je ivel. Tudi danes, ko psihiatrina vednost v svoji psihoanalitini razliici v kriminolokem diskurzu nima ve tolikne drubeno-simbolne moi, kot jo je imela v prvi polovici 20. stoletja, osredotoanje na zloinca ostaja (vsaj del) kriminoloke znanosti. Zloinec je ob imperializmu znanosti o ivljenju (tj. molekularne biologije, biokemije, biotehnologije, genetike, razlinih nevroznanosti nevrobiologije, nevrokemije, nevrofiziologije, nevrofarmakologije) e danes razumljen kot bioloki mehanizem. Kriminalitetno vpraanje ostaja osredotoeno na zloinski subjekt v zadnjih desetletjih na mesto zloineve due stopa njegovo telo, psihiatrino-psihoanalitini pogled se umika naravoslovnemu pogledu v obliki genetskega screeninga in nevrolokih preslikav. Zloin, v klasini pravni doktrini razumljen zgolj kot posamini dogodek, pove o posamezniku zgolj to, da je v nekem trenutku storil prepovedano dejanje. V znanstveni pozitivistini kriminologiji pa je preuevanje dejanja izvzeto iz znanstvene analize. Kriminalnost se v takni znanstveni kriminologiji povee z naravoslovjem in dobi enak ontoloki status kot bolezen.149 Zloin je zgolj znamenje ali simptom bolezni. Iz druboslovja tako preidemo v naravoslovje, iz prava in filozofije v psihologijo in sociologijo, iz deontologije v ontologijo, iz preskriptivnega sveta najstva v deskriptivni svet biti. Metafizino (neopredeljivo, enotno) duo zamenja psiholoka (merljiva, kompleksna) osebnost.

149

Davie 2005: 10.

43

Ocena na zloinca osredotoene kriminologije je teko enoznana. Kljub oitni omejenosti dometa tako pojmovane kriminoloke znanosti, ki spregleduje tevilne druge kode in nasilje, kot utemeljeno opozarja radikalna in kritina kriminologija, pa je ele tovrstno osredotoanje vzpostavilo pogoje za vznik kriminoloke znanosti. Osredotoanje na subjekt je omogoilo humano obravnavo delinkventne populacije, a hkrati postavilo inherentne meje kriminoloke agende.

44

3 KAZENSKOPRAVNI SUBJEKT: PRAZNA FORMA APERCEPCIJE

Subjekt in moderno pravo

Moderna kot miljenjski oziroma kulturni koncept je zasnovana na izumu subjekta kot avtonomnega bitja. V modernem pravu se to odraa v tem, da ima posameznik poloaj osrednjega gradnika (temeljnega substrata) prava. Priznan je kot avtonomno bitje, zamiljen kot samosvoja in enovita eksistenca, obdarjena z izvornimi pravicami. Moderno pravo v celoti nikoli ne more odstopiti od te svoje temeljne predpostavke. Cerar150 povezuje nastanek ideje modernega prava (v pojmovnem smislu) v okcidentalni pravni teoriji in praksi z uveljavitvijo tirih (dominantnih) nael: (1) pravna avtonomija posameznika in njegova monost pravne kritike, (2) sploni ekvivalenni princip (enakopravnost), (3) ideja drubene pogodbe in (4) naelo prava kot sistema. Pravna avtonomija posameznika pomeni novost v primerjavi z zgodnejimi pravnimi obdobji, kjer je bil lovek zgolj objekt prava, njegovo pravno podroje in nain pravnega delovanja pa sta bila v celoti doloena od zunaj (od oblasti). Moderno pravo naelno vsakemu posamezniku priznava kot izvirno (in ne izvedeno) doloeno obmoje osebne svobode. Posameznik ni ve dojet kot determinirano bitje, pa kot samostojen stvaritelj in izvrevalec svojih misli, volje in dejanj. Avtonomija posameznika v absolutnem smislu sicer ni povsem novost moderne, saj je bila vsaj v evropskem prostoru ideja osebnosti uveljavljena e v antiki in v kranskem srednjem veku.151 A kvaliteta avtonomije, individualizem kot preprianje o moi osebnosti, o posameznikovi loeni eksistenci in o pomembnosti njenega tostranskega ivljenja, se je resnino uveljavil ele v renesansi.152

150 151

Cerar 2001: 203, 206. Cerar 2001: 183.

152 Morrison prepoznava kot eno izmed osrednjih vpraanj moderne poleg vpraanja, ki zadevajo drubo (kako jo razumeti in organizirati) in mo (kako jo nadzorovati in pridobiti) vpraanje, kako lovek razume samega sebe. Vpraanja, ki se postavljajo modernemu subjektu, so vpraanja emancipacije (od vezi tradicije in obiajev), odgovornosti za lastno usodo, moi za krojenje lastne prihodnosti, osredotoenosti posameznika in dejavnost povezana s sedanjostjo in

45

Subjekt v pravu Subjekt v pravu ni neposredno lovek, temve je neka antropomorfna enota, ki ji pravne norme (pravni sistem) pripisujejo pravno sposobnost oziroma doloen sklop pravic in obveznosti.153 Bistveno za (lovekovo) pravno subjektivnost je, da je lovek kot pravni naslovljenec postavljen v neko pravno vlogo. Kljub temu pa je pomembno, da ta transformacija loveka kot taknega na pravno podroje ne more pomeniti njegove redukcije v objekt. Ta odmik od naravnega subjekta, ki je sestavni del transformacije loveka v sfero prava, ima meje, nikoli ne more pomeniti njegove negacije. Zato velja, da pravo ni ve (pravo) pravo od trenutka, ko bi bil lovek v njem opredeljen izkljuno in na splono le e kot objekt.154 Vpraanje je, v kolikni meri je takna opredelitev subjekta v modernem pravu samoreferenna in ideoloka. Pravo po eni strani sicer priznava subjekt, njegovo svobodo in z njo povezane temeljne lovekove pravice in svoboine kot nekaj izvirnega, torej kot nekaj kar zgolj deklarira. A po drugi strani je ele pravo tisto, ki subjekt konstituira, ele v pravnem registru subjektu pripadejo njegove naravne pravice.155 Ta samoreferennost je zato ideoloka, kolikor gre za samozanikovanje moi prava in njegove domnevne objektivnosti. Ni pa problematina, kolikor se nanaa na pojmovanje, da subjekt nikoli ne mora postati izkljuno objekt prava. eprav po drugi strani kriminoloka (socioloka) optika razkriva, da je posameznik danes tako ali drugae vedno (tudi) objekt modernega prava. Pravo je namre (tudi) sredstvo za ohranitev razmerij moi, kot so se vzpostavila v prednormativnem stanju, in vkljuuje v izgradnjo pravnega subjekta prvine naravnega subjekta, ki so relevantne za vladajoe drubene skupine. Pravni subjekt Ker v pravu lovek nastopa v vlogi subjekta kot zavestni posameznik in usmerjevalec lastne dejavnosti, pri tem pa hkrati ostaja podrejen pravu, pravna teorija opredeljuje pravni subjekt v dveh pomenih:156 po eni strani gre za loveka, ki nastopa v prednormativnih pravnih odnosih, po drugi strani pa je pravni subjekt hkrati tudi ideoloko-normativna nadgradnja prvega pojma. Opisano dvojno vlogo loveka v pravu je mogoe razumeti zgolj na logini (povrinski) ravni. Po eni strani je definicija prednormativnih pravnih odnosov teavna, saj v prednormativnem (stanju) ni pravnih odnosov. A bolj temeljno je
e posebej s prihodnostjo (in ne s preteklostjo). Modernost subjekta pomeni izgradnjo samopodobe kot svobodne, samo-uresniujoe in nepretrgoma rastoe individualnosti, ki si sama racionalno in voljno zastavlja cilje ne glede na tradicijo. Po Morrison 1995: 2539. Podobno na primer Bauman 2003: 324. Tako tudi Cerar 2001: 183.
153 154 155 156

Citirano po Cerar 2001: 422. Po Cerar 2001: 422. Podobno Cerar 1996: 2845. Glej poglavje o psihoanalitinem subjektu. Po Cerar 2001: 421.

46

vpraanje, v kolikni meri je v prednormativnem stanju sploh e mogoe govoriti o subjektu, saj je pravo (kot del drubeno-kulturne matrice) imanenten del subjekta. V pojmovanju lacanovske teoretske psihoanalize se subjekt s podreditvijo pravu (zakonu) ele vzpostavi. To ne pomeni, da lacanovska psihoanaliza ontologizira pravo. Pravo razume kot sestavni del kulture, jezika in institucij, kar imenuje register simbolnega. Simbolno je nekaj, kar predhodi subjektu in nekaj, kar subjekt konstituira, a je hkrati tudi to, kar subjekt dejavno (so)oblikuje. Po tem pojmovanju subjekt zunaj kulture (katere imanenten del je tudi pravo) sploh ne obstaja kot subjekt. Vstop subjekta v simbolni red (pravo) je zato nujen za njegovo psihino vzpostavitev. V prednormativnem (ne-pravnem) stanju seveda obstaja loveko bitje (naravni lovek), a ne obstaja kot ozaveen nosilec dejanj oziroma lastnosti. Meja med subjektom in drubo je seveda umetna, saj v absolutnem smislu subjekt in druba nista nikoli zares loena ni enega brez drugega.157 Tega se zaveda tudi Cerar158 pri opredeljevanju pravnega subjekta, saj meni, da sta v integralnem (i)racionalnem smislu subjekt in objekt prava neloljivo povezana oziroma eksistenno enotna in se nam zgolj v racionalni refleksiji kaeta kot eksistenno in funkcionalno loena. Ta paradoks teoretiziranja o subjektu podobno osmilja lacanovska psihoanaliza:159 po eni strani je drubeno-simbolni red vedno predpostavljen kot okolje subjektove drubene eksistence, po drugi strani pa sam ta Red obstaja, kolikor se subjekti prepoznajo v njem v ponavljajoih se performativnih dejanjih. Drubeni red obstaja in se reproducira zgolj tedaj, e subjekti predpostavljajo njihova mesta v njem in ga sami reproducirajo.160 Dilema pri opredeljevanju pravnega subjekta je zato v tem, da po eni strani pravo podeljuje subjektu pravno subjektiviteto in je zato subjekt pravu podrejen, po drugi strani pa prava brez subjekta ni. Pravni in naravni subjekt Pravni subjekt se razlikuje od sociolokega, psiholokega, kriminolokega in drugih pojmovanj subjekta. Ta pojmovanja se osredotoajo na druge prvine loveka. Pravni subjekt je zato potrebno loiti od drugih pogledov na loveka kot takega (na primer na drugih podrojih znanosti ali drugih filozofij, religij), od drugih asovnih in krajevnih konceptualizacij in od subjekta kot naravnega loveka oziroma subjektivnosti tukaj in zdaj. Pravni subjekt (predvsem fizina oseba) je kljub vezanosti na idejo avtonomnega individuuma, ki ima mo samostojno oblikovati svoje
157 Poleg Eliasa (teorija civiliziranja) na to umetno loitev opozarja tudi na primer Fromm, ki je povezal tipe loveke osebnosti s social-ekonomskimi in politinimi strukturami in tako povezal delo Freuda in Marxa. Glej Elias 2001 in Fromm 2003. 158 Cerar 2001: 421. 159 160

Glej na primer iek 1999a: 260.

Diskurz o subjektivnosti zaradi tega, nikoli konanega konstituiranja, nujno prehaja v diskurz oblasti, drubene moi. Najbolj znamenito povezavo obeh, subjekta in oblasti, je opravil Foucault z identifikacijo razlinih nainov subjektivizacije. Foucault je s tem napravil filozofsko, meta-psiholoko konceptualizacijo subjekta, hkrati pa z analizo oblasti prikazal, kako se oblast/vednost vpisuje v subjekt in ga ele ustvari.

47

misli, voljo in dejanja, e vedno subjekt, oblikovan na podroju prava in za potrebe prava. Kakne so potem razlike med naravnim in pravnim subjektom? Pravni in naravni subjekt se razlikujeta v vseh bistvenih pogledih:161 (1) Nastanek obeh subjektov je razlien: pravni subjekt nastane, ko ga pravni red prizna kot nosilca (vsaj) nekaterih pravic in obveznosti. Tak pravni subjekt je obiajno vezan na nastanek naravnega subjekta, ni pa to nujno. Lahko je skonstruiran e pred rojstvom (kot na primer nasciturus) ali po njem (na primer osvoboditev sunja v rimskem pravu). Nastanek naravnega subjekta je nemogoe enoznano opredeliti: trenutek zdruitve spolnih celic obeh (biolokih) spolov, moganska aktivnost, nastanek zavesti, sposobnost ivljenja zunaj materinega telesa, rojstvo itd. (2) Obstoj in spreminjanje obeh vrst subjekta je razlino: pravni subjekt obstaja znotraj svojega okvira pravic in dolnosti, naravni subjekt pa v okviru celote biolokih, kulturnih (drubenih) in samoaktivnostnih danosti. (3) Prenehanje pravnega subjekta ni nujno povezano s smrtjo naravnega subjekta, lahko obstaja e po smrti naravnega subjekta ali preneha e v asu ivljenja naravne osebe (na primer pri kazenski sankciji izgona in izgube vseh dravljanskih pravic). (4) Sposobnost za delovanje pravne osebe doloajo pravni predpisi (opravilna [poslovna] sposobnost), sposobnost delovanja naravnega subjekta pa se opredeljuje po drugih atributih (celokupnost njegovih psiho-fizinih, umskih, ustvenih idr. sposobnosti). Primerjava med naravnim in pravnim subjektom je zdravorazumsko nesmiselna, saj sta obe pojmovanji del razlinih registrov oziroma kodov vednosti. Razlika med njima je posledica racionalnega analitinega dojemanja, njuna povezava je mogoa le na ravni (logine) analogije, razlika ni nikoli dejanska.162 Kako potem med tema zgolj analognima fenomenoma napravimo povezavo, kako enega poveemo z drugim? V splonem smislu realne povezave med pravnim in naravnim subjektom ni mogoe racionalno dojeti in opredeliti. Cerar v skladu z lastnim verazsenostnim pojmovanjem tega, kar je meni, da povezava resnino obstaja le v dinaminem verazsenostnem smislu, ki sodi v domeno iracionalnega (izvenrazumskega). V tem opredeljevanju stika med pravnim in naravnim subjektom je zanj bistveno, da se celotno pravno dogajanje v nai zavesti dejansko nanaa na takno ali drugano (psiholoko) predstavo o pravnem loveku kot subjektu ali osebi prava (...), eprav nas ob tem hkrati vedno spremlja iracionalni(!) obutek, da v pravo vkljuujemo naravnega loveka.163 Stik naravnega in pravnega subjekta se torej zgodi ob konkretnih primerih, ob transformaciji pravno opredeljenih atributov fizine osebe v konkretne ivljenjske vsebine, ki jih udejanja naravni lovek.164 V odgovoru na vpraanje, kako se naravni in pravni subjekt stikata in povezujeta, se skriva tudi pomen sodobne kriminologije za kazenskopravno pojmovanje subjekta. Danes, v asu hipertrofije racionalizma, je namre subjekt na poti, da postane objekt prava in da pravo izgubi stik z tevilnimi drugimi lovekovimi razsenostmi.
161 162 163 164

Po Cerar 2001: 428. Cerar 2001: 428429. Cerar 2001: 429 (kurzivi v orig.). Cerar 2001: 429.

48

Kriminologija kot izjemno receptivna za spoznanja tevilnih drugih znanstvenih disciplin pa lahko omogoa kazenskemu pravu ta stik oziroma most. Most med kazenskim in naravnim subjektom Pravni subjekt je forma, ki lahko zajema razline vidike naravnega subjekta. Bistveno za to formo je, da nikoli ne more biti popolnoma skladna s lovekom kot naravnim bitjem. Glavno spoznanje kriminologije je, da ta redukcionizem ni (bil) nikoli nakljuen. Pri zapolnitvi pravnega subjekta gre za (zavestno ali nezavedno) izbiro in interpretacijo (doloenih) vsebin naravnega subjekta, ki so pomembne za vzpostavitev pravnega subjekta. Sodie je tako v primeru Plessy proti Ferguson165 (1896) priznalo temnopolte kot enakopravne subjekte, a je hkrati potrdilo rasno segregacijo. Menilo je, da temnopolti ne smejo razumeti zakonskega razlikovanja kot obliko neenakosti. Ker pravnega subjekta ne doloa barva koe, pravila, ki loujejo belopolte in temnopolte ne pomenijo, da obstaja kakrnakoli neenakost med formalno doloenim pravnim subjektom. Pravni subjekt ostaja enoten. Ena skupina brezrasnih subjektov se mora druiti na enem mestu, druga pa na drugem. Vsakrna manjvrednost ali stigma, je zakljuilo sodie, zato obstaja izkljuno v glavah temnopolte populacije. Atribut rase torej ni bil vkljuen v pojem pravnega subjekta in zato primerjava med rasno razlinimi pravnimi subjekti niti ni bila mogoa. Nekatere drubene vsebine so postale pravno relevantne in so vstopile v pojem pravne subjektivitete, druge so bile zanemarjene. Kar je potrebno storiti pri analizi pravnega subjekta, je zato razkriti boj za njegovo vsebino. Naeloma je namre pravni subjekt prazna forma, a ob konkretnih primerih se izkae, da ni nikoli oien empirinih vsebin. Ta razkorak med pravnim in naravnim subjektom nam odkriva pomen, ki ga (lahko) ima kriminoloka znanost za kazensko pravo. Cerar166 utemeljeno opozarja na nevarnosti depersonalizacije prava, ko bi se pravni subjekt lahko spremenil v pravni objekt oziroma v manipulativne pol-objekte prava. Aktualni primer takne odtujenosti v sodobnem kazenskem pravu je koncept, poimenovan vladanje-nadaljavo (angl. government-at-a-distance), sitaucija v kazenskopravnih sistemih, ki poznajo kaznovalne smernice v obliki raunalnikih programov (angl. sentencing information systems). Kot opozarjajo raziskovalci,167 je tam obsojenec v postopku odloanja o vrsti in viini kazenske sankcije predstavljen kot amalgam zloina in kaznovalne predkaznovanosti, kot dvodimenzionalna entiteta. Kazenskopravno pomembne okoliine pri odmeri kazni so e vnaprej predvidene v raunalnikem sistemu, drugih parametrov pa sodnik ne sme upotevati. Vse, kar mora storiti, je: vnesti vnaprej predvidene parametre v raunalniki program, ki nato izrauna kazen. Ta odtujenost razkriva dejstvo, da subjekt e vseskozi ni vkljuen v pravo kot naravni subjekt, kot oseba v tevilnih razsenostih, in da je bil e ves as tro- ali
165 166 167

163 U.S. 537 (1896). Cerar 2001: 437. Glej Franko Aas 2005.

49

nekaj ve dimenzionalna entiteta, ustvarjena v pravni sferi (za potrebe prava). Kljub temu pa je redukcija pravno relevantnih dejstev v sistemih vladanja-na-daljavo privedena do stopnje, ki pretresa nao vest. Tudi pravinost se zato tam preoblikuje v pravinost-na-daljavo. V praksi se zato sodniki odpovedujejo sodnim mandatom, ker rezultati raunalnikih izraunov pretresajo njihovo vest. Pravo na ta (in podobne) nain(e) izgublja stik z drugimi lovekovimi razsenostmi, zlasti moralno razsenostjo, kar lahko pomeni konec prava. Kriminologija je danes zato (lahko) tista, ki informira kazensko pravo in pomaga vzdrevati stik pravnega subjekta z drugimi razsenostmi osebe kot verazsenostnega bitja. Odnos obeh znanstvenih ved je zato odnos, v katerem kazensko pravo zagotavlja kriminologiji normativno-pravno relevantnost, kriminologija pa kazenskemu pravu normativno-moralno mo in stik s tevilnimi drugimi razsenostmi subjekta, ki so nujne za ohranitev etine upravienosti (legitimnosti) kazenskopravnega nasilja. V zgodovini so se vedno nove oblike znanstvene vednosti o loveku kot naravnem bitju prek kriminologije (v njenem zgodnjem obdobju pozitivistinih ol) prelile v bolj ustrezno konstrukcijo pravnega subjekta. Lea168 na primer ugotavlja, da so poskusi dejstvenega razumevanja subjekta delno izpodkopali pravna pojmovanja o individualni kazenski odgovornosti. Razvoj mladoletnikega kazenskega prava je posledica interpretacije (nekaterih) naravnih razlik kot kljunih in upotevanja vrednih pri kazenskopravni reakciji na kriminaliteto. Prejele so pravno priznan status in bile vkljuene v kazenskopravno doktrino, tako da so se za del prebivalstva oblikovala posebna pravila, ki upotevajo razvojnopsiholoke posebnosti. Kritino je potrebno dodati, da je kriminologija tudi sama otrok hipertrofije racionalizma moderne. Pozitivistine kriminolokih smeri so elele najti najstvo (kriminalnost) v objektivno merljivih dejstvih. Zaradi veplastnosti subjekta kot naravnega169 bitja ta dejstva namre niso nikoli dokonno opredeljiva. Nikoli ne moremo podati dokonnega odgovora na vpraanje: Kaj je to, kar imenujemo zloinec?, saj kriminalnost ni nekaj naravno danega, temve je oznaka (etiketa) dejanja kot vrednostno slabega in obsodbe vrednega. Vrednot (najstva) ni mo prebirati v dejstvih. Tako kot pravo tudi kriminologija tri ob omejitve, ki so lastne znanosti: vezanost na racionalnost, mit o objektivnosti spoznanj, dogma o eksternalizaciji naih misli. Kljub (inherentnim) znailnostim (slabostim in prednostim) kriminoloke vede (kot znanosti) pa njena zgodovina kae, da je bila sama precej bolj dovzetna za spoznanja o loveku, ki so jih (v veliki meri v 20. stoletju) postopoma naplavile (tevilne) druge druboslovne vede, kot je bilo zanje dovzetno kazensko pravo. V tem se kae njena vrednost za kazensko pravo in njuna komplementarnost. Kazenskemu pravu (lahko) kriminologija omogoi stik z drugimi razsenostmi subjekta in mu zagotovi normativno moralno mo. Ob sodobnem razraanju penalnih institucij (globalnem poveevanju uporabe zaporne kazni in splone gulagizacije) je njena temeljna naloga opozoriti na odtujenost pravnega subjekta od tevilnih drugih
168 169

Podobno Lea 2002: 52.

Atribut naravni subjekt/bitje/lovek razumem v smislu tega, kar lovek lahko je ali postane, tega kar danes e ne zaznavamo, vemo pa, da je e na nek nain pred nami.

50

razsenosti naravnega subjekta. Zato v tem smislu nastopa kot vest (nadjaz) kazenskega prava.170

Vsebina kazenskopravnega subjekta

V primeru Coppage proti Kansas171 (1915) se je zastavilo vpraanje o zakonitosti odpovedi delovnega razmerja, e delavec ne pristane na klavzulo v pogodbi o zaposlitvi, s katero se odpoveduje pravici lanstva v delavskem sindikatu. Kansaki zakon je namre delodajalcu prepovedoval prisilo, zahtevo, pronjo ali vplivanje na osebo, da bi privolila v tak sporazum in mu tudi prepovedoval pogojevanje sklenitve pogodbe o zaposlitvi s taknim sporazumom. A sodie je odloilo, da bi imel pritonik denarno in sicernjo korist, e bi obdral slubo in bil (hkrati) lan sindikata. Razpravljalo je o delavevi svobodi privolitve v takno pogodbeno doloilo in menilo, da ni prav nobenih dokazov, da bi pritonik ne ravnal kot svoboden subjekt. Iz pravno relevantnega vidika je bila za sodie situacija neproblematina, sodniki so menili: kjerkoli obstaja lastninska pravica, tam obstajajo neenakosti v premoenju. Zato ni mogoe hkrati vzdrevati pogodbene svobode in lastninske pravice, ne da bi neenakosti v bogastvu teli za legitimne in upraviene. Premoenjske neenakosti in pritiski, ki izvirajo iz njih, sodie ne more teti za nelegitimne, je menil senat, saj so nujen nasledek obstoja lastninske pravice. Oba pravna subjekta sta bila zato v svojih odloitvah svobodna. Nesposobnost, ki je lahko pravno priznana, je bila v tem primeru zaznamovana zelo ozko je zgolj tista, ki vpliva na izvajanje volje v okviru premoenjskih neenakosti. Sodba sodia je zato popolnoma formalno-logino skladna. Kaj ji lahko sploh oitamo? Oitamo ji lahko razredno pristranost. Sodie je spregledalo odnos moi (pogajalsko mo), ki temelji na premoenju (ali njegovi odsotnosti) in vpliva na (ne)svobodo in izid postopka. Z vidika pravne subjektivitete je primer zanimiv, ker odkriva prvine pojma pravnega subjekta. Pravni subjekt je sicer prazen in sodie ga je v tem primeru zgolj napolnilo z vsebino, ki je prevladovala v drubi tistega asa. Domnevno nevtralno odloanje, ki je oitno podpiralo interese kapitala (korporacije) in izkorianje delavcev, je potrdilo veljavne drubene neenakosti. Deklarirana enakost je bila pojmovana kot enakost pravnih subjektov (in ne naravnih oseb) in ni vkljuevala ali upotevala neenakosti v premoenju. Pravni subjekt kot antropomorfna enota, ki ji pravne norme pripisujejo pravno sposobnost zato ni dejansko nikoli prazna enota. Pravni subjekt zgolj zgleda prazen, v resnici pa je vedno poln.172 Zato se zastavlja vpraanje, kdaj neka enota postane pravni subjekt in kateri atributi so vkljueni v to rno katlo pravne subjektivnosti? Tu se zane kriminologija, ki opazuje interesni in razredni boj za vsebino pravnega subjekta.
170 171 172

Po Christie 2004: 101 in nasl. 236 U.S. 1 (1915).

O vsebini pravnega subjekta Boyle slikovito meni: It is transparent to our gaze so, like a fragment of glass in water, it can be seen to exist as an artifact only at moments of the most severe refraction and distortion.... Po Boyle 1991: 514.

51

Zanima nas torej, kako je pravni subjekt receptiven za spoznanja nepravnih vsebin o subjektu, kajti ta subjekt nujno predpostavlja neko vsebino. Vsebina pravnega subjekta se radikalno spreminja v asu in prostoru. Primerjalno pravo in zgodovina kazenskega prava kae, da je bila pravna subjektiviteta priznana tudi ivalim,173 ali na primer, da kljub deklarirani pravni enakosti ni bila priznana enskam in pripadnikom (rasnih) manjin. Ali je lahko potem vsebina pravnega subjekta poljubna? Pravni subjekt je, tako kot vsak drug pravni koncept, konstrukcija nekaterih (kontingentnih) drubenih dejstev. Connolly174 prepriljivo pokae, da tudi pravni pozitivist Kelsen ne pojmuje pravnega subjekta kot prazno formo, torej kot sklop pravnih obveznosti in pravic. Meni, da vsebina pravnega subjekta ne obsega zgolj vsebine drugih pravnih konceptov. Nasprotno, vsebina pravnega subjekta je na splono sicer zelo majhna, a vendar ni ista (nekontaminirana). V njej so tudi zunajpravne prvine.175 Koncept pravne osebe je nujno povezan z neko mnoico drubenih dejstev. Semantino je sicer neodvisen od neke doloene drubene vsebine, ni pa popolnoma neodvisen od take vsebine nasploh. Oitno je potemtakem, da poteka pri izbiri vsebin, ki postanejo pravno relevantne in vstopijo v pojem pravne subjektivitete, boj za vsebino pravnega subjekta. Te vsebine ni mogoe opredeliti v celoti in kar tako na splono, lahko pa se dokopljemo do vsebine pravnega subjekta ob posaminih primerih in z analizo posameznih pravnih institutov. V nadaljevanju zato poglejmo: (1) kakno podobo loveka predpostavlja naelo materialne resnice v obeh idealnotipskih modelih kazenskega postopka, kako je subjekt pojmovan v akuzatornem in inkvizitornem kazenskem postopku? Dekonstrukcija univerzalnega kazenskopravnega subjekta bo potekala s primerjavo spoznavnoteoretinih (gnoseolokih) usmeritev (pojmovanj realnosti) na eni in psiholokih teorij o subjektu na drugi strani; (2) implicitno pojmovanje subjekta v teoriji restorativne pravinosti, ki naj bi postala ne le nova teorija kazenskopravnega odzivanja na kriminaliteto, temve kar nova evolucijska stopnja, ki premoa retributivni in utilitarni (prevencijski) kazenskopravni sistem. (Implicitno) pojmovanje subjekta v tej paradigmi namre na mo spominja na predmoderno zasnovo subjekta in njegovo potopljenost v drubeno. Vpraanje je, ali je pojmovanje subjekta, kot so ga zasnovali restorativisti po zgledu stoletja starih, a pozabljenih nael, sploh zdruljivo z modernim pojmovanjem avtonomnega subjekta?

173 174 175

Glej na primer zgodovinske primere v Viskovi 1995. Po Connolly 2003, passim. Connolly 2003: 195.

52

Naelo materialne resnice in kazenskopravni subjekt

V meanih tipih kazenskega postopka se resnica pojmuje kot adequatio intellectus et rei z nekaterimi izjemami, ki dopuajo tudi veje uveljavljanje dogovorne resnice.176 Nain, kako se dojema realnost oziroma na kakni vrsti resnice implicitno tak kazenski postopek temelji, se v lui razumevanja monih odnosov subjekta do realnosti kae kot neprimeren. Inkvizitorni in meani postopki namre (implicitno) izhajajo iz domneve o objektivni naravi sveta, ki ni odvisen od lovekovega opazovanja. Resnica naj bi obstajala tam zunaj, samo dokopati se je treba do nje. Dosegla naj bi se takrat, ko je naa predstava popolnoma skladna z zunanjo stvarnostjo (adequatio intellectus et rei). Tovrstni postopki tako uteleajo najosnovneje dojemanje realnosti. Pomanjkljivost taknega pogleda na realnost je, da tako ugotovljena resnica zajema v prvi vrsti le pravno relevantne okoliine dejanskega stanja in ne vseh, za nastanek kazenskopravnega primera odloujoih okoliin. Poleg tega je e sama pravna opredelitev (pravna kvalifikacija) prejudicialnega pomena za iskanje dejanskih okoliin. Ne nazadnje pa tako doseeno resnico determinira spoznavajoi subjekt, tj. njegove ivljenjske izkunje, predstavne zmonosti, vrednote, stereotipi, predsodki, kar vse opredeljuje referenni okvir iskanja resnice. Iz tega, katero resnico favorizira kazenski postopek, lahko izpeljemo vsebino pravnega subjekta. Inkvizitorni postopek z odnosom do realnosti kot adequatio intellectus et rei favorizira osnovne psiholoke podobe loveka, osnovneje koncepcije (psiholokega) subjekta. Tudi v tem je inkvizitorni kazenski postopek manj etien. Kako torej sploh lahko pojmujemo realnost?177 Odnos subjekta do realnosti Ko se v vsakodnevnem ivljenju spraujemo, kaj je res, predpostavljamo, da sami neesa ne vemo, da pa lahko to resnico odkrijemo. Izhajamo iz predpostavke, da resninost obstaja neodvisno od nas. Furlan178 taken pogled na resninost imenuje naivni realizem, po katerem je svet, ki nas obdaja, neodvisen od lovekega duha. Resnino spoznanje je podano takrat, ko je naa predstava skladna z zunanjo

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) odstopa od materialne resnice na primer s prepovedjo reformatio in pejus, ki prepoveduje spremembo sodbe v obdolenevo kodo glede pravne presoje dejanja in kazenskih sankcij, e je pritoba podana le v obdolenevo korist; s pravico privilegiranih pri, da so oproene dolnosti prievanja, eprav bi njihove izpovedbe pripomogle k spoznanju resnice; s prepovedjo uporabe nezakonitih spoznanj o kaznivem dejanju in njihovo ekskluzijo, ne glede na to, da takni dokazi kaejo na resninost obstoja pravno pomembnih dejstev; s pravico obdolenega do molka. Po Deman, Erbenik 2003: 271272.
177

176

Pojmi resnica, resninost, realnost, stvarnost in sintagma to, kar je so uporabljeni kot Furlan 2002: 65.

sinonimi.
178

53

resninostjo (resnica, pojmovana kot adequatio intellectus et rei ali korespondenna teorija179). Odnose subjekta do realnosti je mogoe razvrstiti v ve temeljnih gnoseolokih usmeritev. Filozofski realizem180 prav tako predpostavlja obstoj objektivnega reda, ki je neodvisen od subjekta, vendar resnico ie v objektivnem nadfenomenalnem redu. Subjektivni idealizem izhaja iz predpostavke, da je realen le subjekt, zunanji svet pa je resnien le toliko, kolikor ga subjekt lahko spozna. Transcendentalni idealizem prav tako izhaja iz postavke, da je zunanji svet odvisen od subjekta. Ta subjekt pa ni empirini subjekt in Furlan ga v skladu s Kantovim pojmom zavesti sploh, imenuje subjekt sploh. Ta je nadasovni, brezprostorski in kot tak edini zmoen spoznanja resninosti. Cerar181 dodaja tej razlembi pet teorij. Korespondenno teorijo, pojmovano kot ujemanje med miselno zmonostjo (intellectus) in predmetom (rei), razume v konvencionalnem in v verazsenostnem smislu. O zadnjem pravi, da je mogoe: ustrezanje med miselno zmonostjo in predmetom dojeti kot ustrezanje tiste misli, ki se oblikuje v loveku, in tiste misli, katere (miselni, energetski ali materialni) izraz predstavlja nek predmet lovekovega miljenja. ...(C)elotna Kreacija (je) le Misel, ki se v svojih pojavnih manifestacijah cepi v neskonno tevilo najrazlinejih mentalnih, energetskih in grobosnovnih miselnih koncentratov.182 Na niji ravni pa Cerarju navedena adequatio pomeni: ...popolno prilagoditev loveke misli na tisto nihajno (vibracijsko) strukturo, ki je v celoti izenaena z nihajno strukturo predmeta opazovanja, kar pomeni, da lovek v svojem umu v irem smislu (angl. mind) povsem neposredno doivi opazovani predmet.183 Poleg tovrstnega transcendentnega gledanja je po koherenni teoriji resnice resninost pojmovana kot univerzalno formalno in vsebinsko ujemanje stavkov, ki so jezikovni izraz resninosti. Resninost se tako spozna, ko se stavki, ki opisujejo predmet, in stavki, ki izraajo misli o predmetu, ujemajo. Semantina teorija resnice pa se sklicuje na sploni sporazum o resninosti: Resnina izjava je tista izjava, ki opisuje, da se predmeti vedejo na nek nain, pri emer se predmeti vedejo prav na tak nain.184 Konsenzualna teorija resnice poudarja, da se mora iskanje resninosti omejiti na tisti loveki domet, ki ga ponujata diskurz in argumentacija. Udeleenci naj bi imeli enake monosti sodelovanja v diskurzu in v procesu argumentacije, tako da bi se vzpostavil dogovor, katerega vsebina naj bi veljala za resnino. Slabost te teorije je,
179 180 181 182 183

Po Cerar 2001: 401. Po Furlan 2002: 6570. Cerar 2001: 401. Ibid. Ibid.

184 Tarski Alfred: Der Wahrheitsbegriff in den formalisierten Sprachen, Studia Philosophica I, Leopoli 1935, s. 268 navedeno po Cerar 2001: 402, op. 1120.

54

da sama po sebi ne jami, da je taken konsenz tudi vrednostno pozitiven. Njena dobra stran pa je, da omogoa uveljavitev irega in strokovno utemeljenega pravnega diskurza. Po konvergenni teoriji resnice, ki povezuje korespondenno in konsenzualno teorijo, dejansko merilo resninosti ni obstoj konsenza, temve okoliina, da ve medsebojno neodvisnih subjektov pride glede istega predmeta do stvarno sovpadajoih (konvergirajoih) spoznanj. Konvergenca ni razumljena le kot kopienje subjektivnih mnenj (splono mnenje), temve poenotenje razlinih spoznanj o istem bivajoem, spoznanje razlinih subjektov, ki so do njega prili neodvisno.185 Vpraanje razmerja med pravom in realnostjo zanima tudi Zupania186 pri analizi potenosti kazenskega postopka. Resnici, pojmovani kot adequatio intellectus et rei, zoperstavlja pojmovanje resnice kot razodetja (aletheia). Te resnice podrobneje ne opie,187 razliko med obema vrstama resnic pa ironino nakae z navedbo, da bi se roman Zloin in kazen, napisan v kazenskopravnem smislu, suhoparno glasil: Razkolnikov je kriv umora prve stopnje. Bistveno za razumevanje pravne resnice je, poudarja, da pravni silogizem pomeni samo in zgolj skladnost zgornje premise, opredeljene z materialnim kazenskim pravom, in dejstev primera kot spodnje premise. Vsakrna pretenzija, da bi resnica, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko pomenila kaj ve, je napano in kodljivo. Postmoderna teorija nasploh izpodbija nao zmonost, da pridemo do objektivnih spoznanj. Vsa vednost je po njej drubeno umeena, subjekt je del govoree skupnosti, zgodovinskega obdobja in govori v specifinem diskurzu. Hkrati tudi objekta (preuevanja) nikoli ne moremo zaznati, opisati ali nasploh misliti brez pred-doloenega interpretativnega okvirja. Zato so na primer za strukturaliste pojmi subjekta in objekta precej metafizini. Resnica je pojmovana kot matrica drubene moi, ki konstituira realnost med objektom in subjektom. Podobno Rorty188 meni, da resnico ustvari ele jezik. Ker ni neodvisnega testa, ki bi merilo ali je povezava med tem, kar je, in med poimenovanjem (tega, kar je) pravilna, in ker nam ni dostopna toka pogleda, ki bi se prebila iz jezika (God's eye standpoint), Rorty zavzame stalie, da resnica ne obstaja neodvisno od loveka. Materialna resninost je odvisna od miljenja. Reitev, ki jo ponuja, je wittgensteinovska: vpraanja, zaradi katerih bi morali splezati iz naih glav, naj se raje ne postavljajo. V iskanju resnice vidi osrednjo znailnost zahodne kulture, toko spraevanja, ki izhaja e iz grkih asov in na kateri je prilo do obrata iz solidarnosti v objektivnost. Iz elje po solidarnosti so nastale zgodbe o prispevanju (realni ali imaginarni) skupnosti ta pogled Rorty imenuje pragmatien. Resnico opredeljuje drubeno soglasje. Iz elje po objektivnosti pa je nastal pristop, ki ivljenje osmilja v neposrednem odnosu do neke neloveke resninosti. Tovrsten pristop imenuje
185 186

Glej Kaufmann 1994: 243246. Povzemam po Zupani 1996: 27, op. 19.

187 Pomen, ki ga daje alethei, je mogoe razbrati iz njegovega dela Bitje in hrepenenje, kjer navaja: Ta slika, ta Celota je isto nekaj drugega kot vsota delov, je navsezadnje obstoj vsega kar je. Zupani 1989: 102. 188

Povzemam po Rorty 1991.

55

realistien. Ta izhaja iz razumevanja, da je resnica tam zunaj, neodvisna od naih sredstev spoznavanja.189 Watzlawick, ki je kot klinini psihoterapevt presojal, ali je neka osebnost e prilagojena resninosti, razlikuje med dvema vidikoma resninosti.190 Prvi vidik se nanaa na fizine, objektivno razloljive lastnosti stvari, ki so v povezavi s pravilnim utnim zaznavanjem, in na vpraanje objektivno ponovljive znanstvene verifikacije (resninost prvega reda). Ker pa to podroje resninosti niesar ne pove o smislu in vrednosti svoje vsebine, je pomembneji drugi vidik, ki se nanaa na podeljevanje smisla in vrednosti tem stvarem. Osnova tega procesa pa je komunikacija (resninost drugega reda).191 Ker se ta resninost oblikuje preko komunikacije, je nesmiselno razpravljati o tem, kaj je resnino resnino. Ljudje, meni Watzlawick, se ne zavedamo te razlike in naivno menimo, da je resninost nain, na kakrnega mi vidimo stvari. Zato vsakogar, ki iste stvari vidi drugae, dojemamo kot norega (naravno deficitarnega) ali slabega (moralno-etino deficitarnega). A ele komunikacija je tista, ki poda smisel utnim zaznavam, zato absolutne resninosti (drugega reda) ni, obstajajo samo subjektivna in pogosto protislovna dojemanja resninosti. Opisane odnose subjekta do realnosti lahko razdelimo na absolutne in relativne gnoseoloke usmeritve. Absolutni so tisti, ki se na koncu opirajo na neko trdno toko (oziroma se ji tangencialno pribliujejo), najdejo pa jo bodisi v loveku (v njegovi naravi) bodisi zunaj njega (v Bogu, kozmosu). Relativni pa so tisti, ki so brez tovrstne toke in se opirajo na solidarnost, komunikacijo, so kroni in samopotrjujoi. Vse gnoseoloke usmeritve stremijo k najviji oziroma im bolj resnini resnici. Kljub istemu cilju pa resnica ni nikoli vseobsena, nikoli ni Resnica. Ali nekateri gnoseoloki pristopi na koncu vendarle prikaejo ne-resnice ali manj-resnice, drugi pa ve resnice, eprav ne Resnice? Od esa je odvisen subjektov odnos do realnosti in v kaknem razmerju so razline resnice? Na koncu je dojemanje tega, kar je res, odvisno od subjekta. Odnos do realnosti je del osebnostnih razsenosti spoznavajoega subjekta, ki so resnico posredovale oziroma (so)proizvedle. Zato je lahko resnica izrazito formalno-logino racionalistina, to je takna, da je proizvedena s preteno racionalnim aparatom, ali pa izraa celokup lovekovih osebnostnih razsenosti.192 Gre za paradoks, saj na eni strani spoznanja o resnici vedno vodijo skozi

189 190 191

Ve v Rorty 1991: 1314. Watzlawick 1987: 130.

Primer razlike med prvim in drugim vidikom resninosti je rdea lu na semaforju: otrok lahko opazi rdeo lu na semaforju natanno tako jasno kot odrasla oseba, pri emer ni nujno, da tudi ve, da to pomeni: Ne hodi ez cesto! Drug primer, ki kae na navedena vidika resninosti, je npr. dvojna resninost zlata. Resninost zlata v smislu prvega reda, tj. njegove fizine znailnosti, je mogoe preveriti v vseh zgodovinskih obdobjih. Vloga oziroma njegova vrednost pa je bila razlina in tudi danes je njegova vloga (vrednost, ki krepi ali zrui nacionalna gospodarstva) ne nazadnje odvisna od doloitve njegove vrednosti na mednarodni borzi. Dejansko seveda ne moremo rei, da je resnica proizvod ene same osebnostne razsenosti, npr. da bi zgolj racionalistina formalno logino proizvedena resnica izkljuevala morebitne vrednostne ali ustvene komponente, ali da bi sploh resnica bila drugana kot tudi racionalna. V slednjem primeru bi je sploh ne bilo mogoe razumsko prepoznati (v smislu
192

56

subjekt, ker nam je vse dostopno le prek nas samih. Na drugi strani pa nas pot v nas vodi prek tega, kako spoznavamo realnost. Ni torej mogoe govoriti o resnici, ne da bi hkrati govorili o sebi. ele pot navznoter omogoa dojemanje tega, kar je zunaj. Kako osmiljati (konceptualizirati) kompleksne psihine procese, ki na koncu koncev pogojujejo lovekov pogled na svet? V lui teorij osebnostnega razvoja bomo v nadaljevanju prikazali, zakaj med ljudmi prihaja do razlinih pogledov na resninost. Posamezniki ne greijo v svojih razlagah, a kljub temu ostajajo na razlinih bregovih. Na bolj abstraktni ravni prihaja med pogledi na resninost (gnoseolokimi usmeritvami) in teorijami o subjektu do neke korelacije. Na podlagi te korelacije bomo lahko iz pojmovanja resnice, na kateri implicitno temeljijo razlini tipi kazenskega postopka, sklepali o (psiholoki vsebini) kazenskopravnega subjekta. Psiholoka pojmovanja subjekta Teorije osebnostne rasti in humanistine psihologije obravnavajo na osebnostni razvoj kot proces (psihofizine) rasti. Odnos subjekta do resninosti je odvisen od osebnostne razvitosti subjekta, njegovih sposobnosti in duhovnih razsenosti. Osebnost naj bi se po teh teorijah razvijala iz temeljnih dispozicij in potencialov, pod vplivom okolja in lastne dejavnosti naj bi se priblievala najvijim stopnjam razvoja. Proces razvijanja osebnostnih zmogljivosti je bil poimenovan kot samouresnienje, samoaktualizacija, individualizacija, osebnostna rast, samoizpopolnjevanje, personalizacija, personifikacija, samorazvoj, samorealizacija, poosebljanje ali postajanje. Humanistini psiholog Maslow193 posameznikov ivljenjski cilj vidi v samoaktualizaciji, osebnostnem stanju, ki presega prilagojenost posameznika. Na osnovi biografske analize nekaterih oseb, ki naj bi po splonem mnenju dosegle izjemno visoko stopnjo osebnostne aktualizacije, je Maslow izloil petnajst bistvenih znailnosti samoaktualizirane osebnosti.194 Pojmu samoaktualizacije je podoben pojem polno funkcionirajoega posameznika humanistinega psihologa Rogersa.195 Ta je posameznik, ki ostaja zvest svoji lastni naravi, razvija potenciale in ohranja kongruentnost med podobo o sebi in organizminimi tenjami. Inkongruentnost med

notranjega govora), e e ne posredovati njenega jezikovnega (seveda vedno racionalnega) opisa. Gre le za pretenostni odraz ene ali hkrati ve osebnostnih razsenosti.
193 194

Po Musek 1998: 372.

To so: 1. zadovoljitev potreb in motivov na niji stopnji motivacijske hierarhije; 2. superiorno dojemanje realnosti; 3. sprejemanje sebe, drugih in narave; 4. spontanost, enostavnost in prirodnost; 5. osredotoenost na probleme; 6. potreba po zasebnosti in samoti; 7. neodvisnost od kulture in okolja, v katerem ivi; 8. stalna sveina dojemanja in emocionalno bogastvo; 9. vrhunska doivetja; 10. stopnjevano istovetenje s lovekim rodom; 11. globoke vezi z manjim tevilom posameznikov in izboljani medosebni odnosi; 12. demokratinost; 13. natanno razlikovanje sredstev od ciljev; 14. smisel za filozofski humor in 15. ustvarjalnost.
195

Ibid., s. 383.

57

jazom in organizminimi tenjami vodi do izkrivljene simbolizacije (zamiljanja) stvarnosti.196 Jung govori o individualizaciji in samopreseganju. Osebnostna rast je proces preraanja nasprotij, ki se oblikujejo v osebnostni strukturi in njenem razvoju. Osebnost je zanj polna nasprotij, iz katerih se poraja duevna energija, ki omogoa izravnavanje teh nasprotij ter njihovo preseganje in transcendiranje. Razvoj osebnosti deli na dve fazi: v prvi fazi prevladujejo zunanji dejavniki in vidiki razvoja. Gre za sooenje s svetom in za razvoj zavestnega jaza, ki osebnosti pomaga, da se prilagodi zunanji stvarnosti. V drugi fazi pa zane prevladovati notranja rast. Zanjo je znailna usmerjenost k individualizaciji, k samouresnievanju, ko se posameznik sooa s samim seboj, s pravim bistvom osebnosti.197 Kolektivno nezavedno (nakopiena modrost in izkuenost tevilnih stoletij) posamezniku postane dostopno ele v procesu individualizacije, v katerem posameznik preraste osebnostna nasprotja, tako da jih na novi razvojni stopnji zdrui kot homo totus. Piaget je zasnoval teorijo kognitivnega razvoja, po kateri duevni razvoj doloajo tirje osnovni dejavniki: zorenje, izkustvo, drubeno okolje in uravnoteenje (ekvilibracija). Zadnji dejavnik je najpomembneji, ker vzpostavlja ravnoteje in omogoa stabilno osebnostno delovanje. Razvojne stopnje, po katerih subjekt napreduje, razume kot dialektini postopek; te stopnje predstavljajo uravnoteenje razvojnih nasprotij na novi, viji ravni.198 Po eni strani vsi odrasli ne doseejo zadnje ravni, po drugi strani pa nekatere osebe v svojem kognitivnem razvoju preseejo te stopnje in vstopijo v stopnjo dialektinega miljenja. Razvojni psiholog Kohlberg je razvil teorijo o kulturno in razvojno nespremenljivih stopnjah moralnega razvoja.199 Na zadnji, tretji, postkonvencionalni stopnji je posameznik sposoben zavzeti naelna stalia neodvisno od konkretnih drubenih in osebnih okoliin. Ta stopnja se deli na podstopnjo legalnega dogovora oziroma drubene pogodbe in na (razvojno vijo) podstopnjo univerzalnih etinih nael. Znailnost prve je, da je merilo moralno pravilne odloitve tisto, kar je najbolje za veino ljudi. Posameznik v tej razvojni fazi e spoznava vrednostne in mnenjske razlike med ljudmi, zato je zanj temelj morale skupni dogovor. Posameznik dopua odstopanje od pravnih pravil, e je v korist veine ljudi. Pravila zanj niso ve nekaj absolutnega, nekaj, emur je treba slediti za vsako ceno. Na drugi, viji podstopnji moralnega razvoja pa posameznik izoblikuje lastna etina naela, ki temeljijo na globalnih in univerzalnih
196

Kot polno funkcionirajoo osebnost Rogers opredeljuje osebnost, ki se giblje k temu, da zavestno in hote vse bolj postaja proces, kar navznoter dejansko tudi je. Oddaljuje se od tega, da bi bil, kar ni, da bi bil fasada. Ne poskua biti ve, kot je, in ohranjati obutja negotovosti ter bombastino obrambnost. Ne skua pa tudi biti manj, kot je, in ohranjati obutke krivde in samoprezira. Vse bolj prislukuje najglobljim izvorom svojega fiziolokega in emocionalnega bita in odkriva, da je vse bolj eljan biti kar najbolj taken, kot dejansko je. Po Musek 1998: 384. Jung pojmuje duevnost kot kroglo, kjer je zavestno le majhno podroje na povrini. Jaz je center zavestnega dela, medtem, ko je jaz sam (sebstvo) dejansko sredie celotne krogle in hkrati ta krogla v svoji totaliteti. 198 Ve v Musek 1982: 207210.
199 197

Po Musek 1982: 302. O pomenu Kohlbergove teorije za pravo glej ugman 1998.

58

naelih. Drubeni zakoni in dogovori so veljavni toliko, kolikor so v skladu s temi naeli. Kohlberg govori tudi o sedmi, vseobsegajoi podstopnji moralnega razvoja, ki naj bi dala odgovor ne le na vpraanje, kaj je moralno, temve tudi, zakaj sploh biti moralen. Za to stopnjo je znailna povezanost z vsem obstojeim, ne le povezanost z vsem lovekim.200 V nasprotju z navedenimi razvojnimi psiholokimi konceptualizacijami subjekta se po Lacanovem psihoanalitinem pojmovanju subjekt ne razvija v vedno vije faze. Osebnost ni samorefleksivna in modelirana po vzorcu totalnega loveka, ki bi ga lahko dosegli s samoaktualizacijo. lovek nima trdne narave in bistva, ki bi ju lahko samoaktualizacijsko dosegel, temve je simbolno bitje z izvornim mankom, nemonostjo izpopolniti resnico o sebi. Kastracija, ki potegne subjekt iz imaginarne vsemogonosti v simbolno jezik, naredi subjekt zapreen. elja artikulira subjektu potrebe na vedno nov in nujno nedokonen nain. Resnica subjekta zato ni nekaj, kar je potrebno iz njega izkopati. Mogoe jo je rekonstruirati e iz tega, kar je tu: nezavedno je zunaj, v govoru. Lacan radikalno relativizira subjekt. Bistvo subjekta oziroma srika njegove biti posamezniku ni nikoli dostopna. e bi se ovedel te realne toke, bi se subjektov simbolni univerzum razpustil in subjekt bi padel v norost. Primerjava pojmovanj realnosti in psiholokih pojmovanj subjekta Razvojni psihologi razumejo osebnost kot nenehno spreminjajoe se psihofizino stanje subjekta, ki se razvija iz nijih razvojnih stopenj, na podlagi dedne zasnove, pod vplivom okolja in samodejavnosti v bolj kompleksno osebnost. Med psiholokimi teorijami in spoznavnoteoretinimi pristopi spoznavanja resnice obstaja povezava. e so absolutne teorije resnice tiste, ki strmijo v neko trdno toko, ki je lahko zunaj (na primer v Bogu) ali znotraj razvijajoega se subjekta (na primer v lovekovi naravi), lahko tudi razvojne teorije osebnosti oznaimo kot absolutne. To so teorije, ki anticipirajo cilj, ki naj bi ga razvijajoi se posameznik dosegel. Stopniastemu pojmovanju resnice ustreza stopniasto pojmovanje osebnosti. V procesu samouresniitve subjekta, ko torej postaja vedno bolj on sam, tisto, kar dejansko je, postaja tudi resnica, ki jo dojema, bolj vseobsegajoa. Na drugi strani stojijo teorija resnice po Rortyju in Watzlawicku (resninost drugega reda) in Lacanova koncepcija subjekta. e absolutne teorije resninosti in razvojne teorije osebnosti vodijo subjekt na vrh, kjer bo odkrita Resnica (stvarstva in subjekta), omenjeni avtorji ne pojmujejo resninosti in ne subjekta hierarhino. Rorty navaja, da je iskanje resnice osrednja toka zahodne kulture, toka, na kateri je prilo do zasuka iz solidarnosti v objektivnost. Povedano lacanovsko, resnica je travmatina realna toka zahodne moderne civilizacije. Na razumu osnovana znanost naj bi skupaj z vero v njeno vsemo loveku konno podala odgovor na vpraanje, kaj je res. A nemogoe je zapisati zadnjo besedo o tem, kaj je resnino res, in kaj je lovek. Zato pojmovanje tega, kar je res, bistveno sodoloa to, kaj lovek sploh je. Brez vseobsegajoe opredelitve samega loveka je resnico nemogoe opredeliti. Razsenost
200

Po ugman 1998: 182.

59

fenomena lovek, ki je s tem, kar je v povratni zvezi, pa daje slutiti, da uporaba pojma resnice slui ciljem, ki imajo malo opraviti s samo resnico, e manj pa z Resnico. Katero resnico naj vzame za svoje kazenskopravno naelo materialne resnice in kaken posameznik (naj) slui kot model? Po eni strani resnica ne sme biti posploena in prosojna. Pravo se v tem primeru ne bo percipiralo kot legitimno in etino, kohezivni uinek na drubeno tkivo, iz katerega nastaja, bi odpadel. Po drugi strani, pravno relevantne resnice tudi ne more predstavljati (mistina) resnica kot razodetje. V obeh skrajnih primerih pravo ne bi izpolnjevalo drubene funkcije mirno razreevati spore, pa tudi nase ne bi vezalo psihine energije njenih naslovnikov, ki pravo dviga nad to, da bi bilo zgolj sredstvo za razreevanje medlovekih razprtij. Mo prava je kljub njegovi podprtosti z gronjo sile namre e veji meri odvisna od libidinalne investicije201 subjektov, ki se pravu podrejajo povsem prostovoljno.202 Kakno subjektivnost predpostavlja oziroma implicitno vsebuje na materialni resnici zasnovano kazensko pravo? Resnica in subjekt v inkvizitornem in akuzatornem kazenskem postopku Na kazenski postopek je mogoe gledati kot na naraajoo kaskado verjetnosti, da je obdolenec storil kaznivo dejanje.203 Na podlagi vejih stopenj verjetnosti, da je doloena oseba storila kaznivo dejanje, se postopa z vedno vejimi posegi v integriteto obdolenca in kaskadno rui domneva nedolnosti, dokler se je na koncu popolnoma ne ovre (obsodilna sodba) ali v celoti ponovno vzpostavi (oprostilna sodba). Zakon o kazenskem postopku (ZKP) (smiselno) uporablja tiri stopnje verjetnosti, da je podano kaznivo dejanje. Te stopnje predstavljajo pragove, prek katerih stee kazenski postopek: razlogi za sum, utemeljeni razlogi za sum, utemeljen sum in gotovost. Gre za dokazne standarde, ki pomenijo (doloeno) stopnjo verjetnosti, ki jo razumemo kot stopnjo materialne resnice o pravno pomembnih dejstvih.204 ZKP prek stopenj verjetnosti

Pravo in ideja, da pravinost naposled zmaga, daje veini subjektov ontoloko trdnost; pravinost je pogosto referenna toka v pravu, ki posrka vase cele mnoice in nacije, ki pod itom pravinosti izvajajo teko dojemljive zloine; samo kaznovanje je preeto s psiholokimi uinki ugodja in zadovoljstva ipd. V tem smislu kae razumeti tudi slavni Bismarckov rek, da se da z bajoneti marsikaj dosei, le na njih se ne da prav dolgo sedeti.
203 204 202

201

Po ugman 2000: 158.

V civilni procesni teoriji pa razlikujejo med naslednjimi stopnjami materialne resnice: dvomom, verjetnostjo, preprianjem in gotovostjo. O dvomu se govori tedaj, kadar so razlogi, ki govore za obstoj doloenega dejstva, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju. O verjetnosti je govor, kadar so razlogi, ki govore za obstoj doloenega dejstva moneji od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Preprianje pomeni, da o resninosti doloenega dejstva ne dvomi noben izkuen lovek. Gotovost kot najmoneja stopnja materialne resnice pa je podana pri popolni skladnosti subjektivne predstave z obstojeimi dejstvi. Civilni procesualisti poudarjajo, da mora biti za vsebinsko odloitev o tobenem zahtevku podano vsaj preprianje, o nekaterih procesnih sklepih pa je mogoe odloiti tudi (le) na podlagi verjetnosti obstoja dejstev. Sicer se resnica v civilnih postopkih pojmuje (domneva) drugae. V civilnem postopku namre

60

implicitno razkriva svoj odnos do resnice. Resnica je cilj, ki naj ga kazenski postopek dosee, in sicer (popolna) gotovost, da je obdoleni storil kaznivo dejanje. V kazenskih postopkih kontinentalnega tipa se resnica predpisane stopnje dosee na podlagi proste presoje dokazov.205 Po tem naelu sodnik na podlagi loginih pravil in ivljenjskih izkuenj sklepa na obstoj doloenega pravno relevantnega dejstva. Naelo materialne resnice je v pravni doktrini nastalo ob opuanju naela formalne resnice. Atribut materialna zato o sami resnici odkriva le metodo, po kateri ta zagotovo ni bila doseena, ne pojasnjuje pa same vrste ali stopnje resnice. Gre za resnico, ki ni bila doseena z vezanostjo sodnika na formalna dokazna pravila, kjer zakonodajalec vnaprej doloi pomen in teo, ki jo pripisuje posameznim dokazom, in sodnika zavee, da doloenemu dokazu dodeli tono doloeno teo in pomen. Sodnik mora tako v pravnih sistemih, ki poznajo naelo formalne resnice, ugotoviti le obstoj doloene vrste in koliine dokazov, na podlagi katerih domneva, da doloeno pravno relevantno dejstvo obstaja. Na primer, obstoj prepoznave storilca s strani dveh verodostojnih pri avtomatino pomeni, da je oitano dejanje obdolencu dokazano. V sistemu materialne resnice bi sodnik lahko kljub skladnim izpovedbam in prepoznavi dveh pri odloil drugae (oziroma bi celo moral odloiti drugae, e bi obstajal dvom v resninost njunih izpovedb). Inkvizitorni in akuzatorni tip kazenskega postopka se razlikujeta po idealizaciji resnice v prvem in pragmatini uporabi resnice v drugem. Po instrumentalnem pojmovanju, na katerem temelji inkvizitorni kazenski postopek, je resnica sredstvo za ugotavljanje upravienosti oitka obtobe. Kazenski postopek je v celoti pojmovan kot sredstvo za odkrivanje resnice. Po drugem pojmovanju, na katerem temelji akuzatorni kazenski postopek, pa je resnica sredstvo za razreitev spora med posameznikom (obdolencem) in dravo. V kazenskih postopkih inkvizitornega tipa se prek razlinih stopenj resnice skua priti do ultimativne Resnice o historinem dogodku. Tako oznaka materialna resnica, ki je prvotno oznaevala resnico, ki ni vezana na formalna dokazna pravila, prejme nove razsenosti. Iz prvotnega pomena, ki razkriva o resnici to, da pri njenem iskanju sodnik ni bil vezan na formalna dokazna pravila, se oznaka raziri v iluzorino priakovanje, da bo v kazenskem postopku doseena kar zgodovinska resnica. Zupani zato meni, da je pravo znanost o razreevanju sporov in ne nekakna epistemologija medlovekih razprtij. Resnica, ugotovljena v kazenskem postopku, namre nikoli ni vsa, saj nikoli ne more zajeti vseh (psiholokih, sociolokih

sodie teje, da so resnina vsa dejstva, ki med strankama niso sporna, in ni dolno samo raziskovati vseh pravno relevantnih dejstev, da bi doseglo o njih gotovost. (Po Ude 1995: 93.) Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 17. lenu doloa, da morajo sodie in dravni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odlobe. V ta namen morajo z enako pazljivostjo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Po dolobi drugega odstavka 299. lena ZKP pa je dolnost predsednika senata, da skrbi za to, da se zadeva vsestransko razisti, da se doene resnica in odvrne vse, kar bi zavlaevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Zakon pri tem ne opredeljuje, kakno vrsto resnice se mora dognati oziroma kdaj je dejansko stanje stvari popolnoma razjasnjeno.
205

61

in drugih) okoliin, ki so poleg pravno pomembnih okoliin soprispevale k nastanku kazenskopravnega primera.206 Akuzatorni tip kazenskega postopka v nasprotju z inkvizitornim uporablja resnico za pomiritev strank. Resnica naj bo potemtakem takna, da se bo im bolj pribliala zadovoljivi reitvi spora. Njeno oblikovanje poteka bolj kot z ozirom na preteklost z upotevanjem (anticipiranjem) prihodnosti. Bolj ko se bo pribliala resnici strank, veja je verjetnost, da bosta stranki spotovali odloitev sodia in v nadaljnji fazi odloitev sodia ponotranjili kot pravino. Pravo bo na ta nain potrdilo lastno avtoriteto, dojeto bo kot legitimno sredstvo za urejanje drubenih razmerij. Na osrednjo toko prava, ki jo predstavlja pravinost, bodo udeleenci projicirali lastna obutja pravinega. Na ta nain se pravu, sicer racionalnemu sistemu, v obliki obutenja pravinega pridruijo e iracionalni dejavniki. Resnica se potemtakem v akuzatornem tipu kazenskega postopka dojema z druganega gnoseolokega vidika. Resnica se ne pojmuje kot ena in nikoli ni vsa. V tem smislu je akuzatorni tip kazenskega postopku odprt okvir, forma, ki strankama omogoa pomiritev. Resnica akuzatornega kazenskega postopka je tako v prvi vrsti dogovorna. Gre za gnoseoloki pristop konsenzualne teorije resnice, ki poudarja, da se mora iskanje resninosti omejiti na tisti loveki domet, ki ga ponujata diskurz in argumentacija. Strankam kazenskega postopka je zato prvenstveno potrebno zagotoviti enake monosti sodelovanja v postopku, tako da bi se na koncu vzpostavil konsenz. Slabost te teorije je, da sama po sebi ne jami, da je taken konsenz tudi vrednostno pozitiven (ire drubeno sprejemljiv). V kontekstu kazenskega procesnega prava to pomeni, da bo na primer po dogovoru med obdolencem in toilcem v postopkovni fazi plea bargaing, kot tipinim institutom dogovorne resnice, obdolenec obsojen za popolnoma drugo kaznivo dejanje, kot ga je storil. Razlika v moi pridobiti in izvajati dokaze v lastno korist in sugestibilna igra med obdolenim in toilcem v stilu, kaj si on misli, da jaz mislim, da ima on proti meni, lahko privede do absurdne resnice. Ta je pravna resnica zgolj strank kazenskega postopka, ki nima neposredne zveze s historino resnico in resnico neudeleencev. A se vsaj kot Resnica niti ne eli prikazati. Kar je torej kljuno za kazenski postopek, je, kako zagotoviti im bolj enako definicijsko mo strank, njun enak poloaj v diskurzivni situaciji, ne pa si prizadevati za domnevno skupni interes, da se zadeva razisti oziroma se odkrije Resnica historinega dogodka. Resnica v inkvizitornem tipu kazenskega postopka postane cilj zase. Iz solidarnosti preidemo v objektivnost, bi dejali z Rortyjem. Nase vee priakovanja, da jo je mogoe odkriti z znanstveno gotovostjo ob tem, da je znanost razumljena v smislu pozitivistine ideologije in da bo odkritju resnice sledil katarzini uinek. Spoznanje resnice o historinem dogodku naj bi izpolnjevalo funkcijo drubenega oievanja. Konkretna realnost inkvizitornega kazenskega postopka je al drugana. e je bila vsaj do trenutka kazenskopravnega interveniranja demarkacijska linija (ne)dopustnega e dololjiva, so se s kritvijo temeljnih lovekovih pravic obdolenca,
206 V civilnem procesnem pravu je tovrstnega domiljanja manj. Sodie tam teje, da so resnina vsa dejstva, ki med strankama niso sporna. Za vsebinsko odloitev o tobenem zahtevku pa zadostuje e preprianje oziroma za odloitve o nekaterih procesnih sklepih celo verjetnost o obstoju pravno relevantnih dejstev.

62

ki so v odnosu do Resnice sekundarnega pomena, meje zabrisale. Obsesivno prizadevanje za odkrivanje resnice zato kvejemu slabi (in ne krepi) drubeno kohezivno mo prava. Ugotavljanje resnice kot cilja kazenskega postopka odstira nekatere psiholoke sestavine prava. Odraa neusahljivo tenjo loveka po osebni rasti in samopreseganju. V kazensko pravo se prek pojma resnice investira toliko psihine energije, da se ji ob sedanjem dojemanju in doivljanju prava (zaenkrat) ni mogoe odpovedati. Mobilizacija psihine energije v kazenskem pravu je toliko veja, ker naelo materialne resnice (razumljene kot adequatio intellectus et rei) obljublja, da bo reafirmiralo drubeni red, e e ne drubo popolnoma osvobodilo zla. Osmiljanje historinega dogodka sicer odpravlja negotovost, saj zamejuje in definira nekonceptualizirano stanje nikoli povsem razumljivega zla, s katerim se e vedno preteno izenauje kriminaliteta. Resnica na ta nain osmilja lovekovo ivljenje tako, da zasidra jedro njegove biti in preprei tesnobo, ki jo obutimo ob zlu. e pa postane kazenski postopek to, kar praviloma pomeni isti akuzatorni kazenski postopek, odpade tudi vsa ideoloka mo resnice. Kaznivo dejanje ni ve zlo, temve je dejanje, naperjeno zoper loveke norme, ki jih je postavila politina, kapitalska, razredna ali kako drugae opredeljena (definicijska) elita. Odpade torej libidinalni objekt v pravu. Postopek iskanja resnice v kazenskem postopku se tako umea med sredstva, ki skuajo zajeziti radikalno relativizacijo subjekta. Seveda racionalno-jezikovna konceptualizacija resnice ne more ujeti in zamejiti vsega, kar je. Resnica je vseobsegajoa in diapazon lovekove biti odpira in ne zamejuje, rui (racionalne) konceptualizacije in jih ne konceptualizira. Teava je seveda drugje. Je v tem, da kazenski postopek in concreto pa ne more biti sredstvo katarzinega oienja. Kot drubena tehnika razreevanja medlovekih razprtij ne more ponuditi malodane religioznih doivetij. uganje z resnico v drubeni realnosti zato najvekrat preraste v takno ali drugano obliko totalitarizma. Resnica je na koncu koncev, kot ugotavlja na primer tudi ugman,207 avtoritarna. Kot konceptualizirna stvarnost zamejuje posameznikovo dojemanje tega, kar je. In takna, zdruena z benevolentnostjo in misijonarskim arom razsvetljevanja lahko vodi le do nasilja. Sklepno Obravnava gnoseolokih vidikov resninosti kae, da je resninost v eni in edini Teoriji, ki bi vsakomur omogoala na racionalno jezikovni ravni dojeti vse njene razsenosti, neizrazljiva. e simbolno (jezikovno) posredovanje resnice taki resnici odvzame njeno celost in vseobsenost. Tako je tudi oblikovanje konkretnega dejanskega stanu (spodnje premise pravnega silogizma) vedno podvreno vpetosti spoznavajoega subjekta v simbolno racionalno strukturo (jezik),208 zaetni pravni opredelitvi primera
207 208

Glej ugman 1998.

Omejena mo prava iskati vseobsegajoo resnico je posledica dejstva, da pravo kot racionalni konstrukt vsebuje tudi imanentne omejitve samega razuma. Cerar v tej zvezi govori o znailnostih razuma, ki jih lahko razumemo kot njegove imanentne omejitve: 1. vedno deluje v okviru asa in prostora, 2. sporoilno sredstvo razuma so jezik in drugi dogovorni simboli

63

(pravni kvalifikaciji) in ne nazadnje osebnosti spoznavajoega subjekta. Resnica, pojmovana kot adequatio intellectus et rei, izvira iz pozitivistine znanstvene ideologije. Ne le, da je ta e sama po sebi naivna, njena umestitev v kazenskem postopku sproa e dodatne nemogoe obljube. Sodobno pozitivno kazensko pravo dejansko ne zavzema nobenega od opisanih pojmovanj resnice, eprav prizadevanje za odkrivanje resnice v kazenskem pravu e vedno ostaja realnost. Konsenzualna resnica ostaja uinkovito sredstvo (za razreitev spora), saj podeljuje kazenskopravni represiji legitimnost in etino upravienost. Pojma resnice kot take kazensko pravo tudi ne sme (in ne more) v celoti opustiti. Primerneje pa bi bilo, da bi resnico pojmovalo v smislu dogovorne, konsenzualne teorije. S tem bi se iskal skupni imenovalec, na katerem je mogoe reiti nastali spor, postopek pa bi ohranil atribut etinosti in pravinosti. Ravno v tem se skriva poanta: v delu, v katerem pravo vee nase psihino energijo svojih naslovnikov, presega cilj na miren nain razreevati spore. Subjektom namre nudi kohezivnost njihove identitete oziroma povezuje jedro njihove biti, hkrati pa s pomirjanjem strank deluje kot kohezivni element drube. Dokler se bo resnico dojemalo kot cilj postopka, kamor bodo subjekti projecirali lastne percepcije resnice in iskali oporo svoji identiteti, bo pravo moralo iskati resnico. Pri tem pa konsenzualno razumevanje resnice vsaj dopua monost, da obstaja ve resnic in da resnica kazenskega postopka in concreto nikoli ni vsa resnica ivljenjskega historinega dogodka, kaj ele Resnica. Pojmovanje (psiholokega) subjekta v kazenskem pravu bi moralo upotevati, da subjekt kot tak, kot preddoloena entiteta, ki spoznava svet (tam zunaj), ne obstaja. Subjekt se oblikuje v diskurzu in je kreacija diskurza, zloinec pa kreacija kazenskopravnega diskurza. Kar je potrebno, je zagotoviti diskurzivni okvir, ki je dovolj odprt in omogoa sprejemanje (vpisovanje) najrazlinejih subjektivnih izkuenj. Na tem uvidu, da je subjekt diskurzivno oblikovan, pa sloni tudi paradigma restorativne pravinosti, ki je zasnovala razmerje med subjektom in drubo povsem na novo.

sporazumevanja, po katerih je uglasitev lahko le nominalna, saj sama po sebi ne more zagotoviti uglasitve tudi na ravni drugih razsenosti, 3. miljenje razuma je skokovito, od ene statine predstave do druge, 4. razum je vedno dualistien, kar pomeni, da vedno niha med afirmativnimi in negatornimi postavkami ad infinitum, 5. razum je nemiren, ker vedno oddaja in sprejema misli, 6. kljub svoji nenehni nemirnosti, pa razum vedno tei k zavzetju dokonnega stalia. (Glej Cerar 2001). Sells v tej zvezi govori o tiranija razuma. (Glej Sells 1997: passim). Psihologija naj zato pomaga pravu odpravljati zanke racionalnosti in poskua s povezavo iracionalnih dejavnikov osmiljati primere, v katerih pravo odpove.

64

Restorativna pravinost in kazenskopravni subjekt

Restorativna pravinost: moderna in kazenska paradigma? Koncept restorativne pravinosti209 prinaa dobrodole novosti v doslejnja razumevanja kriminalitete in v kazenskopravno odzivanje nanjo, zlasti ker omili poveevanje punitivnosti drav zahodnega kulturnega kroga, ki smo ji pria od konca 60. let prejnjega stoletja (vrednostni argument),210 in ker zmanjuje preobremenjenost akterjev kazenskopravnega sistema (pragmatien argument).211 Restorativna pravinost je pojmovana kot nov kazenskopravni diskurz (Hill),212 nova paradigma kazenskega prava (Meier,213 Fattah214), ali kazenskemu pravu nadomestni sistem (Bonjak),215 ki stoji nasproti klasini (retributivni in prevencijski/utilitarni) kazenskopravni reakciji na kriminaliteto. Pojavljajo se tudi ocene, da je restorativna pravinost postala ne le nova znanstvena teorija, diskurz ali paradigma, temve kar drubeno gibanje.216 Vendar, ali je to novo obliko odzivanja na kriminaliteto mogoe v celoti osnovati na razsvetljenskih temeljih moderne in modernega kazenskega prava? Koncept restorativne pravinosti zadeva v temelje modernega (kazenskega) prava in nasprotuje (nekaterim) njegovim temeljnim predpostavkam. V svoji idealni teoretini zasnovi ni niti kaznovalne niti moderne narave. tevilni restorativni elementi v
Restorativna pravinost (angl. restorative justice) je teorija pravinosti, ki poudarja pomen poprave kode, povzroene s kaznivim dejanjem, ta cilj pa skua dosei v postopku s sodelovanjem vseh zainteresiranih strank. Marshall jo opredeljuje kot postopek, v katerem se sestanejo vse stranke, udeleene v konkretnem kaznivem dejanju, da bi skupaj sklenile, kako reiti posledice kaznivega dejanja in njegove nasledke za prihodnost. (Po Marshall 1996.) Zaradi raznolikih vsebin Van Ness opredeljuje naela in vrednote, ki tvorijo temelje restorativne pravinosti. Ta naela so (1) pravinost, ki zahteva, da si prizadevamo za obnovitev (angl. restore) prizadetih s kaznivim dejanjem, (2) najbolj neposredno vpleteni in prizadeti s kaznivim dejanjem, bi morali imeti monost polno sodelovati v odzivu nanj, e to elijo, (3) naloga vlade je skrb za pravien javni red, skupnosti pa izgradnja in vzdrevanje pravinega miru. Temeljne vrednote restorativne pravinosti so: (1) sooenje storilca, rtve in lanov skupnosti, (2) poboljanje storilca s konkretnimi dejanji (na primer opraviilom), (3) reintegracija storilca in rtve in (4) inkluzija kot prilonost rtve, storilca in prizadete skupnosti, da sodelujejo v pravnem postopku. (Po Van Ness 2002: 26.)
210 211 209

Braithwaite 2002: 150.

Tipini restorativni programi oziroma reakcije na problematina dejanja so: poravnavanje med storilcem in rtvijo, (spravne) druinske konference, krogi (na primer za nasilne alkoholike), programi za (predstavniko, psiholoko in gmotno) pomo rtvam (na primer skladi), programi postpenalne pomoi za obsojence in njihove druine, plaila odkodnine, programi dela v korist lokalnih skupnosti ali humanitarnih organizacij. 212 Hill 2007.
213 214 215 216

Meier 1998. Fattah 1993. Bonjak 2007. Braithwaite 2002: 150.

65

absolutni meri ne morejo nikoli popolnoma vstopiti v moderno kazensko pravo. Prepustitev kazenskopravnega odziva na kriminaliteto delenikom oziroma zainteresiranim strankam (angl. stakeholders) bi pomenilo kalopsiranje javnega kazenskega prava v zasebno pravo. Restorativno pojmovanje subjekta bi privedlo do odprave tiste kakovosti avtonomije subjekta, ki je znailna za moderno pravo. Spravni elementi, ki v modernem (kazenskem) pravu ostajajo relativno pozunanjeni, bi privedli do odprave tiste stopnje loenosti subjekta in drube in bi zahtevali od subjekta intimno podreditev drubenemu, ki ni znailna za moderno. Naposled, restorativna pravinost odpravlja tudi nekatere formalne znailnosti modernega prava ter postavlja pod vpraaj tudi temeljna naela kazenskega postopka. Priznati je treba, da paradigma restorativne pravinosti na tevilnih mestih odstira teave tradicionalnih (utilitarnih in retributivnih) paradigem kaznovanja: tako v razumevanju kriminalitete (kot kritve metafizinega moralnega reda in drubene pogodbe), v razumevanju oblikovanja subjektivnosti (ki se nikoli ne kona in je diskurzivno proizvedena), v pojmovanju javnega interesa, v gnoseolokem pojmovanju resnice (ki ni nekaj tam zunaj, kar lahko objektivno brez subjektivnih primesi opazujemo) in v nainih reagiranja na kriminaliteto (ki ne bi smelo biti v preteni meri zapiranje, ki obsojenim ponuja zgolj identifikacijske vzorce, zaradi katerih bodo prav verjetno recidivirali). Poglejmo, zakaj paradigma restorativne pravinosti ni v celoti zdruljiva s pojmom modernega (kazenskega) prava, ker drugae pojmuje subjekt, in kaken je njen subjekt? Stranke restorativnega postopka Glavna ideja restorativne pravinosti je, da je potrebno razreevanje kazenskega spora vrniti tistim, ki jih neposredno zadeva. Drave in z njimi pravni profesionalci so ukradli konflikte posameznikom, da bi legitimirali svojo oblast.217 Ta prenos spora med tiste, ki jih spor neposredno zadeva, je nujen tudi zato, ker danes veinoma izhajamo iz (zdravorazumske) domneve, da rtev kaznivega dejanja in skupnost koprnita po maevanju.218 Ta napana domneva ustreza centralizirani (paternalistini) penoloki oblasti ter pravnemu in socialnemu profesionalnemu stanu. Velik del rtev naj bi bil dosti manj retributiven, kot se to domneva. Obiajno veje nezadovoljstvo skupnosti nad delovanjem kazenskopravnega sistema ni mogoe enoznano pripisati nezadovoljstvu z viino izreenih kazni, temve dejstvu, da ni uinkovite metode za prepreevanje povratnitva. Zahteve po strogi kazni bolj kot iz kaznivega dejanja izvirajo iz tesnobe pred negotovimi prihodnjimi viktimizacijami. Ideja vrnitve spora tistim, ki jih ta neposredno zadeva, pa izhaja tudi iz teze, da ljudi, ki jih bolje poznamo, vedno ocenjujemo glede na celokupnost njihovih dejanj in ne zgolj po enem dejanju. Zato smo do njih prizanesljiveji. Ker nas torej bliina naredi manj kaznovalno nastrojene, je mogoe celokupno nasilje v drubi zmanjevati tudi tako, da konflikte vrnemo tistim, ki jih neposredno zadevajo. A vendarle, kdo so stranke, ki jih spor neposredno zadeva?
217 218

Po Christie, 1977. Po Strang, Sherman 2003: 18, 25.

