Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264

Notranja_264.indd 1 07/08/16 11:40

 THE BALKAN MIGRATORY ROUTE: FROM REVOLTS
ON THE BORDERS TO THE STRIPTEASE OF
HUMANISM

EDITORIAL
9 Sara Pistotnik and Uršula Lipovec Čebron: About the issue

THE CORRIDOR
19 Zubair’s story
21 Sarah Lunaček Brumen and Ela Meh: The »rise and fall« of the corridor: Some
reflections on the changes in the Balkans migratory route after the summer of 2015
46 Duško Petrović: Humanitarian Power: Rough Care. National politics of asylum in
the humanitarian (biopolitical) framework
61 Neža Kogovšek Šalamon: The »Humanitarian« Corridor: A state of exception in
times of global migration
72 Jure Gombač: »Tremendous work, successful, an exemplary job!« Border
‘management’ in Slovenia in the time of mass arrival of migrants
84 Žiga Podgornik-Jakil: Berlin: Emergency shelters and contemporary border
struggles
99 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron and Nina Kozinc: »This Place Became
Ours, It Became a Common Space. That is the Point of The Antiracist Front.« An
interview with the activists of the Antiracist Front Without Borders
199 Refugees for the Critique of science: Photograph Publication Project

RIGHT OF ABODE
155 Mansur’s story
159 Polona Mozetič: Sanctioning international protection applicants for choosing the
country of asylum
181 Iva Juhart and Katja Cof: ”Muscle Drain”: Migration in sport or sport as a new
migration strategy?
194 Uršula Lipovec Čebron and Tomaž Gregorc: Asylum seekers – fellow citizens:
decentralized models of the reception and accommodation of asylum seekers in
Trieste
203 The Charter of Lampedusa
220 Hashim’s story

€URO-POLITY
225 Ahmad’s story
227 New Keywords Collective: “Migrant crisis” / “Refugee crisis”
236 Kristina Božič: Militarization of the borders and illegalization of people: A profitable
attack on humane and democratic society

| Content | Content

Notranja_264.indd 2 07/08/16 11:40

 BALKANSKA MIGRACIJSKA POT: OD UPORA NA
MEJAH DO STRIPTIZA HUMANIZMA

UVODNIK
9 Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Čebron: O nastanku številke

KORIDOR
19 Zubairjeva zgodba
21 Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh: »Vzpon in padec« koridorja
46 Duško Petrović: Humanitarna oblast
61 Neža Kogovšek Šalamon: »Humanitarni« koridor: Stanje izjeme v času globalnih
migracij
72 Jure Gombač: »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«: »Upravljanje« mej v Sloveniji v
času povečanega prihoda migrantov 2015/2016
84 Žiga Podgornik-Jakil: Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji
99 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc: »Ta prostor je postal naš,
skupen prostor. To je zame cilj Fronte.« Intervju
119 Begunci za kritiko znanosti: Fotografski publicistični projekt

PRAVICA DO BIVANJA
155 Mansurjeva zgodba
159 Polona Mozetič: Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito zaradi izbire države
azila
181 Iva Juhart in Katja Cof: Beg mišic: Migracije v športu ali šport kot nova migracijska
strategija
194 Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc: Prosilci za azil – someščani:
decentraliziran modeli sprejema in nastanitve prosilcev za azil v Trstu
203 Lampeduška listina
220 Hashimova zgodba

€URO-POLITIKE
225 Ahmadova zgodba
227 New Keywords Collective: »Migrantska kriza« / »begunska kriza«
236 Kristina Božič: Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi: dobičkonosni napad na
človečno in demokratično družbo
247 Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič: Destinacija: Evropa. Pot: od schengenske
»e-meje« do rezalnih žic
261 Matjaževa zgodba

Vsebina |

Notranja_264.indd 3 07/08/16 11:40

 247 Simona Zavratnik and Sanja Cukut Krilič: Destination: Europe. Path: from
Schengen »e-border« to barbed wires
261 Matjaž’s story

SERBIA AS A BUFFER ZONE

267 Ela Meh: European migration policy and the construction of »migrants« in Serbia
290 Iva Juhart and Larisa Petrič: Western Balkan migration route: Serbia as the last
point before entering the »better future«
308 Tina Ivnik: Migration of women: Serbia

EMIGRATION
331 Mojca Vah Jevšnik and Kristina Toplak: The welfare state and its impact on
emigration: The case of Slovenia
345 Tija Jerkič: The imagery of prospective emigrants from Slovenia
362 Barbara Samaluk: Neoliberal (self)colonisation: the active population emigration
from Poland and Slovenia

REVIEW
385 Borut Brezar: Historiography as identity knowledge
389 Vesna Grahovac: The life of the writer through his own text

| Content | Content

Notranja_264.indd 4 07/08/16 11:40

 SRBIJA KOT TAMPONSKA CONA
267 Ela Meh: Evropska migracijska politika in ustvarjanje kategorije »migrant« v Srbiji
290 Iva Juhart in Larisa Petrič: Zahodnobalkanska migracijska pot: Srbija kot zadnja
točka pred vstopom v »boljši jutri«
308 Tina Ivnik: Migracije žensk: Srbija

EMIGRACIJA
331 Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak: Država blaginje in njen vpliv na izseljevanje:
primer Slovenije
345 Tija Jerkič: Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov
362 Barbara Samaluk: Neoliberalna (samo)kolonizacija: primer sodobnih poljskih in
slovenskih izseljevanj aktivnega prebivalstva

RECENZIJE
385 Borut Brezar: Zgodovinopisje kot identitetna vednost
389 Vesna Grahovac: Življenje pisca skozi njegovo lastno besedilo

Vsebina |

Notranja_264.indd 5 07/08/16 11:40

Notranja_264.indd 6 07/08/16 11:40
 UVODNIK

Foto: Borut Kranjc (Mladina)

Notranja_264.indd 7 07/08/16 11:40

 8
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik

Notranja_264.indd 8 07/08/16 11:40

 Uršula Lipovec Čebron in Sara Pistotnik

O nastajanju številke

Redko se zgodi, da tematska številka nastaja kot odprta platfor-

ma, ki ima možnost neposrednega odzivanja na relevantne druž-
bene dogodke. Ko smo začeli pred dobrima dvema letoma številko
snovati v prepričanju, da so migracije ena ključnih tem današnjega
časa, sva bili nad odzivi ožje in širše okolice neprijetno presenečeni.
Še nedavno se je namreč področje migracij in begunstva za splošno
javnost zdelo zelo obrobna tema. Tudi raziskovalci in raziskovalke,
ki so dogajanje na tem področju podrobneje spremljali, so imeli
občutek, da bi težko povedali kaj novega. Zdelo se je, da so se ključ-
na vprašanja na tem področju izčrpala, kar je domnevno potrjevala
odsotnost migrantov in beguncev v Sloveniji: opeharjeni delavci
migranti so Slovenijo v veliki meri zapustili zaradi dela v Avstriji in
Nemčiji, azilni dom je sameval z nekaj posamezniki in posamezni-
cami, glede izbrisa je prevladalo mnenje, da spada v preteklost, saj
naj bi se položaj izbrisanih v glavnem razrešil itd. V ospredje sva
tako najprej postavili čedalje bolj množično izseljevanje mladih iz
Slovenije, kar se je v tistem času zdelo najbolj aktualen pojav na
področju migracij v Sloveniji. Raziskovanje emigracije sva želeli na
eni strani povezati z dosedanjimi študijami na področju imigraci-
je in preveriti, kateri metodološki pristopi in teoretski uvidi bi bili
lahko uporabni pri obeh oblikah preseljevanja. Na drugi strani pa
sva želeli, da bi prispevki pojav izseljevanja umestili v kontekst druž-
beno-ekonomskih razmer v državi, ki je za mlade vse manj perspek-

9
Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Čebron | O nastajanju številke

Notranja_264.indd 9 07/08/16 11:40

 tivna. Kljub preoblikovanju teme pa je odziv potencialnih avtoric in
avtorjev ostal skromen – zadostoval je le za manjši tematski blok,
zato sva se znova začeli spraševati o smiselnosti urejanja te številke.
Leto pozneje se je izkazalo, da je bilo treba le počakati, saj je
tema migracij postajala (ponovno) zelo relevantna. Čeprav konec
leta 2014 in v prvi polovici 2015. v Sloveniji še vedno ni bilo opaziti
večjega zanimanja za to področje, je povečano število beguncev in
begunk v okoliških državah anticipiralo spremembo v vsej Evropi.
Zato smo k sodelovanju povabili raziskovalke, ki so v preteklih
letih, predvsem pa v prvi polovici leta 2015, opravile etnografske
raziskave o migracijah v Srbiji. Po zaustavitvi poti čez Sredozemsko
morje v Italijo je namreč balkanska pot zopet postala bolj aktualna,
Srbija pa je zaradi svoje zemljepisne lege pred schengensko mejo
čedalje bolj očitno postajala tamponska cona za množico, ki sledi
»evropskemu snu«. V drugi polovici leta 2015 je množičnost ljudi,
ki so potovali po balkanski migracijski poti, odprla »humanitarni«
koridor in mnogi so se znašli v Sloveniji. To dogajanje je pritegnilo
veliko število ljudi, ki so se angažirali v različnih vlogah, med drugim
tudi kot avtorice in avtorji besedil, ki sledijo. V nasprotju s težavami
izpred dveh let, ko je bilo izjemno težko najti sodelavce in sodelavke
za to številko, je bila sedanja situacija prav nasprotna: kritičnih ana-
liz, esejev in drugih prispevkov o dogajanju je bilo veliko, prihajali
so spontano, zato smo morali sproti dopolnjevati in nadgrajevati
vsebino te publikacije.
Iz navedenega izhaja dodatna vrednost pričujoče številke.
Umestila se je v trenutek angažiranega delovanja številnih posa-
meznikov in posameznic, ki so znali znanje in izkušnje tega trenutka
pretvoriti v obliko znanstvenih člankov in drugih besedil. Pogosto
se namreč dogaja, da aktivisti, aktivistke, ki so tudi raziskovalci,
raziskovalke, pišejo o svojem angažiranem delovanju z »zamudo«,
torej krepko pozneje od časa dejanskega dogajanja, zato so njihove
analize manj čustveno obarvane, a bolj premišljene, z več kritične
distance. Vendar pa članki v tej številki ne izhajajo iz varnosti, ki jo
ponuja časovno odmaknjen pogled, ko se položaj zdi »razrešen«,
njegova interpretacija pa že konsolidirana. Nasprotno – avtorji,
avtorice prispevkov poskušajo »uloviti« trenutek množičnega pri-
hoda migrantov v Slovenijo – in sicer ad hoc, skozi delovanje, ki
pogosto pomeni, da so v mislih še vedno »z eno nogo« na meji ali v
zbirnih centrih. Zato avtorji, avtorice ne skrivajo svoje angažiranosti
in čustev – so iskreni, prizadeti, jezni.
Večina prispevkov torej izhaja iz terenskega raziskovanja in želi
etnografske izkušnje postaviti v ospredje, pri čemer teoretski uvidi

10
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik

Notranja_264.indd 10 07/08/16 11:40

 drugih avtorjev niso uporabljeni kot vodilo, temveč kot pomagalo
oziroma poglobitev lastnih terenskih izkušenj. Določeni avtorji in
avtorice tako pri analizah dogajanja na različnih točkah balkanske
poti preizkušajo že uveljavljene koncepte, ki so nastali v drugih
okoliščinah. Glede na to, da številne terenske izkušnje ostajajo pre-
bogate, preveč neulovljive za obliko znanstvenega članka, smo se
v dveh primerih odločili za intervju. Obenem pa nismo želeli, da bi
ključni akterji – migranti – ostali brez besede. Čeprav bi si v priho-
dnosti želeli objaviti njihove znanstvene članke, tokrat nekateri od
njih nastopajo vsaj kot soavtorji zapisa o svojih izkušnjah oziroma
kot avtorji fotografskega gradiva. Načela kolaborativne etnografije
ter militantnega raziskovanja za zdaj ostajajo pomembna vodila, ki
pa jih še nismo v polnosti prenesli v prakso.
Kazalo publikacije na nek način zrcali proces njenega nastajanja.
V prvem in najobsežnejšem sklopu te številke smo zajeli že ome-
njeno urgentno potrebo po razmisleku, kaj je pomenilo odprtje
»humanitarnega« koridorja. Ta je najprej potekal iz Grčije do Srbije
in čez Madžarsko, nato se je z zaprtjem madžarske meje preusmeril
čez Hrvaško in v Slovenijo. V obeh primerih se je nadaljeval v Avstriji
in naprej proti severu. Težko je natančno določiti, kdaj se je vzposta-
vil, na splošno ga lahko umestimo v začetek jeseni 2015. Zaprl
se je marca 2016, ko je Evropska unija sklenila dogovor s Turčijo.
Vzpostavitev koridorja in njegovo zaprtje sta izjemno zanimiv tre-
nutek v dinamiki evropske migracijske politike, saj je prebivalcem
in prebivalkam Evrope razkril njeno drobovje ter posledice, ki jih
prinaša taka politika. Obenem pa je dogajanje v koridorju nakazalo
nadaljnji razvoj upravljanja migracij na ravni Evropske unije in njene
okolice.
Koridor sicer ne pomeni odprtja balkanske migracijske poti in
tudi migranti/begunci v Sloveniji niso novost. Zato migracije že
dolgo obstajajo kot področje raziskovanja in kot subjekt aktivistič-
nih iniciativ. Vendar pa je »begunska kriza« pred nas postavila nova
vprašanja. Članki avtorjev in avtoric se tako osredinjajo na različne
vidike koridorja in obravnavajo njegovo umeščenost v slovenski in
širši, evropski prostor. Skušajo ga umestiti historično in odgovoriti
na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo
unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi kate-
rih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja
evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu
pa le kot izostritev njegove brutalnosti in farsičnosti. Avtorji in avto-
rice opisujejo balkansko pot in pomen koridorja prek sekuritizacije
meja in vpliva vojaškega industrijskega kompleksa na migracijsko