66

Bistvena novost restorativne pravinosti je njeno pojmovanje strank, ki so bile prizadete s kaznivim dejanjem in naj bodo udeleene v kazenskem postopku. Opredelitev neposredne rtve kaznivega dejanja obiajno ne predstavlja teav219 in ena bistvenih novosti koncepta restorativne pravinosti je ravno v poudarjanju potreb in interesov konkretno in neposredno prizadetih rtev. Skrb za rtve, etudi so te (neizogibno) selektivno izbrane, in njihova pritegnitev v postopek kazenskopravnega reagiranja, kjer v vlogi prie ne nastopajo le kot vir dokazov zoper obdolenega, temve jim pripada poloaj enakovrednega subjekta, ki soodloa o izidu postopka, je ena izmed glavnih lastnosti in pridobitev, po kateri se restorativna pravinost razlikuje od tradicionalne (retributivne in prevencijske) paradigme razumevanja kriminalitete in odzivanja nanjo. V tem oziru nov koncept pomeni dobrodolo spremembo, saj skua poskrbeti za (vsaj pravno priznane) rtve, ki imajo monost oblikovati svojo zgodbo o preteklem dogodku in pridobiti svojevrstno mo nad obdolencem mo odloati o milosti in odpuanju.220 Veje teave povzroa zagovornikom restorativne pravinosti definiranje drugih zainteresiranih (angl. stakeholders) za odzivanje na kriminaliteto, tj. tistih drugih, ki naj bodo primerno odkodovani oziroma pomirjeni z izidom kazenskopravne reakcije na kaznivo dejanje. Zgolj konkretna definicija vseh drugih bi namre omogoila distanco restorativne paradigme od predpostavke klasine paradigme o obstoju (abstraktnega) metafizinega moralnega reda, v imenu katerega se domnevno kaznuje. Bistvo kantovskega (klasinega) odgovora na vpraanji, zakaj in kako reagirati na kriminaliteto, je namre v tem, da se penalna oblast na posamezniku izvruje zaradi ponovne uveljavitve (celjenja) moralnega tkiva drube. V kolikor zato ne uspemo identificirati vseh drugih zainteresiranih, obsojenca potisnemo v poloaj, ko postane sredstvo za uveljavljanje metafizinega moralnega reda. Kant se seveda skua izogniti tovrstni instrumentalizaciji lovekega bitja (obsojenca) v svoji teoriji o kaznovanju, saj bi s tem nasprotoval lastnemu kategorinemu imperativu. Zato prestopnika koncipira kot razumno bitje, ki bo uvidelo smisel (razumnost) kazni, ki je umeena v univerzum metafizinega moralnega reda. Kot racionalno bitje bo sprejelo naloeno kazen. Torej, obsojenec je pojmovan tako, da bo v primeru nesprejemanja kazni v bistvu deloval proti svoji lastni (racionalni) naravi. Kljub temu zasuku pa je uinek nedvoumen in zdi se, da Kant ostane v (klasini) utilitarni koncepciji kaznovanja dobro enega (obsojenega) je namre rtvovano za dobro veine (metafizien moralni red).221
Identifikacija rtev je v bistvu lahko izredno teavna: po eni strani poznamo t. i. kriminaliteto brez rtev, kjer oitno ne gre za kazenskopravno zaito neposredno okodovanih, temve kazensko pravo nastopa kot sredstvo drugih odkritih ali latentnih ciljev (na primer vzdrevanje moralnega reda), po drugi strani pa obstaja, kot je prikazala viktimologija, mnoica rtev, ki niso kulturno in (e manj) kazenskopravno priznane. Na tem mestu probleme, povezane z viktimizacijami in statusom rtve, za ceno jasnosti glavnega argumenta puam ob strani. Ve o teoretinem in pozitivnopravnem spregledu razlinih viktimizacij v Kandu, 2002.
220 Vpraanje je, koliko je lahko ta mo rtve dvorezen me, tj. kako prepreiti, da bi mo rtve vodila v drugo skrajnost, ki bi pomenila prilonost za poveevanje punitivnosti kazenskopravnega reagiranja zoper kriminaliteto. 221 219

Po Hill 2007: 26.

67

Navedena nujnost identificiranja drugih zainteresiranih izhaja ne le z vidika moralne filozofije, temve tudi z vidika liberalne politine filozofije. Konkretna opredelitev vseh drugih bi namre pomenila, da bi odpadla potreba po imaginariju drubene pogodbe, ki jo domnevno iti kazensko pravo. Tudi v tem primeru je subjekt pojmovan tako, da deluje proti lastni naravi, e ne sprejme naloene kazni: drubena pogodba je ele tista, ki podeli posamezniku pravice in obveznosti (ga pravno konstituira), tako da nesprejemanje kazni, ki je vnaprej predvidena za kritev obveznosti, prevzetih z drubeno pogodbo, pomeni odstop od drubene pogodbe. To pa hkrati pomeni tudi zanikanje lastne pravne subjektivitete. V obeh primerih bi odpadlo predpostavljeno abstraktno tretje, v imenu esar kaznujemo: bodisi metafizini moralni red bodisi drubena pogodba, ki sta sestavni prvini modernega kazenskega prava (v retributivni in prevencijski kaznovalni paradigmi).222 Zasebno in javno v restorativni paradigmi Opredelitev drugih zainteresiranih, ki jih je potrebno pritegniti v postopke poravnavanja, restorativisti na najbolj sploen nain opredeljujejo z loitvijo med zasebnimi in javnimi potrebami/interesi. e tradicionalni kazenski postopek postavlja javno nad zasebnim, restorativna pravinost ta vrstni red obraa: zasebno nad javnim. A bistveno je, da je abstraktni metafizini moralni red oziroma drubena pogodba konstitutivna predpostavka modernega (kazenskega) prava. Javnopravno kazensko pravo lahko zasebne interese pripua le do doloene mere.223 Ta abstraktni javni interes predstavlja mejnik spuanja kazenskopravne justice iz primea sicer neosebnega in depersonaliziranega kazenskopravnega aparata v zgolj zasebnopravno razmerje med storilcem in rtvijo. V kolikor bi prestopili to mejo, sploh ne bi bilo mogoe ve govoriti o kazenskem (temve o civilnem) pravu. Vpraanje zato je, koliko se restorativna pravinost z upotevanjem javnega sploh oddalji od obeh klasinih kaznovalnih paradigem. Ali ni opredeljevanje javnega interesa (morebiti javnih potreb), ki bi bilo brez preostanka, e vnaprej obsojeno na neuspeh, saj je (abstraktno) javno imanentni del kazenskopravne reakcije na kriminaliteto? Poskus natanne shematizacije drugih zainteresiranih, ki sloni na loitvi med javnimi in zasebnimi (interesi, potrebami), je izdelal McCold.224 Javne potrebe, ki naj jih zadovolji izid kazenskega postopka, leni v potrebe mikro in makro skupnosti.225

Problem predpostavke (metafizinega moralnega reda oziroma drubene pogodbe), v katero zadeva restorativna pravinost, je v tem, da zaradi njene nedoloenosti ostajajo prikrite neartikulirane retribucijske tenje (v retributivni kaznovalni paradigmi) oziroma je omogoen vnos poljubnih, s strani (definicijske) oblasti doloenih pojmovanj koristnega (v prevencijski kaznovalni paradigmi).
223 224 225

222

Bonjak 2006: 50. McCold 2002: 114 in nasl.

Podobno razlikovanje napravi Claasen, ki govori o primarnih in sekundarnih rtvah. Primarne rtve so tiste, ki jih je kaznivo dejanje najbolj prizadelo, sekundarne pa tiste, ki tudi utijo posledice kaznivega dejanja, obsegajo pa na primer druinske lane, prijatelje, prie,

68

Prve opredeljuje kot sekundarne rtve, to so tiste rtve, ki trpijo zato, ker so v osebnem razmerju z rtvijo ali storilcem (vkljuno z druinskimi lani rtve in storilca), in tudi podporne skupnosti, ki skrbijo za rtve in storilca in so zgolj posredno ustveno povezane s specifinim prestopkom. Te skupnosti so primarni drugi zainteresirani (angl. primary stakeholders). Druge, makro skupnosti, vkljuujejo lokalne prebivalce, ki niso osebno povezani s storilcem ali rtvijo, in tudi lokalne oblasti in vlado. Makro skupnosti nadalje deli na podkategoriji (a) lokalnosti, sosesk in mest ter (b) drave in drube. Bistvo njihove prizadetosti je e bolj abstraktna prizadetost, zato tejejo za sekundarne druge zainteresirane (angl. secondary stakeholders). Vendar McCold e vedno ne izkljuuje zelo abstraktno opredeljene drube (drube kot take) in drave. To pomeni, da ti entiteti e vedno lahko poseeta v morebiti povsem prostovoljni dogovor med storilcem in rtvijo. Razlog tega vmeavanja je predvsem ta, da dogovor ne bi upoteval javnega interesa, tj. veljavnih vzvodov moi/oblasti. Druge zainteresirane pri odzivanju na kriminaliteto s kaznovanjem lahko nadalje opredelimo z analizo, koliko restorativni odziv zadovolji tradicionalno opredeljene cilje kaznovanja. Meier226 je primerjal klasino in restorativno odzivanje na kriminaliteto v lui generalne prevencije (negativnega vidika odvraanja ter pozitivnega vidika potrditve zaupanja javnosti v pravni red) in specialne prevencije (negativnega vidika odvraanja in onemogoanja ter pozitivnega vidika rehabilitacije). Ugotovil je, da je povsem upravieno domnevati, da obstaja meja, ki ne dopua nadomeanja klasinega odzivanja na kriminaliteto z restorativnim. Pri generalni prevenciji namre nadomestitev ne bi bila mogoa v vseh primerih, ker javni interes ne bi bil zadovoljen samo z restorativnim odzivom na kaznivo dejanje, temve bi zahteval e retribucijo in kazen. Pri specialni prevenciji pa nadomestitev ne bi bila mogoa za dosego negativnega vidika (onemogoanja), ki se v doloenih primerih tudi zahteva pri reakciji na kriminaliteto. Popolna nadomestitev klasinega odzivanja na kriminaliteto z restorativnim (ki pa ga ne reducira zgolj na postopke poravnavanja med storilcem in rtvijo, temve vanj uvra e povrnitve kode, zadoenje in restitucijo), zato ne bo nikoli popolnoma mogoa.227 To je zanj tudi razlog, da restorativna pravinost ne pomeni nove paradigme, temve gre bolj za novo perspektivo v kazenskopravnem sistemu ali novo vejo kazenskopravnega sistema.228 Kljub temu, da takna oznaka uinkuje bolj pretehtano ali morda manj evforino, pa je napana, saj lei temeljni problem pri integraciji restorativne pravinosti v moderni kazenskopravni sistem precej globlje. Nezmonost opredelitve zainteresiranih drugih brez preostanka (v obliki metafizinega moralnega reda ali nedolonega naela koristnosti) kae, da gre za nepomirljive paradigmatske premike in restorativna pravinost ne more biti zgolj veja modernega kazenskega prava (saj so njegove korenine drugje).
uradnike v kazenskem pravosodju, skupnost. Clasasen, R., Restorative Justice Fundamental Priciples, URL: http://www.fresno.edu/pacs/docs/rjprinc.html. (Po Bonjak 2002: 87.)
226 227

Meier 1998: 131.

O monostih nadomestitve kazenskega prava s postopki/instituti restorativne pravinosti glej e Bonjak, 2007.
228

Meier 1998: 137, 139.

69

Kolapsiranje javnopravnega v zasebnopravno kaznovanje Kljub poskusom restorativistov, da odgovor na kriminaliteto vrnejo neposredno prizadetim, pa nedolonega pojma javnega (tj. javnih interesov/potreb), metafizinega moralnega reda oziroma predpostavljene drubene pogodbe ne uspejo odpraviti iz kaznovalne enabe. Moderno kazensko pravo je nerazdruljivo povezano z moderno dravo kot zastopnico vselej na splono neopredeljivega javnega interesa/potreb. Ker tudi zagovorniki restorativne pravinosti ne elijo odpraviti te povezave, so se prisiljeni v tem obraanju prednosti pri zadovoljevanju potreb (od javnih k zasebnim) sprijazniti z bodisi dejansko ukinitvijo javnega bodisi s tem, da restorativne pravinosti ne morejo uresniiti v obliki nove paradigme. Dejanska ukinitev javnega je izvedena tako, da se zadovoljenost zasebnih potreb razume kot nekaj, kar vodi avtomatino tudi do celjenja irih drubenih ran, ki jih je povzroil zloin. V tem se teorija restorativne pravinosti v temelju oddaljuje od utilitarnih (prevencijskih) in retributivnih teorij, ki priznavajo mone makronivojske drubeno-moralne potrebe, ki naj bi jih sproil zloin. A vendar v tem primeru javno kazenskopravno reagiranje kalopsira v zasebnopravno razmerje. Odgovor na zloin postane zasebna zadeva javnost je zadovoljena v toliko, kolikor so zadovoljeni zasebni interesi vpletenih. Slabosti tovrstne privatizacije so znane: s prepuanjem razreevanja kazenskopravne justice neposredno vpletenim varnost postane zasebna zadeva. Ob socialni neenakosti in razklanosti sodobnih drub vzdol premoenjskih, etninih, rasnih in drugih znailnosti, takna reitev privede do kritev naela enakosti in partikularnega urejanja kazenskih zadev. Z dosledno izloitvijo javnega restorativisti privatizirajo reakcijo na kriminaliteto, javnopravno razmerje postane zasebnopravno razmerje. e pa pristanemo na tezo, da ne gre za izloitev javnega, temve le zasuk prednosti, ugotovimo, da pojem drave v teoriji restorativne pravinosti nima enakega pomena kot v obeh tradicionalnih teorijah. Zagovorniki restorativne pravinosti s tem ne priznavajo dravi ali drubi kot taki, da ima druge legitimne potrebe/interese kot zgolj tiste, ki zadevajo oje skupnosti. To spremenjeno razumevanje drave in skupnosti posameznika utopi v partikularizmih lokalnih oblasti, kot so nam znani iz predmoderne dobe. Romantina zgledovanja zagovornikov restorativne pravinosti po tradicionalnih skupnostih, ki so omogoale neodtujeno razreevanje kazenskih primerov, imajo al tudi to pogosto spregledano hrbtno plat. Bistvo teh skupnosti je bila namre ravno popolna potopljenost posameznika v lokalni skupnosti, ki je imela v predmoderni osrednje mesto v posameznikovem ivljenju. S tem, ko predrugai pojem drave (in odpravlja metafizino javno), pa ta paradigma odpravlja povezanost modernega (kazenskega) prava z moderno dravo. Temeljna znailnost modernega prava je namre ravno sistemska povezanost z moderno dravo:229 osnova moderne kot idejnega in kulturnega fenomena je proizvod, imenovan nacionalna drava, ki uzurpira sredstva fizinega prisiljevanja in z njimi tudi drubeno reakcijo na kriminaliteto. Ta je poverjena birokratskemu (delno tudi)

229

Cerar 2001: 207 in nasl.

70

razosebljenemu kazenskopravnemu podsistemu. Moderno pravo je vedno tudi centralizirano pravo, kljub temu da dopua nekatere partikularne oblike. Pojmovanje subjekta v restorativni pravinosti Iz zgledovanja restorativistov po tradicionalnih nainih drubenega odzivanja na kriminaliteto izhaja njihovo drugano razumevanje subjektivnosti (storilcev in rtev). Osnovo obeh tradicionalnih kaznovalnih paradigem predstavlja kartezijanski subjekt, ki je temelj moderne kot kulturnega in miljenjskega koncepta. Subjekt je pojmovan kot temeljni nosilec vednosti in je gibalo razvoja, opredeljuje ga svobodna volja in razumsko delovanje. Tako na eni strani utilitarna teorija izhaja iz domneve, da lahko vso loveko motivacijo in izkunje omejimo na pojem (ne)koristnosti, da torej obstaja nekakna prava ali nespremenljiva lovekova narava, ki se ravna po nekaterih (oziroma zgolj enem) regulativnih naelih. Na drugi strani retributivna teorija temelji na podobnem univerzalistinem razumevanju subjektivnosti: ljudje smo racionalna in avtonomna bitja, ki iemo smisel v ivljenju. Razum je bistven za razumevanje lovekove narave, saj se lahko le s pomojo razuma dvignemo nad sile narave in naposled odkrijemo kategorini imperativ, ki naj vodi nae ivljenje. Restorativna pravinost, nasprotno, zavraa razumevanje, da univerzalna in transcendentalna racionalnost (Razum) ali drugo regulativno naelo (Koristnost) uokvirja nae delovanje in oblikuje subjekt.230 Namesto tega razume oblikovanje (konstituiranje) subjekta precej bolj tekoe (fluidno), pojmuje ga kot nekaj, kar je odvisno od zgodovinskih, institucionalnih, sociolokih in kulturnih pogojev ivljenja. Zagovorniki restorativne pravinosti pojmujejo subjektov razum drugae. Racionalnost ni enovito nadzgodovinsko naelo, temve gre za sisteme racionalnosti, v okviru katerih subjekt deluje in se izraa, in ki so v bistvenem zgodovinsko doloeni in povezani z razmerji drubene moi. Tovrstno restorativno pojmovanje subjekta se mono priblia Foucaultovemu pojmovanju subjektivnost. Odnosi moi v oblikovanju subjekta Foucault zavraa totalne (vsevkljuujoe) teorije (metanarative) in razgalja pojem univerzalne resnice in znanstvene objektivnosti, ki so le ideoloki slogani, ki sluijo zagotavljanju/ohranjanju statusa quo v razporeditvi drubene moi. V skladu s tovrstnim razumevanjem tega, kar je (gnoseolokim pristopom), je tudi subjekt nekaj, kar doloajo odnosi moi in drubene strukture. Subjekta zunaj drubenega diskurza in drubene prakse ni. Subjekt je vedno (pre)oblikovan, aktivno in pasivno, v razmerjih moi z drugimi in s samim seboj.231 Sodoben subjekt je zato zgolj proizvod sodobnih
230 231

Hill 2007: 2.

Foucault loi tiri glavne tehnologije, ki jih uporabljamo, da bi se razumeli: (1) tehnologije proizvodnje, ki nam omogoajo proizvodnjo, preoblikovanje in manipuliranje s stvarmi, (2) tehnologije simbolnih sistemov, ki nam omogoajo uporabo znakov, pomenov in simbolov, (3) tehnologije moi, ki doloajo vedenje posameznikov in jih podrejajo doloeni

71

diskurzov in novih oblik (znanstvene) vednosti. Zato je Foucaulta kot je tik pred smrtjo za nazaj opredelil svoje delo zanimala zgodovina razlinih nainov, kako v nai kulturi loveka bitja postanejo subjekti.232 Tako pa tudi restorativisti (implicitno) pojmujejo subjekt: v spravnem postopku naj bi s komunikacijo in pritegnitvijo skupnosti preoblikovali obsojenevo in rtvino identiteto in njeno samopripoved (angl. rebiographing). V tem se restorativna paradigma bistveno oddalji od predpostavk o metafizinem redu ali nadzgodovinskosti lovekove narave. Ta relativizacija subjekta, razumevanje, da je subjekt v stalnem procesu postajanja, in da je entiteta, ki je v temelju soodvisna od kulturnih, jezikovnih, institucionalnih pogojev, je temeljna novost restorativne paradigme. Analogna je tevilnim postmodernim teorijam (na primer poststrukturalizmu, dekonstruktivizmu), saj poudarja zgodovinsko, drubeno, institucionalno in kulturno pogojnost subjekta. Prav zato v reakcijo zoper kriminaliteto vkljuuje tudi rtve in skupnost, v kateri se obdoleni reflektira in vzpostavi kot govoree bitje. V tem smislu restorativna paradigma zavraa pojem univerzalnega in transcendentalnega subjekta, ki je lasten tradicionalnima kaznovalnima paradigmama. Tako kot tradicionalni paradigmi kaznovanja izhajata iz modernih predpostavk o loveku (svobodi, racionalnosti, naravni enakosti), noveja restorativna paradigma izhaja iz postmodernih predpostavk o loveku. Kaken je ta fluidni, diskurzivno oblikovani subjekt in na kakne naine se drugano pojmovanje subjekta kae v restorativni paradigmi? Diskurzivno oblikovanje subjekta Postmoderni diskurzi, katerih najvidneja predstavnika sta poleg Foucaulta e Jacques Lacan in Jacques Derrida, so sproili novo samopreizpraevanje in analizo nainov, kako nae ivljenje strukturirajo diskurzi. Po Lacanovi psihoanalitini teoriji subjekt vznikne tedaj, ko je potopljen v drubeno simbolno mreo. Vznik subjekta je moen zgolj s podreditvijo pravnim in jezikovnim (simbolnim) strukturam. V nasprotnem primeru, e torej ta podreditev ne uspe, ne pride do dokonne vzpostavitve subjekta, kar vodi v psihozo. loveko bitje postane subjekt ele z vdrubljenostjo, ko postane nosilec pravic in obveznosti, hkrati pa je tak subjekt kastriran subjekt, subjekt, zaznamovan z mankom. Poststrukturalizem se osredotoi na diskurze in procese oblikovanja (konstrukcije) vednosti. Pozornost ni ve usmerjena na pred-doloene entitete, ampak na procese oblikovanja teh entitet, kot jih lahko opazujemo v doloeni drubi v doloenem zgodovinskem trenutku. Vsa vednost je po tej teoriji drubeno umeena, subjekt je del govoree skupnosti, doloene drube, zgodovinskega obdobja, doloenega profesionalnega diskurza. Predpostavka o obstoju objektivne vednosti, da tam zunaj obstaja pomen, ki je pred nao interpretacijo, je napana. Ni objektivne vednosti (in
dominaciji, in (4) tehnologije sebstva, ki omogoajo posamezniku, da s svojimi sredstvi ali s pomojo drugih izvaja doloene uinke na lastnem telesu, dui, mislih, vedenju in nainu bivanja, da bi spremenil samega sebe z namenom, da bi se dokopal do doloenega stanja sree, istosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti. Foucault 2004: 109.
232

Po Foucault 1991: 103120.

72

znanosti), ki bi ne bila e kontaminirana z vrednotami, jezikom, institucijami, rituali. Subjekt v tej teoriji ni pojmovan kot ontoloko dana naravna entiteta, temve kot nenehno oblikovan v diskurzu in z diskurzom. Zato so za strukturaliste pojmi subjekta in objekta precej metafizini. Restorativisti, ki drugae razporejajo mo med udeleence odzivanja na kriminaliteto, implicitno razumejo subjekt kot nekaj spremenljivega in vpetega v odnose moi. Pojmujejo ga kot nekaj, na kar lahko vplivamo s prerazporejanjem doslejnje porazdelitve moi v reakciji na kriminaliteto, ki oitno ne vodi do reintegracije obsojencev (hkrati pa tudi ne zagotavlja celjenja rtve in ne sprememb kriminogenega drubenega okolja). Uvid restorativistov v povezave med subjektom in institucijami se kae pri njihovih analizah uinkov zapora: institucija zapora odstrani subjekta iz oje druine, lokalne skupnosti in drugih skrbstvenih skupnosti in ga umesti v okolje, ki ga primarno obvladujeta sila ali nasilje (bodisi sila med zaporniki in zaporniki/pazniki bodisi inherentna disciplinirajoa sila, ki je lastna vsaki institucionalizaciji). Posameznik v taknem okolju razvije socialne veine, sprejme strategije in naine subjektivizacije, ki mu omogoajo preivetje v takni sredini, ne pa strategij in subjektivizacije, ki bi bile ustrezne kasnejemu drubenemu okolju, v katero se bo vrnil po prestani kazni. Torej zapor e kako mono deluje v oblikovanju subjektivnosti, a subjektivnosti, ki bo zelo verjetno ponovno izvrevala kazniva dejanja. Restorativni sistem vzpostavlja odziv na kriminaliteto, ki omogoa tudi rtvi, da predstavi svojo zgodbo in je ne skri v poloaj izpovedovalca o preteklem dogodku. Storilca pa vzpodbuja, da najde pomen in se preoblikuje ustrezno skupnosti. Tovrstno sooanje zahteva od storilca napor druge vrste, saj naj se rtvi empatino priblia, od njega se priakuje, da preoblikuje svoje ivljenje v neproblematino vedenje v prihodnosti (in ne zgolj, da odslui svoj dolg). To zahteva od storilca precej veji intimni vloek v poravnalni proces kot je pozicioniranje v adversarni strukturi tradicionalnega kazenskega postopka. Ta ni mesto priznavanja, kesanja, odpuanja to so kategorije, ki so tradicionalnim (inkvizitornim in akuzatornim) postopkom tuje oziroma jih tradicionalni postopek razume v bistveni meri bolj pozunanjeno. Priznanje je bilo v inkvizitornem kazenskem postopku sicer res pojmovano kot kraljica dokazov, a to priznanje je bilo zadovoljivo, e je bilo opravljeno na zunanji manifestativni ravni in ni dosegalo tiste stopnje notranje (intimne) podreditve obdolenega kot se zahteva pri restorativni paradigmi. Glede na to, da je razmerje moi med storilcem in rtvijo vpeto in oblikovano s strani drugih institucionalnih, ekonomskih, kulturnih razmerjih moi, pa je udeleena v postopku restorativne pravinosti tudi skupnost, v kateri je bil zloin storjen. Reakcija na kriminaliteto je tudi prilonost za reflektiranje in preoblikovanje skupnosti, saj je bila ta posredno tista, ki je sistemsko omogoila nasilje. V natetih uvidih se zato restorativna pravinost kae kot postmoderni diskurz, ki razblinja klasino dihotomijo subjekt objekt.

73

Subjekt in sprava Postopki restorativne pravinosti z druganim prerazporejanjem moi spreminjajo posameznikovo razmerje do kulturnih, drubenih in institucionalnih oblik moi, ki ga sooblikujejo. Uinkujejo pa tudi na subjektovo razmerje do samega sebe. Cilj restorativnega odziva na kriminaliteto je omogoiti ne le sooenje storilca in rtve, temve dosei odpuanje in spravo. Sprava233 kot sestavni del restorativne pravinosti odstira novo kakovost razmerja med posameznikom in drubo ter odstopa od racionalistine bipolarne (dihotomne) zasnove modernega (kazenskega) prava.234 Racionalnost je sicer temeljna znailnosti modernega prava, kar se kae v obliki posploevanja (generaliziranja), sistematizacije, avtorefleksivnosti, dualizma pravnih konceptov in prevlade konfliktnega dojemanja prava.235 Paradigma restorativne pravinosti pa pojmuje racionalnost drugae. Cilj restorativistov je odpraviti konfrontacijo, poudarjanje razlik in bipolarnosti. Konflikt ni ve pojmovan kot problem, temve skupni izziv. Sprava, pomiritev in obnavljanje temeljijo na veji skladnosti (konsonanci) med osebnim in drubenim, med subjektom in skupnostjo. Zato je sprava kot idealnoteoretini cilj restorativne paradigme skrajni in konni domet integracije spravnih mehanizmov v moderno kazenskopravno odzivanje na kriminaliteto. S tem restorativna paradigma zadeva v paradoks razmerja med subjektom in drubo, tega, da je po eni strani drubeno-simbolni red vedno predpostavljeno okolje subjektove drubene eksistence, po drugi strani pa ta Red obstaja in je reproduciran zgolj v toliko, kolikor se subjekti v njem prepoznajo prek ponavljajoih se performativnih dejanj. Restorativna pravinost rahlja moderno pojmovanje loenosti subjekta in drube, pojmovanje, da je subjekt loen od drube in vstopa v drubo svobodno po lastnem preudarku, v kolikor mu to ustreza, sicer pa se lahko iz drube tudi umakne, da bi bil pri sebi (homo clausus; Elias).236 Instituti spravnega urejanja sporov lahko zato v modernem pravu dosegajo zgolj pozunanjene drubeno-funkcionalne uinke (kot je razbremenitev dela pravosodnih organov), ne pa globljega integralnega dojemanja posameznika in drube.237 To na prvi pogled lahko razumemo kot slabost in kritiko restorativne paradigme, ki v praksi ne sledi deklariranemu cilju globinske notranje skladnosti in pomiritve med udeleenci v konfliktni situaciji. Kljub temu pa je ta slabost v nekem smislu e kako dobrodola. Za religiozne in tradicionalne pravne sisteme, ki nimajo te slabosti, velja,238 da ima spravno urejanje bistveno globljo
233 Temeljna vrednota restorativne pravinosti je sooenje storilca, rtve in lanov skupnosti, kjer je poudarek na pomenu ustev, poboljanju storilca z opraviilom, spremembi vedenja, restituciji in velikodunosti, ki naj presee proporcionalno v obnaanju storilca. Po Van Ness 2002: 36. 234 Glej Cerar 2001: 219221. 235 236 237 238

Po Cerar 2001: 207 in nasl. Elias 2001: 399. Po Cerar 2001: 219. Po Cerar 2001: 219.

74

utemeljitev in funkcijo, saj pogosto pripisujejo spravnemu dojemanju prava celo temeljni pomen, ki naj omogoi, da bi se druba, kolikor je mogoe, izognila pravnim konfliktom.239 Tovrstno dojemanje prava, po katerem se zgledujejo tudi restorativisti, krepi spravne elemente, ki so v kompleksni sodobni drubi, preplavljeni s pravnimi spori, e kako dobrodoli. A druga plat tenje po globinski skladnosti posameznika in drube je, da posameznika utopi v drubenem. Posameznik je dojet kot izkljuno ali preteno v funkciji drave ali skupnosti in se mora praviloma podrediti tej celoti ne le na zunanji, manifestativni ravni, temve na tevilnih osebnih ravneh (npr. moralni, obiajni, religiozni, politini). Sprava tako dobiva ne le pravno pozunanjeni znaaj, temve e kar moralno religiozne dimenzije, saj je, ugotavlja Cerar,240 avtonomija posameznika, kot jo razumemo v moderni drubi, v tradicionalnih in religioznih pravnih sistemih bistveno manja. Poravnavanje v modernem kazenskem pravu zato ne sme presei tiste meje, ki bi pomenila razrahljanje relativne avtonomije obdolenca. Spravne sestavine morajo ostati relativno pozunanjene. Tudi vkljuevanje skupnosti v odzivanje na kriminaliteto, ki jo zagovarjajo restorativisti, ima svoje zglede v tradicionalnih pravnih sistemih. A te interese skupnosti je v modernem kazenskem pravu mogoe priznati le do doloene mere. Bistveno za tradicionalne in religiozne pravne sisteme je, da institut sprave izhaja iz predpostavke o naravnem (bojem, kozminem) redu bivanja, katerega neloljiv del so tudi vsi posamezniki in druba, pri tem pa teje, da so posamezniki vkljueni z vsem svojim bitjem.241 Sprava ne le presega razmerje med neposrednimi udeleenci spora, temve zajema tudi iro drubeno skupnost, pomeni potopitev posameznika v drubeno mreo, zmanjanje njegove avtonomije in (lahko tudi) njegovo instrumentalizacijo. Restorativna pravinost je zato nova paradigma, ki ne more biti v celoti integrirana v sodobno moderno kazensko pravo. Prednost obnavljalne pravinosti naj bi bila v tem, da naj bi poivala na stoletja starih, a pozabljenih naelih,242 a koncept restorativne pravinosti pri tem tri na inherentno mejo modernega kazenskega prava, tj. avtonomijo pravnega subjekta, racionalnost ter tezo o loenosti subjekta in drube. Odsotnost popolne notranje podrejenosti je namre bistvena za moderno (kot miljenjski in kulturni koncept), vkljuno z modernim (kazenskim) pravom, ki avtonomijo posameznika priznava v veji meri kot religiozni in tradicionalni pravni sistemi. Ni nujno, da posameznik tudi ponotranji reitve med udeleenci spora, bistveno je, da se v skladu z njimi ravna. Notranje ivljenje posameznika je podroje, kamor naj moderno kazensko pravo ne posega.243
239 Od tod tudi oaranost restorativistov z japonsko drubo in njihovimi mehanizmi odzivanja na kriminaliteto, saj je jasno, da je relativno najnije tevilo sodnih sporov v japonski drubi od vseh razvitih drav na svetu potrebno pripisati izredni podrejenosti posameznika drubenemu, npr. tradiciji, obiajem in drugim konvencijam, ki zahtevajo vejo psihino podrejenost posameznika in ne zgolj povrinsko- manifestativno. 240 241 242 243

Cerar 2001: 219 Cerar 2001: 220. Bonjak 2002: 79. Glej Bavcon et al. 2003.

75

Sklepno Restorativna pravinost z drugano semantiko in jezikom, druganim odnosom do realnosti (gnoseolokim pristopom), pojmovanjem subjekta in pojmovanjem odnosa med subjektom in drubo, druganim pojmovanjem racionalnosti in iracionalnih dejavnikov (na primer pomena ustev), rui temeljne predpostavke na razsvetljenski liberalni filozofski dediini zasnovanega modernega kazenskega prava. Odstira teave tradicionalnih (utilitarnih in retributivnih) paradigem kaznovanja tako v razumevanju kriminalitete (kot kritve metafizinega moralnega reda in drubene pogodbe) kot tudi v razumevanju oblikovanja subjektivnosti (ki se nikoli ne kona in je diskurzivno proizvedena), javnega interesa, resnice (ki ni nekaj tam zunaj, kar lahko objektivno brez subjektivnih primesi opazujemo) in nainov reagiranja na kriminaliteto (ki ne more biti zapor, saj obsojenemu ponuja zgolj identifikacijske vzorce, zaradi katerih bo z veliko verjetnostjo recidiviral). Naposled je treba priznati, da potrebujemo nove koncepte, nove naine, kako misliti zloin in kako se odzivati nanj, ter ne opustiti monosti za razvoj, ki jo ponuja paradigma restorativne pravinosti. Restorativna paradigma sloni na nekaterih uvidih postmoderne teorije o subjektu in njegovi vpetosti v drubeno-simbolno mreo, kar kae na to, da moderno (kazensko) pravo ni vrhunec kazenskopravnega razvoja, na katerem kae (e vedno in neumorno) vztrajati.

76

4 ENSKA SUBJEKT: CONTRADICTIO IN ADIECTO?

enska skrena na telo

Feministina teorija oita zahodni filozofski tradiciji, da spregleda ensko kot subjekt, ki je nosilec in objekt vednosti, subjekt de iure in subjekt de facto.244 Subjekt zahodne filozofije in na njem utemeljene druboslovne znanosti je zgolj moki. Sploni in univerzalni nauki opisujejo in perpetuirajo falocentrien kulturni univerzum, seksistino in patriarhalno drubo. Feministina kritika filozofije in druboslovja (vkljuno s kazenskim pravom in kriminologijo) izhaja iz izkuenj ensk o spolni diskriminaciji, spolnem nadlegovanju, ki sega vse od obscenih seksualnih al prek zablodelih rok do spolnega nasilja in ekonomske odvisnosti.245 Radikalne feministke gredo pri analizi nasilnosti, ki se izvaja nad enskami, najdlje in razglasijo vse moke kot fizioloko sprogramirane za posiljevanje. Brownmiller246 tako meni, da je normalna spolnost nemogoa (tj. nujno nasilna), ker je izvor neenake porazdelitve moi doloen e z anatomsko zgradbo mokega in enske. Odkritje, da mokemu lahko genitalije sluijo kot oroje, je eno najpomembnejih odkritij predzgodovinskega asa:247 Ni ni ve in ni manj kot zavesten postopek zastraevanja, s katerim vsi moki drijo vse enske v stanju strahu. Feministina teorija nadalje trdi, da je enska zreducirana na seksualizirano telo. Kaj to pomeni, kae naslednji primer:248

Za Baumana iz prepada med poloajem posameznikov de iure in monostmi, da postanejo posamezniki de facto to je, da prevzamejo nadzor nad svojo usodo in si izberejo, kar resnino elijo izhaja veina najbolj strupenih izcedkov, ki zastrupljajo ivljenja sodobnih individuumov. Bauman 2000: 5053.
245 246 247 248

244

Glej Alstott 2004: 79. Brownmiller 1988: 19. Ibid., s. 20 (kurziv v originalu). Smart 1995: 222.

77

enska hodi proti elezniki postaji podzemne eleznice po dolgem hodniku, kjer je precejnja gnea. Razmilja o delu, s seboj nosi knjige in kovek, hiti z ostalimi naprej. Prezaposlena je s svojimi skrbmi in mislimi in ne gleda okoli sebe. V Rileyevem (1988)249 smislu je to trenutek, ko se niti ne pouti specifino enska. Potem pa jo mimoidoi moki zagrabi za prsi. Malce zaboli in fizino telo je komajda kaj pokodovano. Zgodi se tako hitro, da se uspe zgolj obrniti za mokim, ki smejo se hiti dalje. Nima asa za maevanje, niti da bi zavpila ali naredila karkoli drugega, razen tega, da se ustavi. Toda ljudje se zgostijo ob njej in jo namreno gledajo, kot bi bila ona tista, ki je nadlena ali vsaj potencialno problematina. Ta dogodek je obutno manj problematien kot na primer posilstvo. Ne pua fizinih pokodb, obiajno tudi ne tekih psihinih pokodb na strani rtve. A je ravno zato, ker boleina ni tista, ki v nas avtomatino sproi obsodbo storilca in preprei problematizacijo irih drubenih implikacij, dogodek pouen, saj odkriva strukturni poloaj enske v drubi. Dogodek je simptomatien, prikae postavljanje enske na njeno mesto, ki ji pripada v patriarhalni seksistini drubi. To mesto je simbolni okvir pomenov, v katerih so enske zgolj seksualizirana telesa, in kot takna na voljo rabi in zlorabi.250 Opisano dejanje je postavilo ensko nazaj v njeno telo; pozabila je, da ga ima, a dejanje jo je skrilo zgolj za telo. Izhajajo iz tovrstnih izkuenj ensk feministina teorija odkriva spolno preddoloenost delovanja drubenih institucij in veljavnih kodov vednosti, trdi, da je sam osnovni gradnik nae vednosti, razsvetljenski pojem subjekta, odraz in sredstvo perpetuiranja moke dominacije. Razgraditev abstraktnega in univerzalnega gradnika liberalne filozofske tradicije pa pomeni, da se nam tudi enovit racionalni in svobodni subjekt modernega kazenskega prava razblini v lui feministine teorije, ko na kriminaliteto, viktimiteto in delovanje kazenskopravnega sistema pogledamo skozi prizmo (oala) spolnih vlog (t. i. gendered perspective). Univerzalnost in splonost kriminolokih ugotovitev je navidezna in delovanje kazenskopravnega sistema spolno pristrano, kot v okviru prava opozarja feministina pravna teorija v okviru kriminologije pa kriminoloke feministine perspektive. Spol je s feminizmom postal nov indikator za merjenje (ne)pristranosti kodov vednosti in delovanja drubenih institucij, pokazatelj tega, ali ti kodi in institucije dajejo prednost eni skupini posameznikov na raun druge. A vendar feminizem, krovni pojem enskega osvobajanja, ni tako homogen, oznauje mnoico teoretinih (tudi nasprotujoih si) perspektiv, pozicij, smeri in drubeno gibanje. Ali je feminizem teorija ensk, teorija o enskah, enska teorija ali teorija za enske? Ali gre za feministino teorijo, feminizme, feministine perspektive, tudije spolnih vlog (gender studies), tudije spolov ali feminizem kot drubeno gibanje?

249 250

Gre za Riley, D. (1988). Am I That Name? Macmillan: London. Smart 1995: 223.

78

Kaj je feminizem?
Feminist je predvsem nekdo, ki verjame, da so enske zaradi svojega spola podrejene.251 Feminizem je oblika nasprotovanja socialni, politini ali ekonomski diskriminaciji, ki jo trpijo enske zaradi svojega spola252 oziroma zavezanost k odpravi moke prevlade, kae pa se v teoretinem diskurzu (teoriji) in v drubenem gibanju.253 Kot akademska manifestacija je relativno mlad, del ponovno oivelega enskega gibanja v 60. letih prejnjega stoletja v ZDA in kasneje v ostalih dravah zahodnega kulturnega kroga, kot drubeno gibanje pa sega v 60. leta 18. stoletja. Feministina teorija ni enoten sistem miljenja. Vsem perspektivam, pozicijam, teorijam oziroma smerem je skupno, da (1) izhajajo iz diskriminiranosti ensk v sodobni drubi, kar se kae v ekonomski deprivilegiranosti, (normaliziranem) fizinem nasilju, vse do bolj sofisticiranih oblik podrejenosti v spolno pristranih nazorih in naukih (na primer v delih mizoginov Konfucija in Evripida, Schopenhauerja, Nietzscheja, Strindberga, Moebiusa)254 in (2) poskuajo spremeniti diskriminatorne drubene prakse in uveljavljene spolno pristrane kode vednosti.255 Zgodovinsko gledano se je feminizem v zahodnih drubah pojavil v treh emancipacijskih valovih. Prvi val, v 60. letih 18. stoletja do prve svetovne vojne, lahko razumemo kot odsev na razsvetljensko postavitev subjekta kot osnovnega gradnika liberalne filozofije. enske so zahtevale vkljuitev v to pojmovanje subjekta, kar se je pokazalo v zahtevah po sploni volilni pravici, v zagotavljanju izobraevalnih monostih, krepitvi socialnih pravic in odpravljanju revine ensk z zagotavljanjem lastninske pravice. Drugi val feminizma v poznih 60. letih v ZDA in v zaetku 70. let prejnjega stoletja v Evropi, je pljusknil vzporedno z gibanjem za dravljanske pravice, tudentskim gibanjem in gibanjem manjin. Ta t. i. liberalni feminizem je zahteval popolno drubeno emancipacijo ensk z zahtevo po enakosti pred zakonom, priznanje (ustavne) pravice do izobrazbe, dela, politinega predstavnitva, torej poudaril je priznanje lovekovih pravic in temeljnih svoboin. Liberalni feminizem je v veliki meri ohranjal vero v obstojee drubene institucije in v zmonosti pravnega boja. Tretji val feminizma pa zajema obdobje od 80. let prejnjega stoletja dalje, ko se kritika pravnega reda nadomea z nujno de/re/konstrukcijo enskih identitet, politinih ureditev in drubenih institucij. Pravo je dojeto kot ovira in ne sredstvo emancipacije. Od zgodovinskih faz feminizma se razlikujejo vsebinske razliice feministine vednosti, zaokroene teoretine pripovedi (narativi) o razlogih za diskriminatorni

251 252 253

Gelsthorpe, Morris 1988: 94. Po Bouchier, D. (1983). The Feminist Challenge. Macmillan: London. (Po ibid., s. 94.)

Mansbridge, J. (1995). What is the feminist movement? V: Feminist Organizations (ur. M. M. Ferree, P. Y. Martin). Temple University Press: Philadelphia, s. 2734. (Po Castells 2004: 234.) 254 Tako e Maklecov 1944: 89115.
255 Oznaka feminizem vsaj v slovenskem prostoru bolj kot na svobodo aludira na geto(izacijo). Glej Jalui 2000.

79

poloaj ensk in sredstvih njegove odprave:256 (1) empirini feminizem, (2) perspektivni feminizem (standpoint feminism) in (3) postmoderni feminizem. Empirini feminizem, ki je nastal v poznih 60. letih prejnjega stoletja, oita kriminologiji spregled ensk v teorijah o kriminaliteti, kazenskemu pravu pa stereotipno razumevanje spola.257 Perspektivni feminizem z zaetka 80. let prejnjega stoletja problematizira uporabo pojma enska kot univerzalne kategorije. Kritizira modele raziskovanja, ki so se predstavljali kot vrednostno nevtralni, in poudarja raznolikost enskih izkuenj ter diskurzivno pogojenost naih pojmovanj (vkljuno spola). Postmoderni feminizem, nastal v 90. letih prejnjega stoletja, pa izhaja iz spoznanj dekonstruktivistine teorije, lingvistike, strukturalizma in poststrukturalizma. Njegova kritika se nanaa na pojmovanje sebstva in skupinske identitete, kritizira idejo avtentinega gledia kot nekakne Arhimedove toke, ki naj bi omogoala vzpostavitev univerzalnih metateorij, in razgalja pojem univerzalne resnice.258 Ker feminizem gradi svojo emancipatorno vsebino na problematizaciji razlik med spoloma, je kljuno njegovo razlikovanje med spolom in spolno vlogo. To predstavlja pomemben epistemoloki rez, ki je omogoil vpogled v mehanizme oblikovanja subjekta in v vzroke podrejenosti, diskriminacije in izkorianja ensk. Na njem je feministina teorija osnovala zahteve po spremembah drubenih okoliin, drubenih institucij in pravne ureditve. To, kar je dotlej telo za bioloki odklon od naravnega vedenja enske, se je pokazalo kot drubena etiketa odklona od drubene norme, kar je v asu in prostoru spremenljivo. Kako torej razumeti spol in spolno vlogo?

Tako Harding, S. (1986). The Science Question in Feminism, Cornell University Press: New York. (Po Smart 1995: 311.) Kriminaliteto ensk je obravnaval e oe kriminologije Lombroso v La Donna Delinquente (1895). Ve v Kandu 1998: 233 in nasl. Feministina teorija zdruuje e (vsaj) naslednje perspektive: (1) liberalni, (2) radikalni, (3) marksistini, (4) socialistini feminizem, (5) feminizem temnopoltih, (6) ekofeminizem. Ve v: Harding, 1987; Burke 2001: 159; Kandu 1998: 231.
258 257

256

80

Kaj je spol?
Spol ni bioloko in e manj kulturno samo po sebi jasna kategorija. Kaj na primer teje za enstveno in kaj za moato vedenje, se v razlinih kulturah razlikuje in s asom spreminja. A e na bioloki ravni lahko o tem, kaj je ensko in kaj moko, nastanejo dileme. Pri testiranju spola atletov na olimpijskih igrah, so bile na primer osebe zaradi kromosomskih nepravilnosti kljub telesnim znailnostim zatrjevanega spola, ki jih obiajno povezujemo z mokim oziroma enskim spolom, diskvalificirane, ker naj bi bile dejansko nasprotnega spola. enske, ki so imele dodaten Y kromosom, so bile po mnenju zdravstvene komisije bolj moki kot enske (ne glede na spolne organe, teo, miino maso). Primer kae, da je razumevanje biolokih razlik med spoloma kot naravnih razlik, zgodovinsko pogojeno in spremenljivo. Laqueur259 umea nastanek razumevanja biolokih razlik med spoloma kot naravnih razlik v porazsvetljenski viktorijanski as, ko prinese nastajajoa moderna znanost s seboj dogmo o objektivni naravi, ki jo je mogoe odkriti in popisati. Pred razsvetljenstvom je prevladovalo pojmovanje, po katerem so razline anatomske strukture reproduktivnih organov razumeli zgolj v smislu mokih genitalij. enski reproduktivni organi so bili razumljeni izkljuno v smislu penisa, razlika naj bi bila zgolj v fizini izoblikovanosti. Ta model enega spola sicer ni bil osnova za razumevanje enakosti med spoloma, kljub temu pa enske, meni Laqueur,260 niso bile razumljene kot bistveno drugane. ele model dveh spolov je prinesel idejo o temeljni razliki, ki naj bi bila naravna in bioloko dana. Spol kot bioloka kategorija V dravah zahodnega kulturnega kroga je bilo v 19. in v vejem delu 20. stoletja domnevano, da sta spol (angl. sex) in spolna vloga (angl. gender) zamenljiva koncepta.261 Moki spol (angl. male sex) je povzroil moke (angl. masculine) lastnosti in vedenje na eni in enski spol (angl. female sex) je povzroil enske (angl. feminine) lastnosti in vedenje na drugi strani. Takno razumevanje spola se je odrazilo v razlagah enske odklonskosti. Biologistino pojmovanje spola, ki je a priori doloen in obstaja v naravi, je pomenilo, da obstaja vedenje ensk(e), ki je naravno in ki odraa resnino ensko naravo. To je pomenilo pasivno, ponino, konformistino vedenje v trdno opredeljenih vlogah here, ene in matere. Odklone v vedenju so iskali v naravi, kar je v razlagah enske odklonskosti vodilo v bioloko-pozitivistine razlage. Deviantne enske naj bi zato
Laqueur, T. (1987). Orgasm, generation and the politics of reproductive biology. V: Gallagher, C.; Laqueur, T., eds., The Making of the Modern Body, London: University of California Press. (Po Smart 1995: 104.)
260 261 259

Ibidem.

Slovenski prevod anglekega sex in gender nekateri avtorji prevajajo drugae: sex kot rod ali naravni spol, tako da biti enskega rodu pomeni imeti doloeno anatomijo, gender pa kot spol, kar pomeni biti predmet mnoice domnev in imeti posebno vlogo.

81

nasprotovale primarno biologiji (tj. njihovi naravni pasivnosti) in ele v drugi vrsti drubenim konvencijam. Ker naj bi spolno vlogo enske doloala e biologija, je tudi odstopanje od spolne vloge moralo pripadati sferi biologije. enska, ki se ne vede v skladu z (sicer implicitno predpostavljeno in nereflektirano) ensko naravo, ima naravne (bioloke) motnje. Odstopanja od prave enske narave so bila primarno razumljena kot norost (mad not bad), sekundarno pa kot zloin pojava norosti in zloina sta bila razumljena kot simptoma, ki kaeta na isto (patoloko) bioloko osnovo, le izraata se na razlien nain. V skrajni konsekvenci je pomenilo, da imajo enske, ki se vedejo tako kot po drubenih normah pritie mokim (maskulino), bioloke moke lastnosti.262 Kritev drubenih norm (tj. normativnih priakovanj vezanih na spolne vloge) je tako pomenila odklon od biolokih zakonov. V zgodovini biolokega pozitivizma je znano, da se je kljub temu nesmislu, da je kritev v registru drubenega avtomatino pomenila odklon v registru narave/biologije, iskalo (in tudi nalo!) bioloke kriminogene dejavnike v najrazlinejih biolokih znailnostih prestopnic (na primer v hormonih, genih, nevrolokem funkcioniranju moganov, PMS sindromu) in da so bile v vsej zgodovini preuevanja kriminalitetnega vpraanja bioloke pozitivistine razlage kriminalitete e posebej trdovratne pri pojasnjevanju in institucionalni obravnavi odklonskosti ensk. Osredotoanje na bioloke vzroke kriminalitete je vodilo v zanikanje popolne enske racionalnosti in svobodne volje, posledino tudi krivde in kazenske odgovornosti.263 Zanemarilo je monost, da bi lahko bilo delinkventno ravnanje povsem racionalno v okviru danega drubenega poloaja ensk. ensko aktivnost so lahko pojasnile le elje, impulzi, instinkti bioloka platforma. V analizi vzrokov kriminalitete ensk so bile drubene okoliine zanemarjene in omejene na sproilce patogenih biolokih predispozicij. Temu so ustrezala tudi kriminalitetnopolitina napotila: kriminaliteto je mogoe odpraviti z odstranitvijo biolokih stigmat in ne morebiti s korenitimi spremembami drubenih okoliin. Zlo korenini v biologiji in tam ga je potrebno zatreti, kar je vodilo v zaitniko in paternalistino obravnavanje ensk. Spol kot odraz biologije in spolna vloga kot odraz kulture Oakley (1972)264 je bila prva, ki je enotnost spola (angl. sex) in spolnih vlog (angl. gender) razrahljala in med njima ustvarila razliko. S tudijem razlinih kultur je ugotovila, da to, kar teje za moko vedenje ali to, kar tejemo za moke lastnosti, izredno variira med razlinimi kulturami, in narobe, da je to, kar teje za enske lastnosti in vedenje, v razlinih kulturah pojmovano povsem razlino in tudi povsem kontradiktorno. Spol je definirala kot bioloki spol (angl. male, female), spolno vlogo pa kot maskulino ali feminilno (angl. masculinity, femininity). Spol se nanaa na
262 263 264

Smart 1995: 21. Po Morrissey 2003: 21. Oakley, A. (1972). Sex, Gender and Society. London: Temple Smith. (Po Smart 1995:

101.)

82

bioloke znailnosti, spolna vloga pa oznauje drubene, kulturne, psiholoke znailnosti, ki niso prirojene, temve posredovane s kulturo v socializaciji posameznika/ce. Spol kot bioloka danost ali bioloka kategorija, v katero smo vrojeni in ki jo doloijo kromosomi in hormoni, je bil odtlej razumljen kot predkulturna baza, neobremenjena z zgodovino, jezikom in drubo. Je nekaj, na kar delujejo kulturne sile, ki na to prilepijo normativna priakovanja v zvezi z vedenjem in (samo)dojemanjem. Medtem ko je bil spol e vedno pojmovan kot a priori dan, pa so bile spolne vloge dojete bolj fluidno. Kaj teje za maskulino ali feminilno se v asu in prostoru spreminja, zamenjuje, prehaja iz razlinih oblik vedenja in ni v niemer vezano na telesne znake. Kaj teje za ensko, je torej drubeno oblikovana matrica normativnih priakovanj in (samo)dojemanj, enskost ni nekaj loginega in doloenega z naravo je kulturni fenomen in (po mnenju feministine teorije diskriminatorna) pozicija v drubenokulturni mrei, ki se lahko (ali tudi ne) navezuje na bioloki spol. Ideja enskosti je enski vsiljena od zunaj, ali kot meni Simone de Beauvoir: enska se ne rodi: enska to postane.265 To postane s samonadziranjem, v katero je primorana in ki postane pri dobro vzgojenemu dekletu njena druga narava, ki unii vso spontanost. Tako enskost pomeni predvsem izkazovanje nezmonosti, neznatnosti, pasivnosti in pohlevnosti.266 Psihoanalitina teorija gre pri tem poudarjanju kulturne pogojenosti enske spolne vloge e dlje. Lacan meni, da enska ne obstaja. To seveda ne pomeni, da ne obstaja enski bioloki spol, temve da je enska (kulturno proizvedena spolna vloga) naa fantazma. Natanneje, da enska zaradi drugane narave seksualnosti, nikoli ne more biti v celoti izraena (vpotegnjena) v simbolni (jezikovni) red, da vedno uhaja simbolizaciji. enski jouissance ni mogoe ujeti s simbolnim aparatom, zato enska tudi nikoli ni vsa. Ker vedno obstaja del, ki uhaja simbolizaciji, enska univerzalna pozicija ne obstaja. Lacanovska psihoanaliza tudi seksuacijo ne razume v smislu izgube drugega spola, kot izhaja iz jungovskega mita, tj. da smo pri vstopu v drubeno-simbolno mreo izgubili svoj drugi spol in zato vse ivljenje moki koprni po svojem komplementarnem enstvenem dvojniku, da bi bil zopet cel, in narobe (animus anima). iek267 meni, da bi bilo napano domnevati, da izgubimo drugi spol in smo zato ne-celi, temve, da smo izgubili svoj lastni spol, zato da bi znova to postali. Izguba, ki jo mora enska domnevati, zato da bi postala enska, ni odpoved mokosti (kot bi el jungovski mit), temve je izguba, meni iek,268 ki ji prepreuje, da bi polno postala enska enskost je makarada, maska, ki nadomea neuspeh postati enska: entiteta lahko postane X, le v kolikor se mora odpovedati temu, da je X. Seksualna razlika za lacanovsko psihoanalizo zato ni nekaj na ravni simbolnega, kar bi dalo obema spoloma pozitivno identiteto, ki bi bila doloena v razmerju do drugega spola. Psihoanalitino gledano gre za izgubo, a za skupno Izgubo, zaradi katere
265 266 267 268

Beauvoir 1999: 13. Po Beauvoir 1999: 8889. Po iek 1999a: 272. iek 1999a: 272

83

enska nikoli ni zares enska in tudi moki nikoli ni zares moki; maskulina in feminilna pozicija sta zgolj dva naina sooenja s to inherentno izgubo. Povedano drugae: pri spolni razliki po iku269 ne gre za direktno ujemanje s kontingentno drubeno-simbolno oblikovanostjo spolne vloge. Seksualna razlika je nekje vmes, ni biologija in tudi e ne popolnoma prostor drubeno-simbolnega oblikovanja. Ta rez, ta obstoj spolne razlike nekje vmes, kae na luknjo/zarezo med Realnim in kontingentnimi tevilnimi naini njegove simbolizacije. Torej nain, kako simboliziramo seksualnost, ni doloen e z naravo, temve je rezultat kompleksnih in kontingentnih drubeno-simbolnih bojev moi. Toda ta prostor kontingentne simbolizacije mora biti podkrepljen z rezom, ki ga Lacan imenuje simbolna kastracija. Maskulina in feminilna pozicija sta torej odgovor na to, kar sta oba spola izgubila v simbolni kastraciji.270 To, kar pri simbolni kastraciji ostaja zunaj, nesublimirani del, je ravno libido, Lacanova lamella, nemrtvi organ-brez-telesa.271 Neseksualizirani libido, ki ni ne moki in ne enski, je to, kar sta oba spola izgubila ob vstopu v simbolno. To izguljeno zato ni komplementarna polovica, temve aseksualen tretji objekt mitina aseksualna Enakost, ki e ni oznaena z rezom seksualne razlike. Problema pri tako pojmovanem spolu in (povsem kontingentni) spolni vlogi pa sta bila dva. (1) Dihotomna zoperstavitev spola in spolne vloge je v feministini teoriji vodila v nepomirljivo debato o enakosti in razlinosti: ali smo si moki in enske v bistvenem podobni ali smo si v bistvenem razlini? Ta razprava je vodila v dva zakljuka: da smo si v bistvenem podobni in je zato potrebno enske obravnavati tako kot moke, ali da smo si v bistvenem razlini in je enske potrebno obravnavati povsem drugae. (2) Razlikovanje med spolom in spolno vlogo je pojem enstvenosti (feminilnosti) in posledino mokosti (maskulinosti) vrglo s teajev: spolna vloga je postala prosto lebdea in ni v niemer vezana na bioloki spol. Kljub temu pa je kmalu postalo nenavadno, kot se je v Gender Trouble spraevala Judith Butler,272 da se kljub dvema spoloma (sex), oblikujeta zgolj dve spolni vlogi (gender) in ne multiple in raznolike spolne vloge. Dejstvo, da so lahko nekateri moki feminilni in nekatere enske maskuline v svojih spolnih vlogah, ni postavilo pod vpraaj binarnega reima spolnih vlog. Nenavadno je torej to, da glede na to, da je spolna vloga drubeni produkt in je teoretino mona plejada razlinih spolnih vlog, obstajata zgolj dve. Spol in spolna vloga kot drubeno-kulturni proizvod Za zgodnjo feministino teorijo je bila kategorija ensk dojeta kot enotna in oitna, kasneja feministina teorija pa je opozorila na napanost tega pojmovanja ensk kot enotne in vnaprej dane kategorije. Feministke iz delavskega razreda in temnopolte feministke so opozorile, da feminizem govori le o belih, premonih enskah iz srednjega razreda, ki ivijo v drubah zahodnega kulturnega kroga. Izkunje ensk so
269 270 271 272

iek 1999a: 275. iek 1999a: 272. iek 1999a: 267. Butler 1991: 7.

84

izjemno raznolike, feminizem, kot so ga poznale, pa je poudarjal izkljuno izkunje enih in zanemarjal izkunje drugih (skupin) ensk. Feministke, ki so izhajale iz spoznanj postmodernistine in poststrukturalistine teorije, pa so opozorile, da tudi kategorija enske ni oitna in sama po sebi umevna. Kritika reprezentativnosti je bila posledica tega, da so zgolj nekatere enske govorile v imenu vseh. Kritika je na statistini ravni prepriljiva, a je morda teoretino manj zanimiva od kritike, ki izhaja iz dekonstruktivistinega obrata v razumevanju tega, kar lovek sploh lahko spozna. Dekonstruktivistina teorija izhaja iz pojmovanja, da ni realnosti tam zunaj, realnosti, ki bi ne bila e posredovana z jezikom in kulturo. Klasina filozofija je namre izhajala iz razumevanja, da oznaenec (signified) predhodi oznaevalcu (signifier).273 V skladu s tem je bioloki spol dan z naravo in besede nanj nimajo vpliva zgolj poimenujejo to, kar je e tam zunaj, v naravi. Izhajajo iz dekonstruktivistinega obrata, da je oznaevalec (znak, jezik) ele tisti, ki postavi/naredi oznaenca za resninega, pa Judith Butler v Gender Trouble274 pravi, da je dihotomija med naravo in drubo, ki se na podroju razumevanja spola odraa v dihotomiji med spolom (sex) in spolno vlogo (gender), napana. Tudi narava je namre diskurziven konstrukt. Kaj teje za narav(n)o, ni nekaj, kar naj nam bi bilo neposredno dostopno brez posredovanja jezika (simbolno-kulturne matrice) oziroma nekaj, kar naj bi bivalo tam zunaj, neodvisno od naega pogleda. Razlika med spolom in spolno vlogo, na kateri je slonela feministina kritika, zato ni bila ve prepriljiva demarkacija.275 To, kar tejemo za narav(n)o, je vedno e kontaminiramo z naim razumevanjem in jezikom. Od tevilnih dejstev, ki so tam zunaj, v skladu z naimi omejenimi zmonostmi zaznavanja in spoznanja vzamemo zgolj nekatera od njih in jih razglasimo za naravna. Domneva, da seksualne razlike obstajajo v resninem (tj. jezikovno neposredovanem) svetu in jih zgolj opisujemo in jim podeljujemo imena, se je izkazala za napano. Ne obstaja naravna, pred-jezikovna eksistenca ali realnost, ki je tam zunaj, na katero bi se obraali, kot da bi bila zunaj kulture. Naravnih seksualnih razlik ni preden niso ozaveene v jeziku in ta jezik je konstitutiven za nao subjektivno vzpostavljanje kot ensk oziroma mokih. Spol je doseek (in ne a priorna entiteta) spolne vloge, je zgolj predstava/igra (angl. performance).276 Butler je zato zakljuila, da nismo seksualizirani z naravo (tj. da nas narava ne determinira s spolom) in da se potem v kulturi tej naravni razliki pripie doloen kulturni pomen (na primer kaj teje za feminilno), temve da smo v procesu, ko se nam pripisuje spolna vloga hkrati tudi seksualizirani.277 Domnevne naravne razlike med spolom in spolnimi vlogami so s tem padle in bile v celoti iztrgane iz primea logine nujnosti. Dihotomno razumevanje razlik med
273 274 275

Derrida, 1994. Butler 1991: 105. Butler 1991: 9.

276 Od tod pojmovanje teorije Judith Butler kot teorije o performativnem oblikovanju spolne vloge: subjekt se vzpostavi skozi performativne disciplinatorne prakse. 277 V originalu: We are not sexed by nature and then gendered by culture... In the process of being gendered we are also sexed. (Po Smart 1995: 9.)

85

spoloma kot nekaknih naravnih in venih razlik, ki predhodijo kulturi in drubeni skonstruiranosti, se je izkazalo za napano in je v konni fazi zadelo tudi enotno kategorijo (zatiranih in viktimiziranih) ensk. Butler gre tako, ne glede na zrelativiziranje enotne kategorije enske in s tem implicitno tudi zrelativiziranja feministinih politinih zahtev, do konca. Koalicija ensk rtev se v tej lui prikae kot teoretino sporna, saj ni mogoe enoznano opredeliti enske in enstvenosti nasploh, ki ji domnevno dominira moki in mokost. Glavna kritika, ki jo postmoderni feminizem odtlej naslavlja na dotlejnjo feministino teorijo je, da je z opozarjanjem na enske izkunje in jemanjem kategorije enske za samo po sebi umevne, perpetuirala in potrjevala dualizem mokega in enske. enska je lahko v tej strukturi dihotomnega obstojala kot zgolj konceptualni negativ mokega. Teh razlik feministina teorija, ki izhaja iz nepreizpraevane kategorije enske, ne more zaobiti, saj vsaki, ko izkunjo enske vzame kot za dano in samo po sebi umevno, potrdi kategorijo enske in s tem pade nazaj v konceptualni okvir dihotomne strukture mokega in enske.278 Sklicevanje na neko ensko Bistvo zato zgolj navidezno daje osnovo enskemu uporu mokemu simbolnemu redu, saj to sklicevanje hkrati potrjuje enskost kot vnaprej dano entiteto. Ker ni neke enske narave, ontolokega pojma enske, kje je potem mesto, s katerega bi bil moen upor zoper maskulinizirani simbolni red? Ali je feministini boj zoper moko dominacijo potemtakem obsojen na nesupeh? Lacanovska psihoanaliza ponuja odgovor in iek279 meni, da po eni strani sicer ni nobenega predobstojeega pozitivnega Telesa, tj. telesa, ki bi ne bilo osmiljeno z jezikom/kulturo in kamor bi lahko ontoloko umestili upor zoper disciplinsko oblast. A to je ravno razlog, da je upor proti obstojei stavbi moi sploh moen. Izhajajo iz Heglovega pojmovanja,280 da zatiralna sila sama generira oblike upora, pravi, da represivni disciplinski mehanizmi sami odprejo mesto za odpor, v kolikor e sami generirajo preseek v svojem objektu. Torej, e patriarhalno prizadevanje po brzdanju in kategorizaciji feminilnosti samo generira oblike upora, to odpira mesto enskega upora, ki ni ve upor na raun spodaj leee prave enske narave, temve postane upor aktiven princip v ekscesu nad zatiralno silo. Ontoloka ornitev enske in reduciranje enske na zgolj simptom mokega (uteleenje moke fantazije) je zato bolj subverzivno (e je odkrito priznano in sprejeto) kot pa neposredno zatrjevanje enske avtonomnosti.281 Kako globoko (v epistemolokem smislu) se feministina teorija zarezuje v to, kar vemo, in kako se videz spolne nevtralnosti in abstraktnosti obstojeih kodov vednosti (tj. kazenskega prava in kriminologije) in delovanja drubenih institucij (tj. kazenskopravnega sistema) oziroma slepota za spol (gender-blindness) konkretno kae?

278 279

Smart 1995: 82. iek 1999a: 254.

280 Heglova dialektika gospodarja in sunja kae na naslednji paradoks: suenj je vedno bolj suenj, (bolj) ko dojema lastno pozicijo kot pozicijo avtonomnega agenta. iek 1999a: 257 258. 281

iek 1999a: 255.

86

Feministina kritika znanosti

Feministina teorija je najbolj daljnosena v delu, ki se nanaa na kritiko obstojeih kodov vednosti, za katere zatrjuje, da so spolno preddoloeni (angl. gendered) oziroma slepi za spol (angl. gender-blind). S tem se loteva tega, kar Gouldner282 imenuje podrone domneve znanosti (angl. disciplin's domain assumptions), ki so globoko ukoreninjene v nain, na katerega gledamo na svet in ki jih jemljemo za naravno dane in samoumevne. Gelsthorpe in Morris283 merita na podrone domneve znanosti s pojmom akumulirane modrosti, ki jo skua feminizem pretresti. Spraujeta se, zakaj je vednost oblikovana tako, kot je, katerim interesom slui, kakni so naini vzdrevanja vednosti o enskah in kako se ta vednost v drubeno-simbolni mrei prenaa. Tudi Smart284 izhaja iz predrazumevanja, da opazovanje dejstev ni nikoli isto oziroma brez subjektivnih primesi. Sam obstoj dejstev, njihovo opazovanje, opis in e toliko bolj razumevanje, ni mogoe brez predkonceptualizacije oziroma vednosti, ki je vedno e proizvod nekih sredstev produkcije vednosti. Razlage, ki ne upotevajo spolne obarvanosti (preddoloenosti), so zgolj nereflektirane oblike teoretiziranja, ki pod masko znanstvenosti implicitno slonijo na drugih oblikah vednosti (zlasti nereflektirani zdravi pameti). Feministina teorija je v tem pogledu epistemoloka kritika in metapripoved (metanarativ) o (mainstreamovskih) znanstvenih disciplinah, pri emer seveda ni bolj objektivna ali nevtralna, temve tudi sama tvori svoje lastne pripovedi (narative). Feministina kritika znanstvene objektivnosti Po feministini teoriji je posledica izkljuenosti ensk iz izgradnje ideologije, vednosti in kulture ta, da njihove izkunje, interesi in naini spoznanja sveta niso uteleeni v organizaciji vladanja niti v sistematinem razvoju vednosti. Gelsthorpe in Morris285 menita, da so bile enske izkljuene iz drubeno etabliranih oblik vednosti kot proizvajalke/nosilke/subjekti vednosti in kot objekti vednosti. Spender286 meni, da so veino znanja v zahodni drubi proizvedli moki, ki so navadno postavili svoje razlage in sheme, potem pa drug pri drugem preverjali in jamili za pravilnost in tonost svojih pogledov na svet. To, kar velja za vednost v taknem reimu, zato nujno odraa enostranske interese in poglede mokih, eprav se ta vednost prikazuje kot univerzalna, nevtralna in objektivna.287
282 283 284 285 286 287

Gouldner 1973. Gelsthorpe, Morris 1988: 98. Smart 1995: 23. Gelsthorpe, Morris 1988: 95. Spender 1981: 24.

Gouldner oznai doktrino o znanstveni objektivnosti v sociologiji (kar velja mutatis mutandis za kriminologijo in kazensko pravo) za mit, ki slui znanstvenim elitam: carstvo objektivnosti je carstvo episteme, wahrheita, raisona resnice, ki je bila vedno nekaj ve od gole informacije, je carstvo svetih v druboslovni znanosti. Gouldner 1973: 32, 71. Podobno meni

87

Feministini argument o neobjektivni naravi (etablirane) vednosti ne izhaja zgolj iz empirinih dejstev o podzastopanosti ensk v organizaciji vladanja in v sistematinem razvoju vednosti. Glavna teza perspektivnega feminizma je, da so vse meta- ali totalizirajoe teorije, ki vsiljujejo uniformno perspektivo in zanemarjajo raznolikost enskih (in mokih) subjektivnosti, popaene. Koncept (oziroma pripoved) o eni (enotni) realnosti, ki izvira iz perspektive univerzalizma gospodarja, je napana. Kaj lahko danes storimo za vkljuitev enskega pogleda v razumevanje tega, kar je, ne da bi pri tem padli v revizionizem? Kako naj ob zavedanju, da ni tretjega in nevtralne toke pogleda, izvedemo integracijo mokega in enskega? Po mnenju Sandre Harding288 v bistvu tovrstna zdruitev ni mogoa. Poloaj enske je shizofren, ker enska zaseda hkrati mesto Druge, nepopolne in izvrene lanice iz drube na eni in mesto vdrubljanja na drugi strani. Ker enska zaseda poloaj nekje na kontinuumu med drubo (kulturo) in naravo (biologijo), razvije sposobnost reflektiranja lastnega drubenega poloaja in hkrati tudi drubenega poloaja (perspektive) mokega. Harding zato sklepa, da je enska vednost bolj objektivna od moke. enska logika zaobsee ve subjektivnih pozicij (in ne zgolj lastne), zato bi jo bilo treba v celoti nadomestiti z moko. Dorothy Smith289 prav tako izpodkopava idejo o nevtralni, univerzalni in objektivni vednosti. Prevladujoa vednost je po njenem mnenju specifina, spolno doloena in subjektivna. Te spolne preddoloenosti ni mogoe preoblikovati z vkljuevanjem ensk v teoretine kode znanja. Meni, da samo zatirana skupina lahko vidi vso resnico sistema. Nosilci patriarhalnosti ne morejo uvideti te resnice, ker je njihova perspektiva odvisna od nujnega, a nevidnega dela ensk. Samo enske imajo uvid v delovanje patriarhalnih razmerij, ker so one tiste, ki opravljajo delo, ki ta razmerja podpira. Delo, ki v patriarhalnih drubenih razmerjih bremeni enske (na primer gospodinjska opravila, vzgoja otrok), je nevidno, a sistemsko nujno, brez njih moki ne bi mogli zasedati poloajev, ki so razbremenjeni teh nalog in posledino tudi ne konceptualizirati sveta na sedanji nain. enske zato ne le vidijo svet drugae, temve so edine, ki vidijo vso resnico patriarhalnih drubenih odnosov. Problem perspektivnega feminizma obeh avtoric je, da obraa hierarhijo med moko in ensko vednostjo in da v bistvu ostaja esencialistien. Kaj naj teje za ensko in moko izkunjo, je pri tovrstnem vztrajanju na domnevno enotnih perspektivah povsem nevpraljivo. To, kar je enska, in to, kar je moka drubena (!) izkunja, doloa biologija, zato imajo vsi moki na eni in vse enske na drugi strani enako perspektivo in izkunje. Kar je seveda problematino, saj je teko vnaprej izkljuiti, da nekateri moki oziroma oblike mokosti, ki se odmikajo od kulturno dominantne ali
Bauman, da je bila odstranitev vrednot iz znanosti in njihovo odrinjenje na podroje subjektivnega (ker je pomenilo zlasti v domeno poljubnega) ena glavnih znailnosti modernega razumevanja znanosti. Gre za sestavine moderne, ki se na podroju znanosti poleg izgona vrednot kaejo v razvoju instrumentalne racionalnosti, poudarku na tehninem znanju in pretenzij po objektivnosti. Bauman, 2006. 288 Harding 1991: 3.
289 Smith, D. (1988). The Everyday World as Problematic. Open University Press: Milton. (Po Smart 1995: 75.)

88

hegemonske oblike mokosti, lahko v enaki meri (ali e bolj) izkuajo poloaj drubene drugosti ali izvrenosti. To pomeni, da ta nehvaleni drubeni poloaj tudi mokim omogoa refleksijo lastnega poloaja in poloaja hegemonske oblike mokosti. Ne nazadnje perspektivni feminizem implicitno vzpostavlja in vzdruje hierarhijo vednosti tudi med samimi enskimi perspektivami.290 Tovrstno stalie zavraa vse oblike (enske) vednosti, ki niso dosegle doloene stopnje kolektivizacije in politine angairanosti. Feministina kritika koncepta racionalnosti Racionalnost utemeljeno tejemo za temeljno podrono domnevo moderne znanosti, ki je koncept z lastno zgodovino, nastal v doloenem zgodovinskem trenutku z doloenim namenom. Splona in univerzalna racionalnost je legitimirala napad na drubene neenakosti in oblike izkorianja v ancin regimu in seveda, kot je pokazal Foucault, neizogibno pripravila teren za nove oblike podrejanja tudi glede na spol, trdi feministina teorija. Na univerzalnem in splono veljavnem konceptu racionalnosti se je v 18. stoletju gradila nova stavba lovekega reda. Na razumu utemeljen kartezijanski duh je prepojil vsa podroja duhovnega ustvarjanja: literaturo in moralo, politiko in druboslovje. Razum, kot nam ga odkriva Descartesov Discours, ni dogmatien traktat, marve razgovor, v katerem se avtoriteta umakne preprievalnosti argumentov, dostopnih vsem, ki so zdrave pameti.291 Kvaliteta tega razuma je jasnost, ki predpostavlja povsod enako razirjenost razuma, ali kot meni Descartes: Zdrava pamet je tista stvar, ki je na svetu najbolje razdeljena.292 Takno razumevanje racionalnosti je bila osnova moderne znanosti. Racionalnost zahteva dvoje:293 da se znebimo predanosti kakni od tekmujoih se teorij o racionalnosti in hkrati, da se odmislimo (abstrahiramo) iz posameznega drubenega razmerja. A na primer MacIntyre294 dvomi, da bomo na ta nain prili do nevtralnega, neodvisnega in univerzalnega gledia. Zanj je ta postopek doseganja racionalnosti sporen, ker zahteva po nezainteresiranosti predpostavlja privrenost specifinemu tipu pravinosti, ki izhaja iz liberalnega individualizma, in ga ele skuamo utemeljiti. Po drugi strani pa koncept tovrstne idealne racionalnosti spregleda neizogibnost zgodovinske in drubene preddoloenosti niza racionalnih nael. Racionalnost je nerazdruljiva od intelektualne in drubene tradicije, v kateri se

290 291 292 293 294

Smart 1995: 43, 98. Furlan 2002: 226 in nasl. Ibid., s. 228. MacIntyre 1988: 78. Ibid., s. 3.

89

utelea.295 Tako kot obstajajo razline tradicije poizvedovanja in preizpraevanja, obstaja tudi ve vrst racionalnosti in ne zgolj ena sama.296 Zgodovinskost racionalnosti izhaja tudi iz Eliasove297 teorije civiliziranja, ki racionalnost umesti v proces napredujoega pokulturjenja loveka. Spremembe, ki se zgodijo na ravni drubenega, se nujno odraajo na ravni psihinega, in racionalnost je zanj logien psihini nasledek modernih drubenih sprememb: veje razlenjenosti drube, mnoenja drubenih funkcij in vedno veje delitve dela. Za nemoteno delovanje spleta vedno bolj razprenih drubenih funkcij so potrebni vedno bolj kontrolirani posamezniki, ki morajo prilagoditi svoje vedenje drugim, se vesti bolj diferencirano, enakomerno in stabilno, kar zahteva veje uravnavanje ustev, spremenjeno doivljanje, vianje pragu srameljivosti in neprijetnosti, vejo samoregulacijo in ravnanje na dolgi rok. To pomeni, da se iri miselni prostor in spodbuja razvoj racionalnosti. Feministina teorija dodaja k tovrstnim (zgodovinsko umeenim) oblikam razumevanja racionalnosti, da racionalnost tudi spolno ni nevtralna. Koncept racionalnosti, kot ga poznamo, ponazarja moki (masculine) nain razmiljanja, enski naini miljenja pa so degradirani. Lloyd298 analizira teorije racionalnega subjekta, kot implicitno izhajajo iz uenj razlinih zahodnih filozofov od Aristotela do Sartra, in ugotavlja, da kljub izredni raznolikosti posameznih teoretikov, iz njihovih del izhaja precej poenotena slika subjekta: neodvisnost, racionalnost, avtonomija, loenost od drugih, svoboda, odgovornost, sposobnost odloanja in izkljuno moki spol. Njen zakljuek je, da so v teh delih zgolj moki priznani kot subjekti, medtem ko so enske skoraj popolnoma izpuene iz razprav o subjektivnosti. Razlog te redukcije enske se skriva v biologistinem pojmovanju enske v zahodni tradiciji, dejstvu, da je enska vedno razumljena (koncipirana) kot telo.299 Problem enaenja enske s telesom pa je v tem, da je telo v zahodni filozofski tradiciji obravnavano preteno pejorativno. Dojeto je kot neisto, atavistino in neracionalno, kot mehanizem, ki ga intelekt sicer uporablja, a ki ga mora naposled transcendirati.300 Ta redukcija enske na telo je tista, ki ensko izvre iz sfere racionalnega, saj je telo oznaevalec seksualnega (pod vplivom religije pojmovanega kot nekaj, kar je apriori umazano) in bioloke reprodukcije. Vendar, kaj kae danes storiti, kako enske (poglede, interese) pritegniti v falocentrino znanost? Na splono je reitev, ki jo ponuja feministina teorija, rekonstruirati spolno preddoloene kode vednosti (1) z vkljuevanjem ensk v obstojee teoretine kode znanja, (2) z razvijanjem novih teorij in (3) z revitalizacijo akumuliranega znanja. Po
295 Na primer, Cerar opredeljuje racionalnost v avtentinem smislu kot miselno dejavnost, ki je vedno pogojena z iracionalnimi (izven-razumskimi) dejavniki. Po Cerar 2001: 113. 296 Glej vrste racionalnosti v ibid, s. 114129. 297 298

Elias 2001: 399 in nasl.

Lloyd, G. (1993). The Man of Reason: Male and Female in Western Philosophy. Routledge: London. (Po Morrissey 2003: 32.) 299 Smart 1995: 221222.
300 Schneider na primer meni, da si loveka civilizacija s pehanjem za transcendenco telesnega in utnega spodrezuje nekatera bistvena podroja lastne izkunje. Schneider 2004: 210.

90

drugi strani nekatere feministke do znanosti niso tako kritine. Balibar v eseju Ali obstaja enska znanost?301 sicer meni, da znanost ni ista intelektualna in razteleena aktivnost, vendar bi bilo, po njenem mnenju, za ensko gibanje izredno nevarno, e bi trdilo, da je znanost zgolj izraz specifinih interesov brez univerzalne veljave. Zavraanje znanosti bi se lahko prehitro obrnilo v zavzemanje za to, naj enske ne vstopajo v znanost. Tudi to namre predpostavlja, da enska in znanost nista kompatibilni. Vendarle pa Balibar na koncu priznava slabosti znanosti, saj meni, da enske lahko osvobodijo znanost iz oklepa scientizma, v katerega je trenutno ujeta: gibanje za osvoboditev ensk je lahko hkrati tudi gibanje za osvoboditev znanosti. Le Doeuff302 najde reitev v intuiciji, v kateri prepoznava enske principe, in nain miljenja, ki v zgodovini ni bil vedno omalovaevan. Descartes, opozarja, je intuicijo pojmoval kot koncept istega in pozornega uma, teorija kogita je v bistvu takrat pomenila to, da je kogito brezspolen, da v njem obstaja monost za osvoboditev ensk izpod patriarhalnega jarma. Za Rousseauja je bila intuicija oblika boanske vednosti, neposredna, ki ni potrebovala argumentiranja. ele Hegel je intuicijo degradiral na nezavedno in neproduktivno formo miljenja. Odtlej je bila pripisana enskam in velja za neverodostojno, nepreverljivo in neprepriljivo. Feministina kritika nosilca vednosti Poglavitna implicitna predpostavka moderne znanosti je obstoj nosilca vednosti, kartezijanskega subjekta, od katerega naj bi izhajala vsa aktivnost in misli. Ta subjekt naj bi obstajal e a priori, dan naj bi bil z naravo in obstajal zunaj kulture. Razumljen je kot statino gibalo aktivnosti in doloevalec kulture. Od 19. stoletja dalje so se z znanstvenim pozitivizmom zaele upotevati nekatere empirine razlike, a model lovekega bitja je ostajal enak: eden, edinstven, sam in odrasel, aktiven racionalni moki zahodnjak. Razlinost je bila zaznana, a zasnovana hierarhino.303 V perspektivi enega modela loveka so bile razne osebne okoliine, od starosti, rase, kulture in spola, nujno pojmovane kot odstopi od norme. Tako Simone de Beauvoir v Drugem spolu meni:304 Moki je norma, zakon, model, enska je odklon od norme, novela zakona, odtis modela. Poseben poloaj enske je e v samem izhodiu, v uvodni ugotovitvi, v predpostavki. enska je Drugi: Doloena je glede na mokega in se razlikuje glede nanj, ne pa on glede na nanjo; ona je nebistveno nasproti bistvenega. On je Subjekt, on je Absolutno; ona je Drugi. Feminizem zato naslavlja na zahodno filozofijo oitek, da je subjektivnost, na kateri temelji, spolno preddoloena (gendered), da model loveka obsega singularnega, posameznega in historinega mokega. Tovrsten filozofski subjekt je zreduciral
301 302 303 304

Balibar 2004: 320. Po Le Doeuff 2004: 298. Po Irigaray 2004: 83. Beauvoir 2000: 447.

91

Drugega na odnos do samega sebe njegovo naravo, njegov univerzum, njegovo dopolnilo, njegovo projekcijo, njegovo sredstvo znotraj njegovega sveta in horizonta. Skratka, zahodna kultura in filozofija sta enosubjektivni, enospolni in zato patriarhalni in falocentrini. Ta kritika feministine teorije ima konkretne pravno-politine uinke. Po mnenju Irigaray305 je demokratinost zahodnih drub mono vpraljiva, e obe spolni vlogi nista priznani enako. Demokracije ni mogoe zagotoviti zgolj s politinimi proklamacijami Enakost ne glede na spol, za kar so se bojevale zgodnje feministine generacije. Teza Simone de Beauvoir, da morebitne empirine razlike med mokim in ensko tvorijo konstitutivno razliko, je sicer na prvi pogled povsem legitimna, a je za Irigaray napana. Ker se sama ne eli ujeti v past teze o zanikovanje enske druganosti, zastopa stalie,306 da je sicer opozarjanje na razvrednotenje enske kot kulturno sekundarne upravieno, da pa je sklicevanje na bistveno enakost in zanikanje biti drugi spol, napano. Zato se zavzema za priznanje drugosti, ki je nezvedljiva na moki subjekt. Irigaray eli, da bi spol in spolna vloga postala dvojna, pri emer ne bi bilo vrstnega (hierarhinega) reda. Reitev, ki jo predlaga, je v prehodu od modela enotnega omnipotentnega Enega in ve drugih k modelu Dvojega, ki naj ovre avtoriteto Enega, v zgodovini pojmovanega bodisi v smislu loveka, oeta, Boga, edinstvene resnice. Subjekt ni eden niti edinstven, temve je Dvojen. Na pravno-politini ravni je za Irigaray potemtakem za izenaenje nujno priznati razlike v obliki specifinih dravljanskih pravic, ki bi enskam zagotovile loeno dravljansko identiteto. enska druganost je, po njenem mnenju, bolj radikalna, kot jo lahko sprejme enoten model (mokega) subjekta. V em se kae ta druganost? Vsebino enskega subjekta Irigaray najde v druganem jeziku, podobah in reprezentacijah, to pomeni, v lastnostih enskega sveta, ki ga prepoznava v njenem odnosu do jezika, telesa, narave in kulture. Po eni strani pomembno razliko med enskami in mokimi odkriva v preferiranih subjektivnih konfiguracijah. To pomeni, da naj bi moki raje delovali v odnosih subjekt-objekt, enske pa v odnosih subjektsubjekt. Po drugi strani enske razlikuje od mokih nain govora, tako da so znailnosti njihovega jezika prevlada konkretnega konteksta, sedanjosti in prihodnosti, medtem ko moki dajejo prednost preteklosti in metaforini uporabi jezika. Brez upotevanja tovrstnih lastnosti enskega sveta, po mnenju Irigaray, ni mogoe govoriti o osvoboditvi ensk, o demokraciji in tudi ne o etinem obnaanju do drugih nasploh. Predlog pravno-politine narave, ki ga ponuja, je dopolnitev veljavnih kodov pravic s pravicami, oblikovanimi z enskim duhom (genio femminile).

305 306

Irigaray 2004: 85. Ibid., s. 88.

92

Feministina kritika prava in kazenskopravne konstrukcije enske

Feministina teorija je vstopila v tevilne znanstvene discipline, eprav ostaja akademska vednost e vedno malestreamovska.307 Vpliv feministine teorije na pravno znanost se kae v toriu obiajno poimenovanem feministina pravna teorija, feministina jurisprudenca ali feministina socio-pravna teorija, eprav feministke niso enotnega mnenja, ali je sploh zaeleno govoriti o enotni in zakljueni pravni podpanogi. Smart308 meni, da je takna oznaba kodljiva, ker ni mogoe vzpostaviti taknega prava, ki bi predstavljalo vse enske izkunje. Ne glede na tovrstne pomisleke o zaokroenosti predmeta, ki vznika na intersekciji feministine teorije in prava, pa je dejstvo, da se feministina teorija v veliki meri ukvarja s (kazenskim) pravom.309 Feministina pravna teorija je kritika mainstreamovske pravne teorije in (meta)pripoved o njej. Kaj pripoveduje o pravu in kakno kritiko naslavlja na kazenskopravno konstrukcijo enske? Feministino razumevanje prava Feminizem razume pravo310 na tri naine:311 (1) verjame in zaupa v mo prava, (2) razume ga kot del moke kulture in (3) razume pravo postmodernistino. Pravo je seksistino Feministino zaupanje v pravo ustreza poziciji liberalnega feminizma, ki sprejema pravo kot naeloma (potencialno) pravino in nepristrano. Pravo je sicer aktivno deprivilegiralo enske s tem, da jim je odrekalo materialna sredstva (na primer pri dedovanju), jih diskriminiralo (na primer v izobraevanju) ali jih presojalo na podlagi
307

Gelsthorpe in Morris na primer za sociologijo ocenjujeta, da feministina teorija ni transformirala podroja sociologije: tema spolnih vlog ni prisotna v mainstreamovskih debatah o skupnosti, moi, razredih in politiki. Gelsthorpe, Morris 1988: 95.
308 309

Smart 1989: 24.

Slovenska kazenskopravna znanost se osredotoa na oblike nasilja, na katere je opozorila feministina teorija, ni pa mogoe govoriti o posebnem sistematinem preuevanju, ki bi ga lahko razumeli kot feministino (kazensko)pravno teorijo, ki bi motrila institute z vidika spola/spolnih vlog in na ta nain postavljala ogledalo mainstreamovski teoriji. Prva razmiljanja o enskah in kriminaliteti zasledimo v delih Maklecova (ena in zloin iz leta 1944) in v nalogi Selekcija obsojenk Ade Klanjek (iz leta 1959). Feministina teorija oznauje s pojmom pravo razline predmete svoje kritike: vasih se nanaa na pravo nasploh (idejo prava), drugi gre za kritiko pravne znanosti (pravne metode in logike), tretji za kritiko prava kot skupka pravnih norm. Posamezni pomeni so v besedilu bodisi izrecno navedeni bodisi izhajajo iz vsebine kritike.
311 310

Po Naffine 1990; Smart 1995: 187195.

93

seksistinih standardov, a vendar so te seksistine diskriminatorne prakse rezultat neuspene uporabe pravu lastnih standardov pravinosti. Ta spodletelost in seksistinost je hkrati spodletelost uresnievanja ideje prava. To feministino razumevanje prava vzpostavlja debato s pravom v njegovih lastnih kategorijah. Zasluge liberalnega feminizma so velike (na primer pridobitev volilne pravice ensk, pravic iz dela), a tovrsten, na pravicah osnovan pristop, v kritinosti ne gre do konca, saj spregleda temelje in naravo modernega prava. Iz pravnih kategorij samih je teko uvideti vso resnico (nekega) prava, njegovo vpetost in podporno vlogo, ki jo opravlja za drubeno-ekonomski sistem in za odnose drubene moi v drubi (najsi bodo to razredna, rasna, narodna ali spolna razmerja moi). To feministino razumevanje prava ostaja ujeto v pravnih kategorijah in od tod njegove prednosti (poznavanje prava in iskanje sistemsko sprejemljivih reitev znotraj njega) in njegove slabosti: spregled podporne vloge prava pri ohranjanju statusa quo v razmerjih drubene moi, kar v primeru podrejenosti ensk pomeni spregled dejstva, da je pravo tudi mehanizem za ohranjanje patriarhalnih drubenih razmer. Poleg tega tovrstno razumevanje prava implicira, da je mogoe seksualno razliko odmisliti kot nekaj spremljevalnega (epifenomenalnega), namesto kot neesa, kar je e vpeto v nain, kako razumemo drubeni red, kot del binarne strukture jezika in pomena. Pravo je moko Razumevanje prava kot moke kulture (angl. male culture of law) ustreza radikalnemu feminizmu, ki razgali temeljne vrednote prava in prek njih dokazuje neprimernost prava kot sredstva za emancipacijo ensk. Glavni agent/vzrok zatiranja ensk je po tem razumevanju moki. Moka dominacija je najstareja in osnovna oblika dominacije, iz katere izvirajo vse druge oblike izkorianja in zatiranja (rasizem, kapitalizem in imperializem): Moki vladajo enskam, manjina mokih vlada ostalim.312 To razumevanje izhaja iz empirinega dejstva, da so bili procesi ustvarjanja/uporabe prava preteno v moki domeni, kljub temu pa se ne ustavi pri tej ugotovitvi. Sprauje se, ali bi statistino veja enska navzonost v procesih ustvarjanja/uporabljanja prava pomenila vejo ensko enakopravnost? Po tem naziranju, ki se prebija vse do osnov prava, tvorijo osnovo prava takne vrednote, ki opredeljujejo pravo kot fundamentalno patriarhalno institucijo. Te vrednote so zavezanost k racionalnosti, nezainteresiranost (angl. detachement), tekmovalnost, adversarnost, kar so moke vrednote. Skupni uinek teh vrednot je, da pravo vzpostavljajo kot institucijo, vpeto v moko perspektivo. Ve ensk na poloajih veje drubene moi zato ne bi v bistvu reilo problema. O tem, kaj teje za objektivno in racionalno, odloajo moki, to ustreza mokim interesom in vzvratno potrjuje moke poloaje, interese, naziranja, njihovo racionalnost in objektivnost. To feministino razumevanje prava tako demitificira znanstvene tenje po objektivnosti in racionalnosti
312 Po Schneir, M. (1994). The Feminism in Our Time. Vintage Books: New York, s. 127. (Po Castells 2004: 236.)

94

prava, ter jih prikae kot nekaj, kar je e preddoloeno z moko perspektivo. Povedano drugae, iskanje objektivnosti in racionalnosti je e v tartu spolno kontaminirano (angl. gendered) s tem, ko je vpeto v strukturo vrednot, ki ustrezajo mokim. Pravo je spolno preddoloeno in spolno preddoloa Tretji nain feministinega razumevanja prava opozarja, da pritegnitev enskih nael (perspektiv) in domnevno bolj objektivnega enskega pogleda na svet v pravo, e vedno implicitno priznava konsistentnost in uniformnost prava, lastnosti, ki jih pravo nima. Pravo ni preprost in koherenten niz vrednot, ki bi se ga dalo sistematino in natanno opredeliti ter po pretehtanju postaviti v medsebojna razmerja. Pravo je kompleksno in pogosto tudi kontradiktorno, mone so interpretacije iz razlinih izhodi in v razline smeri. Nain, kako pravo postavlja zahteve po racionalnosti, pravinosti in objektivnosti, so nerazdruljivo povezane z vrednotami ire drube, kar v patriarhalni drubi pomeni v prvi vrsti moke racionalnosti in moke objektivnosti. Ta nain razumevanja prava nam omogoa bolje razumeti, kako pravo sploh deluje. Smart313 ugotavlja, da je glavna domneva prava, tj. da je pravo nevtralen mehanizem znotraj liberalnega reima, zavajajoa, ker zanemarja naravo moi in mo prava. Pravo ne obstaja izven odnosov med spolnimi vlogami in zgolj razsoja nad njimi. Pravo je del teh odnosov in je vedno e spolno preddoloeno (angl. gendered) v svojih naelih in praksah.314 Pravo je zato falocentrien in logocentrien falogocentrien diskurz. Falocentrien zato, ker je njegova osrednja znailnost, da je maskulinizirano in heteroseksualno, logocentrien pa zato, ker tako proizvedena vednost ni nevtralna, temve proizvedena v patriarhalnih drubenih okoliinah. Bistven zasuk v tem razumevanju prava je, da pojme pravo, enske in moki razume kot diskurzivno oblikovane. Ta pristop ne skua najti spolno nevtralne pozicije, ki bi jo zasedlo pravo (angl. genderlessness), temve se sprauje, kako je pravo smo strategija, mehanizem oziroma tehnologija za ustvarjanja spolnih vlog. Reitev zato ni v tem, da pravo konno spregleda in da se odpravi njegova slepota za spol (angl. gender blindness). Ker ni mogoa pozicija, ki bi ne bila e vpeta v kulturo, je pravo vedno vpeto v strategije ustvarjanja spolnih vlog. Pozornost je s tem preusmerjena v naine, kako so enske in (ideja) enske ustvarjene v pravu kot diskurzu.315 Zato ta pristop nasprotuje tudi razumevanju mokih kot homogene celote, ki jim pravo slui pri njihovem zatiranju ensk. Nadomeanje mokih pogledov na svet z enskimi bi pomenilo zgolj nadomeanje ene prisilne enotnosti z drugo, v enaki meri zavezano esencializmu (fundamentalni enski in moki razlinosti) in determinizmu (da ljudje nimajo izbire). e prava ne analiziramo ve kot nevtralno sredstvo za razsojanje med e vnaprej spolno doloenimi subjekti, temve kot proces, ki sam proizvaja in fiksira spolne vloge
313 314

Smart 1989: 187. Smart 1995: 43.

315 V originalu: The question How law is gendered? is substituted with a question How law is a gendering strategy? Ibid., s. 186202.

95

in identitete, potem lahko raziemo, kako pravo ustvarja ensko. Pod tem pogojem, da torej ensko in enske razumemo kot nekaj, kar ni mogoe skriti na zgolj bioloko kategorijo, da torej obstaja nek kulturni preostanek, lahko najdemo diskurzivne strategije, diskurzivne konstrukcije, ki ele vzpostavljajo ensko/enske v pravu. Na kaken nain kazensko pravo (so)oblikuje (konstruira) enske in ensko? Subjektivne pozicije ensk v pravu V oblikovanju ensk in enske sodeluje kazensko pravo kot ena izmed strategij doloanja spolnih vlog. Strategije subjektivizacije oziroma postajanja subjekta nimajo jasno opredeljenega avtorja in ne narta ter so pogosto kontradiktorne. Med te strategije se uvra tudi kazensko pravo, ki je v tej perspektivi diskurz z lastno pripovedjo o preteklih dogodkih. Pravna diskurzivna produkcija enske ima dve obliki, ki uinkujeta hkrati: po eni strani pravo producira doloene tipe enske.316 V pravu se enske pojavljajo v doloenih trajnih in trdoivih subjektivnih pozicijah in v zgodovini je pravo proizvedlo tip Kriminalne enske, Prostitutke, Posiljene enske, Seksualizirane enske in Samovoljne Matere. Tovrstni specifini subjekti ne nastajajo nakljuno in niso tam zunaj, kjer bi jih mi nali in zgolj opisali, nekaj, na kar bi poloili lastne konceptualne mree. ele pravni diskurz s posebnim pogledom na doloen problem je tisti, ki proizvede te podobe (subjektivne pozicije). Po drugi strani, poleg teh razlinih tipov enske, pravni diskurz oblikuje tudi idejo enske, ki jo postavlja nasproti Mokemu. Gre za epistemoloki rez oziroma primarno diferenciacijo, na kateri se ustvarjajo nadaljnje delitve. Tako je Kriminalna enska, kot tip enske, ki se razlikuje od ostalih ensk, hkrati vedno e v opoziciji do Mokega. Lahko je nenormalna, ker odstopa od drugih ensk, a hkrati potrjuje naravno razliko med ensko in Mokim. Seksualna delavka je v kazenskopravnem diskurzu zasnovana kot slaba enska, a hkrati tudi pooseblja ensko vis--vis Mokemu. Je to, kar bi lahko bila vsaka enska, predstavlja spletkarstvo in razvratnost, ki izvira iz njene narave. Feministina teorija napada pravne diskurzivne formacije iz ve razlogov. V prvi vrsti so te sporne, ker gre za ustvarjanje virtualnih razlik (z realnimi uinki). Kategoriziranje uinkuje tako, kot opozarja ugman,317 da se, potem ko neko kategorijo osvojimo, vea tenja, da to razumevanje ohranjamo: precenjujemo razlike med mokimi in enskami (diferenciacija) in hkrati podcenjujemo razlike v sami kategoriji enske in Mokega (asimilacija). Subjektivne pozicije pa so za feministke prokrustove postelje za raznolike enske izkunje in njihova (samo)dojemanja. Oitek, ki ga naslavljajo na pravni diskurz je, da omogoa produkcijo zgolj doloenih oblik subjektivnosti in zavira razvoj drugih. Kljub temu opozarjajo, da absolutna odprtost subjektivnih pozicij v kateremkoli diskurzu ni mogoa, da noben diskurz ne more nikoli

316 317

Ibid., s. 193194. Glej ugman 2006: 1617.

96

totalizirati drubenega polja.318 Nekonceptualiziran svet tam zunaj nam ni neposredno dostopen brez predhodne kontaminacije naega zrenja z jezikom in kulturo. Kljub tej naelni nemonosti totaliziranja drubenega polja je zasluga feministine teorije v tem, da razgali pravne diskurzivne konstrukcije tipov enske in prikae (mone) nove tipe. Omogoa nam vpogled v oblikovno mo prava in njegovo nezmonost simbolizirati doloene zloine ensk. Nekatere kategorizacije subjektivnih pozicij oziroma nizov subjektivnosti ensk v pravu so problematine tudi zato, ker enskam odvzemajo polno subjektiviteto, s tem pa ustvarjajo patriarhalni drubeni red in ideje o tem, kaj pomeni biti prava enska. Potrjujejo tudi specifino institucijo druine kot edine naravne oblike skupnega bivanja. Feminizem daje uvid, da je pravo kljub (deklarirani) abstraktnosti in splonosti, ki naj bi omogoili transcendiranje drubenih razlik falogocentrino (Smart),319 oziroma ukrojeno po mokemu principu (ugman).320 Na kaken nain pravni diskurz omogoa nastanek zgolj doloenega niza subjektivnosti in zavira razvoj druganih subjektivnosti? Poglejmo nekatere pravne konstrukcije ensk, ki bolj kot zakljuen zemljevid enskih subjektivnosti v (kazenskem) pravu, kaejo, da pravo (vsaj delno) enskam zanika polno subjektiviteto, in sicer (1) portret ensk, ki ubijajo in (2) t. i. pretepenih ensk, (3) razumevanje in kazensko procesiranje posilstev in (4) razumevanje standarda razumnega loveka. Subjektivne pozicije morilk Kaznivo dejanje umora je samo po sebi grozljiv dogodek, ker nas sooa z nao minljivostjo. V patriarhalnih drubah, kjer je spolna razlika pojmovana biologistino, morilke k tej srhljivi dimenziji dodajajo novo grozo: morila je enska, kar je odstop od drubene norme in hkrati odstop od (enske) narave.321 Danes je izvrevanje kaznivih dejanj e vedno nekaj, kar se pripisuje preteno mokim: izvrevanje kaznivih dejanj (angl. doing crime) je del performansa oziroma igranja spolne vloge (angl. doing gender).322 enske, ki storijo zloin, so zato dojete bodisi kot ne popolnoma enske bodisi kot ne popolnoma zloinke.323 V primerih morilk se tako kazensko

318

Butler, J. (1993). Bodies that Matter. Routledge: New York, s. 191192. (Po Morrissey Smart 1989: 49. ugman 1996: 92.

2003: 2).
319 320 321

O tej domnevno dvojni sprevrenosti deviantne enske sta razmiljala e Lombroso in Ferrero: ker je rojena kriminalka (la donna delinquente) izjemna kar v dveh ozirih, sta jo oznaila za poast (monstrum). Glej Kandu 1998: 234.
322 Za pionirja v preuevanju pomena spolne vloge pri izvrevanju kaznivih dejanj velja Messerschmidt s tezo, da je za moke prestopnitvo oblika igranja in (samo)potrjevanja v spolni vlogi (doing masculinity). Messerschmidt, 1993. 323

Worrall 1990: 31.

97

pravo ne ukvarja samo z odklonom od pravne norme, temve tudi z odkloni od drubenih norm, ki se nanaajo na spolne vloge. Nasilne enske subjektivnosti, ki jih pravo (so)oblikuje, odraajo specifina zgodovinsko pogojena pojmovanja enske in ensk. V tudiji primerov ensk morilk When Women Kill je Morrissey324 analizirala nain, kako se je pravo odzvalo na umore ensk, kako je portretiralo njihove tragine zgodbe in kako je oblikovalo (konstruiralo) subjektiviteto storilk. V odzivanju prava na umore, ki so jih storile enske, je prepoznala motnje, ki so izvirale iz tega, da so morilke v dveh ozirih pretresle prevladujoi patriarhalni diskurz. Po eni strani so postavile pod vpraaj in demistificirale temeljno drubeno institucijo patriarhalno druino, pojmovano kot prostor varnosti in skrbi za soloveka, ter jo prikazale kot kraj nasilja in psihofizinega zlorabljanja. Nasilje, tako kot dobrotljivost, se zane doma.325 Po drugi strani pa so umori, ki so jih storile enske, izzvali implicitna pojmovanja in stereotipe o tem, kaj pomeni biti prava enska idejo enske. Glavna ugotovitev Morrissey se nanaa na pravno oblikovanje subjektivitete storilk. Vsem analiziranim morilkam je namre pravo na razline naine odvzelo njihovo sposobnost biti in ravnati kot svoboden, racionalen in avtonomen subjekt, tj. zanikalo mo delovanja (angl. denial of female agency). Tehnike zanikovanja polne subjektivitete morilk v pravnem diskurzu, ki jih je identificirala,326 so sramotenje, mitifikacija in viktimizacija. (1) Tehnika sramotenja oziroma predstavljanja ensk kot poasti je enskam zanikala njihovo sposobnost delovanja s poudarjanjem domnevno zle narave umorov. Ta tehnika stremi k temu, da zanika loveko naravo ensk, da jih obravnava kot tujke loveki vrsti. enska zato ne ogroa samo rtve, temve celotno loveko vrsto. Delovala je kot neloveka enska, dejanje, ki ga je storila, lahko stori zgolj poast. (2) Tehnika mitifikacije pogosto sledi tehniki sramotenja. Ta tehnika predstavlja morilko tako, da jo primerja z mitinimi morilkami in s tem zareverberira arhetipe o enskih hudievkah in arovnicah z nadnaravno mojo. Uinek te tehnike je povean strah pred takno ensko, kar posledino vodi do zahtev javnosti po njenem im strojem kaznovanju. (3) Tehnika viktimizma pa je tehnika prikazovanja morilk kot rtev (okolja ali druge osebe), e ni mogla ravnati drugae. Tehnika temelji na poudarjanju ibkosti ensk, vsebuje pa kljuni paradoks viktimologije. V poudarjanju rtvenosti, rtvina voljnost in sposobnost delovanja odpadeta.327 Tehnika viktimizma zanika storilkino odgovornost, krivdo, agenturo (angl. agency) in racionalnost. Njena privlanost izvira iz dejstva, da je za obtoenke v konkretnem kazenskem primeru pogosto koristna, ker jim pomaga dosei izrek blaje kazni, a al ne omogoa izboljanja sicernjega drubenega (kar pogosto pomeni slabega premoenjskega) poloaja storilk.

324 325 326 327

Morrissey 2003. Ibid., s. 68. Ibid., s. 25.

Podobno Daly opozarja, da je osredotoanje zgodnje feministine teorije izkljuno na enske kot rtve pomenilo, da so bile enske namesto kot odgovorni subjekti vzpostavljene kot objekti, ki jih lahko zgolj pomilujemo in se kavalirsko zavzamemo zanje. Po Daly 1994: 149.

98

Zanikanje polne enske subjektivitete v dejanskem delovanju oziroma tihem tkanju kazenskopravnega sistema izhaja tudi iz naina, kako poskuajo deviantne enske razumeti in o njih oblikovati koherentne zgodbe raznovrstni izvedenci, ki delujejo v okviru kazenskopravnega sistema ('psi' agentje: zdravniki, psihiatri, psihologi in socialni delavci). Worrall328 je ugotovila, da je obtoenkam med sojenjem rutinsko ponujena monost, da nevtralizirajo uinke lastne kritve z implicitnim vstopom v t. i. pogodbo o spolni vlogi (angl. gender contract).329 S tem privolijo, da se njihovo ivljenje prikazuje primarno v smislu druinskih, seksualnih in patolokih dimenzij. Tudi posamini akterji v kazenskopravnem sistemu delujejo kot varuhi specifinih oblik razumevanja enske in enskosti (implicitno tudi Mokega in mokih). Na kaken nain poteka potrjevanje teh podob, odkriva Eatonova 330 tudija, v kateri je analiziral, kako specifina pojmovanja druine in doma ter pravega mesta ensk in mokih v druini vplivajo na presojo znaaja domnevnih storilk in storilcev, razlago kriminalnega vedenja in celo na izreeno kazen. V sojenju zoper obtoenke so bila kljuna naslednja vpraanja: Ali ima ob sebi mokega? Ali ima otroke, kako skrbi zanje in kako ustreza liku Matere? Kako dobro gospodinji? Eaton ocenjuje, da so odgovori na ta vpraanja pogosto odloilni pri presoji obstoja kaznivega dejanja in pri doloanju/odmeri kazenske sankcije. Ta tudija kae, kako implicitne domneve o enskosti in pojmovanje normalne druine vstopajo v sodno dvorano, ter kako sodia ustvarjajo domneve o spolnih vlogah. ensko doloa (na)vezanost na dom, ustvenost, skrb za druge in pasivnost. Tovrstno osredotoanje na ensko naravo implicitno pomeni, da se iz pravne presoje izloajo neprijetna izpraevanja o socialnem poloaju konkretne enske, o njenih morebiti popolnoma racionalnih razlogih za storitev dejanja, ki bi bili jasno razvidni, e in v kolikor bi drubene razmere konkretne enske eksperti razumeli. Iz pravne presoje se izloajo tudi ira vpraanja o drubenem poloaju ensk in monosti za odpravo za enske kodljivih mitov in stereotipov. Pravo s tem opua aktivno kreativno vlogo in kritino performativno mo. Tako se strategija ustvarjanja spolnih vlog sklene, ko sodni proces potrdi veljavno (patriarhalno) koncepcijo prave enske. Motnje patriarhalnega diskurza zato nujno pomenijo tudi motnjo v pravu. Iz te resonance izhaja, da je spolna nevtralnost kazenskopravnega sistema mit: ker sta kriminaliteta in kazenskopravni odziv nanjo preteno svet mokih, enske, ki vstopijo vanj, ogroajo odnose moi med spoloma. Kazenskopravni sistem v svoji nadzorstveni funkciji (kot sredstvo zatiranja kriminalitete) slui tudi kot sredstvo vzdrevanja statusa quo v odnosih med spoloma. Nain pravnega portretiranja ensk, ki ubijajo, kae, da ti portreti praviloma ne odraajo enake stopnje sposobnosti avtonomnega, svobodnega in racionalnega delovanja ensk in mokih: mokim je veinoma priznana sposobnost samostojnega delovanja, medtem ko je enskam ta sposobnost pogosto zanikana. Kar je za naravo kazenskopravnega postopanja tragino: rutinska praksa klasificiranja in opisovanja
328 329

Worrall 1990: 35. Carlen 1988.

330 Eaton, M. (2004). Justice for Women?. Open University Press: Milton Keynes. (Po Walklate 2004: 178188).

99

prestopnic na vnaprej doloene naine se je izkazala neprimerna tako pri razlagah preteklega vedenja ensk kot pri poseganju v njihova ivljenja z oziroma na njihovo priakovano vedenje. Kar so vse enske imele skupnega, je bilo dejstvo, da so jih eksperti slabo razumeli in da so ostala dejanja nerazloena. Tako so bile te enske ocenjevane, sojene, obravnavane in kaznovane ne zato, ker bi se jih (in njihova dejanja) razumelo, temve zato, ker se jih ni.331 Sindrom pretepene ene Krute ivljenjske zgodbe ensk, ki so jih dolgo trpinili njihovi druinski lani, e dolgo asa sluijo feministini teoriji kot paradigmatien primer moke dominacije. Opozarjanje nanje ima velike zasluge za razkritje spregledanih oblik nasilja, zlasti spolnega nasilja in nasilja v druini. Uporabi kazenske obrambe s (psiholokim) konceptom pretepene ene, ko ta po dalj asa trajajoem ponievanju in muenju muitelja ubije, feministina teorija naeloma ne nasprotuje iz ve razlogov. Z razgaljevanjem tovrstnih oblik nasilja je namre uresniila svoje geslo osebno je politino in zabrisala dotlejnje meje med zasebnim in javnim. Upotevaje kriminoloko dejstvo, da so enske v veini primerov rtve kaznivih dejanj v domaem okolju, je odstiranje tovrstnih oblik nasilja nad enskami pomenilo signifikantno izboljanje poloaja ensk v drui nasploh. Ker je druba danes e v tolikni meri senzibilizirana za nasilje v druini in s taknimi rtvami v veliki meri soustvuje, je feminizem s tem prejel tudi iro drubeno legitimnost. Problem sindroma pretepene ene se kae drugje: v nainu pravne uporabe te psiholoke diagnoze, ki enskam zanika sposobnost (racionalnega) delovanja (angl. denial of agency) in ki iz ensk napravi objekt kazenskopravne intervencije. Ker se pretepene ene muitelju obiajno ne uprejo v trenutku, ko se ta izivlja nad njimi (temve na primer spi), je kazensko materialno pravo v zagati: ali gre za maevanje pretepene ene ali gre za silobran, ker je bil/a na vrsti bodisi ona ali on? Tovrstna obramba enske postavlja v dvojni poloaj: po eni strani so te enske v drubi sprejete, po drugi strani pa so izloene kot pripadnice brutalizirane manjine. Ta dvojni status pretepenih ensk je posledica viktimizma, ki morilke spreminja v rtve. enske so predstavljene kot nemone rtve, ki niso same sposobne voljnega in racionalnega delovanja. Kar je problematino, je obravnavanje teh ensk kot rtev, ki niso presekale pravno relevantne verige vzrokov in posledic. Problem je v tem, da je podoba mone, neodvisne enske oitno za sodie (in drubo nasploh) problematina oziroma ni v skladu s hegemonskim likom enske. Zgolj etiketa nemone rtve, ki enski odvzema njeno sposobnost racionalnega delovanja, jo lahko rei kazenskopravne intervencije. Poanta je precej laje razumljiva, e situacijo obrnemo: kaj e bi v nevzdrnih ivljenjskih razmerah moril moki? Z veliko zanesljivostjo lahko domnevamo, da bi bil ta e vedno dojet kot sposoben (racionalnega) delovanja, dojet kot pogumen upornik.

331

Glej Worrall 1990: 2 in 50.

100

Nadaljnji paradoks viktimizma je, da se sposobnost delovanja (agentura) prenaa na muitelja. On je bil akter, sproitveni agent vzrone verige, ki je ne nazadnje privedla do njegove lastne pogube. Sam je odgovoren, saj bi kot racionalni subjekt moral in mogel predvideti, kako bo ona reagirala. Ugotovitve o skrenju enske subjektivnosti v sojenjih potrjujejo tudi raziskave o nainih uporabe monosti zmanjane kazenske odgovornosti (v nai kazenski materialni terminologiji bistveno zmanjane pritevnosti ali/in blajih oblik krivde). Allen332 je v analizi psihiatrinih izvedenskih mnenj ugotovil, da so v njih enske predstavljene (portretirane) v smislu njihovega psihinega dogajanja (na primer ustev in motivacije), medtem ko so moki predstavljeni v smislu njihove aktivnosti in udejstvovanja v zunanjem svetu. Primeri uporabe zmanjane kazenske odgovornosti mokih so pokazali, da se je moke zlahka predstavljalo kot poasti in zveri, a kljub temu moki pri tem niso bili spoznani za nepritevne. V primeru ensk je bilo obratno: enske so bile precej laje predstavljene kot normalne enske, vedenjski odkloni so bili razumljeni v smislu potencialnih odklonov, ki so del enske narave. Kljub temu pa te normalne enske niso bile dojete kot polno kazensko odgovorne. Ker so bile zmanjano kazensko odgovorne, so zanje veliko laje uporabili ukrepe pomoi. Pretepene ene so se tako znale na paradoksalnem mestu: njihova skrajna dolgotrajna (primarna) viktimizacija je vodila nazadnje e do zanikanja sposobnosti delovanja s strani kazenskega prava (sekundarne viktimizacije). Ali kae zato uporabo sindroma pretepene ene v kazenski obrambi opustiti? Po mnenju Morrissey,333 ki mu je pritrditi, ne. Kar kae opustiti, je sedanjo interpretacijo tega sindroma v pravnem diskurzu, interpretacijo, ki enske patologizira in ustvarja kodljiv stereotip o nemoni enski. Potrebujemo torej novo razlago (narativ), ki bi podpirala enske zagovore o samoobrambnem vedenju in temeljila na konceptu samodoloenega vedenja vedenja, ki bi temeljilo na enski racionalni odloitvi za umor, a hkrati odloitvi, v katero je bila prisiljena zaradi pomanjkanja drubene podpore in neprepoznave, zanjo teke situacije. Tovrstno pojmovanje bi poudarilo drubeno odgovornost za prepreevanje taknih zloinov kontekstualiziralo bi vedenje ensk, hkrati pa bi portretiralo pretepene ene kot akterke lastnih dejanj. Posilstvo in enska subjektivnost Kazenski primer Mary Kay Letourneau, 36 letne uiteljice, ki je bila v ZDA obsojena na 6 let zapora zaradi ljubezenske afere s 14 letnim uencem, so izvedenci razlagali na naslednje naine: po eni strani je lo za znanstveno objektivizacijo in medikalizacijo primera storilka naj bi bila manino-depresivna. e je obdolenka predstavljala nevarnost, je bila to predvsem nevarnost, ki jo je predstavljala sama sebi (tehnika viktimizma). To bi vodilo do izreka ukrepa obveznega zdravljenja. Po drugi

Allen, H. (1987). Justice Unbalanced. Open University Press: Milton Keynes. (Po Walklate 2004: 179180.)
333

332

Morrissey 2003: 34.

101

strani so storilko demonizirali, predstavljali kot polno odgovorno osebo, ki pa je opustila elementarne dolnosti (tehnika mitifikacije). Kazenskopravno se opisani primer nanaa na svobodno privolitev. Niti deek niti enska nista bila sposobna pravno veljavno privoliti v spolno dejanje. e na tem mestu ne problematiziramo vpraanja primerne starosti za (pravno veljavno) privolitev v spolno dejanje, lahko ugotovimo, da enski ni priznana sposobnost delovanja: bodisi je dojeta kot nora (in predstavlja nevarnost zase in za okolico) bodisi sploh ni enska (ker prava enska ne bi bila sposobna storiti esa tako zavrnega).334 Posilstvo je za feministino teorijo paradigmatien primer nasilja nad enskami in odraa paradigmo lastnitva. Zgodovinska tudija posilstev, ki jo je opravila Brownmillerjeva, razkriva, da so posilstva postala nezakonita, ko in ker so pomenila zmanjanje premoenjske vrednosti oeta: Posilstvo je vstopilo v pravo skozi stranska vrata, kot zloin nad lastnino mokega proti mokemu. ... Tako se je prvi pojem zloinskega posilstva po vijugasti, trudapolni poti priplazil v moko definicijo zakona. Patriarhalni oe je gledal na zloinsko posilstvo kot na kritev novega naina opravljanja poslov. Povedano s frazo, to je bila kraja devitva, poneverba potene trne cene njegove here.335 Posilstvo danes opredeljujemo kot dejanje, ki je (v prvi vrsti) nasilno, tj. storjeno brez soglasja rtve, in (v drugi) seksualno. Bistvo posilstva je zavestna oblika ponianja rtve z namenom povelievanja storilca, tako da dokazuje njegovo superiornost in ne morda poteitev domnevno naravno neukrotljive spolne sle.336 Sedanja konstrukcija posilstev v sojenjih slui po mnenju Smart337 diskvalifikaciji enskih izkuenj in proslavljanju falogocentrizma. Namen sojenja namre ni zgolj dokazovati, da soglasja za spolni odnos ni bilo, temve tudi, da enska ni prejela nobenega uitka. Walklate338 to prikae z jezikovno analizo zaslievanja na sojenju, iz katere izhajajo implicitna razumevanja seksualnih odnosov in razmerja med definicijsko mojo mokih in ensk. Avtorica ugotavlja, da potek zaslievanja de facto obraa vloge, tako kot bi se sodilo enski: (1) presoja se njeno vedenje in njena oba potenost; (2) poskua se diskreditirati verodostojnost njene izpovedbe; (3) ensko se dojema na kontinuumu med Marijo in prostitutko; (4) enske se dojema kot tiste, ki sploh ne vedo kaj hoejo, zato
334 Nesimetrinost odnosov med spoloma se pokae, e spol akterjev obrnemo. Imamo torej situacijo Lolite, ko se 36-letni uitelj zaljubi v svojo 14-letno uenko. Tak primer zelo verjetno ne bi bil obravnavan z odvzemom avtentine subjektivne pozicije mokega in patologizacija v smislu manino-depresivne motnje, ki bi mokega spreminjala v kazensko neodgovorno rtev, se zdi skrajno neverjetna. 335 Brownmiller 1988: 23. 336 Naravo posilstev odkrivajo (homoseksualna) posilstva v zaporih: tovrstna posilstva namre ne potrjujejo teze, da imajo moki nevzdrno naravno seksualno slo, ki jo morajo v celibatski organizaciji zapora poteiti pri komerkoli e, temve je posilstvo v zaporih bolj kot seksualni poteitvi namenjeno razkazovanju moi in potrjevanju moke spolne vloge. Homoseksualna aktivnost v zaporu zato ni izraz predanosti k homoseksualnosti, temve je izraz moi, pravi homoseksualci pa so v zaporu zelo verjetno deleni agresivne homofobinosti. 337 Smart 1998. 338

Walklate 2004: 180184.

102

za prepoznavo lastnih elja potrebujejo mokega da si enska eli spolnega odnosa ve zgolj njeno telo, te znake pa lahko prebere zgolj moki; (5) primarnega pomena pri inkriminiranju in dokazovanju kaznivega dejanja na sodiu je penetracija, ki za obstoj posilstva ni kljuna. Na falocentrinost modernega kazenskega prava primerjalnopravno kaejo e problematine (1) inkriminacije samo heteroseksualnega posilstva (ne pa posilstva istega spola); (2) inkriminacije zgolj genitalne kopulacije, ne pa penetracija v druge telesne odprtine; (3) posilstvo dolgo asa ni veljalo za zakonske partnerje, ker se je domnevalo, da ob poroki podano soglasje velja za veno in ker je zakonska zveza sama po sebi itila interese moa; (4) nain storitve primerjalnopravno pogosto ni relevanten, eprav obstajajo razlike glede na oboroenost in tevilo napadalcev; (5) zgodovinsko se je privilegiralo incestno posilstvo. Inkriminacije posilstev in naini sojenja za posilstva kaejo, da je enska izkunja razumljena v mokem jeziku, da je favoriziran moki pogled (na moko in ensko) seksualnost, kar daje mokemu miljenju v pravu vejo teo, enskam pa zanika polno(pravno) subjektivnost. Standard razumnega loveka in enska Feministina teorija se v kritiki uveljavljenih kodov vednosti obraa tudi na domnevno univerzalni koncept razumnega loveka.339 Kennedy340 ugotavlja v tudiji, izvedeni v Veliki Britaniji, da je vsebina tega koncepta, ki naj bi obsegal v enaki meri moke in enske, danes sicer ira kot v preteklosti, a vendar koncept e vedno odraa belega, protestantskega in heteroseksualnega mokega. V pravni praksi in teoriji je enskost dojeta kot zgolj dopolnilo liku razumnega loveka.341 Ideja razumnega loveka naj bi bila vedno predstavljena tako, da mole izpua enske zgodbe: Razumni lovek je opisan kot odgovoren za svoja dejanja, eprav ni nujno kriv zanje.342 Moki je sposoben racionalne presoje in obdri svojo sposobnost delovanja (angl. agency), eprav se vede zaasno nekontrolirano. Zanj se domneva, da ravna kot svoboden, avtonomen subjekt. enska pa je v pravnem diskurzu pojmovana kot nerazumna in neodgovorna njena odgovornost in sposobnost delovanja se ne priznata avtomatino. Vpraanje je, zakaj ne obstaja koncept razumne enske? Po Kennedyju je enska kriminaliteta dejansko redek pojav in zato ni bilo potrebe po tem konceptu. Morda, a za test razumnega loveka se v britanski pravni doktrini343 danes domneva,
V besedilu sta pojma razumen/razumna na eni in racionalen/racionalna na drugi strani uporabljena kot sopomenki.
340 341 342 343 339

Kennedy 1993: 222. Morrissey 2003: 36. Morrissey 2003: 169. Worrall 1990: 94.

103

da vkljuuje tudi razumno ensko in porota ne sme presojati okoliin, kot so nosenost, menstruacija ali menopavza, kot da bi te ne sodile e v pojem racionalne enske. Te lastnosti sodijo v kategorijo osebnih znailnosti enske in ne v kategorijo univerzalne kvalitete ensk, iz esar izhaja, da te osebne okoliine tudi ne morejo voditi k izkljuitvi kazenske odgovornosti. Kljub temu pa je mogoe te okoliine uporabiti kot olajevalne okoliine. Ta dvojnost je sporna.344 Test razumnega loveka vkljuuje normalno ensko zgolj v odvisnosti od materialnih posledic tega priznanja: e bi bila enska na podlagi teh okoliin spoznana za kazensko neodgovorno, je sprejeta kot razumen lovek z vsemi enstvenimi okoliinami vred. Ko pa gre za nadzorovanje kriteljic v fazi izvrevanja kazenskih sankcij, pa so te enstvene okoliine pravno relevantne.345 Test razumnega loveka omogoa krinko in ohranjanje moi pravnih institucij in tistih, ki jih vodijo. enskam njihove posebne osebne okoliine niso priznane, ko gre za podelitev avtoritete njihovim izpovedbam in mnenjem, ter se jih blagohotno vkljui v raztegljiv koncept razumnega loveka. Iste okoliine pa so pravno relevantne, ko gre za omilitev kazni enskam, spoznanim za kazensko odgovorne. Takrat se jih obravnava kot potrebne pomoi. enska spolna vloga je v zahodni patriarhalni kulturi v bistvu nezdruljiva s konceptom razumne enske, ki je contradictio in adjecto. Vsebina koncepta racionalnega loveka je ravno v tem, da vzpostavlja moko racionalnost in s tem mokost za normo. Kljub temu, da so enske v pravni doktrini vkljuene v koncept razumnega loveka, danes koncept razumnega loveka e vedno vzpostavlja mokost za normo. Ta koncept odstira dvojno vlogo prava: pravo ni samo spolno preddoloeno, temve je, kot menijo postmodernistine feministke, tudi strategija doloanja spolnih vlog (angl. gendering strategy)346 oziroma tehnologija spolne vloge (angl. technology of gender).347 Koncept razumnega loveka predstavlja mehanizem, prek katerega pravo ohranja pojmovanja spolnih vlog in razmerje moi med spoloma.

344 345 346 347

Worrall 1990: 95. Po Worall 1990: 94 in nasl. Smart 1995: 192. De Lauretis, T. (1987). Technologies of Gender. Bloomington, IN: Indiana University

Press.

104

Sklepno
Feministine kritike pravnega oblikovanja (enskih) subjektivnosti, ki rpa iz filozofije, psihoanalize, semiotike, pripovednitva (narratology) in komunikacijskih tudij, ni mogoe razumeti zgolj s pravno logiko ali gledano skozi pravna oala, ki naj bi z dozdevno abstraktnostjo, objektivnostjo in splonostjo omogoila transcendenco drubenih antagonizmov. Odgovori na vpraanja, ki jih zastavlja radikalni marksistini, socialistini in postmodernistini feminizem, so po svoji naravi e nadpravne narave, so kritika epistemologije, naina naega spoznavanja in osnov tega, kar mislimo, da vemo. Pravo je interaktivno vpeto v drubeno simbolno mreo kot sestavni del in soustvarjalec drube, zato avtomatino odraa neenakosti spolnih vlog. Na ravni subjektivnosti pa feministke opredeljujejo kljuno dilemo kot dilemo med biti subjekt ali postati objekt:348 od enske se priakuje, da bo svojo enskost dopolnila tako, da bo iz sebe naredila objekt in plen, da se bo odpovedala zahtevam suverenega subjekta. Le tako lahko postane prava enska, desubjektivizirana, samozadostna, ujeta v zaprt krog brezglavega gona, ki se ne zaveda lastne fascinacije. e pa se noe zamejiti zgolj v ensko vlogo, ker se noe pohabiti, to zavraanje svojega spola prav tako pomeni pohabo enska bi sicer lahko razvijala norme, tako da bi se te pribliale mokim, a ker je ideja enskosti enski vsiljena od zunaj, bi se potem spolno in drubeno razvrednotila. Nevtralnost ni mogoa. Kaj ta dilema med biti (subjekt) in imeti (nekaj ve, kar se imenuje enska) pomeni za oceno nasilnosti nad enskami? Odgovor, ki ga nudi Brownmiller349 gre do konca: kriminalitetna preventivna opozorila, ki jih enske prejemajo celo ivljenje,350 in se iztekajo v mit, da krepostna enska ali sploh ne more biti posiljena ali pa ne hodi tja, kjer bi se lahko taki nevarnosti izpostavila, vodijo ensko v obnaanje, ki anticipira dejstvo, da je bilo posilstvo v ustvenem in psiholokem pogledu nad ensko e izvreno, ne da bi bila dejansko posiljena.351 To, kar Brownmiller imenuje posilstvo v ustvenem smislu, se nanaa na desubjektivizacijo ensk. Glavni oitek pravni diskurzivni konstrukciji ensk ni v tem, da so te konstrukcije omejujoe. Totalizirajoi diskurz ne obstaja in zato v nobenem diskurzu tudi ni mogoe zajeti vseh monih oblik subjektivnosti. Kultura, druba in jezik v odnosu do subjekta vedno nastopajo kot oblike nasilja. A ta nasilnost je hkrati tudi produktivna za subjektivnost in oitek feministine teorije je, da v tem produktivnem postopku pravnega konstruiranja ensk prepogosto enske niso dovolj sliane in prepoznane kot zavestni nosilci misli in dejanj. To kae na temeljni problem feministine kritike kazenskopravne konstrukcije (enske) subjektivnosti. Ta eli ob sicer utemeljeni kritiki mehanizmov drubenega nadzorstva pustiti subjekt nedotaknjen. Feministini subjekti so namre e vedno zmoni razuma in svobodne refleksije, sposobni se odloati in imeti
348 349 350

Po Beauvoir 2000: 352, 536. Brownmiller 1988: 364.

Sporoila kot so: Nikar ponoi same ne hodite naokrog, izogibajte se samotnim predelom ipd.
351

Brownmiller 1988: 365 (kurzivi v originalu).

105

svobodo izbire. Osnovno obliko moderne subjektivnosti feministina teorija pua nedotaknjeno.352

352

iek 1999: 287.

106

5 DIGITALNI SUBJEKT: ZLOINEC BREZ TELESA

Informacijska tehnologija, druba in subjekt

Sodobne informacijske tehnologije (IT) spreminjajo pomen telesa v pravu in drubenem nadzorovanju. Pri biometriji je telo edino relevantno za identifikacijo in avtentikacijo subjekta, ker telo nikoli ne lae. V kibernetskem prostoru pa telesa ni in je pomemben le posameznikov digitalni dvojnik. Pomen subjekta kot vedimenzionalne kompleksne celote (posameznika z duo) se v teh tehnologijah oziroma drubenih sistemih, ki uporabljajo IT, spreminja. V biometriji telo v celoti nadomesti subjekt, v kibernetskem prostoru pa telo sploh ni ve pomembno. Ta izguba telesa v kibernetskem prostoru ni brez pomena za pravo: ali virtualno posilstvo, ki ne pua ran na telesu rtve, a pokoduje psihino integriteto, zahteva kazenskopravni odziv? Ali gre za otroko pornografijo, e gre za podobo otroka, ki je izdelana digitalno, brez zlorabe konkretnih otrok? Ali naj v tem primeru kazensko pravo varuje konkretnega otroka ali dostojanstvo otrok nasploh? Za postmoderno kapitalistino drubo je znailna visoka tehnoloka razvitost, zato je pri raziskovanju koncepta Zloinca v visoko-tehnoloki drubi nujno analizirati vplive IT na drubeno nadzorstvo in spremembe, ki jih IT sproa v razumevanju subjekta. Tehnologija sama po sebi ne spreminja drubenega in psihinega polja, a njena uporaba ni nikoli nevtralna. Uporabo tehnologije v drubenih procesih vedno spremljajo vrednote o tem, kaj elimo s tehnologijo dosei (na primer vejo standardizacijo, predvidljivost, nadzor). Lastnosti IT se zato (hote ali nehote) prenaajo na drubeno in psihino podroje. Moderna tehnologija zaradi videza, da je blije naravnim kot drubenim zakonom, nima veliko skupnega s filozofskim konceptom individuuma, psihoanalitinim konceptom subjekta ali psiholokim konceptom identitete. Zdravorazumsko je visoka tehnologija e vedno mainerija, ki deluje po fizikalnih (ne drubenih) zakonih. Od plava ali tekoega traku kot paradigmatskega delovnega sredstva v fordistini drubi jo razlikuje zgolj dejstvo, da je bolj mehansko sofisticirana, uporabna malodane na vseh podrojih lovekovega delovanja (od predmetov osebne rabe do regulacije velikih infrastrukturnih sistemov), zmona procesiranja ogromnih koliin podatkov in pomanjana do nano velikosti. Razum, svobodna volja, zavest, nezavedno, ustva, motivacija in jezik so lastnosti lovekega bitja in nekaj, kar e tako dovreni tehnologiji ni lastno ali vanjo prevedljivo. 107

Vendarle teza o absolutni loitvi tehnologije in drubeno-psihinega podroja ni prepriljiva, saj socioloke raziskave o drubeno-psiholokih uinkih IT razkrivajo kvalitativne spremembe, ki jih tehnologija sproa na drubeno-psiholoki ravni. Na primer, e glavna lonica med fordistino in postfordistino drubo se nanaa na spremenjeno organizacijo dela, ki so jo omogoile tehnologije: od tekoega traku kot paradigmatskega sredstva organizacije dela v fordistini drubi in njenih drubenopsiholokih implikacijah (na primer v organizaciji zasebnega ivljenja in psihinih strukturah) smo preli k fleksibilni, fluidni, individualni organizaciji dela ob podpori IT. Ta ima v postfordistini drubi povsem dololjive drubeno-psiholoke implikacije, od horizontalne (in ne vertikalne) organizacije dela, do novih permisivnih avtoritet fantovskega tipa la Bill Gates in padca meja med institucijami, ki delujejo ubikvitarno, druga prek druge in ves as (tako smo na primer danes normalizirani v okviru druinskega doma in po mobilnih telefonih in elektronski poti hkrati e s strani delodajalca). Uporaba moderne tehnologije na bioloki platformi loveka (na primer v obliki telesnih vsadkov in plastine kirurgije), v medosebni komunikaciji in sistemih drubenega nadzorstva (na primer v obliki nadzorovanja javnega prostora z videonadzorstvenimi sistemi) mono spreminjajo (samo)podobo loveka. Posameznik se v postmoderni drubi vedno bolj (ali manj), hote (ali nehote), reflektirano (ali nereflektirano) sooa z moderno tehnologijo in se ji ne more izogniti. Ker subjektivnost ni nekaj ontoloko danega, temve nekaj, kar je izrazito dinamino, fluidno in kar nastaja v interakciji loveka z vsem, kar ga obdaja, IT ne doloa le materialne parametre posameznikovega bivanja, temve s svojo logiko vpliva tudi na subjektovo simbolizacijo okolja in samega sebe. Tehnoloka logika spreminja osnovne izrazne vzorce in naine, kako misliti svet. Raziskovalci kulturnih uinkov modernih tehnologij tako ugotavljajo, da je postala baza podatkov nova privilegirana oblika drubenega izraanja, da binarna logika raunalnika postaja logika celotne kulture in da se logika IT prenaa na kulturo na splono. Delovanje loveka kot ivega bitja vedno pogosteje opisujemo v jeziku IT: predstavljamo ga, kot da je sestavljen iz strojne opreme (angl. hardware) telesa in programske opreme (angl. software) moganov, ki procesirajo informacije. Pri tem ne gre le za pogovorno izraanje o tem, da se moramo resetirati, temve tudi za vedno bolj pomembne ugotovitve nevroznanosti, da procesiramo informacije, da se nai mogani med uenjem premreijo (angl. rewiring), kot da bi lo za mree. Kriminologija v visokotehnoloki drubi prepoznava in vrednoti uinke informacijskih tehnologij na kriminaliteto, na nadzorovanje in naine kazenskopravnega odzivanja na odklonske pojave. Moderna tehnologija spreminja poglede na tevilne kriminoloke koncepte in zahteva oblikovanje novih. Koncept drubenega nadzorstva v informacijski drubi dobiva nove razsenosti, ki so jih v preteklosti prikazovale zgolj znanstvenofantastine distopije, kot je Orwellov 1984, Huxleyjev Krasni novi svet ali Burgessova Peklenska pomarana. Informacijska tehnologija na podroju nadzorovanja in kaznovanja deluje veplastno: na eni strani omogoa pravosodnemu sistemu poenostavitev in odpravo kopice rutinskih opravil, veji pregled in zlasti tako eljeno obvladljivost sistema v menederskem etosu uinkovitosti delovanja dravne oblasti. A vse to poteka za ceno poveanega nadzora in ubikvitarnega benthamovskega pogleda. Pod pretvezo 108

varovanja lovekovih pravic oblast izumlja vedno nove postopke discipliniranja, ki se v visoko-tehnoloki drubi kaejo kot multiplikacije pogleda, ki naj varuje veljavne odnose drubene delitve, neenakosti in moi. Pogleda v obliki nadzornih kamer, elektronskih beleenj naega gibanja (od hrambe prometnih podatkov javnih komunikacijskih omreij, zaitnih sledilnih RFID sredstev razlinih vrst, kod za vstop v prostore), varovanja javnega prostora z videonadzornimi sistemi, z oblikovanjem baz podatkov (o prstnih odtisih, DNK sledeh) itn. Vpliv informacijskih tehnologij na nadzorovanje in varstvo lovekovih pravic je izrazito kontradiktoren. Kot ugotavlja Leman-Langlois,353 tehnologijo predstavljajo objekti, ki jih ni lahko opazovati ali meriti. To so socioloki objekti, ki jih kultura spreminja, a tudi sami spreminjajo kulturo. Zato tehnologija (1) po eni strani omogoa nove naine izvrevanja kaznivih dejanj (na primer mobilni telefoni omogoajo uinkovito, hitro in fleksibilno dogovarjanje pri izvrevanju kaznivih dejanj), po drugi strani pa omogoa tudi nove naine odzivanja na kriminaliteto, kar je privedlo do raziritve in poglobitve policijskega delovanja (na primer satelitsko (GPS) sledenje oznaenim predmetom in vozilom ali prestrezanje in shranjevanje prometnih podatkov); (2) tehnologija pomeni novo gronjo nacionalni varnosti in ogroa delovanje kritine nacionalne infrastrukture, po drugi strani pa ponuja tudi nove monosti za zaito nacionalne varnosti. Baze podatkov o naih nakupovalnih navadah (na primer s karticami zvestobe), o naem fizinem gibanju (na primer s slednjem naim mobilnim telefonom) in o naih elektronskih komunikacijah omogoajo nepredstavljive monosti obveevalnega delovanja; (3) tehnologija pomeni nove monosti krenja temeljnih lovekovih pravic in svoboin (na primer posegi v zasebnost), po drugi strani pa nove monosti za varstvo temeljnih lovekovih pravic in svoboin (na primer avtomatizirani sistemi za posameznikovo identifikacijo omogoajo nediskriminatorno delovanje). Opisane ocene uinkov tehnologije so zato vse pravilne, eprav si nasprotujejo. Bistveno spoznanje je, da je tehnologija in z njo tudi tehno-kriminaliteta gordijski vozel politinih interesov, ekonomskih interesov, pravnih pravil in tehnolokega razvoja. Je kriie interesov razlinih akterjev, od policije, zasebne varnostne industrije in forenzinih ekspertov, odraa masovne individualne elje, geopolitine strategije in druge oblike moi.354 Kulturni uinki tehnologije so za razumevanje loveka obirni in zadevajo reprezentacijsko mo informacijske tehnologije, ki ponuja nov jezik za opisovanje pojavov, vplivajo na medosebno komunikacijo, ki je bistvenega pomena za lovekovo izoblikovanje in samorazumevanje, in spreminjajo drubene procese (na primer sojenje, vodenje in organizacijo upravljavskih procesov). Na kriminolokem podroju pa IT sproa vpraanja, ki se nanaajo na pronicanje specifine raunalnike ontologije v kaznovano kulturo, v kazenskopravni sistem in v delovanje penalnih institucij.

353 354

Leman-Langlois 2008: 2. Po Leman-Langlois 2008a: 3.

109

Informacijska tehnologija, zloin in nadzorovanje

Kriminoloka raziskovalna aria, povezana z informacijsko tehnologijo, se nanaajo na uinke tehnolokega razvoja na drubeno nadzorovanje in vdenje o kriminaliteti. Raziskave o videonadzornih sistemih se usmerjajo na panoptine uinke, ki jih omogoa napredujoa elektronska industrija. Ta se je najprej uveljavila v upravljanju infrastrukturnih sistemov (na primer pri nadzoru prometa in pri varovanju trgovinskih kompleksov), danes pa je sestavni del varnostnega industrijskega kompleksa v boju zoper kriminaliteto. Uinki videonadzornih sistemov so al nasprotni od elja apologetov videonadzorovanja: nameene kamere poveujejo (in ne zmanjujejo) strah pred kriminaliteto.355 Nadzorovanje in discipliniranje z novimi IT proizvodi se ne ustavlja zgolj na fizino-materialni ravni. Discipliniranje se premea navznoter, v tehnino nadzorovanih prostorih in mestih se poveuje samoregulacija in samokontrola. Mnoenje pogledov vsenavzoih snemalnih naprav, ki beleijo dogajanje 24/7, se introjecira. Tudi tam, kjer kamere, ki bi nas skrivoma opazovale, ni, se obnaamo, kot da je ta pogled vseprisotnega Drugega tu. Razlage drubenih uinkov videonadzora se veinoma opirajo na Foucaultevo disciplinsko mreo, ki naj v javnih prostorih proizvede disciplinirane posameznike. Druge, bolj strukturno usmerjene razlage, pa raziskujejo ustveno in kulturno okolje centrov videonadzorstvenih sistemov, ki predpostavlja ali spremlja materialne in ideoloke dimenzije javnega videonadzorovanja. Raziskovalci ugotavljajo, da je drubeni monitoring selektiven in da prihaja do osredotoanja na t. i. rizine skupine. Etnografska raziskovanja nadzornih centrov videosistemov kaejo, da vsenavzo pogled e zdale ni vsenavzo in enak za vse drubene skupine. Kategorije, ki e posebej veljajo kot rizine in potrebne posebnega pogleda, so mladi, brezdomci, ulini preprodajalci mehkih drog in pripadniki manjin. Moralna vizija (Coleman) dobre drube je programsko naelo, ki je neizogibno vkljueno pri postavljanju videonadzorstvenih sistemov. Definicije urbanega tveganja niso a priori dane, logine, samoumevne, nepristranske in ideoloko neoporene. Prav nasprotno. Urbanost ni nekaj, kar se oblikuje mimo ljudi, temve jo posledica zavestnih (ali nereflektiranih) odloitev o tem, v kaknem okolju elimo iveti. Te odloitve niso nikoli nevtralne, temve utemeljene na doloenih vrednotah. S pomojo tehnologije se zato utrjujejo kvazifevdalna ozemlja, ustvarjena z upravno-imigracijskimi postopki in z ograjenimi

Leman-Langlois v empirini tudiji o dojemanju in uinkih videonadzora v mestu Montreal ugotavlja, da so nadzorne kamere nepomembne z vidika dojemanja (ne)varnosti. Obutek (uline) varnosti je pogojen z drugimi dejavniki, zlasti na primer z znaki vandalizma, grafiti, na tleh leeih iglah. Dojemanja varnosti se zaradi varnostnih kamer sicer spremenijo: nekaterim so v opozorilo, da ivijo v nevarnem delu mesta (kar pomeni, da kamere e poveujejo strah pred kriminaliteto), drugim, da se policija boji patruljiranja po ulicah in da se s tem odtujuje od dejanskega dogajanja (kamere sugerirajo, da na policijo ob teavah ni mogoe raunati). e najvejo stopnjo zadovoljstva z videonadzorom izraajo lastniki trgovin, ki na svojih ulicah ne elijo skvoterjev, eparjev, postopake mladine in preprodajalcev mamil, ker povzroajo strah med njihovi klientelo. Glavna ugotovitev avtorja je, da so kamere preprosto nepomembne za ivljenje in varnost v obmojih, kjer so nameene. Po Leman-Langlois, 2008b.

355

110

skupnostmi (kot so poslovno-trgovinski kompleksi in elitne soseske) z dosledno kontrolo prehoda. Druge kriminoloke raziskave o uporabi sodobne tehnologije se nanaajo na vplive in monosti, ki jih omogoa hitra obdelava veje koliine podatkov pri procesu doloanja kazenskih sankcij in odmere kazni.356 Kaznovalne smernice v elektronski obliki (angl. sentencing information systems) kaejo, kako informacijska tehnologija neposredno vpliva na vsebino ustavnopravne ureditve in na temeljno naelo neodvisnosti sodstva v njenem okviru. IT spreminja naravo sodnega odloanja, s imer vpliva na temelje legitimnosti kazenskega prava nasploh. Ali lahko raunalniki program nadomesti sodnika? Ali naj bo postopek doloanja kazenske sankcije in odmere kazni preveden v binarni raunalniki jezik algoritem in kaznovalno matrico, v kateri bodo upotevane in ustrezno ponderirane le vnaprej predvidene okoliine in bodo s tem iz procesa sodnega odloanja izloene druge okoliine? V celoti najbr nikoli, a raziskovalci ugotavljajo, da imata informacijska tehnologija in kazenski postopek vsaj nekaj skupnih lastnosti, ki na formalno-logini ravni povsem omogoajo nadomestitev in zmanjanje diskrecijske pravice sodnikov: dolonost algoritminega procesa, ideja racionalnosti, ideja eksplicitnosti in izraenosti misli in razlogov, ki so kljuni za posamezno odloitev. Kljub pragmatinim razlogom za uporabo informacijske tehnologije v pravosodnem sistemu (na primer za izdelavo baz pravnih virov, olajevanje komunikacije med akterji pravosodnega sistema, pregled nad pravnimi spisi, on-line dostop do pravnih informacij, kar vse zagotavlja vejo stopnjo transparentnosti delovanja represivnih dravnih organov), je pronicanje IT na kaznovalno podroje v preteni meri rezultat menederskega etosa. Ta temelji na obsenih podatkovnih analizah, namenjenih zlasti uinkoviti alokaciji materialnih sredstev in ne morebiti bolj doslednem zagotavljanju lovekovih pravic.357 Tretje kriminoloke raziskave analizirajo informacijske proizvode, namenjene akterjem kazenskopravnega sistema. Ti produkti so preteno upravljavskega znaaja, nastopajo v vseh fazah odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. V fazi sojenja se na primer uporabljajo videokonferenni sistemi, programska oprema za doloitev/odmero kazenske sankcije, elektronski vpisniki in sistemi za vodenje primerov (angl. CaseManagement Systems), v fazi izvrevanja kazenskih sankcij pa na primer elektronske zapestnice s satelitskim navigacijskim sistemom (angl. GPS Global Positioning System). etrte kriminoloke raziskave o uinkih IT na kriminaliteto in odziv nanjo se usmerjajo na socioloko kulturne vidike pomena telesa v postmodernem tehnolokem
356 357

Glej Franko Aas, 2005.

Slovenski kiberfaizem (Zadnikar) oziroma mnoini izbris prebivalcev iz registra stalnega prebivalstva je bil mogo ravno v tehnoloko podkrepljenem sistemu evidentiranja prebivalcev: na eni strani je bil ta akt civilne smrti neoseben in njegova izvedba relativno preprosta, na drugi strani pa je imel daljnosene posledice za posameznikov poloaj, saj tega v sodobni drubi v bistveni meri doloa posameznikov digitalni dvojnik (na primer socialne pravice, pravice do dela so vezane na pridobitev podatkov o stalnem prebivanju). Povezavo med informacijsko tehnologijo in njeno prironostjo za izvrevanje zloinov proti lovetvu v asu 2. svetovne vojne dobro ponazarja tudija o vlogi amerikega raunalnikega podjetja IBM in kartinih raunalnikov pri nacistinem reevanju idovskega vpraanja. Glej Black, 2001.

111

svetu. Prevajanje telesa v informacijske vzorce in ustvarjanje novih identitet, nove nadzorovalne metode in njim sluee nove identifikacijske metode (biometrija) vodijo v transparentno drubo (Brin), narod baz podatkov (database nation, Garfinkle). V takni drubi telo postane potni list, saj je bolj zanesljivo od verbalne izpovedi. Biometrija omogoa nove razsenosti nadzorovanja in programirano drubo. Kako dale smo od protiteroristine reitve elektronskih policistov, tj. obvezne osebne izkaznice z biometrinimi podatki, ki jo avtomatino prepoznajo statini senzorni sprejemniki, postavljeni ob cesti? Raziskovalci ugotavljajo, da se nadzor poveuje vertikalno (s tehnolokim generiranjem nove kvalitete podatkov o posamezniku) in horizontalno (zbiranje osebnih podatkov o vedno ve vidikih posameznikovega ivljenja), ter da je uporaba biometrije aktualna zlasti na podroju zagotavljanja varnosti (anti-teroristinih ukrepov) in komercialnih dejavnosti (v nakupovalnih centrih, portnih in wellness srediih, letaliih). Intenziviran tehnoloko podkrepljen nadzor (angl. surveillance) je primarno namenjen varovanju sedanjih lastninskih upravienj in sedanji porazdelitvi bogastva. Biometrija omogoa laji nadzor nad nezanesljivimi potniki (Curry), kot jih definirajo vladajoe elite, ta nadzor pa podpira menederski etos stratificiranja visoko in nizko rizine populacije. Tveganje je danes izmerjeno na/v telesu samem, kar je (bila) ultimativna tantra pozitivistine kriminologije, biokriminologije in sodobnih kazenskopravnih poskusov opredelitve splono nevarnega storilca kaznivega dejanja. ivljenje je na opisane naine pretvorjeno v informacijske vzorce. Ti nai elektrini dvojniki (Bing) ali digitalna sebstva niso govorei vedimenzionalni subjekti, temve informacije o nai identiteti, ki so shranjene v bazah podatkov in se z lahkoto posredujejo naprej v sistem, kjer jih je mogoe primerjati z drugimi, povezovati v sklope in ustvariti novo vednost o posamezniku. Subjekt zato v digitalni dobi ni ve ne nastopa kot celota telesa in duha, temve kot fuzija telesa in stroja. To je tista enota, ki v tehnoloko okrepljenih drubenih (pod)sistemih, kar vedno bolj velja tudi za kazenskopravni sistem, posreduje vso (tudi pravno relevantno) resnico o subjektu. Pomembne postanejo le kode in binarni jezik, v katerega je telo prevedeno. Subjektov govor postane na ta nain nepomemben, govori lahko le e njegovo telo, zaznamovano z biopolitinim tatujem (Agamben), v nainu, ki ga lahko prepozna le tehnologija.358

358

O subjektu v avtomatiziranih sistemih ve v Lianos, Douglas, 2000.

112

Subjekt v kibernetskem prostoru: Kdo smo, ko smo on-line?

Postmodernistine teme par excellence, kot so identiteta in klonirani jaz, hiperrealnost in simulakri realnosti, ter spremenjena bivanjska obutja sodobnika se v celoti odraajo v kibernetskem prostoru. To niti ni presenetljivo, saj je prav kibernetski prostor tisti, ki je imanentni del postmoderne dobe. Geneza kiberprostora in hekerska vredno(s)tna (o)pozicija, ki je sploh omogoila nastanek kibernetskega prostora, sodita v miselne tokove postmodernistine teorije. Kakne so psiholoke razsenosti odsotnosti telesa v kibernetskem prostoru? Ontoloka nestabilnost in identitetna destabilizacija postmoderne sta bistveni psiholoki implikaciji kibernetskega prostora, ki doloata tudi deviantna ravnanja v tem prostoru. Kako razumeti kibernetsko realnost in kibernetske skupnosti, ki obljubljajo osvoboditev posameznika, po drugi strani pa vodijo v pacifikacijo in izolacijo osamljenih, v ekran boleih monad? Kibernetska realnost: osvobaja ali zasunjuje? Posebnost kibernetske kriminalitete je njena pojavnost v dozdevno povsem drugi, virtualni realnosti, kjer naj bi bili vsi videni ali sliani objekti zgolj simbolni; niso niti fizini niti niso nujno reprezentacije fizinih objektov, ampak so lahko tudi simbolizacije objektov, ki so skonstruirane v tej realnosti. V Baudrillardovem jeziku gre za simbolne reprezentacije drugega reda.359 Virtualno realnost tako oznaujeta fizina, geografska loenost udeleencev in to, da namen njihovega sodelovanja ni nujno doloen vnaprej, ampak je lahko povsem nov in se vzpostavi ele v virtualni realnosti.360 Specifina komunikacija, ki je bistvena za preuevanje kibernetskega prostora, rui zvezo med fizinim kontekstom in drubeno situacijo; as in prostor sta transcendirana, komunikacijo oznauje anonimnost priklopljencev, loenih od telesa, kar deinhibira, sproa obutja drznosti, osvobojenosti in nezmotljivosti. V tem smislu je kibernetska realnost podpornik narcisistine kulture (Lasch) oziroma patoloke narcisoidnosti kot najbolje prilagojene osebnostne strukture v postmoderni drubi (iek). Internet je performans, spektakel, kjer se predstavljamo poljubno in na novo izumljamo. Je ekran za projekcijo nae podobe, prostor samokreacije in naracije o samem sebi, a funclub to oneself (Di Giovanna), zvezan s principom uitka in postmoderno potroniko kulturo.

Francoski sociolog, poststrukturalist Jean Baudrillard, je avtor vzporednih umetnih resninosti, konceptov kloniranja, implozije, simulacije, hiperrealnosti. Za njegov pojem hiperrealnosti je znailno, da ta ni nerealna, temve tista realnost, ki je realneja od samega realnega, je uinek stvari, postavljenih v umetno stopnjevanost, v ekstatino potenco. Hiperrealno tako sodi na podroje simulacije (same) simulacije. Baudrillard loi tri redove simulakra: 1. naturalistine simulakre, osnovane na podobi, ki ciljajo na povrnitev ali na idealno stvaritev narave po podobi Boga; 2. produktivne simulakre, osnovane na energiji, moi, njeni materializaciji s pomojo stroja; 3. simulakre simulacije, osnovane na informaciji, modelu, kibernetski igri z namero totalnega nadzora. Glej Baudrillard 1999: 143 in nasl.
360

359

Praprotnik 2003: 6.