11
Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Čebron | O nastajanju številke

Notranja_264.indd 11 07/08/16 11:40

 politiko, obenem pa tudi prek odnosa med nadzorom in humanita-
rizmom. Dogodke preteklega leta pogosto obravnavajo v kontekstu
reprodukcije globalnih razmerij neenakosti v času postkolonia-
lizma, kjer produkcija Drugega soustvarja privid grožnje, ki laže
legitimira selektivno prepustnost migrantov, obenem pa opravičuje
arbitrarno delitev na »prave« in »neprave« begunce, ter ilegalizaci-
jo zadnjih, ki ustvarja razred brezpravnih in izkoriščanih delavcev
v državah EU. Prispevki se dotaknejo tudi odziva in vloge širše
javnosti v »begunski krizi« ter vloge nacionalističnih in rasističnih
diskurzov pri upravljanju migracij, a tudi revščine v času varčevalnih
ukrepov in čedalje širše obubožanosti. Sočasno se besedila lotevajo
specifičnih vprašanj, denimo pravne opredelitve koridorja; vloge
začasnih/tranzitnih centrov pri upravljanju migracij; ovir, s katerimi
se srečujejo različne skupine migrantov/beguncev pri udejanjanju
pravice do bivanja na ozemlju Evropske unije; ter pomanjkanja vizi-
je o tem, kako naj bi potekalo (dvosmerno) vključevanje.
Čeprav gre za raznorodne pristope, zorne kote in teme, avtorje
in avtorice povezuje prepričanje, da je bil »humanitarni« koridor
»humanitaren« zgolj v imenu. Njegov namen je bil dokazati, da je
ozemlje Slovenije tranzitno, zato je bila ključna naloga koridorja
zagotoviti čim hitrejši, čim bolj nadzorovan transfer ljudi do nasled-
nje meje. S tem slovenske oblasti niso le pokazale, da na področju
migracij nimajo vizije, temveč so se odkrito zoperstavile številnim
modelom in izkušnjam, ki izhajajo iz vključujočega, odprtega odno-
sa do migrantov/beguncev. Nasprotno od poenostavljenih, popu-
lističnih interpretacij, ki smo jim bili priča v času »begunske krize«
in ki so upravičevale tovrstno ravnanje z ljudmi na poti, avtorji in
avtorice postavljajo koridor v širši družbeni kontekst spreminjanja
in prilagajanja evropskih migracijskih politik, tako geografsko kot
historično, in s tem dokazujejo, da je vprašanje migracij izjemno
kompleksno, zato tudi interpretacije ne morejo biti enoznačne.
Sodelavke in sodelavci te številke so enotni tudi v ugotovitvi, da z
zaprtjem koridorja vprašanje migracij nikakor ni rešeno in da giba-
nja ni mogoče zaustaviti, ne glede na varnostne ukrepe, ki se jih
države poslužujejo. Slovenske oblasti so tako z izogibanjem rešit-
vam in pristopom, ki bi delovali vključujoče, morda dočakale zaprtje
koridorja in korenito zmanjšanje števila ljudi na ozemlju države, a ta
strategija ne prinaša dolgoročnih rezultatov.
O zadnjem posredno govori drugi sklop prispevkov, ki obrav-
nava Srbijo v času, ko si množičnega prihoda beguncev in begunk
v Slovenijo še nihče ni upal z gotovostjo anticipirati. Zakaj tako
pozornost namenjati ravno položaju v Srbiji? Na eni strani zato, ker

12
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik

Notranja_264.indd 12 07/08/16 11:40

 je Srbija že več let najbližja »tamponska« cona, v kateri se jasno
zrcali vsa farsa migracijskih politik oziroma njen potemkinizacij-
ski značaj navideznega »reševanja problema«. Na drugi pa zato,
ker skozi dogajanje v Srbiji vidimo svojo preteklost in sedanjost:
Slovenija je bila pred leti (leta 2000 in 2001) v zelo podobnem polo-
žaju »tamponske« cone, obenem pa je ponovno imela to vlogo od
jeseni 2015 do pomladi 2016. Če je bila v tem času Srbija država,
čez katero so migranti zaradi koridorja potovali relativno kratek
čas, lahko predvidimo, da po njegovem zaprtju ponovno postaja
področje zadrževanja. Zato so analize iz prve polovice leta 2015 zopet
aktualne, obenem pa potrjujejo, da ljudje migrirajo navkljub neneh-
nim zaostritvam nadzora na mejah in izpopolnitvah varnostnih
mehanizmov.
Kaj žene to silno potrebo po premikanju? Tretji sklop se temat-
sko vrača v začetno fazo oblikovanja te številke in se osredinja na
emigracijo mladih iz Slovenije. Čeprav imajo ti izseljenci precej
drugačen položaj v hierarhičnem ustroju Evropske unije ter s tem
neprimerljivo več priložnosti, pa na ravni stremljenj in želja, ki veje-
jo iz člankov tega sklopa, vidimo jasno povezavo med priseljenci
v Slovenijo in izseljenci iz nje. Imaginariji o Evropi kot obljubljeni
deželi so si namreč pogosto presenetljivo podobni. Te predstave bi
zlahka zminimalizirali kot naivne in zato utopične sanje mladih in
malo manj mladih, ki si ne zaslužijo resne znanstvene obravnave.
A to le v primeru, če spregledamo, da nam pravzaprav govorijo o
neki drugi realnosti – o stremljenju po perspektivi, po možnostih
sooblikovanja lastne prihodnosti, po samoizpolnitvi.
Besedila te številke nam zato kažejo širšo družbeno dinamiko
na ravni Evropske unije. Pri obravnavi balkanske migracijske poti
in upravljanju migracij tako ne smemo biti ozkogledi, saj je treba
o migracijskih procesih premišljevati vzporedno, neodvisno od
našega vsakdana. Upravljanje migracij lahko denimo povežemo z
upravljanjem ekonomske krize in potiskanjem čedalje večjih delov
prebivalstva na obrobje. Kot lahko pri migracijski politiki sledimo
preusmerjanju javnih sredstev v sekuritizacijo meja ter selekcionira-
nju (razvrščanju, preštevanju) in pogojevanju migrantov/beguncev
pri vključevanju v družbo, lahko zelo podobne mehanizme opazimo
pri upravljanju ekonomske krize. Tudi tu se namreč javna sredstva
usmerjajo stran od dejanskih potreb večine ljudi ‒ v reševanje
finančnih institucij in selekcioniranje (razvrščanje, preštevanje) ter
pogojevanje pri dostopu do storitev socialne države in drugih jav-
nih virov za čedalje bolj obubožano prebivalstvo Evrope. Sočasno
lahko spremljamo tudi rast tako protiimigrantskih diskurzov kot

13
Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Čebron | O nastajanju številke

Notranja_264.indd 13 07/08/16 11:40

 čedalje večje nestrpnosti do revnih, ki ovirata solidarnost med obu-
božanimi prebivalci, prebivalkami ter preprečujeta medsebojno
prepoznavanje skupnih problemov in skupnih razlogov za upor. Še
več, ravno ekonomska kriza je uporabljena za širjenje strahu pred
migranti.
Mehanizmi migracijske politike in »varčevalnih« ukrepov zato
pomenijo več kot le popoln odmik od blaginje večine prebivalstva
Evrope – govorimo lahko o brutalnem napadu na našo sedanjost in
prihodnost. A med nas je prišla množica ljudi, ki je zbrala moč, da
je začasno suspendirala evropsko migracijsko mašinerijo. Sočasno
lahko sledimo vzniku vrste samoniklih pobud, kampanj, političnih
gibanj in realnosti ter drugih upirajočih se skupin, ki vsaka na svoj
način poskuša iznajti in graditi novo Evropo od spodaj – bolj vklju-
čujočo, solidarno, protikapitalistično, manj nasilno. Zato je ključno,
da se sprašujemo, kako razmišljati o množici migrantov/beguncev,
migrantk/begunk, ki smo jo imeli priložnost spoznati, in kako razmi-
šljati o življenju z migranti/begunci, migrantkami/begunkami, ki so
še vedno z nami? Iskati moramo nove vizije skupnega sobivanja in
možnosti za njihovo realizacijo, ki bodo omogočile perspektivo ne
zgolj migrantom/beguncem, ampak vsem.

14
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Uvodnik

Notranja_264.indd 14 07/08/16 11:40

 15
Sara Pistotnik in Uršula Lipovec Čebron | O nastajanju številke

Notranja_264.indd 15 07/08/16 11:40

w

Notranja_264.indd 16 07/08/16 11:40

 KORIDOR

Foto: Borut Kranjc (Mladina)

Notranja_264.indd 17 07/08/16 11:40

 18
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 18 07/08/16 11:40

 Zubair in Aleksandra Reczuch

Sodelovanje s talibani
ali smrt

Zubair prihaja iz Afganistana in je računalniški inženir. Leta 1994, ko je bil star

osem let, se je skupaj z družino preselil v Pakistan, od koder so se vrnili leta 2002.
Zubair je začel obiskovati sedmi razred kabulske srednje šole Amani (Förderverein
Amani-Oberrealschule Kabul), v kateri je bil učni jezik nemščina. Sočasno se je učil
tudi dari, ki ga pred tem ni govoril. Po končani srednji šoli se je vrnil v Pakistan,
kjer je na Univerzi Iqra diplomiral iz računalništva. Naslednji dve leti je preživel v
Indiji, kjer je na Ghandijevi univerzi pridobil dva magisterija, in sicer na programih
Računalniški inženiring in Mrežne tehnologije. V Afganistan se je vrnil leta 2009 in
eno leto pozneje pridobil tako Microsoftov kot tudi CISCO-v certifikat za mrežnega
inženirja.
Leta 2010 je začel delati za ameriško vojsko in pozneje za poljski kontingent
v Natu. Petnajstega oktobra 2012, ko je bil star 26 let, so ga aretirali talibani in
ga zaprli za devetnajst dni. Zubair pravi, da talibani ne spoštujejo ljudi in da je bil
zapor podoben »živalskemu vrtu«. Zaporniki so bili notranje izpraznjeni, izgubili
so vse upanje in cilje. Talibani so Zubairju prepovedali, da bi še naprej delal za
Nato, kar je po njegovem mnenju v nasprotju z islamom, ki uči, da naj bo vernik
tudi delavec. Izpustili so ga po posredovanju njegove matere, ki je Paštunka in naj
bi bila zato po mnenju talibanov vredna večjega zaupanja: ker je pripadnica iste
etnične skupine, so ji verjeli, ko je – z roko na Koranu – prisegla, da Zubair nikoli ni
sodeloval s katerokoli tujo vojsko.
Afganistanec, ki ima problem s talibani, ima dve možnosti: da izpolnjuje njiho-
va navodila ali pa tvega smrt. Talibani so povsod, zasedajo pomembne položaje
v vladi in imajo izjemno dobro razvit nadzorni sistem. Zato je Zubair upošteval
materino željo in leta 2012 zapustil službo pri Natu. Njegov šef odpovedi ni hotel
sprejeti, zanimal ga je vzrok zanjo. Zubair mu ni povedal, da so ga zaprli talibani,

19
Zubairjeva zgodba

Notranja_264.indd 19 07/08/16 11:40

 saj je vedel, da bi ga Nato v tem primeru preiskoval in postavljal neprijetna vpra-
šanja: Zakaj si še zmeraj živ? Kako to, da so te izpustili? Ali imaš kakršnekoli stike
s talibani?
Leta 2013, potem ko je brez dela tri mesece sedel doma, se je odločil, da bo
ustanovil podjetje. Potreboval je 10.000 evrov, ki mu jih je posodil oče. Začel je
razvijati računalniška omrežja in se prijavljal na ameriške, indijske in japonske
projekte. Bil je uspešen in podjetje je raslo – zaposlenih je imel 150 delavcev. V
enem letu je navezal zelo dobre stike, delal je v sektorju ameriške vojske za razvoj
omrežij. Takrat je sklenil tudi poslovno partnerstvo z nekaj Afganistanci. Upravljali
so hotel in gostišča ter vodili varnostno službo za varovanje tujcev. V tem poslu je
imel triodstotni delež. Prav tako je ilegalno prodajal alkohol.
Leta 2006 je vlada uvedla strogo cenzuro interneta, med drugim je cenzurirala
filme in glasbo. Potem ko je pustil službo v vojski, je Zubair ustanovil tudi podjetje,
ki je ponujalo varno spletno povezavo do cenzuriranih vsebin. Živel je svoje sanje:
imel je nekaj podjetij in denar za investicije. Toda talibani so ga ponovno našli.
Vsake dva tedna, skupaj šestkrat ali sedemkrat, so ga poklicali in mu grozili z umo-
rom, če ne bo zaprl hotela, ki so ga dojemali kot grožnjo zaradi pretežno zahodnih
gostov. Nekoč se je skrivoma sestal z ministrom za komunikacije. Avto je parkiral
zunaj. Nenadoma je močno eksplodiralo in izkazalo se je, da je razneslo Zubairjev
avto. Po eksploziji so ga poklicali talibani in rekli, da se bodo naslednjič prepričali,
da bo v avtu tudi on. Takrat je najel osebne stražarje, ki so ga nenehno spremljali,
kar je začelo močno ovirati njegovo življenje – nič več ni bil svoboden človek. Zaradi
čedalje pogostejših oboroženih napadov na ulicah se je odločil za dodatne varno-
stne ukrepe, med katerimi je bila tudi telesna preiskava obiskovalcev stanovanja,
ki so ga začeli njegovi vse redkejši prijatelji klicati Guantanamo. Nekega dne, bilo je
ob osmih zjutraj, je eksplodiralo v hotelu, ki ga je upravljal. En varnostnik je umrl,
Zubair pa je izgubil ves investirani denar. Nebo nad njim je začelo temneti in pos-
tajalo je čedalje mračnejše. Vedel je, da ga nekdo v njegovi bližini izdaja talibanom,
a ni vedel kdo. Ugotovil je, da ne more več živeti tako nesvobodno, in se odločil, da
zapusti državo. Za mnenje je vprašal očeta, ki mu je odgovoril, da mora odločitev
sprejeti sam.
Zubair v Pakistanu ne bi bil varen, saj je tam uradno poveljstvo talibanov, poleg
tega bi lahko dobil vizo le za šest mesecev. Lahko bi odšel v Dubaj, vendar pa bi
lahko dobil le poslovno vizo, saj Dubaj nima azilnega sistema. Zato je zbežal v
Evropo in v Sloveniji vložil prošnjo za azil. Želi si zgolj varnosti.
Ko je Zubair odšel, so talibani poklicali njegovega očeta in mu rekli, da naj
najde svojega sina, sicer ga čaka smrt. Zato je pobegnil tudi on – trenutno je v
Avstriji. Afganistan, kjer se še vedno skrivajo preostali člani Zubairjeve družine, je
bil prisiljen zapustiti, ker je bil porok pri ustanavljanju Zubairjevih podjetij. Vendar
Zubair pravi, da za njegov beg niso krivi talibani, temveč vlada, ki ga ni podpirala
in zaščitila pred njimi. Če bi se Zubair vrnil v Afganistan, bi ga talibanske milice
zagotovo našle in aretirale.