113

Osvobojenost od telesnosti naj bi v kibernetskem prostoru zagotavljala emancipacijske uinke. Tako psihologi kibernetskega prostora trdijo,361 da virtualne zmenkarije (angl. on-line dating oziroma cyberdating) osvobajajo udeleence spon telesnosti, zaradi esar se v kibernetskem prostoru poutijo bolj sproene. Zlasti uporabnice on-line zmenkarij naj bi se v tem prostoru poutile bolj prijetno, saj naj bi lae odpravile strah, ki je povezan z zavrnitvijo, po drugi strani pa se lahko tudi odmaknejo od hegemonskih imeprativov enske spolne vloge (lahko so na primer bolj agresivne). Na prvi pogled torej kibernetski prostor vsebuje pomemben osvobajajo potencial. Po drugi strani je oitno, da pravi problemi v razmerju moi (v tem primeru med spoloma) e vedno ostajajo nereeni. Dekleta se s prikrivanjem telesnosti ne znebijo samega diktata estetskih zapovedi v kibernetskem prostoru, saj tudi v on-line zmenku pogosto reproducirajo zunajkibernetske hegemonske vzorce lepega spola (na primer tako, da se opisujejo kot vitke). Diktat estetskih zapovedi in enske spolne vloge tako udejanjajo na prikrit nain, kar vodi v reprodukcijo (in ne odstranitev) seksizma. Kako potem kae oceniti zatrjevano vejo stopnjo osvobojenosti uporabnikov v kibernetskem prostoru? V kibernetski realnosti se vzorci, vrednote, stereotiopi in predsodki iz resninega sveta v veliki meri reproducirajo, po drugi strani pa udeleence kibernetskega prostora telesnost ne predeterminira. V tradicionalni vrednostni optiki obstaja nek zamrznjen konglomerat ponotranjenih vzorcev, vlog, shem, stereotipov, vrednot, ideologije, ki jo subjekt dojema za svojo. V kibernetskem prostoru pa subjekt spozna, da identiteta ni nekaj vnaprej doloenega, kar se pridobi z rojstvom, temve je nekaj, kar (vsakodnevno) v interakciji z drugimi vedno znova (re)definira. Kibernetski prostor tako razblini preprianje, da obstaja neka ontoloko dana identiteta. V tem smislu Turkle362 izpostavlja dve monosti, kako se sooiti s teavami iz resninega sveta v kibernetskem svetu: na nain udejanjanja (angl. acting out) ali predelave (angl. working through). V prvem primeru subjekt zgolj sledi ubeniki logiki in udejani teave resninega sveta v kibernetski realnosti. V drugem primeru pa uporablja kibernetski prostor, da ozavesti nekonsistentnosti v lastnih identifikacijah in jih predela. V tem primeru tako lahko raunalniki zaslon (kibernetska realnost) deluje kot psihoanalitik, saj prek njega suspendiramo simbolna pravila, ki vodijo in urejajo nae aktivnosti v resninem ivljenju in tako pozunanjimo potlaene vsebine, s katerimi se sicer nismo zmoni sooiti. Kibernetsko realnost lahko razumemo na tri naine. Po prvem pogledu je to mesto subjektove psihine regresije. V njej posameznik nazaduje v predsimbolno psihotino stanje in se stopi z materinsko Stvarjo. Kibernetski prostor po tem pogledu ni mesto osvoboditve posameznika, temve mesto zasunjenja. Realno se prekrije z imaginarnim, ki je po lacanovski psihoanalizi mesto uivanja, domiljije in fantazije, ter hkrati psihotinega stanja, v katerem posameznik postane suenj lastnega uitka.363
361 362 363

Glej Clark, 1998. Turkle 1997: 138.

Tovrstno privlanost kiberprostora ponazarja kiberpankovski prvenec Nevromant: Caseu je bilo tiriindvajset let. Pri dvaindvajsetih je bil eden najboljih kavbojev v Sprawlu. ...

114

Drugi pogled na kibernetsko realnost poudarja osvobajajoe zmogljivosti kiberprostora. V kibernetskem prostoru lahko zavzemamo razline identitete, kar nas osvobaja prijema patriarhalnega zakona in biolokih okovov. Ta pogled spodbuja ideologijo ustvarjanja samega sebe in iskanja odgovora na subjektovo dilemo o lastni identiteti. Gre za prehod od strukturne simbolne kastracije k novi post-ojdipski libidinalni ekonomiji. V to skupino sodijo tehnini navduenci in drugi apologeti kibernetskega prostora, ki jih drui mistino/religiozna vizija o bolji prihodnosti v kibernetskem prostoru. Ta utelea ideologijo in mite neoliberalizma, mit o neskonnih monostih in nepretrganem razvoju vsega lovetva.364 Po tretjem pogledu na kiberprostor navedena pogleda na kibernetski prostor zgreita poanto, ker danes Drugi ne obstaja ve.365 Kibernetski prostor ne more nadomestiti velikega Drugega, lacanovske oznake za simbolni red, ki je sestavljen iz jezika, institucij, ritualov, ter ne omogoa razreitve naih dilem. Je zgolj protiute umika velikega Drugega, ki obstaja v Realnem. Vero v velikega Drugega v Realnem pa iek366 oznai kot definicijo paranoje. Gre za nezaupanje v red simbolnih funkcij, zdrueno z vero, da obstaja neki Drugi (od) Drugega, ki vlee niti naega dogajanja. Kibernetska identiteta Kdo smo, ko smo on-line povezani na internet?367 Virtualno realnost in komunikacijo med udeleenci virtualnega prostora e vedno dojemamo kot (preteno) anonimno.368 Virtualna realnost omogoa uporabniku nastanek virtualne identitete, ki jo oblikuje po lastnih eljah internet je laboratoriji za konstrukcijo identitete (Turkle), je prizorie, kjer lahko vsakdo udejani svoj resnini jaz, elje in fantazije. Uporabnik pusti lastno identiteto, ki jo ima v vsakdanjem svetu v sobi, kjer je raunalnik. Kibernetska identiteta je tako razumljena kot nekaj, kar odraa nae (bolj)

Zaradi mladosti in sposobnosti je bil skoraj ves as v stanju adrenalinskega vzburjenja, prikljuen na predelan kiberstolp, ki je projiciral njegovo breztelesno zavest v skupno halucinacijo, matriko. Gibson 1984: 9 (poudarki A.Z.).
364 Poglavitni mit raunalnike komunikacije je, da bo ta pomenila epohalno transformacijo subjektove izkunje. Subjekt bo lahko transcendiral as, kar se kae v koncu zgodovine (Fukuyama), transcendiral bo prostor, kar se kae v koncu geografije, in mo, kar se kae v koncu politike in ekonomije (nastanek t. i. mrene ekonomije). Mosco ugotavlja, da so bila tovrstna priakovanja investirana e pred vznikom raunalnike revolucije v telegrafsko revolucijo, v revolucijo elektrike, telefona, radija in televizije. Vse te revolucije so neko inspirirale velike vizije o drubeni transformaciji, danes pa vsi ti tehnini doseki niso ve sublimni. To pa po njegovem mnenju ne pomeni, da nimajo drubene in ekonomske moi. ele takrat, ko te tehnologijo prenehajo biti sublimne mitoloke ikone in vstopijo v prozaien svet banalnosti, postanejo pomembne sile za drubene in ekonomske spremembe. Po Mosco 2004: passim. 365 366 367 368

Po iek, 1997. Ibid. Jones 1997: 9. O mitu o anonimnosti na internetu glej Zavrnik, 2008.

115

resnino sebstvo, tam smo lahko konno pri sebi in odvremo maske, ki jih nosimo v resninem svetu. Ta pogled na kibernetsko identiteto spregleduje dejstvo, da internet kljub vlogam, ki jih igramo na njem, omogoa obdrati nao samopodobo iz resninega sveta.369 V virtualni podobi, ki jo izgradimo na internetu, odkrivamo vidike nae identitete, ki si jih v resninem ivljenju nikoli ne bi upali niti priznati. Kibernetski prostor sproa deinhibicijski efekt (Suler), elektronski id dobi krila,370 kar omogoa sproiti nao temno stran in povnanjiti ves libidinalen potencial.371 A sprejem tovrstnih vidikov identitete bi vodil v dezintegracijo nae biti. Podoba, ki jo gradimo v virtualnem prostoru, je zato zunanja in loena od resninega mene, a ne zato, ker bi bila bolj resnina. Takrat nismo bolj pri sebi, temve smo lahko drugi in vsaj za kratek as pozabimo nase, se odpoijemo od nenehnega stika s samim seboj. Preskok v kibernetsko (digitalno) identiteto razkriva naravo tega, kaj identiteta sploh je. Naa sicernja identiteta je razgaljena kot nestalna, kontingentna. Identiteta ne obstaja kot ontoloka kategorija, nekaj, kar je v lovekovi naravi e v trenutku njegovega rojstva. Obstajajo le mehanizmi, ki posameznikom ponujajo razline identitete, in s tem povezani mehanizmi, ki subjektom ponujajo razloge za sprejemanje doloenih identitet. Postopki proizvodnje identitete se nikoli ne konajo. Bistvo identitete je ravno v njenem revidiranju, (samo)zanikovanju in redefiniranju, ki poteka ad infinitum. Identiteta je proizvod interakcije, diskurza in komunikacije, zato vsaka diskurzivna situacija zahteva od nosilca, da vedno znova zavzame svojo identitetno pozicijo. Primer kibernetskega prostora tako jasno kae, da je petrifikacija identitetne pozicije fikcija, saj je identiteta v bistvu nekaj tujega subjektu, nekaj, kar ni povsem njegovo. Identiteta je zato lahko zgolj drubeni proizvod, skupinski projekt (Crawford), projekt biti specifina oseba (Clarke). Vpraanje identitete je ena izmed glavnih tem postmoderne teorije, po kateri je subjekt razsredien, fragmentiran, brez stalne in trdne identitete. To ne pomeni, da v prejnjih obdobjih identiteta ni bila problematizirana,372 a ni bila v tolikni meri predmet dvoma, saj drubeni red ni dopual in omogoal radikalno druganih preivetvenih strategij posameznikov. V tem oziru je zato kljuno preuevati mehanizme, ki med seboj tekmujejo in posameznikom vsiljujejo posamine identitete. Eden izmed takih mehanizmov je tudi ideologija o osvobajajoem potencialu kibernetskega prostora, v katerem lahko posameznik postane to, kar v resnici je. Ker z identifikacijo z

369 370 371 372

Po iek 1999b: 127 in nasl. Turkle 1997: 137, op. 15. iek 1999b: 137.

V kiberpankovskem romanu Nevromant Williama Gibsona je vpraanje identitete prikazano na naslednji nain: Prav ni ne pomeni, e gresta vidva z Gladkim e tako globoko s tistim kitajskim virusom, e tale zadeva ne slii prave besede. In kakna je ta beseda? Ne vem. Lahko bi rekel, da me to, da ne vem, prav doloa, ker ne morem vedeti. Sem tisto, ki ne more vedeti besede. Tudi e bi ti vedel in bi mi povedal, jaz ne bi mogel vedeti. Tako imam vse zvezano. Nekdo drug jo mora zvedeti... Kaj se zgodi potem? Potem mene ni ve. Neham obstajati. Gibson 1984: 189.

116

doloenimi identitetami subjekt ne postaja vedno bolj on sam, se zastavlja vpraanje, kdo je potem ona ali on (kot takna ali kot taken)? Lacanovska psihoanaliza odgovarja, da identiteta subjektu ni lastna in ni njegov sestavni del, toda ravno ta neustreznost identitete s subjektovim resninim bistvom je konstitutivna za vznik samega subjekta. Ravno, v kolikor subjekt ne pride do sebe, postaja subjekt. Subjekt je radikalno odtujen od samega sebe. Zato Lacan373 pojmuje jaz kot instanco samoprevare, samoodtujujoo instanco, prek katere subjekt postaja tuj samemu sebi. Ta proces premikanja med mnogoterimi identifikacijami predpostavlja neke vrste prazno vez, ki omogoa preskok iz ene identitete v drugo ta prazna vez je ravno subjekt.374 Kibernetski prostor tako razgali identiteto. Ta ni trdna, temve fluidna, amorfna in vedimenzionalna in zato so mogoe multiple identitete, identitetne spremembe in manipulacije. Tatvina identitete Veliki pomen identitete v kibernetskem prostoru se kae v kriminologiji v pojavu tatvine identitete (angl. identity theft) oziroma identitetne prevare (angl. identity fraud). Pri tatvini identitete gre za krajo osebnih identifikacijskih informacij in njihovo fraudolentno uporabo v (obiajno) pridobitnike namene (na primer pridobitev zneska posojila, ki pa ga mora odplaati okodovani). Za (kazensko)pravno operacionalizacijo pojma identitete kar pomeni uvajanje pojma tatvine identitete je potrebno diverzificirati njegove pomenske odtenke. V tem smislu je mogoe razlikovati ve vrst identitete: individualno identiteto, drubeno identiteto in pravno identiteto.375 Individualna identiteta je subjektivna konstrukcija sebe, soustvarjena z refleksijami drugih in v posameznikovih interakcijah z drubenim redom. Drubena identiteta je povezana z nainom, kako posameznik predstavlja sebe v drubi, kar jo loi od individualne identitete, ki je odvisna zlasti od naina, kako je posameznik dojet v drubi. Na ti dve identiteti lahko tatvina identitete vpliva, eprav teh dveh identitet v kazenskopravno smislu ni mogoe ukrasti. Ukrasti je mogoe le pravno identiteto. Ta je za razliko od prvih dveh precej trdna, saj gre pri njej za skupek karakteristik in znakov, ki omogoajo odgovor na vpraanji: Kdo je ta oseba? in Ali je to ista oseba?.376 Glede na intenzivnost neujemanja med individualno identiteto in pravno identiteto v teoriji razlikujejo med ve vrstami tatvine identitete. Zlorabo informacij specifinih za doloeno osebo, z namenom prepriati druge, da gre za to osebo, je mogoe

Odtujitev subjekta Lacan locira v fazo nastajanja jaza, t. i. fazo zrcaljenja. Glej Benvenuto, Kennedy 1986: 145.
374 375

373

Po iek 1997.

Tako Emily Finch, What a tangled web we weave: identity theft and the Internet. V Jewkes 2003: 87.
376

Glej Torpey 2000: 166.

117

tipologizirati glede na tri spremenljivke:377 1. trajanje, 2. stopnjo poglobljenosti oziroma intenzivnost posega v rtvine osebne informacije in 3. motivacijo storilca. Glede na trajanje zlorabe povezane z ukradeno identiteto gre lahko za enkraten dogodek ali za dalj asa trajajoo zlorabo. Stopnja intenzivnosti posega je glede na mnoico podatkov, zbranih o posamezniku, v informatizirani drubi vedno veja (na primer banni in finanni podatki, zdravstveni in socialni podatki), tako da lahko loimo med totalno tatvino identitete, ki je obiajno trajna in s katero subjekt zane novo (pravno) ivljenje, ubeniko tatvino identitete ali delno tatvino identitete, ki je obiajno zaasna in se nanaa le na nekatere vidike ivljenja (na primer nakup blaga s tujo kreditno kartico). Za zaito pred tatvino identitete je treba uporabiti identifikacijsko tehnologijo. Ker pri transakcijah v kiberprostoru manjkajo sekundarne informacije (na primer pri nakupu s kreditno kartico osebo vidimo in sliimo), je te informacije pri transakcijah potrebno posebej dodati. Gre torej za verifikacijo (ideja digitalnega podpisa) in ne za odkrivanje identitete. Identifikacijska tehnologija temelji na ideji, naj tatvino identitete preprei nekaj, kar poseduje le zadevna oseba (na primer kreditna kartica) ali/in nekaj, kar le ta oseba pozna (na primer PIN koda Peronal Idenitiy Number) ali kar njene nespremenljive in neponovljive fizine lastnosti (na primer prstni odtis).378 Paradoks je seveda v tem, da tovrstna identifikacijska tehnologija sloni na obsenih bazah osebnih podatkov, s imer deluje kot pospeevalec karceralne informacijske mree.379 Tatvina identitete je bila ob koncu 20. stoletja oznaena kot najhitreje rastoa kriminalna dejavnost (na primer zlasti pri on-line finannem poslovanju). Glede na to, da informacije iz preteklosti danes vztrajajo, eprav bi bile sicer pozabljene, in da informacijska tehnologija omogoa vedno hitrejo obdelavo vedno veje koliine osebnih podatkov, se prilonosti za storitev tovrstnih kaznivih dejanj poveujejo. Informacijska revolucija je proizvedla informacijske karceralne mree, ki postajajo vedno bolj goste in ustvarjajo strukturne pritiske k nastajanju vedno novih osebnih podatkov. Poveane zahteve po identifikacijah so zato neposredni vzrok poveanja tevila tatvin identitete. Ta etos identificialosti in nenehnega preverjanja identitete, ki je povezana z nadzorstvenimi aspiracijami regulatorne moderne drave, ustvarja vedno ve osebnih podatkov in evidenc: vasih antropometrija (merjenje telesa), danes pa obvezno fotografiranje obraza, registracija rojstev, smrti, skupnega ivljenja, prebivalia, potovanj, prehodov skozi razne vmesne toke natanno razdeljenega prostora itn.380 Skunjave po zbiranju podatkov so danes veje, zlasti biometrija (t. i.

377 Tako Emily Finch, What a tangled web we weave: identity theft and the Internet. V Jewkes 2003: 90. 378 Glej Davies 1994.

Daljnosenost zlorabe zbranih podatkov je najbr najbolj oitna pri podatkih o DNK, ki omogoa zanesljivo identifikacijo, saj gre pa za podatke o vsebini genetinega profila osebe, kar pa na drubeni ravni lahko vodi k stratifikaciji in diskriminaciji na podlagi sumljivih genov, v genetini elitizem in orwelovsko dravo.
380

379

Glej Torpey 2000: 19.

118

znanost na pohodu) omogoa merjenje prstnih odtisov, oesnih mrenic, DNK, geometrijo rok (preslikavanje dlani),381 kar vse vodi k privlanosti tatvine identitete. Veina pravnih ureditev ne pozna tatvine identitete kot samostojnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da je to dejanje mogoe pravno kvalificirali kot goljufijo. V pravnih ureditvah, kjer je tatvina identitete samostojno kaznivo dejanje, pa je ta vezana na storilev namen, da uporabi osebne identifikacijske podatke za storitev kaznivega dejanja (takna je ureditev po Theft and Assumption Deterrence Act iz 1998 v ZDA) ali pa je usmerjena na premoenjske posledice, ki jih utrpi rtev (takna je ureditev po Theft Act iz leta 1968 v Veliki Britaniji). Vpraanje zato je, ali v kiberprostoru (laboratoriju za konstrukcijo identitete) potrebujemo posebno pravo o identiteti? Pravo o identiteti? Danes najbolj pogosta oblika digitalne identitete je elektronski potni naslov. Ker je elektronska pota postala e vsakodnevno komunikacijsko sredstvo, se pomen on-line identitete poveuje. Zakonodajalevo centralno pravo o identiteti ali listina svoboin zaradi kontingentne narave identitete skoraj ni mogoa, mona pa so zasebna pravila, pravila uporabnikov, ki so odvisni od nemotenega upravljanja z on-line identiteto. Danes imajo on-line identitete v lasti posredniki podjetja, ki ustvarjajo kibernetske prostore, podjetja, ki ustvarjajo spletna socialna omreja,382 prostore za igre383 oziroma zasebne splete. Ti posredniki so zakonodajalci z lastnimi pravili, so lastniki informacij (vkljuno s slikovnim gradivom), ki jih puamo pri njih (na primer na spletnem socialnem omreju) in imajo pravico do izklopa posameznega uporabnika zaradi kritve pravil uporabe. Imajo torej mo, ki je analogna kapitalni (smrtni) kazni v fizinem svetu. Ker so ponudniki dostopa do interneta in spletnih storitev zasebniki oziroma velja v razmerjih do uporabnikov zasebno pravo,384 je uporaba sile v kiberprostoru zasebnopravna zadeva. To diverzifikacijo javnega in zasebnega pospeuje tudi vedno veja privatizacija interneta in zasebniko upravljanih mre, ki naj prepreijo vstop nezaelenim vsebinam (na primer virusom, neelenim potnim sporoilom,385 vohunski programski opremi386). Tudi na podroju kibernetskega prostora se na ta nain
381 V ZDA deluje po tem naelu letaliki sistem INPASS (angl. Immigration and Naturalisation Passenger Accelerated Service System) za hitreje vkrcavanje, pri katerem potnik vstavi pametno kartico, v kateri je shranjena slika njegove dlani, svojo dlan pa poloi na skener e se podobi ujemata, lahko potnik nadaljuje pot. Sistem je prostovoljen. Zaenkrat. 382 383 384

Na primer Facebook. Na primer Everquest.

V primeru Noah v. AOL Time Warner, Inc., 261 F. Supp.2d 532 (E.D.Va. 2003) je tonik trdil, da AOL (America Online) kri njegove pravice iz 1. amandmaja s tem, ko je zaprla njegov raun kot odgovor na njegova pro-islamska sporoila; sodie je odloilo, da AOL ni dravni organ in se zato nanj 1. amandma ne nanaa.
385 Angl. spaming (poiljanje nezaelenih reklamnih sporoil) ali flooding (potni napad ali zasutje potnega predala s sporoili). 386

Angl. Spyware.

119

s filtriranjem ustvarjajo enklave, ograjeni vrtovi s privatno upravo, ki med seboj tekmuje za klientelo. Oblikovanje identitet v fizinem svetu se razlikuje od oblikovanja identitete v virtualnem svetu v vlogi skupnosti. V fizinem svetu je vloga skupnosti implicitna, skrita, medtem ko v virtualnem svetu to oblikovanje identitete s strani skupnosti v celoti postane eksplicitno. Bogovi online sveta so tako ljudje, ki vodijo ta svet in oblikujejo kode, zato se v teoriji v glavnem zavzemajo za kolektivno lastnitvo on-line prostora. Kibernetske skupnosti V kibernetski realnosti udeleenci oblikujejo kibernetske skupnosti. Te skupnosti naj bi bile drubeno dovrene monosti bivanja, ki ponujajo lagodneje in (skorajda) udeno ivljenje, monost, da decentralizirane mree omogoijo posameznikom povezavo in izgradnjo transparentnega politinega sistema brez birokratske dravne oblasti. Taken je pogled zagovornikov osvobajajoega potenciala kibernetskega prostora. Vendar danes vedno bolj postaja jasno, da tehnologija, ki naj bi nam v prvi vrsti izboljala kakovost ivljenja, slabi kakovost naih socialnih vezi in skupnosti. Atomiziranost in razmeroma visoka stopnja izoliranosti posameznika v postmoderni drubi na eni in narava loveka kot socialne ivali na drugi strani v kibernetskem prostoru vodijo uporabnike k oblikovanju skupnosti. Gre za lakoto po skupnosti, ki jo zane lovek graditi, takoj ko se mu odpre nov prostor, za strah pred praznim prostorom nepripadanja, grozo pred padcem v Lacanovo Realno oziroma Freudovo grozljivo (Das Unheimliche). Druga plat mnoine uporabe raunalnikov je diametralno nasprotna.387 Oblikovanje kibernetske skupnosti namre e vedno reducira posameznike na izolirane in osamljene v monitor bolee monade. Te skupnosti, oblikovane znotraj raunalnike strojne opreme, na koncu koncev niti ne vedo, s kom komunicirajo: z resnino ali neresnino osebo, dravnim agentom, ki zdruuje ve resninih oseb hkrati, morda raunalnikim programom. Kibernetske skupnosti so s kriminolokega vidika zanimive zaradi relativizacije konvencionalnih moralnih imperativov, transformacije deviantnih ravnanj v nedeviantna, njihove normalizacije in destigmatizacije storilcev. Uporabniki, ki bi bili sicer v fizinem ivljenju ogroeni, zlasti statusno ali identitetno, imajo v kibernetskem prostoru monost, da se poveejo in oblikujejo lastne skupnosti.388 Na ta nain se
387 388

Tako iek 1999b: 138.

Na primer, spletna stran Punternet, ki povezuje uporabnike storitev prostitutk (glej Jewkes 2003: 4151) ali skupnosti za sklepanje paktov smrti po internetu na Japonskem (t. i. cyber suicides). Pri slednjem gre za fenomen, ko se poveejo v skupine (27) ljudje, ki si niso blizu in prebivajo v razlinih predelih drave, z namenom, da skupaj naredijo samomor. V skupini predvsem zato, ker jim je tako laje in je manj verjetnosti, da si bodo premislili v zadnjem trenutku. Gre za specifinost japonske kulture, ki pretendira k hierarhini organiziranosti, tako da se oblikujejo ibke individualne identitete. Reakcije policije na Japonskem so panine, tako da zapirajo spletne strani, kar pa nima smisla, ker si uporabniki pomagajo s stranmi, odprtimi na serverjih v tujini. Paradoksalnost tovrstnih skupnosti je tudi v tem, da tovrstne strani postajajo forumi za pomo ljudem v stiski, ki tako dobijo prostor, kjer lahko spregovorijo o svojih teavah.

120

obiajno dojete transgresivne prakse prelevijo v drubeno sprejemljivo razvedrilo. Informacije kroijo v teh skupnostih brezplano, zato so v tem smislu izvorno zveste internetni ideji o darovalni ekonomiji (angl. gift economy, Rheingold), po kateri nobena programska reitev ni bila namenjena materialnemu okorianju posameznega programerja, temve programski (hekerski) skupnosti, kamor je programer posredoval svoj izdelek v morebitne dopolnitve (ideja odprte kode). Suspenz konvencionalnih moralnih imperativov ne pomeni, da kibernetske skupnosti nimajo pravil. Oblikujejo si lastna minimalna etina pravila primernega obnaanja (angl. netiquette). Regulativna funkcija v kibernetskih skupnosti poteka na ve nivojih. Demokratini potencial teh skupnosti se kae v veliki vlogi uporabnikov (angl. netizens), samoregulaciji in na ta nain oblikovanem kolektivnem etosu. Pomembno regulativno vlogo ima tudi industrija (zlasti proizvajalci zaitne programske opreme) in druge interesne skupine. Vloga represivnih dravnih organov je pri zagotavljanju reda v kibernetskem prostoru obutno manja. Wall389 tako ugotavlja, da se skrb za red (angl. policing) v kibernetskem prostoru izvaja prek tevilnih mehanizmov, akterjev in njihovih zdruenj. Nadomeajo jo vozli omrene internetne vladavine oziroma nadzorstvena mrea (angl. surveillante assemblage),390 ki jo sestavljajo: (1) internetni uporabniki in njihove skupine, ki imajo na voljo razline sankcije, od cenzure do izloitve problematinih posameznikov iz virtualnih skupnosti; (2) upravljavci virtualnih skupnosti (na primer moderatorji v otrokih klepetalnicah); (3) ponudniki internetnih storitev, ki zagotavljajo red s pogodbeno vladavino, (4) korporacije in drugi veji uporabniki, ki imajo lastne e-varnostnike, (5) nevladne hibridne (javno/zasebne) organizacije (na primer Internet Watch Foundation v Veliki Britaniji), (6) vladne (nepolicijske) slube (na primer carina in pota) in ele nazadnje (7) policija. Razlenjena narava interneta se na podroju zagotavljanja reda v kibernetskem prostoru odraa v tem, da drava nima monopolne nadzorstvene vloge. Poleg tega, da ta veagencijska in ezsektorska partnerstva in koalicije nadomeajo dravno kazenskopravno justico, je pomembno tudi nadomeanje nadzora druge vrste. Bolj ko (doloeno) kriminalno vedenje postaja odvisno od tehnologije, bolj uinkovito ga je mogoe nadzorovati prav s to isto tehnologijo. Ta splona ugotovitev konkretno pomeni, da je kibernetski prostor, ki ga tehnologija ustvarja, tudi tehnoloko mogoe spremeniti do te mere, da kritve niti tehnino niso ve mogoe. Kot meni Lessig,391 v tem prostoru je (raunalnika) koda pravo (angl. Code is Law). Ta doloa meje mogoega in dovoljenega. Danes razline tehnoloke reitve omogoajo razinenirjenje (angl. engineering-out) kritev. Zittrain392 zato utemeljeno opozarja, da smo pria zaetku konca svobodnega kibernetskega prostora in generativne raunalnike opreme. To pomeni osebnih raunalnikov, ki so dopuali legitimne rabe in tudi zlorabe. A ravno takna odprta oprema je omogoila informacijsko revolucijo in dovolila vkljuitev razlinih proizvajalcev strojne in programske raunalnike opreme v skupni razvoj.
389 390 391 392

Wall, 2007. Haggerty, Ericson, 2000. Lessig, 1999. Zittrain, 2008.

121

Kibernetske skupnosti so zaradi demokratinih zmogljivosti preivetvene strategije pripadnikov raznovrstnih manjin. Transgresije brez kode za identiteto in status, pohodi v drugost in komuniciranje v anonimnih klepetalnicah omogoajo reevanje obraza (angl. saving face), ter so prostor za vajo drubenih vlog, ki jih bodo uporabniki morda kasneje igrali v resninem ivljenju. A internet je v rabi dihotomen, demokratien in perverzen hkrati. Hkratna demokratinost in perverznost interneta, ki (po)ustvarja drubene neenakosti iz resninega sveta v virtualnem prostoru, je dobro razpoznavna na primeru uporabe on-line pornografije393 in prostitucije.394 Prostitucija v kibernetskem prostoru naj bi pomenila monost drugane razporeditve moi pri plaanem seksualnem delu, monost za novo reprezentacijo in vejo kontrolo ensk pri samoreprezentaciji. Enako naj bi uinkoval dostop do pornografskega gradiva on-line, saj naj bi enske dobile dostop do vsebin, ne da bi se jim bilo treba razgaliti, tvegati stigmatizacijo in fizino ogroenost. Taken dostop naj bi omogoal razvoj vsebin, ki predstavljajo enske libidinalne interese. Anonimnost in monost eksperimentiranja v varnem zavetju doma, osvobojenost od drubenih zapovedi telesnega videza, naj bi enskam omogoile osvobajanje od patriarhalnih spon. Vendarle oba pojava, on-line pornografija in prostitucija, kaeta na perverzno naravo interneta. On-line pornografija predstavlja nevarnost, da dobijo dostop do teh vsebin tudi otroci, poveuje in olajuje pa tudi razpeevanje otroke pornografije. Feministke ugotavljajo, da se na internetu perpetuirajo neenakosti iz resninega sveta. Ne nazadnje se zastavlja vpraanje, kdo ima sploh dostop do interneta? Veinoma so to normalni, potroniko naravnani pripadniki srednjega razreda drav zahodnega kulturnega kroga, ki jim je bila komercializacija interneta v 90. letih prejnjega stoletja tudi namenjena. Internetne vsebine so tudi jezikovno in vrednostno evropocentrine, prav takne pa so tudi upravljavske strukture interneta.395 Za kibernetske skupnosti je znailen tudi pojav ustvene inflacije (Jones). Udeleenci kiberprostora sklepajo med sabo veliko poznanstev (na primer v internetnih

393

Po nekaterih ocenah so bile pornografske storitve zagonsko gorivo komercialne rabe Povzemam po Jewkes 2003: 36 in nasl.

interneta.
394 395

Forum za internetno upravljanje (Internet Governance Forum IGF) je bil ustanovljen, da bi vkljuil tevilne zainteresirane delenike (angl. stakeholders) v upravljavske strukture interneta. Afrike in arabske drave ter Kitajska so namre z delovanjem ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers), neprofitne organizacije, ki deluje pod kalifornijskim pravom in na svetovni ravni nadzira sisteme internetnih edinstvenih oznaevalcev, od njegove ustanovitve dalje nezadovoljne. ZDA ima tevilne vzvode moi, da ga obvladuje. Internet zanje ni nikoli pomenil novega demokratinega prostora in drugane svetovne porazdelitve moi, temve zgolj novo obliko izkorianja, ki ga izvajajo drave prvega sveta nad preostalim svetom. Kakna je vloga ICANN? Na primer, e elimo na internetu dosei drugo osebo, moramo v raunalnik vpisati naslov, tj. ime ali tevilko. Ta naslov mora biti edinstven, tako da raunalniki lahko najdejo naslovnika, da podatki prispejo do cilja. ICANN pa koordinira te edinstvene oznaevalce po celem svetu. Glej URL: http://www.icann.org/, 1.12.2008.

122

socialnih omrejih,396 v klepetalnicah,397 s sodelovanjem na forumih), za te odnose pa je znailna ustveno ohlapna povezava. Monost hitro najti novega prijatelja namre spodbuja udeleence v kibernetskem prostoru k temu, da znanstva hitro sklepajo in prav tako hitro opuajo.398 To omogoa narava skupnosti, ki je doloena le z besedno in (selektivno) slikovno ravnjo. Udeleencu, ki vstopa v skupnost, njegov poloaj in njegova vloga nista preddoloena. Tako se ustvarja obutek, da posameznik ne pripada skupnosti, temve, da skupnost pripada posamezniku.399 Po drugi strani pa ravno ta mnoinost osebnih vezi onemogoa sklepanje trdnih osebnih vezi. Temeljna za osebno vez je ravno njena izkljuevalna narava ko smo z vsemi hkrati, v bistvu nismo z nikomer. V kibernetski skupnosti smo pria pojavu komercializacije emocionalnosti in intimnosti, ki se kae pri storitvah, povezanih z iskanjem partnerja (angl. on-line dating oziroma cyberdating) in tudi otrok za posvojitev. Problemi obstojeih drub (patriarhalnost, kolonializem) se tako prenaajo in perpetuirajo tudi v kibernetskem prostoru. Znailnost kibernetskih skupnostih je nadalje tudi preoblikovanje jezikovne rabe, ki je nasledek omejenosti komunikacije na pisano besedo. V obiajni neposredni kumunikaciji namre sogovornik spremlja e kopico drugih neverbalnih sporoil, ki mu jih sporoevalec hote ali (pogosteje) nehote sporoa. V kibernetskem prostoru se zato razvijajo dopolnitve (ali nadomestitve) besedilne komunikacije. V jeziku zaradi potrebe po hitrosti sporoanja idej in misli zlasti v sinhroni komunikaciji (angl. realtime chat) prihaja do skrajevanja besed in pisanja inicialk (na primer BTW (by the way) mimogrede, C U (see you) se vidimo, R (are) si/ste). Besedam se pogosto dodajajo reprezentacije psihinih stanj (na primer smileys smeki, kot so: za nasmeh ali za alost). Poleg sprememb v medsebojni komunikaciji je za oblikovalce virtualnih skupnosti in spletnih storitev zanimiva interakcija uporabnikov s samo tehnologijo. Raziskovalci prepoznavajo znailnosti lovekega odzivanja na tehnologijo, kot da bi lo za interakcijo med ljudmi. Z raunalniki se tako pogovarjamo, jih rotimo, malikujemo. Nass in Brave400 pokaeta, zakaj morajo oblikovalci informacijskih proizvodov upotevati te lastnosti nae interakcije s stroji. V knjigi Wired for Speech ugotavljata, da se ljudje odzivamo na glasove, ki jih spuajo nove tehnologije, tako kot bi se odzivali na resnine ljudi in da se v taknih sitaucijah obnaamo tako kot v vsaki drubeni situaciji. Na primer, na enski glas v e-trgovini se odzivamo drugae kot na moki glas, odzivanje tehnologije s lovekim glasom pa dojemamo v doloenih situacijah tudi kot neprimerno in nezaeleno.
Najbolj razirjeni so Myspace, Flickr, Facebook ta je v petih letih (2004 2009) dosegel 250 milijonov uporabnikov, od tega se 120 milijonov uporabnikov vanj prikljui vsaj enkrat na dan. Vir: http://www.facebook.com/press/info.php?statistics, 10.8.2009. Najbolj znan je IRC (Internet Relay Chat) komunikacijski program, ki ga je napisal Jarkko Oikarinen na univerzi v Ouluju na Finskem l. 1988. Bistveno zanj je, da omogoa komunikacijo med ve sto klepetalci hkrati, ki z vzpostavitvijo svojega kanala sami ustvarjajo svoje skupnosti. Ve v Praprotnik 2003: 104. Povpreen uporabnik Facebooka ima http://www.facebook.com/press/info.php?statistics, 10.8.2009. 399 Jones, 1997.
400 398 397 396

120

prijateljev.

Vir:

Nass, Brave 2005.

123

Sklepno
Informacijska tehnologija spreminja tevilne drubene procese, tudi izvrevanje kaznivih dejanj in odzivanje nanje. V tehnoloko ustvarjenem svetu lahko opazujemo naine identifikacije posameznika. Naini konstrukcije kibernetske identitete kaejo, da subjekt (tudi v resninem svetu) ni nikoli sam po sebi dan, ontoloko preddoloen, naraven in zato nikoli neproblematien. Glavni kulturni uinek informacijske tehnologije je, da tehnoloka okolja fragmentirajo sebstvo (Bauman,401 Sennet,402 Barglow403) in subvertirajo tradicionalno pojmovanje subjekta kot unificiranega in neodvisnega suverena. Interakcija med subjektom in tehnologijo vodi naposled v tako intenziven preplet, da bomo pria tehnolokemu izpopolnjevanju bioloke substance loveka. Na primer, da bo za nastop na olimpijskih igrah potrebno opraviti bioloki test, ki naj opredeli naravno bioloko substanco kot predpogoj, da bo udeleenec e tel za loveka in ne kiborg. Teava, ki se je pripetila paraolimpijskemu rekorderju v sprintu, Pistoriusu, ki se je rodil brez kosti pod kolen, in uporablja pri teku pomoni nogi cheetahi. Kot invalidu mu je dopueno nastopanje zgolj na paraolimpijskih igrah, saj mu oitajo t. i. tehnodoping. Problem razlikovanja med kulturo in naravo, ki ga odpira navedeni problem, ni nekaj novega, saj meja med njima ni bila nikoli samoumevna. Kultura je tista, ki doloa, kaj teje za narav(n)o. Kiborgi (kot prispodobe za uinke tehnolokega razvoja) so tako kot enske (kot smo prikazali v prejnjem poglavju) mejna bitja, ki nas opozarjajo na kulturno doloenost pojma subjekt. Subjekt je izum moderne dobe, morda celo, kot pravi nekje Heidegger, izum celotne zgodovine filozofije od Platona dalje. Foucaultev model subjekta je bil e delinkvent z duo. Cilj kaznovanja se je od zadajanja telesnih bolein torture, ki naj oznai telo in javnosti pokae vpis monarhove oblasti v telo, spremenil v nadzorovanje obsojeneve due. Cilj zapora, ki je v 19. stoletju postal prevladujoa oblika kazni, je bil polastiti si esenco obsojenevega notranjega ivljenja. Kontrola nad izgradnjo subjektivnosti je postala glavni vzvod zunanjega nadzora. Kazen je bila v takni drubi namenjena poboljanju, z delinkventom se je bilo treba ukvarjati ga poboljati, rehabilitirati, reintegrirati. Narava vednosti se danes s triumfiranjem informacijske tehnologije, ki je e prodrla v kaznovanje, spreminja. Ker subjekta zunaj drubenega diskurza in drubene prakse ni, ta pa je, vkljuno s kaznovalnimi reformami, posredovana in spremenjena z IT, se tudi podoba delinkventa spreminja. Ta ni ve aktiven delinkvent z duo. Sodelovanje obtoenca v kazenskem postopku na nain, da bi lahko sam vplival na pomen, ki se bo pripisal njegovemu dejanju, je na primer v tehnoloko upravljanih postopkih doloanja kazenskih sankcij z raunalnikimi programi za odmero kazenske sankcije (angl. sentencing information systems) zmanjano na minimum. Taknim kaznovalnim reformam manjka individualizirajoih dimenzij in delinkvent nima ve moi, da bi z lastno izpovedjo vplival na ovrednotenje in drubeni status oitanega mu
401 402 403

Bauman 2000: passim. Sennett 1998: passim. Barglow 1994: passim.

124

dejanja. V postopku kaznovanja, ki je tudi moralnega znaaja, nastopa zgolj e kot objekt regulacije in socialnega ineniringa. Subjektova moralna dimenzija je zanemarjena, pomembna je zgolj tehnino-pravna dimenzija. Glavni oitek delinkventu ni oitek o moralni zavrnosti njegovega dejanja, temve oitek o nedelovanju (angl. non-performance). Ta pozunanjenost prava, ki se zanima zgolj za vedenje, ne pa za posameznikovo notranje doivljanje, je sicer pozitivna pridobitev moderne. A dejansko ta sprememba zaradi opuanja moralne sestavine prava vodi iz subjektivne v objektivno krivdo. Subjekt je postal abstrakcija abstraktnih nael in univerzalistilne etike. Duh asa, ki koprni po objektivnosti in predvidljivosti, poudarja obvladljivost rizinih skupin in ne njihove reintegracije v skupnost. Subjekt je dekontekstualiziran ni umeen v mreo drubenih pripovedi kot pripadnik drubene skupine, z osebno zgodovino in specifino motivacijo. Tehnino-pravna ideologija kategorizacije, ki jo podpira IT, je spremenila naravo oblikovanja vednosti o posamezniku. Delinkvent je zreduciran na kategorino identiteto (Calhoun),404 iz vedimenzionalne entitete je preveden v dvodimenzionalne abstrakcije kot amalgam kaznivega dejanja in predkaznovanosti (Tonry) oziroma generien prestopnik. Nove biometrine tehnologije na primer pri oblikovanju identitet ni ve ne temeljijo na lingvistinih praksah. Telo je tisto, ki ima pravo kodo. loveka identiteta je v teh tehnologijah prevedena v informacijske vzorce. Subjekt je komponenten, standardiziran, dekontekstualiziran in konstituiran v skladu s parametri tehnologije ter procesiran kot informacija. Raba tehnologije v kazenskopravnem sistemu zato spodkopava pojmovanje unificiranega, neodvisnega in suverenega subjekta. Franko Aas405 ga oznauje z oznako digitalni posameznik (angl. data-vidual), ki nadomea individuum (lat. nedeljiv). Njegove zanilnosti so (a) povrina (in ne psiha), (b) uniformnost, (c) a-biografija (prestopek je pomembneji od prestopnikovega ivljenja), () komponentnost, (d) dekontekstualiziranost in (e) sistemsko upravljanje in kategorizacija. Sodobne penalne reforme e odraajo ta duh asa: ker so pojmi dua, psiha in subjekt nemerljivi, jih je treba opustiti. Koherentna in stabilna identiteta ni ve pomembna. S tem pa se opua holistini (humanistini) nain komuniciranja s prestopnikom. Vnaprej opredeljeni dejavniki tveganja so tisti, na katere se usmerjajo akterji kazenskopravnega aparata. Visoko tehnoloko opremljeni zapori niso ve hie korekcije, temve tovarne izkljuevanja (Bauman). V sodobni penalni praksi posameznik ni ve v srediu pozornosti, temve je del aktuarske penologije, po kateri so pomembne kategorije rizine osebe in ne moralno odgovoren posameznik. Baza podatkov kot sodobna kulturna forma (Poster)406 vpliva na konceptualizicije subjektivnosti v kazenskopravnem sistemu, tako da mora biti subjekt predstavljen na nain, ki omogoa IT obdelavo. Oblikovanje subjektivitet je tako v bistvu proces objektifikacije, o posamezniku kroijo disperzne identitete, ki se jih sam niti ne zaveda. To so podatkovne podobe (angl. data-image, Cubitt),407 statistina, dekonstruirana sebstva, ki jih je
404 405 406 407

Calhoun, 1995. Po Franko Aas 2005: 118. Poster, 1996. Cubitt, 1998.

125

mogoe ponovno (in vedno znova) (pre)oblikovati. Statistini posameznik (Garland), ta toka na aktuarski tabeli, nadomesti ednistvenega in neponovljivega posameznika. Rahljanje klasinega razsvetljenskega pojma svobodnega in racionalnega posameznika prihaja v asu informacijske revolucije tudi s strani znanosti o ivljenju (na primer biotehnologije, genetike in nevroznanosti), ki v sodobni drubi pridobivajo vedno vejo drubeno vlogo in simbolno mo. Z informacijsko tehnologijo podprte raziskave lovekove bioloke platforme obljubljajo, da bodo dale odgovore na vena vpraanja o lovekovi naravi, o svobodni volji, ivljenju in smrti in tudi o kriminalnosti, ki naj bi bila (po novem oziroma po lombrozijansko starem) zapisana v samem telesu.

126

6 SOMATINI SUBJEKT: OD FRENOLOGIJE DO GENO- IN NEVROKRIMINOLOGIJE

Biotehnoloka revolucija: vpliv na vednost o subjektu in zloinu

Znanosti o ivljenju in druboslovje: boj med vednostmi Podjetje Advanced Cell Technology je obvestilo javnost novembra 2001, da so prvi na svetu klonirali loveki zarodek v terapevtske namene.408 Podjetje na svoji spletni strani razglaa, da se ukvarja s proizvodnjo lovekih celic, ki jih je mogoe uporabiti za izdelavo rezervnih lovekih delov, da poseduje ve kot 300 patentov s podroja celine terapije in knjinico zarodnih celic za akutne klinine aplikacije.409 Na drugem koncu sveta Kitajska drava preprodaja notranje organe obsojencev, ki jim je bila izreena in izvrena smrtna kazen. iva narava je postala trna nia biotehnolokih podjetij. lovek je postal proizvodno in potrono blago, loveki temelji so vstopili na trg blagovne menjave in lastninjenja. Znanosti o ivljenju (life sciences),410 ki obsegajo bioloke in kemine znanstvene (pod)vede, kot so biokemija, biotehnologija, genetika, molekularna biologija, mikrobiologija, ter razline nevroznanosti (nevrobiologija, nevrokemija, nevrofiziologija, nevrofarmakologija), so doivele nesluten razvoj z uporabo informacijske tehnologije (elektronike in raunalnitva) v zadnjih dvajsetih letih. Informacijska tehnologija ni revolucionirala zgolj komunikacij (na primer z nastankom kibernetskega prostora), temve je revolucionirala tudi nae razumevanje loveka kot biolokega bitja.

Glej The First Human Cloned Embryos. Scientific American, let. 286, t. 1, 2002, s. 44 51. Vir: http://www.sciam.com/article.cfm, 20. september 2006.
409 410

408

Vir: http://www.advancedcell.com/, 20. september 2006.

Definicija znanosti o ivljenju (life sciences) po nekaterih opredelitvah obsega zgolj biotehnoloko podroje, nekateri avtorji pa uporabljajo pojem natural human science. Pojem znanosti o ivljenju je v nadaljevanju uporabljen v smislu pozitivistinih biolokih perspektiv, ki se uporablja v kriminologiji.

127

Zlitje informacijske tehnologije in biologije (t. i. biotehnoloka revolucija), za katero je znailen vstop v mikro- in nanouniverzum bioloke sfere, vodi v zasuk v tekmovalnih oblikah vednosti o subjektu, tudi o zloincu. e smo do sedaj o subjektu preteno razmiljali v filozofskem jeziku (filozofske ole fenomenologije ali filozofije miljenja) in v jeziku drubenih ved (na primer sociologije, kriminologije ali psihologije), smo danes pria razcvetu razlenjevanja subjekta s strani kognitivne znanosti, ki z raunalnikimi simulacijami gradi modele delovanja moganov, ali na primer nevroznanosti, ki poskua povezati psiholoke fenomene s stanji moganov z uporabo nevrolokega preslikavanja in drugih elektrofiziolokih tehnik. O subjektu vse bolj govorimo v jeziku in parametrih znanosti o ivljenju, te naj bi nam posredovale poslednje resnice o tem, kaj lovek sploh je. Rifkin411 zato meni, da industrijska doba prehaja v biotehnoloko, ki jo zaznamujejo molekularni raunalniki (ki zdruujejo anorgansko in organsko naravo), projekti, kot so prebiranje lovekega genoma, kloniranje in druge manipulacije z DNK, razvoj psihotropnih zdravil in vzpon nevrofarmakologije, raziskovanje nevrolokega in biokeminega delovanja moganov in razvoj kognitivne nevroznanosti. Uporaba novih spoznanj o bioloki, kemini in nevroloki podlagi subjekta je za druboslovje e vedno bolj ali manj spekulativna. Splono uveljavljena teza raziskovalcev, ki se lotevajo analize spoznanj znanosti o ivljenju iz drubenopsiholokih in etino-filozofskih izhodi pa je, da gre pri teh odkritjih za kvalitativne spremembe, ki ruijo temelje lovekovega (samo)razumevanja. Odkritje pomanjanega sveta spreminja razumevanje spomina, inteligence, zavesti, svobodne volje in jezika, tj. vseh lastnosti, ki naj bi tvorile lovekovo bistvo. Te lastnosti so sodobne znanosti o ivljenju vedno bolje zmone izraziti v matematinih formulah in jih podvrei nai zavestni manipulaciji. Novo razumevanje bioloke platforme postavlja loveka iz sredia bioloke superiornosti. Nova spoznanja molekularne biologije kaejo, da je lovekov genom, poetino/patetino imenovan knjiga ivljenja, v bistvenih elementih podoben genomu drugih ivih bitij. Torej, da gre za eno in isto knjinico (ne knjigo) ivljenja. Kopernik je loveka prestavil iz sredia vesolja, Darwin ga je prikazal kot razvojno nakljuje, Freud pa je jazu odvzel prevzetno vlogo gospodarja v lastni hii. Biotehnoloka revolucija dokazuje vse navedeno: lovek je zgolj vmesna oblika v velikostnem redu med kvarkom in galaksijo, ni genetski evolucijski preseek in je povrhu tega e suenj biolokih in keminih zakonitosti, ki ustvarjajo fikcijo jaza in zavesti. Kriminologija kot veda o specifinih (odklonskih) oblikah drubene interakcije izhaja iz doloenega razumevanja subjekta kot sestavnega dela te interakcije. Nova spoznanja znanosti o ivljenju (angl. life sciences), ki izgrajujejo nova pojmovanja o tem, kaj je lovekovo bistvo, se e odraajo v delovanju nadzorstvenih mehanizmov. Rose412 ugotavlja, da razvoj genetike, nevroznanosti, psihofarmakologije, ki proizvaja specifino naracijo o subjektu, e vpliva na mehanizme nadzorovanja kriminalitete.
Rifkin postavlja poroko raunalnikov in genov ob bok iznajdbi tiska v 15. stoletju, ki je preoblikoval fevdalno drubo v industrijsko drubo: preoblikoval je organizacijo znanja, omogoil pogodbeno trno kulturo, nastanek kolektivnih entitet, nacionalizma, birokratske organizacije in poloil temelje sodobnega znanstvenega pogleda na svet. Rifkin 2001: 213 in nasl.
412 411

Rose 2006, passim.

128

Zeki in Goodenough413 predvidevata, da se bo moral pravni sistem v celoti (od kazenskega prava do obligacijskega, druinskega in stvarnega prava) sooiti z nevrobiolokimi tudijami, ki neutrudno raziskujejo lovekovo miljenje, motive naih dejanj, procese odloanja, vrednostne sodbe in teme, kot sta svobodna volja in odgovornost. Bonjak414 v analizi relevantnosti sodobne biologije in medicine za kazensko pravo in kriminologijo opozarja na dejstvo, da se razvoj sodobne biologije in medicine dotika nekaterih temeljnih vpraanj v zvezi s lovekom, na kar morata odgovoriti tudi kriminologija in kazensko pravo. Biomedicinske dejavnosti se izvajajo neposredno na lovekem bitju;415 medicina in biologija bistveno prispevata k odnosu zahodnega loveka do lastne individualnosti.416 Zgodovina kazenskega prava in kriminologije kae, da sta se obe znanosti vedno odzivali na novosti na drugih znanstvenih podrojih. Razpravam o izsledkih sodobnih znanosti, ki naj bi jih upotevali pri odzivanju na kriminaliteto, lahko sledimo vse do zaetkov kriminologije kot znanstvene vede. Willson417 je leta 1908 zatrjeval, da je potrebno pojem svobodne volje in odgovornosti ponovno preuiti z oziroma na svee znanje. Ljudje nismo ni ve kot stroji razline stopnje vzdrljivosti in zmogljivosti in v skladu s kakovostjo tega mehanizma bi nas bilo potrebno presojati. Naa izkunja je, da so obstojei zakoni, ki so navdahnjeni s tradicionalnimi doktrinami [o svobodni volji; dodal A.Z.], nemoni pri ohranjanju civilne drube pred kriminalno nadlogo.418 Zanimanje za izsledke drugih znanstvenih disciplin, odzivanje nanje in prevzemanje novih oblik vednosti je stalnica v kriminologiji.419 Pri tem odnosu pa ne gre zgolj za odzivanje in vrednotenje, ki bi ga izvajala kriminologija s svojim pojmovnim intrumentarijem, s katerim bi od zgoraj ali morda bolj objektivno motrila novosti drugih znanstvenih disciplin, temve se ob tem odzivanju in vrednotenju spreminja tudi sama. Garland420 navaja, da se je kriminologija ob svojem rojstvu, ob koncu 19. in v zaetku 20. stoletja, mono naslanjala na takrat porajajoe se psihiatrino gibanje in na takrat ugledno novo obliko vednosti statistiko. To je nastajajoa moderna drava z regulatornimi ambicijami mono potrebovala. V tem smislu poteka kriminoloko vrednotenje, ocenjevanje in pritegnitev spoznanj sodobnih znanosti o ivljenju e danes. Danes kriminologija gradi (tudi) na izsledkih znanosti o ivljenju, ki z novimi spoznanji o bistvu loveka vstopajo tudi v mehanizme drubenega nadzorstva. Kaj pa pomeni biotehnoloka revolucija in kako nova spoznanja spreminjajo (samo)razumevanja loveka?

413 414 415

Zeki, Goodenough 2004: 1662. Bonjak 2004: 2830.

Tarschys v: A. Rogers, D. Durand de Bousingen (1995). Une biothique pour l'Europe. Strasbourg, Conseil de l'Europe, s. 11 (Po supra op., s. 28.). C. Ambroselli (1998). L'thique mdicale (Que sais-je? no. 2422). Paris: P.U.F., s. 32 (Po supra op.).
417 418 419 420 416

Willson, 1908. Ferri 1917: xli (Prevod A.Z.). Prim. elih 1968. Garland 1985: 112.

129

Kaj je biotehnoloka revolucija? lovetvo se ne razvija zgolj bioloko (bioloka evolucija), temve se razvija tudi (ali e posebej) kulturno (kulturna evolucija). Kulturni razvoj poteka bistveno hitreje od biolokega, genotip loveke vrste se spreminja obutno poasneje od njegovega fenotipa, tj. odraza genotipa v okolju. Zato je vpraljivo, ali napredek znanosti o ivljenju pomeni nekaj zares revolucionarnega. Biologija in kultura nista tako neodvisni spremenljivki, kot se kae na prvi pogled. Biologija vedno e doloa kulturo in tudi kultura doloa biologijo. Prvi del te enabe ponazarja lingvistina teorija Chomskega,421 ki je ugotovil, da je sposobnost govorjenja pri loveku prirojena. Prirojen ni konkreten jezik, temve strukture v moganih, ki nam omogoajo, da se konkretnega jezika nauimo. Drugi del enabe ponazarja spoznanje genetike, da okolje pomembno vpliva na izraanje genov, na njihovo vklapljanje in izklapljanje. Po tem spoznanju ne zadostuje, da imamo gen za neko lastnost, temve se mora pod vplivom sproitvenih dejavnikov iz okolja ta gen tudi vklopiti. ele po tej sinergiji gena in okolja se ta lastnost tudi izrazi. Biologijo in kulturo je zato mogoe razlikovati zgolj na teoretini, abstraktni ravni, saj bolj ko se gibljemo h konkretnemu in skuamo pojave prepoznati kot zgolj bioloke ali kulturne, tem teje postaja vzdrevati razliko. Teza o biologizaciji sodobne drube, v katero vstopamo z novimi spoznanji znanosti o ivljenju, ki vstopajo na razlina podroja znanosti, je zato prav tako nezadostna. Dihotomija narava proti drubi/kulturi je rizina.422 Jedro teze o revolucioniranju (samo)razumevanja loveka zaradi razvoja znanosti o ivljenju, je zato drugje. lovek res e od nekdaj modificira lastno vrsto in iz moralno-etinega gledia o spotovanju lovekovega dostojanstva ni biotehnoloko eksperimentiranje samo po sebi v niemer slabe (ali bolje) od kulturnosimbolnega. Obe obliki vednosti pomenita izvajanje oblasti nad posameznikom. V obeh primerih (lahko) ruimo in gradimo lovekovo (samo)dojemanje in v obeh primerih (lahko) krimo temeljne moralno-etine imperative.423 A (samo)razumevanje loveka, ki ga sodobna biotehnoloka revolucija spreminja, je v tem, da bioloka platforma loveka v preteklosti ni bila v tolikni meri na voljo nai zavestni manipulaciji. Ta je veljala za nekaj, kar se sicer spreminja pod vplivom kulture, a ni neposredno na voljo nai rabi in zlorabi. elja posameznika ni nikoli doslej v tolikni meri vstopila v bioloko platformo drugega posameznika in ga v tem smislu tudi instrumentalizirala. Na primer, otroka naredi za objekt in instrumentalizira elja starev o tem, kaken tono naj bo genetsko njihov gensko modificirani otrok. Ta elja doslej ni nikoli neposredno vstopila v otrokovo bioloko platformo, saj je bila e vedno zunaj dosega moi starev. Ti sicer svobodno odloajo o rojstvu svojih otrok, a na tem mestu se njihova pravica glede spreminjanja in preoblikovanja dednega materiala v bistvu tudi kona.

421 422 423

Chomsky 1966. Po Haraway 1986: 65108. Glejte e Tomc, 1997.

130

Nevroznanost in zemljevid moganov Bioloka revolucija se kae v razvoju nevroznanosti, ki se ukvarja s preuevanjem arhitekture moganov. Njen cilj je odkriti samo skrivnost lovekovega duha, vmreenega v nevroloke povezave.424 Nevroznanost odpira temeljna filozofska vpraanja o lovekovem duhu, o razmerju med duhom in materijo. Materialistina znanost si podaja roko s filozofijo. Nevroznanstvenik Ramachandran425 meni, da je najveja revolucija v zgodovini znanosti ravno razumevanje delovanja lovekih moganov, saj v nasprotju s prejnjimi znanstvenimi revolucijami tu ne gre za zunanji svet kozmologije, biologije ali fizike, ampak za nas, za kljuni organ, ki je omogoil vse poprejnje revolucije. Meni, da bo vpogled v delovanje lovekih moganov pomembno vplival (...) tudi na podroje humanistike, in nam morda pomagal premostiti razkorak med dvema ''kulturama'' (C. P. Snow) znanostjo na eni in umetnostjo, filozofijo in humanistiko na drugi strani.426 Prelomen razvoj v nevroznanosti so pred nekaj desetletji povzroile tehnike nevrolokega preslikavanja (angl. neuroimaging oziroma brain-scanning techniques),427 ki so omogoile, da se opravljanje doloenih kognitivnih nalog povezuje z delovanjem doloenega moganskega renja. Eden izmed glavnih ciljev nevroznanosti je izdelava kognitivnega zemljevida moganov, tj. lociranje vseh psiholokih procesov od zaznavanja, ustvovanja, spomina, jezikovnih sposobnosti in uenja v posamezne moganske predele, ki te duevne procese podpirajo. Molekularna genetika in katalog genov Pomembno novost biotehnoloke revolucije predstavlja razvoj molekularne biologije in genetike. Cilj mednarodne iniciative Projekt loveki genom, zaete leta 1990, je bil razcepiti loveki haploidni genom oziroma prebrati vse loveke gene. Bolj konkretni cilji projekta so bili identificirati priblino 30.000 genov loveke DNK,
Cilje nevroznanosti ponazarja Projekt Blue Brain, zaet junija 2005. Cilj projekta je izdelati raunalniko simulacijo celotnih lovekih moganov vse do ravni molekul. tevilo moganski delov in njihovih povezav naj bi presegalo tevilo vseh delcev v poznanem vesolju. Neposredni cilj projekta je izdelati zemljevid nevralne arhitekture neokorteksa, konni cilj (l. 2015) pa je zgraditi dva modela: molekularni model nevronov in tisokratno kloniranje tega modela, da bi izdelali celoten neokorteks in kasneje e preostali del moganov. To naj bi omogoilo simulacijo in opazovanje odzivanja posaminih delov moganov v realnem asu. Vir: http://bluebrainproject.epfl.ch/, 20. september 2006; Mapping the Brain: http://www.newscientist. com/article.ns?id =dn7470, 20. september 2006. 425 Glejte Ramachandran 2005.
426 427 424

Supra op. 19.

V uporabi so naslednje tehnike preslikav: (1) pozitronska tomografija (positron emission tomography PET), ki meri presnovo, (2) funkcijska magnetna resonanca (functional magnetic resonance imaging fMRI) in fotonska tomografija (single-photon emission computed tomography SPECT). Vse slonijo na dognanjih fizike v 20. stoletju pri zajemanju tridimenzionalnih podob moganskega delovanja.

131

ugotoviti sekvence 3 milijard baznih parov DNK, shraniti te informacije v baze podatkov in izdelati orodja za analizo teh podatkov.428 Projekt je bil konan leta 2003, cepitev lovekega genoma v manje fragmente pa je omogoila izdelavo genskega zemljevida. Projektu loveki genom so kasneje sledili e projekti ivalskih genomov, katerih cilj naj bi bil zagotoviti zdravje in uinkovito rejo ivali.429 Cilji sodobne molekularne biologije so grozljivo veliastni: izdelati katalog vseh genov na naem planetu in na koncu tudi samostojno ive organizem. Filozofija znanosti obravnava prebiranje lovekega genoma kot kljuni dejavnik razvoja v novem tisoletju, ki ga je zagotovila poroka med raunalniki in geni: zdruitev raunalnike tehnologije in molekularne genetike naj bi zaznamovala prihodnost lovetva; ali kot se je glasil naslov v reviji Science: Osvojen Mont Everest moderne biologije.430 Razvoj znanosti o ivljenju je ne nazadnje povezan z mikro- in nanotehnologijami. Cilj nanobiologije je na primer izdelava stroja, ki bi se bil sposoben sam neomejeno mnoiti na molekularni ravni in na ta nain popravljati pokodovano tkivo; eden izmed ciljev nevrokirurgije pa je izvajanje kirurkih posegov na molekularni ravni. Te tehnologije so izredno in nepredvidljivo invazivne, saj predmeti nanovelikostnega reda lahko uidejo nadzoru in se nalagajo v organizmih, zaradi svoje velikosti prodirajo v celina jedra, kjer povzroijo nepredvidljive spremembe v posamezniku in njegovi zarodni liniji. Kritino o dosekih znanosti o ivljenju Ontologija nevrolokih tehnik ima vse veji kulturni uinek in vpliva na razumevanje subjekta, ki postaja razumljen zgolj v parametrih telesnih znailnosti. Sodobna molekularna biologija na drugi strani zastavlja vrsto filozofskih, moralnih, antropolokih, sociolokih in pravnih vpraanj. Lippmanova,431 Dreyfus in Nelkin432 zagovarjajo tezo, da gre pri sodobni genetizaciji v bistvu za determinizem, po katerem geni doloajo usodo posameznika. Posamezniku sta v bistvu odvzeti svobodna volja in odgovornost, saj je v genih e vse doloeno. Novas in Rose433 nasprotno menita, da s tem, ko loveka individualnost postane predmet znanstvenega preuevanja, to ne pomeni njenega podjarmljenja, temve gre ele za postopke ustvarjanja (konstituiranja) subjekta. Spoznanja sodobne molekularne biologije se integrirajo v postopke zdravljenja, kjer je pacient tisti, ki je odgovoren za svojo molekularno podlago in za svojo bioloko prihodnost, ter se ga vkljuuje v mreo medosebnih vezi. Ko so molekularni biologi enkrat odkrili, da se nekatere bolezni
428

Vir: http://www.ornl.gov/sci/techresources/Human_Genome/home.shtml, 27. oktober

2006. Glej Womack, 2005, kjer je objavljen slikovni material genskih mutilacij rejene govedi z dvojnim miinim tkivom.
430 431 432 433 429

Vir: http://www.science.org.au/nova/006/006key.htm, 27. oktober 2006. Glejte Lippman 1991. Dreyfusss, Nelkin 1992. Novas, Rose 2000.

132

podedujejo, te bolezni niso bile ve zgolj zadeva (bolnega) posameznika, temve celotne druinske skupnosti. Na ta nain vzpostavljajo spoznanja molekularne biologije novo polje etinega, ustvarjajo nove pravice in dolnosti, ki so naloene subjektu. Bolezenska diagnoza, na primer, s seboj prinaa tudi zapovedi, kako se prehranjevati, gibati, kako pozitivno misliti in kaken ivljenjski slog izbrati. Subjekt s svojim vedenjem ne skrbi le zase (ali z neprimernim vedenjem le ogroa sebe), temve tudi za ves prihodnji rod. Molekularna biologija tako prinaa novo obliko oblasti, ki jo subjekt izvaja na sebi. Biostrategije z regulacijo rojstev predstavljajo danes nove oblike oblasti, ki jo izvajajo nevtralni eksperti pod okriljem nevtralne znanosti. Vse te nove oblike oblasti pa temeljijo na pojmovanju, da je bistvo subjekta njegovo telo. Nova vednost razume subjekt zgolj v smislu telesnih znailnosti, posameznikova ustva, elje, uitek niso pomembne. Meso je tisto, kar teje. V tem smislu se kae teza Novasa in Rosa, da ele ta nova vednost vzpostavi subjekt, prepriljiveja. Nae vedenje je vpeto v mreo pravic in dolnosti, ki jih vzpostavlja nova vednost o tem, kaj je zares subjekt. Telo nam edino lahko sporoa resnico o subjektu, kar velja tudi za sodobne identifikacijske metode. Vsaj v biometrinih identifikacijskih metodah je subjekt razumljen zgolj po telesnih znailnosti. Telo je tisto, ki govori stroju za prepoznavanje telesnih znailnosti (na primer prstnega odtisa, roenice, DNK, dre telesa, fiziognomije obraza). Subjekt je zreduciran na bioloko platformo, njegovo telo predstavlja identiteto, ki je v tovrstnih sistemih edina pomembna. Pojem biotehnoloka revolucija tako obsega spoznanja tevilnih znanstvenih podroij: od nevroznanosti in genetike, ki izdeluje katalog genov, do odkrivanja zakonitosti spomina in zavesti na medcelinem nivoju, nevrokemije, ki odkriva mogansko biokemijo (nevrotransmitersko delovanje), nevropsihologije, psihofiziologije itd. Zaradi razdrobljenosti na ozka znanstvena podroja so ugotovitve teh znanstvenih disciplin teko razumljive.434 Teoretino celovite kriminoloke implikacije novih odkritij znanosti o ivljenju so zato izredno teavne,435 obstajajo zgolj tudije, osredotoene na posamezne bioloke vidike: poleg tudij dvojkov, posvojencev in razlik med spoloma, se noveje kriminoloke raziskave osredotoajo zgolj na posamezne biokemine (zlasti nevrotransmiterje serotonin, dopamin in norepinefrin) ali nevroloke dejavnike (zlasti epilepsijo, motnje pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti ADHD, sposobnosti za uenje in posebnosti moganskega delovanja).436

Koliina bioloke informacije naraa eksponentno, saj ima samo revija Journal of Biological Chemistry na letni ravni ez 56.000 strani, kar pomeni, da ni mogoe spremljati in tudi obvladovati vsega znanja na podroju biokemije. Roman Jerala, vodja Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem intitutu v Ljubljani, v: Pogled v prihodnost: Biokemija in molekularna biologija ez deset let. Vir: www.kvarkadabra.net, 14. september 2006. Analize kriminolokih implikacij genetike so bile e pred desetletjem izredno redke. Pri poroanju s posvetovanja o genetiki kriminalnega in protisocialnega vedenja leta 1995 v Londonu je Pear zapisal, da sploh ni bilo nobenega kriminologa in je le en sam pravnik reeval poloaj druboslovja pred izostrenimi pogledi poznavalcev lovekega telesa. Pear 1997.
436 435

434

Glej Raine 1993, Ellis 2005, Ellis, Walsh 1997 in Walsh 2002.

133

Trde znanosti s temi doseki prebijajo tradicionalno zamejene predmete preuevanja in njihova spoznanja se prenaajo v druboslovno polje, vse tja do preuevanja implikacij subatomskih delcev za duhovnost.437 Podobno prehajanje ez robove znanstvenih disciplin je opaziti v druboslovnih znanostih, kjer prihaja do postopnega prevzemanja ekonometrinih modelov, tj. poudarka na izdelavi minucioznih klasifikacij in stratifikacij ter uporabi statistinih metod. Prava kriminologija naj bi tako danes bila t. i. na dokazih slonea znanost (angl. evidence-based criminology), kot da bi se elela oddaljiti od vrednostno kontaminirane kriminologije. V kazenskem pravu in kriminologiji se ta trend odraa e v kvantificiranih prevencijskih strategijah, ocenjevanju rizinosti (angl. risk assessment instruments) v okviru menederske paradigme boja proti kriminaliteti in raunalnikih programih za doloanje kazenskih sankcij. To kae na trend okrepljene tehnizacije, uporabe zgolj instrumentalne racionalnosti in posledino razosebljenega urejanja drubenih odnosov. Vedno bolj prevladuje ocena, da je najprimerneja oblika teoretiziranja tista, ki zdri zgolj koliinsko preverjanje in vrednotenje ter zagotavlja zgolj instrumentalno racionalno skladnost. Pretresanje normativnih predpostavk in moralno odloanje na filozofski ravni pa je predstavljeno kot neznanstvena pekulacija.

437 Za aplikacijo spoznanj trde znanosti (kvantne fizike) na podroje duhovnosti glej na primer Capra 1991.

134

(Neo)biokriminologiji naproti
Na kriiu tradicionalno loenih znanstvenih disciplin se v kriminologiji pojavljajo biokriminologija, genokriminologija, nevrokriminologija, interdisciplinarna kriminologija (Jeffery)438 in sociobioloka kriminologija (Walsh).439 Ob kopici novih monosti razumevanja in prepreevanja kriminalitete, ki jih ponujajo ta nova spoznanja o lovekovem biokeminem, fiziolokem, nevrolokem (u)stroju, vstajajo v ozadju vsi pomisleki zoper biokriminologijo in svarila pred njenim konkretnim sprevrenim, a tudi loginim nasledkom evgeniko. V kritiki biokriminologije gredo najdlje tisti kriminologi, ki zanikajo njeno vsakrno vrednost, kot na primer Young,440 ki o bioloki kriminologiji meni, da je nastala zgolj kot posledica sicernjega teoretinega bankrota kriminologije. Trend iskanja statistino pomembnega razmerja, poskusi merjenja, operacionalizacije in kvantifikacije genetskih predispozicij posameznika in nato statistino obdelovanje kvantificiranega pomena posameznikovega vedenja po njegovem zavira napredek kriminologije. Te pozitivistine kriminoloke smeri e vedno vztrajno skuajo izpolniti obljubo zgodnje kriminologije, da bo odgovorila na vpraanje, kaj napravi nekoga za zloinca in kateri je tisti razlikovalni znak, ki ga razlikuje od dobrih ljudi.441 Ideja, da je kriminalnost vpisana v telo, se e danes kae kot zdravorazumska: kriminalci se od nas, moralnih posameznikov, gotovo morajo tudi telesno (bioloko, kemino, fizioloko) razlikovati. Nepredstavljivo je, da bi bilo zlo nasledek voljne odloitve.442 Po izkunji evgenike in njenih praktinih aplikacij v prvi polovici 20. stoletja, ki niso preplavile zgolj nacistinega totalitarizma, temve tudi ZDA (evgenine ideje o manjvrednosti vzhodnih Evropejcev so bila osnova tamkajnjega zakona o omejevanju priseljevanja, sprejetega konec 19. stoletja in veljavnega celih 50 let) in vedsko (z zakonom o sterilizaciji duevno zaostalih, veljavnim do sredine 60. let prejnjega stoletja), je biokriminologija v drugi polovici 20. stoletja v zahodnem kulturnem krogu veljala za kriminoloki tabu. Claster443 meni, da gre za tabu v popolnoma freudovskem smislu, ker je mogoe ostrino napada na bioloke razlage pojasniti predvsem z monimi nezavednimi nagnjenji do predmeta kritike.444 Implicitni nasledek tovrstnega kriminolokega tabuja, nastalega po evgeninih izkunjah je, da je bil subjekt oropan svojega telesa. Kriminologija je v drugi polovici 20. stoletja v preteni meri razumela subjekt kot tabulo raso, kot nepopisan list papirja, ki je na voljo drubeno-kulturnim imprintom, in ne kot celoto fizinega, drubeno-kulturnega in
438 439 440 441 442

Jeffery 1989. Walsh 2002. Young 1986. Garland 1985: 112.

Kant na primer meni, da hudobno vedenje samo po sebi ni mono: loveka lahko vodi sprevrena elja, vendar zlonamerno vedenje ni avtentien fenomen. Ve v Ward 2002. Prim. Kandu 1999: 8889. 443 Claster 1992.
444

Po Kandu 1999.

135

samodoloenega delovanja. Kljub temu pa je v tem obdobju obstajal nek potlaen obutek in sporadien neokonzervativni acting-out,445 ki je kazal na sorazmerni pomen biolokih dejavnikov pri razumevanju kriminalitete. Na tem obutku danes v dravah zahodnega kulturnega kroga vztrajno jezdi neokonzervativna kriminalitetna politika (povezana z imigracijsko politiko), saj je ideja o vpisu kriminalnosti v telo izredno kriminalitetno-politino prikladna. Izhaja iz domneve, da je drubeni sistem primeren in pravien, ter da so posamezniki, in ne drubeni sistem, potrebni reformiranja; da je kriminaliteta zapisana v (druganem, danes to vedno pogosteje pomeni imigrantskem) telesu. Biokriminologija v postindustrijski drubi Z napredkom znanosti o ivljenju biokriminoloke ideje v zadnjem desetletju odloneje vstopajo v mehanizme drubenega nadzorstva. To je mogoe v veliki meri pripisati neokonzervativnemu predstavnemu in vrednostnemu univerzumu ter z njima povezanemu nainu reevanja problema kriminalitete. A tudi sam neokonzervativizem je svojevrsten simptom, odziv na temeljna obutja nae dobe, obutja negotovosti, tesnobe in strahov.446 Pravzaprav je teko opredeliti vzrok in posledico: ali negotovosti vodijo v odlona stalia trde roke ali pa je morda res obratno. Kakor koli, tovrstna obutja, po logiki poveanega povpraevanja po ontoloko stabilnih oprijemaliih, prinaajo mrzlino ponudbo ontoloko varnih zatoi. Poleg duebrinikih (pol)religioznih skupnosti in new age duhovnih gibanj predstavljajo tovrstno ponudbo tudi znanosti o ivljenju, s tem ko odkrivajo dozdevno poslednje resnice o lovekovi naravi. V visokotehnoloki drubi tveganj je prilo do obrata navznoter, obrata v zrenju, ki se obraa v subjekt, in v temeljnem negotovem obutju do sveta ta nova spoznanja o domnevno pravi lovekovi naravi ponujajo nova identitetna oprijemalia. Ponujajo Arhimedovo toko, iz katere je mogoe razgrniti nart ivljenja (na primer v obliki zemljevida genov), iz njega pa izvesti ostale resnice o drubi in svetu. V tovrstnih drubenih okoliinah, kjer te strah gleda z vseh strani, je zato razumljiv vzpon domnevno objektivne bioloke vednosti in z njo biokriminologije. Znailna prevlada (tudi kriminalitetnopolitinega) diskurza o rizinosti posameznika, drubenih skupin, drubenih razredov in geografskih predelov (mestnih etrti, pokrajin) v visokotehnoloki drubi vodi do tega, da se drava umika s podroja zagotavljanja varnosti. e je tveganje vsenavzoe, potem ga tudi ni mogoe (in niti ne zaeleno, saj poganja cele sektorje gospodarstva) odpraviti. Na ta nain tudi varnost

Kot na primer Eysenckova nevrofizioloka teorija o nizki ravni vzburljivosti moganske skorje (pri ekstrovertiranih, nevrotinih in psihotinih posameznikih) iz leta 1964, ki naj bi vplivala na kriminalno predispozicijo posameznika (Eysenck 1977). Ali na primer Wilsonova in Hernsteinova teorija o kriminalnem nagnjenju, o statistini korelaciji med inteligenco in kriminalnim vedenjem in mentalni razlinosti iz leta 1985, katere osnovna ideja je bila prikazati bioloke omejitve loveke racionalnosti (Wilson, Herrnstein 1985).
446

445

Glej Salecl 2004.

136

postane dobrina, ki jo je mogoe kupiti na trgu,447 vloga drave pa je zmanjana na zgolj upravljanje na povrini. Napredujoi neokonzervativizem v kaznovanju poudarja moralno odgovornost posameznika, atomizirani posameznik pa je sam odgovoren za celo vrsto vidikov svojega ivljenja. V tem drubenem vzduju prihaja do navidez nezdruljivega: do vkljuevanja novega pojmovanja subjekta, kot ga razumejo na materijo osredotoene znanosti o ivljenju, v kriminologijo, ki se ukvarja s preuevanjem kriminalitete kot vrednostno izredno nabitega drubenega pojava. Kako znanosti o ivljenju pojmujejo subjekt oziroma kako spreminjajo (samo)razumevanje loveka, ki tako dobro ustreza sodobni kriminalitetni politiki? Vznik somatinega subjekta V skladu s filozofijo utemeljitelja sodobne znanosti, Francisa Bacona,448 je treba naravo izeti, jo pregnesti in preoblikovati. Cilj znanosti je dvigniti lovetvo nad naravo. Te ideje so temelj razsvetljenskega preloma s predmoderno vrojenostjo loveka v naravo. Znanosti o ivljenju e vedno dosledno uresniujejo taken pogled, poleg tega pa so tu e dodatne aspiracije, ki presegajo cilj zgolj razumeti in reproducirati naravne procese. iek449 opozarja, da je cilj sodobne znanosti ustvariti nove oblike ivljenja, ustvarjati naravo in ji ne zgolj gospodovati. Ta novi cilj niti ni skrit. Wilson, oe sociobiologije, poziva lovetvo v uspenici, nagrajeni s Pulitzerjevo nagrado, naj postane ustvarjalec loveke evolucije in izpopolni loveko vrsto.450 Cilj znanosti o ivljenju je torej ustvariti nekaj mogonejega od narave. Znanosti o ivljenju zato prinaajo (kakovostno) novo obliko oblasti. e sledimo Foucaultevi formuli, da vednost predstavlja oblast, ta nova vednost bistveno spreminja oblast, saj lahko oblast povratno izpodkoplje same temelje vednosti. Izjavo Lewisa, da je vsaka nova mo, ki jo lovek uspe uzurpirati, hkrati oblast nad njim samim,451 je potemtakem potrebno razumeti dobesedno. Mo, ki jo nosijo s seboj znanosti o ivljenju, je tudi mo, da (moderni) subjekt popolnoma ukine samega sebe. V tem smislu je mogoe razumeti krilatice o nai posthumni naravi (Fukuyama)452 kot biotehnoloko realnost (na primer v genskih medvrstnih kombinacijah, v izdelavi snovi, ki ne obstajajo v naravi, nanotehnolokih samorazmnoevalnih strojih). Znanosti o ivljenju nadaljujejo filozofijo moderne, ki je elela obvladovati in razpolagati z vedno ve deli narave (od delcev nanovelikostnega reda do planetarnih delov vesolja), le da s spreminjanjem lovekove narave te znanosti spreminjajo predpostavke znanosti same. Pri tem izvrevanju oblasti na telesu, tj. biopolitiki, sta opazna dva premika: (1) vlogo, ki so jo imele v liberalni evgeniki pri genetskih poskusih javne institucije
447 448 449 450 451 452

Christie 1994. Bacon 1996. iek 2006. Wilson 1978: 208. Lewis 1978. Fukuyama 1999: 1633.

137

paternalistine drave, podkrepljene z drubeno ideologijo, danes prevzemajo stari; ta izbira je danes v rokah anarhinih elja potronikov in klientov;453 (2) izvrevanje oblasti na loveku kot biolokem bitju pa ne pomeni samo njegovega obvladovanja, temve tudi njegovo ukinjanje. Meja med tem, kdaj je sprememba e ukinitev starega, odpira glavno temo znanosti o ivljenju, ki zadeva definiranje ideje lovekosti oziroma lovekove narave. Kako opredeliti loveka, pa je pravzaprav vpraanje, na katero je poskuala odgovoriti vsa razsvetljenska znanost. To je tudi glavno vpraanje, v katero zadeva biotehnoloka revolucija. Na kaken nain torej znanosti o ivljenju spreminjajo dosedanje pojmovanje subjekta? V genetiki doloajo lovekovo naravo genske zakonitosti, tj. raven beljakovin in nukleinskih kislin. Novas in Rose454 menita, da molekularna biologija in genetika ustvarjata vrsto novih pravic in obveznosti za subjekt. Doloata na primer, kako naj ravnamo pri predisponiranosti za doloeno bolezen, kako naj se samonadzorujemo, samoomejimo, da bolezen ne bi nastopila ali da bi nastopila v im blaji obliki. Ta nova vednost o subjektu pa daje mo tudi drugim, saj se bioloki diskurz e vnaa v druge diskurze, zlasti na podroju izobraevanja, zaposlovanja in zavarovalnitva, kjer prihaja do (zlo)uporabe podatkov o naih genetskih predispozicijah. Na ta nain nastajajo nova pojmovanja o bistvu subjekta in nova merila o tem, kaj naj teje za normalen loveki genotip. Oblikuje se nov drubeni podrazred, osnovan na genetski diskriminaciji (angl. the asymptomatacally ill)455 ali genetski podrazred. Avtorja prepoznavata navedene nadzorstvene uinke nove vednosti pri sodobnih tehnologijah genskega diagnosticiranja, torej pri tehnologijah, ki merijo nekaj, kar naj bi ele nastopilo v nekem nedoloenem trenutku v prihodnosti in tudi v trenutku diagnosticiranja v e neznani intenziteti (na primer, nekdo je lahko nosilec bolezenskega gena, kar pa ne pomeni, da bo zbolel za boleznijo, ki jo ta gen prenaa, gen pa se lahko izrazi tudi v razlini intenziteti). Po njunem mnenju se jezik genetike danes povezuje s praksami rizinosti, zato spremembe v molekularni genetiki ustvarjajo genetino rizien subjekt (angl. person genetically at risk), ki je lahko zaradi svoje genske predispozicije predmet razlinih drubenih, tudi segregacijskih praks. Tak subjekt je lahko, hote ali nehote, podvren varstvu medicinske, psihiatrine ali pravne stroke, nadzorovanju in razlinim oblikam pomoi v imenu prevencije. Vnos biologije (genetike) na druga podroja (izobraevanje, zaposlovanje, zavarovanje) pa pomeni, da se uporaba genetskih spoznanj in genske koncepcije o subjektu irijo v splono kulturo. Pojem subjekta tako obsega vedno bolj zgolj telesne znailnosti, zato govorimo o somatinem (telesno opredeljenem) subjektu. Trend subjektivizacije zgolj po telesnih znailnosti subjekta ustvarjajo tudi druge discipline znanosti o ivljenju. Somatizacija subjekta je obstajala e v jeziku o inteligentnosti, hormonih in v psihofarmakologiji. Dumit456 prepoznava takne spremembe v pojmovanju subjekta e v postopkih pozitronske tomografije tehnike
453 454 455

Po Habermas 2005. Novas, Rose 2000.

Billings, P. R.; Kohn, M. A.; De Cuevas, M.; Beckwith, J.; Alper, J. S.; Natowicz, M. R. (1992). Discrimination as a consequence of genetic testing (Po supra op., s. 496).
456

Dumit 2003; Beaulieu 2001.

138

moganskega preslikavanja (PET). Nevroznanstvena dejstva se namre vse bolj pogosto vkljuujejo v postopek subjektovega (samo)oblikovanja (angl. objective selffashioning). Pozitronska tehnologija preslikavanja moganov namre spreminja nain, kako misliti subjekt, ta nova percepcija subjekta pa se iz ojih strokovnih medicinskih krogov prenaa v splono dojemanje tega, kaj je bistvo loveke narave. Tako pojmovanje subjekta danes vstopa tudi v sodne dvorane v obliki izvedenskih mnenj. Preslikavanje moganov ni ve zgolj medicinska tehnologija, saj vpliva na izvajanje drubenega nadzorstva: odloa o kazenski (ne)odgovornosti, o duevni bolezni, o racionalnosti. Prikaz posameznikovega moganskega krvnega obtoka, dobljen s PET tehnologijo, vpliva na kategorizacijo, saj se doloen moganski krvni obtok kae kot lasten doloenemu tipu subjekta. Vizualni uinek slikovnih podob moganskega delovanja je po mnenju Dumita izreden, saj vizualno zelo razlini prikazi moganskega delovanja, ki naj bi ga nam objektivno posredovala tehnologija, sugerirajo, da gre tudi za razline vrste ljudi (na primer normalne, depresivne, shizofrene).457 Ti prikazi sami po sebi ne nosijo objektivnega dokaza norosti ali kriminalnosti, saj je ele razlaga slikovnega gradiva, pridobljenega s PET tehnologijo, tista, ki slikovnemu gradivu prilepi normativno (vrednostno) oznako. V sodni dvorani imajo slikovna gradiva o delovanju moganov izreden preprievalni uinek, eprav vzrona zveza med nenormalnim prikazom moganskega delovanja in kriminalnostjo e zdale ni znanstveno merljiva, kot bi nas radi prepriali nekateri nevroznanstveniki. V naravi razlagalnega procesa je, da so vanj vkljueni razlini interesi, vrednote in motivi razlagalca. Tako objektivni prikazi moganskega delovanja utemeljujejo tudi povsem razline (tudi nasprotujoe si) interpretacije njihovega pomena. Kljub tem pomanjkljivostim pa nova znanstvena vednost ne izgublja drubene veljave. Pria smo naraajoi odvisnosti drube od ekspertne vednosti, ki naj bi jo zagotavljala predvsem trda znanost. Ker prikazi moganskega delovanja s pozitronsko tomografijo tejejo v drubeni praksi za objektivna dejstva, vplivajo tudi na pojmovanja subjekta v drugih drubenih okoliinah. Ker so PET preslikave veliko bolj nazorne in uporabne za prikazovanje razlik in nenormalnega moganskega delovanja kot pa prikazov tega, da je nekdo normalen ali da med primerjanimi prikazi ni bistvenih razlik, ima to na sodiih e posebej mone uinke. Delovanje naih moganov in naega telesa, kot nam ga predstavlja znanost, sprejemamo za objektivne elemente nae biti. Dumit458 ta postopek imenuje oblikovanje objektivnega sebstva. To je sestavljeno iz pojmov in teorij, ki se nanaajo na naa telesa in ki smo jih vzeli za samoumevne, kot da bi referirali na neko objektivno realnost. Kako vemo, da imamo mogane, eprav lastnih gotovo e nikoli nismo videli? se je spraeval Wittgenstein.459 Ta vednost je del naega objektivnega sebstva, posredovanega v drubeno-simbolnem redu v obliki znanstvene vednosti, v katero posameznik ne dvomi. Zanj postane intuitivna. Na neki toki dejstev ne preverjamo ve. Tudi nevroznanstvena tehnika preslikave moganov je osnova nae biomedicinske
O naravi procesa kategorizacije in njenega vpliva na domnevano racionalnost (znanstvenega in zlasti pravnega) diskurza glej ugman 2006. 458 Dumit 2003.
459 457

Bouwsma, Lee Craft, Hustwit 1986: par. 158.

139

identitete, ki ima konkretne uinke. Vendar, kljub temu ta objektivna sebstva niso nekaj nespremenljivega, temve so v nenehnem procesu (pre)oblikovanja. Za kriminologijo pa so te tehnike pomembne, ker se skua v nadzorovalni praksi prikaze delovanja moganov kategorizirati ter iskati razlike in podobnosti med drubeno e ustvarjenimi skupinami. Skupino delinkventov, ki je e tu, obravnavamo s temi tehnikami kot posebno skupino, ki si zaslui drugaen drubeni status in/ali (kazenskopravno) obravnavo. Opisane nove oblike vednosti o subjektu niso zgolj neke abstraktne filozofske teorije o subjektu. Nova, tehnoloko proizvedena vednost ima konkretne uinke; doloa nae (samo)dojemanje (deluje kot moralna tehnologija) in se umea v nadzorstvene prakse (deluje kot politina tehnologija vladanja). Gre za governmentalnost (governmentality),460 ki zajema vse, od politinega vladanja do oblik subjektove samoregulacije, ki jih Foucault imenuje tehnologije sebstva.461 Uinki novih spoznanj znanosti o ivljenju so tako veplastni: subjektova spremenjena samopercepcija preoblikuje njegovo obnaanje (politina tehnologija) in oblikuje nove etine imperative (moralna tehnologija) za ravnanje do samega sebe in do drugih. Kriminoloke implikacije somatinega subjekta Za kriminologijo so posledice somatinega subjekta kontradiktorne. Po eni strani bioloki argumenti rahljajo preskriptivno liberalno filozofsko tezo o svobodni volji in prispevajo k vejemu razumevanju subjekta kot naravnega bitja. Po drugi strani pa v sodobni nadzorstveni drubi prihaja do pospekov v e strojem ravnanju z bioloko deficitarnimi posamezniki. V ZDA zaradi poveanega strahu pred nasilnimi kaznivimi dejanji nastaja moralna panika (Cohen), poudarja se moralna odgovornost posameznika in sprejemajo zakonske reitve, ki omejujejo ali povsem izniujejo monosti obrambe zaradi nepritevnosti in zmanjane pritevnosti. Namesto blajih kazni, ki bi jih priakovali na podlagi novih spoznanj o vplivu bioloke podlage na lovekovo ravnanje, se uveljavlja strategija identifikacije rizinih posameznikov in dolgoronega onemogoanja nepopravljivih posameznikov v imenu javne varnosti.462 Rose463 tako ugotavlja, da bioloki argumenti v ZDA niso omajali veljavnih koncepcij
Termin governmentalnost (governmentality) je besedna igra, ki jo Foucault uporablja za oznabo souinkovanja vladanja (government) in duevnosti (mentality). Foucault loi tiri glavne tehnologije, ki jih uporabljamo, da bi se razumeli: (1) tehnologije proizvodnje, ki nam omogoajo proizvodnjo, preoblikovanje in manipuliranje s stvarmi, (2) tehnologije simbolnih sistemov, ki nam omogoajo uporabo znakov, pomenov in simbolov, (3) tehnologije moi, ki doloajo vedenje posameznikov in jih podrejajo doloeni dominaciji, in (4) tehnologije sebstva, ki omogoajo posamezniku, da s svojimi sredstvi ali s pomojo drugih izvaja doloene uinke na lastnem telesu, dui, mislih, vedenju in nainu bivanja, da bi spremenil samega sebe z namenom, da bi se dokopal do doloenega stanja sree, istosti, modrosti, popolnosti ali nesmrtnosti. Foucault 2004 (orig. 1988): 109. Vartiainen na primer ugotavlja nepravilnosti v nivojih nevrotransmiterja seratonina pri ljudeh, ki so storili samomor ali izvrevali nasilna kazniva dejanja in se hkrati zavzema za postroeno kazensko odgovornost slednjih. Vartiainen 1995.
463 462 461 460

Rose 2000: 12.

140

kazenske odgovornosti. Na sodiih je odgovornost e vedno pojmovana v smislu moralne odgovornosti, ki se sklada s prevladujoim pojmovanjem moralnega in politinega reda. In to navkljub spoznanju o velikem pomenu telesne determiniranosti subjekta, ki bi morala omajati hermetino zaprt stolp normativnega. Znanosti o ivljenju in koordinate subjekta Novo pojmovanje subjekta, ki ga ustvarjajo znanosti o ivljenju, rahljajo filozofska pojmovna zoperstavljanja, v katerih smo doslej mislili subjekt, dihotomijo (1) telesa in duha, (2) svobodne volje in determinizma in (3) pomena vloge narave (biologije) in kulture (drube) pri oblikovanju (konstituiranju) subjekta. Telo in duh Kvantne in molekularne raziskave zavraajo klasino kartezijansko delitev na brezutno materijo na eni in zavest na drugi strani. Po spoznanjih molekularne biologije se spoznanje ne osnuje ele na ravni visoko razvitih in organiziranih biolokih sklopov, temve e na ravni molekul. Raziskovalci464 prihajajo do spoznanj o inteligenci molekul in molekularnih sklopov, kar pomeni, da zaznava okolja obstaja e na precej niji ravni. V organizmih obstaja t. i. koherentno polje, ki v enem osnovnem valovanju povezuje vse molekule, dojemanje o situaciji v svojem okolju pa ni vpeto le v eno molekulo, temve se prek ojaitvenega prenosnega sistema (prek blinjih molekul do utnih celic in naprej do ivevja) prenaa na iro celoto. Percepcija in spoznanje tako nista ve loena, kartezijansko pojmovanje vse ali ni se presega in vedno bolj prihaja v potev veliko bolj zvezen pogled na razumevanje telesa in duha. Svobodna volja in determinizem Za nevroznanstvenike je svobodna volja nekaj, kar je mogoe izmeriti s tehnikami moganskega preslikavanja. Najbolj znane meritve svobodne volje so Libetovi elektrofizioloki eksperimenti hotenega giba iz leta 1983. Libet je meril mogansko aktivnost ob gibu roke in ugotovil, da se v moganih najprej sproi nevrofizioloka aktivnost moganskega renja, ki ga ne nadzorujemo zavestno. Center za svobodno voljo se aktivira ele nekaj milisekund za tem.465 Vpraanje je, kdo/kaj potem izzove aktivnost moganskega renja, ki ga zavestno ne nadzorujemo in ki postane aktiven e pred aktivnostjo moganskega centra za svobodno voljo in ki na primer premakne roko? e tega ne stori subjekt zavestno sam, ali to pomeni, da je lovek del nekega zgodovinskega gibala, njegova svobodna volja pa le len v verigi vzrokov in posledic ter v niemer, tudi v tako osebnih dejanjih, kot je premik lastne roke, ne izvor ali gibalo aktivnosti. e pade svobodno lovekovo ravnanje e na tej ravni, kaj
464 465

Glej Jerman, tern 1996: 237 in nasl. Libet 2004.

141

ele lahko reemo o svobodni urejenosti loveke skupnosti, virih normativnega, pravu in zloinu? Da je dihotomija svobodne volje in determiniranosti zgolj konceptualno pomagalo, odstira tudi genetika. V oceni genetizacije subjekta, tj. pojmovanju subjekta skozi pojmovna oala molekularne biologije, se zastavlja vpraanje, ali genetizacija vodi v determinizem.466 Sodoben subjekt samega sebe dojema kot podjetje, je protostrokovnjak, ki mora prevzeti (e) odgovornost za upravljanje z genetinimi tveganji, ki jih mora vraunati v svoje vedenje. Sodobne drube so zaznamovane z mnoico identifikacijskih praks in identitetnih zahtev (glede na nacionalnost, seksualnost, kulturo, prehranjevalne izbire, ivljenjski stil itn.) in bioloka identiteta je zgolj ena izmed njih.467 Dihotomija med svobodno voljo in determinizmom je nasledek globinske ontologije moderne znanosti in Novas in Rose468 prikaeta, da so sociobioloke teorije (vkljuno z razvpito Dawkinsovo teorijo sebinega gena) e vedno globinske ontologije. Te teorije e vedno pripisujejo osnovnim biolokim bitnostim temeljni regulativni pomen, nekakno skrito resnico o subjektu, medtem ko je ontologija znanosti o ivljenju vedno bolj povrinska (angl. on-the-surface). Deluje v sploenem svetu in ni ve znanost o globoko zakriti resnici. Genetski kod tako po novejih teorijah ni ve razumljen kot globinska struktura, ki determinira, temve kot niz relejev v kompleksnih, razvejanih in nehierarhinih mreah in povezavah. Te spremembe v naravi znanstvene vednosti prepoznavamo tudi v kriminologiji. e je pozitivistina kriminologija skuala odkriti vzrone povezave, ki jih je iskala kot skrite v drubenih strukturah, v biolokih ali psiholokih dejavnikih, se sodobne kriminoloke perspektive osredotoajo vedno bolj na povrino. Administrativna kriminologija ali nova penologija469 sta usmerjeni zgolj v povrinsko upravljanje z rizinimi posamezniki, skupinami ali urbanimi predeli. Ni ve niso v ospredju vpraanja o vzrokih kriminalitete, na osrednja vpraanja o upravljanju s tveganji se odgovarja s poenostavljenimi reitvami upravljavskega tipa, kamor sodi tudi postroitev kaznovanja, gradnja super-max zaporov in formule tipa trije udarci in izpade. e je bila prejnja znanstvena metoda vednosti globinska, ali foucaultovsko reeno, arheoloka, je dananja povrinska oziroma geografska. Usmerjena je na upravljanje na povrini, kjer se odkrivajo mree, povezave in filiale. e se je v preteklosti kriminologija vsaj poskuala prebiti do (domnevnih) vzrokov kriminalitete, ki jih je prepoznavala skrite bodisi v drubenih (anominih) strukturah bodisi v psihopatologiji posameznika, je danes vpraanje, zakaj prihaja do kriminalnega vedenja, nepomembno, odgovor nanj pa poenostavljen in moralistien. Kar je danes, v asu kriziranja pomembno, je upravljanje s kriminaliteto: prerazporejanje tveganja, zavarovanje potencialnih tar (angl. target hardening), situacijsko in arhitekturno onemogoanje (na primer s postavitvijo varnostnih kamer, z omejevanjem gibanja z ograjevanjem, s primerno arhitekturno zasnovo stavb in naselij) oziroma delovanje na povrini.
466 467 468 469

Prim. Dreyfuss, Nelkin 1992; Lippman 1986. Po Novas, Rose 2000. Novas, Rose 2000. Feely, Simon 1992.

142

e pomembneji argument, ki razgali umetno izoblikovanost (skonstruiranost) dihotomije med svobodno voljo in determiniranostjo subjekta, pa izvira iz meanja dejstvene in najstvene ravni.470 V kazenskem pravosodju je uveljavljeno normativno pojmovanje subjekta, njegove odgovornosti in krivde. Subjekt je pojmovan najstveno, tj., kaken naj bo in kako naj ravna. To je tudi razlog, da se bioloki determinizmi le v manji meri prebijajo v sodne dvorane.471 Znanosti o ivljenju snujejo svoje razlage na ravni biti (ne najstva), podajajo razlage, kako na primer delujejo nevrotransmiterji ob poskusu umora. ele vrednota nedotakljivosti ivljenja (naj se spotuje ivljenje) namre nevrotransmitersko delovanje za nazaj prevede v napano delovanje. Zato ni dobrega delovanja genov; pridevek dobro pridobi ele v drubi, ki jo usmerjajo regulatorne ideje (najstvo). Dejavnika dednosti in okolja si zato ne stojita nasproti. Na vpraanje, kaj je subjekt, namre odgovarjata na razlinih ravneh. V naravi kulturnega razvoja, ki je svojstven loveku, je, da naravno danost etiketira po orientacijskih smerokazih, ki jih predstavljajo vrednote. Povezava kriminalnosti, ki je normativen pojav, s fizino materijo (na primer nevrolokim delovanjem moganov) je v bistvu iskanje stine toke normativnega in dejanskega. Ravno iskanje normativnih elementov na podroju dejanskega je pravzaprav osrednji problem filozofije prava: kako najti nad-pozitivno merilo za presojo pozitivnega prava, stik med bitjo in najstvom, ali, kako zasnovati teorijo prava, oieno vrednostnih sestavin, ne da bi se ta morala opirati na neopredeljivo in predpostavljeno temeljno normo (Kelsen).472 Biokriminoloke razlage kriminalitete poskuajo ravno to: v kompleksnem zemljevidu biolokih povezav poskuajo prepoznati doloilnice kriminalnega vedenja; v biti elijo prepoznati normativnost. Tako se tudi pojmovanje zloinca obraa do tega, kar je storil in kar (zgolj) ocenjujemo kot zlo, na to, kaken je subjekt po svoji bioloki naravi. Od dejanja, ki mu pripiemo etiketo zlega, ker povzroa neelene uinke (in ne morda zato, ker bi bilo slabo samo po sebi), preidemo k raziskovanju bioloke substance loveka. Ta naj bi bila merljiva z natannimi znanstvenimi pripomoki (grafinimi in statistinimi prikazi), ki se ji pripie rizinost in zlo etiketa prilepljena na biologijo. Vizualiziranje normativnega s sodobnimi tehnikami znanosti o ivljenju povzroa obrat od dejanja k storilcu, kar je v slovitem aforizmu o genezi odgovornosti predstavil e Nietzsche.473
Argument se deloma nanaa tudi na zadnjo predstavljeno dihotomijo, tj. na dihotomijo med vplivi dednosti in okolja, zato ju predstavljam skupaj.
471 472 470

Tako Dumit 2003; Beaulieu 2001.

Podobno Jager prikae Kelsnovo kritiko lovekove svobodne volje, ki jo slednji razglasi za nepristojno, saj dosledno louje med psiholoko-bioloko (naravoslovno) voljo in etinopravno (normativno) voljo. Podrobneja logina izpeljava v Jager 2006. Zgodba o inteligibilni svobodi. () Posamezna dejanja oznaimo za dobra ali zla, vendar ne zaradi njihovih motivov, pa pa zgolj zaradi njihovih koristnih ali kodljivih posledic. Kaj kmalu pa pozabimo izvor teh oznak in si domiljamo, da je dejanjem na sebi, torej ne glede na njihove posledice, imanentna lastnost dober ali slab: () Nato dobro ali zlo vstavimo v motive in dejanja na sebi obravnavamo kot moralno dvoznana. V nadaljevanju predikata dober ali slab ne dajemo ve posameznim motivom, pa pa celotnemu lovekovemu bistvu () Po vrsti naredimo torej loveka odgovornega za svoje uinke, nato za svoja dejanja, zatem za svoje motive in slednji za svoje bistvo. Nietzsche 2005: af. 39 (poudarki A.Z).
473

143

Narava in kultura Znanosti o ivljenju obraajo tudi dihotomijo med drubeno izoblikovanostjo (skonstruiranostjo) subjekta na eni in naravno (bioloko) preddoloenostjo subjekta. Ravnovesje med nativistinimi in empiristinimi (angl. nature v. nurture) poudarki naj bi se po mnenju nekaterih (konzervativnih) piscev v zadnjem stoletju neutemeljeno poruilo v korist zadnjih. Fukuyama474 tako (po kroni logiki) zapie, da je kapitalistini sistem po naravi dober, saj sicer niti ne bi obstajal, socialistien sistem, ki je skual zagotoviti preveliko drubeno solidarnost, pa je nenaraven. Sistemi, ki podpirajo ibkeje lane drubene skupnosti, so contra naturam in e zato neetini in nevarni. Na dolgi rok vodijo v degeneracijo populacije in njeno izginotje. Razloevanje med naravo in kulturo al ne upoteva novejih spoznanj o razmerju med geni (naravo) na eni in kulturo (in tudi samodejavnostjo oziroma voljo) na drugi strani. Genetske raziskave kaejo, da uinek genov ni odvisen od enoznane alternative imeti gen ali ga ne imeti, ker se v genih kodirane informacije pod vplivom zunanjih sproilcev vklopijo ali tudi ne. Subjekt ni doloen zgolj s strani narave (genov) ali zgolj kulturno, temve (ivljenjsko) okolje v odloilni meri vpliva na izraanje genov in njihove odraze v okolju.475 Celini biolog Newman476 zato utemeljeno opozarja, da so iva bitja dinamini sistemi in obutljivi za vplive iz okolja in da je na DNK treba gledati kot na seznam sestavin, ne pa kot na recept za njihove medsebojne vplive.

474 475

Glej Fukuyama 2002.

Interakcijo med naravo (geni) in okoljem ponazarja delovanje kortizola. Pospeenost drubenih procesov je stalnica sodobnega ivljenja. Posledice te pospeenosti se odraajo tudi v biolokem odzivanju posameznika na stres, ki se kae v povianem kortizolu v krvi. Bistvo tovrstnih okoljskih vplivov je, da vplivajo na izklapljanje in vklapljanje posameznikovih genov. Na kaken nain? Kortizol je hormon, katerega raven se v krvi dvigne, ko smo pod stresom. Kortizol pripravi telo na boj ali beg. Gen CYP17 pa je tisti, ki izdeluje encim, ki omogoa pretvorbo holesterola v kortizol. Kortizol spreminja konfiguracijo moganov, pomembno pa zavira delovanje imunskega sistema z zmanjanjem tevila in aktivnosti limfocitov. Delovanje kortizola poteka tako, da vklaplja gene. Glavni uinek kortizola je njegova vpletenost pri vklapljanju gena TCF, ki izdeluje beljakovino interlevkin 2. Ta je namre tista, ki bele krvnike (limfocite) opozori, naj bodo pozorne na bacile. Kortizol na ta nain zavira pripravljenost belih krvnih celic, zato je telo bolj dovzetno za bolezni. Zunanji dogodki prek nae interpretacije govorijo genom, ali naj se vklopijo ali ne. Kdo je tu torej glavni? Oitno nihe, ker gre za medsebojna vplivanja med geni in okoljem. Dejansko telo vklaplja gene kot odziv na bolj ali manj zavestne (raven kortizola se povea e z zavestnim razmiljanjem o stresnih dogodkih) moganske reakcije na zunanje dogodke.
476 Newman, S. A. (1989). Genetic Engineering as Metaphisics and Menace. Science and Nature, zvezek 9/10, s. 118 (Po Rifkin 2001: 191.).

144

Znanosti o ivljenju v kazenskopravnem sistemu

Razumevanje in konstituiranje subjekta na podlagi zgolj telesnih (nevrolokih, genskih, hormonalnih idr.) znailnosti (somatizacija) se danes odraa v teorijah o kriminaliteti (kriminologiji kot znanstveni vedi) in tudi v delovanju kazenskopravnega sistema (kot drubeni praksi). V kriminologiji se kae v oblikovanju novih pozitivistinih biolokih perspektiv, ki obujajo zasmehovane frenoloke poskuse merjenja lobanj. Ta merjenja naj bi omogoila odkrivati in prepreevati kriminaliteto in statu nascendi. Vznika torej neofrenologija, ki namesto merjenja lobanj snuje svoje teorije na podlagi merjenja manjih telesnih enot, genov in nevronov. Znanosti o ivljenju vplivajo na nae razumevanje dejavnikov, ki jih tejemo za sestavne dejavnike subjektivnosti, in posledino tudi na razumevanje odloilnih dejavnikov, zaradi katerih nekateri posamezniki postanejo (in drugi ne) storilci kaznivih dejanj. Spremenjeno pojmovanje subjekta pa relativizira tudi nekatere temeljne kazenskopravne institute. Dreyfusss in Nelkin477 o sodobni genetiki menita, da predstavlja izzive za kljune pravne koncepte. Izzivi znanosti o ivljenju se na podroju delovanja kazenskopravnega sistema kaejo v (1) relativizirani kazenski odgovornosti, (2) v kazenskem pregonu storilcev kaznivih dejanj (z novimi vrstami dokazov), (3) na podroju doloanja kazenskih sankcij in njihovega izvrevanja (nove koncepcije subjekta sugerirajo nove oblike kazenskih sankcij in nove naine njihovega izvrevanja), ter (4) na podroju kriminalitetne politike (v kriminalitetnih prevencijskih strategijah). Odkrivanje in pregon kaznivih dejanj Konkretni odraz vednosti znanosti o ivljenju v tehnologijah drubenega nadzorstva so dokazi uporabljeni v postopku odkrivanja kaznivih dejanj in pregona storilcev. To so forenzini dokazi, ki jih spremlja avreola znanstvene objektivnosti. Priznanje ni kraljica vseh dokazov, saj velja za nezanesljivo in (v celoti preteno) neponovljivo. Vse bolj ga danes nadomeata DNK analiza478 in nevroloko preslikavanje delovanja moganov, ki omogoata natanen, izmerljiv, znanstveno ponovljiv dokaz o obdolenevi krivdi. Zeki in Goodenough479 zaradi natannosti teh dokazov predvidevata, da obstaja velika verjetnost, da bodo tehnike preslikavanja moganov v blinji prihodnosti v celoti nadomestile identifikacijsko tehniko prstnih odtisov. Ob tem je treba upotevati, da omenjeni tehniki ne omogoata zgolj posameznikove identifikacije. Genetski dokaz ali preslikava moganov omogoata precej ve, zlasti tudi (delen) vpogled v preteklost in prihodnost, v telesne predispozicije (na primer bolezni). Zamislimo si lahko razvoj, ki bo privedel do
477 478

Dreyfusss, Nelkin 1992.

Slovenski Center za forenzine raziskave belei poveevanje zaprosil za preiskave v biolokem laboratoriju. Gibanje: (previdoma) 2900 analiz l. 2002, 8100 analiz l. 2006. Vir: http://www.policija.si/si/statistika/lp/lp.html.
479

Zeki in Goodenough 2004.

145

monosti prebiranja spominskih (ali drugih nevrolokih) sledi, na primer psiholokih travm, kar obutno bolj posega v posameznikovo zasebnost in telesno celovitost. Ali to pomeni, da bodo tovrstni dokazi, e bi znanosti o ivljenju enkrat do konca pojasnile delovanje lovekega telesa, lahko v prihodnosti v celoti nadomestili kar celoten kazenski postopek? Najbr nikoli, saj kot smo e ugotovili, nevroloka slika delovanja moganov odgovarja na druga vpraanja kot krivda v kazenskem pravu. Vendar je gotovo, da tovrstni dokazi obutno posegajo v razmerja moi med obrambo in toilstvom. Osrednji kazenski procesni institut, privilegij zoper samoobtobo, ki je temeljni mehanizem za zagotavljanje ravnoteja strank v kazenskem procesu, varuje zgolj verbalne izpovedi obdolenca, ne pa obdolenevega telesa kot vira dokazov. Ali to pomeni, da bi lahko ob napredku znanosti o ivljenju enkrat dokonno prebrali obsojenevo telo in tako zanesljivo (objektivno) ugotovili ne le to, e obdoleni lae, temve tudi, kje je na primer v doloenem trenutku v preteklosti bil, ali kaj je poel? e se obdolenec tega sam ne bi spomnil in bi o tem molal (zaiten z omenjenim privilegijem), bi o resnici s pomojo tehnolokega posrednika spregovorilo kar njegovo telo (na primer njegove moganske sledi). Tudi e se obdoleni v resnici tega ne bi ve spominjal, bi se spomnilo njegovo telo. e ve, obdoleni bi lahko celo zavestno izpovedoval po resnici, tako kot jo sam razume, a bi njegovo telo sporoalo nekaj drugega (na primer potlaene vsebine, ki si jih posameznik niti sam ne more priznati). Izjave, pridobljene z uporabo poligrafa, je bilo e mogoe subsumirati pod t.i. verbalne dokaze (izpovedbo), eprav je za poligrafiranje kljuni del informacija, ki jo daje [obdolenevo] telo.480 Tako izjave, pridobljene s poligrafiranjem, iti privilegij zoper samoobtobo. ugman481 to pojasnjuje s tem, da pri uporabi poligrafije sam um ne pove niesar, e obdoleni pri tem vsaj mentalno ne sodeluje. Ker je um posrednik do fizioloke reakcije, ki se nato odrazi kot materialni dokaz, avtorica zavraa teorijo, po kateri bi poligrafiranje sodilo med materialne oziroma telesne dokaze, ki bi jih lahko uporabljali brez obdolenevega soglasja. Sodobne nevroloke tehnike pa delujejo brez sodelovanja uma. Kaj e bi bilo mogoe z nevroloko preslikavo obdolenevih moganov prebrati spominske sledi brez obdolenevega besednega izpovedovanja in brez uporabe njegovega uma in volje? V tem primeru bi lo za telesne dokaze. To pa pomeni, da bi kazalo prepovedati tudi nekatere tehnike, ki sicer niso fizino invazivne (v obiajnem pomenu te besede) in ne uporabljajo posameznikove izgube nadzora nad izpovedovanjem, s sklicevanjem na pravico do telesne nedotakljivosti (osebne celovitosti) in pravico do zasebnosti. Naelna ugotovitev je, da zaradi novih spoznanj znanosti o ivljenju (e) ne prihaja do sprememb samih teoretinih pravnih konceptov. Kljub temu pa se spremembe e odraajo v tihem tkanju nadzorstvenih mehanizmov in v delovanju kazenskopravnega sistema. Tovrstni dokazi posredno vstopajo v sodne dvorane, saj na primer v slovenskem pravnem redu sploh niso pravno ovrednoteni.482 To pomeni, da za
480 481 482

ugman 2005a: 78. ugman 2005a: 77.

Analizo razmerja genskih dokazov do temeljnih nael potenega kazenskega postopka in nekaterih drugih lovekovih pravic in temeljnih svoboin (privilegija zoper samoobtobo, domneve nedolnosti, telesne nedotakljivosti, zasebnosti) glej v Bonjak 2004: 145175.

146

posamezno obliko telesnega dokaza, ni jasno opredeljeno, pod katerimi pogoji se lahko izvede (na primer stopnja verjetnosti, ki mora biti podana za poseg v obdolenevo telo), niso izvedena tehtanja ustavno priznanih pravic na zakonodajni ravni, temve je tehtanje prepueno kar posameznemu policistu (na primer razmerje med pravico do zasebnosti na eni in pravico do varnosti na drugi strani). Obdoleneva pripoved (narativnost) postaja zaradi razvoja novih tehnologij na sodiih drugotnega pomena. Vedno manj so postopki odloanja pred sodiem odvisni od konkretnega sodnika, ki bi lahko upoteval posebnosti primera, vedno bolj pa od vnaprej doloenih parametrov odloanja. Najbolj jasen in konkreten odraz navedenega so gotovo formalizirani postopki doloanja kazenske sankcije v sistemih, kjer poznajo kaznovalne tablice in v novejem asu raunalnike programe, ki po vnaprej doloenih parametrih doloijo kazensko sankcijo (sentencing information systems).483 V takih avtomatiziranih sistemih ni ve prostora za pogajanja, za upotevanje posebnosti posameznega primera, za upotevanje subjekta. Kot relevantne tejejo le okoliine in osebne znailnosti, vnaprej predvidene v raunalnikem sistemu. Podobno je v primeru, ko o obdolenevi krivdi govori le e nevroloka slika njegovih moganov ali druga znailnost, razbrana iz njegovega telesa. Takrat ni ve pomembno, kaj obdolenec govori, kaj pojasnjuje, pomembna je objektivna znanost, ki natanno izmeri pomen doloene telesne poteze in ji pripie vrednost. Pripoved obdolenca pa postane drugotnega pomena. V tako oblikovanem kazenskem postopku obdoleni ni ve subjekt, temve zgolj e objekt postopka.484 Dokazi znanosti o ivljenju v kazenskem procesnem pravu tako odpirajo vpraanja dokaznopravne veljave in s tem povezanega razmerja do temeljnih ustavnopravnih pravic in kazenskih procesnopravnih institutov. Kriminalitetne prevencijske strategije Uporaba biometrinih tehnologij je obiajno legitimirana z zagotavljanjem veje varnosti. Te tehnologije delujejo kot generator irjenja somatizacije subjekta,485 saj je v njih zgolj telo medij absolutne resnice o subjektu. Ali, kot slikovito meni Agamben,486 oblast se neposredno vpisuje v telo in ga zaznamuje z biopolitinim tetoviranjem. Razprave o tveganjih v postmoderni drubi so v povezavi s spoznanji sodobne genetike v ZDA privedle do postopkov genetinega testiranja otrok, da bi prepoznali predsimptomatine prestopnike, ki so konstitucijsko predisponirani za izvrevanje nasilnih kaznivih dejanj.487

483 484

Franko Aas 2005.

Miller pa ugotavlja, da pripovedna (samo)reprezentacija le ni popolnoma izkljuena iz sodi: e naprej ostaja v primerih obdolencev iz vijega in vijega srednjega razreda ter institucionalno simpatinih obdolencev (npr. policistov). Miller 2001: 156. Biometrina tehnologija je postala del slovenske nadzorstvene prakse z biometrinimi potnimi listi. 486 Agamben 2004.
487 485

Rose 2000: 23.

147

Somatizacija subjekta in biologizacija kazenskopravnega sistema se kaeta tudi v posebni obravnavi nekaterih skupin delinkventov, zlasti seksualnih delinkventov in pedofilov, ki naj sploh ne bi ve sodili v bioloko kategorijo ljudi, za katere veljajo pravna pravila. Bioloke pozitivistine teorije prevladujejo v pojasnjevanju seksualnih prestopnikov in spolnih zlorab otrok, eprav imajo veliko kriminogeno vlogo ravno socialno opustoene razmere in socialne deprivacije. Te so tiste, ki spolne prestopnike potisnejo v zloin, in ne bioloke predispozicije za izvrevanje kaznivih dejanj zapisane v genih. Sojenje in izvrevanje kazenskih sankcij Spremenjeno pojmovanje subjekta zgolj po telesnih znailnosti se odraa v delovanju sodi na razline naine. Rose488 sicer ugotavlja, da so bioloki, psiholoki in psihiatrini vplivi pri pripisovanju kazenske odgovornosti le deloma in poredko vstopili na podroje kazenskega prava in da so bila vsaj amerika kazenska sodia relativno sovrana do psiholokih in psihiatrinih napadov na doktrino svobodne volje, racionalnosti in kazenske odgovornosti. Na sodiih naj bi bili bioloki argumenti, ki jih je mogoe kvantificirati in vizualizirati, le malenkost (retorino) prepriljiveji od psiholokih in sociolokih argumentov. Kljub temu pa somatizacijo subjekta v kazenskem postopku predstavlja ve poskusov obramb, ki so s sklicevanjem na bioloke ali genetske dokaze skuale dosei oprostitev obtoenca. Eden prvih poskusov preboja biologije v normativno pojmovanje subjekta in kazenske odgovornosti z uporabo instituta (ne)pritevnosti je sklicevanje na kromosomske abnormalnosti v poznih 60. in v zaetku 70. let prejnjega stoletja. Posedovanje kromosoma XYY, dodatnega Y kromosoma pri mokih, naj bi moke potisnilo na kriva pota. Poskus biologizacije kazenskopravnega sistema je pomenila tudi povezava med duevnim stanjem enske v predmenstrualnem obdobju (predmenstrualni sindrom) in kaznivim dejanjem. Tovrstna obramba je bila v sojenjih sicer neuspena, kljub temu pa je ta biologizem vstopil v prevencijske mehanizme in paternalistino obravnavo ensk. Poskus rahljanja fikcije o svobodni volji z biolokimi argumenti predstavljajo tudi tehnike preslikovanja moganov. Prevladujoe koncepte odgovornosti so z biolokimi dokazi na sodiih e poskuali spremeniti zlasti z raunalniko tomografijo moganov, kjer naj bi slikovni prikazi delovanja moganov predstavljali organski dokaz shizofrenije s tehniko CAT (angl. computerized axial tomography) oziroma s tehniko pozitronske tomografije in z genetskimi testi, ki naj bi omogoali identifikacijo borderline motenj. Prikazi moganskega delovanja so kljub neuspeni biologizaciji kazenskopravnega sistema pomembni, ker predstavljajo mono semiotiko tega, kar teje za normalno.489 Kljub redkim prebojem v sodne dvorane so namre prikazi, pridobljeni s pozitronsko tomografijo, v amerikem sistemu, po navedbah Dumita,490
488 489 490

Rose 2000. Dumit 2003: 8.

Za uporabo in procesnopravni poloaj preslikav moganskega delovanja in drugih podob lovekovega delovanja v praksi kazenskih sodi v ZDA glej 4. poglavje v Dumit 2003.

148

okrepili svojo mo: dokaznopravno so ti dokazi v ZDA dobili status demonstrativnega prikaza (angl. demonstrative illustration), zaradi izredne prepriljivosti pa se je njihova vloga dejansko obrnila k objektivnemu dokazu posameznikove nenormalnosti in s tem njegove neodgovornosti. Skunjave uporabe (in zlorabe) dosekov znanosti o ivljenju so velike tudi v postopkih doloanja in odmere kazenskih sankcij in v postopkih njihovega izvrevanja. V ZDA so nekatere zvezne drave e uvedle obvezno gensko testiranje pogojno odpuenih s prestajanja kazni zapora in obvezno postpenalno tomografijo.491 Sklepno Razvoj znanosti o ivljenju prodira prek sprememb v pojmovanju subjekta, procesu somatizacije subjekta, v delovanje kazenskopravnega sistema, kjer je priakovati rast odvisnosti kazenskega procesiranja od znanosti o ivljenju informiranih sodnih izvedencev. Simbolno oslabljena vloga sodi s prevzemanjem korpusa vednosti znanosti o ivljenju prek sodnih izvedencev pridobiva simbolno mo in krepi lastno legitimnost. Cena tovrstnih kupij je, da namesto sodi o primeru dejansko odloajo sodni izvedenci. Nadzorstvena mo je s tem de facto prenesena na nevroloke, psihiatrine, psiholoke ipd. strokovnjake in nova vednost znanosti o ivljenju (vsaj) posredno e vstopa v sodne dvorane. Vpraanja, ki jih v konni instanci odpirajo znanosti o ivljenju, danes spominjajo na prizore iz znanstveno-fantastine literature in filmov, kot so e videno (Dj vu) ali Posebno poroilo (Minority Report): ali bomo namesto reaktivnih imeli proaktivne (angl. pre-crime) policijske enote? Ali bomo lahko v telesu kdaj prebrali normativnost? Kaken je pomen telesa v pravu in v kolikni meri telo opredeljuje subjekt? Ali je mogoe kulturo, ko bosta enkrat dokonno izdelana genski zemljevid in zemljevid moganov, zreducirati na binarno raunalniko logiko, na umetno ustvarjeno matrico?

491

Rose 2006.

149

Kritino o neobiokriminologiji
Ali kriminologija postaja sociologija medicine (Laycock)?492 V teorijah ne, saj je kritika bioloke kriminoloke perspektive raznovrstna in dobro argumentirana. Kritika prihaja s strani kulturnih in kritinih tudij, ki biologistine poglede oznaujejo kot bioloki determinizem oziroma v novejem asu kot genetini esencializem ali nevrogenetini determinizem.493 (1) Socialni deterministi menijo, da kljuni dejavniki vedenja prihajajo iz okolja in ne iz morebitnih prirojenih nagnjenosti ali kriminalnosti osebe. (2) Temeljna teza simbolinih interakcionistov je, da je resninost, kot jo dojemamo, sestavljena le iz simbolov in pomenov, ki nastajajo v interakciji med ljudmi. Glavni dejavnik kriminalnega vedenja potemtakem ni skrit v fiziolokih predispozicijah in okoljskih vplivih, temve izvira iz posameznikovega dejavnega udejstvovanja in interakcije ter odnosov z drugimi, na katere v odloilni meri tudi sam vpliva. (3) Mentalisti zastopajo tezo, da so nae misli in naa dejanja doloena s kulturo, zato kriminalna dejanja niso nekaj, kar bi bilo skrito v lovekovi naravi, temve so drubeno skonstruirana. (4) Kritine drubene teorije kriminaliteto dojemajo kot vrednostno nabit in socioloko kompleksen pojav, zato bioloke perspektive, s tem ko kriminaliteto locirajo v telo posameznika, zgolj zastirajo resnine drubene probleme. Ali je sploh mogoe o biokriminologiji, tej podcenjevani in tabuizirani usmeritvi kriminologije, zapisati kaj dobrega? Ali jo kae zaradi njenih slabosti povsem odpisati? Vkljuitev biolokih dognanj v drubeno nadzorstvo so gotovo potencialno nevarne, vkljuujejo nevarnost diskriminacije in kvaziprostovoljne posege v loveka. Uporaba kontinuuma pri opredeljevanju kriminalnega vedenja, namesto definicije kriminalno proti nekriminalno, naj bi bila ena izmed prednosti biolokih perspektiv (Eysenck). Predispozicije po tem glediu niso nikoli rno-bele, temve gre vedno za vejo ali manjo mero kriminalnosti posameznika. Kljub temu pa je bolj prepriljivo stalie kritikov biolokih perspektiv, ki poudarjajo, da e tako napredne statistine analize zahtevajo doloeno vrsto prekinitve v tem kontinuumu.494 Metodoloka slabost biokriminolokega pristopa je domneva, da obstajata dve skupini, ki ju je mogoe raziskati normalna ubogljiva veina in kriminalna manjina. Logika prepoznave kriminalnih predispozicij je zato krona: skupini, ki naj bi ele nastali s preuevanjem biolokih determinant, sta avtomatino e izoblikovani pred ugotovitvijo biolokih determinant. Posamezniki, ki naj bi jih preuevali, so e tukaj. Za kritine kriminologe je kriminaliteta tako kompleksen kulturni in vrednostno nabit drubeni pojav, da ga bioloke razlage zgolj zamegljujejo in vodijo do napanih razumevanj in (kazenskopravnih) odzivov. Drugi kritini kriminologi pa vseeno priznavajo, da ima averzija kriminolokega mainstreama do biolokih teorij negativne posledice za razvoj (pozitivistine) kriminoloke misli. Kandu495 meni, da (1) bioloke predispozicije, ki jih nizajo vede o ivljenju, niso nespremenljive okolje dejavno
492 493 494 495

Laycock 2005. Po Kraska 1990. Glej Kraska 1990. Kandu 1999: 91.

150

oblikuje odraanje lovekovega genskega materiala; (2) predisponiranost tudi ne pomeni predestinacije, sodobne bioloke teorije niso deterministine: ne glede na to, da loveka doloa bioloki material, to e ne pomeni, da z njim ni mogoe niesar storiti; (3) nova biokriminologija tudi ni ekskluzivistina: biokriminologi priznavajo, da subjekt opredeljujejo bioloki dejavniki, vendar prav tako okoljski dejavniki; gre za interakcijo med razlinimi biolokimi, okoljskimi in psiholokimi dejavniki. Tabuiziranje in nerazumevanje znanosti o ivljenju e ne pomeni, da se ta nova oblika drubenega nadzorstva ne prebija v mehanizme drubenega nadzorstva. S pojmovanjem o tem, kaj tvori bistvo subjekta v postmoderni stehnizirani drubi tveganja, ta nova oblika vednosti vstopa skozi stranska vrata v kazenskopravni sistem. Epistemoloki rezi med biolokim in sociolokim so umetni. Biokriminoloka teorija je e vedno nasledek teze o svobodnem in racionalnem posamezniku, saj izhaja iz domneve, da se svoboden posameznik ne bi nikoli odloil za kriminalno dejanje. e dejanje kljub temu stori, je to zaradi problematine lastne narave. Teza o svobodi in o determiniranosti je zato absurdna: (1) absolutne svobode druba ne dovoljuje in je oznaena za norost, ker bi absolutna svoboda pomenila tudi monost odloiti se za absolutno zlo, (2) popolna determiniranost pa je prav tako oznaena kot norost. Biti determiniran pomeni biti v primeu biolokih (ali psiholokih, sociolokih, kozmolokih idr.) sil, kar je izenaeno z norostjo.

151

7 GOVOREI SUBJEKT: ODGOVORNOST ZA SOVRANE BESEDE

Kaj je sovrani govor

Objava dvanajstih karikatur muslimanskega preroka Mohameda v danskem asopisu Jyllands-Posten in tevilnih ponatisih povsod po Evropi je v dravah z veinskim prebivalstvom muslimanske veroizpovedi izzvala Evropejcem preteno nerazumljiv revolt. Vemo, da brez elementa pretiravanja in popaenosti karikature ni,496 in da je cilj, ki ga karikatura zasleduje, smeenje in satirinost. Kazalo je, da je revolt v muslimanskih dravah posledica nerazumevanja karikature kot posebne umetnike zvrsti. Zdelo se je tudi, da niso razumeli ale in banalno karikaturo vzeli preve zares. A razumevanje sporoila kot ale zahteva (samo)distanco, ki si je tamkajnje prebivalstvo niti ni elelo. Zakaj bi se distancirali od neesa, kar jim podeljuje ontoloko varnost in dviguje lastno vrednost? Zdelo se je, kot da bi jim s smeenjem njihovih svetinj Evropejci eleli vzeti to, kar jih vee s sami onostranstvom. Sovrani govor lahko bolje razumemo, e ga preuimo z oali (optiko) razlinih znanstvenih diskurzov. Ti diskurzi zasnujejo razmerje med govorcem in naslovnikom, ter razmerje med govorcem in skupnostjo, ki ji ta pripada, razlino od pravnega diskurza. Posameznik je v dekonstruktivistinem diskurzu razumljen kot tisti, ki je zgolj izrazil misli drugih, izgovoril je nekaj, kar tako ali tako mislijo vsi. Ta diskurz izhaja iz razumevanja, da se subjekt vzpostavi ele v drubi in da prevzame njen simbolnojezikovni univerzum. Druba je obstajala e pred njim. S potopitvijo v govoreo skupnost, v katero se rodi, prevzame tudi vrednote te skpnosti. Razumevanje posameznikove pravice do svobode izraanja kot neesa, kar omogoa njegovo samouresnievanje, je zato izrazito kulturno pogojeno. Zagovornitvo pravice do svobode izraanja zato brani predvsem meje med posameznikom in drubo, kot jih razumemo v (post)modernih okcidentalnih drubah. Ta pravica brani tudi specifien porazsvetljenski pojem subjekta. Kje so potemtakem meje govoreve subjektivnosti v odnosu do drubene, jezikovno-simbolno matrice, v katero je potopljen, in na katerem
496 SSKJ opredeljuje karikaturo (it. caricare poveati, zviati, ojaiti) kot risbo z zelo poudarjenimi znailnimi potezami ali lastnostmi upodobljene osebe ali prikazanega dogodka. Veliki sploni leksikon pa jo opredeljuje kot podobo, ki napada ali smei loveke lastnosti in dejanja.

152

mestu vznikne njegova svoboda? Svoboda, ki nam omogoa, da posameznika primemo za besedo in naredimo odgovornega za sovrane besede. Pri razumevanju sovranega govora in doloanju (e posebej kazenske) odgovornosti zanj je treba upotevati dve temeljni (med seboj spiralno povezani) tendenci postmodernega drubenega konteksta, v katerem ivimo: na eni strani brutalizacijo drubenih razmerij v postkapitalistini drubi, poveevanje strahu in tesnobe, ki vodi v odkrito sovranost do druganih, na drugi strani pa globalno zaostrovanje dravnega represivnega odzivanja na drubeno nezaelene pojave v zahodnem svetu od sredine sedemdesetih let prejnjega stoletja dalje. Oba trenda povzroata zaskrbljenost, ker oba vodita v poveevanje (skupnega) nasilja v drubi. Ta brutalizacija ne pomeni, da sovratvo in to, kar danes imenujemo sovrani govor, ni stalnica v loveki zgodovini. Sovrani govor je nekaj, kar ni mogoe izkoreniniti, dokonni odgovori nanj pa so povzroili kvejemu krvave pogrome. Ideja, ki spremlja proces pokulturjenja civilizacije, da je drubo mogoe oistiti kriminalitete, je ideoloka. Kar je danes zares novega, je obutljivost na sovrani govor in drubena skrb za ukrepanje v smeri njegovega zmanjevanja ter bolj jasno opredeljevanje njegovih meja. Globalizacija (tevilnih drubenih procesov) pomeni tudi to, da ima sovrani govor zaradi soodvisnosti delovanja drubenih podsistemov vejo unievalno mo. Njegov pomen tako naraa s samo globalizacijo, je njena temna senca. Glede drugega trenda, zaostrovanja dravnega represivnega odzivanja, pa je kljuno upotevati temeljno naelo kazenskega prava, da naj bodo kazenskopravni mehanizmi (ele) zadnje sredstvo, ki naj ga druba uporabi pri reakciji na problematina dejanja (tj. naelo ultima ratio societatis). Druba ima na voljo tevilne druge mehanizme (na primer izobraevanje), zato naj kazensko pravo s sredstvi fizinega prisiljevanja ostane zadnje sredstvo pri odzivanju na problematine situacije. Sovrani govor kot pravni koncept Koncept sovranega govora je prevzet iz anglosakega pravnega sistema (angl. hate speech), kjer je bil deleen obsenega osmiljanja od devetdesetih let prejnjega stoletja dalje. e od nastanka tega koncepta so teave z njegovim definiranjem, ko so ga prvi uvedli v tudentskih naseljih. Pred tem se je ameriko vrhovno sodie ob odloanju o ustavnosti omejitev pravice do svobode izraanja (1. amandma k Ustavi ZDA) e izrekalo o sovranih besedah. V primeru Chaplinsky v. New Hampshire497 je prepovedalo napadalne besede (angl. fighting words), ki so izreene brez spravitvenega smeha (angl. disarming smile); te niso zaitene s 1. amandmajem. Kljub temu pa je koncept sovranih besed razmeroma nov pravni in kriminalitetnopolitini koncept, ki je nastal s sprejemom posebne hate crime in hate speech zakonodaje pred tremi desetletji v ZDA in Veliki Britaniji. Uvodno ga lahko v kazenskopravnem jeziku opredelimo kot posploujoo obliko izraanja, ki je motivirana v celoti ali delno z rasnimi, etninimi, religioznimi, spolnimi in drugimi predsodki. To izraanje je lahko izreeno ustno ali pisno, glede na
497

315 U.S. 568 (1942).

153

diskriminatorno osebno okoliino pa lahko govorimo o rasizmu, seksizmu, ksenofobiji, homofobiji, ovinizmu, ginofobiji, anti-semitizmu, anti-islamizmu itd. Sintagma sovrani govor je zato (delno) zavajajoa, ker ne gre za motivacijo iz sovratva. Ne gre namre za to, da bi s tem pojmom oznaili besede, ki odraajo govoreva ustva sovratva, temve gre za ravnanje na temelju (diskriminatornih) predsodkov. O predsodku govorimo takrat, ko ima posameznik (praviloma negativen) odnos do soloveka zgolj zaradi njegove pripadnosti doloeni skupini.498 Pojem sovrani govor je mogoe razumeti tudi v drugih znanstvenih diskurzih, v lingvistiki, dekonstruktivistini teoriji in psihoanalitini teoriji. Ker se ti osredotoajo na druge vidike sovranih besed, lahko prispevajo uvide, pomembne tudi za (kazensko)pravno razumevanje fenomena. Poleg tega ga je tudi v okviru kazenskega prava mogoe razumeti razlino: ta govor (stricto sensu se kazenskopravna definicija ne nanaa zgolj na izraene besede, temve tudi risbe, slike in druge upodobitve misli) nekateri razumejo kot aljiv govor, ki povzroa duevne boleine in ogroa vrednoto osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostnih pravic posameznika. Drugi (na primer v slovenski kazenskopravni doktrini) pa ga razumemo kot govor, ki ogroa javni in red mir in pomeni gronjo, da bo prerasel v (fizino) nasilje. Bolj kot na izraanje negativnih (sovranih) ustev je opredeljen glede na ravnanje, ki temelji na (doloenih) predsodkih, in je usmerjen na prihodnje posledice, tj. na jasno in neposredno grozeo nevarnost javnemu redu. Drugi pojem se zato osredotoa na vpraanje, ali bi lahko zelo verjetno (kot jasno navzoa in neposredno grozea nevarnost) sovrane besede prerasle v (fizino) nasilje. Sovrani govor kot indirektno govorno dejanje Revolt v dravah z veinskim muslimanskim prebivalstvom, ki ga je izzvala objava karikatur muslimanskega preroka Mohameda, je mogoe pojasniti s teorijo govornih dejanj. Neko izjavo je mogoe preprosto razumeti na ravni neposredno artikulirane (stavne) vsebine. Po tem gledanju naj bi izjava imela le en pomen: govorec sporoa tisto, kar (zavestno) misli in kar eli sporoiti. A dvoumne izjave kaejo, da se govorni pomen izjave lahko razlikuje od stavnega pomena. Indirektna govorna dejanja so izjave, ki imajo dve ilokucijski moi: en ilokucijski akt je izvren posredno z izvrevanjem drugega. Ilokucijska mo ene vrste govornega dejanja je uporabljena za izvrevanje druge vrste govornega dejanja. Tudi jezikovna analiza karikature kae, da ima ta dve propozicionalni vsebini. Karikaturist v upodobitvi misli tisto, kar dobesedno upodobi, poleg tega pa misli tudi na neko drugo ilokucijo z drugo propozicionalno vsebino. Na primer, karikaturna upodobitev osebe s pretirano velikimi uesi (pretiravanje je sine qua non karikature) pomeni, da ima upodobljeni nekoliko veja uesa (prva ilokucija), hkrati (ali namesto tega) pa to pomeni nekaj drugega, na primer, da je upodobljeni ef obveevalne slube in zato dobro slii (druga ilokucija). Karikaturna upodobitev vsebuje e nek drug pomen in karikatura izkoria ravno monost, da prek ene ilokucije posreduje drugo sporoilo.

498

Pomenske razlike med stereotipi, predsodki in diskriminaciji glej ugman G. 2006.

154

Karikatura ima strukturo indirektnega govornega dejanja, saj je zasnovana na dveh (ali ve) propozicionalnih vsebinah. Objava 12 karikatur muslimanskega preroka je v drugi ilokuciji enaila islamsko vero s terorizmom. Ta ilokucija je bila za muslimane aljiva. V kontekstu napetih mednarodnih odnosov med zahodnimi dravami in dravami z veinskim muslimanskim prebivalstvom muslimani niso bili pripravljeni napraviti koraka (samo)distance, ki je pogoj smeha in ale. Ta razlaga seveda ne pojasnjuje razlogov za revolt, ki je bil v veliki meri spodbujen s strani vladajoe muslimanske elite. Omogoa pa vpogled v pomensko strukturo, mo in pomensko neujemljivost pomena jezika kot simbolnega koda. V nadaljevanju sledi prikaz dveh konceptualizacij sovranega govora, ki drugae zasnujeta razmerje med posameznikom in drubo in zato odgovornost za sovrane besede pojmujeta drugae od pravnega diskurza. Dekonstruktivistini in psihoanalitini diskurz se osredotoa na to, kako razumeti veplastno naravo jezika, ki poleg intencionalne (hotene) vsebine prenaa e druge vsebine in sporoila, ki so lahko tudi v navzkriju s hoteno vsebino. Zakaj sta lahko sporoili dveh oseb na jezikovni ravni povsem identini, kljub temu pa je njuna sporoilna vrednost povsem razlina? Pri iskanju odgovora na to vpraanje, ne gre zgolj za spoznanje, da vsa verbalna sporoila spremlja kopica neverbalnih sporoil (na primer obrazna mimika, dra telesa), ki razlino kontaminirajo verbalno posredovano vsebino, temve za spoznanje, da je narava jezika nenadzorljiva. Jezik je nemogoe (popolno) nadzorovati, zato pomena sporoila ni mogoe opredeliti brez preostanka. Zato tudi ni mogoe vnaprej natanno opredeliti sovranega govora. Mogoe ga je opredeliti zgolj na konkretnih primerih.

155

Dekonstruktivistino pojmovanje odgovornosti za sovrane besede

Dekonstruktivistina teorija odpravlja moderno dihotomijo (loenega) subjekta in drube, na kateri temelji moderno kazensko pravo. Za razliko od kazenskopravnega osredotoanja na govornika sovranih besed upoteva, da je govornik del skupnosti (drubeno-simbolne matrice) in da ga ta determinira v veji meri, kot je moderno kazensko pravo pripravljeno priznati. Dekonstruktivistina teza pri iskanju odgovornosti za sovrane besede je, da je govornik sovranega govora zgolj prenaalec idej, ki so razirjene v drubi. Je zgolj posrednik, ki rpa iz korpusa vrednot, ki so del jezikovne skupnosti, v kateri ivi.499 Govornik zato zgolj ponavlja sovrani govor, ki je e vseskozi navzo v njegovem diskurzivnem okolju; ponavlja ideje (korpus vednosti) in navade skupine, v kateri ivi. Govornik je po tej teoriji v drubeno-simbolno matrico potopljeno bitje, zato ne moremo teti, da je sam proizvedel ideje, ki jih prenaa s sovranim govorom. Njegova odgovornost je zato po dekonstruktivistinem gledanju zmanjana ali popolnoma izkljuena. Koga potem kriviti za boleino in nasilje, ki ju povzroajo sovrane besede, e smo pripravljeni govornika tako hitro oprostiti? Ali besede sploh (lahko) povzroijo takno vrsto ali stopnjo nasilja, ki v konni instanci zahteva tudi kazenskopravno intervencijo? Bi nemara bilo primerneje sovrane besede razumeti kot nevenosti, ki naj se jim posameznik kolikor je le mogoe izogne, a vendarle le nevenosti, ki ne zahtevajo zagona kazenskopravne mainerije. ele naslovnikovo razumevanje sporoila je tisto, ki opredeljuje nasilje.500 Interpretacija bi lahko bila tudi radikalno drugana in sporoilo nemara presliano. Po kaknih merilih zato opredeliti sovrane besede in kako razsojati med monostjo, da gre za naslovnikovo napano (morda nanaalno) interpretacijo sporoila na eni ali za objektivno sovrane besede na drugi strani? e sledimo dekonstruktivistini tezi o subjektovi potopljenosti v drubeno matrico, nam ostane zgolj monost, da pokliemo na odgovornost za sovrane besede skupnost (v celoti), ki je proizvedla sovraen diskurz. To seveda ni mogoe. Dilema, kako formulirati odgovornost za sovrane besede, se zato v bistvu nanaa na razumevanje subjekta, na vpraanje determiniranosti in razmerje do drube. Po dekonstruktivistini tezi je subjekt fikcija, vzpostavljena zato, da prikrije resnini izvor sovranih besed, ki je v specifinem zgodovinskem diskurzu, ki ga je proizvedla skupnost. Vendar, ali je potem sploh e mogoe govoriti o subjektu (v porazsvetljenskem smislu)? Kje je mesto, na katerem vznikne subjekt oziroma se subjekt vzpostavi kot loen od skupnosti in ga zato lahko pokliemo na odgovornost za sovrane besede? V diskurzu modernega prava je subjekt, ki mu lahko pripiemo odgovornost za sovrane besede, subjekt razsvetljenske dediine, tj. svoboden in z razumom obdarjen posameznik. Subjekt je dojet kot samostojni stvaritelj in izvrevalec svojih misli, volje
Po Judith Butler, Burning Acts: Injurious Speech. V: Anselm Haverkamp, ed., 1995: Deconstruction is / in America, New York: New York University Press. (Po Salecl 1998: 119.)
500 499

Ve o tem v Kmet 2009: passim.

156

in dejanj. Brez osrednjega mesta (tako pojmovanega) subjekta v pravu ni mogoe govoriti o modernem pravu.501 Pojmovanje, na katerem temelji pravo, je torej, da sta subjekt in druba loeni entiteti. Subjekt svobodno in racionalno vstopa v drubo, se povezuje z drugimi in na ta nain poustvarja drubo, vendar se v vsakem trenutku (zopet svobodno in po racionalnem preudarku) lahko umakne iz drube, da bi bil pri sebi. Takno razumevanje odnosa med posameznikom in drubo je kljunega pomena za moderno (kazensko) pravo. Pri iskanju krivca za sovrani govor tako naletimo na temeljni paradoks teoretiziranja o subjektu. To je, da po eni strani drubeno-simbolni red vedno obstaja (je predpostavljen) kot okolje subjektove drubene eksistence, po drugi strani pa sam ta red obstaja in je reproduciran zgolj v toliko, kolikor se subjekti v njem prepoznajo prek ponavljajoih se performativnih dejanj. Drubeni red obstaja zgolj tedaj, ko/e subjekti predpostavljajo svoja mesta v njem. Tako ni mogoe postaviti drubenega reda niti subjekta na mesto izvora drugega ni enega brez drugega. Dekonstruktivistina teorija pri druganem razumevanju odnosa med posameznikom in drubo, ki spreminja razumevanje odgovornosti za sovrane besede, ni osamljena. Kljub temu, da na njen odgovor, da naj na odgovornost za sovrane besede pokliemo kar celotno skupnost, ne prepria, pa v osmiljanju bolj zveznega razmerja med posameznikom in drubo opozarja na to, kar prikae Elias502 v teoriji civiliziranja. Statino in loeno pojmovanje subjekta in drube, na katerem sloni tudi homo iuridicus, je po njegovem mnenju, rezultat (dihotomnega) miljenjskega procesa, ki objekt zoperstavlja subjektu in drubo individuumu. S tem v nasprotju Elias ponuja dinamino pojmovanje, ki upoteva razvojni vidik subjekta in drube. Subjekt je vrojen v doloen druben kontekst in ne obstaja zunaj drube, zato bi subjekt in drubo morali misliti skupaj. A vendar, kaj to dejansko pomeni? Na tej lonici, ali misliti subjekt in drubo kot loeni entiteti ali kot entiteti vpisani ena v drugo, nastajajo tudi pravni problemi, povezani z razumevanjem odgovornosti za sovrane besede. Vendar, e naeloma teko zavrnemo dekonstruktivistino izhodie o bolj intenzivni povezanosti subjekta in drube, kako potem legitimirati kaznovanje subjekta, ki je prisiljen ponavljati norme, ki ga vzpostavljajo? Pri osmiljanju povezanosti subjekta in drube je feministina teorija inovativna in Butler503 o tem paradoksu meni, da ravno to, da je subjekt prisiljen ponavljati drubene norme, domena tveganja. Namre, ponovitev drubenih norm, ki dejansko subjekt ele konstituirajo, predstavlja mono mesto upora. To je toka vznika in reafirmacije subjekta, ki lahko sledi (reafirmira) drubene norme ali tudi ne. Salecl zato meni,504 da se v trenutku izjavljanja govornik vzpostavi kot subjekt: Subjekt ''se odloi govoriti''. Subjekt se s sovrano izjavo izloi iz skupnosti, takrat se ele samovzpostavi in ravno na tej toki ga je mogoe teti za odgovornega. Oitek, ki ga lahko naslovimo na govornika je zato v tem, da bi bil lahko v tem procesu samokonstitucije reflektiral sovrane besede, da bi bil moral vedeti, da bodo te
501 502 503 504

Cerar 2001: passim. Elias 2001. Povzemam po Butler 1997: 97. Salecl 1998: 121123.

157

povzroile nasilje oziroma uvideti poloaj, ki ga v drubenem kontekstu zavzema sovrana beseda. Subjekt se je z lastnim govornim dejanjem vzpostavil kot subjekt. Sam se je odloil, da bo zajel iz korpusa drubenih idej in izrazil sovrane besede. V tem elementu, ko se subjekt odloi spregovoriti, ele vznikne. Brez tega akta (samo)distanciranja od drubenega niti ni mogoe govoriti o subjektu in zato ga utemeljeno tejemo za odgovornega za sovrane besede.

158

Psihoanalitino pojmovanje odgovornosti za sovrane besede

Odgovornost govornika za sovrane besede Lacanova psihoanalitina teorija505 utemeljuje na njegovem uitku. Subjekt je po tej teoriji odgovoren za lastni uitek (jouissance), saj je sam tisti, ki odloa, iz esa bo rpal uitek. Subjekt prejme uitek tudi v sovranem govoru, zato je zanj tudi odgovoren. Kaken uitek naj bi govorec sovranih besed rpal iz tovrstnega govora? Psihoanaliza odkriva napetost med pomenom govora in jouissance, ki ga govornik rpa iz govora. Lacan506 meni, da subjekt v govoru najde neko vrsto sree, da prek govora prejema doloen jouissance. Salecl507 to pojasnjuje s tem, da se subjekt temu jouissance, ki mu ni mogoe pripisati pomena, priblia skozi fantazijski zaslon, ki naj zakrije travmatino izkustvo tega jouissance. Sovrani govor je zato fantazijski scenarij sovratva do Drugega, s imer se prikrije dejstvo travmatine izkunje jouissance Drugega, ki ga govornik sovranega govora ne more osmisliti oziroma mu podeliti pomena. Sovrani govor je scenarij, ki subjektu omogoa sooanje s tistim nedoumljivim v Drugem. Ta sovrana zgodba daje subjektu konsistenco, z njo subjekt zakrije manko v Drugem. Odgovornost govornika za sovrane besede je zato po psihoanalitini teoriji zasnovana na uitku, ki ga ima govornik sovranih besed ob degradaciji drugega, saj je ta fantazijski scenarij hkrati tudi to, kar izvre drugega iz moralnega obestva sebi enakovrednih subjektov. Psihoanalitina teorija tudi ne pojmuje jezika kot simbolni kod, ki prenaa zgolj stavni (besedno-simbolni) pomen. Jezik poleg simbolnega sporoila prenaa (vsebuje) e druge lastnosti, ki vplivajo na pomen sporoila (na primer nezavedno, ustva) in spremljajo besedno-simbolni nivo. Lacan ta preseek imenuje lalangue, Lecercle pa v tej zvezi govori o ostanku v jeziku.508 Po Lacanu namre v jeziku ostaja lalangue, nekaj kar je neizrekljivo, pride pa na dan v ali, v zagovorjenih besedah, besednih spodrsljajih. Ta ostanek je tisto, kar uhaja namenu govorca in je ve kot vsota govornih dejanj lanov jezikovne skupnosti. Skozi ta preostanek govori zgodovina. Besede opredeli kot sovrane primarno rtev. Ta je bila tista, ki je bila s sovranimi besedami prizadeta. Vloga rtve se na naelni ravni pri identificiranju dejanja kot nasilnega, bodisi fizinega dejanja bodisi simbolnega (jezikovnega), ne razlikuje. V kazenskopravni terminologiji to pomeni, da privolitev rtve (okodovanca) naeloma izkljuuje protipravnost dejanja. Odnos rtve do sporoila in njena prepoznava sporoila, je ele tista, ki dejanje oznai kot zloin. Besede so sovrane, e jih rtev kot take prepozna. Ta prepoznava je konstitutivni akt, ki ele ustvari sovrani govor. Vendar, kako dale sega pravica rtve, da odloa o (ne)aljivosti simbolov (besed)? rtev bi namre lahko vsako, e tako skrbno izbrano sporoilo, opredelila kot sovrano. Pri opredeljevanju sovranega govora se zato gibljemo med
505 506

Povzemam po Salecl 1998: 121123.

Po Jacques Lacan, 1998: On Feminine Sexuality: The Limits of Love and Knowledge (Book XX Encore 1972-1973). Glej Salecl 1998: 126127. 507 Salecl 1998: 177.
508

Po Salecl 1998: 124.

159

spremenljivkama, ki ju tvorita govornik in naslovnik. Po eni strani lahko iste besede izzovejo pri razlinih naslovnikih razline simbolizacije. Oseba, ki se identificira z doloenim atributom, bo glede tega bolj ranljiva in njena osebna integriteta bo ogroena v veji meri kot osebe, pri kateri takne identifikacije ni. Po drugi strani pa govorniki z enakimi besedami (stavnimi pomeni) sporoajo razline govorne pomene. Nauk, ki ga psihoanalitina teorija daje kazenskem pravu, je, da govora ni mogoe v celoti nadzorovati. Skozenj vedno uhaja nek neobvladljivi del, ostanek ali lalangue, ki ga ne moremo nikoli dolono opredeliti in vnaprej predvideti. V kazenskopravnem jeziku to pomeni, da je inkriminacija golega izraanja o neem problematina e z vidika temeljnega naela, ki zahteva dolonost kazenskopravne norme (lex certa). Verbalni delikt omogoa vstop zgodovine (specifinih vrednot, subjektivnih ocen ipd.) v kazensko pravo. Zgodovine, ki je ni mogoe opredeliti dovolj dolono vnaprej, zato omogoa zlorabe. Pravna merila za presojo, ali gre v konkretnem primeru za sovrani govor, naj bodo zato na eni strani dovolj objektivizirana in konkretizirana, da bodo onemogoala zlorabe in sistemsko preganjanje politinih nasprotnikov. Pri kaznivem dejanju sovrane propagande po 133. lenu Kazenskega zakona SFR Jugoslavije je zgodovina jasno pokazala, da je to, kar uhaja jeziku, vedno mogoe razumeti v govornikovo kodo, v skladu z drugimi, v razmerju do sovranih besede, povsem kontingentnimi cilji in motivi. Po drugi strani, danes v asu (bolj ali manj prisilnih) migracij prebivalstva, inkriminacija sovranega govora tudi ne sme biti preozka in mora omogoati kazenskopravno intervencijo v primerih, ko resno (jasno in neposredno) grozi, da bodo besede prerasle v diskriminacijo, (fizino) nasilje ali kar v genocid nad manjinskim prebivalstvom (kot pozivi k etninem ienju v srbskih medijih pred pokolom v Srebrenici in pozivi po Radio Mille Collines v Ruandi).

160

Kazenskopravno pojmovanje odgovornosti za sovrane besede

Pravica do svobode izraanja Pravno relevantna analiza sovranega govora se zaenja na ustavnopravnem in mednarodnopravnem nivoju varovanja in omejitev temeljne lovekove pravice do svobode izraanja.509 Pravica do svobode izraanja je pogoj drubene (pomen pravice na drubeno-politini ravni) in osebne svobode (pomen pravice za lovekovo samouresnievanje ali samodoloeno delovanje). Obsega ne le verbalno izraanje obvestil in idej, temve tudi slike, podobe in druge dejavnosti, ki izraajo obvestila in ideje.510 Ne nanaa se zgolj na preverljive podatke, temve iti tudi svobodo izraanja mnenj, kritik, pekulacij.511 Naeloma se tudi ne nanaa le na informacije in ideje, ki so v javnosti sprejete z odobravanjem, so nealjive oziroma nemotee, temve tudi na take, ki so aljive, pretresljive in motee.512 Pravica do svobode izraanja je le ena izmed temeljnih lovekovih pravic in svoboin in zato ni neomejena. Njene omejitve so vkljuene e v same ustavnopravne in mednarodnopravne akte bodisi neposredno513 bodisi omejitve izhajajo posredno iz drugih splonih nael.514 Na kazenskopravnem podroju se razmerje med temeljno
Svobodo izraanja doloajo (na primer): Splona deklaracija o lovekovih pravicah (19. len), Evropska konvencija o lovekovih pravicah (10. len), Ustava Republike Slovenije (39. len).
510 V primeru Mller and others v. Switzerland (1988) je bila svoboda izraanja razirjena na slike, v primeru Chorherr v. Austria (1993) na podobe, v primeru Otto-Preminger-Institut v. Austria (1994) pa na film. Ve v Case-law concerning Article 10 of the European Convention on Human Rights 2000. 511 512 513 509

Glej na primer Lingens v. Austria (1986) in Thorgierson v. Island (1992). Tako na primer v Handyside v. UK (1976).

Na podlagi 2. odstavka 10. lena Evropske konvencije o lovekovih pravicah (EKP) je omejitev svobode izraanja mona, e so izpolnjeni trije pogoji: 1.) da je omejitev pravno predpisana, 2.) da je omejitev nujna v demokratini drubi in 3.) da se z njo zasleduje vsaj enega izmed natetih legitimnih ciljev: varnost drave, njena ozemeljska celovitost, javna varnost, prepreevanje neredov ali zloinov, zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, prepreitev razkritja zaupnih informacij ali varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. Mednarodni pakt o dravljanskih in politinih pravicah (1976) doloa pravico do svobode izraanja in njene omejitve v 3. odstavku 19. lena. Omejitve morajo biti potrebne in doloene z zakonom zaradi spotovanja pravic in ugleda drugih ali zaradi zaite nacionalne varnosti ali javnega reda, javnega zdravja ali morale. Prepoved sovranega govora po paktu predstavlja v 20. lenu prepovedano propagiranje vojne in hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovratvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovranosti ali nasilju. Glej Uradni list SFRJ, t. 7/71, RS-MP 2/93. Velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij sprejetih v Mednarodni organizaciji za atomsko energijo (Uradni list RS-MP, t. 9/92, 3/93, 9/93, 5/1999).
514 Ustava RS (URS) v 3. odstavku 15. lena doloa, da so pravice omejene z uresnievanjem pravic drugih. Pravica do svobode izraanja je potencialno v konfliktu z na primer pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. len URS), pravico do varstva

161

lovekovo pravico svobode izraanja in drugimi temeljnimi lovekovimi pravicami odraa v kazenskopravnem varstvu asti in ugleda,515 ki varuje pravno dobrino osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostnih pravic, in v omejitvah, ki so potrebne za ohranitev javnega reda in miru.516 Omejitve pravice do svobode izraanja Omejitve pravice do svobode izraanja so v okcidentalnih pravnih redih razlikujejo posebej med evropsko-kontinentalnimi pravnimi redi in amerikim pravnim redom. Vrhovno sodie ZDA je prvi amandma k ustavi vedno pojmovalo zelo iroko.517 Sovrani govor je pojmovalo stricto sensu, tj. kot verbalno nasilje, kar odraa spoznanje, da je odziv na neposredno izreene besede afektiran, storjen brez temeljitega premisleka o tem, kako se odzvati, medtem ko morebitni odziv na pisani/risani sovrani govor omogoa refleksijo in premislek o odzivu na sovrano sporoilo. V evropskem pravnem prostoru je pojmovanje svobode govora oje in omejitve veje. Za razliko od amerike doktrine svobode govora, ki je preteno libertarna, evropska veliko bolj iti vrednote skupnosti (prepreevati nemire in podpirati drubeno inkluzivne vrednote). V Evropi obstaja posebna zakonodaja, ki prepoveduje doloene vrste govora. V Franciji, Nemiji, Avstriji, Danski in Sloveniji obstajajo inkriminacije govora, ki bi zanikal holokavst. Predlog okvirnega sklepa Sveta EU o boju proti rasizmu in ksenofobiji (v nadaljevanju predlog OS)518 inkriminira tudi javno opravievanje, zanikanje ali grobo zmanjevanje pomena (1) genocida, hudodelstev proti lovetvu in vojnih hudodelstev,519 kakor so opredeljeni v Statutu Mednarodnega kazenskega
zasebnosti in osebnostnih pravic (35. len URS) in prepovedjo spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepovedjo spodbujanja k nasilju in vojni (63. len URS). Glej 18. poglavje Kazenskega zakonika (KZ-1), ki iti posameznike in kolektivne okodovance (drave, priznane mednarodne organizacije in njihove organe in simbole, ter slovenski narod in manjine). Po vsebini gre za pet zakonskih dejanskih stanov: razalitev (158. len KZ-1), obrekovanje (159. len KZ-1), aljiva obdolitev (160. len KZ-1), opravljanje (161. len KZ-1) in oitanje kaznivega dejanja z namenom zanievanja (162. len KZ-1).
516 Glej kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovratva, nasilja ali nestrpnosti (297. len KZ-1). Kazenskopravne omejitve svobode izraanja v slovenski materialni kazenski ureditvi vsebujejo tudi naslednje inkriminacije: ogroanje varnosti (135. len KZ-1), nasilje v druini (191. len KZ-1), kritev lovekega dostojanstva z zlorabo uradnega poloaja ali uradnih pravic (266. len KZ-1), grdo ravnanje s podrejenim (274. len KZ-1), nasilnitvo (296. len KZ-1), prepreitev uradnega dejanja ali maevanje uradni osebi (299. len KZ-1), napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. len KZ-1), sila proti vojaki osebi pri opravljanju vojake dolnosti (363. len KZ-1), napad na vojako osebo, ki opravlja slubo (364. len KZ-1) in kritev parlamentareve pravice (372. len KZ-1). 517 Glej Zupani 1989. 515

V besedilu je obravnavana razliica dokumenta Sveta Evropske unije t. 5118/07 DROIPEN 1 z dne 15.1.2007, ki je ponekod primerjan z (v trenutku pisanja) javnosti zgolj delno dostopnim dokumentom t. 8544/07 DROIPEN 34 z dne 17.4.2007.
519 Slovenski prevod navaja zloine in ne hudodelstva zoper lovenost, in vojne zloine in ne vojna hudodelstva.