20
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 20 07/08/16 11:40

 Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh

»Vzpon in padec«
koridorja
Nekaj refleksij o spremembah
na balkanski migracijski poti
od poletja 2015

Abstract
The “rise and fall” of the corridor: Some reflections on the changes in
the Balkans migratory route after the summer of 2015
At the end of the summer of 2015, the status quo of the European migration policy has been thorou-
ghly shaken up. The unprecedented size and strength of the movement of migrants – daily arriving
from Turkey to the Greek islands, and from there along the so-called Balkans migratory route – put
pressure on Fortress Europe and finally achieved, in September 2015, the opening of a corridor for
a (relatively) quicker and safer passage from Greece to Austria. This article is an attempt to reflect
the events of the last year – the establishment, the characteristics and transformations, as well as
the final closure of this corridor. In the first part we propose a conceptual framework for the un-
derstanding of the difference between the Balkans migratory route and the corridor and present the
timeline of the »rise and fall« of the corridor. In the second part, we try to shed light on the changes
which the corridor brought to migration politics and praxis from the perspective of the autonomy
of migration, and suggest that the establishment of the corridor should be understood as a victory
of the liberatory movement of migrants, and the nature of the corridor as being anchored in an
attempt to control the movement of people: when the control cannot be ensured through repressi-
on, it needs to be ensured through humanitarianism. In the third part, we reflect on the role of the
corridor, and especially of its closure, in the affirmation of the global apartheid and thus attempt to
place the corridor in the context of neoliberal capitalism. The global apartheid, reinforced through
borders, produces different categories of people with differential access to rights. Through the
isolation and the prevention of contact (by physical and discursive means) between citizens and
those, who have been excluded from citizenship, the corridor and its closure participate in the esta-
blishment of a parallel inner apartheid, which endangers solidarity and the recognition of alliances
and complicities in the common struggles against global capitalism.
Keywords: Balkan migratory route, corridor, illegalisation, humanitarianism, global apartheid
Sarah Lunaček Brumen teaches at Department of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of
Arts, University of Ljubljana. ([email protected])
Ela Meh is MA student of ethnology and cultural anthropology at Faculty of Arts, University of Ljubljana.
([email protected])

Povzetek
Konec poletja 2015 se je temeljito zatresel status quo evropske migracijske politike. Množičnost in
moč gibanja migrantk in migrantov, ki so vsakodnevno prihajali iz Turčije na grške otoke, od tam
pa po t. i. balkanski migracijski poti proti EU, sta s pritiskom na »trdnjavo Evropo« dosegli, da se
je septembra 2015 odprl koridor za (sorazmerno) hitrejši in varnejši prehod od Grčije do Avstrije.
Članek je poskus refleksije dogodkov v zadnjem letu – vzpostavitve koridorja, njegovih značilnosti in
transformacij ter končnega zaprtja. V prvem delu članka oriševa konceptualni okvir, v katerem po-

21
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 21 07/08/16 11:40

 jasniva razliko med balkansko migracijsko potjo in koridorjem ter predstaviva časovni okvir »vzpona
in padca« koridorja. Iz perspektive avtonomije migracij v drugem delu analizirava spremembe, ki jih
je v migracijski politiki in praksi začasno povzročil koridor in predlagava tezo, da je vzpostavitev kori-
dorja zmaga migrantskega osvobodilnega gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nad-
zora gibanja ljudi: če ta ne uspe z represijo, ga je treba zagotoviti preko humanitarizma. V tretjem
delu razmišljava o vlogi koridorja in njegovega zaprtja pri afirmaciji globalnega apartheida, s čimer
postaviva koridor v kontekst neoliberalnega kapitalizma. Globalni apartheid s postavljanjem meja
proizvaja kategorije ljudi z različnim dostopom do pravic. Z izolacijo in onemogočanjem stikov (na
fizične in diskurzivne načine) med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izključeni, pa koridor in
še bolj njegovo zaprtje prispevata k vzpostavitvi vzporednega notranjega apartheida. Take razmere
ogrožajo solidarnost in prepoznavanje zavezništev v skupnih bojih proti globalnemu kapitalizmu.
Ključne besede: balkanska migracijska pot, koridor, ilegalizacija, humanitarizem, globalni apartheid
Sarah Lunaček Brumen poučuje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti
Univerze v Ljubljani. ([email protected])
Ela Meh je magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v
Ljubljani. ([email protected])

Uvod
Konec poletja leta 2015 se je na področju migracij v EU zelo hitro in temeljito
zatresel status quo migracijske politike, ki smo jo raziskovalci in raziskovalke, akti-
visti in aktivistke, ki se ukvarjamo z migracijami, kritično opisovali, dokumentirali,
osvetljevali njene mehanizme, iskali luknje v njej in se proti njej borili v solidar-
nosti s tistimi, ki jih poskuša izključiti. Poleti 2015 je namreč na tisoče ljudi vsak
dan prihajalo iz Turčije na grške otoke, od tam pa so se odpravili naprej, po t. i.
balkanski migracijski poti: čez Makedonijo, Srbijo in Madžarsko, ali pa čez Hrvaško
in Slovenijo do Avstrije in od tam naprej v Nemčijo ali druge zahodno- in sever-
noevropske države. Pritisk, ki sta ga množičnost in moč tega gibanja migrantk
in migrantov1 ustvarila na »trdnjavo Evropo«, je nazadnje povzročil, da se je sep-

1 
Terminološko pojasnilo: Odločili sva se, da bova v članku – kolikor je to le mogoče – poskusili o
ljudeh govoriti kot o ljudeh in se, kolikor je le mogoče, izogibati označevanju s kategorijami »begu-
nec/begunka« ali »migrant/migrantka«. Predvsem se nama zdi bistveno izogniti se dodatnemu utr-
jevanju razlike med begunkami in migrantkami (oziroma begunci in migranti), ki jo poskuša evrop-
ska migracijska politika prikazati kot esencialno in s katero upravičuje izključitev t. i. ilegalnih ali
ekonomskih migrantk (migrantov) iz pravic, ki jih podeljuje begunkam (beguncem). Tako večinoma
govoriva o ljudeh na poti. Na nekaterih mestih pa sva se vendarle odločili uporabiti izraze »begunec/
begunka« ali »migrant/migrantka«. Za to sva se odločili predvsem tedaj, ko povzemava dominan-
tne diskurze pisanja o »begunski krizi« ali ko omenjava konkretne pravne statuse, recimo »status
begunca«. Pri pisanju o migrantskem gibanju ali gibanju migrantov in migrantk se nama je zdelo
bistveno nanašati se na kategorijo »migrant/migrantka«. Prvič zato, ker bi bil izraz »gibanje ljudi« še
bolj izmuzljiv in nedoločljiv, kot je izraz »migrantsko gibanje«. Drugič pa se nama je zdelo bistveno
navezati se na gibanje – v dvojnem pomenu fizičnega in družbenega gibanja – ki se je konstituiralo
v opoziciji z migracijsko politiko, ki izključuje ljudi, jih razvršča v različne kategorije, ki jim je vsem
skupno le poimenovanje »migranti in migrantke«. Migracijska politika diktira pogoje izključevanja
ali v najboljšem primeru drugorazrednega vključevanja t. i. »migrantov« v družbo – in ravno iden-
titeta »migrant« ima emancipatorni potencial v prepoznavanju skupnih bojev proti tej izključenosti
različnih kategorij »migrantov« (migrantskih delavcev, ilegaliziranih oziroma nedokumentiranih

22
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 22 07/08/16 11:40

 tembra 2015 odprl tako imenovani »koridor« za (relativno) hitrejši in varnejši pre-
hod od Grčije do Avstrije/Nemčije. Aktivisti in aktivistke, raziskovalci in raziskovalke
smo z mešanico močnih čustev opazovali dogodke, jih poskušali razumeti in jih
umestiti v naše dotedanje analize. Hkrati smo opazovali produkcijo dominantnih
diskurzov, ki so dogodke predstavili kot »begunsko krizo« – pa tudi reprodukcijo
teh diskurzov v medijih in njihove odmeve v javnem prostoru. In – morda je to naj-
pomembnejše – v splošnem kaosu tistih prvih tednov smo se poskusili organizirati
v strukture solidarnosti z ljudmi, ki so prihajali.
Ta članek je poskus refleksije dogodkov zadnjega leta – vzpostavitve samega
koridorja, njegovih značilnosti in transformacij ter končnega zaprtja. Treba je pou-
dariti, da članek ni nastal na podlagi skrbno dodelanega raziskovalnega vprašanja,
za katero smo izbrali metodološke prijeme, s katerimi bi generirali kupe podatkov
in katerih analizo bi potem ta članek predstavil. Gre bolj za retrospektivno refleksijo
dogodkov, praks in diskurzov, ki se nama zdijo ključni za oblikovanje razumevanja
tega, kar se je pravzaprav dogajalo v zadnjem letu dni. V tem času, med aprilom
2015 in septembrom 2016, smo bili aktivisti in aktivistke, raziskovalci in raziskoval-
ke redno prisotni na »terenu«, ob najrazličnejših mejah, v zbirnih centrih, v centru
za tujce, na demonstracijah, akcijah in sestankih. Poleg tega da smo bili udeleže-
ni, smo ob tem zaradi raznovrstnih senzibilnosti, med njimi tudi antropološke, v
svojih telesih tudi kopičili množico podatkov. Te sva in smo v skupnih refleksijah
naših gibanj bolj ali manj sproti poskušali analizirati, razumeti, umestiti, osmisliti
in videti širšo sliko. Bistveno se nama zdi najino pričujoče razumevanje te širše
slike – ki je seveda »delovno« in začasno, večno v procesu transformacije – deliti,
ga ponuditi v razmislek, izpostaviti nujnim dopolnitvam in kritikam. Vsekakor pa je
najina želja prispevati svoj delež k produkciji kritičnih protidiskurzov, ki so kritični
do dominantnih interpretacij in pogledov na migracije, migrante in migrantke, ter
s tem tudi dogodke zadnjega leta.
Članek je sestavljen iz treh delov. V prvem predstaviva konceptualni okvir, v
katerem pojasniva razliko med »balkansko migracijsko potjo« in »koridorjem« ter
na kratko predstaviva časovni okvir »vzpona in padca« koridorja. V drugem delu
predstaviva nekaj razmislekov, povezanih s spremembami, ki jih je v migracijski
politiki in praksi začasno prinesel koridor. Te spremembe osvetliva iz perspekti-
ve avtonomije migracij, ki razume nadzor migracij kot odgovor na avtonomno
migrantsko gibanje. V tem kontekstu govoriva o dejstvu, da se je koridor odprl, kot
o zmagi oziroma uspehu avtonomnega gibanja migrantk in migrantov in o naravi
koridorja kot o poskusu oblasti (v tem primeru držav na balkanski migracijski poti),
da bi nadzirale in kontrolirale to gibanje z namenom, da bi nevtralizirala njegove
uporniške moči in ga navidezno »zaustavila« z zaprtjem koridorja. V tretjem delu

migrantov, sezonskih migrantov s prekarnimi statusi, migrantov s statusom begunca ...). Seveda
pa besedo »migrant« razumeva kot označevanje kategorije in ne v esencialističnem smislu (glej De
Genova, 2010: 110).

23
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 23 07/08/16 11:40

 pa se od »evropske« perspektive premakneva na »globalno« z vprašanjem, kako
razmišljati o dogodkih zadnjega leta skozi koncept globalnega apartheida. S tem
sva postavili dogajanje v zgodovinski, politični in družbeni kontekst globalnega
neoliberalnega kapitalizma. Zapiranje meja in nadzor nad državnimi mejami poja-
snjujeva skozi ustvarjanje različnih kategorij ljudi z različnim dostopom do pravic,
kar se podvaja v notranjem apartheidu.

Faze na balkanski migracijski poti: kratka

kronologija koridorja
Za jasnejše razumevanje dogodkov zadnjega leta se nama zdi bistveno začeti
s konceptualnim in časovnim okvirom, ki je osnova za refleksijo v naslednjih dveh
delih članka. Pomembno je razlikovati med pojmoma balkanska migracijska pot in
koridor, ki se pogosto (predvsem v medijih) uporabljata kot sopomenki. Razlika
med tema pojmoma je pogosto zabrisana verjetno ravno zato, ker je bilo potovanje
po balkanski migracijski poti zadnja leta ilegalizirano, s tem pa tudi postavljeno v
nevidnost in potisnjeno na margino medijskega poročanja. Vendar pa je balkanska
migracijska pot – ki jo razumeva kot prehod od Turčije (čez Grčijo/Makedonijo,
skozi Bolgarijo ali redkeje skozi Albanijo in Črno goro) do Srbije in od tam v EU – v
zadnjih letih čedalje pogosteje uporabljena, predvsem zaradi vse večje militariza-
cije meja in povečanja nadzora na drugih poteh v EU. Seveda je težko natančno
oceniti, koliko ljudi je v zadnjih letih potovalo po balkanski migracijski poti. Poročila
agencije Frontex navajajo število zaznanih »ilegalnih prehodov« zelenih meja na
Zahodnem Balkanu in čeprav nam ti podatki povedo več o policijskih ukrepih nad-
zora meje, kot pa o dejanskem številu ljudi, ki to mejo prečkajo, primerjava po letih
pokaže, da je število ljudi, ki so jih oblasti vsako leto ujele pri poskusu »ilegalnega
prehoda« meje, naraščalo. Tako je bilo leta 2010 dokumentiranih 2370 »ilegalnih
prehodov«, 2011. leta 4650, 2012. leta 6390, 2013. leta 19.950, 2014. leta 43.360,
2015. leta pa 76.403 ljudi (Frontex, b. d.).
Drugače kot balkansko migracijsko pot, pa razumeva koridor kot začasen (rela-
tivno) varnejši in hitrejši, pa tudi neilegaliziran in s strani države omogočen ali vsaj
toleriran prehod po balkanski migracijski poti. Začetek koridorja je težko določiti,
a lahko bi trdili, da se je ta »vzpostavil« 15. septembra 2015, ko je Madžarska
zaprla svojo mejo s Srbijo, pot pa je začela potekati čez Hrvaško. »Začetek konca«
koridorja je 18. november 2015, ko se je ta zaprl za vse, razen za državljane Sirije,
Afganistana in Iraka. Dokončno je bil zaprt 8. marca 2016, ko se je zaprl za vse.
Razlika med potjo in koridorjem je ravno v tem, da je bilo koridor mogoče zapre-
ti, balkanske migracijske poti pa (kljub izjavam politikov in medijskemu poročanju)
ni mogoče povsem zapreti – mogoče je le ponovno ilegalizirati pot po njej. Tudi
zato je pomembno, da ne enačimo koridorja in balkanske migracijske poti. Po eni
strani bi tovrstno enačenje zanemarilo in še bolj potisnilo v nevidnost dogodke na

24
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 24 07/08/16 11:40

 tej poti pred vzpostavitvijo koridorja. Po drugi strani pa bi lahko nastal vtis, da je
»pot zaprta«, kar bi zakrilo realnosti nadaljevanja ilegalizacije in ponovne vzposta-
vitve statusa quo migracijske politike, kakršno smo poznali pred koridorjem.
Za vzpostavitev nekega shematskega in poenostavljenega, a vendarle koristne-
ga časovnega okvira sva se odločili »vzpon in padec« koridorja predstaviti v štirih
fazah, skozi katere se je vzpostavil, transformiral in zaprl. Pri pisanju sva se zelo
jasno zavedali, kako subjektivna je selekcija dogodkov, ki sva se jih odločili poudari-
ti in kako težko je o njih pisati strnjeno, ko si vsak zasluži podrobnejšo predstavitev
in analizo. Odločiti sva se jih predstaviti tako, da bova v ospredje postavili dinamiko
napetosti med nadzorom in prebojem upora proti temu nadzoru, ter antagonizem
med gibanjem in poskusi imobilizacije, bodisi skozi represijo ali skozi (navidezno)
skrb za zgolj humanitarne potrebe ljudi. Več poudarka sva namenili položaju v
Sloveniji in Srbiji, ki jo bolje poznava in kjer sva bili večkrat prisotni – po načelu piši
o tem, kar poznaš.

Prva faza: pred koridorjem

Kot je omenjeno zgoraj, je faza pred koridorjem zaznamovana s stopnjevanjem
tako nadzora nad gibanjem migrantk in migrantov, njihovega dokumentiranja in
poskusa omejevanja, kakor tudi s povečevanjem števila ljudi, ki so potovali po tej
poti.2 Posledica tega je bil težak položaj predvsem nedokumentiranih migrantov, ki
so »obtičali«, najpogosteje v Srbiji (glej Meh v tej številki) in Makedoniji.
Značilnost balkanske migracijske poti pred vzpostavitvijo koridorja je bila, da je
lahko pot – predvsem za tiste, ki niso imeli denarja – trajala zelo dolgo. Odlomek iz
zgodbe človeka, ki je v zahodno Evropo prispel pred nekaj leti, to nazorno pokaže:

V Grčiji sem delal na črno, včasih sem pobiral plastične steklenice in jih
prodajal, večinoma sem našel delo na kakšni plantaži. Delali smo različne
zadeve: včasih sem tedne in tedne delal na nasadih pomaranč, plantažah oljk
ali jagod. Najhujše je bilo, ko smo pobirali čebulo. Delali smo več tednov, na
koncu pa smo dobili 50 evrov. Približno evro na dan. Delo je bilo zelo težko.
Končno sem prihranil dovolj denarja in zapustil Grčijo, tam si res nisem želel
ostati. Ampak potreboval sem več let in več neuspelih poskusov, da mi je
končno uspelo priti nekam, kjer sem lahko zaprosil za azil. Zdaj [jeseni 2015]
ljudje to isto pot opravijo v nekaj dneh in skoraj brezplačno. (Pogovor s prosil-
cem za azil, jesen 2015, terenski zapiski Ele Meh)

2 
Žal je antropološko proučevanje te teme v zadnjih letih še precej v zaostanku. V Srbiji o tem
govorijo: Corbineau, 2014; Stojić Mitrović, 2012; 2013; 2014; Stojić Mitrović in Meh, 2015; Bacon,
2015a; 2015b. Na Hrvaškem: Petrović in Pozniak, 2014; Dujmovic, 2013. V Sloveniji sta o tem pisali
Lipovec Čebron in Zorn, 2016; glej tudi prispevke Tine Ivnik, Ive Juhart in Larise Petrič, ter Ele Meh
v tej številki.

25
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 25 07/08/16 11:40

 Hkrati pa je predvsem od spomladi 2015 naprej prišlo do skoraj eksponentne
rasti števila migrantov,3 ki so potovali čez Srbijo in od tam do Madžarske – prihajali
so tako preko Makedonije, kakor tudi Bolgarije. Pot je v tem času potekala relativ-
no hitreje kakor v prejšnjih letih, čeprav je bilo to odvisno od položaja posamezni-
ka. Pred tem se je nemalokrat zgodilo, da so posamezniki, pa tudi družine z malimi
otroki, dneve in tedne ostajali v Srbiji, predno so imeli priložnost nadaljevati pot.

Danes sem spet srečala afganistansko družino, ki sem jo spoznala prejšnji

teden v parku: mama, oče in trije otroci, stari približno dve, pet in osem let.
Najmlajši je imel prejšnjo noč hudo vročino, mama je prosila za zdravila za
zbijanje vročine. Spijo pod mostom, že deseti dan, mi je rekla. Zadnjih nekaj
dni je precej dežja, nimajo dovolj odej. Jutri naj bi imeli »zvezo« za pot naprej,
a ta »jutri« že nekaj dni ne pride. (Beograjski park konec maja 2015, terenski
dnevnik Ele Meh)

Že poleti 2015 pa je bilo mogoče zaradi čedalje večjega števila ljudi hitreje pre-
hajati čez posamezne dele balkanske migracijske poti. Množičnost je delovala kot
pritisk na tistih delih poti, kjer je policijska represija pot upočasnjevala. S podrob-
nim vpogledom bi lahko identificirali veliko dogodkov, kjer je konfrontacija migra-
cijskega nadzorovanja in množičnosti migrantske prisotnosti pripeljala do mikro
zmag zadnjih. Kot paradigmatičen primer bi lahko navedli medijsko sorazmerno
dobro pokrite dogodke v Idomeniju na grško-makedonski meji avgusta 2015, ko
poskus zaustavitve gibanja čez mejo, tudi z uporabo nasilja in solzivca nad otroki
in družinami, ni uspel in so migranti dosegli prehodnost te meje.4 Drugi primer
so gotovo dogodki na budimpeški železniški postaji Keleti, kjer je bilo v »dolgem
poletju migracij« (Kasparek in Speer, 2015) čedalje več ljudi imobiliziranih na žele-
zniški postaji: čeprav so za pot proti Avstriji kupili vozovnico, jih je policija zato, ker
niso imeli dokumentov, sistematično odstranjevala z vlakov. Ko je položaj postal
nevzdržen, so se ljudje na postaji Keleti uprli čakanju in imobilnosti, v katero so bili
potisnjeni. Samoorganizirana skupina se je peš odpravila na t. i. march of hope, po

3 
Po statistikah poročila agencije Frontex je bilo v prvem trimesečju pri »ilegalnem prehodu meje«
zunaj legalnega mejnega prehoda v državah na t. i. zahodnem Balkanu dokumentiranih 5381 oseb,
v drugem trimesečju 21.881, v tretjem trimesečju (ko je bil koridor že odprt) 98.209 oseb in v četr-
tem (ko je bil koridor odprt ves čas) pa 408.021 (Frontex, 2016: 13).
4 
Potem ko so ljudi na poti več dni zadrževali na nikogaršnjem ozemlju pred Gevgelijo (Makedo-
nija), brez dostopa do hrane in zavetja, so ljudje pritisnili na policijsko zastraženo mejo. Policija je
uporabila solzivec in gumijevke ter povzročila prerivanje, v katerem so bile ločene nekatere družine.
Prehod meje je po teh nasilnih dogodkih napredoval sprva zelo počasi, dokler niso makedonske ob-
lasti vzpostavile hitrejšega prehoda (za nekaj novinarskih poročil glej Bytici, 2015; Bytici, Behrakis in
Grugulovič, 2015; Videmšek, 2015). Skoraj sočasno (26. avgusta 2015) so v Avstriji našli tovornjak s
trupli 71 ljudi, ki so želeli priti v Evropo (Guardian, 2015). Trupla v Avstriji so bila očiten dokaz za mo-
rilskost evropske migracijske politike. Četudi so vrhovi EU poskušali gonjo in pozornost preusmeriti
na tihotapce, so morda umorjena telesa v osrčju Evrope vplivala na odprtje koridorja za žive ljudi.

26
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 26 07/08/16 11:41

 avtocesti proti Avstriji. To dejanje je prisililo oblasti, da so končno organizirale avto-
busni prevoz iz Budimpešte do avstrijske meje, mobiliziralo pa je tudi solidarnost
tistih državljanov, ki so bili pripravljeni tvegati kriminalizacijo pomoči in ponudili
prevoz ljudem iz Keletija v osebnih avtomobilih (Kallius in dr., 2016).

Druga faza: vzpostavitev koridorja

Prvi preboj – vzpostavitev koridorja čez Hrvaško
Petnajstega septembra 2015 so madžarske oblasti oziroma njihov represivni
aparat dejansko zaprle madžarsko mejo s Srbijo z visoko in z rezalno žico obda-
no ograjo. To je sprožilo takojšnje nekajdnevne proteste pred ograjo (No Border
Serbia, 2015). Te proteste je podprlo relativno majhno število samoorganiziranih
prostovoljcev in aktivistk.
Zaprtje meje z Madžarsko je povzročilo preusmeritev migracijske poti proti
Hrvaški. Del hrvaške javnosti se je odzval s pobudami dobrodošlice, a kljub temu
ljudi na poti oblasti niso spustile na Hrvaško brez pritiska na mejo. Od hrvaško-
-srbske meje (Šid/Tovarnik) so hrvaške oblasti organizirale transport naprej do
Slovenije. Na mejnih prehodih so bile mednarodne organizacije prisotne le pro
forma, medtem ko se je skozi delovanje takrat vzpostavila pobuda Are you Syrious,
ki so se ji pridružili mednarodni samoorganizirani prostovoljci.
Osemnajstega septembra so ljudi z vlakom ali avtobusom pripeljali do mejnih
prehodov s Slovenijo, na prehoda Rigonce in Obrežje in na železniško postajo
Dobova, kjer so bili soočeni z zaprtim mejnim prehodom in policijsko blokado na
slovenski strani meje. V prvih dneh so policisti čez mejo spuščali le zelo majhno
število ljudi. Ker so ljudje potovali relativno hitro čez Hrvaško, se je njihovo število
pred slovensko mejo povečevalo, razmere so bile zelo slabe, ljudje so se začeli
samoorganizirati in protestirati.
Omejevanje števila ljudi, ki jim je policija »dovolila« prečkati mejo, dobro opiše-
jo sporočila z mejnega prehoda Rigonce. Urška Martun je od tam v SMS sporočilih
poročala: »Skupina je ravno prečkala del reke čez brzice, na drugi strani stoji 15
policistov z rokavicami. Gledajo, en poln kombi so že odpeljali. Čez peljejo fantka
na invalidskem vozičku, rekli so: samo njega še.« (Martun, 2015: 250–251) Prav
tako opisuje vzdušje ob čakanju, optimizem, da meja ne more biti večno zaprta:

S skupino 20–30 beguncev se vračamo na prehod Rigonce. Robokopi se ob

odhodu smejijo, očitno jih situacija zabava. Oklep brez avtonomije. Na drugi
strani je nasprotno, energija je dobra. Moški ob odhodu zakliče robokopom:
BYE, WE WILL COME TOMORROW, AFTER TOMORROW! V skupini so ljudje iz
Sirije, Iraka, Pakistana, Kurdi, Afganistana, Irana, šest otrok, mlajših od deset
let, dojenček v vozičku. Zakaj jih ne spustijo naprej? Na meji jih pričakajo v
polni opravi. Čigava varnost je zares ogrožena??? Ne vemo, kam jih odpeljejo
s kombiji. (ibid.: 251)