518

162

sodia (leni 6, 7 in 8),520 in (2) zloinov, ki jih je opredelilo sodie v Nrnbergu (6. len Listine Mednarodnega vojakega sodia, dodane Londonskemu sporazumu iz leta 1945).521 Nadalje evropski kazenski zakoniki pogosto vsebujejo inkriminacije izjav, ki ogroajo, zasmehujejo, degradirajo na podlagi, rase, barve koe, nacionalnega in etninega porekla, verskega preprianja ali spolne usmeritve.522 Ker se drave pri inkriminaciji sovranega govora veinoma opirajo na mednarodno pravo, poglejmo tamkajnja merila za opredelitev sovranega govora. (Evropska) konvencija o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin z dne 14. novembra 1950 (EKP)523 je pomembna za inkriminacijo sovranega govora na evropskih tleh v dveh ozirih. Po eni strani v 10. lenu (Svoboda govora) doloa, da ima vsakdo pravico do svobodnega izraanja, ki obsega svobodo miljenja ter sprejemanja in sporoanja obvestil in idej brez vmeavanja javne oblasti in ne glede na meje. Bistvena za opredeljevanje sovranega govora so merila v 2. odstavku 10. lena, ki doloa, da (1) omejitve svobode izraanja lahko doloi (le) zakon, da (2) morajo biti nujne v demokratini drubi (3) zaradi varnosti drave, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, prepreevanja neredov ali zloinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za prepreitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. Nabor osebnih okoliin, ki opredeljujejo varovane kategorije oseb, je v inkriminacijah sovranega govora v posameznih dravah razlien. EKP pa v 14. lenu (Prepoved diskriminacije) doloa, da je diskriminatorno loevanje glede na navezne osebne okoliine, kot so spol, rasa, barva koe, jezik, vera, politino ali drugo preprianje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjini, lastnina, rojstvo ali kakna druga okoliina. Protokol tevilka 12 h Konvenciji o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin z dne 4. novembra 2000524 v 1. lenu (Splona prepoved diskriminacije) odpravlja omejitve EKP in vsebinsko razirja prepoved diskriminacije na (1) uivanje pravic, zagotovljenih po notranji zakonodaji drave pogodbenice, (2) pravic, ki izhajajo iz doloene obveznosti javne oblasti na podlagi zakona, (3) pri izvajanju diskrecijske pravice organa javne oblasti in (4) katerokoli drugo diskriminatorno dejanje ali opustitev javne oblasti.
520 521 522

Toka (c) 1. odstavka 1. lena predloga OS. Toka (d) 1. odstavka 1. lena predloga OS.

V skladu s specifinim (anglo-amerikim) izvorom koncepta sovranega govora se inkriminacije v evropskih dravah imenujejo drugae: De la provocation non publique la discrimination, la haine ou la violence raciales (Art. R. 625-7 francoskega Code Penal), Volksverhetzung (130. len nemkega Strafgesetzbuch), Verhetzung (283. len avstrijskega Strafgesetzbuch), Hujskanje zoper skupnost (269. len Kazenskega zakonika Republike Madarske), Zloini zoper javni red in mir (135. in 135a. len Splonega kazenskega zakonika Kraljevine Norveke).
523 Zakon o ratifikaciji konvencije s protokoli je bil objavljen v Uradnem listu RS-MP, t. 7-41/1994 (RS 33/1994), dne 13. junija 1994. Zael je veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. 524

Velja od 1. aprila 2005. Slovenija je protokol podpisala, ne pa ratificirala.

163

Mednarodna konvencija (OZN) o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije z dne 21. decembra 1965525 e neposredno omenja podpiranje, spodbujanje in irjenje tega, kar bi danes imenovali sovrane besede. Pojem rasne diskriminacije definira iroko. To je razlikovanje, izkljuevanje, omejevanje ali dajanje prednosti zaradi rase, barve [koe; dodal A.Z.], prednikov ali nacionalnega [in ne narodnostnega; dodal A.Z.] ali etninega porekla (1. len). Konvencija opredeljuje tri oblike inkriminacij podpiranja in vzpodbujanja rasne diskriminacije in nasilja (4. len): (a) irjenje idej, oprtih na superiornost ali rasno sovratvo, vsako spodbujanje k rasni diskriminaciji in vsako nasilje ali izzivanje k takemu nasilju, naperjeno proti katerikoli rasi ali katerikoli skupini ljudi druge barve ali drugega etninega porekla, kot tudi podpiranje rasistinih aktivnosti; (b) prepoveduje organizacije ter aktivnosti organizirane propagande in vsak drug tip propagandne aktivnosti, ki spodbujajo k rasni diskriminaciji ali jo podpirajo ter udelebo v takih organizacijah ali njihovih aktivnostih; (c) prepoveduje delovanje javnih oblasti, da bi spodbujale k rasni diskriminaciji ali jo podpirale. Mednarodni pakt o dravljanskih in politinih pravicah z dne 16. decembra 1966526 doloa pravico do svobode izraanja in tudi njene omejitve. Te morajo biti potrebne in doloene z zakonom zaradi spotovanja pravic in ugleda drugih ali zaradi zaite nacionalne varnosti ali javnega reda, javnega zdravja ali morale (3. odstavek 19. lena). Prepoved sovranega govora po paktu predstavlja v 20. lenu prepovedano propagiranje vojne in hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovratvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovranosti ali nasilju. Dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasistinih in ksenofobinih dejanj, storjenih v raunalnikih sistemih z dne 28. januarja 2003,527 je prvi mednarodnopravni dokument, veljaven na Evropskih tleh, ki izkljuno in poglobljeno obravnava sovrani govor. Materija inkriminacije rasistinih in ksenofobinih dejanj primarno gotovo ne sodi v dodatek h konvenciji, ki ureja materijo informacijske in komunikacijske varnosti oziroma kibernetskih kaznivih dejanj in njihovega kazenskega pregona. Takno pravno normiranje odraa politine teave v pravodajni dejavnosti Evropske unije, ki v asu informacijsko-komunikacijskega revolucioniranja ni uspela dosei soglasja o Okvirnem sklepu o boju zoper rasizem in ksenofobijo. Nevarne zlorabe pravice do svobode izraanja so zato opredeljene z inkriminacijami rasistinih in ksenofobinih dejanj, storjenih v raunalnikih sistemih. Dodaten protokol definira rasistino in ksenofobino gradivo kot pisno gradivo, upodobitev ali drugo izraanje mnenj ali teorij, ki zagovarja, podpira ali spodbuja,
Velja od 4. januarja 1969. Glej Uradni list SFRJ-MP, t. 6/67, RS-MP 2/93. Velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij, sprejetih v Mednarodni organizaciji za atomsko energijo (Uradni list RS-MP, t. 9/92, 3/93, 9/93, 5/1999). Velja od 23. marca 1976. Uradni list SFRJ, t. 7/71, RS-MP 2/93. Velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij sprejetih v Mednarodni organizaciji za atomsko energijo (Uradni list RS-MP, t. 9/92, 3/93, 9/93, 5/1999).
527 V RS velja od 1.3.2006. Zakon o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasistinih in ksenofobinih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih (MKKKDP), Uradni list RS-MP, t. 17/04, RS-MP 2/05. 526 525

164

sovratvo, diskriminacijo ali nasilje, proti posamezniku ali skupini posameznikov, zaradi njihove rase, barve, porekla ali narodnostnega ali etninega izvora ali pa veroizpovedi, e se ta uporablja kot pretveza za katero od natetih okoliin (ali ki spodbuja k takim dejanjem) (2. len). Protokol loi tri oblike prepovedanih dejanj: (1) rasistino in ksenofobino gronjo s storitvijo hujega kaznivega dejanja (4. len); (2) rasistino in ksenofobino javno alitev, pri emer je lahko doloen dodatni pogoj, da je zaradi dejanja posameznik in/ali skupina oseb izpostavljena sovratvu zanievanju ali posmehu (5. len); (3) zanikanje, huje zmanjevanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper lovenost, kot jih doloa mednarodno pravo in priznavajo pravnomone in obvezujoe odloitve mednarodnih sodi (vkljuno z Mednarodnim vojakim sodiem, ustanovljenim z Londonskim sporazumom), pri emer je lahko doloen dodatni pogoj, da je zanikanje ali huje zmanjevanje pomena storjeno iz rasistine ali ksenofobne motivacije (6. len). Bistvena razlika med vsemi tremi dejanji je, da za dejanje po 6. lenu ni potrebno, da je storjeno iz rasistine ali ksenofobine motivacije. Za obstoj kaznivega dejanja po tem lenu ni nujno, da je storjeno zoper osebe zaradi njihove pripadnosti skupinam opredeljenih po naveznih osebnih okoliinah iz 2. lena; zadoa e razirjanje ali drugano zagotavljanje gradiva javnosti v raunalnikem sistemu, ki zanika obe kategoriji hudodelstev. Sovrani govor in kriminaliteta iz sovratva Sovrani govor je del koncepta kriminalitete iz sovratva (angl. hate crime). V obeh primerih gre za kriminaliteto, motivirano izkljuno ali preteno s storilevimi (negativnimi) predsodki to pomeni, negativnimi ustvi do nekoga zgolj zato, ker pripada doloeni skupini. Takno definicijo je mogoe podati na bolj osnovni ravni, medtem ko se zakonski dejanski stanovi v dravah, kjer so sprejeli posebne zakone zoper kriminaliteto iz sovratva in zoper sovrani govor, precej razlikujejo. Nekateri avtorji528 zato menijo, da za kritev zakonodaje, ki prepoveduje sovrani govor, zadostuje e izraanje predsodkov na podlagi rase, barve koe, veroizpovedi idr. osebnih okoliin, e je oseba vedela ali bi lahko vedela, da bo to sproilo jezo ali razburjenje v javnosti. Zakonodaja, ki prepreuje kriminaliteto iz sovratva, pa naj bi se uporabila ele takrat, ko je v kazenskem postopku e dokazano, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem primeru se zaradi zavrne (tj. diskriminatorne) motiviranosti storilca uporabi zakon zoper kriminaliteto iz sovratva (angl. hate crime law), ki za isto dejanje predpisuje doloeno povianje kazni (ti zakoni so zato imenovani tudi zakoni o stroji kazni oziroma sentence enhancement laws ali sentence augmentation laws). Drugi avtorji529 uvrajo pod hate crime laws ve vrst zakonov: (1) materialne zakone zoper kriminaliteto iz sovratva (angl. hate crime laws v ojem smislu), (2) zakone o postroitvi kazni (angl. sentence enhancement laws) in (3) zakone, ki predpisujejo obvezno zbiranje podatkov o kriminaliteti iz sovratva (angl. hate crime reporting laws). Tisti, ki zagovarjajo ustavnost celotne zakonodaje zoper kriminaliteto
528 529

Glej Winer 1992. Na primer Jacobs, Potter 1997.

165

iz sovratva menijo, da je potrebna distinkcija med govorom in dejanjem: ljudje lahko govorijo, kar si mislijo, ne smejo pa se vesti v skladu s temi mnenji, e to pomeni fizino ogroanje drugih. Drugi, ki menijo, da so ti zakoni neustavni, pa svoje stalie argumentirajo z dejstvom, da gre za rekriminalizacijo in poveanje kaznovalnosti za ista dejanja zgolj zaradi napanih misli ob storitvi kaznivega (napanega) dejanja. Pri posebni zakonodaji zoper kriminaliteto iz sovratva je kljunega pomena doloitev predsodkov oziroma osebnih okoliin, ki posameznika povezujejo z doloeno skupino in zaradi katerih imamo do njega negativni odnos.530 Problematina je disproporcionalna zaita pred doloenimi predsodki, situacija, ko so upotevane zgolj nekatere osebne okoliine, ne pa tudi druge, ki so enako pomembne in tudi uveljavljene kot pravno relevantne navezne okoliine v mednarodnem pravu. Ali kazniva dejanja, storjena z drugo (poljubno) motivacijo storilca, niso enako resna in rtve enako prizadete? Situacija v ZDA kae, da je pri odloanju o predsodkih, ki zasluijo posebno, tj. strojo obravnavo, kljuna predvsem politina mo organizacij posameznih skupin, ki uspejo pri pridobivanju statusa rtve. Status rtve je socialna etiketa in ne nekaj ontoloko danega, zato gre pri inkriminaciji sovranega govora zgolj za s strani oblasti priznane predsodke, ki zasluijo stroje kaznovanje in so del identitetne politike oblasti, ki pa s temi nesorazmernimi koncesijami generira nadaljnje drubene delitve in sproa konflikte.531 Dokazovanje sovrane motivacije in concreto je nadaljnja teava pri kazenskem pregonu kriminalitete iz sovratva. Motivacija storilca je pogosto neznanka. Storilec, ki ga tam, kjer poznajo posebne zakone zoper kriminaliteto iz sovratva in uradno razglaene zavrne motive, aka stroja kazen za isto dejanje, seveda prikriva svojo resnino motivacijo. Kriminoloke raziskave tudi kaejo, da obtoeni vekrat niti sam ne ve, zakaj je storil dejanje, in zgolj ponuja razlage in razloge, ki jih zaslievalci elijo sliati. Psihoanalitine razlage se osredotoajo na dejstvo, da so samemu storilcu pravi razlogi lahko odtegnjeni in potlaeni. Posebna zakonodaja zoper kriminaliteto iz sovratva zato predvsem omogoa stroje kaznovanje in je neprimeren odgovor na kriminaliteto, motivirano na predsodkih.

530 Na primer predlog Okvirnega sklepa Sveta EU o boju proti rasizmu in ksenofobiji pojma rasistinih in ksenofobinih motivov (4. len) kljub pogosti uporabi v besedilu ne opredeljuje neposredno. Pravno relevantne osebne okoliine izhajajo iz opredelitve pojma sovratvo. To se nanaa na sovratvo, ki temelji na rasi, barvi koe, veri, poreklu ali nacionalni ali etnini pripadnosti (toka (5c) preambule predloga OS). Osebne okoliine nadalje izhajajo iz opredelitve porekla, ki se v osnovi nanaa na osebe ali skupine oseb, ki so potomci oseb, ki bi se jih lahko opredelilo z doloenimi znailnostmi (npr. rasa ali barva koe), toda ni nujno, da vse te znailnosti e obstajajo (toka (5a) preambule), in opredelitve vere, ki se v splonem smislu nanaa na osebe, opredeljene glede na svoja verska preprianja ali svetovne nazore (toka (5b) preambule predloga OS). Svetovni nazor pa je skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splonih vpraanjih sveta, drube in loveka. Vrste svetovnega nazora so primeroma idealistini, kranski, marksistini, materialistini (Glej Slovar slovenskega knjinega jezika, iskalni pojem nazor).

Jacobs in Henry ugotavljata, da je zgodovina protigejevskega nasilja v ZDA kruta, a kljub temu nasilje, motivirano z antigejevskimi predsodki, ni vsebovano v hate crime bills. Glej Jacobs, Henry 1996.

531

166

Koncept kriminalitete iz sovratva je odraz specifinih psiho-socialnih razmer postmoderne kapitalistine drube in temelji na specifinem, neoklasinem razumevanju deviantnosti in na menederskem upravljavskem etosu z deviantnimi skupinami in posamezniki. Uvrstimo ga lahko ob bok podobnim razumevanjem narave kriminalitete in temu ustreznega odzivanja nanjo, kot je amerika vojna proti drogam in e bolj aktualna amerika (v povezavi s koalicijo voljnih) vojna proti terorizmu. Tak koncept je potrebno osmiljati v povezavi s spremembami, trasiranimi v zaetku 70. let prejnjega stoletja, ko je menederski etos, pragmatinega, aktuarskega, racionalnega duha ugotovil, da lahko zasluena kazen (angl. just desert) edina zadosti legitimnemu, pravinemu modelu kazenskopravnega interveniranja, da v zaporih ni ne deluje532 in ko je politina parola neusmiljeno v boj zoper kriminaliteto (angl. tough on crime) postala volilna uspenica. Na drugi strani ni mogoe spregledati, da je tovrstno spremenjeno razumevanje in odgovor na kriminaliteto omogoilo deprivilegiranim skupinam, da so stopile iz ozadja. V tem smislu ni mogoe spregledati nekaterih pozitivnih sprememb. Vendar, kakna je (bila) cena in za koga? Koncept kriminalitete iz sovratva danes kae, da so bile kazenskopravne reakcije na problem sovrane motivacije v veliki meri neprimerne, saj se izkazujejo za disproporcionalne (zaita le nekaterih, bolj drubeno vplivnih skupin) in nesorazmerne (tj. prekomerne). Teza o epidemiji kriminalitete iz sovratva je vsaj v ZDA in VB vodila v poveano zakonodajno aktivnost sprejem posebne hate speech in hate crime zakonodaje, to pomeni posebne (stranske) zakonodaje, ki fragmentira kazensko pravo. Vodila je v pretirano normiranje vsakodnevnega ivljenja, v politizacijo deviantnosti, ki zahteva socialno senzibilizirano regulacijo in ne populistinega, s senzacionalistinimi mediji (hate speech sells!) podprtega reevanja s silo. Ta boj zoper kriminaliteto, povzroeno z domnevno specifino in posebej zavrno motivacijo, je nazadnje vodil k brutalizaciji kazenskopravnega sistema in s tem k poveevanju (in ne morebitnemu zmanjevanju past, v katero se malodane vedno ujame kazni eljna laina in prepogosto tudi strokovna pravna javnost) skupnega nasilja v drubi, nadzorovanju ne le dejanj, temve tudi govora in s tem misli.533 Vrednostna pristranost prepovedi sovranega govora Karikature muslimanskega preroka Mohameda kaejo na nujen predpogoj razumevanja karikature: pretiravanje in satirinost zahtevata od naslovnika (samo)distanco oziroma odmik od samega sebe. Ta samodistanca ni mona brez relativizacije (dvoma) in je pogoj smeha. Samodistanca pa ni nekaj danega in nespremenljivega, temve se spreminja v asu in glede na kulturno okolje.534 V bistvu samodistanca kot intimen proces ustreza fenomenu drubene anomije. Tako kot anomija tudi samodistanca vsebuje negativne plati. Glede anomije je bil pogosto izraen strah, da trga drubeno tkivo, onemogoa pristne medosebne odnose in vodi v drubeni
Glej Martinson 1974: 2254; Wilks, Martinson 1976; Martinson 1978-1979: 243258; Petrovec 1992: 319327. 533 Ve v Jacobs, Potter 1998; Hall 2005.
534 532

Glej Elias 2001.

167

razkroj. Samodistanca pa naj bi vodila v relativizacijo in podpirala sodobni individualizem, sebinost in vsemogonost, torej v situacije, ko subjekt ne najde ve niesar, za kar bi se bilo vredno zavzeti in naposled celo rtvovati. A po drugi strani anomija in samodistanca omogoata delovanje sodobnih izjemno izdiferenciranih drub (v Durkheimovem pomenu). Daljanje akcijskih verig (Elias)535 v sodobnih drubah zahteva od posameznika vedno veji samonadzor, ravnanje glede na dolgi rok, soodvisnost posameznikov se poveuje, saj napako enega obuti vedno veje tevilo ljudi. Samodistanca in s tem povezano samoopazovanje je zato izrazito drubeno funkcionalno. V visokotehnoloki drubi tveganja je zato nedvomno samodistanca njenih pripadnikov najveja. Kar pa e ne pomeni, da v sodobni visokotehnoloki drubi ni ni ve svetega, od esar distanca ni mogoa. V visokotehnoloki drubi tveganja e vedno obstajajo travmatina ali sveta mesta, od katerih se ni mogoe distancirati. Vsak posameznik, drubena skupina, drava in civilizacija ima takno lastno agalmo, ki kot vezni element dri skupaj te entitete. V tem smislu tudi v evropskih pravnih sistemih obstajajo travmatine ali svete toke (agalme), ki se razkrijejo pri omejitvah pravice do svobode izraanja. Do teh mest se ni mogoe distancirati, jih smeiti ali relativizirati te teme jemljemo zares. Odloitve razlinih nadzornih organov nadnacionalnega in nacionalnega znaaja kaejo, da omejitve pravice do svobode izraanja, ki so kazenskopravno varovane in zadevajo nekatere specifine objekte varstva, niso v celoti enakomerno varovane. Te omejitve odraajo vredno(s)tno podstat svobode izraanja. Odraajo nae lastne identitetne vzorce, nekaj, kar je za nas sveto. Teme, ki so v evropskem kulturnocivilizacijskem okolju delene posebnih omejitev, se nanaajo na rasno pripadnost, katolika ustva, holokavst in spolno moralo. Poleg njih obstajajo e druge, a vsaj glede teh so se najviji nacionalni organi in nadnacionalni tribunali pogosto opredeljevali. Omejitve svobode izraanja zaradi izraanja rasistinih idej je obravnavalo Evropsko sodie za lovekove pravice (ESP) v primeru Jersild v. Denmark (1994). Pritonik je kot novinar objavil prispevek o skupini mladostnikov, ki so izraali rasistina stalia in bil zaradi tega kaznovan. Sodie je ugotovilo, da so bile izjave mladostnikov nedvomno aljive za ve skupin in da take izjave ne zasluijo varstva, ki ga nudi 10. len EKP. Kljub temu je pritoniku zaradi namena, da zgolj predstavi drubeni problem v okviru informativnega programa in ne popularizira rasistinih idej in mnenj, ugodilo: kazenske sankcije niso bile nujno potrebne v demokratini drubi in nesorazmerne za dosego varstva pravic drugih ljudi.536 Zagovarjanje rasistinih idej in mnenj bi bilo a contrario nesprejemljivo. Intenziteto zaite verskih ustev kristjanov kae primer Otto-Preminger Institut v. Austria (1994), v katerem je ESP potrdilo cenzuriranje satirinega filma. Po mnenju nacionalnih oblasti je film zasmehoval religiozna ustva kristjanov in je morala dravna oblast zaradi visokega delea katolikov na Tirolskem zavarovati pravice drugih in zagotoviti verski mir v tej regiji. Posebno varstvo verskih ustev kristjanov, ustev, ki so ena taknih agalm v evropskem prostoru, se kae tudi v primeru, ko so se po Dunaju v asu avstrijskega predsedovanja Evropski uniji pojavili plakati golih modelov
535 536

Glej Elias 2001. Glej e Terek 2002.

168

z obrazi svetovnih voditeljev, kraljice Elizabete II., Georga W. Busha in Jacquesa Chiraca, ki spolno obujejo. Plakati so bili nemudoma odstranjeni kot aljivi. Holokavst je travmatien dogodek v evropski zgodovini, katerega omalovaevanje, smeenje ali zanikanje je strogo cenzurirano. V primeru T. v. Belgium (1983) je Evropska komisija za lovekove pravice potrdila obsodbo pritonice zaradi pomoi Lonu Degrellu, ki je pod njenim imenom, da bi zaobel naloeno mu prepoved objavljanja besedil s politino vsebino, objavil besedilo, v katerem dvomi o obstoju koncentracijskih tabori. Poseg v obsojenkino svobodo izraanja je bil nujen v demokratini drubi zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih ljudi in prepreevanje neredov in zloinov. Komisija je menila, da nedemokratine ideologije, podobne tistim, ki so omenjena grozodejstva povzroile, e zdale niso izginile iz evropskega prostora.537 Omejitve pravice do svobode izraanja zaradi javne obrambe kolaboracije je obravnavalo ESP v primeru Lehideux and Isorni v. France (1998) in izrazilo mnenje, da morebitno hvaljenje politike kolaboracionistinega vichyjevskega reima v Franciji ne zaslui zaite 10. lena EKP, da pa sta bila pritonika neutemeljeno obsojena, saj sta hvalila le osebo marala Ptaina (efa vichyjevske vlade) in izrecno obsodila nacistine zloine in grozodejstva. Tudi Odbor za lovekove pravice, ustanovljen z Mednarodnim paktom o dravljanskih in politinih pravicah (MPDPP), je v primeru Faurisson v. France (1996) sledil nacionalnim oblastem, ki so Faurissona obsodile zaradi zanikanja holokavsta, pri emer je upotevalo drubeno situacijo, kontekst, da je zanikanje obstoja holokavsta poglaviten vzvod anti-semitizma. Zaradi zanikanja holokavsta je bil februarja 2006 pred avstrijskim sodiem obsojen na tri leta zapora britanski revizionistini zgodovinar David Irving. Zaradi njegovega sodelovanja na konferenci v Mnchnu je bil e leta 1991 sproen spor med organizatorjem konference in mestno oblastjo, ki je prepovedala njegov nastop. Utemeljenost prepovedi je potrdilo nemko ustavno sodie (1994) in Komisija: Irving morebitnih spornih trditev ni izrekel, temve je bil kot govornik le napovedan, zanikanje obstoja preganjanja idov pa je Komisija povezala z idejo o prizadevanju za pravinost in mir v svetu (17. len EKP), ki naj bi mu tovrstne trditve nasprotovale.538 Morala je prav tako razlog za omejevanje pravice do svobode izraanja in v primeru Handyside v. UK (1976) je Komisija odloila, da sem sodi tudi omejevanje obscenih publikacij. Ti primeri kaejo kulturno podstat svobode izraanja v evropskem prostoru, njegove travmatine dogodke (holokavst) in ustva, ko so e posebej varovana in o katerih razprava ni mogoa. Kae na evropocentrinost omejitev svobode izraanja. Nacionalne zakonodaje zato pri doloanju omejitev svobode izraanja odraajo vso raznolikost kulturnih, civilizacijskih in pravnih tradicij.539 Zanikovanje travmatinih oziroma svetih mest (agalm) drugim drubenim skupinam je zato krivino. Kar danes zbuja dvome, so disproporcionalne zaite svetih mest razlinih drubenih
Podobne odloitve Komisije v zvezi omejitvijo svobode izraanja v primeru zanikovanja holokavsta: F. P. v. Germany (1993), Honsik v. Austria (1995), Marais v. France (1996). Nationaldemokratische Partei Deutschlands, Bezirksverband Mnchen-Oberbayern v. Germany (1995).
539 538 537

Tako elih 1995: 258.

169

skupin, na primer, da je antimuslimanski sovrani govor v Evropi manj reguliran in da manj iti verska ustva muslimanov kot kranske veine. Teitel540 v analizi regulacije antisemitskega in antimuslimanskega govora med Evropo in ZDA ugotavlja, da ZDA dovoljujejo celo vrsto oblik sovranega govora, medtem ko v Evropi vse mogoe omejitve nikdar ne zadevajo antimuslimanskega sovranega govora. Noenje verskih obeleij v ZDA iti prvi amandma k ustavi, medtem ko v Evropi pod imperativom ohranjanja loitve cerkve od drave prihaja do omejitev, ki zadevajo preteno muslimane in jih izrivajo iz javnega ivljenja. Noenje burke v javnih olah je v Franciji prepovedano, noenje krica okoli vratu seveda ne. e veje dvome zbuja ureditev sovranega govora, ki privilegira ene vrste ustev nad ustvi druge vrste. Zakaj varovati z omejitvami pravice do svobode izraanja (te svete pravice zahodnega sveta) verska ustva kristjanov, ne pa druga ustva? Zakaj so verska ustva nasploh privilegirana oblika ustvovanja, o katerih je racionalni diskurz e a pripori aljiv?541 Kar je z zagotovostjo mogoe rei je, da omejitve pravice do svobode izraanja kaejo na interesne in vrednostne boje, ki se jim ni mogoe izogniti. Kaejo, kako (kazensko) pravo odraa interese in poglede vladajoih drubenih skupin, zato je vsakrno razumevanje prava, ki spregleduje te mehanizme, ki so v ozadju prava, le Potemkinova vas pravinosti. Judikatura zahodnih nadzornih mehanizmov (ustavnih sodi, EKP, MPDPP) odraa evropocentrino in disproporcionalno pojmovanje omejitev pravice do svobode izraanja. Na to kaejo utemeljitve nadzornih institucij, ki prepoznavajo nedemokratine ideologije, ki e zdale niso izgine iz evropskega prostora (T. v. Belgium), ki se sklicujejo na namen in duh konvencije, ki mu nasprotuje znanstveni lanek (Marais v. France), in ki zanikanje pregona idov opredeljujejo kot nasprotje prizadevanja za pravinost in mir v svetu (Nationaldemokratische Partei Deutschlands, Bezirksverband Mnchen-Oberbayern v. Germany) ter zanikanje obstoja holokavsta kot poglaviten vzvod dananjega antisemitizma (Faurisson v. France). Ta kulturna doloenost svobode govora kae nedotakljive (travmatine in svete) evropske teme. Teme, ki pa so bile vseskozi hkrati tudi kohezivni len, tkivo, ki je navznoter uinkovalo kot povezovalni len skupnosti. Izkunja holokavsta je nedvomno teka (noben predikat al tu ni dovolj natanen) izkunja zahodne civilizacije v noveji zgodovini. A vsi ti primeri kaejo, da vseeno moramo spotovati te travmatine toke (lacanovske agalme), ki jih ima prav vsaka civilizacija, narod in posameznik. Do teh tok namre ni mogoe zavzemati (samo)distanc, saj so neke vrste srika ali identitetni vozel teh entitet. Kar seveda ne pomeni, da so statine. Ravno postopek (samo)distanciranja bodisi skupnosti bodisi posameznika je gibalo razvoja. Vendarle pa kaejo na implicitno civilizacijsko, kulturno in vrednostno vsebino domnevno nevtralnih, objektivnih, abstraktnih in splonih pravnih norm, ki prepovedujejo sovrani govor.

540 541

Teitel 2006. Glej Dawkins 2006.

170

Sklepno
Sovrani govor je sodoben, medijsko razvpit kriminalitetni problem, ki ga razlini znanstveni diskurzi osmiljajo drugae. Pri vzpostavljanju odgovornosti za sovrane besede se pravni diskurz razlikuje od dekonstruktivistinega in psihoanalitinega po osmiljanju odnosa med subjektom in drubo. Moderno kazensko pravo vztraja na liberalni dihotomiji subjekta in drube, medtem ko dekonstruktivistina teorija opozarja na to, da gre za (racionalistino) delitev oziroma na konceptualno dihotomijo subjekta, ki ga postavljamo nasproti drubi. Na eni strani se druba vpisuje v subjekt v veji meri, kot je moderno pravo pripravljeno priznati, po drugi strani pa je subjekt tisti, ki ponavlja drubeno simbolno matrico. Ni enega brez drugega. Vpogled dekonstruktivistine teorije je prepriljiv in odkriva temeljni paradoks v razumevanju povezave med subjektom in drubo. Kar spregleda je, da ima subjekt, ko ponavlja drubene norme, skozi katere se afirmira, monost, da se tem drubenim normam tudi upre. Svobodo kot tako lahko prepoznavamo zgolj v negativni obliki. Po eni strani ele, ko je ni vemo, kaj svoboda je (oziroma ni). Po drugi strani pa se izkazuje mo svobode ravno v neravnanju, v odklonu od drubeno-simbolne matrice, ki nas konstituira. Ravno v tem odklonu od zgodovine vznikne subjekt, (relativno) samostojna, od drube neodvisna instanca. Kazensko pravo mora zato upotevati uvide dekonstruktivistine teorije o doloenosti (utopljenosti) subjekta z drubenim, eprav mora upotevati tudi to, da mesto svobode in vznika subjekta o(b)staja. Psihoanalitina teorija ponuja kazenskemu pravu uvid, da (sovrane) besede v celoti ni mogoe nadzorovati oziroma brez preostanka opredeliti vnaprej. Med vrsticami, v podtonu oziroma v ozadju vedno ostaja nek del, lacanovski lalangue, lecerclov ostanek, ki ga ni mogoe nadzorovati in ga povsem nedvoumno pripisovati govorniku. Definicija sovrane besede, ki bi v celoti obsegla vse oblike sovranih besed, ni mogoa. Zato je minuciozna izdelava pravnih meril, ki se oblikujejo v sodni praksi, pri definiranju sovranega govora prvo zagotovilo svobode in hkrati omejitve nasilja. Pravni diskurz o sovranem govoru se osredotoa na razline vidike. Nekatere definicije se osredotoajo na dejstvo, da beseda lahko povzroi boleino, druge, da beseda lahko vodi v nasilje, diskriminacijo in odkrito sovranost. V slovenski kazenskopravni ureditvi je prvi aspekt varovan s kaznivimi dejanji zoper ast in dobro ime, drugi pa s kazenskopravnim varstvom javnega reda in miru. Sovrani govor ni nekaj, kar bi nenadoma vzniknilo ele v zadnjih desetletjih, in tudi ne pridobiva epidemioloke (ali nemara pandemioloke) razsenosti. Moralna panika o skokovitem naraanju kriminalitete iz sovratva in naraanju sovranega govora, ki jo je bilo v prejnjem desetletju zaznati zlasti v ZDA in VB, je tam vodila v sprejemanje posebnih zakonov, agencij in policijskih oddelkov, kar je povzroilo vejo

171

kazenskopravno represijo in z njo krenje svoboin.542 Omejitve svobode govora, ki naj bi zaitile manjine, so se naposled obrnile proti njim samim.543

542 543

Glej Jacobs, Potter 1998; Hall 2005. Owen 1998: 3071.

172

8 PSIHOANALITINI SUBJEKT: VZNIK IN PADEC NOTRANJEGA ZAKONA

Psihoanaliza v postmoderni
Psihoanaliza je preteno teorija o subjektivnosti. Njena glavna teza je, da subjekt ni vnaprej dana substanca ali polno oblikovana entiteta, temve, da se oblikuje (konstituira) refleksivno (v odnosu do samega sebe) in intersubjektivno (v interakciji z drugimi). Nezavedno in elja, njena temeljna koncepta, hkrati oblikujeta in razblinjata zavest in subjektivnost. Razumevanje loveke izkunje, dejanj in pomena po psihoanalitini teoriji Lacanove smeri vedno vkljuuje drugo sceno in zahteva dvojno branje vzrokov in posledic svobodne volje. Ta smer teoretske psihoanalize je danes aktualna, ker drugae konceptualizira posameznikovo interakcijo z drubenim in s tem ponuja alternativo liberalni koncepciji svobodnega in racionalnega posameznika. Psihoanaliza je nastala kot klinina tehnika, kasneje pa se je njen konceptualni aparat pokazal kot primeren (ali vsaj zmoen) za pojasnjevanje pojavov in predmeta preuevanja drugih znanstvenih disciplin (na primer v lingvistiki, politinih vedah, kulturnih tudijah, sociologiji, filozofiji in tudi v pravu in kriminologiji). Lacanovo ponovno branje Freuda je teoretini diskurz o subjektu, ki danes obstaja poleg tevilnih drugih implikacij psihoanalize (na primer klininih, kot je transakcijska psihoanaliza) in drugih teoretskih psihoanalitinih smeri (na primer, kot so jih razvili Carl Gustav Jung, Melanie Klein, Donald Winnicott). Drugi razlog, da je teoretska psihoanaliza Lacanove smeri zanimiva za znanost, je njen posebni epistemoloki status. Po eni strani je psihoanaliza zgodovinsko odvisna od rojstva znanosti nasploh. e Freud si je prizadeval odpraviti oitke o pekulativnosti psihoanalize, ki naj bi oblikovala teoretine zakljuke na podlagi nekaj histerinih ensk. Po drugi strani pa se je psihoanaliza sposobna postaviti na lastne noge.544 Lacanova psihoanaliza ni zgolj specifien znanstveni diskurz, temve tudi diskurz, ki je v poloaju, da lahko analizira strukturo in delovanje drugih znanstvenih diskurzov in disciplin, odstira njihove motive in agalme. Za (kazensko) pravo in kriminologijo pa je zanimiva tudi zato, ker je do njunih konceptov kritina v toliko, kolikor njuno delovanje slui obstojei porazdelitvi drubene moi v drubi, eprav se morda deklarirata, kot da delujeta enako za vse,
544

Fink 1995: xiv, 138146.

173

objektivno in nepristrano. V tej svoji kritinosti se teoretska psihoanaliza Lacanove smeri umea v kritino oziroma postmoderno teorijo. Ti miselni tokovi so dodobra osvetlili temelje modernega (kazenskega) prava in (v kritini vrednostni optiki) tudi zamajali vero v legitimnost nasilja kazenskopravnega sistema, kriminologijo pa usmerili na doslej spregledane oblike nasilja (na primer na sistemsko ali strukturno nasilje) in na umeenost procesa kriminalizacije v drubeno-ekonomski (kapitalistini) sistem. Teoretski vir Lacanove psihoanalize je delo oeta psihoanalize Sigmunda Freuda, a z vidika geneze kritine teorije, njeni viri segajo v druboslovno teorijo in humanistiko avtorjev prehoda (moderne v postmoderno), kot so Theodore Adorno, Max Horkheimer, Martin Heidegger in Friedrich Nietzsche in njuno naslednico (zgodnjo) Frankfurtsko olo (Adorno in Horkheimer). Slednja je bila prva, ki je problematizirala koncepte dominacije in avtoritete, odnos med razumom in dominacijo, se kritino zoperstavila masovni kulturi in industrijski (kapitalistini) drubi, ki je privedla v nekritien vakuum. Razum je po njenem naziranju izgubil svojo kritino mo, ker se je instrumentaliziral in asimiliral z mojo. Tako je misel avtorjev prehoda in Frankfurtske ole sproila dvom in zaela pot, ki je v 60. letih prejnjega stoletja kulminirala v postmoderne diskurze. Ti so se pojavili na tevilnih podrojih od literature, zgodovine, geografije, arhitekture in filozofije545 (katere najvidneji predstavniki so Michel Foucault, Jacques Lacan in Jacques Derrida). Sproilo je novo samopreizpraevanje in analizo nainov, kako nae ivljenje strukturirajo diskurzi. Dvom, ki se je takrat porodil, je kasneja Lacanova psihoanaliza razvila do radikalne kritike tradicionalne (liberalne) filozofije, na kateri sloni tudi moderna pravna filozofija. Kritina drubena teorija se je postopoma (ez nekaj desetletij) odrazila v nastanku kritine pravne teorije v 60. letih prejnjega stoletja (t. i. critical legal studies, critical legal theory).546 Tako kot je miselno (in obutenjsko) tradicijo kritine teorije na podroju drubene teorije in humanistike nadaljeval postmodernizem (vkljuno s teoretsko Lacanovo psihoanalizo), je razvoj kritine pravne znanosti pospeil vpliv postmodernizma v 90. letih prejnjega stoletja. Postmodernizem, ki je e pred tem preoblikoval posamezne druboslovne znanosti, je vstopil tudi v pravo, ki je zaelo proces samorefleksije ter pretresanja lastne normativne zgradbe in implicitnih domnev. S tem se je (samo)preizpraevanje v pravu vkljuilo v iri proces preizpraevanja in

Avtorstvo pojma postmoderna se pripisuje Panwitzu, ki je leta 1917 oznail nietzschejanskega postmodernega loveka. Burger, H. (1988). Subjektnocentrirana filozofija i komunikativna intersubjektivnost, s. XXVIXXVII. (Po Cerar 2001: 189.) Pojem Critical legal studies se nanaa na akademsko gibanje v deelah angloamerikega pravnega sistema, gibanje, ki je kritiziralo zaetno naravo politinih vrednot liberalizma, podlagi pravnemu miljenju in pravnim kategorijam. Gre za recepcijo kritine drubene teorije na podroju prava, vpogled v strukturne zaplete modernega pravnega liberalizma. Critical legal theory pa se nanaa na iro kritiko pravne epistemologije (izvora, strukture, metode spoznavanja in veljavnosti spoznanja).
546

545

174

analize meja same znanosti.547 Obutenjsko razploenje prehoda (iz moderne v postmoderno) in posameznikov dvom v odnosu do sveta je vstopil tudi v pravo.548

Psihoanaliza in pravo
Postmoderni avtorji so zainteresirani za pravo, motrijo ga od zunaj in mu postavljajo ogledalo: Foucault ga je (slede Webru) motril skozi oala drubene moi, Derrida (slede Saussureju) skozi jezik in Lacan (slede Freudu) skozi nezavedno. Kljub temu, da pravna znanost v preteni meri ostaja intelektualno izolirana od teh intelektualnih del, ki so nastala zunaj njegovega matinega podroja,549 je tudi v pravu zaznati spremembe. Postmoderne ideje e najbolj vstopajo v pravna podroja, ki se gibljejo na ravni veje splonosti in abstraktnosti (teorijo prava in pravno filozofijo),550 in v podroja, ki so zaradi globalizacije kot temeljnega procesa sodobnosti, pokazala nasprotja med lokalnimi partikularnostmi (na primer kritina rasna teorija). Po stranski poti vstopajo v pravo postmoderne ideje prek feministine pravne teorije (angl. feminist/gender legal studies),551 ki je, izhajajo iz individualnih izkuenj prikrajanja ensk, opozorila na nasilne in diskriminatorne posledice univerzalistinih pravnih konceptov, vkljuno s (kazensko) pravnim subjektom. Postmoderni feminizem z uporabo pojmovanega aparata teoretske psihoanalize dokazuje, da je kazenskopravni sistem spolno pristran in da kazensko pravo enskam zanika polno subjektiviteto. Pravo je kljub (deklarirani) abstraktnosti in splonosti, ki naj transcendira drubene razlike, redukcionistino oziroma falogocentrino552 in ukrojeno po mokemu principu.553 Do podobnih zakljukov prihaja tudi Lacan, ko provokativno meni, da univerzalistine pozicije enske ni in zato pravi, da enska ne obstaja.554 Lacan seveda s tem ne trdi, da oseb enskega spola ni. Trdi, da je enska izgnana v domeno Realnega oziroma da v simbolnem registru ni nikoli vsa. Vedno obstaja del, ki uhaja simbolizaciji. Za pravo ta njegova trditev pomeni, da tudi kazenskopravni jezikovni repertoar in njegovi koncepti nikoli ne morejo upotevati vseh lovekovih izkuenj. Vedno obstaja nek del (na primer pojmovanja kode in kodnosti), ki je izgnan v red Realnega, tj. v pravu neopredeljivega
547 548 549 550 551 552 553 554

Glej e Stacy 2001: vii, 9. Glej Kaufmann 1994: 520. Hunt, Wickham 1994: vii. Glej na primer Kaufmann 1994: 195263; Cerar 2001: 189 in nasl. Glej na primer Smart 1989a, Gelsthorpe in Morris 1990. Smart 1989: 49. ugman 1996: 92.

V francoini: Il n'y a pas La femme. Z veliko zaetnico je zapisan doloni len La, v slovenini pa razliko poudarimo z veliko zaetnico z razlikovanjem med enska in enska. Formula se nanaa na Lacanovo opisovanje seksualne razlike med spoloma in jo je potrebno brati skupaj s tezo, da je enska seksualnost (enska jouissance) specifina in presega falus. Mokost je za razliko od enskosti zanj univerzalna funkcija, ki temelji na falini izjemi in kastraciji, medtem ko je enskost nezapreena. Zato ni univerzalna in ostaja neujemljiva ni je mogoe integrirati v simbolni register.

175

ali nedojemljivega. To je del, ki ni zgolj pravno nerelevanten, temve ga v pravu sploh ni mogoe misliti in ga konceptualizirati v njegovem jeziku. V tem sta si zato Lacanova teza, da enska ne obstaja, na eni in teze feministk na drugi strani (teza Smartove teza, da je pravo falogocentrino ali teze Irigaray, da je veljavni kod pravic potrebno dopolniti s pravicami, oblikovanimi z enskim duhom (genio femminile)), podobna. Psihoanaliza si je na podroju prava zadala zahtevno nalogo: ali je mogoe pravu ne zgolj postaviti ogledalo in tako pokazati na njegove vrzeli in iluzije, temve razviti samostojno psihoanalitino jurisprudenco oziroma Lacanove pravne tudije (angl. Lacanian Legal Studies)? Ne glede na oceno, ali so pravniki z znanjem (tudi nepotrebno) zapletene in posledino neupravieno zavraane Lacanove teorije pri tem e uspeli,555 ima dosedanja uporaba Lacanove teorije s strani pravnikov dvojne implikacije:556 (1) implikacije za tradicionalno teorijo, ki podpira pravno filozofijo, posebej izhodie pravne filozofije, ki izhaja iz premise, da je posameznik samostojen in avtonomen. Lacan namre meni nasprotno, da je subjekt zbir elja, obsojen na delovanje znotraj okvira, ki mu ga postavlja jezik. Subjekt, pojmovan kot samostojen dejavnik (angl. agency), je zanj brezupen sen; (2) pravni sistem je na drugi strani sam proizvod simbolnega in avtoritete Imena-oeta. Pravni sistem zato krono potrjuje svojo lastno avtoriteto z jezikom. To pa pomeni, da tako kot v notranjem ivljenju posameznika nezavedno vnaprej doloa posameznikovo zavedno stanje, tudi v ivljenju drave obstaja pred- ali ne-zavedno stanje, ki lei za (pod) njegovimi zunanjimi manifestacijami (fenomeni). Psihoanaliza nas na podroju kriminologije in (kazenskega) prava zanima kot posebna hermenevtika, ki omogoa novo branje (razlage) prava (tj. pravnih institutov, konceptov, pojmov). Psihoanaliza izhaja iz uvida postmoderne, da nas drubene institucije, obiaji, drubene norme in jezik v bistvenem doloajo. Teave moderne kot kulturnega fenomena, kot ugotavljajo tevilni filozofi, sociologi, antropologi in pravniki, ne obstajajo zgolj na povrini, v nainu drubene organizacije in nainih vladanja, temve leijo precej globlje. Teoretska psihoanaliza ponuja tudi pronicljive odgovore o subjektu kot temeljnem gradniku (fenomena) moderne in (modernega) kazenskega prava. Pokae nam, kako smo ljudje doloeni z jezikom, institucijami, obiaji, konvencijami, kar Lacan imenuje simbolni red (simbolni register). Prikae, kako nas ta zunanji svet ne zgolj omejuje (kot bi trdili liberalci) pri doseganju najveje sree, temve hkrati tudi vzpostavlja in omogoa na obstoj oziroma nas subjektivira. To pomeni, da nas ta podreditev simbolnemu zakonu hkrati tudi

Douzinas navaja tri kljuna dela, ki se (skupaj) e pribliujejo cilju oblikovanja psihoanalitine jurisprudence, a kljub temu e vedno ostajajo pri psihoanalitinem branju prava: Caudill, D. S. (1997). Lacan and the Subject of Law: Toward a Psychoanalytic Critical Legal Theory. Atlantic Highlands, New York: Humanities Press. Schroeder, J. (1997). The Vestal and the Fasces: Psychoanalytic and Philosophical Perspectives on the Feminine and Property. Berkeley: University of California Press. Goodrich, P. (1995). Oedipus Lex: Psychoanalysis, History, Law. Berkeley, London: University of California Press. Douzinas 1996: 324.
556

555

Po Stacy 2001: 118.

176

vzpostavi. Psihoanaliza je zato kot hermenevtino sredstvo danes obudovana kot zadnja zlata ila v drubeni misli.557 Za pravo je psihoanaliza pomembna tudi zato, ker se ukvarja z njegovim zaetkom in s samo idejo prava. Na zaetek rojstva prava postavlja zgodbo o zloinu. Nasilje in zloin leita na zaetku loveke vrste. Freud je v Totem in tabu vznik prava in drubenih vezi zasnoval kot nasledek krvavega masakra in umora. Kar je bistveno ni to, da naj bi bila s tem loveka narava pokvarjena ali zla,558 temve to, da je vznik ideje prava in drubenih vezi odvisen od predhodnega (premordialnega) zloina. Nasilje in zloin je po psihoanalitini teoriji v osrju ideje prava. Zloin ne nastopi potem, ko je pravo e tu (na sceni) kot bi izhajalo iz pozitivistine pravne logike, temve (pojmovno) stoji pred pravom. Podobno Goodrich opozarja,559 da se tema prava in njegove transgresije v Freudovem delu venomer ponavlja in da je kasneje postala temelj na novo nastale psihoanalitine znanosti. Freudovo delo je strukturirano okoli konfliktov med eljo in pravom, naelom ugodja in naelom realnosti, med seksualnostjo in smrtjo (eros in tanatos). Teme avtoritete, prepovedi, elje in transgresije najbolj sovpadejo v besedilu Totem in tabu, socialno-antropolokemu tekstu (o umoru plemenskega oeta s strani ljubosumnih sinov), v katerem Freud postavi temelje civilizacije, kulture in geneze prava, in v Ojdipovemu kompleksu, psihologiziranju mita o Ojdipu (ki ubije oeta in se poroi z materjo) kot temelju subjektivacije oziroma vkulturjenja posameznika. Psihoanaliza razlaga konstituiranje subjekta v odnosu do njegove podreditve pravnim in jezikovnim (simbolnim) strukturam. Zato ima v psihoanalizi poglavitno vlogo ravno pravo. Pravo je temelj individualnosti in drubenosti hkrati. Lacan zato trdi, da zakonu niti posameznik niti druba ne moreta uiti. Rimskopravno maksimo ubi societas ibi jus zato psihoanaliza obrne, ubi jus ibi subjectum et societas.560 Pravo ni le zatiralna in omejujoa sila, kot ga razume liberalna teorija in implicitno mit o drubeni pogodbi, temve je hkrati sistem, ki kreira subjektivnosti. To dvojno naravo prava je razumel tako tudi Foucault, ki je razglasil smrt loveka in tik pred smrtjo (ex tunc) opredelil svoje delo takole: Moja namera je bila ustvariti zgodovino razlinih nainov, kako v nai kulturi loveka bitja postanejo subjekti.561 Da bi iz lovekega bitja nastal subjekt so po njegovem mnenju potrebne objektivacije treh vrst. Ena izmed njih je objektivacija, ki loveko bitje postavlja za predmet oblasti, kamor se umea tudi pravo. ele pravo je tisto, ki kreira subjektivnost. To ne pomeni zgolj v pravnofilozofskem smislu, e pravni subjekt je subjekt pravic in obveznosti, antropomorfna enota, ustvarjena v sferi prava in za potrebe prava, temve tudi v smislu, da pravo kot del simbolnega registra (so)vzpostavi subjekt, da ta v svoji lastni duevnosti vzpostavi instanco zakona (vesti ali Idela jaza). e pravo izraa mo in logiko institucije, tradicije in razuma, potem je pomen psihoanalize za pravo v tem, da nam prikae, na kaken nain nae osebne izkunje,
557 558 559 560 561

Douzinas 1996: 323. Po Douzinas 1994-1995: 13251362. Goodrich 1997: 10351074. Douzinas 1996: 324. Povzemam in citiram po Foucault 1991: 103120.

177

naa zgodovina, vkljuno z naimi travmami in simptomi, vplivajo na nain, kako se na pravno logiko naveemo in jo razumemo.562 Razmerje med psihoanalizo in pravom nam ponazarja odnos subjekta do zakona, ki se po mnenju ika563 dopolnjujeta: nadjaz vznikne tam, kjer pravo odpove. V jeziku kriminolokih nadzorstvenih teorij to pomeni, da so notranje instance vzvod prek katerega deluje (zunanje) pravo: Ko oetova beseda neha delovati, prine delovati pravni zakon, kot toka, meja, na katero se orientira subjekt.564 V primerjavi s kazenskim pravom je bila kriminoloka teorija v precejnji meri dovzetna za uvide postmoderne teorije. Kritina kriminologija, simbolini interakcionizem in teorija etiketiranja so opozorile na drubeno izoblikovanost (skonstruiranost) pojma zloin in zloinec. Te kriminoloke smeri so vrgle s teajev pozitivistino kriminologijo, ki je izhajala iz vere v monost objektivnega in neposrednega spoznanja (drubene) realnosti tam zunaj neodvisno od naega pogleda. V (kazensko) pravo so, nasprotno, postmoderne ideje vstopile, a razmeroma pozno (na primer s critical legal studies), e danes pa preteno veljajo za nevarne ali vrednostno kontaminirane (neiste), ki bolj kot v pravo sodijo v sociologijo (kulture). e parafraziramo misel Christieja565 o preve socializiranih in zato manj kreativnih druboslovcih, tudi za (kazenske) pravnike velja, da se le tistim, ki niso preve socializirani v pravo, psihoanalitine ideje v pravu ne zdijo heretine. Psihoanalitini doprinos k pravu namre ne pomeni nujno relativizacije ali razoroitve kazenskega prava, temve nas opozorja na nae iluzije, ki jih imamo s pravom in v pravu. Skupno psihoanalitinemu in modernemu (kazensko)pravnemu diskurzu je namre e vedno, da oba ostajata pri vizije drube, ki jo spremljajo loveki konflikti. Aktualnost (teoretske) psihoanalize zato danes lei v njenem razgaljanju subjekta in njegovega odnosa do zakona, oziroma odnosa subjektivnosti do pravnih institucij in fenomena prava. Prostovoljno podrejanje drubenim prepovedim in zapovedim namre ostaja tudi v sodobni drubi temelj njenega delovanja oziroma, kot je e davno tega ugotavljal Montesquieu, z bajoneti je marsikaj mogoe dosei, le na njih se ne da dolgo sedeti. Ideje teoretske psihoanalize naj zato vstopajo v pravno miljenje, potencialno tudi spremenijo pravna pojmovanja racionalnosti, odgovornosti, voljnosti in osebnih raznolikosti, ki naj bodo pripoznane kot pravno relevantne.566 Psihoanaliza je hermenevtino orodje za razlago prava in strukturno gledano omogoa alternativno branje prava in njegove tenje po pravinosti. A tako, kot Lacan meni, da enska ne obstaja! (v smislu, da je enska ime za manko, ki ga ni mogoe simbolizirati), tudi Pravinost ne obstaja!. Ta je tara, v katero merimo, a je nikoli ne doseemo. Tako
562 563 564 565 566

Douzinas 1996: 323. iek 1994/1995: 926. Salecl 1993: 123. Christie 1997: 1323.

Psihoanaliza je zgolj eden izmed teoretskih pristopov, ki omogoa prikaz vrzeli v pravnem pojmovanju racionalnosti in odgovornosti. V kriminologiji so razprave o fiktivnosti racionalne izbire in svobodne volje stare kot sama kriminoloka znanost in so e vedno aktualne glej na primer konkretno empirino analizo odloitev ulinih roparjev z druganim (nepsihoanalitinim) pojmovnim aparatom v De Haan, Vos 2003.

178

kot na ravni subjektivnosti tudi na ravni drubenega reda manjka neka ultimativna, arhimedova toka, ki bi omogoila enotnost in nedvoumno pozitivno uteleenje pravinosti. Douzinas567 zato pronicljivo meni, da je obutek nepravinosti, ki ga doivljamo, nain kako ljudje oblikujemo ta manko, nered, drubeno nedovrenost. Sama pravinost pripada redu realnega, neemu, esar ni nikoli mogoe simbolizirati. Pravinost obutimo ele prek njene negacije. ele nepravinost vzbudi na obutek za pravinost, medtem ko se nam pravina stvar zdi edina logina in samoumevna. Psihoanaliza in moderno (kazensko) pravo se v bistvenem razlikujeta v pojmovanju subjektivnosti. V psihoanalitinem branju prava subjekt ne more zares posedovati svobodne volje, saj ni nikoli zares loen od drugih in od pomena zunaj njega, po drugi strani pa je absolutno svoboden, saj je odgovoren za lasten simptom. Za motrenje psihine konstitucije posameznika, ki ga je psihoanaliza z odkritjem nezavednega, elje in gona pomagala vzpostaviti, je potreben drugaen pristop kot pri motrenju pravnih kategorij. Psihino realnost je mogoe opazovati kot nastajajoo in nastalo, kot proces ali gibanje. Preuevanje pravnih kategorij pa zahteva uporabo logike vse ali ni. Pravne kategorije so toliko bolj izdelane, kolikor bolj so loene od drugih kategorij. Analitino razlenjevanje normativnega (pravnih kategorij) je odlika pravnega miljenja s ciljem izdelati pojme, ki jih je vedno mogoe opredeliti z njihovim nasprotnim polom. Razliko med psihoanalizo in pravom zato Duncan568 opredeljuje takole: pravo naredi sivino za belo ali rno (logika vse ali ni), psihoanaliza pa napravi belo in rno za sivino (logika, ki se giblje na osi od vse proti ni). ustva so zato lahko ambivalentna (v terminologiji prava bi bil kriv ljubezni in sovratva hkrati), v pravu pa tovrstni prepleti niso moni: posameznik je bodisi kriv bodisi nedolen (morda zloina iz strasti, kar pa ljubezen in sovratvo koncipira zaporedno in ju ne pojmuje hkrati). Podoben je integrativni psihoanalitini koncept ekstimnosti, ki je povnanjena notranjost, del subjekta, ki se popredmeti in je hkrati zunanji in notranji. Logika psiholokega in pravnega diskurza je tako razlina: prva je heraklitska (zvezna) in niha med ve ali manj, druga je eleatska. Pravna kategorija je, tako kot so trdili eleati za leteo puico, namre, da se ne premika, temve je v vsakem danem trenutku na doloenem mestu, v vsakem trenutku (kot konnem interpretativen rezultat) dolona in opredeljiva. Lacan s teorijo o subjektivnosti odgovarja na vpraanje, Kako nastane subjekt?. V odgovoru nanj povee drubeni red (pravo) s subjektom, zakon z subjektivizacijo, s imer neposredno prikae nain vpisovanja prava v subjekt. Subjekt tako zasnuje kot smo razmerje s simbolnim redom. Subjekt je instanca, privzeta v odnosu do elje Drugega. Kako razumeti to izjavo in kako lacanovska psihoanalitina teorija pojmuje subjekt?569

567 568 569

Douzinas 1996: 333. Duncan 1996: 186. Lacanovo pojmovanje subjekta po Fink 1995; Fink 1997; Costello 2002.

179

Ojdipizacija: vzpostavitev notranjega zakona

Pravni naslovniki se v veini primerov ravnamo po pravnih pravilih. Po eni strani dri, da je mehanizmov za njihovo spotovanje toliko (od sramotenja, izogibanja in drugih oblik neformalnega drubenega nadzorstva do sredstev fizinega prisiljevanja, ki jih je uzurpirala drava), da s pravili neskladno vedenje posamezniku zelo verjetno povzroi ve kode kot koristi. Po drugi strani pa je oitno, da konformistino vedenje v veini primerov ne spremlja tovrstna raunica in je v veliki meri samoiniciativno. Vpraanje, ki se zastavlja, je, emu ta prostovoljni konformizem pripisati, saj je gotovo, da zunanja prisila ni zadosten pogoj drubenega miru? Mona razlaga prostovoljnega konformizma je razlikovanje med intrinzinimi in ekstrinzinimi pravnimi normami. Pravne norme so funkcionalno lahko izraz organsko pogojenih drubenih potreb (intrinzine), ali pa so drubeno funkcionalne in ne izvirajo neposredno iz dokazljivih drubenih potreb (ekstrinzine).570 To pomeni, da prostovoljni konformizem v primeru intrinzinih pravnih norm, predstavlja obliko drubeno sprejemljivega samouresnievanja. A vsaj za ekstrinzine pravne norme bi potem moralo veljati, da bi ob dovolj velikem statistinem vzorcu vsaj polovica pravnih naslovnikov norme krila, a jih (zaenkrat) ne. Druga razlaga prostovoljnega konformizma, ki izhaja iz psihoanalize je, da nam pravne in drubene norme niso tako tuje, kot jih kasneje v ivljenju morda doivljamo in kritiziramo. V veini primerov sledimo pravnim normam ne le zato, ker v zadnji instanci temeljijo na moi, torej zaradi strahu pred kaznijo, temve zaradi notranje sile, ki nas priganja, da se obnaamo tako, kot nam v bistvu narekuje neka nam (vsaj nekdaj) tuja volja. Kako in na katerem mestu se torej pravo dotakne svojega naslovnika? Kako sprva tuja norma postane domaa, del posameznikove narave? Kje je tista toka v subjektu, na katero se navee pravo, da pravne norme veinoma jemljemo kot same po sebi umevne oziroma da jim sledimo, ker je to za nas laje, kot da bi jim kljubovali do onemoglosti? Ko se sooimo s policistom, v nas nekaj zareverberira in tudi sodnika vsaj na manifestativni ravni ubogamo, eprav morda (intimno) vemo, da je slabi in ga preziramo. Strah pred fizino prisilo drave, ki je monopolizirala sredstva fizinega prisiljevanja, v veliki veini ni glavni razlog osebne podreditve, e bolj kot strah so na delu drugi psiholoki mehanizmi, ki so v veji meri odgovorni za posameznikovo konformno vedenje. Na tem mestu nas zato zanima razvoj in vzpostavitev notranjega Zakona, intrapsihine/ih instanc/e v subjektu, ki so glavni vzvod, po katerem zunanji zakon dosee svojo uveljavitev. Pri analizi tega, kar v nas vedno znova zareverberira ob sooenju z zunanjo oblastno prisilo in nas od znotraj priganja, da sledimo drubenim pravilom, bomo prikazali razvoj nadjaza kot posebnega zastopnika podaljanega vpliva starev in instrumenta (samo)nadzora.571 Omejili se bomo na psihoanalitino razumevanje

570 571

Razmejitev etine in pravne norme ter razlike med slednjimi po Zupani 1991: 213.

The long period of childhood, during which the growing human being lives in dependance on his parents, leaves behind it as a precipitate the formation in the ego of a special agency in which this parental influence is prolonged... the super-ego. S. Freud: Standard Edition

180

vzpostavitve Zakona, po katerem je odloilno obdobje starosti od 3 do 5 let, ki ga zaznamuje dinamika, ki jo je Freud poimenoval Ojdipov kompleks. Freudovo pojmovanje oblikovanja Ideala jaza in nadjaza (t. i. ojdipizacija) ni edino pojmovanje, ki se osredotoa na psihine mehanizme samonadzora, zato predstavljamo e spoznanja psihoanalitikov, ki bodisi dalje razvijajo njegove koncepte bodisi te psihodinamine zaplete pojmujejo drugae. Prikazana je redefinicija vloge oeta kot realnega oeta in oetovske metafore Ime oeta, ki jo je na podlagi Freudovih spoznanj zasnoval Jacques Lacan, nato pa e nekateri zapleti Ojdipove faze (na primer puer aeternus sindrom). Mit o kralju Ojdipu je danes toliko bolj relevanten, ker nam pomaga razumeti razsredien in izmuzljiv postmoderni subjekt, ki pria o zatonu (notranjega) zakona, kot smo ga poznali doslej. Najbr ni sluajno, kot je trdil Freud,572 da se najveja dela svetovne knjievnosti, kot so Sofoklejev Kralj Ojdip, Shakespearjev Hamlet in Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega, ukvarjajo ravno s temo oetomora. Freudova zasnova ojdipske situacije Inhibitorne instance v loveku so tiste, ki v preteni meri zagotavljajo, da se ljudje ravnamo po zunanjih (drubenih, pravnih) pravilih. Te instance kot temelj posameznikovega moralnega razvoja imenujemo vest (ki nas pee). V Freudovi terminologiji v zvezi s temi instancami govorimo o topografiji onega, jaza in nadjaza.573 Na bolj osnovni uvodni ravni je vest nadjaz, ki skupaj z onim neusmiljeno pritiska na jaz, da bi jaz uresniil zahteve onega v mejah drubeno sprejemljivega. Nadjaz pa ni nekaj danega vnaprej, temve je rezultat povsem dolonega psihinega razvoja. Za njegov nastanek je bistven trenutek njegovega vznika po razreitvi Ojdipovega kompleksa.574 Ta kompleks je kljuen za konceptualizacijo subjekta v psihoanalitini
of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, in 24 volumes, London, the Hogarth Press and The Institute of Psycho-Analysis, 195374 (Po Benvenuto, Kennedy 1986: 51.) 572 Jones 1985: 329. Freud je oblikoval dve topografiji (zemljevida) lovekove duevnosti. Kot prvo je opredelil topografijo nezavednega, predzavestnega in zavestnega, ki jo je kasneje dopolnil s topografijo onega, jaza in nadjaza oziroma ida, ega in superega. Navedeni topografiji se ne prekrivata, tako da ne moremo govoriti, da nezavednemu ustreza ono, predzavestnemu jaz in zavestnemu nadjaz, temve jaz in nadjaz delno sodita v nezavedno, delno pa v zavestno sfero, ono pa v celoti v nezavedno sfero.
574 O izvoru in ozadju Ojdipovega mita kroi ve razlag. Freud je bil tisti, ki je napravil analogijo med Sofoklejevo zgodbo o Kralju Ojdipu, ki je izpolnil prerokbo, da bo ubil oeta Laja in se poroil z materjo Jokasto s tendencami v lovekovi duevnosti, ki nastajajo pri otroku v starosti 3 5 let. S tem je erotine elje sina po materi na eni in sovratvo do oeta na drugi strani poimenoval s sintagmo Ojdipov kompleks. C. G. Jung pa je za tovrstne tendence pri enskem spolu predlagal analogno poimenovanje po mitu o Elektri in je to fazo duevnega razvoja, ki se pojavlja pri deklicah, poimenoval Elektrin kompleks, vendar se v psihoanalitini teoriji ni prijela, zlasti zaradi teoretinih razhajanj o naravi samega kompleksa, ki naj se ne bi razlikoval glede na spol (tako npr. Lacan). Freudovi razlagi podobno podaja F. Dirlmeier (v: Mythos von Knig Oedipus, Mainz 1948), ki v Kralju Ojdipu prepoznava ostanke predgrkih in orientalskih 573

181

teoriji in je njen osrednji temelj. Je kljunega pomena za oblikovanje (notranjega) Zakona kot vzvoda za uveljavljanje (zunanjega) zakona (postavljenega prava). Ojdipov kompleks je zmes libidinalnih (eros) in unievalnih (tanatos) elja, ki jih doivlja otrok v starosti od 3 do 5 let do svojih starev, in se kae v pozitivni in negativni obliki. Prva sledi zgodbi o kralju Ojdipu, po kateri je sovratvo usmerjeno k starem istega spola, objekt libidinalne investicije pa so stari nasprotnega spola. Pri negativni obliki pa so objekt libidinalne investicije stari istega spola, sovratvo pa je usmerjeno k starem nasprotnega spola. Po psihoanalitini teoriji se Ojdipov kompleks pri deku razrei okrog 5. leta starosti. Vsebinsko izzid te razvojne faze pomeni, da se deek odpove seksualnim eljam do matere in se poistoveti z oetom rivalom v boju za materino naklonjenosti. Razreitev Ojdipovega kompleksa pri deku sovpada z vznikom strahu pred kastracijo, s kastracijskim kompleksom. Oe je prepreka izpolnitvi ojdipskih elja, zato infantilni Jaz s potlaevanjem teh elja oetovsko podobo gradi v sebi. Mo oblikovanja nadjaza je toliko veja, kolikor moneje je sovratvo do oeta oziroma kolikor moneji je Ojdipov kompleks. Glede na sovratvo do oeta, se deku zaradi projekcije lastnih agresivnih teenj v oeta, oe zane prikazovati kot sovraen. Tovrstno vraanje oeta v preganjajoi podobi, zdrueno z na novo pridobljeno vednostjo, tj. vednostjo, da vsi ljudje ne posedujejo penisa, zane v otroku vzbujati strah pred kastracijo.575 Ta strah je tako posledica tenje, ki jo Freud imenuje tenja po samokaznovanju in se nanaa na (samo)oitek zaradi sovratva do oeta. Kolikor moneji je Ojdipov kompleks in kolikor hitreje je njegovo potlaevanje, toliko moneji in ostreji bo kasneje zavestni nadjaz oziroma nezaveden obutek krivde. Ojdipov kompleks pri deklici nastopi iz druganega razloga kot pri deku, sicer pa je dekliina prva navezanost enaka kot pri deku, saj sta oba navezana na mater. Razlog Freud vidi v tem, da:
izroil, ki izvirajo iz starih egipanskih mitov (npr. Plutarh, Moralia 364a in 962e: nilski konj ubije oeta, da se lahko zdrui s svojo materjo), v Hamurabijevem zakoniku (par. 157: e mean po oetovi smrti spi v materinem objemu, naj bosta oba segana) in v Svetem pismu stare zaveze (2 Mz 18, 6 17: Nihe naj se ne priblia svoji blinji krvni sorodnici, da bi el k njej.) Platon pie v Dravi (IX 571 CD), da sodi med najbolj nizkotna in ostudna poelenja to, kar si nekateri elijo samo v sanjah, namre da bi se zdruili s svojo materjo. Po M. Nilssonu (v: Der Oidipusmythos, Gttingen 1922) je zgoda o Kralju Ojdipu splet razlinih pravljinih motivov, med katerimi zavzema osrednje mesto motiv, po katerem mora junak premagati nadloveko poast zmaja ali kao, v tem primeru Sfingo, za plailo pa prejme roko ovdovele kraljice in kraljevski prestol. (Po Sofokles 1994: 152 in nasl.) Primer tovrstnega psihinega dogajanja je Freud opisal v psihoanalizi deka, pacienta, ki ga je poimenoval z mali Hans. Pri malem Hansu se je strah pred oetom fiksiral na razne objekte. Tako je bilo malega Hansa strah, da bi ga ugriznil beli konj. V analizi, ki jo je Freud opravljal preko Hansovega oeta, se je ob postopni odpravi strahu pred belimi konji, strah premeal in fiksiral na vedno nove objekte. Hansa je bilo tako npr. strah, da bi konji padli (v nezavednem: elja, da bi oe padel, tj. umrl), bilo ga je strah koij in naloenih konjskih vpreg (v nezavednem: elja, da mati ne bi ponovno rodila in bi Hans dobil novega tekmeca za njeno ljubezen). Primer malega Hansa je sicer primer histerije strahu, ki je nevrotina motnja, ki po Freudu vedno izvira iz motnje v psihoseksualnem razvoju subjekta. Za predstavitev primera glej Freud 1987, Freud 1989. Za interpretacijo primera glej Benvenuto, Kennedy 1986: 136 in nasl.
575

182

 so prve objektne investicije izpeljane ob naslonitvi na zadovoljevanje velikih in preprostih ivljenjskih potreb (in tudi; dodal A. Z.) okoliine otroke nege so za oba spola enake.576 Prvi dekov objekt libidinalne investicije je mati, ki to ostaja tudi med oblikovanjem Ojdipovega kompleksa in nato vse ivljenje. Deklici pa v ojdipski situaciji ljubezenski objekt postane oe, kasneje pa je priakovati, da bo od oeta ob normalnem poteku razvoja nala pot, tako kot deek, do konne objektne izbire. Razvoj je pri deklici tako precej bolj zapleten kot pri deku, saj mora prvotni objekt zamenjati za drugega.577 Pomembno je, da se kljub zamenjavi objekta skoraj vse znailnosti navezanosti ohranijo, tj. prenesejo iz navezanosti na mater na navezanost na oeta. Bistveno za razumevanje enskosti po Freudu je torej tudi (e ne zlasti) razumevanje predojdipske navezanosti deklice na mater. Razlog, ki pri deklici privede do Ojdipovega kompleksa, je drugaen kot pri deku. Deek vztraja pri prvotnem objektu, ki mu je nudil zadovoljstvo ob zadovoljevanju velikih in preprostih ivljenjskih potreb, deklica pa svoj prvotni objekt zamenja. Pod vplivom zavisti do penisa mora deklica po Freudu zapustiti navezanost na mater in se zatei v varen objem ojdipske situacije. Deklica ob spoznanju tega manka ne opusti elje po celoti, temve to eljo ohrani v nezavednem. S tem spoznanjem se zane dekliino odvraanje od matere, ki postopoma privede do zamenjave objekta dekliine libidinalne investicije. Mati postane objekt sovratva, ker naj bi bila kriva za ta manko. Sovratvo do matere Freud pripie tudi dejstvu, da mati ne zadovolji dekliinih prebujajoih se seksualnih elja, in sami naravi vzgoje, ki ne more potekati brez izvajanja prisile in nalaganja prepovedi. Kljub tem razlogom, ki so prisotni tudi pri deku in zato ne morejo biti odloilni za zamenjavo objekta pri deklici, pa je tisto, kar deklico porine v Ojdipsko situacijo, njen kastracijski kompleks.578 Izvorno je torej elja po penisu tisto, kar deklico porine k oetu, kasneje pa se ta elja spremeni v eljo imeti otroka (najprej oetovega). Zaporedje med Ojdipsko situacijo in kastracijskim kompleksom je torej pri deku in deklici drugano. Medtem ko se deklica zatee v Ojdipsko situacijo zaradi kastracijskega kompleksa, se deek iz ojdipske situacije, v kateri tekmuje z oetom, v strahu pred kastracijo odpove materi in se nazadnje identificira z oetom. Deka torej v kastracijski kompleks porine spoznanje, da penis (simbolna mo) ni nujni del, kot je
576 577

Povzemam po Freud 1995b: 144.

Po Freudu je razvoj pri deklici zapleten e z nekega drugega vidika. Dodaten zaplet namre predstavlja tudi zamenjava erogene cone, ki pri deku ostaja vse ivljenje ista. Ve v Freud 1995b: 143.
578 Po Freudu razvoj deklice po razkritju lastne kastracije vodi v tri mone smeri: 1. k inhibiciji seksualnosti (nevrozi), v kateri si deklica pusti pokvariti uitek faline seksualnosti, se odree masturbacijski zadovoljitvi in zavre svojo ljubezen do matere; 2. v spremembo znaaja v smislu kompleksa mokosti, ki se razvije, e deklica vztraja in odklanja priznanje svojega manjka penisa in se zatee k identifikaciji s falino materjo ali oetom (kljub identifikaciji z materjo pa Freud opozarja, da tudi takne deklice v doloenem asu vzamejo za objekt oeta in se podajo v ojdipsko situacijo in morda kasneje ob razoaranjih nad oetom regresirajo na svoj zgodneji kompleks mokosti, ki vodi do manifestne homoseksualnosti) in 3. v razvoj normalne enskosti. Slednji je Freud namenil v delu Freud 1995b: 149 in nasl.

183

domneval dotlej, in strah pred preganjajoim oetom. Ta strah pa je ni drugega kot hrbtna stran nezavedne elje po kaznovanju s strani oeta, do katerega uti sovratvo. Kastracijska gronja tako pri deku privede do razreitve Ojdipovega kompleksa, na njegovo mesto pa pride oetovska instanca znotraj njega.579 Deklica za razliko od deka, ki se boji kastracije, teje kastracijo za izvreno dejstvo. A ta manko ne sprejme brez kompenzacije. elja po penisu jo potisne v Ojdipov kompleks, ki po Freudu dosee vrhunec v elji, da bi od oeta dobila v dar otroka. Freud priznava,580 da je njegovo znanje o enskem razvoju ibko, razreitev ojdipske situacije pri deklici pa vidi v tem, da deklica, ker ji elja, dobiti od oeta otroka, dolgo ni bila izpolnjena, naposled Ojdipov kompleks poasi opusti. Monost kastracije naredi konec obema monostma zadovoljitve pri Ojdipovem kompleksu. Kajti obe prinaata zgubo penisa, ena, moka, kot posledico kaznovanja, druga, enska, kot predpostavko. e je penis cena za ljubezensko zadovoljitev na terenu Ojdipovega kompleksa, mora priti do konflikta med narcisistinim interesom za ta telesni del in libidinalno investicijo v objekte, stare. V tem konfliktu obiajno zmaga prva sila: otrokov jaz se odvrne od Ojdipovega kompleksa.581 Razmerje med Ojdipovim in kastracijskim kompleksom je pomembno zaradi razlike v razvoju nadjaza, ki je rezultat Ojdipovega kompleksa. Pri deku se zaradi kastracijske gronje Ojdipov kompleks ne le potlai, tako da bi potem deloval iz nezavednega, temve, pravi Freud:582 (S)e raztrei ob oku zaradi gronje s kastracijo. Libidinalne investicije se v tej fazi opustijo, deseksualizirajo in deloma sublimirajo, objekti libidinalnih investicij pa inkorporirani tvorijo jedro nadjaza. Pri deklici gronja s kastracijo ni motiv za razbitje Ojdipovega kompleksa, zato je ta poasi, s potlaitvijo opuen. Freud zakljui, da zato nadjaz, ki nastane na njegovem mestu, pri enski nikoli ne postane tako neizprosen, neoseben in neodvisen od svojih afektivnih izvorov kot pri mokih. Dodaja pa tudi to, kar njegovi kritiki obiajno spregledajo, da veina mokih dale zaostaja za idealom tako pojmovane mokosti, in celo to, da vsi loveki individuumi zaradi biseksualne zasnove in meane dedne zasnove zdruujejo v sebi moke in enske znailnosti. ista mokost in enskost zato ostajata konstrukta z negotovo vsebino. Kar pomeni, da Freudu ni mogoe oitati esencializma. V teh primerih Freud ne govori o mokem in enski kot o biolokih ontogenetskih postavkah, temve o drubenih konstruktih (spolnih vlogah), ki so neodvisni od biologije.