27
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 27 07/08/16 11:41

 Prvi protesti na hrvaško-slovenski meji na mejnem prehodu Harmica-Rigonce
so se zgodili 18. septembra 2015 po tem, ko se je na tem mejnem prehodu zara-
di policijske blokade, ki je preprečevala prehod meje, zbralo več kot tisoč ljudi.
Protesti na nikogaršnjem ozemlju so trajali do noči, policija je uporabila tudi solzi-
vec. Šele naslednji dan popoldne so avtobusi začeli zelo počasi voziti ljudi najprej
na registracijo v Brežice in potem do avstrijske meje. Čeprav je protest sprožil
počasno spuščanje ljudi čez prehoda Rigonce in Obrežje, so nekateri (predvsem
samski moški, saj so prednost imele vedno družine) čakali na mejnem prehodu
Obrežje tudi po več dni. Ponoči 20. septembra je prišlo do samoorganiziranega
protesta z zaporo avtoceste na tem mejnem prehodu.
V teh prvih dveh dneh aktivistom ni bil preprečen dostop do ljudi, naslednji
dan so se jim pridružile tudi različne organizacije, npr. Adra in hrvaške nevladne
organizacije. Civilne zaščite, Rdečega križa in UNHCR v prvih dneh, tako kot na
Hrvaškem,5 tudi tukaj ni bilo. Slovensko notranje ministrstvo je vztrajalo, da bo
sprejelo le 2500 oseb na dan, od realnih 5000 in več, kot jih je vsak dan prehajalo
čez Hrvaško, kar je povzročilo, da so prve dni hrvaške oblasti puščale ljudi pred
mejo na različnih nepredvidenih lokacijah (glej Škrlec, 2015).
Dokler je bilo mogoče, se je državno organiziran transport s Hrvaškega preus-
merjal čez zahodni del Madžarske. Uradni mejni prehod Botovo-Zakany je bil zaprt,
vendar so nekaj sto metrov od uradnega prehoda pustili odprtino med dvema
krakoma na novo zgrajene rezilne ograje, do katere so policisti pospremili ljudi
in jih napotili proti vlakom, ki so čakali na madžarski strani, s katerimi so jih nato
odpeljali v zbirni center pri meji z Avstrijo. »Spet skozi gozd in blato so morali peš
čez mejo. Podajanje vode in oblek je bilo mogoče le takoj po izstopu z vlaka ali že
na vlaku na madžarski strani. (...) ob cesti imamo refugee welcome market s hrano,
vodo in oblačili. Še čakamo vlak, upam, da nas policija ne odstrani.« (Martun, 2015:
265)

Drugi preboj – vzpostavitev koridorja čez

Slovenijo
Ko se je tudi meja med Hrvaško in Madžarsko dokončno zaprla z rezalno žico,
se je vzpostavil koridor čez Slovenijo. Država je mobilizirala policijo in vojsko.
Sredinska vlada je delovala po načelih desne politične usmeritve pri sprejemanju
dopolnila o posebnih pooblastilih vojske (glej npr. Dervarič, 2015).
V Sloveniji je bilo od začetka tega drugega preboja gibanja migrantk in migran-
tov jasno, da ima nadzor prednost celo pred humanitarno oskrbo (glej videa
Komunal.org, 2015 in Concentration Camp in Slovenia (Dobova, 2015)). Vsakih

5 
Ob vsakem novem preboju je trajalo dlje časa, tudi po več tednov, da so začele delovati velike
mednarodne humanitarne organizacije, medtem ko so prostovoljci in manjše lokalne in mednaro-
dne organizacije pred tem same priskrbele najnujnejše stvari (glej npr. video na YouTube, 2015).

28
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 28 07/08/16 11:41

 nekaj ur je prispela skupina okrog tisoč ljudi, ki so jih po več ur, tudi ponoči, zadr-
ževali na travniku v Rigoncah. Nobena uradna organizacija ni tam delila ničesar.
Samoorganizirane aktivistke in aktivisti so imeli dostop do ljudi le občasno, kar je
bilo odvisno od uspešnosti pogajanj s šefom policijske izmene.

Vlak ustavi eno postajo pred Harmico na hrvaški stani meje, ljudi usmerja
policija, gredo peš dva kilometra do slovenske meje, ki jo prečkajo čez mosti-
ček. Med reko Sotlo in strnišči njiv so po nekaj sto metrih soočeni s polkrogom
oklepnih vozil, vojaki in policisti v popolni bojni opravi. Na travniku ni ničesar.
[…] Po mučnih pogajanjih z vodjo izmene policije dovolijo razdeljevanje juhe,
ki jo je pripravila ekipa No border kitchen. Razdelimo nekaj odej, jaken in
čevljev. […] Dogovorimo se, da bolne in oslabele vozimo v Brežice. […] Zaradi
mraza ljudje kurijo plastične odpadke, ki širijo toksičen dim. […] Po večurnem
čakanju gremo končno na pot. Ne vemo, kam in kako daleč. Nesem dveletno
deklico. Pozno ponoči je in otroci, ki morajo hoditi, ker imajo starši v rokah
mlajše otroke, jokajo. Robokopi priganjajo. Po več kot štirih urah hoje po
cesti, čez njive in po nasipu prispemo v Brežice. V še hujši pekel. Ljudje so
zaprti v prvi del kampa pred policijsko postajo, kjer so tako nagneteni, da niti
sesti ne morejo, ne vem, kam gredo na stranišče, ne dobijo ničesar, dokler
niso po večurnem čakanju registrirani. […] V Brežicah Rdeči križ kljub polnim
skladiščem noče deliti odej, niti vode, češ da se bodo ljudje prerivali in da ni
varno. Juhe, ki jo prinese samoorganizirana skupina, ne dovolijo deliti, češ da
je ni dovolj za vse. Nekaj mednarodnih prostovoljcev si izbori, da lahko nosijo
vodo, ki jo zunaj nalivajo v plastenke. (iz poročil Protirasistične fronte brez
meja med 20. in 29. oktobrom 2015)

Sčasoma se je oskrba nekoliko izboljšala, v Dobovi in na Šentilju so postavili

velike ogrevane šotore ter organizirali vsaj redno delitev hrane in dostop do
zdravnikov. Medtem ko so na začetku vzpostavljanja koridorja državne oblasti v
Sloveniji in na Hrvaškem dovoljevale prisotnost samoorganiziranih prostovoljcev
in aktivistk, so jih potem sistematično izključili. Humanitarna oskrba je bila povsem
monopolizirana, prevzele so jo humanitarne organizacije pod poveljstvom Civilne
zaščite, ki ji je za to podelila mandat država. Civilna zaščita je bila koordinatorka
Rdečega križa, Slovenske filantropije, Karitasa, Adre, UNHCR in drugih mednaro-
dnih organizacij. Prostovoljcem je bil dostop omogočen le prek teh organizacij in
pod njihovimi pogoji. Posredovanje kakršnihkoli informacij ljudem v teh taboriščih
je veljalo za skrajno nezaželeno. Opremljeni naj bi bili z maskami in rokavicami.
Humanitarizem v kontekstu nadziranja gibanja migrantov in migrantk opisuje
N'toko:

Med vožnjo domov po nočnem prostovoljenju me je zadnjič prešinilo, da

med delom s tisoči beguncev pod zastavo Rdečega križa nisem niti z enim
uspel izmenjati besede – nekaj, za kar bi se moral v normalnih razmerah še

29
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 29 07/08/16 11:41

 tako nekomunikativen človek zavestno truditi. Ves čas so nas ločevale ograje
in pendreki. Na podoben način se je te dni stotine prostovoljcev po Sloveniji
srečevalo z novimi ljudmi, ne da bi med njimi vzklilo kakšno novo prijateljstvo
ali se izmenjal kak kontakt. Na desettisoče ljudi smo nahranili, ne da bi kar-
koli izvedeli o njih – kdo so, od kod prihajajo in zakaj so tu. Vse skupaj je bolj
podobno krmljenju živali kot pa oskrbi ljudi. In tudi tujci niso o nas izvedeli
ničesar – videli so le blede uniformirane robote v maskah in rokavicah, ki
sestavljajo kolesje tega stroja za humanitarizem. Še tega jim nismo povedali,
da so v Sloveniji. So se pa prostovoljci hitro naučili policijskega žargona in
začeli racionalizirati, zakaj se ne smejo prepustiti čustvom in premraženi
družini prinesti odejo, ali lačnemu človeku dati jabolko več. »Red mora biti« in
»pomendrali vas bodo« sta postali najpogostejši frazi pri pogovorih v huma-
nitarnih društvih. (N'toko, 2015)

Kakor je množičnost omogočila preboje, je zaradi nadzora in omejitve giba-

nja počasna prepustnost povzročala čakanje v nemogočih razmerah. Tako so
na Šentilju ljudje ure in ure čakali na mrazu na nikogaršnji zemlji, da so prišli na
avstrijsko stran, ne da bi jim medtem kdo smel ponuditi oporo. Omejitve svobode
gibanja, nagnetenost, čakanje, zgolj najosnovnejša ali nikakršna oskrba, nedo-
stopnost stranišča in umivanja, nemožnost previjanja in hranjenja dojenčkov, se
na samem preobleči in zamenjati menstrualne vložke – z vsem tem so oblasti v
koridorju ustvarjale razmere, ki so ljudem odvzemale človeško dostojanstvo in
jih dehumanizirale. Četudi se je oskrba glede na začetno obupno stanje pozneje
nekoliko izboljšala, so bile humanitarne organizacije vključene v sistem nadzora.
Seveda so posameznice in posamezniki znotraj tega sistema v vlogi prostovoljcev
iskali »luknje« in se skušali pogajati, vendar jim je bilo onemogočeno, da bi obrnili
razmerje v priznavanje migrantk in migrantov kot oseb, ki imajo še kakšne druge
potrebe razen najosnovnejših bioloških.

Tretja faza: od selektivne prepustnosti do zaprtja

koridorja
Ta faza sicer mučnega, a precej neselektivnega prehoda je trajala zelo omejen
čas, le do 18. novembra 2015, ko se je prehod na grško-makedonski meji zaprl za
vse ljudi, razen za Sirce, Iračane in Afganistance (t. i. SIA). Preostali so bili kategori-
zirani kot »ekonomski migranti« in posledično izključeni iz evropske azilne politike,
kjer si zaščito zaslužijo le domnevno »pravi begunci«. Ta selekcija je potekala na
vseh mejah, kar je pomenilo, da je na začetku koridorja, torej v Idomeniju na make-
donsko-grški meji, ostajalo na stotine ljudi iz t. i. ne-SIA držav.
Uvrščanje ljudi v kategorijo »ekonomskih migrantov« – in s tem izključevanje iz
koridorja – se je stopnjevalo in postajalo čedalje bolj perfidno. Najprej je policija na
vsaki naslednji meji zahtevala predložitev dokumentov, ki so potrjevali registracijo
na vseh prejšnjih mejah: tako je moral človek papir, ki ga je dobil v Grčiji, pokazati

30
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 30 07/08/16 11:41

 na vsaki naslednji meji, včasih pridobiti zanj žig in ga nositi s seboj vse do avstrij-
ske meje. Kdor je papir izgubil, mu je grozila »izključitev« iz koridorja in vračanje v
prejšnjo državo, tam pa negotovost in pridržanje.
Pozneje pa je policija na hrvaško-slovenski in slovensko-avstrijski meji upo-
rabljala skrajno nelegitimne vprašalnike, katerih cilj je bil izločiti čim več ljudi.
Zavajajočih vprašanj je bilo več; kot primer lahko navedeva vprašanje o razlogih za
vstop v EU, na katero je bilo mogočih pet odgovorov: vojna, religija, družina, študij,
delo. Kdor ni navedel razloga »vojna«, ali pa je poleg tega navedel še katero od
preostalih možnosti, je bil izločen iz koridorja, pridržan in je moral čakati na vrnitev
v prejšnjo državo na poti.
Po 18. novembru 2015 se je sekuritizacija, ki deluje tako na diskurzivni kot
na praktični ravni, stopnjevala. To se je kazalo po eni strani s širjenjem strahu in
predstavljanjem položaja kot nekako »nevarnega« za ozemlje, blaginjo, kulturo
in zdravje »Evrope«. Skrivni, polskrivni in javni sestanki najvišjih vrhov oblasti in
represivnega aparata so intenzivno pripomogli k tem občutkom ogroženosti,
hkrati pa so na teh sestankih iskali konsenze glede naslednjih korakov v smeri zapi-
ranja koridorja (Evropska komisija, 2015a; 2015b). Medtem ko je Orbanova poteza
postavljanja ograje še poleti 2015 delovala povsem nesprejemljivo, je postavljanje
rezilnih ograj – tako imenovanih tehničnih ovir – kmalu postalo splošna strategija
političnih vrhov.
Dokončno zaprtje koridorja je napovedala nadaljnja izključitev: od 21. februarja
2016 tudi Afganistancem ni bilo dovoljeno nadaljevati poti (glej Guardian, 2016),
pridruženi so bili drugim Nesircem in Neiračanom, ki so obtičali v Grčiji. Koridor se
je zaprl le dobra dva tedna po tem: od 8. marca 2016 je balkanska migracijska pot
ilegalizirana kot pred vzpostavitvijo koridorja.

Četrta faza: po koridorju

Zaprtju koridorja so sledili protesti v Idomeniju, kakor tudi val solidarnostnih
protestov po EU. Ker je bila pot ilegalizirana, je postala dražja in nevarnejša, kar
pomeni, da čedalje več ljudi – predvsem finančno obubožani, ženske, družine6 in
otroci – ostaja v Grčiji, v katastrofalnih razmerah, v na novo vzniklih taboriščih.
Trend eksternalizacije, ki je prisoten v evropski migracijski politiki v zadnjih dese-
tletjih (glej Migreurop, 2011; Andersson, 2014; Stojić Mitrović, 2012), poskuša
Evropska unija znova uveljavljati v dogovoru s Turčijo, podpisanim 18. marca 2016.

6 
Družina lahko pomeni tudi očete z otroki, matere z otroki ali brate in sestre, za katere je po-
membno, da ostanejo skupaj.

31
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 31 07/08/16 11:41

 Kako misliti koridor skozi spremembe v EU
migracijski politiki?
Dogodki zadnjega leta – odprtje, vzpostavitev in končno zaprtje koridorja – v
več pogledih pomenijo precedens. Nikoli ni po balkanski migracijski poti potovalo
toliko ljudi v tako kratkem času, nikoli se o težkem položaju na tej poti ni toliko
govorilo, nikoli položaj ljudi na poti v teh krajih ni bil osrednja medijska zgodba
več tednov, nikoli se ni na to območje zlivalo toliko sredstev nevladnih organizacij,
prostovoljcev in prostovoljk ter samoorganiziranih skupin.
Sprememba, na katero želiva posebej opozoriti, je, da so se medijsko poroča-
nje, na novo vznikle aktivnosti nevladnih organizacij ter podpora prostovoljskih in
solidarnostnih skupin osredotočali na trpljenje in humanitarne potrebe ljudi na poti.
To je po eni strani povsem razumljivo: na desetine, oziroma stotine, tisoče ljudi je
na tej poti ostajalo lačnih, premraženih, neumitih, brez dostopa do stranišč, kaj
šele do zdravnika. Najosnovnejše potrebe človeških teles so ostajale povsem neza-
dovoljene in to gotovo pojasni, zakaj taka osredotočenost na trpljenje.
Vendar pa je zanimivo, da se je na trpljenju zasnovala diskurzivna produkcija
»humanitarne krize«, ki je predstavljala nastali položaj kot posledico skorajda
naravnega pojava ali katastrofe – in s tem pogosto prikrila dejstvo, da so za prak-
tično ustvarjanje humanitarnih razmer odgovorne ravno države na poti, njihove
oblasti, vojske in policije. Te so soustvarjale naravo koridorja: razmere, v katerih se
je potovalo po koridorju. Omejevanje svobode gibanja, zapiranje ljudi v premajhne
in ograjene prostore, tlačenje na prepolne vlake in avtobuse, prisilno čakanje,
pogosto brez strehe nad glavo in v mrazu, na dolge administrativne postopke
registracije in evidentiranja,7 omejevanje dostopa prostovoljcem in prostovoljkam,
samoograniziranim aktivistom in aktivistkam, omejevanje dostopa do sanitarij in
zdravnika, ločevanje družin in prijateljev, zapiranje mej in selektivna prepustnost
– vse to so bile prakse, ki so ustvarjale humanitarno izredno stanje in povzročale
trpljenje ljudi.
Poleg tega pa osredotočenost na trpljenje in njegovo naturalizacijo prikrije še
druge pomembne vidike tega, kar se je v zadnjem letu zgodilo. Kot je bilo omenje-
no, je pot po balkanski migracijski poti pred njeno vzpostavitvijo večinoma trajala

7 
Primer poročila aktivistov iz Preševa na makedonsko-srbski meji: »V Preševu smo dva dni. Raz-
mere so obupne. Veliko stvari je potrebnih. Prihaja na tisoče ljudi, ki morajo čakati od 13 ur do dva
dni na nenehnem dežju. Otroci in drugi so resno podhlajeni, njihove roke so bele od mraza. Tukaj
je samo eden, morda dva zdravnika. Ženska je izgubila nerojenega otroka, otroke so našli same v
poplavljenih šotorih. Policija igra svojo igro s pendreki, splošna (zdravstvena) oskrba je slaba. Nujno
potrebujemo pomoč, potrebujemo ljudi in vse potrebščine. Številni prostovoljci so se morali danes
zvečer vrniti domov. Nenehno kuhamo toplo hrano, vendar je zelo težko ljudi obenem pomirjati,
greti in oskrbovati s hrano! (…) Včeraj zvečer je vse poplavilo, stali smo v umazani vodi, polni smeti
do kolen. Ljudje so mokri, premraženi in utrujeni. Če zapustijo čakalno vrsto, se morajo potem spet
postaviti na njen konec. Na koncu čakalne vrste najbolj iščejo zdravniško pomoč! Tukaj skorajda ni
nobenih medijev!« (SOS konvoi, 2015)

32
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 32 07/08/16 11:41

 veliko dlje, bila je dražja, nevarnejša in smrtonosna. Trpljenje – sicer relativno
manjšega števila ljudi – je obstajalo že pred vzpostavitvijo koridorja, a je bilo skoraj
povsem potisnjeno v nevidnost, o njem so še lokalni mediji redko poročali, kaj šele,
da bi bila glede njega zaskrbljena širša mednarodna javnost. Vzpostavitev koridorja
je vendarle pomenila velik napredek v položaju ljudi na poti glede na prejšnje sta-
nje – kakršna koli je že bila narava ali izvedba koridorja.
Osredotočenost na trpljenje ljudi je neizogibna in kritika dinamike koridorja
seveda nujna, a bistveno je tudi, da ta kritika ne zakrije dejstva, da je sama vzpo-
stavitev koridorja vendarle pomembna zmaga gibanja migrantk in migrantov v EU.
Migrantov in migrantk je bilo preveč, da bi jih bilo mogoče še naprej ilegalizirati;
bili so preglasni in preveč vidni, da bi jih lahko potisnili v nevidnost in zaustavili na
mejah »trdnjave Evrope«.
»Ilegalizacija« (De Genova, 2002) je verjetno eden najpomembnejših pojmov
za razumevanje dinamike evropske migracijske politike v zadnjih nekaj desetle-
tjih. Ravno zato, ker je dobršen del svetovne populacije (vsi nižji in srednji razredi
večine azijskih, afriških in latinskoameriških držav) izključen iz možnosti legalnega
potovanja v EU, ljudem ne preostane drugega, kot da potujejo »ilegalno«. Na bal-
kanski migracijski poti je to pomenilo pešačenje čez t. i. zelene meje, ure in ure
izgubljanja po gozdovih, sledenje železniškim tirom, po katerih je lahko kadarkoli
pridrvel vlak, ali pa skrivanje v majhnih pregrajenih delih tovornjakov, kombijev ali
avtomobilov.
Ravno zato je dejstvo, da med 15. septembrom in 18. novembrom 2015 (za
državljane SIA pa še dlje) prehod meja po koridorju na balkanski poti v EU ni bil
»ilegaliziran«, pomenilo precendens brez primere. Prehod meja je potekal večino-
ma na uradnih mejnih prehodih (ali ob njih) in je bil pod nadzorom vojske, policije,
humanitarnih in nevladnih organizacij dokumentiran in jasno evidentiran, vendar
pa ni bil na isti način ilegaliziran.8
Čeprav prehod ni bil ilegaliziran, je obstajala nenehna težnja k totalnemu nad-
zoru tega prehoda, ki jo lahko vidimo v obsedenosti z dokumentiranjem, štetjem,
kvantifikacijo ljudi, raznimi vprašalniki, pozneje tudi odvzemom prstnih odtisov.
Težnja po nadzoru – bolj kot pa po popolnem zapiranju in restrikciji – je glavna
značilnost mejnega režima. Kot pišeta Tsianos in Karakayali (2010: 374), so meje
»liminalne porokratične institucije«. Ne morejo zares ustaviti gibanja ljudi na poti,
lahko pa so bolj ali manj porozne in z vedno novimi tehnološkimi sredstvi upo-
časnjujejo gibanje, ga otežujejo in naredijo bolj nevarnega. Kar se zdi bistveno

8 
Ko rečeva, da prehod ni bil ilegaliziran, seveda ne misliva, da je bil »legalen« v smislu, da se je
spremenila zakonodaja, da bi se odpravili nacionalni Zakoni o tujcih in drugi zakonski dispozitivi
produkcije ilegalnosti (De Genova, 2002) – najverjetneje bi v obstoječem pravnem redu, ki se v času
koridorja ni spremenil, prehod skoraj milijona in pol ljudi v nekaj mesecih lahko še vedno označili
kot »ilegalnega«. Vendar pa se najina poanta nanaša na prakso ilegalnega prehoda, kot je opisana
zgoraj, in ne zakonske podrobnosti. Zato tudi piševa, da prehod mej »ni bil ilegaliziran« in ne, da je
bil legalen.

33
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 33 07/08/16 11:41

 poudariti, je to, da se nadzor v koridorju ni odražal v odkriti ilegalizaciji in popolni
represiji, ampak je bil zavit v masko humanitarizma.
Dinamiko humanitarizacije nadzora je uporabno osvetliti in razumeti iz per-
spektive avtonomije migracij, ki »poskuša razumeti migracije ne le kot odgovor
na politične in družbene nujnosti, ampak kot konstitutivno silo v oblikovanju
političnega telesa (polity) in družbenega življenja« (Papadopoulos in Tsianos, 2013:
184). Pri tem je pomemben predvsem vidik »zavračanja primarnosti nadzora […] v
prid primarnosti migracijskih praks« (Tsianos in Karakayali, 2010: 375). Tako lahko
migracijski nadzor razumemo kot odgovor na avtonomno migrantsko gibanje (in
ne obratno) ter razložimo stopnjevanje kontrole in diverzifikacijo bojev proti njej v
smislu stalne napetosti med represijo in uporom: vsak naslednji represivni korak
poskusa oblasti, da omejijo in nadzorujejo gibanje ljudi, se izrazi v vedno novih tak-
tikah upora, ki jih potem oblast zopet poskuša zatreti, in cikel upora in represije se
nadaljuje. Tako bi humanitarizacijo v koridorju lahko razumeli kot poskus oblasti,
da bi vendarle ohranila nadzor nad gibanjem migrantov in migrantk. Prej so tak
nadzor lahko izvajali z odprto ilegalizacijo, ki je ljudi potisnila na margine, kjer jih
je bilo s policijsko represijo in nasiljem mogoče (delno) zaustaviti, upočasniti in
nadzirati. Na koncu prve polovice leta 2015 pa je gibanje migrantov in migrantk
postalo preveč množično, da bi ga bilo mogoče še naprej utišati le z nasiljem.
Simptomatični dogodki na grško-makedonski meji v Idomeniju, ko sta vojska in
policija z uporabo solzivca in na ogorčenje braniteljev evropskih liberalnih vrednot
zaman skušali ustaviti gibanje ljudi, so primer tovrstne zmage ljudi nad represiv-
nimi mehanizmi države. Če je država hotela znova prevzeti nadzor, se je to moralo
zgoditi pod pogoji, ki si jih je priborilo gibanje migrantov in migrantk: pot in meje
so se morale odpreti. Če je država hotela imeti nadzor nad migrantskim gibanjem,
je morala to narediti z monopolizacijo humanitarnega zadovoljevanja potreb ljudi
na poti.
Primerov dinamike sosledja nadzora, upora, zmage in ponovne vzpostavitve
nadzora skozi humanitarizem lahko opazimo na več delih koridorja in gotovo bi
vsak od prostovoljcev ali prostovoljk, ki so preživeli nekaj časa ob mejah, lahko
navedel kakšen mikro primer te dinamike. Morda bi poskusno lahko tudi celoten
koridor razlagali skozi to isto dinamiko. Za zdaj naj omeniva le že zgoraj opisane
dogodke na hrvaško-slovenski meji kot še en primer te dinamike. Rahla ponovitev
naj nama bo oproščena, ker je njen namen jasnejša predstavitev dinamike nape-
tosti med uporom in nadzorom.
Ko so ljudje na poti po vzpostavitvi koridorja čez Hrvaško po 16. septembru
2015 (M. Č. in dr., 2015) prispeli na hrvaško-slovensko mejo, so se znašli pred robo-
kopi v polni opravi in vojsko s tanki. Prvo noč so policisti med glasnimi protesti še
spuščali solzivec. Potem so vendarle pod pritiskom protestov popustili in postalo
je jasno, da bodo morali začeti spuščati ljudi čez mejo, že samo zato, da pomirijo
čedalje bolj jezno in izčrpano množico, ki je z novimi prihodi postajala vedno večja.
Podobno se je zgodilo ob blokadi avtoceste na nikogaršnji zemlji na mejnem pre-

34
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 34 07/08/16 11:41

 hodu Obrežje 20. septembra 2015. Ljudem, ki so tam čakali že dneve, je policija
najprej zagotavljala, da hitrejši prehod ni mogoč, a ko so s samoorganiziranimi
protesti za več ur ustavili promet na enem glavnih avtocestnih mejnih prehodov,
je policija zagotovila dovolj avtobusov za prav vse. Med pogajanjem pa so zahteva-
li, da se »protestniki« postavijo v vrsto eden po eden in hodijo proti avtobusu po
seznamu, ki so ga morali vnaprej predložiti. Tako je protest ponovno prisilil oblasti,
da so odprle meje, a so si le-te zagotovile nadzor pri izvedbi tega odprtja.
Čeprav je napetost represija-upor lahko malce shematska pri interpretiranju
dogodkov, se nama vendarle zdi, da poudari neke ključne elemente, ki v domi-
nantnih diskurzih pogosto umanjkajo. V dominantnih načinih konceptualizacije
migracij in migrantov se perspektiva sekuritarnih diskurzov in praks pogosto
predstavlja kot temeljno drugačna od perspektive humanitarnih diskurzov in praks.
Refleksija, ki sva jo podali zgoraj, pa razume sekuritaristično in humanitaristično
perspektivo kot dve plati istega kovanca nadzora: ko ta ne uspe s sekuritizacijo in
represijo, jo poskušajo izvajati prek humanitarnega discipliniranja.
Ta perspektiva pojasni tudi dinamiko ponovnega zapiranja koridorja. Že od
samega začetka je bilo najverjetneje vsem jasno (tako ljudem na poti, ki so nama
pogosto govorili o tem, da so »hitro« hoteli pripeljati še svojo družino in bližnje,
dokler je »pot še odprta«, kot tudi odločevalskim elitam), da je koridor odprt le
začasno. Jasno pa je bilo tudi, da ga bo težko zapreti: ko je pot enkrat odprta in
zmaga dosežena, je potrebna velika mera represije, da se jo lahko spet zapre.
Tudi zato je bil nadzor prek humanitarizacije dobra podlaga za ponovno zapiranje
koridorja: ko je bil humanitarni nadzor vzpostavljen, gibanje disciplinirano, je bilo
mogoče začeti selekcijo in postopno izločevanje, do dokončnega zaprtja.
Zaprtje koridorja ima krute posledice za ljudi na poti, saj znova vzpostavlja ile-
galizacijo in prejšnji status quo represije nad migranti – z novimi poskusi eksterna-
lizacije migracijske politike na Turčijo. Vendar pa je pomembno poudariti – spet v
duhu avtonomije migracij –, da kljub temu, da je v medijih »begunska kriza« pred-
stavljena kot končana, problem »rešen« in prenesen na Grčijo in Turčijo, gibanje
migrantov in migrantk še vedno obstaja in se bo nadaljevalo. Čeprav je pot spet
draga in nevarna, se je veliko ljudi loti in se na njej organizira, išče luknje v ograji
in sistemu in izumlja nove načine potovanja. Gibanja nič ne more ustaviti in priča-
kujemo lahko nove vale upora, pobega (Mezzadra, 2004) in boja. Veliko teh malih
uporov bo morda nevidnih, utišanih in potisnjenih na margino – morda pa nas v
kratkem čakajo ponovna množična gibanja proti trdnjavi Evropi.