579 Freud izpelje kastracijski kompleks iz uganke, ki se postavlja otroku in se glasi: Od kod pridejo otroci? Freud nadaljuje: Za deka je samoumevno, da genitalije, kakrne so njegove, pripisuje vsem osebam, ki jih pozna, in da njihove odsotnosti ne more zdruiti s svojo predstavo o teh drugih. Tega preprianja se deek energino dri, trdovratno se brani pred protislovji, ki jih kmalu prinese opazovanje, in se preda ele po hudih notranjih bojih (kastracijski kompleks). Cit. po Freud 1995a: 7374.

Za Freudovo prvo sistematino predstavitev nazorov o psihologiji enske velja njegov spis Nekatere psihine posledice anatomske razlike med spoloma. 581 Citirano po Freud 1991: 8.
582

580

Po Freud 1991: 21.

184

Mit o umoru oeta prvobitne horde Po mitu o usmrtitvi praoeta prvobitne loveke horde, ki ga Freud predstavi v Totem in tabu,583 ljudje ivijo v hordi, v kateri si obsceni premordialni oe lasti dostop do vseh ensk, svojim sinovom pa dostop prepreuje. Premordialni uivajoi oe, ki ima edini dostop do uitka (jouissance), s tem izzove upor sinov, ki oeta ubijejo in porejo. Smrt oeta, prvi od ciljev upora, je s tem doseen. Drug cilj, polastiti si enske horde in zasesti oetov prestol, pa za posameznega morilca ni dosegljiv. Nihe izmed sinov nima toliko moi, da bi premagal ostale lane morilske bratovine. Da bi se izognili medsebojni izrpavajoi vojni, sklenejo dogovor, da si nihe ne sme lastiti ena iste horde. Od tod prepoved incesta. Ker so ubitega uivakega oeta zdrueni morilci porli, se je na ta nain krivda za njegov umor porazdelila na vse lane horde, obenem pa so se na ta nain (hot, da bi s tem pridobili njegovo mo) z njim identificirali. Bistveno za odnos sinov do oeta prvobitne horde je, da jim je bil oe vzor in so ga obudovali, po drugi strani pa so ga zaradi prikrajanja uitka sovraili. Odnos do oeta je bil torej ambivalenten. S kanibalskim pouitjem oeta je vsak od sinov dobil del njegove moi, zaradi ambivalentnega odnosa pa so za njim tudi alovali. Mrtvi oe tako postane moneji, kot je bil za asa ivljenja in se vrne k subjektom kot vest, lacanovski Ime oeta, kot simbol Zakona. Tisto, kar je premordialni oe sinovom prepreeval, so si ti s poslunostjo po oetovi smrti naloili sami. Postavili so si drugo prepoved, prepoved oetomora oziroma umora totema, ki je zamenjal oeta.584 Prepoved oetomora oziroma umora totemske ivali in prepoved incesta sta po Freudu temelj drubene organizacije. Iz prepovedi umora totemske ivali, ki je zamenjala vraajoega se oeta prvobitne horde, se je prepoved razirila na prepoved bratomora, od tod pa na prepoved umora nasploh. Oeta prvobitne horde pa na koncu nadomesti bog. Odnos do oeta ima po Freudu zato tevilne drubene implikacije. Osnova socialne organiziranosti je totemistini sistem. Ker se lani totemskega klana imenujejo po totemu in verujejo, da izvirajo iz totema (osnutki religije), so v medsebojnem razmerju bratje oziroma sestre (zasnova drubene ureditve). Eksogamija je namenjena zaiti pred incestom in pomeni zaetek razlikovanja med plemeni totemskimi klani. Poreklo po istem totemu, ki se deduje po materini strani in tako opredeli kot incest spolne odnose med sinom in materjo (ter ostalimi pripadnicami materinega totema), ne pa tudi spolnih odnosov med herjo in oetom, je zato temelj socialnih obvez in seksualnih omejitev.585 Prvotna drubena organizacija je namenjena izkljuno zagotavljanju takih pogojev drubenega (so)bivanja, da bo v najveji meri spotovana prepoved incesta in umora. Temu poleg totemske eksogamije slui e institucija enitnih razredov in niz obiajev in moralnih zapovedi

583 584

Po Freud 1984: 266 in nasl.

Totem je praviloma ival (ne glede na nevarnost, uitnost), redkeje rastlina ali naravna sila, katero pripadniki totema obravnavajo kot svojega prednika. Freud 1984: 124.
585

Citiram po Freud 1984: 126.

185

(avoidances).586 Ker so seksualne tenje praviloma incestuozne, so tovrstni instituti in nizi pravil postavljeni ravno zato, da bi onemogoili uveljavitev tega primarnega instinkta. S tem je Freud zavrnil bioloke teorije o vrojeni odvratnosti incesta, saj pravila niso potrebna tam, kjer ni elje (in obstaja naravna odvratnost dejanja), da bi se krila. Vez med notranjim in zunanjim zakonom Freud je v Totemu in tabuju primerjal drubeno organizacijo primitivnih ljudstev in duevno ivljenje nevrotikov, kjer je v ospredju ravno Ojdipov kompleks. V samem osrju drubene organizacije primitivnih ljudstev in Ojdipovega kompleksa sta prepoved umora totemske ivali oziroma oetomora in prepoved spolnih odnosov s totemskimi pripadniki oziroma prepoved incesta. Antropoloka analiza primitivnih ljudstev je na drubeni ravni pokazala to, kar je Freud zatrjeval s teorijo o psihoseksualnem razvoju subjekta. Ustvaril je mit o prastanju, o preddrubenem bivanju tega, kar bo postalo subjekt. Gre za enega izmed znanstvenih mitov,587 ki pojmovno (in ne asovno) konceptualizira preteklost, da bi laje razumeli (ali ideoloko utemeljili) sedanjo drubeno organiziranost. V tem smislu je Ojdipov kompleks kot skupna oznaka za procese potlaevanja agresivnih in libidinalnih teenj nujna psihina (individualna) predpostavka razvoja civilizacije in pomeni zaetek religije, morale, drube in umetnosti: ... katastrofo Ojdipovega kompleksa odvrnitev od incesta, zaetek vesti in morale dojamemo kot zmago generacije nad individuumom.588... (Z) odvraanjem seksualnih nagonskih sil od seksualnih ciljev in usmerjanjem k novim ciljem... (subjekt; dodal A. Z.) pridobi mogone komponente za vsa kulturna prizadevanja.589

Nekaj bolj zanimivih obiajev in prepovedi pri totemski eksogamiji: prepoved ogovarjanja sestre, prepoved naslavljanja pripadnikov istega totema po imenu, pravila o izogibanju zeta in tae. Tako Freud 1984: 138 in nasl. Drugi izmed velikih znanstvenih mitov, mit o drubeni pogodbi, na drug nain konceptualizira izhodie drubenosti. Glede na to, da mit o drubeni pogodbi izhaja iz predpostavke o svobodnih in enakovrednih posameznikih, ki se dogovarjajo o pravicah in obveznostih v bodoi drubi v nastajanju, legitimira ideologijo liberalizma in na njej zrasli koncept temeljnih lovekovih pravic in svoboin. Iz psihoanalitine perspektive se kot ena slabosti tega mita kae domneva o e izpeljani simbolni kastraciji in s tem vkulturjenja subjektov (v asu prastanja). Mit s tem (krono) predpostavlja nekaj, kar bo ele nastalo, tj. da so subjekti e vpeljani v simbolni red (v nasprotnem primeru ne bi bila mona jezikovna komunikacija o pravic in obveznostih), ki naj bi ga s pogodbo ele vzpostavili. 588 Citiram po Freud 1991: 21.
589 587

586

Citiram po Freud 1995: 58.

186

Lacanovo pojmovanje subjekta Za razliko od lovekega bitja, ki ga razumemo kot bioloko determinirano entiteto, je subjekt v Lacanovi psihoanalitini teoriji pojmovan kot potopljen v drubeno-simbolno mreo. Vznik subjekta je moen zgolj s podreditvijo pravnim in jezikovnim (simbolnim) strukturam. e ta podreditev ne uspe, ne pride do dokonne vzpostavitve subjekta, kar vodi v psihozo. Subjekt se zato (polno) oblikuje ele z vpeljavo (potopitvijo) v simbolni red (jezik, institucije, obiaje), kar se v Lacanovi terminologiji imenuje proces (simbolne) kastracije. loveko bitje postane subjekt ele z vdrubljenostjo, ko postane nosilec pravic in obveznosti, hkrati pa je tak subjekt razumljen kot kastriran subjekt, subjekt, zaznamovan z mankom, ki ga Lacan zapie $ (prertani S). Ta prehod, ki ga predstavlja simbolna kastracija, za subjekt pomeni hkrati izgubo in pridobitev. Funkcija simbolne kastracije je namre izgraditi jaz z loitvijo otroka od prvotne povezanosti z materjo. Ta simbolna kastracija pa ne pomeni samo pridobitve. Lacan o razmerju med subjektom in drubeno-simbolnim redom zato meni, da je travmatino.590 Vkulturacija, tj. vstop posameznika v drubeno-simbolni red, zato pomeni tudi to, da absolutno svojevrstna subjektivnost ni mogoa. Subjekt nima neposrednega dostopa do lastnega sebstva, ampak je zaradi intervencije jezika vren iz sredia. Jaz je zato v lacanovski teoriji vedno neavtentien dejavnik. Hkrati pa za Lacana identifikacija pomeni, da je drubeno sebstvo zgolj nemona imaginarna identifikacija. Med sebstvom in drubenim vedno obstaja razkol, saj je jezik ustvarjalec realnosti, a hkrati tudi ovira med posameznikom in njegovim sebstvom. O konstituciji subjekta v psihoanalizi zato ni mogoe govoriti brez upotevanja postopka loitve in kastracije. V em se kae ta izguba, povezana s simbolno kastracijo, in v em njena pridobitev? V tem postopku se izgubi to, kar se v psihoanalizi metaforino oznauje kot falus. Ta je izgnan v realno in nikoli ne more biti simboliziran. Subjekt zato po fazi kastracije, le-to poskua zanikati s fantazijskimi podobami (na primer pri mokih z identifikacijo falusa z anatomskim penisom). Te identifikacije so imaginarni poskusi ponovne vzpostavitve celosti (pred kastracijo) in zamenjave izgubljene faline matere (ki je bila izgnana v realno), poskusi, da bi simbolno (elja) sovpadlo z realnim (objektom), ki pa nikoli ne morejo uspeti. Zakon in kastracija sta zato v Lacanovi psihoanalizi osnova subjektivnosti. enska se s tem mankom in kastracijo identificira precej laje, moki pa objektivira ensko in nanjo prenaa lastni manko (posledico simbolne kastracije). S tem postane ona simbol manka. Kljub tej simbolizaciji, pa zanikanje simbolne kastracije naposled vedno spodleti niti penis, niti ensko telo, niti lastnina (fizini predmeti) ne morejo nadomestiti falusa, tj. simbola enotnosti in moi. Vloga zakona, ki kastrira subjekt, ni zgolj zatiralska. Omogoi odtlej zapreenemu subjektu dostop do elje in s tem ele odpre polje svobode. To je glavna pridobitev, povezana s kastracijo. V kastracijskem scenariju se nemogoe (tj. zdruitev z Materjo, realnim) preobrazi v pravno prepoved, erotizira se monost kritve prepovedi in ustvarja
590

Stacy 2001: 105.

187

pogoje radikalne svobode in kreativnosti. Nemogoe se spremeni v prepovedano. Gre za dialektiko, ki spremeni Ne more! v Ne sme! in posledino v Mora!.591 Ojdipov kompleks ima zato dvojno vlogo. Pomeni identifikacijo s sovranikom, ko v boju z oetom za naklonjenost matere, otrok popusti iz strahu pred kastracijo. Primerno razreen Ojdipov kompleks pa pomeni tudi (notranjo) podreditev Imenuoeta, instanci, ki subjekt odtlej nadzoruje od znotraj in ga podreja simbolnemu zakonu. Ta omejitev subjektu omogoi dostop do uitka. Odsotnost podreditve Imenu oeta je namre pekel istega uitka, ki subjekt izrpuje do onemoglosti. Gre za zavezanost predojdipskem (materinskem) nadjazu, ki ni podvren Zakonu za imperativ Uivaj!, ki subjekt vodi v norost. Po Lacanovem branju Freuda gre zato za dve notranji instanci: ena je instanca umrlega oeta, ki se vrne kot lastno ime v obliki Ego Ideala, druga pa je obsceni oe, ki druge spreminja v impotentne in frigidne posameznike in se na psihini ravni kae obsceni sadistini nadjaz. Klinine osebnostne strukture S tezami o Ojdipovem kompleksu Lacan povee in opredeli tri klinine osebnostne strukture: nevrotika, psihotika in perverznea; opredeli jih glede na odnos do Zakona. Perverzne je subjekt, pri katerem razcepljenost kot rezultat simbolne kastracije ni popolna. Kae se kot sadizem, mazohizem, voajerizem, ekshibicionizem in fetiizem. Pri subjektih z dokonano kastracijo Zakon deluje kot dejavnik prepovedi, kar subjektu omogoi dostop do objekta elje, pri perverzneih pa je objekt elje sam zakon. Kastracijo, ki bi subjekt vpeljala v simbolni red, subjekt skua dokonati sam. Perverzne misli, da ima znanje, ki mu omogoa upravljanje svojega dostopa do jouissance. Spolno aktivnost pretvori v instrumentalno sredstvo. Perverzne v bistvu postane subjekt, ki se je poistovetil s falusom in v kasnejem ivljenju igra nikoli dokonano igro, v kateri ni falus nikoli isto prisoten in tudi ne odsoten. Osnovni proces nastanka psihoze je izkljuitev (angl. foreclosure).592 Gre za zanikanje, da nekaj za subjekt obstaja, kasneje pa se ponovno pojavi v registru Realnega (na primer kot halucinacija). Klinino psihoza obsega shizofrenijo, manino depresijo, paranoidna stanja, skrajno hipohondrina, obsesivna in narcisistina stanja, ki jim je skupen poseben odnos do realnosti, poseben odnos subjekta do govora in posebna struktura subjekta. Poseben odnos do realnosti se kae kot konflikt med jazom in zunanjim svetom. Subjekt izgubi realnost; nadomesti jo s svojo navidezno realnostjo. Poseben odnos subjekta do govora se kae v obliki slunih halucinacij, ki so percepcije brez objekta. Posebna struktura subjekta pa se kae kot zareza v simbolnem redu. Problem psihotika je v tem, da ojdipski oe kot nosilec Zakona, kot tisti, ki ima falus in regulira eljo matere in ki bi moral uvesti subjekt v simbolno kastracijo, ne deluje, ker

591 592

Douzinas 1996: 332. Ve v Benvenuto, Kennedy 1986: 142.

188

ni bil ubit.593 Ker ojdipski oe ni bil ubit, subjekt nima vzpostavljene instance Ideala jaza. Za nevrotika je znailna potlaitev (angl. repression) seksualnih tendenc. Gre za konflikt med jazom in onim. Kae se v obliki histerije, fobije in obsesivne nevroze. Analiza nevroze je imela v zgodovini psihoanalize posebno mesto, saj je e Freud, ki je sprva etiologijo nevroz izpeljeval iz pretekle travme, po odkritju Ojdipovega kompleksa dobil vpogled v infantilno seksualnost, ki jo je pojmoval kot povsem normalno, ubikvitarno dejstvo.594 V odnosu do Zakona kot Ideala jaza je nevrotina osebnostna struktura e najblije normalnosti. Ojdipska faza, ki je kljuna za vpeljavo subjekta v simbolni red, za njegovo kastracijo in za identifikacijo, v subjektu osnuje zametek notranjih (intrapsihinih) instanc, tj. mest, na katera se navee zunanji (pravni) zakon. e v subjektu ne deluje oetovska beseda, potem tudi pravna beseda ne bo delovala. Notranji Zakon, ki mu je subjekt podrejen, je tako kljunega pomena tudi za pravo. Ponotranjenje pravnih norm ostaja kljuni proces, ki zagotavlja da se veina obnaa po zunanjem s strani drubene skupnosti postavljenem zakonu. Lacan in ojdipska situacija Po Lacanu je Ojdipov kompleks patogen ravno toliko, kolikor je normalizirajo. Lacan enako kot Freud obravnava Ojdipov kompleks kot osrednji kompleks nezavednega, vendar ga notranje ne strukturira glede na spol. Po njegovem mnenju je pri obeh spolih objekt libidinalne investicije mati, oe pa je v tem triangularnem razmerju vedno nasprotnik. Oe je zanj kljuna figura triangularne strukture, ker transformira odnos med materjo in subjektom, tako da pretrga njuno zvezo in s tem subjektu omogoi vstop v simbolni red.595 Oe torej razdre incestuozno dvojico in prekine imaginarno razmerje med materjo in subjektom. S tem ko vpelje subjekt v jezik, postane subjekt kastriran, kar ima za posledico reformuliranje nove (postojdipske) libidinalne ekonomije. Oe je zato po Lacanu oznaevalec, oetovska metafora, ki jo Lacan oznai s sintagmo Ime oeta. Integracija subjekta v simbolni red, ki poteka vzporedno s simbolno kastracijo, pa subjekt na eni strani obremeni z obutki krivde, na
593 Mnoini morilec je zato tisti, ki tega oeta kot simbolno funkcijo eli ubiti v dejanskosti. Je psihotik. Serijski morilec pa je obiajno perverzne. Zanj je umor poskus reitve odnosa z materjo. Glej Salecl 1993: 111 in nasl. 594

Po Freudu je seksualnost poglaviten etioloki dejavnik nevroze. Ve zlasti v Freud 1998,

2002. Lacan loi tri redove oziroma registre lovekovega bivanja, in sicer: imaginarno, realno in simbolno (IRS). Na kratko lahko posamezni red te triade IRS opredelimo takole: imaginarno je navidezno, neobstojee razmerje, realno uivanje. Tvorijo ga fantazije, podobe in vsebuje preverbalne strukture, izoblikuje pa se v fazi zrcaljenja (mirror stage). Prototip imaginarnega odnosa je subjekt v odnosu do svoje podobe v ogledalu. Simbolno je skupek institucij, ritualov, obiajev in jezika, skozenj se subjekt konstituira. Realno pa je nekaj izmikajoega, nekaj, kar ne more biti nikoli simbolizirano. Je slepa pega simbolnega, izven domene subjekta. Vsi trije redovi pa so povezani med sabo kot boromejski vozel. Ve v Benvenuto, Kennedy 1986: 77 in nasl.
595

189

drugi strani pa mu s podreditvijo elje zakonu omogoi dostop do elje. Ojdipski oe torej regulira eljo tako, da jo podredi in zavee zakonu. Lacan loi navedenega ojdipskega oeta, ki ima normativno funkcijo, ima falos in regulira eljo matere kot vsemogonega Drugega in subjektu omogoi vstop v simbolno, od obscenega uivakega oeta prvobitne horde, ki ima dostop do uitka (jouissance). Za razliko od ojdipskega oeta, ki subjekt zavee zakonu, je obsceni oe prvobitne horde tisti, ki subjekt zavee uitku. Prek subjektove identifikacije z oetom se ojdipski oe v subjektu oblikuje kot Ideal jaza, obsceni oe prvobitne horde pa se oblikuje v kruti nadjaz. e po Freudu je oe tisti, ki preprei subjektu dostop do objekta, Lacan pa v svoji reviziji Freudovega dela Totem in tabu izpelje drugano razumevanje Ojdipovega kompleksa. Tisti, ki preprei dostop do objekta, ni ivi oe, ki ga bratovina (zdrueni sinovi obscenega oeta, ki se je v prvobitni hordi polastil vseh ensk) umori, temve ele mrtvi oe. Ta oe se po umoru vrne e moneji, kot je bil poprej. Vrne se kot simbolna funkcija, ki jo Lacan oznai kot Ime oeta.596 Ojdipski oe je torej kastriran oe, ki je podrejen zakonu, in to prenaa na svoje otroke. Primarni oe (prvobitne horde) pa je oe z absolutno mojo, ki uhaja simbolizaciji ni podvren nobenemu zakonu: e Drugi kot nosilec zakona to, kar se imenuje Ime oeta utemeljuje in legalizira eljo v falinem okviru, Drugi uitka temu zakonu deloma uhaja. Ta Drugi, ki uhaja, zaradi manjka oznaevalca uitka zato 'ne obstaja'.597 Formiranje Ojdipovega kompleksa po Lacanu sovpade s trenutkom otrokovega poskusa uganiti eljo matere, ki je otroku pomembni Drugi. Otrok namre eli postati objekt materine elje, da bi ji predstavljal falus. Zakaj naj bi otrok elel biti objekt materine elje? Na vpraanje je mogoe odgovoriti v povezavi z Lacanovim dojemanjem funkcije jaza, ki se oblikuje v fazi zrcaljenja.598 Za razliko od Freuda, ki je odnos med materjo in
Vraanje mrtvega oeta v obliki poveanega samonadzora kae primer Dostojevskega, ki je trpel za epilepsijo. Kljub smrti lastnega oeta, ko je bilo priakovati, da bodo epileptini napadi prenehali, se je psihino stanje Dostojevskemu poslabalo, kar psihoanaliza razlaga z nezavednimi eljami po oetovi smrti, ki so zdruene z obutki krivde (ob dejanski oetovi smrti) stopnjevale njegovo samokaznovanje v obliki e hujih epileptinih napadov. Ti so prenehali ele potem, ko je Dostojevski, po krivem obsojen, nastopil kazen prisilnega dela v Sibiriji. Notranjo kazen (v psihololoki konstelaciji dojeto kot pravino za sovrane elje do oeta) je nadometila zunanja (eprav po zunanjih zakonih nepravina) kazen. Ve o primeru Dostojevski v Costello 2002: 2023. 597 Po Lacan 2006: 67.
598 Za osnovno informacijo naj zadoa distinkcija med sicernjim psihoanalitinim razumevanjem in Lacanovim razumevanjem jaza. Obiajno je jaz opredeljen kot psihina instanca, ki intervenira med onim in zunanjim svetom in ga na povrini predstavlja zavestni perceptivni sistem, v notranjosti pa predzavestni procesi (govor) in delno nezavedno obmoje. Po Lacanu pa je funkcija jaza navedeni obrambni diametralno nasprotna. Jaz, ki se oblikuje v fazi zrcaljenja, ima predvsem odtujevalne funkcije. Skozenj postaja subjekt (samemu sebi) odtujen. Njegove prilagoditvene funkcije so drugotnega pomena, bistvena je njegova funkcija pozabljenja, zavrnitve priznanja nekaterih misli in obutij. Lacan jo oznai kot funkcijo mconnaissance. Glej Benvenuto, Kennedy 1986: 47 in nasl. 596

190

otrokom koncipiral kot harmonino simbiotino razmerje in v nasprotju z ego psihologijo, ki jaz dojema kot regulatorni mehanizem, ki subjekt prilagaja realnosti, je za Lacana nekonfliktnost v subjektu iluzija. Subjekt je v temelju odvisen od oznaevalca, ki je na podroju Drugega. Podobno kot pravo, ki ga (lahko) definiramo kot odnos med ljudmi (glede stvari), je tudi nastanek subjekta po Lacanu599 povezan z odnosom do drugega: subjekt vznikne kot oblika, ki jo privlai in hkrati odbija premordialna, preemajoa izkunja tega, kar Lacan imenuje jouissance: uitek, ki je ekscesiven in vodi v obutja preplavljanja in gnusa, a hkrati nekaj, kar je predmet obudovanja. Lacan je povezal nastanek subjekta v zgodneji teoriji s fantazmatskim razmerjem do objekta, ki subjektu vzbuja travmatino izkunjo jouissance. Kasneje pa je subjektovo izkunjo jouissance razumel kot nekaj, kar izvira iz travmatinega trka z eljo Drugega. Subjekt je to, kar obstaja v razmerju do elje Drugega. Otrok si eli priznanja s strani starev, da ga priznajo kot vrednega njihove elje, a ta njihova elja je hkrati oarljiva in smrtonosna. Bistvena je torej ravno prava razdalja do te nevarne elje (Drugega), ki jo mora subjekt vzdrevati. Subjekt se zato po Lacanu vzpostavi (konstituira) kot sekundaren do oznaevalca. Ta oznaevalec pa je Ime oeta. Osnovni zakon oznaevalca je, da oznai nekaj le v odnosu do drugega oznaevalca. To je osnovna loitev v subjektu, zato je tudi elja subjekta povezana z eljo Drugega. Lastne elje subjekt na zaetku ne pozna, zato jo ie pri Drugem in njegova elja postane elja Drugega. Po eni strani se tako otrok identificira z objektom materine elje, po drugi pa ima eljo po njej. Struktura elje je potemtakem takna, da sledi zakonu oznaevalca. V odnosu prepoznavanja materine elje je kljuna vloga falusa, ki oznauje tisto, esar mati nima. Otrok tako poskua biti materi falus. Glede na to, da simbolni oe Ime oeta poloi tabu incesta v ojdipski situaciji, se incestna elja subjekta premesti na druge objekte, do katerih ima dostop preko jezika. V Ojdipovem kompleksu Lacan razlikuje tri pozicije oziroma razvojna obdobja. V prvi poziciji mati ne eli le zadovoljevati otrokovih elja. Ker ima manko falusa (simbolne moi), to skua nadomestiti z otrokom. Otrok se zato identificira z objektom materine elje s falusom, pri tem pa lahko zavzame razline pozicije: 1. identificira se z mamo, 2. identificira se s falusom, 3. identificira se z mamo, ki ima falus ali 4. misli, da ima falus.600 V tej poziciji gre za triangularen odnos mati-subjekt-falus. Ker otrok ne uspe postati objekt materine elje, falus za mater, zane doivljati prve oblike tesnobe. Spozna zapreenost sebe in svoje matere. V drugi poziciji v ta odnos intervenira oe, lacanovski oznaevalec Ime oeta, oetovska metafora, ki poloi zakon, uvede subjekt v simbolni univerzum in ga s tem simbolno kastrira.601 Oe tako v drugi poziciji kot vsemogoni falus prepove eljo matere in subjektu dovoli identifikacijo z njim. V
599 600

Fink 1995: xii.

Lacan na tej osnovi Ojdipovega kompleksa razlikuje tri klinine osebnostne strukture: nevrotino, psihotino in perverzno. Po njegovem iste nepatoloke pozicije sploh ni, e najblije pa se ji priblia nevrotina struktura, kjer gre subjekt skozi vse tri pozicije faze Ojdipovega kompleksa.
601 Oetovska metafora Ime-oeta se po lacanovski psihoanalizi razlikuje od resninega oeta. Oznauje materin odnos do simbolnega oeta, to, kako se ta pojavlja v materinem diskurzu. Mati je v odnosu z Besedo oeta. Realni oe je zato kdorkoli (ne nujno bioloki oe) in tudi obeh biolokih spolov.

191

tretji poziciji pa intervenira resnini oe, ki mora dokazati, da ima falus. V primeru da mu to uspe, je subjekt kastriran. Ker subjekt ne more ve vztrajati na tem, da bi bil materi falus, se znebi tesnobe in lahko se zane njegovo poistovetenje z oetom. Deek s kastracijskim kompleksom razrei Ojdipov kompleks. S tem ko se poistoveti s falusom najde izhod iz ojdipske pozicije. Identifikacija z oetom pomeni hkrati identifikacijo, da je oe falus, s imer se zane konstituirati Ideal jaza, kot notranja oetovska instanca.

192

Deojdipizacija: padec notranjega zakona

Razsredien postmoderni subjekt Postmoderni subjekt, pojem, ki je raznolik, razvijajo in zato vedno delno nenatanen,602 je diametralno nasprotje avtonomnega subjekta, kot je razumljen v liberalni (moderni) filozofski tradiciji. Moderni subjekt je bil vedno pojmovan kot obdarjen z razumom in svobodno voljo, in tvori podlago ideologije liberalizma in kartezijanske paradigme, ki je vzpostavila okvir za razvoj znanosti. Postmoderni subjekt je nasprotno izmuzljiv, neopredeljiv v tradicionalnih parametrih (na primer, lahko je delavec in delniar hkrati, izkoriani in izkorievalec hkrati, danes ateist jutri vernik), v nenehnem gibanju, brez trdnih identitetnih pozicij, vselej v spreminjanju in iskanju resninega sebstva, pa glede na nakljune (fizine in drubene) okoliine, subjekt, ki (prostovoljno ali pod pritiskom drubenih sprememb) eksperimentira z razlinimi ivljenjskimi slogi.603 Je brez stalnih oprijemali v osrju lastne (refleksivno ustvarjene in upravljane) identitete, vee prilagodljiv v svoji anonimni, igrivi, povrinski, dinamini, razsredieni, fragmentirani in pluralni eksistenci. Kako je mogoe s psihoanalitino teorijo, njenim Ojdipskim sredinim vozlom in iz njega izhajajoimi intrapsihinimi instancami razloiti ta razsredieni in izmuzljivi subjekt? Kaken nadjaz oziroma Ideal jaza lahko sploh e najdemo pri fragmentiranem postmodernem subjektu? Postmoderna druba je kljub vsem svojim anomalijam (drubeni neenakosti, revini, apatiji, ujetosti v specifien tip ureditve zasebnega ivljenja, eksploataciji, seksizmu, rasizmu, neupravienim razlikam v dohodkih in bogastvu, poblagovljenosti drubenih odnosov, ekoloki brezbrinosti itn.), e vedno simbolna mrea, ki se poustvarja prek subjektov, ki so intergirani vanjo s procesom kastracije. Kljub temu pa se sodoben kapitalistien sistem poustvarja vedno bolj tudi brez procesa kastracije, ki je pogoj za vzpostavitev notranjega zakona. Vrojenost v drubo postaja vedno bolj ohlapna, tevilni vidiki posameznikovega drubenega ivljenja so postali stvar svobodne izbire. Ta svoboda je navidezna, saj tevilne izbire iz nas delajo sunje lastnih elja (ko se na primer vozimo med nakupovalnimi sredii, da bi nali pravi mlinek za kavo ali obleko, ki bolje odraa nae sebstvo). Zapoved Bodi, kar si!, nas ne dela svobodne, temve nas potiska v nepretrgano samorefleksijo in nas podjarmi elji, ki je ni nikoli mogoe do konca in za vedno izpolniti. Ideologija zaposlenega potronika, ki naj se ustvari, poustvari, odkrije samega sebe, na novo definira in poie svojo sreo v mnoici modnih, turistinih, prehrambenih, portnih in drugih praks, hromi posameznikov emancipatorni potencial. Na splono ni mogoe presoditi, ali so spremembe v subjektivaciji botrovale spremembam v drubi ali je bilo obratno. Kar je povsem tono mono identificirati pa
602 Pojem postmoderni subjekt kljub tej odprtosti uporabljamo, ker ga je mogoe bolj natanno uporabljati v povezavi s postmodernistinimi besedili avtorjev, kot so Foucault, Lacan, Deleuze, Guattari, Derrida, Baudrillard, Levi-Strauss. 603

Kandu 1999: 281.

193

je, da spremenjena potronika druba izobilja izbir, krepi specifino postojdipsko druinsko situacijo. Velja pa tudi obratno: spremenjeni izhodi iz ojdipske situacije krepijo potroniko drubo izobilja izbir. Posameznikova elja ni zavezana zakonu, temve podjarmljena gonu, ki podpira gonjo po lacanovkem objektu mali a (fr. object a). Domnevno neslutena svoboda samokreacije je posledica sprememb v odnosih med stari in otroki, saj stari niso ve glasniki absolutnega Ne!. Razlogi so socialne narave, saj kronina odsotnost starev zaradi dela (ali njegovega iskanja) in potronje, ter s tem posledino veja vkljuenost otrok v razline storitvene (jezikovne, glasbene, portne idr.) programe ali preprosto veja prepuenost samim sebi, ne omogoa freudovske triangularne ojdipske situacije. Razlogi se po biolokih razlagah skrivajo tudi v povsem dololjivih biolokih spremembah, ki na bioloki platformi (od znotraj) izpodkopavajo zmonost posameznikovega upora proti avtoriteti (umora premordialnega oeta v sebi), ki subjekt podredi notranjemu zakonu.604 Spremembe v oblikovanju (konstituciji) sodobnega posamenika iek605 pripisuje spremembam moderne nuklearne druine. Z nastankom moderne nuklearne druine sta se obe funkciji oeta, ki sta bili dotlej loeni, zdruili. Ideal jaza kot toka identifikacije in nadjaz kot simbolina funkcija totema in groza tabuja sta se zdruila v eni in isti osebi. Ta zdruitev je sicer omogoila moderni zahodni kreativni individualizem, hkrati pa posejala seme ojdipske krize. Simbolna avtoriteta je vse bolj bledela pod madeem obscenosti in se tako izpodkopala od znotraj. V tem smislu po iku oetovska (simbolna) figura, ki subjekt vpelje v simbolni red in ga zavee zakonu, slabi. V tem smislu je zato danes obdobje psihotizacije postmodernega subjekta. Njegova razsredienost, fragmentirana in pluralna eksistenca je posledica dejstva, da subjektova elja ni podvrena zakonu. Zavzemanje vedno novih identitetnih pozicij predstavlja subjektovo neutrudno iskanje objekta lastne elje, ki tava nezavezana Zakonu. Kaj torej e ostane subjektu po padcu simbolne oetovske funkcije, da bi se izognil izrpavanju, v katero ga ene lastna elja? Zakaj imamo obutek, da drubenih procesov v postmoderni kapitalistini drubi nihe ve ne nadzoruje, da pilota ni ve v letalu? Zato, ker so se spremenile veinske razreitve Ojdipovega kompleksa. Ojdipske instance v sodobni druini Po Lacanu Ojdipov kompleks normalno funkcionira in opravi svojo nalogo integracije subjekta v simbolni red le, e ostane simbolna funkcija Imena oeta kot toka identifikacije skrita. V kolikor se pojavi realni oe, zdruen s svojo simbolno funkcijo, se lik oetove avtoritete pretvori v obscenega uivaa (jouisseur). Ker sta se z nastankom moderne meanske nuklearne druine obe funkciji oeta, ki sta bili dotlej loeni, zdruili, sta dealni jaz kot toka identifikacije ter nadjaz kot simbolna funkcija totema in groza tabuja zdruena v isti osebi. Zdruitev obeh strani oetovske avtoritete (Idealnega jaza in prohibitivnega nadjaza) v isti osebi pa je nadalje povezan z nastankom modernega abstraktnega subjekta.606 Moderni subjekt se ne uti ve
604 605 606

Glej Zupani, 2008. Glej iek 2001: 173. iek 2001: 180.

194

vrojenega v doloen drubeni prostor, v katerem se je rodil, in se z njim ne identificira. Drubene vloge, spol, vera in drugi atributi identitetne pozicije so stvar izbire. To ideologijo ustvarjanja samega sebe s pridom podpira postmoderni potroniki kapitalizem, ki subjektu vedno znova ponuja monosti za samokreacijo, zapoved reinvent yourself pa postaja vodilni imperativ postmoderne kapitalistine ideologije. Mesto, na katerem pade oetovska simbolna avtoriteta, pa ne ostaja prazno. Zapolnjujejo ga novi liki, ki delujejo po logiki premordialnega oeta prvobitne horde, ki si lasti ves jouissance.607 Ker si ta despotski lik prisvaja ves uitek, subjekt nima dostopa do uitka. V tem smislu je tako mogoe razumeti totalitarne politine voditelje, oete, ki spolno zlorabljajo svoje here ipd. Do vznika teh likov obscenega oeta prvobitne horde je torej po lacanovski psihoanalizi prilo zaradi narave subjektove elje. Ta ob neprestanem spogledovanju z novimi objekti, izrpava subjekt do onemoglosti, saj nikoli ne more biti poteena. Edini nain, ki po padcu simbolne oetovske funkcije tako ostane subjektom, da bi se izognili izrpavanju, je ta, da poiejo vzroke neuresniljivosti elje v despotskem liku, ki si lasti ves uitek. Zmanjanje moi tradicionalnih avtoritet se odraa tudi na podroju kriminalitete in odziva nanjo, kjer se manifestira kot zatekanje h konzervativni logiki prava in reda (angl. law and order). Z Lacanovimi besedami bi dejali, da se kot protiute umiku velikega Drugega pojavljajo razline oblike velikega Drugega, ki obstaja v Realnem. V red Realnega kot nesimboliziranega mesta, toke, ki ele omogoi vznik Simbolnega, pa sodi zloinec. Ta je dojet kot tisti, ki si lasti subjektov uitek, ivi na njegov raun, medtem ko subjekt gara. Predstavlja ekran za projekcijo subjektovih lastnih elja in fantazij na eni strani in destruktivnih teenj in nakopienih frustracij na drugi. Ker namesto subjekta uiva, pa so mu na plea naloene e nepredelane emocionalne vsebine, ki jih subjekt ne uspe potlaiti iz zavesti in skriti pred drugim in samim sabo. Preko kriminalca kot Drugega, ki je slab, sprevren, devianten, se krepi subjektova pozitivna samopodoba. V tem smislu klica po (zunanjem) zakonu (law and order), subjekt reuje (svoj lastni) Zakon (zahteva, da se vrne simbolna funkcija Imena oeta). Izginotje simbolne oetovske avtoritete konkretno pomeni, da resnini oe ni sposoben izpolniti svojega simbolnega mandata. Oe ni ve avtoriteta, ki postavlja brezkompromisni Ne!. iek s tem opisuje neko histerizacijo postmodernega subjekta. Za histerika je namre znailno, da je obseden z znaki slabosti in neuspehom resninega oeta, ki ga stalno kritizira, ker ni izpolnil svojega simbolnega mandata. Ampak ravno v tem (odkritem) kritiziranju se kae (skrita) elja po obnovitvi oetovske avtoritete. iek zato meni, da zaradi izgube performativne uinkovitosti simboline funkcije oeta, subjekt oeta doivlja kot imaginarnega nasprotnika (namesto kot Idealni jaz) in zato v resnici nikoli zares ne odraste, temve ostaja e naprej nezrel adolescent, ki tekmuje s svojim oetom.608 V Totem in tabu Freud prikae oetomor, ki omogoi prehod iz animalnega stanja v kulturo, dogodek o tem, kar se je moralo zgodilo, da bi sploh lahko bili znotraj kulturne ureditve. Ojdipov kompleks, kot toko, v kateri vzniknejo notranje instance,
607 608

Po iek 2001: 174. Po iek 2001: 187.

195

Freud povee v doloen civilizacijski koordinatni sistem. Zdrueni ojdipski produkti (Idealni jaz in nadjaz) so znailen sestavni element neke specifine drubene konfiguracije, tj. zahodne moderne drube. e Freud opredeljuje vznik notranjih instanc subjekta kot temelje civilizacije nasploh, potem iek z analizo ojdipske situacije in njenega outputa (psihinih instanc) opredeli zahodno (post)moderno drubo in njen institut nuklearne (heteroseksualne, monogamne in monoamorne) druine,609 ki je vir individualizma in kreativnosti na eni in alienacije in nepoduhovljenosti na drugi strani. Zapleti, izvirajoi iz Ojdipovega kompleksa, so tako psihina podstat zahodnega kapitalistinega nepoduhovljenega potronikega in pootroenega610 sveta. Drubene posledice padca zakona Zaplet ojdipske situacije na materini strani, ki je v psihoanalitini literaturi poimenovan materinski kompleks oziroma puer aeternus sindrom, je zaplet, ki izhaja iz ojdipske situacije zaradi podaljanega diadnega simbiotinega odnosa med materjo in otrokom. V Lacanovem jeziku to pomeni, da oe kot simbolna funkcija ni posegel v imaginarno razmerje med materjo in otrokom (subjektom) in tako subjekt ni zapreil in ga vpeljal v simbolni red. Materinski kompleks kot specifini zaplet ojdipske situacije se na drubeni ravni odraa v posebni psihologiji naroda. V zapletih v ojdipski fazi Zupani611 prepoznava bistvene znailnosti suenjskih narodov, kot jih je poimenoval e Nietzsche. Za te narode je znailna inhibiranost in zavrtost, ki se kae v reaktivni psihologiji kot zgolj odzivanju na pobude in iniciative drugih.612 Gre za inertnost v smislu miselne nepremakljivosti z dolgo inkubacijsko dobo
609 Kandu meni, da je v postmoderni kulturni optiki hegemonska oblika organizacije zasebnega ivljenja v heteroseksualni, monogamni, monoamorni skupnosti, ozaljani z uradnim (dravnim in/ali cerkvenim) certifikatom (tj. poroko), na skupnem prebivaliu z (enim ali eljeno im ve) otrokom, vse bolj dojeta kot neznosna oblika organiziranosti zasebnega ivljenja, ki (vedno veji) veini ne nudi monosti za samodoloeno ivljenje (ki ga razume kot svobodno oblikovanje samega sebe in preoblikovanje zunanjega okolja). Avtor navaja kot alternativne oblike organizacije zasebnega ivljenja: neporoen par, living together apart (ki ivi skupaj in narazen), par brez otroka, homoseksualni par, samsko ivljenje, autonomie accompagne (maksimalno samostojno ivljenje z drugim(i)). (Glej Kandu 2003: 185 in nasl.) Tudi to je razlog, da institut moderne, kakrnega predstavlja institucija druine, v postmodernem asu izgublja svojo oarljivost, mikavnost, prepriljivost in primernost za uresnienje temeljnega postmodernega postulata subjektove svobode.

Otroka doba, ki se tako vlee v odraslo obdobje, pa se v postmodernem asu spreminja e v enem smislu. Kandu opozarja, da se otroko obdobje vedno bolj kri. Otrok je postal dejaven lan druinske organizacije, ki soodloa pri pomembnih odloitvah, poslua enako glasbo kot stari, nosi enaka (trendovska) oblaila kot njegovi stari itd. e ve: odnos med materjo in otrokom je postal pomembneji od odnosa med partnerjema, sam otrok pa pravcato malo boanstvo na druinskem prestolu. Zdaj zanj garajo stari, da bi mu omogoili uspeno izhodino mesto v konkurennem boju za boljo pozicijo na drubeni stratifikacijski lestvici. Glej Kandu 2003: 228 in nasl. 611 Glej Zupani 1995.
612

610

Po Zupani 1995: 304.

196

za ideje in pobude. Zupani zoperstavlja tej inertnosti intelektualno tradicijo, ki jo zaznamuje aktivno in kritino stanje duha, za katero je znailna dojemljivost, ivahnost, dovzetnost za dogajanje v doloeni skupnosti, ki ceni miselne produkte (npr. teorije, pojmovanja ) in se nanje kritino odziva. Meni, da je ta profil znailen za etnine in rasne skupine, ki so si jih drugi narodi v preteklosti grobo podrejali (npr. rnce belci, Irce Anglei, Kvebeane anglofoni in ne nazadnje Slovence (predvsem) Nemci). Podaljana imaginarna diada matere in otroka, katere posledica je dominantna vloga matere, se po Zupaniu kae v subjektovem udejstvovanju v dejavnostih, ki jih zaradi nevarnosti oznai kot koketiranje s smrtjo (npr. v alpinizem, jamarstvo, potapljanje, zmajarstvo, padalstvo in drugi podobni adrenalinski porti), v hipijevskem gibanju in v faistoidni dri postmodernega nacionalista (skinheada). Aktivnosti, v katerih subjekt koketira s smrtjo, so subjektov nasledek materine dileme, ali naj preneha biti sinu, ki je libidinalno investiran vanjo, objekt njegove elje, torej ali naj se mu v tem smislu odpove in ga prepusti drugi enski, ali raje vidi, da umre. Sin navedeno materino dilemo ponavlja v nevarnih dejavnostih in njena elja, naj raje umre, se pri sinu kae kot nezavedna elja po smrti. Analiza harvardskega hipijevskega gibanja v 60. letih, ki jo je opravil Clark,613 kae, da je bilo celotno hipijevsko gibanje posledica dejstva, da so bili oetje te generacije v vojnah614 in da so se vrnili, ko je bilo e prepozno za poseg v imaginarno dvojico matere in otroka, ki je bil e (oziroma e vedno) docela fiksiran nanjo. Tudi faistoidno dro postmodernega skineheada pripisuje Zupani domnevnemu masovnemu nasledku druinskih konstelacij postindustrijskih drub, za katere je znailna kronina odsotnost oeta in posledino prevelika (na)vezanost na mater. Ojdipski zaplet v triadnem odnosu otrok-mati-oe med otrokom in materjo (tj. na materini strani), ki bistveno doloi osebnostno strukturo subjekta, ki ostane libidinalno navezan na mater, nezmoen monih ustvenih vezi (tako C. G. Jung in M. L. von Franz), vdan promiskuiteti kot donjuan ali kot homoseksualec, ampanjskega arma, muzirajoe energije, raztresen, nestvaren (tako B. M. Zupani), tako nujno proizvede tudi drubene uinke. Postmoderni neoliberalni kapitalizem pa takne osebnostne strukture potrebuje,615 saj omogoajo njegovo nenehno obnavljanje z nadaljnjim vpreenjem subjektove elje, ki ostaja ujeta nekje med simbiotinim odnosom prvotnega libidinalno investiranega objekta in drubenim (kapitalistinim) sistemom, ki nudi zaasno zavetje pred zaduljivo simbiozo.

613 614

Clark, The Uncommitted. (Po Zupani 1995: 306.) T. i. fenomen odsotnega oeta (absentee father).

615 V tej zvezi je se v teoriji uporabljajo oznabe kot so trni znaaj (David Reisman), narcisistien subjekt (Christopher Lasch), dividuum (Gilles Deleuze).

197

Sklepno
Subjekt je podrejen ve zakonom. Po eni strani je razpet med Idealom jaza, ki je ponotranjeni oetovski zakon in nadjazom, ki je njegova kruta, obscena instanca, po drugi strani pa je vpet v doloen drubeno-civilizacijski okvir, ki na razline naine komunicira in se navee na njegove psihine instance. Drubeni sistem se tako vpisuje v subjekt na dva naina: v procesu psihinega izoblikovanja, osebnostnega strukturiranja (v procesu ojdipizacije) in s kasnejim komuniciranjem z vzpostavljenimi psihinimi instancami. Notranje instance so zato temeljni psihini predpogoj za delovanje pravnega sistema. Kljune so tudi za razumevanje sprememb sodobne (okcidentalne) drube, ki se nanaajo na njeno vse vejo kaznovalnost. Eden izmed razlogov sprememb kriminalitetne politike se skriva tudi v nestabilnosti in nezanesljivosti psihinih instanc. Vpisovanje drubenega sistema v subjekt ni mogoe razumeti zgolj kot (negativno) nadzorovanje, ki subjekt podjarmlja. Lacanovsko reeno, subjekt ob odsotni simbolni funkciji oeta, ki preseka imaginarni diadni odnos med njim in materjo (oziroma njegovim signifikantnim Drugim), pade v psihozo,616 s imer ostane zunaj simbolnega univerzuma, v univerzumu Realnega (coni somraka). Neodvisni subjekt, osvobojen vseh drubenih imperativov, je iluzija. V procesu psihinega strukturiranja druba prek psihinih instanc v subjektu vzpostavi svojega zastopnika. Zakon je torej v subjektu tujek, a ta tujek je tisti, ki subjekt ele konstituira.617 Ob tem je kljuno, da so prepovedi in zapovedi Ideala jaza tiste, ki elji pokaejo objekt. Nadjaz kot hrbtna plat Ideala jaza je tisti, ki subjekt vzpodbuja k neizmernemu uivanju brez prepovedi tudi elja ne vzplamti. Padec psihinih nadzorovalnih instanc na prvi pogled neizogibno vodi v kraljestvo svobode. Notranji kolaborant, ki je sodeloval z (zunanjim) sistemom, je
Nek drug pozitiven element podreditve zunanjemu (drubenemu) zakonu prikae Salecl, ki pri zoperstavitvi obeh notranjih instanc (Ideala jaza in nadjaza) zunanjemu zakonu razlouje dve diametralno razlini pojasnjevalni shemi vloge zunanjega zakona. Po utilitaristinem pojmovanju naj bi bila za subjekt, ki tei k im vejemu ugodju in im manji boleini, dobra druba tista, ki dobro opravlja vlogo delilca uitka v skupnosti, pri emer se morajo subjekti za plailo tega organiziranega razdeljevanja uitkov odpovedati delu svojega uitka. Na ta nain naj bi bila omogoena najveja srea za najveje tevilo ljudi. Utilitaristinemu pojmovanju avtorica zoperstavi pojmovanje lacanovske psihoanalize, po katerem moralni red ni vzpostavljen zaradi pokorine razumskemu ali soutnemu ukazu, ampak zato, ker smo zgroeni pred nasiljem in obscenostjo nadjazovega spodbujanja k brezmejnemu in agresivnemu uivanju. Zatrta elja je vzrok vznika moralnega zakona in ne obratno. Glej Salecl 1993: 122 in nasl. Dolar meni, da je tovrstno pojmovanje subjekta temelj psihoanalitine koncipacije subjekta. Gre za kantovski subjekt, ki je ime za tisto nemonost, ki jo hoe foucaultovski subjekt zapolniti, za tisti razkol sredi samokonstitucije, zaradi katerega mora vsaka estetika eksistence spodleteti. Je ime za izkunjo, da se razcepa ne da zaceliti; subjekt je ravno toliko, kolikor vsaka zacelitev spodleti. Dolar temu pojmovanju zoperstavi Foucaultevo pojmovanje subjekta, po katerem je subjekt ime za nain, kako umetno zaceliti, uravnovesiti razcep, ki ga v lovekem izkustvu odpira odsotnost vsakega naravnega ravnovesja. Subjekt je odgovor na temeljni subjektov razcep. Po Dolar 1987: 78.
617 616

198

pregnan, in subjekt je ponovno gospodar v lastni hii. Iz psihoanalitinega pojmovanja nadjaza, ki nadjaz pojmuje kot tisto, kar subjekt zavezuje uitku, pa ravno nasprotno izhaja, da se kraljestvo svobode subjektu s tem e bolj odmakne. Obiajno pojmovanje, po katerem nas zunanji zakon omejuje, obrne e Freud. Podoben uvid v osvobajajo potencial (zunanjega) zakona (v odnosu do notranjega) najdemo pri Nietzscheju,618 ki napravi distinkcijo med bledimi in ronatimi hudodelci. Podobno kot psihoanaliza, ki obrne zdravorazumsko pojmovanje, da obutek krivde sledi storjenemu zloinu, in zloin razume kot dejanje, ki ga storilec izvri, da bi se razbremenil obutka krivde, tudi Nietzsche razume, da so dejanja lahko strojena iz obutka krivde, ki porine posameznika v zloin. Takne storilce imenuje bledi hudodelec. Ta je tisti, ki mu naloena kazen pomeni olajanje (in ne obremenitev), ker posamezniku omili imperative, ki mu jih postavlja njegov kruti kaznovalni nadjaz. Zunanji (pravni) zakon ima v psihoanalitini optiki vlogo posredovalnega zunanjega elementa, ki subjektu omili notranje konflikte. Zdruitev obeh strani oetovske avtoritete (Idealnega jaza in prohibitivnega nadjaza) v isti osebi kot temeljna lastnost sodobne drube kae, da mesto, na katerem pade oetovska simbolna avtoriteta, ne ostane prazno. Zapolnjujejo ga novi liki, ki delujejo po logiki premordialnega oeta prvobitne horde, saj je v naravi subjektove elje njeno neprestano nihanje, spogledovanje z vedno novimi objekti, kar subjekt izrpava in vodi v norost. Novi liki, ki delujejo po logiki premordialnega oeta prvobitne horde, tako subjektu omejijo neznosen imperativ nadjaza po uivanju in opravljajo funkcijo, ki jo ima sicer (notranji) Zakon. V socioloki optiki je postmoderni subjekt nerazdruljivo spet z drubenim sistemom postmoderne potronike kapitalistine drube. Ker se subjekt ne uti ve vrojenega v doloen drubeni prostor, v katerem se je izoblikoval, in se z njim ne identificira, so drubene vloge, spol, vera in drugi atributi identitetne pozicije stvar izbire. Ta ideologija ustvarjanja samega sebe pa je gorivo postmodernega potronikega kapitalizma. Tudi kriee zatekanje k logiki reda in zakonitosti (law and order) je poskus reevanja (nevzpostavljenega notranjega) Zakona prek (zunanjega, pravnega) zakona. Znailnosti postmodernega subjekta (zmuzljivost, netrdnost identitetnih pozicij, razsredienost, fragmentiranost) so zdruljive z neokonzervativnimi poskusi vzpostavitve (promptno in uinkovito izvajanega in uveljavljanega zunanjega) zakona, ki naj slui kot zajezitvena strategija subjektove elje in dri skupaj jedro lovekove biti. Stroje kaznovanje tako omogoa kanaliziranje neuporabljenega libidinalnega potenciala mnoic in vsaj zaasno pomirja subjektove notranje napetosti. Poskus, da subjekt sam vzpostavi (notranji) Zakon (lahko) vodi le v poveano nasilje; od psihotinega mnoinega morilca, ki mori, da bi sam dokonno ubil obscenega uivakega oeta prvobitne horde, do zahteve po strojem kaznovanju in poveane represije (zunanjega) pravnega aparata, ki naj strogo kaznuje zloince, ki uivajo namesto subjekta. Ob obravnavi ojdipske drame ni mogoe obiti Freudovega pojmovanja nevroz. Te so nerazdruljivo povezane z razvojem kulture, kar v postmodernem kontekstu pomeni rahljanje ojdipskih vezi in posledino drugano organizacijo zasebnega ivljenja.
618

Glej Nietzsche 1999: 41 in nasl.

199

Zdruitev obeh funkcij oeta je bila kljuna za nastanek sodobne nevroze na eni in modernega kreativnega individualizma na drugi strani. Civilizacija je zato lahko razumljena tudi kot patoloki proces, Ojdipska situacija pa seme kulturne patologije, ki bo s kreativno izrabo naravnih in lovekih virov zadela v zid in se raztreila. Proces ojdipizacije je temeljni psiho(pato)loki dejavnik (kompleks) okcidentalne (evropsko-amerike) kulture, ki z ustvarjanjem psihinih instanc in preusmeritvijo subjektove elje (sublimacijo) v bistvenem zarta subjektovo psihino strukturo. Ojdipovemu kompleksu in psihinim instancam, ki izidejo ob njegovi razreitvi, ne moremo pripisati univerzalne narave, saj (kot opozarjajo kritiki) zaradi njihove interakcije z drubo, nanje vplivajo tudi sociokulturne spremembe, ki jim doloajo vsakokratno vsebino, ki se razlikuje glede na spol,619 etnino-kulturne, razredne, regionalne in civilizacijske razlike. Glede na to, da se v procesu ojdipizacije vzpostavijo zasnutki subjektovega libidinalnega investiranja, se takrat vzpostavi tudi posesiven lastniki odnos subjekta, ki zaradi ponotranjenega strahu pred izgubo objekta (oziroma tenje po vzpostavitvi imaginarnega odnosa, ki pa ga, kot pravi Lacan, nikoli ni bilo) nastavi zasnutke posesivne ljubezni, ki vodi v lastnike procese izkljuevanja in s tem prava. V tem smislu je spremenjen proces ojdipizacije psiholoka osnova postmodernega kapitalizma. Drubene spremembe je zato mogoe razumeti zgolj v povezavi s spremembami v oblikovanju subjekta. Freud je v Interpretaciji sanj prvi omenil Ojdipov kompleks, ki odstira zasnovo liberalne koncepcije svobodnega in racionalnega posameznika, in predstavlja sredini vozel in mesto sprememb v psihini dinamiki sodobne subjektivnosti: da Kralj Ojdip ne gane modernega loveka ni manj, kot je tedanje Grke, je mogoe pojasniti s tem, da uinek grke tragedije ne temelji na nasprotju med usodo in lovekovo voljo, temve ga je treba iskati v posebnosti snovi, ki jo ponazarja to nasprotje. V nai notranjosti mora biti glas, ki je pripravljen priznati neizprosno mo usode v Ojdipu... Njegova usoda nas gane zgolj zato, ker bi bila lahko tudi naa, ker nam je preroie pred naim rojstvom naloilo enako prekletstvo kot njemu. e nas danes zgodba o Ojdipu ne gane ve, in v nas ne zareverberira tega notranjega glasu, potem smo pria bolj globokim spremembam, kot smo si jih morda pripravljeni priznati. Zaton Ojdipa pomeni tudi padec notranjega zakona.

619 Po Gilligan naj bi bil moki Ideal jaza bolj formalnega karakterja, enski pa naj bi imel ve praktinih in ustvenih karakteristik. Glej Gilligan 1982 in ugman 1996.

200

9 POVZETEK

Subjekt in znanost
Osnovo modernega (kazenskega) prava in moderne znanosti predstavlja kartezijanski subjekt. Med alternativami liberalni koncepciji svobodnega in racionalnega posameznika je prikazano pojmovanje subjekta v teoretini psihoanalizi Lacanove smeri, feministini in dekonstruktivistini teoriji. Ta dekonstrukcija kazenskopravnega subjekta ponazarja, da kartezijanski subjekt kot prazna forma nujno temelji na (sicer kontingentni) empirini vsebini. Ker je kartezijanski subjekt pojmovan kot temeljni nosilec vednosti, se obravnavana vpraanja neizogibno nanaajo na epistemoloki status moderne znanosti (njene mite o objektivnosti, loenosti objekta in subjekta, o spolni, razredni in drugani nepristranosti kodov vednosti), na vpetost moderne znanosti v modernizacijski proces in njeno razmerje do oblasti. Teme subjekta, moderne drube, moderne znanosti in mehanizmov oblasti so tesno povezane in del enotnega razvoja zahodnih (okcidentalnih) drub. Sodobna kriminologija je polifonija razlinih oblik vednosti o zloinu in zloincu. V razumevanju kriminalitete (teoriji) in delovanju kazenskopravnega sistema (praksi) zato nastopa ve subjektov: poleg praznega formalnega kazenskopravnega subjekta, v obravnavi z obsojenci bioloki in psiholoki subjekt, v kriminalitetnih prevencijskih strategijah moralni subjekt, v diskurzih o tveganju somatini subjekt. Subjekt je v vseh teh diskurzih dojet razlino, odvisno od (implicitnih) ciljev posamine vednosti. Subjekt zato ni mogoe opredeliti na splono, temve zgolj v razmerju do neesa. Mogoe ga je osmiljati v razlinih diskurzih, v razlinih filozofijah, razlinih religijah in razlinih znanstvenih disciplinah. Poleg kriminolokega, kazenskopravnega in psihoanalitinega diskurza je zato predstavljen e diskurz o subjektu v filozofiji in politini teoriji. Danes kjub razvoju znanosti, ko naj bi dokonno doumeli svet, v katerem ivimo, lovek ostaja v veliki meri nepojasnjen. Z loitvijo vrednostno nevtralne strokovnosti na eni in normativnega razoniranja in izraanja vrednostnih stali na drugi strani je znanost ne le privedla do intelektualne getoizacije intelektualnih elit in opustila dialektino iskanje osnovnega smisla lovekovega ivljenja, temve tudi aktivno pripomogla k poveevanju nasilja v drubi. Ta ocena nasilnosti znanosti nas zavezuje vsaj k temu, da na znanstveno (kriminoloko) agendo v prihodnje uvrstimo tudi 201

negativne posledice znanstvenega razvoja in znanstvenega fundamentalizma, oropanega normativnih presoj.

Vznik subjekta: od predmoderne do postmoderne

Vznik subjekta v moderni kot miljenjskem in kulturnem konceptu je tesno povezan z nastankom znanstvene kriminologije in modernega kazenskega prava, saj sta se znanstvena antropologija in moderno kazensko pravo in statu nascendi vzpostavila na podlagi razumevanja, da se problem kriminalitete nahaja v posamezniku. Na prehodu iz predmoderne v moderno dobo sta se ti vedi spopadli s kriminaliteto z razlinih, a komplementarnih izhodi. Storilec se je za kaznivo dejanje bodisi svobodno odloil, kot bi trdili Beccaria, bodisi ni mogel ravnati drugae zaradi bioloke (telesne), psiholoke (duevne) ali okoljske determiniranosti, kot bi trdili pozitivistini kriminologi. Obe znanstveni vedi sta se s tem osredotoanjem na posameznika umestili v proces modernizacije. Moderno kazensko pravo se je s petrifikacijo koncepta svobodnega in racionalnega posameznika umestilo v osvobajajoe dimenzije modernizacije, kriminalna antropologija pa, navdahnjena z idejo objektivne in vrednostno nevtralne statistike, na stran novih oblik disciplinizacije, ki naj nadomesti dotlejnje predmoderne partikularne oblasti. Ta zgodovinska razlika kae na nujno komplementarnost in lastno nezadostnost v boju zoper kriminaliteto. Na vpraanje, Kaj je subjekt? sta obe vedi odgovarjali drugae, ne da bi bila katera izmed njiju morda bolj tona ali bolj humana. Njuni odgovori na zastavljeno vpraanje so bili v prvi vrsti odvisni od ciljev, ki naj bi jih v asu zgodnjega kapitalizma vedi zasledovali: moderno kazensko pravo je s pretrganjem moi predmodernih partikularnih oblasti in soustvarjanja mobilnega svobodnega posameznika (so)omogoilo nastanek in razvoj zgodnjega kapitalizma. Po drugi poti je enak cilj zasledovala zgodnja kriminologija s svojo osrednjo obljubo regulirati deviantno (kar je takrat pomenilo delomrzno in potepuko) populacijo. Moderno (kazensko) pravo je subjektu podelilo izvorne pravice, ki so omogoile odmik subjekta od (penalne) oblasti in tudi monost njene kritike. Etino poslanstvo zgodnje kriminologije je bilo, kako razumeti delinkventa, kasneje pa se je njeno zanimanje preusmerilo od posameznika kot vira kriminalnega zla k strukturnim pogojem kriminalitete. Subjekt danes ostaja na kriminoloki znanstveni agendi. Nove oblike pozitivistine kriminologije v asu imperializma naravoslovja (na primer neofrenologija se danes pojavlja v obliki genokriminologije in nevrokriminologije, kjer naj bi vso resnico o subjektu podali geni oziroma nevroni) kaejo, da je subjekt e vedno zanimiv kot vir kriminalnega zla. Po drugi strani pa so se tudi kritine in radikalne smeri v kriminologiji razvile ravno zaradi poudarka moderne na svobodnem subjektu. Ta postane mera legitimnega izvajanja oblasti, referenna toka za vrednotenje nasilja v drubi, ki ele omogoi odstiranje razlinih, doslej spregledanih oblik nasilja (na primer nasilja drav ali nasilja kapitalitinega ekonomskega sistema).

202

Kazenskopravni subjekt: subjekt in pravo ter subjekt v pravu

Moderna kot miljenjski oziroma kulturni koncept je zasnovana na izumu subjekta kot avtonomnega bitja. Moderno pravo temelji na posamezniku kot avtonomnem subjektu in od te svoje (implicitne) temeljne predpostavke nikoli ne more odstopiti. Modernega prava brez osrednjega mesta subjekta v njem zato ni. Od tega je loeno vpraanje, kakna je konkretna vsebina kazenskopravnega subjekta. Ta subjekt kot prazna forma apercepcije namre nujno temelji na doloenih empirinih dejstvih. Vsakokratno asovno in prostorsko doloeno kazensko pravo namre utelea doloeno (specifino) pojmovanje subjekta, ki temelji na doloenih razmerjih (konstelaciji) drubene moi. Kazenskopravni subjekt ima zato lahko kontingentno vsebino, nikoli pa ni brez vsebine. Ena izmed glavnih nalog kriminologije v odnosu do kazenskega prava se danes kae ravno v opozarjanju na (morebitno) odtujenost pravnega subjekta od tevilnih drugih razsenosti subjekta in njegovih drubeno-ekonomskih poloajev. Vsebino kazenskopravnega subjekta je mogoe prepoznati v konkretnih primerih, pravnih institutih in konceptih. Na primer naelo materialne resnice v kazenskem postopku vsebuje implicitne predstave o tem, kako pojmujemo resninost. Inkvizitorni postopek daje prednost bolj osnovnemu dojemanju posameznikovega odnosa do realnosti in tudi bolj osnovni koncepciji subjektivnosti. Temelji na gnoseoloki usmeritvi naivnega realizma (adequatio intellectus et rei), ki realnost pojmuje kot nekaj ontoloko danega in neodvisnega od naega spoznanja, jezika in drubenih institucij. Struktura inkvizitornega kazenskega postopka je zato mistina, saj se utemeljuje na Resnici, ki naj bi bila zunaj postopka samega. V akuzatornem postopku je resnica pojmovana kot konsenz ali konvergenca spoznanj. Tak postopek temelji na bolj zveznem pojmovanju razmerja med subjektom in drubo. Subjekt se oblikuje v drubi prek diskurzov in na tem uvidu temelji tudi relativno nov koncept restorativne pravinosti. Analiza tega koncepta, ki se predstavlja kot nova paradigma kazenskopravnega odzivanja na kriminaliteto, pa kae, da pojmovanje avtonomije pravnega subjekta v restorativni pravinosti ni v celoti zdruljivo z modernim pojmovanjem subjekta. Od subjekta namre spravni elementi restorativnih institutov zahtevajo takno podreditev (potopitev) subjekta v drubi, ki je bila znailna za predmoderno dobo, in s katero je moderna elela presekati.

203

Alternative in kritike modernega kazenskopravnega subjekta

Sodobno moderno kazensko pravo je opazovano prek ve razlinih znanstvenih diskurzov (pripovedi): feministine teorije, medijskih in komunikolokih tudij, znanosti o ivljenju, dekonstruktivistine teorije in teoretske psihoanalize. V kritiki kazenskopravnega kartezijanskega subjekta je pronicljiva feministina teorija, ki napade kartezijanski subjekt kot nosilca vednosti na eni in kazensko pravo in kazenskopravnim sistem na drugi strani. Izzivi za kazenskopravno pojmovanje subjekta so predstavljeni nadalje na fenomenu virtualnega prostora in z njim povezane kibernetske kriminalitete. Telo kot eden izmed osrednjih objektov kazenskopravnega varstva in na lovekovih pravicah zasnovanega razmerja med posameznikom in dravo (kar odraa angloameriki habeas corpus lat. ima telo) v virtualnem prostoru izgublja pomen, kar nas sili v razmisleke o temeljnih objektih kazenskopravnega varstva. Alternativno pojmovanje subjekta in kazenske odgovornosti predstavlja tudi dekonstruktivistina teorija in somatini subjekt, ki ga oblikujejo sodobne znanosti o ivljenju (angl. life sciences). Te spreminjajo nae doslejnje pojmovanje subjekta in omogoajo spreminjanje (nadzor) tega, kar je bilo v preteklosti zunaj lovekove zavestne kontrole (na primer genetske manipulacije ali vpogled v delovanje moganov). Ta pojmovanja so zanimiva za pravo zato, ker predstavljajo nove oblike vednosti/oblasti, ki je vpeta v mehanizme drubenega nadzora.

enska subjekt: subjekt v feministini pravni teoriji in feministinih perspektivah v kriminologiji

Mejna bitja, ki so iz domnevno prazne forme kazenskopravnega subjekta izkljuena, so po feministini teoriji tudi enske. Feministina teorija je vstopila v razline znanstvene diskurze, tudi v pravo (kot feministina pravna teorija) in kriminologijo (prek feministinih perspektiv v kriminologiji). Na bolj abstraktni ravni feministina teorija napade subjekt zahodne filozofije in na njem utemeljene druboslovne znanosti. Njena osrednja teza je, da sploni in univerzalni nauki opisujejo in perpetuirajo falocentrien kulturni univerzum in seksistino in patriarhalno drubo. Ta radikalni (epistemoloki) rez feministina teorija izvede z odpravo esencialistinega pojmovanja razlik med spoloma. Kategorija mokega in kategorija enske je kulturni proizvod, etiketa, pripisana anatomiji. Spolna vloga (drubena katergorija) ne sledi nujno spolu (kot bioloki kategoriji). Feministini napad na nekatere implicitne predpostavke znanosti (na primer mit o znanstveni objektivnosti in racionalnosti) umeamo ob bok drugim kritikam moderne znanosti. Posebej so obravnavani feministini oitki o spolni pristranosti kazenskega prava, kar se kae v kazenskopravni konstrukciji enske, ki utemeljuje feministino oceno, da kazensko pravo enskam zanika polno subjektiviteto (angl. denial of agency). To zanikanje je prikazano na primeru pravnega portretiranja ensk morilk, na primeru t. i. pretepenih ena, interpretacijah standarda razumnega loveka in na analizi kazenskopravne obravnave posilstev. Ti primeri dopuajo sklep, da je kazensko pravo 204

spolno pristrano in da enskam odreka polno subjektiviteto. Zdi se, da feministina teorija preve verjame v pravo. Kazenskopravni mehanizmi namre uinkujejo tako, da utrjujejo obstojee razlike med spoloma, ki obstajajo v drubi. Pravo je namre interaktivno vpeto v drubeno simbolno mreo kot njen sestavni del in soustvarjalec, zato odraa neenakost spolnih vlog v drubeni resninosti. Kljub prepriljivim ponazoritvam feministine teorije o spolni pristranosti kodov vednosti in pristranosti delovanja kazenskopravnega sistema ter predlogom, kako odpraviti to slepoto za spol (na primer s problematizacijo nasilja v druini), pa radikalna in postmodernistina feministina teorija ostajata s (kazensko)pravnimi oali e vedno nevidni. Kar ni v celoti krivda kazenskega prava, saj feministina teorija v svoji problematizaciji veljavnih kodov vednosti tri na razmerje med subjektom in drubo. Kultura, druba in jezik v odnosu do subjekta vedno nastopajo kot oblike nasilja. A ta nasilnost je hkrati tudi produktivna za subjektivnost. Problem feministine kritike je torej v tem, da ob sicer utemeljeni kritiki kazenskopravnega subjekta pua nedotaknjen osnovni nain subjektivnosti: njeni subjekti ostajajo moderni subjekti, zmoni razumne in svobodne refleksije. Feministina teorija kritizira falocentrini koncept racionalnosti in subjektivnosti v pravu, a se hkrati zavzema za to, da bi bile enske prepoznane kot svobodni in racionalni subjekti.

Digitalni subjekt: telo v pravu in kibernetskem svetu

Kibernetska kriminaliteta je specifina oblika kriminalitete, ki po eni strani omogoa razumeti fenomen subjekta, njegov odnos do drubene skupnosti, po drugi strani pa ponuja vpoglede v kazensko pravo. Telo je namre bistvena regulatorna enota prava: predmet drubene pogodbe so telesa, ki jih je treba nadzorovati; nadzorstvena teorija pojmuje telo kot surovo naravo, ki jo je potrebno izklesati in podjarmiti; telo je mesto izvajanja oblasti. Kako naj danes mislimo pomen telesa v pravu, saj je v kibernetskem prostoru pomen telesa radikalno zmanjan, v biometriji pa je edina resnica o posamezniku zapisana v samem telesu? Analiza kae, da je gotovo vsaj to, da telo v kazenskem pravu ni ve stabilna referenna toka.

Somatini subjekt: od frenologije do geno- in nevrokriminologije

V teorije o kriminaliteti in v kazenskopravni sistem vstopajo danes visoko tehnoloko okrepljene znanosti o ivljenju (biokemija, biotehnologija, genetika, molekularna biologija, mikrobiologija, razline nevroznanosti, od nevrobiologije, nevrokemije, nevrofiziologije), ki jih spremlja avreola prave, objektivne in vrednostno nevtralne vednosti. V zgodovini kriminologije so poskusi merjenja kriminalnosti na (in v) telesu dobro znani vse od Lombrosovega merjenja lobanj dalje. Sodobni drubeni vpliv znanosti o ivljenju pa nas v razumevanju in odzivanju na kriminaliteto vraa na stranpoti kriminologije, za katere smo do nedavnega menili, da 205

sodijo le e v ropotarnico kriminolokega znanja. Ker je e vedno nepredstavljivo, da bi bilo zlo nasledek voljne odloitve, se ideja o vpisanosti kriminalnosti v telo zdi e danes zdravorazumska: kriminalci se od nas, moralnih posameznikov, gotovo tudi telesno (bioloko, kemino, fizioloko) razlikujejo. Od teorije etiketiranja, mentalistov, simbolinega interakcionizma, dekonstruktivizma in kritine teorije dalje pa je znano, da je kriminaliteta vrednostni pojav, da je drubena etiketa in resninost sestavljena iz simbolov in pomenov, ki nastajajo v interakciji med ljudmi. Vznik somatinega subjekta je zato del duha asa (ki v tem oziru e mono zaudarja). Biokriminoloke ideje ponovno vznikajo ravno v obdobju prevlade neokonzervativne paradigme v boju proti kriminaliteti, v obdobju negotovosti in raznovrstnih tesnob. Obljubljajo spoznanja o resnini lovekovi naravi in ponujajo nova identitetna oprijemalia, Arhimedovo toko, iz katere naj bi bilo mogoe razgrniti nart ivljenja, iz njega pa izvesti e resnice o drubi in njenih fenomenih. Somatini subjekt danes zato stoji ob moralnemu subjektu, vso resnico o njem naj bi podalo njegovo/njeno telo, ker telo nikoli ne lae. Ta subjekt odpravlja dihotomije (koordinate) v doslejnjem pojmovanju subjekta, dihotomijo: (1) telesa in duha, (2) svobodne volje in determiniranosti in (3) pomena vloge narave (dednosti) in kulture (drube) pri konstituiranju subjekta. Kriminalnost kot normativni fenomen se v pojmovanju subjekta po telesnih znailnostih (somatini subjekt) povezuje s fizino materijo (na primer nevrolokim delovanjem). Normativne pojave (zloin) naj bi tako prebrali kar v sferi fizine materije (biologije), kar pa je izredno nevarno, saj posameznikom, ki so vei uporabe visoko sofisticiranih tehnolokih pripomokov (na primer fMRI nevrolokega preslikovanja delovanja moganov), neupravieno podeljuje mandat za presojo drubenih odnosov, v katere so sami interaktivno (vrednostno, interesno in e kako drugae) vpeti. Vpliv znanosti o ivljenju je danes e prepoznati v: (1) relativizirani kazenski odgovornosti, (2) kazenskem pregonu storilcev kaznivih dejanj (z novimi vrstami dokazov), (3) postopkih doloanja kazenskih sankcij in njihovega izvrevanja (nove koncepcije subjekta sugerirajo nove oblike pomoi) in (4) kriminalitetni politiki. V postopku odkrivanja kaznivih dejanj in pregona storilcev uporabljeni dokazi, ki jih prinaajo znanosti o ivljenju, predstavljajo izzive za temeljne kazenske procesne kavtele. Kaj e v prihodnosti tehnike preslikovanja moganov v celoti nadomestijo identifikacijsko tehniko prstnih odtisov? (Ob upotevanju, da te tehnike ne omogoajo zgolj posameznikove identifikacije, temve tudi vpogled v preteklost in prihodnost posameznika.) Dvomljivo je, da bo privilegij zoper samoobtobo, temeljni mehanizem za vzpostavljanja enakosti strank v kazenskem postopku, tako kot je razumljen danes (zaita verbalnih dokazov), v zadostni meri itil posameznika, saj njegovo mentalno sodelovanje sploh ne bo ve potrebno. e bi obdolenec molal (zaiten z omenjenim privilegijem), bi o resnici s pomojo tehnolokega posrednika spregovorilo kar njegovo telo (na primer njegove moganske sledi).

206

Govorei subjekt: odgovornost za sovrane besede

Odgovornost za sovrani govor je v kazenskem pravu zasnovana na tezi o loenosti subjekta od drubene skupnosti. Dekonstruktivistina teorija pa to obliko kriminalitete, posebej problematizirane v asu globalizacije in migracij, razume drugae. Izhaja iz notranje vpisanosti drube v subjekt, iz konstitutivnega pomena, ki ga ima druba za subjekt. Govorei subjekt je pojmovan kot zgolj prenaalec idej, ki so del jezikovne skupnosti, v kateri ivi. Zaradi te razlike drugae pojmuje tudi odgovornost za sovrane besede. Glavna ugotovitev o dekonstruktivistinem razumevanju odgovornosti za sovrane besede je, da druba sicer posameznika v bistvenem doloa, a da kljub temu obstaja mesto radikalnega Ne!. Subjekt se pri reafirmaciji drubenih pravil, ki ga vzpostavljajo, tem pravilom lahko tudi upre. Kazensko pravo brez osrednjega gradnika subjekta ne obstaja, zato govornika sovranih besed ni mogoe utopiti v drubenem, tako kot to stori dekonstruktivistina teorija (in ponovi napako restorativistov). Nauk, ki ga psihoanalitino razumevanje jezika daje kazenskem pravu, je, da govora ni mogoe v celoti nadzorovati. Skozenj vedno uhaja nek neobvladljivi del, ostanek ali lalangue, ki ga ne moremo nikoli dolono opredeliti in vnaprej predvideti.

Psihoanalitini subjekt: vznik in padec notranjega zakona

Psihoanalitina teorija Lacanove smeri je za razumevanje kriminalitete in odziva nanjo danes zanimiva, ker predstavlja alternativo liberalnemu konceptualiziranju posameznikove interakcije z drubo. Ta teorija je del plodovite kritine in postmoderne teorije, dedinj Frankfurtske ole, kamor sodi tudi kritina pravna teorija (angl. critical legal theory), katerih vrednostna optika presega dane drubeno-ekonomske okvire in vredno(s)tno votle znanstvene teorije. Je tista, ki koncept lovekovih pravic in svoboin vzame resno, saj teave moderne kot kulturnega fenomena oitno ne obstajajo zgolj na povrini, v nainu drubene organizacije in nainih vladanja, temve leijo precej globlje. Psihoanalitino pojmovanje subjekta temelji na tem, da smo ljudje doloeni z jezikom, institucijami, obiaji in konvencijami, kar Lacan imenuje simbolni red. Ta zunanji simbolni red nas ne zgolj omejuje (kot bi trdili liberalci) pri doseganju najveje sree (in dodali utilitaristi), temve hkrati tudi omogoa na obstoj oziroma nas subjektivira. Podredi nas simbolnemu zakonu in hkrati vzpostavi (konstituira). Psihoanaliza razlaga vzpostavitev subjekta v odnosu do njegove podreditve pravnim in jezikovnim (simbolnim) strukturam, zato v psihoanalizi igra poglavitno vlogo (poleg subjekta) ravno pravo. Pravo je temelj individualnosti in drubenosti hkrati. Aktualnost (teoretske) psihoanalize zato danes lei v njenem razgaljanju subjekta in zakona, oziroma odnosa subjektivnosti do pravnih institucij in fenomena prava. Za pravo je 207

pomembna, ker prikae, na kaken nain nae osebne izkunje, vkljuno z naimi travmami in simptomi, vplivajo na nain, kako se na pravo naveemo. Subjektivnost je v lacanovski psihoanalizi definirana z odnosom do zakona. Subjekt je prav ta odnos/razmerje do zakona, ki doloa njegovo osebnostno strukturo (perverzno, nevrotino ali psihotino). Subjektov odnos do zakona je zato po lacanovski psihoanalitini teoriji kljuen, saj po eni strani loveka naredi za subjekt, po drugi strani pa nadjaz vznikne tam, kjer pravo odpove. Vzpostavitev notranjih instanc (postopek ojdipizacije) pa se danes spreminja, kar vodi postmoderni subjekt v nove zagate. Ker so notranje instance pogoj delovanja pravnega sistema, je njihova slabitev (deojdipizacija) kljuna tudi za razumevanje sprememb sodobne (okcidentalne) drube, sprememb, ki se nanaajo na njeno vse vejo kaznovalno nastrojenost. Vedno bolj neusmiljen (zunanji) zakon lahko zgolj navidezno uspeno nadomesti odsotni (notranji) zakon. Neusmiljeni zunanji zakon lahko zgolj navidezno dosee drubeno soitje. Potreben pa je zgolj tam, kjer je notranji zakon, kot prolongiran zastopnik oetovske besede, padel.

208

Literatura
1. Adler, F.; Mueller, G. O. W.; Laufer, W. S. (1998). Criminology. Boston etc.: McGraw-Hill. 2. Agacinski, S. (1996). Critique de lgocentrisme: Lvnement de lautre. Paris: Galile. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 3955. 3. Agamben, G. (2004). Bodies Without Words: Against the Biopolitical Tatoo. German Law Journal, let. 5, t. 2, s. 168169. 4. Alstott, A. L. (2004). Dober za enske. V: Cohen, J.; Rogers, J.; ur., Brezplano kosilo za vse?: predlog univerzalnega temeljnega dohodka. Ljubljana: Krtina (Knjina zbirka Krt; 129), s. 7982. 5. Ambro, M. (2003). Novo(odkrito)nasilje psihino nasilje (med partnerjema). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 54, t. 1, s. 1522. 6. Ambro, M. (2005). Vrednostne (normativne) prvine v splonem pojmu kaznivega dejanja: doktorska disertacija. Ljubljana. 7. Arendt, H. (1987). The Life of the Mind. Vol. 1: Thinking. Orlando: Harcourt Brace & Co. 8. Arendt, H. (2003). Izvori totalitarizma. Ljubljana: tudentska zaloba (Knjina zbirka Claritas; t. 28). 9. Arendt, H. (2007). Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: tudentska zaloba (Knjina zbirka Koda). 10. Arrigo, B. A. (2000). Introduction to Forensic Psychology. San Diego etc.: Academic Press. 11. Bacon, F. (1996). Francis Bacon: a critical edition of the major works. Oxford, New York: Oxford University Press (The Oxford Authors). 12. Bai, F.; Pavlovi, . (2004). Komentar kaznenog zakona. Zagreb: Organizator. 13. Balibar, F. (2004). Is there a feminine science? V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 313322. 14. Barglow, R. (1994). The Crisis of the Self in the Age of Information: Computer, Dolphins, and Dreams. London: Routledge. 15. Baudrillard, J. (1999). Simulaker in simulacija. Ljubljana: tudentska zaloba (Koda). 16. Bauman, Z. (1991). Modernity and Ambivalence. Cambridge: Polity Press. 17. Bauman, Z. (1993). Postmodern Ethics. Oxford: Blackwell. 18. Bauman, Z. (2000, angl. 2005). Tekoa moderna. Ljubljana: Zaloba /*cf. (Rdea zbirka). 209

19. Bauman, Z. (2000). Social issues of law and order. The British Jouran of Criminology, let. 40, s. 205221. 20. Bauman, Z. (2003, orig. 1992). Legislators and Interpreters. Culture as the ideology of intellectuals. V: Jenks, C., Culture. Critical Concepts in Sociology. London, New York: Routledge. 21. Bauman, Z. (2006, angl. 1999). Moderna in holokavst. Ljubljana: tudentska zaloba (Knjina zbirka Claritas; 42). 22. Bavcon L. et al. (1994). Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili Ljuba Bavcona et al. Ljubljana: Z Uradni list RS. 23. Bavcon L.; elih A. (1996). Kazensko pravo sploni del. Ljubljana: Z Uradni list Republike Slovenije. 24. Bavcon, L. (2002). Beccaria, Jelenc in na as. V: Cesare Beccaria, O zloinih in kaznih. Dva govora o splonih naelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini. Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Pravna obzorja), s. 753. 25. Bavcon, L.; elih, A.; Filipi, K.; Jakulin, V.; Koroec, D. (2003). Kazensko pravo sploni del. Ljubljana: Uradni list RS. 26. Beaulieu, A. (2001). Voxels in the Brain: Neuroscience, Informatics and Changing Notions of Objectivity. Social Studies of Sciences, let. 31, t. 5, s. 145. 27. Beauvoir, S. de (1999, orig. 1949). Drugi spol. 1. zvezek. Ljubljana: Delta. 28. Beccaria, C. (2002). O zloinih in kaznih. Dva govora o splonih naelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini. Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Zbirka Pravna obzorja; 20). 29. Beck, U. (2001). Druba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina (Knjina zbirka Temeljna dela). 30. Becker, P.; Wetzell R. F.; ed. (2006). Introduction. V: Criminals and Their Scientists: The History of Criminology in International Perspective. New York, Washington: German Historical Institute and Cambridge University Press, s. 122. 31. Beilharz, P. (2001). The Bauman Reader. Malden, Oxford: Blackwell Publishers. 32. Beirne, P. (1993). Inventing Criminology: Essays on the Rise of Homo Criminalis. Albany: State University of New York Press. 33. Bele, I. (2001). Kazenski zakonik s komentarjem posebni del. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 34. Benvenuto, B.; Kennedy, R. (1986). The Works of Jacques Lacan: An Introduction. London: Free Association Books. 35. Berman, M. (1982). All That Is Solid Melts Into Air: The Experience of Modernity. New York: Simon and Schuster. 36. Betlheim, R. (1990). Neki sociokulturni utjecaji na sadraje i funkcije enskog superega. Psihoterapija, let. 20, t. 1. s. 99103. 37. Black, E. (2001). IBM and the holocaust: the strategic alliance between nazi Germany and America`s most powerful corporation. New York: Three Rivers Press. 210

38. Bonjak, M. (2004). Razvoj sodobne biomedicine in kazensko pravo. Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Zbirka Scientia iustitia). 39. Bonjak, M. (2005). Potek kazenskih postopkov v Sloveniji: analiza stanja in predlogi za spremembe. Ljubljana: GV revije (Pravna praksa; 1). 40. Bouwsma, O. K.; Lee Craft, J.; Hustwit, R. E. (1986). Wittgenstein: conversations, 19491951. Indianapolis: Hackett Publishing Company. 41. Boyle, J. (1991). Is Subjectivity Possible? The Post-Modern Subject in Legal Theory. University of Colorado Law Review, let. 62, s. 489524. 42. Bregar Golobi, K. (1995). Predojdipsko obdobje v lui teorije Melanie Klein: mati kot objekt. Delta, let. 1, t. 12, s. 139155. 43. Brenkman, J. (1993). Straight Male Modern: A Cultural Critique of Psychoanalysis. New York, London: Routledge. 44. Brown, B. (1986). Women and crime: the dark figures of criminology. Economy and Society, let. 15, t. 3, s. 3356. 45. Brownmiller, S. (1988). Proti nai volji: moki, enske in posilstvo. Ljubljana: Krt. 46. Bruckner, P. (2004). Nenehna vzhienost: esej o prisilni srei. Ljubljana: tudentska zaloba (Knjina zbirka Claritas; 35). 47. Burger, H. (1990). Subjekt i subjektivnost. Zagreb: Globus. 48. Burke, R. H. (2001). An Introduction to Criminological Theory. Cullompton, Devon, Portland: Willan Publishing. 49. Butler, J. (1991, orig. 1990). Teave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: kuc. 50. Butler, J. (1997). The Psychic Life of Power: Theories in Subjection. Stanford, Calif.: Stanford University Press. 51. Calhoun, C. (1995). Critical Social Theory: Culture, History, and the Challenge of Difference. Oxford, Cambridge: Blackwell (Twentieth-century social theory). 52. Capra, F. (1983; orig. 1981). The Turning Point: Science, Society, and the Rising Culture. London: Flamingo. Dostop na URL: http://www.magna.com.au/~prfbrown/capra_0.html, 15. 4. 2006. 53. Capra, F. (1991). The Tao of physics: an exploration of the parallels between modern physics and Eastern mysticism. London: Flamingo. 54. Card, R. (1995). Criminal Law. London, Dublin, Edinburg: Butterworths. 55. Carlen, P. (1988). Women, Crime and Poverty. Milton Keynes: Open University Press. 56. Carlen, P. (1990). Alternatives to Womens Imprisonment. Buckingham: Open University Press. 57. Carr, D. (1999). The Paradox of Subjectivity. The Self in the Transcendental Tradition. New York, Oxford: Oxford University Press. 211

58. Castells, M. (1996). The Rise of the Network Society. Malden, Mass., etc.: Blackwell Publishing (The Information Age: Economy, Society and Culture; vol. 1). 59. Castells, M. (2004). The Power of Identity. Malden, Mass., etc.: Blackwell Publishing (The Information Age: Economy, Society and Culture; vol. 2). 60. Center for Subjectivity Reasearh. Vir: http://www.cfs.ku.dk/home.htm, 16.1.2007. 61. Cerar, M. (1996). Verazsenost lovekovih pravic in dolnosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistino sredie. 62. Cerar, M. (2001). (I)racionalnost modernega prava. Ljubljana: Bonex. 63. Chasseguet-Smirgel, J. (1984). Creativity and Perversion. New York: W. W. Norton. 64. Chesney-Lind, M.; Pasko, L. (2004). The Female Offender: Girls, Women, and Crime. Thousand Oaks, California: Sage Publications. 65. Chomsky, N. (1966). Cartesian linguistics: a chapter in the history of rationalist thought. New York, London: Harper & Row. 66. Christie, N. (1986). Suitable Enemies. V: Bianchi, H.; van Swaaningen, R. (eds), Abolitionism: Towards a Non-Repressive Approach to Crime. Amsterdam: Free University Press, s. 4354. 67. Christie, N. (1994). Crime Control as Industry: Towards Gulags, Western Style? London, New York: Routledge. 68. Christie, N. (1997). Four Blocks Against Insight: Notes on the Oversocialization of Criminologists. Theoretical Criminology, let. 1, t. 1, s. 1323. 69. Christie, N. (2000). Dangerous States. Vir: URL: http://folk.uio.no/christie/dokumenter2000/Dangerous _States.html , 1.10.2007. 70. Christie, N. (2004). A Suitable Amount of Crime. London, New York: Routledge. 71. Clark, L. S. (1998). Dating on the Net: Teens and the Rise of Pure Relationships. V: Jones, S. G. (ur.), Cybersociety 2.0: Revisiting Computer-Mediated Communication and Technology. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. 72. Claster, D. S. (1992). Bad Guys and Good Guys. Westport, London: Greenwood Press. 73. Collin, F. (2004). The Praxis of Difference: Notes on the Tragedy of the Subject. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 723. 74. Connolly, A. J. (2003). Legal Positivism and Personality. Australian Journal of Legal Philosophy, let. 28, s. 192198. 75. Costello, S. J. (2002). The Pale Criminal: Psychoanalytic Perspectives. London: Karnac. 76. Council of Europe (2005). Space I (Council of Europe Annual Penal Statistics), Strasbourg. Vir: URL: http://www.coe.int/t/e/legal_affairs/legal_cooperation/, 23.2.2007. 212

77. Cramer, K. (1987). Theorie der Subjektivitt. Frankfurt am Main: Suhrkamp. 78. Crawford, S. P. Who's in Charge of Who I am?: Identity and Law Online. URL: http://www.scrawford.net/page.php?display=writings. 79. Daly, K. (1994). Gender, Crime and Punishment. New Haven, CT: Yale University Press. 80. Daly, K.; Maher, L. (1998). Crossroads and Intersections: Building from Feminist Critique. V: Daly, K.; Maher, L., eds., Criminology at the Crossroads: Feminist Readings in Crime and Justice. New York: Oxford University Press, s. 1 19. 81. Davie, N. (2005). Tracing the Criminal. Oxford: The Bardwell Press. 82. Dawkins, R. (1989, orig. 1976). The Selfish Gene. Oxford: Oxford University Press. 83. Dawkins, R. (2006). The God Delusion.London et al.: Bantam Press. 84. Deisinger, M. (2002). Kazenski zakonik s komentarjem posebni del. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 85. Deleuze, G.; Guattari, F. (1990). Kapitalizam i shizofrenija: Anti-Edip. Sremski Karlovci: Izdavaka knjiarnica Zorana Stojanovia. 86. Deleuze, G. (1995). Negotiations: 1972-1990. New York: Columbia University Press. 87. Deleuze, G.; Guattari, F. (2001). O Anti-Ojdipu. Tvra, t. 1/2, s. 137144. 88. Deleuze, G.; Guattari, F. (2003). A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. London, New York: Continuum. 89. Derrida, J. (1994). Razlika. V: Izbrani spisi / Jacques Derrida. Ljubljana: tudentska organizacija Univerze (Knjina zbirka Krt; 91), s. 327. 90. Descartes, R. (1996). Le Monde, l' Homme. Paris: Seuil. 91. Devereux, G. (2001). Zato je Edip ubio Laja? Tvra, t. 1/2, s. 125135. 92. Deman, Z.; Erbenik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Zaloba. 93. Directorate General of Human Rights (2000). Case-law concerning Article 10 of the European Convention on Human Rights, 50th anniversary of the European Convention on Human Rights 1950-2000. Strasbourg. 94. Dobkowski, M. N. (eds.); Rubenstein, R. L.; Wallimann, I. (eds.) (2000). Genocide and the Modern Age: Etiology and Case Studies of Mass Death. New York: Syracuse University Press. 95. Dolar, M. (1987). Kant in konec razsvetljenstva. Vestnik, let.8, t. 1, s. 7178. 96. Dolar, M. (1991). Spremna beseda. V: Foucault, M.; Dolar, M. (ur.). Vednost oblast subjekt. Ljubljana: Krt (Knjina zbirka Krt; 58), s. 145158. 97. Dolar, M. (2006). Predgovor v Miller, W. I., Anatomija gnusa. Ljubljana: Studia humanitatis. 98. Dolar, M. (2003). Cogito as the subject of the unconscious. V: iek, S. (ed.). Jacques Lacan. New York, London: Routledge, Zvezek 2, s. 328. 213

99. Dostojevski, F. M. (1997). Zloin in kazen, Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Veliki veni romani). 100. Douzinas, C. (1994-1995). Law's Birth and Antigone's Death: On Ontological and Psychoanalytical Ethics. Cardozo Law Review, let. 16, s. 13251362. 101. Douzinas, C. (1996). Psychoanalysis Becomes the Law: Notes on an Encounter Foretold. Legal Studies Forum, let. 20, s. 323336. 102. Dreyfuss, R. C.; Nelkin, D. (1992). The Genetics of Jurisprudence. Vanderbildt Law Review, let. 45, t. 2, s. 313348. 103. Dumit, J. (2003). Picturing Personhood: Brain Scans and Biomedical Identity. Princeton, NJ: Princeton University Press. 104. Duncan, M. G. (1996). Romantic outlaws, beloved prisons: the unconscious meanings of crime and punishment. New York, London: New York University Press. 105. Durkheim, E. (1990, orig. 1895). The rules of sociological method and selected texts on sociology and its method. Hundmills, Basingstoke, London: Macmillan. (Contemporary social theory). 106. Eaubonne, de F. (2004). The Feminine and Philosophy. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 273282. 107. Elias, N. (2001). O procesu civiliziranja: sociogenetske in psihogenetske raziskave. Zvezek 2. Ljubljana: Zaloba /*cf. (Rdea zbirka). 108. Ellis, L. (2005). A Theory Explaining Biological Correlates of Criminality. European Journal of Criminology, let. 2, t. 3, s. 287315. 109. Ellis, L.; Walsh, A. (1997). Gene-Based Evolutionary Theories in Criminology. Criminology, let. 35, t. 2, s. 229276. 110. Erzar, T. (1997). Obrat Gillesa Deleuza: Teorija subverzije in ideja popolne ontologije v logiki smisla in Anti-Ojdipu. Ljubljana: ZRC SAZU. 111. Erzar, T. (1999). Druinska skrivnost. Problemi, let. 37, t. 3/4, s. 7993. 112. Eysenck, H. J. (1977, orig. 1964). Crime and Personality. London: Henley, Routledge & Kegan Paul. 113. Federman, C. (2006). The body and the state: habeas corpus and American jurisprudence. Albany: State University of New York Press (SUNY series in American constitutionalism). 114. Feely, M.; Simon, J. (1992). The New Penology: Notes on the Emerging Strategy of Corrections and its Implications. Criminology, let. 30, t. 4, s. 449474. 115. Ferri, E. (1917). Criminal Sociology. London: Heinemann. 116. Filipi, K. (1998). Posilstvo v zakonski zvezi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 49, t. 3, s. 266300. 117. Filipi, K. (2000). Kazenskopravno obravnavanje nasilja v druini v igavem interesu? Zbornik znanstvenih razprav, let. 60, t. 1, s. 7996. 118. Filipi, K. (2002a). Nasilje v druini. Ljubljana: Bonex. 214

119. Filipi, K. (2002b). Miti o nasilju v druini. V: Kandu, Z. (ur.). rtve, viktimizacije in viktimoloke perspektive. Ljubljana: Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, s. 6077. 120. Filipi, K. (2005). lovekove pravice ensk uvodna pojasnila in dokumenti. Pravna praksa, let. 24, t. 2, s. 3637. 121. Filipovi, L. (2001). Ocoubojstvo ili povijest psihoanalize. Tvra, t. 1/2, s. 8994. 122. Fink, B. (1995). The Lacanian Subject: Between Language and Jouissance. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. 123. Fink, B. (1997). A Clinical Introduction to Lacanian Psychoanalysis: Theory and Technique. Cambridge, Massachusetts, London: Harvard University Press. 124. Fishbein, D. H. (1990). Biological Perspectives in Criminology. Criminology, let. 28, t. 1, s. 2772. 125. Flieger, J. A. (2001). Previe odreeni Edip: Mama, tata i ja kao stroj udnji. Tvra, t. 1/2, s. 145158. 126. Fontenay, E. de (2004). Like Potatos: the silence of animals. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 156168. 127. Foucault, M. (1969, orig. 1966). Les mots et les choses: une archologie des sciences humaines. Paris: Gallimard (Bibliothque des sciences humaines). 128. Foucault, M. (1978). About the Concept of the Dangerous Individual in 19th Century Legal Psychiatry. International Journal of Law and Psychiatry, let. 1, s. 118. 129. Foucault, M. (1980). The History of Sexuality, Volume I: An Introduction. New York: Vintage Books. 130. Foucault, M. (1988). Politics, Philosophy, Culture: Interviews and Other Writings 1977-1984. New York, London: Routledge. 131. Foucault, M. (1991). Kaj je razsvetljenstvo? V: Foucault, M.; Dolar, M. (ur.). Vednost oblast subjekt. Ljubljana: Krt (Knjina zbirka Krt; 58), s. 145158. 132. Foucault, M. (1991). Subjekt in oblast. Zakaj preuevati oblast: vpraanje subjekta. V: Foucault, M., Vednost oblast subjekt. Ljubljana: Krt (Knjina zbirka Krt; 58), s. 103120. 133. Foucault, M. (1993). Zgodovina seksualnosti. 3, Skrb zase. Ljubljana: KUC (Zbirka Lambda; 2). 134. Foucault, M. (2001). Qu'est-ce que les Lumires? V: Foucault, M., Dits et crits II, 1976-1988. Paris: Quarto Gallimard, s. 13811397. 135. Foucault, M. (2003). Rojstvo biopolitike. Filozofski vestnik, let. 24, t. 3, s. 171177. 136. Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina (Knjina zbirka Temeljna dela / Krtina). 215

137. Foucault, M. (2004, orig. 1988). Technologies of the Self: a seminar with Michel Foucault. V: Blaikie, A. et al., ed., The Body: Critical Concepts in Sociology. Volume I: Knowing Bodies. London, New York: Routledge, s. 108130. 138. Franko Aas, K. (2005). Sentencing in the Age of Information: From Faust to Macintosh. Sydney, London, Portland: GlassHouse Press. 139. Franko Aas, K. (2006). The body does not lie: Identity, risk and trust in technoculture. Crime, media, culture, let. 2, t. 2, s. 143158. 140. Freud, S. (1984). O seksualnoj teoriji, Totem in tabu. Beograd: Matica Srpska. 141. Freud, S. (1987). Jaz in ono. V: Metapsiholoki spisi. Ljubljana: Zaloba KUC in Filozofska fakulteta (Studia humanitatis). 142. Freud, S. (1987). Onstran naela ugodja. V: Metapsiholoki spisi. Ljubljana: Zaloba KUC in Filozofska fakulteta (Studia humanitatis). 143. Freud, S. (1987). Pronaena psihoanaliza. Zagreb: Naprijed. 144. Freud, S. (1989). Mali Hans, Volji lovek. Ljubljana: Zaloba KUC in Filozofska fakulteta (Studia humanitatis). 145. Freud, S. (1991). Nekatere psihine posledice anatomske razlike med spoloma. V: enska seksualnost, Problemi, t. 34. 146. Freud, S. (1991). Zaton Ojdipovega kompleksa. V: enska seksualnost, Problemi, 34. 147. Freud, S. (1995a). Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: Zaloba KUC in Filozofska fakulteta (Studia humanitatis). 148. Freud, S. (1995b). enskost. Delta, let. 1, t. 12, s. 139155. 149. Freud, S. (1998). Seksualnost v etiologiji nevroz. Problemi, let. 36, t. 78, s. 157174. 150. Freud, S. (2000). Interpretacija sanj. Ljubljana: Zaloba KUC in Filozofska fakulteta (Studia humanitatis). 151. Freud, S. (2000). Ort psihoanalize. Ljubljana: Analecta. 152. Freud, S. (2001). Splono o histerinem napadu. Delta, t. 12, s. 167171. 153. Freud, S. (2002). Kulturna spolna morala in moderna nervoznost. Problemi, let. 40, t. 5/6, s. 133156. 154. Freud, S. (2002). Prisilna dejanja in opravljanje verskih obredov. Problemi, let. 40, t. 5/6. s. 157167. 155. Freud, S. (2007). Spisi o drubi in religiji. Ljubljana: Drutvo za teoretsko psihoanalizo (Zbirka Analecta). 156. Fromm, E. (2003). The Fear of Freedom. London, New York: Routledge (Routledge classics). 157. Fukuyama, F. (1999). Second Thoughts: The Last Man in a Bottle. The National Interest, let. 56, s. 1633. 158. Fukuyama, F. (2002). Our posthuman nature: Consequences of the biotechnology revolution. New York: Picador. 216

159. Furlan, B.; Pavnik, M., ur. (2002). Problem realnosti prava. Ljubljana: Pravna fakulteta in Cankarjeva zaloba (Pravna obzorja; 18). 160. Gadamer, H.-G. (2000). Subjectivity and intersubjectivity, subject and person. Continental Philosophy Review, let. 33, s. 275287. 161. Garland, D. (1985). The Criminal and His Science. The British Journal of Criminology, let. 25, t. 2, s. 109137. 162. Garland, D. (1992). Criminological Knowledge and Its Relation to Power: Foucaults Genealogy and Criminology Today. British Journal of Criminology, let. 32, t. 4, s. 403422. 163. Garland, D. (1996). The Limits of the Sovereign State. British Journal of Criminology, let. 36, t. 4, s. 445471. 164. Garland, D. (2001). Culture of Control: Crime and Social Order in Contemporary Society. Oxford: Oxford University Press. 165. Garofalo, R. (1914). Criminology. London: Heinemann. 166. Gelsthorpe, L.; Morris, A. (1988). Feminism and Criminology in Britain. British Journal Criminology, let. 28, t. 2, s. 93110. 167. Gelsthorpe, L.; Morris, A.; eds. (1990). Feminist perspectives in criminology. Milton, keynes, Philadelphia: Open University Press. 168. Gibson, W. (1984). Neuromancer. New York: Ace Science Fiction. 169. Giddens, A. (2000, orig. 1997). Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih drubah. Ljubljana: Zaloba /*cf. (Rdea zbirka). 170. Gilligan, C. (1982). In a Different Voice. Cambridge: Harvard University Press. 171. Goodrich, P. (1997). Maladies of the Legal Soul: Psychoanalysis and Interpretation in Law. Washington & Lee Law Review, let. 54, s. 10351074. 172. Gouldner, A. W. (1973). For Sociology: Renewal and Critique in Sociology Today. Harmondsworth: Penguin. 173. Goux, J.-J. (2001). Edipova oporuka. Tvra, t. 1/2, s. 159171. 174. Haan, W. de; Vos, J. (2003). A Crying Shame: The Over-Rationalized Conception of Man in the Rational Choice Perspective. Theoretical Criminology, let. 7, t. 1, s. 2954. 175. Habermas, J. (1988). Filozofski diskurz moderne. Zagreb: Globus. 176. Habermas, J. (2005). Prihodnost loveke narave. Verjeti in vedeti. Ljubljana: Studia humanitatis. 177. Haggerty, K.D.; Ericson, R.V. (2000). The surveillant assemblage. British Journal of Sociology, let. 51, t. 4, s. 605622. 178. Hall, N. (2005). Hate Crime. Devon: Willan Publishing. 179. Hamon, M.-C. (1999). Freud in Ojdip pri deklici. V: enska seksualnost, Problemi, let. 34, s. 83120. 180. Haraway, D. (1985). A manifesto for cyborgs: science, technology and socialist feminism in the 1980s. V: Blaikie, A. et al., ed., The Body: Critical Concepts 217

in Sociology. Volume V: Alternative Bodies. London, New York: Routledge, s. 17 52. 181. Haraway, D. J. (1999, orig. 1991). Opice, kiborgi in enske: reinvencija narave. Ljubljana: OU, tudentska zaloba (Knjina zbirka Koda). 182. Harding, S. (1986). Feminism and Methodology. Milton Keynes: Open University Press. 183. Harding, S. (1991). Whose Science? Whose Knowledge?: Thinking from Women's Lives. Milton Keynes, Buckingham: Open University Press. 184. Hardt, M.; Negri, A. (2001). Empire. Cambridge, London: Harvard University Press. 185. Hegel, G. W. (1965, orig. 1817). Who thinks abstractly? V: Kaufmann, W., Hegel: Texts and Commentary. New York: Anchor Books, s. 116117. 186. Heller, A.; Fehr, F. (1998). The Postmodern Political Condition. Cambridge: Polity press, Oxford: Blackwell. 187. Horowitz, I. et al. (1998). The Psychology of Law. New York: Longman. 188. Hunt, A.; Wickham, G. (1994). Foucault and Law: Towards a Sociology of Law as Governance. London: Pluto Press. 189. Huntington, S. (1996). The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order. New York: Simon & Schuster. 190. Hutton, P.H.; Gutman, H.; Martin, L.H., ed. (1988). Technologies of the Self. A Seminar with Michel Foucault. Amherst: University of Massachusetts Press. 191. Irigaray, L. (2004). The Question of the Other (Democracy Begins Between Two). V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London, New York: Routledge, s. 8291. 192. IS 2007 Kognitivne znanosti, 10. konferenca Informacijska druba, 8.12. oktober 2007, Intitut Joef tefan. Po URL: http://is.ijs.si, 10.10.2007. 193. Jacobs, J. B.; Henry, J. S. (1996). The Social Construction of a Hate Crime Epidemic. The Journal of Criminal Law & Criminology, let. 86, t. 2, s. 366391. 194. Jacobs, J. B.; Potter, K. (1998). Hate Crimes: Criminal Law and Identity Politics. New York, Oxford: Oxford University Press. 195. Jacobs, J. B.; Potter, K. A. (1997). Hate Crimes: A Critical Perspective. Crime and Justice, let. 22, s. 150. 196. Jager, M. (2006). Analiza uinkovitosti policijskega preiskovanja kaznivih dejanj z upotevanjem razvoja kriminalistine stroke ter dokaznih standardov kazenskega postopka. Ljubljana: Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (Raziskava t. 146). 197. Jager, M. (2006). O predpostavki lovekove svobodne volje v kazenskem pravu in kriminologiji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 57, t. 2, s. 143 153. 198. Jalui, V. (2000). Urad za zaito ena? Mladina, 14. avgust.

218

199. Jameson, F. (1991). Postmodernism or, The Cultural Logic of Late Capitalism. London: Verso. 200. Jeffery, R. C. (1989). Criminology: An Interdisciplinary Approach. Englewood Cliffs: Prentice-Hall. 201. Jeffery, R. C. (1993). Biological perspectives. Journal of Criminal Justice Education, let. 4, t. 2, s. 291306. 202. Jenull, H. (2005). Sodnice. Pravna Praksa, let. 24, t. 28, s. 29. 203. Jerman, I.; tern, A. (1996). Gen v valovih: Porajanje nove biologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistino sredie (Zbirka Forum 2/96). 204. Jewkes, Y., ed. ( 2003). Dot.cons: Crime, deviance and identity on the Internet. Devon: Willan Publishing. 205. Jones, E. (1985). ivot i delo Sigmunda Frojda 2. Novi Sad: Matica srpska. 206. Jones, S. G. (1997). The Internet and its Social Landscape. V: Jones, S. G. (ur.), Virtual Culture; Identity & Communication in Cybersociety. London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE Publications. 207. Kalina, L. (2005). Evropska konvencija o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin (EKP) s Poslovnikom Evropskega sodia za lovekove pravice. Ljubljana: Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope (IDC Sveta Evrope) pri Narodni in univerzitetni Knjinici (Zbirka Slovenija in Svet Evrope; t. 41). 208. Kandu, Z. (1998). Feministine perspektive in kriminologija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 49, t. 3, s. 229237. 209. Kandu, Z. (1999). Kriminologija: (stran)poti vede o (stran)poteh. Ljubljana, Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 210. Kandu, Z. (2002). rtve, viktimizacije in viktimoloke perspektive v optiki tranzicije iz moderne v po(zno)moderno drubo. V: Kandu, Z. in sodelavci: rtve, viktimizacije in viktimoloke perspektive. Ljubljana: Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, s. 125245. 211. Kandu, Z. (2003). Onkraj zloina in kazni. Ljubljana, tudentska zaloba (Knjina zbirka Koda). 212. Kandu, Z. (2005a). Postmoderne nevarnosti, bojazni in dobri sovraniki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 56, t. 4, s. 337347. 213. Kandu, Z. (2005b). Postmodernizacija in njena/naa nelagodja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 56, t. 3, s. 223238. 214. Kandu, Z. (2007). Kriminologija: (stran)poti vede o (stran)poteh. Ljubljana: Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 215. Kandu, Z.; Koroec, D.; Bonjak, M. (1998). Spolnost, nasilje in pravo. Ljubljana: Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Urad za ensko politiko. 216. Kant, E. (1995). Odgovor na vpraanje: kaj je razsvetljenstvo? Nova revija, let. 14, t. 156/157, s. 141145. 219

217. Kaufman, A. (1994). Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Pravna obzorja; 2). 218. Kempees P., ed. (1995). A Systematic guide to the case-law of the European Court of Human Rights, 1960-1994, Volume I. The Hague, Boston, London: Martinus Nijhoff Publishers. 219. Kennedy, H. (1993). Eve Was Framed: Women and British Justice. London: Vintage Press. 220. Kleinman, A.; Ramphele, M.; Reynolds, P. (eds.) (2000). Violence and Subjectivity. Berkley, Los Angeles, London: University of California Press. 221. Klepec, P. (2004). Vznik subjekta. Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU (Philosophica. Series Moderna). 222. Kmet, S. (2009). Kazniva dejanja zoper ast in dobro ime ki to so ali niso? Pravna praksa, let. 28, t. 44, s. 1415. 223. Koroec, D. (1995). Obrezovanje nepravna banalnost kirurkega posega. Pravnik, let. 50, t. 910, s. 557567. 224. Koroec, D. (2006). Genocid in sodobno kazensko pravo. Pravnik, let. 61, t. 45, s. 191221. 225. Kovai, B. (2000). Problematika sovranega govora v odlobah nadzornih organov Evropske konvencije o lovekovih pravicah. Pravnik, let. 55, t. 910, s. 676 695. 226. Krape, K. (2005). Fotografija in osebnostne pravice. Pravna praksa, let. 24, t. 16, priloga IIVIII. 227. Kraska, P. B. (1990). Dognanost teorije Hansa Jrgena Eysencka: Analiza in kritika sodobne bioloke kriminologije. (Prevedla Ivanka Sket.) Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 41, t. 2, s. 136142. 228. Kuhn, T. S. (1996). The Structure of Scientific Revolutions. Chicago: University of Chicago Press. 229. Lacan, J. (2001). Edipov kompleks. Tvra, t. 1/2, s. 95104. 230. Lacan, J. (2006). crits. New York, London: W. W. Norton & Company. 231. Lasch, C. (1984). The minimal self: psychic survival in troubled times. New York: W.W. Norton and Comp. 232. Lasch, C. (2002). Critique of Information. London, Thousand Oaks, New Delhi, Sage. 233. Laycock, G. (2005). Defining Crime Science. V: Smith, M. J.; Tilley, N., ed., Crime Science: New Approaches to Preventing and Detecting Crime. Cullompton: Willan Publishing. 234. Le Doeuff, M. (2004). How intuition came to women. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London and New York: Routledge, s. 295304. 235. Lea, J. (2002). Crime & Modernity: Continuities in Left Realist Criminology. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. 220

236. Lefort, C. (1999). Prigode demokracije. Izbrani spisi Clauda Leforta. Ljubljana: Liberalna akademija. 237. Leman-Langlois, S. (ed.) (2008a). Introduction: technocrime. V: Technocrime. Technology, crime and social control. Cullompton [England], Portland, Or.: Willan Publishing. 238. Leman-Langlois, S. (ed.) (2008b). The local impact of police videosurveillance on the social construction of security. V: Technocrime. Technology, crime and social control. Cullompton [England], Portland, Or.: Willan Publishing. 239. Lessig, L. (1999). Code and Other Laws of Cyberspace. New York: Basic Books. 240. Lewis, C. S. (1978). The Abolition of Man. Glasgow: Collins (Fount Paperbacks). 241. Lianos, M.; Douglas, M. (2000). Dangerization and the End of Deviance: The Institutional Environment. British Journal of Criminology, let. 40, s. 261278. 242. Libet, B. (2004). Mind Time: the Temporal Factor in Consciousness. Cambridge, London: Harvard University Press (Perspectives in Cognitive Neuroscience). 243. Lipovetsky, G. (2006). Le bonheur paradoxal: Essai sur la socit d'hyperconsommation. Paris: Gallimard. 244. Lippman, A. (1986). Access to Prenatal Screening Services: Who Decides? Canadian Journal for Woman and Law, let. 1, t. 2, s. 434445. 245. Lippman, A. (1991). Prenatal Genetics Testing and Screening: Constructing Needs and Reinforcing Inequities. American Journal of Law and Medicine, let. 17, t. 12, s. 1550. 246. Lombroso, C. (1924, orig. 1876). L' uomo delinquente. Torino, Fratelli Bocca. 247. Lyotard, J.-F. (1984). The Postmodern Condition: A Report on Knowledge. Manchester: Manchester University Press. 248. MacIntyre, A. C. (1988). Whose justice? Which rationality? Notre Dame: University of Notre Dame Press. 249. Maklecov, A. (1944). ena in zloin (Odlomek iz uvoda v kriminologijo). Zbornik znanstvenih razprav, let. 20, s. 89115. 250. Martinson, R. D. (1974). What Works Questions and Answer about Prison Reform. The Public Interest, let. 35, s. 2254. 251. Martinson, R. D. (1978-1979). New Findings, New Views: A Note of Caution Regarding Sentencing Reform. Hofstra Law Review, let. 7, t. 2, s. 243258. 252. McLachlin, B. M. (1991). Crime and Women Feminine Equality and the Criminal Law. University British Columbia Law Review, let. 25, s. 122. 253. McLaughlin, E. (2002). Rocks and hard places: The politics of hate crime. Theoretical Criminology, let. 6, t. 4, s. 493498. 254. Melossi, D. (2000). Changing Representations of the Criminal. British Journal of Criminology, let. 40, t. 2, s. 296320. 221

255. Merc, B. (1994). Prispevek k razumevanju fizinega in psihinega v kazenskem pravu. Pravnik, let. 49, t. 1012, s. 425431. 256. Miller, J. (2001). Bringing the Individual Back In. Punishment & Society, let. 3, t. 1, s. 153160. 257. Montaigne, M. (1960). Eseji. Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjinica Kondor). 258. Morrison, W. (1995). Theoretical Criminology: From Modernity to Postmodernism. London: Cavendish Publishing Limited. 259. Morrissey, B. (2003). When Women Kill. Questions of Agency and Subjectivity. London, New York: Routledge. 260. Mosco, V. (2004). The Digital Sublime: Myth, Power, and Cyberspace. Cambridge: The MIT Press. 261. Musek J. (1982). Osebnost. Ljubljana: Univerzum. 262. Musek J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. 263. Musek, J. (1993). Osebnost pod drobnogledom. Maribor: Obzorja. 264. Nass, C.; Brave, S. (2005). Wired for Speech: How Voice Activates and Advances the Human-Computer Relationship. Cambridge: The MIT Press. 265. Nelkin, D.; Lindee, S. (1995). The DNA Mystique: The Gene as a Cultural Icon. WH Freeman. 266. Nicholls, A. (2005). On Science and Subjectivity. History of the Human Sciences, let. 18, t. 1, s. 143158. 267. Nietzsche, F. (1999). Tako je govoril Zaratustra: knjiga za vse in za nikogar. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjinica; zv. 15). 268. Nietzsche, F. (2005). loveko, preloveko. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjinica). 269. Nietzsche, N. (1988). Onstran dobrega in zlega. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjinica). 270. Nietzsche, N. (1991). Volja do moi. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjinica). 271. Novas, C.; Rose, N. (2000). Genetic Risk and the Birth of the Somatic Individual. Economy and Society, let. 29, t. 4, s. 485513. 272. Owen, U., ed. (1998). Hate Speech. Index on Censorship, let. 27, t. 1, s. 3071. 273. Parsons, T. (2003). The Superego and The Theory of Social Systems. V: Jensk, C. (ed.), Culture: Critical Concepts in Sociology. London & New York: Rouledge. 274. Pavnik, M. (2003). Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Zbirka Pravna obzorja; 8).

222

275. Pear, J. (1997). Bock G., Goode J. (ed.): Genetics of Criminal and Antisocial Behaviour. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 48, t. 2, s. 216 219. 276. Peterlin, B. (1997). Genska tehnologija: pomen za diagnostiko in zdravljenje bolezni pri loveku. Zdravniki vestnik, let. 66, t. 10, s. 515517. 277. Petrovec, D. (1992). O tretmanski ideji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 43, t. 4, s. 319327. 278. Petrovec, D. (2005). Kult rtve. Ljubljana: GV zaloba (Zbirka Pravna praksa). 279. Pfeiffer, C. (2005). Challenges of european integration. Challenges for criminology. Cracow: Jagiellonian University, Polskie Towarzystwo Kryminologiczne. 280. Pitch, T. (1995). Limited Responsibilities: Social Movements and Criminal Justice. London, New York: Routledge. 281. Poroilo o lovekovem razvoju. Slovenija 2000-2001 (2001). Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 282. Praper, P. (1995). Tako majhen, pa e nervozen!? Predsodki in resnice o nevrozi pri otroku. Nova Gorica: Educa. 283. Praprotnik, T. (2003). Skupnost, identiteta in komunikacija v virtualnih skupnostih. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistini tudij (Knjina zbirka Documenta). 284. Radbruch, G. (2001, orig. 1946). Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo. V: Radbruch, G., Filozofija prava, Ljubljana: Cankarjeva zaloba (Zbirka Pravna obzorja; 16). 285. Raine, A. (1993). The Psychopathology of Crime: Criminal Behaviour as a Clinical Disorder. San Diego, New York, Boston: Academic Press. 286. Ramachandran, V. S. (2005). Phantoms in the brain: human nature and the architecture of the mind. London: Harper Perennial. 287. Razvojni program Zdruenih narodov (2005). Poroilo o lovekovem razvoju (2005). Vir: URL: http://hdr.undp.org/, dostop dne 1.11.2006. 288. Razvojni program Zdruenih narodov (2005). Poroilo o Milenijskem projektu. Vir: URL: http://www.unmillenniumproject.org/, dostop dne 1.11.2006. 289. Reiman, J. (1998). The Rich Get Richer and the Poor Get Prison: Ideology, Class, and Criminal Justice. Boston: Allyn and Bacon. 290. Renneville, M. (2006). The French Revolution and the Origins of French Criminology. V: Becker, P.; Wetzell R. F.; ed., Criminals and Their Scientists: The History of Criminology in International Perspective. New York, Washington: German Historical Institute and Cambridge University Press, s. 2541. 291. Richards, R. J. (2002). The Romantic Conception of Life: Science and Philosophy in the Age of Goethe. Chicago, IL: University of Chicago Press. 292. Rifkin, J. (2001). Stoletje biotehnologije: kako bo trgovina z geni spremenila svet. Ljubljana: Krtina (Knjina zbirka Krt). 223

293. Rorty, R. (1991). Objectivity, Relativism and Truth. Cambridge etc.: Cambridge University Press. 294. Rose, N. (2000a). The Biology of Culpability. Theoretical Criminology, let. 4, t. 1, s. 534. 295. Rose, N. (2000b). Government and Control. British Journal of Criminology, let. 40, t. 2, s. 321339. 296. Rose, N. (2006). The Politics of Life Itself: Biomedicine, Power, and Subjectivity in the Twenty-First Century. Princeton: Princeton University Press. 297. Salecl, R. (1993). Zakaj ubogamo oblast? Nadzorovanje, ideologija in ideoloke fantazme. Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije (Zbirka Druboslovje). 298. Salecl, R. (1998). (Per)versions of love and hate. London, New York: Verso. 299. Salecl, R. (1999). Prievanje in veliki Drugi. Problemi, let. 37, t. 3/4, s. 95108. 300. Salecl, R. (2004). On Anxiety. London in New York: Routledge. 301. Salecl, R. (2005). Worries in a Limitless World. Cardozo Law Review, let. 26, t. 3, s. 11391157. 302. Sanders, M. (1986/87). The Fact/Opinion Distinction: An Analysis of the Subjectivity of Language and Law. Marquette Law Review, 70, s. 673691. 303. Schneider, M. (2004). Repudiating the feminine. V: Howells, C., eds., French Philosophers: A Contemporary Reader. Subjectivity, Identity, Alterity. London and New York: Routledge, s. 201217. 304. Sells, B. (1997). Dua zakona. Ljubljana: Vodnikova zaloba. 305. Sen, A. (2006). Identity and Violence. New York, London: W. W. Norton. 306. Sennett, R. (1998). The Corrosion Character: The Personal Consequences of Work in a New Capitalism. 307. Slovar slovenskega knjinega jezika, programska razliica ASP v1.25. Amebis d.o.o. 308. Smart, C. (1976). Women, Crime and Criminology: A Feminist Critique. London, Henley and Boston: Routledge & Kegan Paul. 309. Smart, C. (1989a). Feminism and the Power of Law. London: Routledge. 310. Smart, C. (1989b). Feminist approaches to criminology or postmodern woman meets atavistic man. V: Gelsthorpe, L.; Morris, A.; eds. (1990). Feminist perspectives in criminology. Milton Keynes, Philadelphia: Open University Press, s. 7084. 311. Smart, C. (1995). Law, Crime and Sexuality: Essays in Feminism. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. 312. Smart, C. (1998). The Woman of Legal Discourse. V: Daly, K.; Maher, L., eds., Criminology at the Crossroads. NewYork: Oxford University Press.

224

313. Sodna statistika 2006, Vir: URL: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/statistika/stat_sodna _2006_celotna.pdf, 11.5.2007. 314. Sofokles (1994). Antigona, Kralj Ojdipus (prevedel Kajetan Gantar). Ljubljana: Zaloba Mladinska knjiga. 315. Spender, D., eds. (1981). Mens Studies Modified. The Impact of Feminism on the Academic Disciplines. Oxford: Pergamon Press (The Athene Series). 316. Spengler, O. (1991). The Decline of the West. New York, Oxford: Oxford University Press. 317. Stacy, H. M. (2001). Postmodernism and Law. Jurisprudence in a fragmenting Law. Aldershot, Burlington, Singapore, Sydney: Ashgate, Dartmouth. 318. Stopar, B. (1960). Spremna beseda Michel Eyquem de Montaigne. V: Montaigne, M., Eseji. Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjinica Kondor), s. 137147. 319. Sylvester, S. F. Jr., ed. (1972). The Heritage of Modern Criminology. Cambridge, Massachusettes: Schenkman Publishing Company. 320. Symposium (1992). Hate Speech After R.A.V. Case: More Conflict Between Free Speech and Equality?. William Mitchell Law Review, let.18, t. 4. 321. elih, A. (1968). Pravni in deontoloki vidiki nekaterih sodobnih zdravnikih posegov. Pravnik, let. XXIII, t. 46, s. 112121. 322. elih, A. (1995). Svoboda izraanja in kazenskopravno varstvo asti in ugleda. Zbornik znanstvenih razprav PF, let. LV, s. 255267. 323. turm, L., ur. (2002). Komentar Ustave RS. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske dravne in evropske tudije. 324. ugman, K. (1996). Carol Gilligan ali enska morala in pravo. Delta, let. 2, t.3/4, s. 7192. 325. ugman, K. G. (1998). Od mejnega do brezmejnega: o epistemologiji morale danes in jutri. Publikacija 2000, t. 111113, s. 174189. 326. ugman, K. G. (2000). Dokazne prepovedi v kazenskem postopku. Ljubljana: Bonex. 327. ugman, K. G. (2005a). Poligraf, privilegij zoper samoobtobo in slovenska pravna ureditev. V: Gorki, P. et al., Poligraf v kazenskem postopku. Ljubljana, Intitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, s. 7182. 328. ugman, K. G. (2005b). Jezik, pravo in mo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 56, t. 1, s. 3244. 329. ugman, K. G. (2006). Kategorizacija in stereotipiziranje ter njun pomen za kriminologijo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 57, t. 1, s. 1527. 330. Taylor, P. A. (1999). Hackers: Crime in the digital sublime. London, New York: Routledge. 331. Teitel, R. (2006). No Laughing Matter: The Controversial Danish Cartoons Depicting the Prophet Mohammed, and Their Broader Meaning for Europe's Public Square. Vir: URL: http://writ.news.findlaw.com/commentary/20060215_teitel.html, z dne 22. 2. 2006. 225

332. Terek, A. (2002). Evropski nain sooanja z rasizmom. Pravna praksa, let. 21, t. 3334, s. 45. 333. Thompson, J. (1993). Fiction, Crime, and Empire: Clues to Modernity and Postmodernism. Urbana and Chicago: University of Illinois Press. 334. Timimi, S.; Taylor, E. (2004). ADHD is best understood as a cultural construct. British Journal of Psychiatry, let. 184, t. 89, s. 89. 335. Tomc, G. (1997). Implikacije genskega ineniringa. Zdravniki vestnik, let. 66, t. 10, s. 519521. 336. Torpey, J. (2000). The Invention of the Passeport: Surveillance, Citizenship and the State. Cambridge: Cambridge University Press. 337. Trstenjak, A. (1994). lovek simbolino bitje. Ljubljana: Mladinska knjiga. 338. Turkle, S. (1997). Life on the Screen: Identity in the Age of the Internet. New York: Simon & Schuster. 339. Turner, S. P. (2000). The Cambridge companion to Weber. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press. 340. Ude, L. (1995). Civilni pravdni postopek. Ljubljana: Uradni list RS. 341. Udry, R. J. (1995). Sociology and Biology: What Biology Do Sociologists Need to Know? Social Forces, let. 73, t. 4, s. 12671278. 342. Uprava za izvrevanje kazenskih sankcij (2007). Letno poroilo 2006. Vir: URL: http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/uiks/LP2006.pdf, 11.5.2007. 343. Valverde, M. (2006). Law and Order. Images, Meanings, Myths. Oxon, New Jersey: Routledge-Cavendish. 344. Vartiainen, H. (1995). Free Will and 5-Hydroxytryptamine. Journal of Forensic Psychiatry, let. 6, t. 1, s. 69. 345. Verbinc, F. (1994). Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva zaloba. 346. Virilio, P. (1996). Hitrost osvoboditve. Ljubljana: tudentska organizacija Univerze (Koda). 347. Virilio, P. (2005). The Information Bomb. London, New York: Verso (Radical Thinkers). 348. Viskovi, N. (1995). Pravice ivali. Pravnik, let. 50, t. 1112, s. 589602. 349. Wacquant, L. (2008). Zapori revine. (Katarina Rotar prevajalka, Zoran Kandu avtor dodatnega besedila). Ljubljana: Zaloba /*cf. (Rdea zbirka). 350. Wagner, P. (1994). A Sociology of Modernity: Liberty and Discipline. London: Routledge. 351. Walklate, S. (1998). Understanding Criminology: Current Theoretical Debates. V: Jewkes, Y.; Letherby, G.; eds., Criminology. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications, s. 1935. 352. Walklate, S. (2004). Gender, Crime and Criminal Justice. Cullompton, Devon, Portland: Willan Publishing. 226

353. Wall, D. S. (ed.) (2003). Cyberspace crime. Aldershot: Dartmouth International Library of Criminology and Penology. 354. Wall, D. S. (2007). Cybercrime: the transformation of crime in the information age. Cambridge, UK, Malden, MA: Polity. 355. Walsh, A. (2002). Biosocial Criminology. Cincinnati: Andersen Publishing co. 356. Ward, D. E. (2002). Explaining Evil Behavior: Using Kant and M. Scott Peck to Solve the Puzzle of Understanding the Moral Psychology of Evil People. Philosophy, Psychiatry, & Psychology, let. 9, t. 1, s. 112. 357. Wasserman, D. (1995). Science and Social Harm: Genetic Research into Crime and Violence. Report from the Institute for Philosophy and Public Policy, let. 15, t. 1, s. 1419. 358. Watzlawick, P. (1987). Koliko je stvarno stvarno? Pometnja, dezinformacija, komunikacija : jedan anegdotski uvod u teoriju komunikacije. Beograd: Nolit. 359. Wiener, M. J. (1990). Reconstructing the Criminal: Culture, Law and Policy in England, 18301914. Cambridge: Cambridge University Press. 360. Wiener, M. J. (2006). Murderers and Reasonable Men: The Criminology of the Victorian Judiciary. V: Becker, P.; Wetzell, R. F.; ed., Criminals and Their Scientists: The History of Criminology in International Perspective. New York, Washington: German Historical Institute and Cambridge University Press, s. 4360. 361. Wilks, J.; Martinson, R. D., (1976). Is the Treatment of Criminal Offenders Really Necessary? Federal Probation, let. 40, t. 1, s. 39. 362. Willson, A. (1908). Education, Personality and Crime. London: Greening and Co. 363. Wilson, E. O. (1975). Sociobiology: The New Synthesis. Cambridge, MA: Harvard University Press. 364. Wilson, E. O. (1978). On Human Nature. Cambridge, MA: Harvard University Press. 365. Wilson, J. Q.; Herrnstein, R. J. (1985). Crime and Human Nature. New York: Simon & Schuster. 366. Winer, A. S. (1992). The R.A.V. Case and the Distinction Between Hate Speech Laws and Hate Crime Laws. William Mitchell Law Review, let. XI, t. 18, s. 971978. 367. Womack, J. E. (2005). Advances in livestock genomics: Opening the barn door. Genome Research, let. 15, s. 16991705. Vir: www.genome.org, 30. oktober 2006. 368. Woodward, S. L. (2000). Violence-Prone Area or International Transition? V: Das, V.; Kleinman, A.; Ramphele, M.; Reynolds, P. (eds.), Violence and Subjectivity. Berkley, Los Angeles, London: University of California Press, s. 1945. 227

369. Worrall, A. (1990). Offending Women: Female lawbreakers and the criminal justice system. London, New York: Routledge. 370. Young, J. (1986). The Failure of Criminology: The Need for a Radical Realism. V: Matthews, R.; Young, J., ed., Confronting Crime. London: Sage, s. 430. 371. Zagorac, D. (2003). Rimski statut mednarodnega kazenskega sodia. V: Zagorac, D., ur. (2003). Rimski statut mednarodnega kazenskega sodia in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili. Prvi zvezek. Ljubljana: Amnesty International Slovenije, s. 103164. 372. Zavrnik, A. (2006). Karikatura: od svobode izraanja do aljivosti. Pravna praksa, let. 25, t. 9, s. 910. 373. Zavrnik, A. (2007). Serijsko in ekscesno morjenje v literaturi in filmu: spopad med vednostmi. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 58, t. 2, s. 160174. 374. Zavrnik, A. (2008). Boj za prevlado nad internetom internetno upravljanje in nadzorovanje. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, let. 59, t. 4, s. 321338. 375. Zeki, S.; Goodenough, O. R. (2004). Law and the brain: introduction. Philosophical Transactions of The Royal Society of London Series B, t. 359 z dne 26.11.2004, s. 16611665. 376. Zittrain, J. (2008). The Future of the Internet and How to Stop It. New Haven [Conn.]: Yale University Press. 377. Zupani, B. M. (1989). Bitje in hrepenenje. Ljubljana: Komunist. 378. Zupani, B. M. (1989). Omejitve javne besede v pravu ZDA. V: etinc, L., ur., Omejitve javne besede: zbornik razprav. Ljubljana: GV, s. 4957. 379. Zupani, B. M. (1991). Kazensko procesno pravo: Odlobe in razprave. Ljubljana: Z Uradni list RS. 380. Zupani, B. M. (1995). Literatura in psihoanaliza. Sodobnost, t. 3/4, s. 304309. 381. Zupani, B. M. (1996). Med dravo in posameznikom: privilegij zoper samoobtobo. Pravnik, let. 51, t. 13, s. 1944. 382. Zupani, B. M.; Shah, N. (ur.) (2008). The owl of Minerva: essays on human rights. Utrecht: Eleven International Publishing. 383. iek, S. (1994/1995). Superego by Default. Cardozo Law Review, let. 16, s. 925942. 384. iek, S. (1996). Kiberprostor ali neznosna zaprtost bivanja. V: Problemi, let. 34, t. 7/8, s. 101132. 385. iek, S. (1997). Kiberprostor ali monost prekoraiti fantazmo. V: Problemi, let. 35, t. 7/8, s. 2139. 386. iek, S. (1999a). The Ticklish Subject: The Absent Centre of Political Ontology. London, New York: Verso. 387. iek, S. (1999b). The Plague of Fantasies. London: Verso. 228

388. iek, S. (2001). Kamo, Edipe? Tvra, t. 1/2, s. 173187. 389. iek, S. (2006). Med strahom in terorjem. Problemi, let. 44, t. 56, s. 29 47. 390. iek, S. (2007). Nasilje. Ljubljana: Drutvo za teoretsko psihoanalizo (Zbirka Analecta).

229

Stvarno in imensko kazalo

Brave 123, 222 Brin 112 Brownmiller 77, 102, 105, 211 Burger 5, 174, 211 Burgess 108 Butler 84, 85, 86, 96, 97, 156, 157, 211

A
adequatio intellectus et rei 53, 54, 55, 63, 64, 203 Adorno 174 aeterna veritas 7 Agamben 112, 147, 209 aletheia 55 Allen 101 ambivalentnost 15, 39 ancien rgim 32 Arendt 32, 38, 209 argumentacija 54, 62 Aristotel 5, 6 Armenija 41

C
Carlen 99, 211 Carr 1, 5, 211 case-management system 111 Cerar 4, 5, 6, 35, 40, 45, 46, 47, 48, 49, 54, 63, 70, 74, 75, 90, 157, 174, 175, 212 Christie 3, 13, 41, 51, 66, 137, 178, 212 Clark 13, 114, 197, 212 Cohen 140, 209 Coleman 110 Coppage proti Kansas 51 Cramer 1, 213 Curry 112

B
Balibar 91, 209 Barglow 124, 209 Baudrillard 40, 113, 193, 209 Bauman 3, 22, 32, 38, 39, 46, 77, 88, 124, 125, 209, 210 Bavcon 31, 75, 210 Beccaria 27, 30, 31, 32, 34, 38, 210 Beck 3, 40, 42, 210 Beirne 32, 210 Bell 40 Benedikt XVI. 2 Benvenuto 117, 181, 182, 188, 189, 190, 210 Berman 35, 210 biometrine tehnologije 41 biometrija 112 biooblast 10 biopolitika 10, 25, 215 Black 111, 210 Bog 1, 56, 59 Bolgarija 41 Bonjak 29, 65, 68, 69, 75, 129, 146, 211, 219 Boyle 51, 211

ustvena inflacija 122

D
Daly 98, 213, 224 de Beauvoir 83, 91, 92, 105, 210 dekonstruktivizem 85, 156, 157, 171, 204, 206, 207 Deleuze 40, 41, 193, 197, 213 demokracija 8, 9 deojdipizacija 193 depersonalizacija 49 Derrida 1, 40, 72, 85, 174, 175, 193, 213 Descartes 5, 6, 23, 89, 91, 213 determinizem 132, 141, 142, 150, 151 Deutsch 41

230

Deman 53, 213 disciplinizacija 35, 36 DNK 109, 118, 119, 128, 131, 133, 144, 145 Dolar 198, 213, 215 dominacija 94 Dostojevski 181, 190 Douzinas 176, 177, 178, 179, 188, 214 druba 3, 4, 6, 8, 10, 11, 13, 14, 15, 21, 22, 23, 24, 25, 31, 33, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 42, 43, 45, 47, 63, 64, 66, 67, 69, 72, 74, 75, 76, 83, 85, 107, 108, 110, 112, 120, 128, 129, 130, 136, 139, 141, 142, 151, 152, 156, 157, 166, 167, 171, 174, 177, 178, 186, 193, 196, 198, 200, 201, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 218, 219 disciplinska 7, 10 postfordistina 40 potronika 40 tehnokratska 40 drubena pogodba 1, 8, 24, 33, 45, 58, 66, 68, 70, 76, 177, 186, 205 drava 8, 13, 14, 15, 21, 23, 25, 30, 35, 36, 37, 39, 69, 70, 75, 118, 120, 136, 138, 149, 161, 162, 170, 176, 180, 202 Duncan 179, 214

E
Eaton 99 Ego Ideal 188 eksistenca 8, 45, 85, 194 eksogamija 185 elektronska zapestnica 111 Elias 38, 42, 47, 74, 90, 157, 167, 168, 214 epistemologija 24, 87 Erbenik 53, 213 Ericson 121, 217 Evropa 2 Evropska konvencija o varstvu lovekovih pravic in svoboin 161, 163, 168, 169, 170 Evropsko sodie za lovekove pravice 168, 169

falogocentrinost 95 falus 175, 187, 188, 190, 191, 192 Faurisson v. France 169, 170 Featherstone 40 Feher 40 feministina pravna teorija 93 feministine perspektive v kriminologiji 78 feminizem 14, 18, 77, 78, 79, 80, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 93, 94, 95, 96, 97, 100, 102, 103, 104, 105, 122, 157, 175, 201, 204, 205, 211 empririni 80 liberalni 94 perspektivni 80, 89 postmoderni 80, 86 Ferri 27, 34, 129, 214 filozofija 6, 7, 31, 37, 43, 68, 124, 128, 143, 174, 176, 204 filozofski realizem 54 Fink 173, 179, 191, 215 fizina oseba 47 fMRI 131, 206 fordizem 107, 108 Foucault 1, 7, 10, 21, 25, 30, 37, 40, 47, 71, 72, 89, 110, 124, 140, 174, 175, 177, 193, 198, 213, 215, 216, 217, 218 Frankfurtska ola 174, 207 Franko Aas 11, 49, 111, 125, 147, 216 Fred 195 frenologija 127, 205 Freud 47, 128, 173, 174, 175, 177, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 188, 189, 190, 196, 199, 200, 216, 217 Furlan 36, 53, 54, 89, 217

G
Gadamer 4, 5, 6, 217 Garfinkle 112 Garland 3, 13, 16, 20, 27, 37, 126, 129, 135, 217 Garofalo 27 Gelsthorpe 79, 87, 93, 175, 217, 224 Gemeinschaft 35 gen 2, 118, 128, 130, 131, 132, 133, 143, 144 genetika 43, 128, 131, 132, 133, 138, 147 genio femminile 92, 176 genokriminologija 135

F
Facebook 119, 123

231

Gesellschaft 35 Gilligan 97, 200, 217, 225 gnoseologija 56 Gouldner 87, 217 governmentalnost 10 govorno dejanje 154 GPS 109, 111 greh 31 greni kozli 41 Guattari 193, 213 gulagizacija 50

intuicija 91 iracionalnost 29, 32 IRC 123 Irigaray 91, 92, 176, 218

J
Jacobs 165, 166, 167, 172, 218 Jager ii, 29, 143, 218 Jameson 39 Jaspers 3 jaz 58, 188, 189 Jersild v. Denmark 168 jouissance 159, 175, 185, 188, 190, 191, 195 Jung 58, 173, 181, 197

H
habeas corpus 204, 214 Habermas 1, 4, 39, 138, 217 Haggerty 121, 217 Harding 80, 88, 218 Hardt 9, 10, 11, 218 Hegel 4, 7, 86, 91, 218 Heidegger 124, 174 Heller 40, 218 Hill 65, 67, 71, 209 holokavst 169 homo clausus 74 Homo Criminalis ii, iii, 2, 210 homo totus 58 Horkheimer 174 Hulsman 36 Husserl 5 Huxley 108 hypokeimenon 5

K
Kandu 11, 13, 31, 32, 37, 41, 42, 67, 135, 150, 193, 196, 215, 219, 226 Kant 6, 24, 67, 135, 213, 219, 227 kapital 28, 51 kapitalizem 39, 40, 42, 195, 197 digitalni 40, 42 kulturni 40 karikatura 152 kastracija 59, 84, 115, 182, 183, 184, 187, 188, 189, 193 kastracijski kompleks 183, 184 Kaufman 3, 220 Kaufmann 6, 39, 55, 175, 218 kazen 11, 13, 23, 24, 29, 30, 31, 32, 38, 40, 49, 66, 67, 68, 73, 104, 111, 119, 124, 125, 140, 149, 165, 166, 167, 219 globa 30 zasluena 40, 167 kazenski postopek 53, 60, 61, 63, 68, 74, 146 akuzatorni 52, 60, 62 etinost 53 inkvizitorni 53, 61, 203 meani 53 Zakon o kazenskem postopku 53, 60, 61 kazensko pravo 17, 18, 19, 29, 31, 36, 37, 49, 50, 60, 63, 64, 66, 67, 68, 70, 75, 107, 129, 153, 160, 167, 171, 173, 175,

I
IBM 111, 210 ICANN 122 identiteta 2, 5, 6, 11, 60, 72, 83, 114, 115, 116, 117, 119, 122, 125, 133, 142, 223 IGF 122 Ime-oeta 191 imperij 9, 10 incest 185, 186, 191 individualizacija 18, 21, 42, 58 individuum 1, 4, 5, 6, 8, 10, 11, 47, 107, 125 informacijske kaznovalne smernice 49 inkarceracija 14, 40 internet 115, 116, 122

232

180, 187, 193, 198, 202, 203, 204, 205, 207, 211, 220 kazenskopravni sistem 18, 19, 21, 24, 26, 28, 30, 31, 33, 34, 65, 66, 69, 107, 145, 146, 148, 149, 167, 201 kaznovalne smernice 111 raunalnike 29, 49, 111, 124, 134, 147 Kelsen 29, 52, 143 Kennedy 103, 117, 181, 182, 188, 189, 190, 210, 220 kibernetska skupnost 123 Klanjek 93 Kmet 156 kogito 24, 91 koherenna teorija 54 Kohlberg 58 kompleks 181, 182, 183, 184, 186, 188, 189, 196, 200, 220 komunikacija 56, 113, 186, 223, 227 koncentracijsko taborie 32 konformizem 180 konsenzualna teorija 54 konvergenca 55 konvergenna teorija 55 korespondenna teorija 54 kriminalizacija 19, 30, 37, 41, 43, 174 kriminologija 2, 3, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 43, 44, 48, 49, 50, 51, 108, 112, 128, 129, 135, 142, 150, 176, 202, 203, 205, 219, 220 biokriminologija 143, 206 drugega 16 genokriminologija 21, 202 klasina 25, 27, 30, 31, 33, 34, 85 kriminologija vsakdanjega ivljenja 12 nevrokriminologija 21 osnovana na dejstvih 16 pozitivistina 12, 43 kritina pravna teorija 174, 207 ksenofobija 164, 165 Kuhn 26

Lacassagne 27 lalangue 159, 160, 171, 207 lamella 84 Lasch 41, 113, 197, 220 law and order 13, 14, 30, 195, 199, 210 Laycock 13, 150, 220 Le Doeuff 91, 220 Lea 25, 29, 50, 220 Lecercle 159 Lefort 8, 9, 221 Lehideux and Isorni v. France 169 Leman-Langlois 109, 110, 221 Lessig 121, 221 Lvi-Straus 26 libido 84 ljudstvo 8, 9 Lloyd 90 Lombroso 2, 27, 80, 97, 221 Lyotard 39, 221

M
MacIntyre 89, 221 Maklecov 93 mali Hans 182 manjko 59, 72, 187 Martinson 167, 221, 227 Maslow 57 mazohizem 188 McCold 68, 69 Mednarodni denarni sklad 10 Mednarodno kazensko sodie 163 mentalizem 150, 206 Messerschmidt 97 metafizika 33 mit 115, 201 mitifikacija 98, 102 mnotvo 9, 10 moderna 18, 35, 36, 37, 43, 45, 210, 220 Montesquieu 31 morala 2, 4, 12, 13, 14, 15, 16, 25, 28, 37, 50, 56, 58, 59, 68, 70, 75, 125, 130, 134, 141, 143, 168, 169, 216, 225 moralna panika 140 moralna vizija 110 moralni razvoj 58, 59, 181 Morris 79, 87, 93, 175, 217, 224 Morrison 15, 18, 45, 222 Morrissey 82, 90, 97, 98, 101, 103, 222

L
la donna delinquente 97 Lacan 19, 40, 59, 72, 84, 117, 159, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 181, 187, 188, 189, 190, 191, 193, 194, 195, 196, 200, 201, 207, 210, 213, 220

233

mogani 2, 48, 82, 108, 128, 131, 139, 140, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 204, 206 Musek 5, 57, 58, 222 Myspace 123

N
nacija 8, 9, 14, 60 nadjaz 51, 178, 181, 182, 184, 188, 190, 193, 194, 196, 199 nadzorstvo 4, 36, 42, 108, 112, 128 nadzorstvena mrea 121 tehnoloko podkrepljeno 112 Naffine 93 najstvo 12, 43, 50 nasciturus 48 nasilje 16, 17, 19, 30, 37, 38, 44, 66, 73, 154, 156, 158, 159, 160, 162, 166, 174, 199, 209, 219 med zakonci 37 psihino 37, 47, 64, 107, 124, 190, 199, 200, 209 simbolno 17, 19, 37, 59, 63, 72, 76, 83, 84, 149, 152, 156, 187, 188, 189, 190, 191, 194, 205 sistemsko 37, 73, 125, 160, 174 strukturno 17, 19, 37, 110, 174 Nass 123, 222 Negri 9, 10, 11, 218 Nemija 41 neofrenologija 145, 202 nevrokriminologija 127, 202, 205 nevroza 182, 188, 189, 191 nezavedno 49, 58, 59, 91, 107, 159, 175, 176, 181, 190 Nietzsche 5, 7, 8, 22, 143, 174, 196, 199, 222 Nizozemska 41 Norveka 41 notranja instanca 196, 198, 208

simbolna funkcija 195 ojaevanje tar 15, 142 Ojdip 181, 200, 217 ojdipizacija 180, 181, 198, 200, 208 Ojdipov kompleks 177, 181, 182, 183, 184, 186, 188, 189, 190, 191, 192, 194, 195, 196, 200, 216 okvirni sklep EU 166 Organizacija zdruenih narodov 10 Orwell 108 osebnost 4, 5, 6, 12, 43, 56, 57, 58, 59, 222 Otto-Preminger Institut v. Austria 168 oznaenec 85 oznaevalec 85

P
patriarhalnost 88 persona 5 personifikacija 57 perverzija 188 Petrovec 167, 223 Pfeiffer 41, 223 Piaget 58 Plessy proti Ferguson 49 podrona domneva znanosti 87 poligraf 146, 225 politina teorija 1, 8, 201 Poljska 41 pornografija 122 posilstvo 97, 101, 102, 103, 214 postmoderna 7, 35, 38, 39, 40, 42, 43, 55, 76, 107, 113, 116, 120, 167, 174, 176, 178, 193, 195, 199, 207 postmodernizem 19, 85, 113 poststrukturalizem 85 potlaitev 189 potreba 23, 57, 67, 68, 70, 180, 183 Potter 165, 167, 172, 218 Praprotnik 113, 123, 223 pravinost 31, 50, 52, 60, 62, 65, 66, 67, 68, 69, 71, 73, 74, 75, 76, 169, 170, 179 restorativna 52, 65, 71, 74, 76 pravni silogizem 55 pravni subjekt 4, 5, 46, 48, 51 pravo 14, 17, 19, 20, 29, 35, 37, 45, 46, 47, 48, 50, 51, 52, 58, 60, 61, 63, 64, 66, 71, 75, 76, 103, 104, 107, 119, 125, 129, 157, 171, 173, 174, 175, 176, 177, 178,

O
Oakley 82 object a 194 obsojenec 49, 67 oe 184, 189, 191, 192, 194, 195, 199 premordialni 194, 195, 199

234

179, 180, 189, 191, 202, 203, 204, 207, 208, 210, 213, 219, 223, 225, 228 partikularnost 71 predmoderna 32, 35, 70 prevencija 52, 65, 68, 201 primerne tare 41 prosopon 5 prostitucija 122 psihina instanca 196, 198, 200 psihoanalitina teorija 159, 160, 179, 207 psihoanaliza 17, 19, 33, 47, 83, 86, 117, 159, 171, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 187, 188, 189, 190, 191, 193, 195, 198, 199, 201, 207, 208, 215, 216, 228 psihologija 17, 33, 37, 57, 128 psihoza 72, 187, 188, 198 puer aeternus sindrom 181, 196

Ruanda 160

S
sadizem 188 Salecl 2, 15, 24, 40, 41, 42, 136, 156, 157, 159, 178, 189, 198, 224 samoaktualizacija 57 samodistanca 167 samomor 120, 140 samouresnienje 57 Sarkozy 1 Schirrmacher 40 Schneider 90, 224 Schneir 94 semantina teorija 54 Sennett 124, 224 simbolni red 47, 74, 86, 115, 157, 176, 186, 187, 188, 189, 194, 196, 207 sindikat 51 sindrom "pretepene ene" 100, 101 skupnost 2, 8, 9, 12, 15, 30, 33, 35, 36, 39, 41, 55, 65, 66, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 75, 93, 113, 120, 121, 122, 123, 125, 133, 136, 142, 144, 153, 156, 159, 162, 163, 196, 197, 198, 205, 207 Slovaka 41 Slovenija 41, 219, 223 Smart 77, 78, 80, 81, 82, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 93, 95, 97, 102, 104, 175, 224 Smith 82, 88, 220 sovrani govor 19, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 170, 171, 207, 220 Spender 87, 225 spol 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 89, 90, 91, 92, 93, 95, 102, 103, 105, 114, 163, 175, 181, 182, 183, 184, 189, 195, 199, 200, 205, 210, 211 spolna vloga 14, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 92, 95, 97, 99, 102, 104 feminilnost 82, 83, 85 maskulinost 82, 83 strategija 26, 73, 96, 116 enskost 83, 86, 103, 105, 184 spomin 146 sprava 74, 75 sramotenje 98, 180 Stacy 40, 175, 176, 187, 225

R
racionalizem 28, 32, 36, 50 racionalnost 2, 33, 48, 64, 71, 72, 74, 75, 76, 82, 88, 89, 90, 94, 95, 103, 134, 136, 139, 148, 178, 204, 205 raunalnika ontologija 109 Radio Frequency Identity 109 Radio Mille Collines 160 rasizem 154, 162, 164, 165, 166, 193 Razkolnikov 55 razred 7, 8, 16, 22, 37, 51 razum 6, 12, 23, 71, 89, 107, 156, 174, 193 reformatio in pejus 53 Reisman 41, 197 renesansa 45 resnica 14, 18, 22, 28, 31, 39, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 66, 71, 76, 136, 142, 147, 201, 206, 223 resninost drugega reda 56, 59 resninost prvega reda 56 retribucija 52, 65, 68 Rifkin 15, 40, 128, 144, 223 Ritzer 40 rod 81, 133 Rogers 58, 129, 209 Rorty 55, 56, 59, 224 Rose 16, 112, 128, 132, 138, 140, 142, 147, 148, 149, 222, 224 Rousseau 33, 91

235

standard 103, 119 stigma 49 strah 16, 30, 41, 42, 136, 180 pred kriminaliteto 41, 110 subjekt ii, iii, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 28, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 84, 85, 87, 89, 90, 91, 92, 93, 96, 98, 101, 103, 105, 107, 110, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 120, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 130, 132, 133, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 156, 157, 158, 159, 161, 162, 165, 167, 168, 171, 173, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 186, 187, 188, 189, 190, 191, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 211, 213, 215, 220 antropomorfna enota 46, 51 dvo-dimenzionalna entiteta 49 empirini 54 kartezijanski 2, 18, 201 kastriran 72, 187, 189, 190, 192 naravni 48, 49 odnos do zakona 46, 208 postmoderni 193 pravni 47, 51 somatini 19, 137, 140, 201, 204, 206 subjektivizacija 47, 73, 96, 138 subjektivna pozicija 96, 97, 102 subjektivni idealizem 54 suverenost 8, 9, 25, 28 Svet Evrope 41, 212 Svetovna banka 10 svoboda izraanja 152, 153, 161, 162, 163, 164, 168, 169, 170, 228 svobodna volja 2, 33, 128, 129, 141, 143, 148, 173, 178, 179, 206, 218

T
T. v. Belgium 169, 170 Taylor 40, 42, 225, 226 tehnologija 95, 104, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 118, 120, 121, 124, 127, 139, 140, 147, 223 informacijska 110, 111, 126 telo 21, 23, 48, 78, 84, 86, 92, 107, 112, 113, 118, 124, 133, 135, 139, 141, 146, 147, 149, 155, 183, 205, 206 teorija civiliziranja 47 teorija etiketiranja 12, 19, 178, 206 Terek 168, 226 tesnoba 42, 66, 136, 153, 191, 192 totalitarizem 8, 9 totem 185, 186 Tourraine 40 transcendenca 31, 32, 54 transcendentalni idealizem 54 Turija 41

U
Ukrajina 41 ultima ratio societatis 153 um 6, 8, 146

V
Van Ness 65, 74 varnost 2, 15, 42, 112, 137, 140, 147, 161 Vartiainen 140, 226 vednost 13, 17, 26, 30, 33, 35, 43, 47, 55, 72, 105, 107, 110, 113, 124, 129, 133, 137, 138, 139, 140, 149 verbalni delikt 160 videokonferenca 111 videonadzorovanje 108, 109, 110 viktimizacija 98, 101 viktimizem 98, 100, 101 Virilio 40, 226 virtualna skupnost 121, 123 Viskovi 52, 226 voajerizem 188 vojska 40 volja 8, 22, 32, 71, 82, 107, 129, 132, 141, 142, 180

elih 129, 169 ugman 58, 59, 60, 63, 96, 97, 139, 146, 154, 175, 200, 225 vedska 41

236

W
Wacquant 3, 226 Wagner 35, 226 Walklate 12, 99, 101, 102, 226 Wall 121, 227 Watzlawick 56, 227 Weber 35, 226 Willson 33, 34, 129, 227 Winer 165, 227 Wittgenstein 5 Worrall 97, 99, 100, 103, 104, 228

Z
Zadnikar 111 zanikanje sposobnosti delovanja 98, 100, 204 zapor 10, 11, 20, 30, 40, 73, 101, 102, 124, 149, 169, 215 zaporska populacija 41 ZDA 79, 119, 122, 135, 140, 147, 148, 149, 153, 162, 166, 167, 170, 171, 228 Zeitgeist 3 Zittrain 121, 228 Zloin in kazen 55, 214

zloinec 2, 3, 7, 8, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 26, 28, 30, 33, 37, 43, 44, 50, 64, 135, 143, 195 znanost 1, 4, 18, 26, 28, 30, 31, 32, 33, 36, 37, 39, 49, 59, 61, 62, 73, 119, 131, 138, 139, 142, 147, 173, 175, 178, 193 kognitivna 1 nevroznanost 43, 127, 128, 131, 133, 142, 205 psihiatrija 26, 43 znanosti o ivljenju 13, 19, 43, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 136, 137, 138, 141, 142, 143, 145, 146, 147, 149, 151, 204, 205, 206 Zupani 55, 61, 162, 180, 196, 197, 228

elja 35, 103, 110, 130, 135, 138, 173, 176, 182, 183, 184, 187, 191, 193, 194, 195, 197, 198 enska 7, 79, 80, 81, 82, 86, 88, 90, 93, 96, 97, 98, 99, 100 iek 2, 37, 41, 47, 83, 84, 86, 113, 115, 116, 117, 120, 137, 178, 194, 195, 196, 213, 228, 229 rtev 12, 33, 36, 41, 65, 67, 68, 69, 72, 73, 74, 152, 159, 166, 223

237