35
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 35 07/08/16 11:41

 Kako misliti dogodke zadnjega leta skozi koncept
globalnega apartheida?
V tem delu bova poskušali osvetliti dogodke, diskurze in prakse – posebno v
Sloveniji – v zadnjem letu na balkanski migracijski poti v širšem kontekstu skozi
koncept globalnega apartheida, se pravi skozi perspektivo neokolonialnega polo-
žaja v neoliberalnem kapitalizmu.
Koncept globalnega apartheida je nedavno uporabil in naprej razvil Ghassan
Hage (2016) v svojem članku Stanje obleganosti: umirajoči udomačitveni kolonializem
(Etât de Siège: a dying domesticating colonialism?). Po Hageu je za globalni apartheid
ključen odnos do mej, katerih funkcija je predvsem nadzorovanje gibanja iz nek-
danjih kolonij (oziroma današnjih neokolonialnih ozemelj) na Zahod. Globalni
apartheid definira kot »(…) institucionalizacijo dveh realnosti, ki jih strukturirata
rasa in razred v istem prostoru« (Hage, 2016: 6). Ta prostor danes presega okvir
nacionalne države, ker (neo)kolonialni ustroj deli ves svet na dve realnosti, v katerih
je dostop do infrastrukturnih in socialnih blaginj neenak. Poleg meja nacionalnih
držav obstaja še ena vrsta meje, in sicer rasno zaznamovana razredna meja (raci-
alised class border) (Hage, 2016: 7). Omenjeni realnosti sta neposredno povezani z
dvema nasprotnima izkušnjama mobilnosti: medtem ko je za Zahodnjake srednjih
in višjih družbenih razredov svet videti odprt in skoraj brezmejen, je za delavski
razred t. i. tretjega sveta prečkanje meja ovirano z zapletenimi birokratskimi
postopki, militariziranim nadzorom in ilegalizacijo. Zelo ilustrativen je Hageov sta-
vek: »Nekateri vandrajo po svetu kot gospodarji, drugi kot sužnji.« (Hage, 2016: 7)
Že Étienne Balibar (2001: 150) in Silvia Federici (Federici, 2004; 2013) sta ugo-
tovila, da je globalni apartheid povezan s primitivno akumulacijo kapitala. Ker ta
ni stvar preteklosti, ampak se vedno znova vrača, je ciklična in je konstitutiven in
neizogiben del kapitalizma v vseh obdobjih, tudi v sedanjosti, Hage sklene, da jo
bo imenoval brez konotacij preteklosti divja akumulacija kapitala (Hage, 2016:
5). Ena temeljnih značilnosti kapitalizma, tudi v njegovi sodobni neoliberalni fazi,
je, da ga poganja maksimiranje dobička, za katerega mora vedno znova izvajati
divjo akumulacijo kapitala. Ta poteka na ozemljih, ki so rekolonizirana, in vključuje
nasilje, podpihovanje konflikta, genocidno ravnanje in plenjenje. Ker so zahodne
države globoko vpletene v tovrstno neokolonialno ekstrakcijo surovin in izkorišča-
nje, je težko obdržati vsaj navidezno identiteto Evropske unije kot tiste, ki varuje
demokracijo in pravice ljudi. Ta napetost oziroma paradoks pride še zlasti očitno
do izraza in postane viden, ko migrantke in migranti pridejo v Evropo. Odšli so
namreč iz dežel, ki jih je opustošila prav ta divja akumulacija kapitala in njene tak-
tike podpihovanja obstoječih konfliktov. Po drugi strani se v Evropo prebijejo prav
v želji, da bi dosegli države, v katerih bodo prepoznali in spoštovali njihove pravice,

36
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 36 07/08/16 11:41

 in v želji, da bi bili vključeni v dobrobiti infrastrukture in socialne države.9
V kontekstu koridorja se je ta paradoks izražal in skušal rešiti s kompatibil-
nostjo varnostnega diskurza in humanitarizma, o kateri sva že govorili iz nekoliko
druge perspektive. Ta dvojna logika represije in skrbi za ljudi je bila prisotna že
v diskurzu in izvedbi »civilizacijskih poslanstev« v času klasičnega kolonializma.
Takrat so kolonialne države represijo opravičevale s tem, da je dobra za kolonizira-
na ljudstva, ker naj bi prinašala pridobitve civilizacije. Hage dodaja relevantnejšo
primerjavo, in sicer idejo in občutek état de siège, stanja obleganosti, ki je značilen
za kolonialne naseljence in je postal globaliziran. Družbe kolonialnih naseljencev,
kot je npr. Izrael, se ves čas počutijo ogrožene zaradi »neciviliziranih barbarov«,
ki jih obdajajo, medtem ko dejansko, v praksi, z nasiljem oni sami zatirajo lokalno
prebivalstvo. Da bi utemeljili nasilje teh, ki se imajo za civilizirane, se sklicujejo na
obrambo pred obleganjem barbarskih drugih (Hage, 2016: 1–5).
Prav tak občutek obleganosti je opaziti tudi v času, ko je migrantsko gibanje
postalo bolj množično in vidno. Ljudje na poti so konstruirani kot nevarni musli-
manski drugi, ki naj bi ogrozili kulturne vrednote, delovna mesta, socialno blagi-
njo in zdravje »avtohtonih narodov«. Kljub konstrukciji nevarne drugačnosti pa je
postalo človeško trpljenje preveč vidno, da bi ga bilo mogoče zanikati, saj to ne bi
bilo v skladu z idejo evropskih vrednot o univerzalnosti človekovih pravic. Zato se
je represija preoblikovala v nadzor z omejitvijo gibanja, registracijo in selektivno
prepustnostjo, medtem ko naj bi za človeški del poskrbela humanitarna dejanja.
Solidarnostna samoorganizirana dejanja so kmalu postala nezaželena pri oblasti,
ki je humanitarizem vključila v sistem nadzora v koridorju. Kot sva pokazali že
v prvem in drugem delu tega prispevka, je bila ena od značilnosti koridorja v
Sloveniji in na Hrvaškem, da je ob varnostnem diskurzu in očitni vojaški in policijski
prisotnosti humanitarni vidik soočanja z ljudmi na poti postal del nadzora in zapi-
ranja ljudi v koridor. Nekatere nevladne organizacije in prostovoljci so celo usvojili
diskurz nevarnosti in nadzora kot nečesa nujnega za razdeljevanje humanitarne
pomoči. N'toko (2015) to zelo nazorno strne v identičnih stališčih represivnih orga-
nov in nevladnih organizacij, zlitih v rekih »pomendrali nas bodo« in »red mora
biti«. Prvi rek izraža občutek ogroženosti zaradi množičnosti, »red« pa nato prinaša
rešitev. Problem tega reda je, da za represivne organe pomeni omejitev gibanja
oziroma odvzem prostosti, s humanitarnega vidika pa ljudi reducira na prejemnike
pomoči. Ljudi na poti aktivno konstruirata v tiste »druge«, ki naj bi jih bilo treba
zaradi njihove »civilizacijske« drugačnosti nadzorovati.
Tisti prostovoljci, ki so imeli dostop do stika z ljudmi na poti, so bili vpeti v

9 
Kraji, kjer poteka ekstrakcija surovin, so deležni le nasilja in okoljskega uničenja, ki spremlja
divjo akumulacijo kapitala. Kapitalizem, ki ga korporacije predstavljajo lokalnemu prebivalstvu kot
razvoj, ki naj bi ga bili deležni, jih nikoli ne doseže. Vedno so koristi, ki naj bi jih prinašala kapitali-
zem in globalizacija, drugje, v Evropi ali v ZDA, od koder znanci in sorodniki, ki jim je uspelo priti tja,
pošiljajo denar (glej npr. Ferguson, 2006; Gardner, 2012).

37
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 37 07/08/16 11:41

 sistem, da bi poskrbeli za najosnovnejše potrebe za preživetje teles migrantov in
migrantk, obenem pa jim je bilo naročeno, naj ne dajejo ljudem nikakršnih infor-
macij.10 Če se opremo na Agambena (2004), lahko, kot v podobnih primerih naredi
Fassin11 (2005: 367), rečemo, da je bila skrb namenjena golemu življenju, zoe,
medtem ko je bilo ljudem na poti odvzeto dostojanstvo političnih subjektov, bios.
To je preživelo zgolj v vztrajni želji po nadaljevanju poti do izbranega cilja (Nemčije,
Švedske, Nizozemske).
Ljudje so bili torej zaprti v koridor, da bi »bili pod nadzorom«, medtem ko jih
je humanitarna skrb ohranjala pri življenju. Oboje skupaj je delovalo tako, da je
preprečevalo vsakdanji človeški stik z lokalnim prebivalstvom, saj ljudje na poti
niso smeli izstopiti iz koridorja. V Sloveniji in na Hrvaškem v času koridorja skoraj ni
bilo mogoče srečati ljudi zunaj tega zaprtega sistema. V Grčiji, Makedoniji in Srbiji
je bilo to mogoče, vendar je tako kot pred vzpostavitvijo koridorja obstajala gro-
žnja kriminalizacije solidarnosti.12 Onemogočanje stika in zapiranje ljudi v koridor
je nadaljevanje apartheidskega režima segregacije na »nikogaršnjem ozemlju«,
ki je bilo vzpostavljeno znotraj koridorja. Zato se je samoorganizirano solidarno
delovanje umaknilo iz tega dela koridorja; No border kitchen,13 na primer, se je
prestavila na Lesbos, kjer je bil neposreden dostop do ljudi še mogoč. Izolacija
in preprečevanje stika v koridorju, a tudi pred in po zaprtju koridorja v centrih za
tujce in odmaknjenih azilnih domovih, preprečuje oziroma otežuje, da bi se lahko
ljudje, ki so zaprosili za azil, in lokalno prebivalstvo prepoznali kot soljudje.
Zmaga gibanja migrantov in migrantk ter de facto opustitev Schengna in
dublinske uredbe14 je bila pomembna sprememba glede na prejšnje pogoje na

10 
Vendar niti ta del sistema ni povsem deloval, saj so bili pri polnih skladiščih oblek nekateri
otroci še naprej bosi.
11 
Fassin govori o navezi sočutja in zatiranja (compassion and repression, compassionate repressi-
on) (Fassin, 2005).
12 
Zakonodaja npr. v Srbiji omogoča kriminalizacijo v kombinaciji dveh zakonov: Zakon o tujcih
predpisuje, da je treba osebo brez dokumentov prijaviti policiji; Kazenski zakonik pa predvideva
kazen za tihotapljenje, ki jo lahko policija aplicira tudi na tiste, ki prenočujejo ljudi brez dokumen-
tov (Stojić Mitrović in Meh, 2014). V Grčiji je šla kriminalizacija dlje v primerih, ko so prostovoljce,
ki so reševali ljudi iz morja, dejansko kaznovali z odvzemom prostosti, tako da so jih obravnavali
kot tihotapce. Ob vzpostavitvi hot spotov je bilo nenadoma kriminalizirano in preganjano delovanje
vseh organizacij, ki so bile neodvisne od organizacije hot spotov (glej Infomobile.W2eu.net, 2015;
Malissaris, 2016). To kaže na še večjo odločnost pri nadzoru in monopolu nad humanitarizmom, ki s
čedalje višjo stopnjo represije izključuje vse, ki se ne podrejajo oblastni praksi nadzora in represije.
13 
No border kitchen je samoorganiziran kolektiv, ki ob različnih priložnosti kuha »politično juho«.
Ne gre zgolj za hrano, ampak za hrano v kontekstu, ki ima političen pomen. To je lahko v Nemčiji,
kjer pogosto kuhajo obroke iz zavržene hrane ali na Lesbosu, kjer so kuhali za migrante in migrant-
ke zunaj taborišč.
14 
Dublinska uredba določa način odločanja o tem, katera država je odgovorna za obravnavo
prošnje za azil določene osebe. Nastala je na podlagi ideje o harmonizaciji azilnih sistemov držav
članic EU in z namenom, da bi preprečevala t. i. »azilni šoping«, ko ista oseba zaprosi za azil v več dr-
žavah članicah. V praksi dublinska uredba pomeni, da lahko država EU »vrne« (z drugimi besedami:

38
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 38 07/08/16 11:41

 poti, vendar je bila le začasna. Kaj se je namreč zgodilo po dogovoru med EU in
Turčijo? Prakse nadzora, represija in preprečevanje stika z ljudmi na poti so postali
še intenzivnejši. Znova je bila vzpostavljena selektivna prepustnost že na turško-
-grški meji. Ilegalizacija ljudi na balkanski poti se ponovno uveljavlja v poskusu, da
bi uveljavili tako stanje nadzora meja kot pred t. i. begunsko krizo oziroma pred
vzpostavitvijo koridorja. Vse to znova ustvarja in krepi logiko globalnega aparthei-
da na grško-turški meji kot meji med Zahodom in preostalim delom sveta. Potem
ko se je okrepila prej omenjena diskurzivna kategorija nevarnega Muslimana,
je meja utemeljena kot branik pred »barbari«. Meja se znova uveljavlja na ravni
eksternalizacije evropske migracijske politike, kjer so ljudje odrinjeni (pushed back)
in jih vračajo v Turčijo, kamor naj bi kot »barbari« in Muslimani spadali, EU pa se s
tem navidezno znebi odgovornosti za skrb zanje. Turčija je pri tem uporabljena kot
ne-EU država, ki ji ni treba slediti istim načelom človekovih pravic kot Evropski uniji.
Če se zopet opremo na Agambena (2004), ugotovimo, da na turško-grški meji lju-
dem bios ni priznan, še več, niti zoe, golo življenje, tam ni spoštovano. Umiranje je
bilo posledica ilegalizacije in s tem nevarnega potovanja čez Egejsko morje že pred
koridorjem in med njim. Po zaprtju koridorja pa so grške oblasti izgnale tudi vse
prostovoljske organizacije, ki so reševale ljudi iz morja. Brez njih Frontex in turška
obalna straža zopet neopazno utapljata ljudi v Egejskem morju. Obenem je Turčija
zaprla mejo s Sirijo, kjer turška obmejna policija strelja na ljudi, ki hočejo mejo
neuradno prečkati. Za to situacijo, v kateri so ljudje na eni strani zaprti v državo,
kjer divja vojna, na drugi pa je pot drugam postala skrajno nevarno, je odgovorna
Evropska unija vključno s slovensko vlado, ki je bila ena prvih povzročiteljic domino
učinka zapiranja meja na balkanski poti.
Ponovno vzpostavljanje realne meje globalnega apartheida se je začelo z
obnovo selektivne prepustnosti koridorja, torej z izključitvijo vseh, ki niso Sirci,
Iračani ali Afganistanci, in pozneje tudi z izključitvijo Afganistancev. To je vodilo
v napetosti med ljudmi, čakajočimi pred mejami, in je slabilo moč migrantskega
gibanja kot ontološko političnega gibanja za enak dostop do pravic. Meje so bile
selektivno prepustne že pred vzpostavitvijo koridorja in institucije odločanja v EU
so skušale ponovno vzpostaviti prejšnje razmere, ko je manjše število ljudi nevidno
prihajalo v Evropo, kjer so postali rezervna delovna sila, disciplinirana s čakanjem v
postopkih, s statusi z omejenim dostopom do pravic ali v ilegaliziranem položaju.
Občutno večje število prihajajočih ljudi so države EU uporabile za izgovor za nadalj-
nje krčenje njihovih pravic: z zmanjševanjem obsega pravic prosilcev za azil in oseb
s statusom begunca. Globalni apartheid v Evropi je postajal še močnejši kot prej.
Eden od primerov tega so tudi že omenjeni nelegitimni vprašalniki, katerih namen

deportira) osebo v državo, kjer je ta bila pred tem in je (oziroma bi lahko) zaprosila za azil, največ-
krat, če so ji bili tam odvzeti prstni odtisi in vneseni v bazo podatkov EURODAC. Za Grčijo dublinska
uredba začasno ne velja zaradi slabih razmer za prosilce za azil. V začetni fazi koridorja dublinska
uredba de facto ni veljala, ker zaradi množičnosti niso mogli dosledno vsem vzeti prstnih odtisov.

39
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 39 07/08/16 11:41

 je bil izključiti iz možnosti dostopa do pravic čim večje število ljudi, s tem da so jih
umestili v kategorijo »ekonomskih migrantov«. Zelo podobna, le da bolj prefinjena
taktika je na delu v azilnih postopkih. Na primer v Sloveniji, kjer v intervjujih za
azilni postopek inšpektorji z vprašanji skušajo zavesti prosilca, da bi podal izjavo
o svojem pomanjkljivem ekonomskem statusu in z željo po delu, in bi ga na tej
podlagi izločiti kot ekonomskega migranta.15
Tovrstno izključevanje je del vzpostavljanja notranjega apartheida, ki ga je
Balibar (2007: 62–63, 234–235) imenoval evropski apartheid, da bi pokazal na
izključevanje migrantov, označenih kot aliens, kot na mehanizem, ki preprečuje
njihovo pravico do pravic (ibid.: 140). Balibar poudarja, da so pravice vedno veza-
ne na državljanstvo, zato ljudje, ki nimajo dostopa do državljanstva, tudi nimajo
dostopa do pravic. Če bi bil cilj Evropske unije dejansko boj za večjo demokrati-
zacijo in pravice za vse ljudi, bi morali imeti vsi ljudje na ozemlju EU tudi dostop
do državljanstva, ki seveda ni nujno vezano na državo njihovega rojstva. To vodi v
postnacionalni koncept držav EU, v katerem bi moralo biti državljanstvo – vključno
z vsemi nanj vezanimi pravicami, in ne le omejenimi statusi bivanja z omejenimi
pravicami – ponujeno vsem ljudem, živečim na ozemlju Evropske unije (Balibar,
2007: 140–142).
Ta etični princip so avtoritete EU zanikale in namesto tega uporabile občutke
strahu in obleganja, ki so jih podpihovale med lokalnim prebivalstvom. Usmerjale
so ga k idejam o omejenih virih socialne države, ki ne more priskrbeti ne socialnih
uslug ne dela večjemu številu ljudi. Tako imenovana finančna kriza v Evropi, ki že
sama po sebi pripomore k ustvarjanju nenehnega izrednega stanja in zanika že
pridobljene pravice lastnim državljanom, je bila uporabljena za povečevanje stra-
hu pred izgubo že pridobljenih pravic. Finančna kriza, v kateri so se že oblikovala
gibanja upora in definirale elite, odgovorne za krizo (Zavratnik in Kurnik, 2013: 7),
je bila prikrita z drugo krizo, z »begunsko krizo«. Izredno stanje je bilo legitimizi-
rano z »zunanjo nevarnostjo«. Tovrstno odvračanje pozornosti od odgovornosti
za finančno krizo, skupaj z aktivnim preprečevanjem medčloveškega stika in dru-
gačenjem migrantov in migrantk kot barbarskih drugih nezmožnih civiliziranosti,
zaslepljuje in preprečuje, da bi videli možnost prepoznavanja v subalternosti in
povezovanja med evropskim podrazredom prekarnega delavstva, brezposelnih
mladih in drugih migrantskih delavcev, ki so že dlje v EU, in ljudi, ki so prispeli pred
kratkim ali so na poti, v skupnem boju za skupne socialne pravice. Medtem ko je
občutek grožnje lahko realen, kot ugotavlja Hage (2016: 11), to ni grožnja lokalne-
mu podrazredu, ampak je grožnja globalnemu kapitalizmu in njegovim lokalnim
elitam. Te vsiljujejo svojo vizijo s tem, ko prepričujejo družbeni podrazred, naj jim
zaupa mandat za izključevanje drugih, češ da bodo tako preprečile boj za omeje-

15 
Potek azilnih postopkov bi zahteval posebno obravnavo: gre za taktike izključevanja na podlagi
birokratskega postopka, v katerem je prosilec, prosilka za azil obravnavan kot nekdo, ki laže in sku-
ša izkoristiti azilni sistem in mora zelo konsistentno sam dokazati nasprotno.

40
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 40 07/08/16 11:41

 ne vire socialne države. Toda strahovi pred grožnjo so v resnici njihovi strahovi,
strahovi elit. Kaj pa, če je mogoče v gibanju migrantov in migrantk videti raje našo
priložnost za povezovanje bojev evropskega podrazreda s podrazredom migrantk
in migrantov za socialne in politične pravice in proti globalnemu kapitalizmu?
Seveda bo to privedlo do sprememb, vendar to niso spremembe izgube, ampak
spremembe v prid dobrobiti novega skupnega.

Sklep
V tem prispevku sva skušali pojasniti nekatere značilnosti evropske migracijske
politike v zadnjem letu, kot se kaže skozi vzpon in padec koridorja. Koridor sva
poskušali osvetliti najprej iz perspektive avtonomije migracij, pri čemer sva zago-
varjali tezo, da je sama vzpostavitev koridorja zmaga migrantskega osvobodilnega
gibanja, njegova narava pa je zasidrana v poskusih nadzora gibanja ljudi: če ta ne
uspe prek represije, ga je treba zagotoviti prek humanitarizma. Nato sva razmiš-
ljali o vlogi koridorja in njegovega zaprtja prek afirmacije globalnega apartheida,
ki uporabi mejo za utrjevanje kategorij ljudi z različnim dostopom do pravic in
postavi koridor v kontekst globalnega kapitalizma. Onemogočanje stika na fizične
in diskurzivne načine med državljani in tistimi, ki so iz državljanstva izključeni, pre-
prečuje prepoznavanje podobnosti v novem razrednem boju.
Skozi besedilo vseskozi postaja očitno, da koridor združuje dinamiko preple-
tajočih se dvojic nasprotij. Tako koridor lahko obenem razumemo kot izraz upora
ali kot izraz represije; ugotovimo lahko, da so nekatere reči z njim postale vidne
(recimo trpljenje na poti), hkrati pa so druge ostale nevidne (morda s pretiranim
osredotočanjem na trpljenje); opazimo tudi, da sta se navidezno nasprotna diskur-
za sekuritizacije in humanitarizma podredila logiki nadzora; čeprav je omogočal
hitrejši in relativno varnejši prehod veliko ljudem, kar je omogočalo povezovanje,
je bila izvedba takšna, da je privedla do izolacije in odtujitve; prehod »ilegalizira-
nih« je postal toleriran, a ko je bil toleriran, je postal znova »ilegaliziran«; mobilnost
je bila na balkanski migracijski poti večja kot kadarkoli, a vendar so ljudje na vsaki
točki te poti ostali imobilizirani; avtonomija gibanja je dosegla velike zmage, a
hkrati je bila avtonomija posameznikov v koridorju močno okrnjena, njihove želje
skoraj popolnoma ignorirane; realnost evropskega neokolonialnega izkoriščanja
in okoriščanja se je skušalo skriti za skrbjo za »evropske vrednote« ... To so samo
nekatere kontradikcije, ki bi jih lahko poudarili v tem zaključnem razmisleku.
Kažejo pa, da je treba o koridorju še razmišljati, njegove dinamike retrospektivno
proučiti, da bi tako dobili čim boljši vpogled v dogodke zadnjega leta.
Seveda pa je treba pogledati tudi v prihodnost in zastaviti raziskave, ki se bodo
ukvarjale s spremembami v evropski migracijski politiki, ki so se in se bodo dogaja-
le po zaprtju koridorja. Kakšni so novi mehanizmi nadzora? Kako se jih naturalizira,
upraviči in prikrije? Kako razumeti upor proti tem mehanizmom?

41
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 41 07/08/16 11:41

 Literatura
AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana:
Študentska založba.
ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, inc: Clandestine Migration and the Business of
Bordering Europe. Oakland: University of California Press.
BACON, LUCIE (2015a): Traversée des Balkans, parcours de migrants. Vacarme 71(2):
185–197.
BACON, LUCIE (2015b): Traversée des Balkans, deuxième partie. Vacarme 73(4): 103–
105.
BALIBAR, ÉTIENNE (2007): Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana:
Založba Sophia.
BYTICI, FATOS (2015): Refugees tear through police lines at Macedonian Border.
Dostopno na: http://www.reuters.com/article/us-europe-migrants-macedonia-
idUSKCN0QR06320150823 (10. maj 2016).
BYTICI, FATOS, YANIS BEHRAKIS IN FEDJA GRUGULOVIČ (2015): With tear gas and
razor wire, Macedonia tries to stem refugee tide. Reuters, 21. avgust. Dostopno
na: http://www.reuters.com/article/us-europe-migrants-macedonia-enter-
idUSKCN0QQ1JD20150821 (10. maj 2016).
CONCENTRATION CAMP IN SLOVENIA (DOBOVA) (2015): Shocking video from refugee
camp in Dobova, Slovenia. Video. Dostopno na: http://revolution-news.com/
shocking-video-from-refugee-camp-in-dobova-slovenia/ (10. maj 2016).
CORBINEAU, CLÉMENT (2014): Migration et Asile en Serbie: Une Européanisation des
Politiques Publiques et Associatives? Géocarrefour 89(3): 183–191.
DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant »illegality« and deportability in everyday life.
Annual Review of Anthropology 31: 419–447.
DERVARIČ, MARTINA (2015): Proti militarizaciji in proti ograji. Radio študent, 16.
november. Dostopno na: http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/ni-%C5%A1e-
gotovo/proti-militarizaciji-in-proti-ograji (7. maj 2016).
DUJMOVIC, MORGANE (2013): Politique migratoire en Croatie et appropriations locales
à la veille de l’adhésion à l’Union européenne: un gouvernement des migrations
sous la contrainte? Neobjavljeno magistrsko delo. Master 2 »Géographie du
Dévelopement«. Marseille: Aix-Marseille Université.
EVROPSKA KOMISIJA (2015a): Meeting on the Western Balkans Migration Route: Leaders
Agree on 17-point plan of action. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/press-
release_IP-15-5904_en.htm (9. maj 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2015b): European Agenda on Migration. Dostopno na: http://
ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/european-agenda-migration/
press-material/index_en.htm (9. maj 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2016): EU–Turkey statement, 18. marec. Dostopno na: http://www.
consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2016/03/18-eu-turkey-statement/ (9.
maj 2016).
FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of

42
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 42 07/08/16 11:41

 Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387.
FEDERICI, SILVIA (2004): Caliban and the Witch. Women, the Body and Primitive
Accumulation. Brooklyn, New York: Autonomedia.
FEDERICI, SILVIA (2013): A Feminist Critique of Marx. Dostopno na: http://
endofcapitalism.com/2013/05/29/a-feminist-critique-of-marx-by-silvia-federici/ (10.
februar 2016).
FERGUSON, JAMES (2006): Global Shadows. Africa in the Neoliberal World Order. Durham
in New York: Duke University press.
FRONTEX (B. D.): WESTERN BALKAN ROUTE. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/
trends-and-routes/western-balkan-route/ (10. maj 2016).
FRONTEX (2016): Western Balkans Quarterly: Quarter 4 October-December 2015.
Dostopno na: http://frontex.europa.eu/assets/Publications/Risk_Analysis/WB_
Q4_2015.pdf (15. maj 2016).
GARDNER, KATY (2012): Discordant Development. Global Capitalism and the Struggle for
Connection in Bangladesh. London: Pluto Press.
GUARDIAN (2015): Hungarian police arrest driver of lorry that had 71 dead migrants
inside, 28. avgust. Dostopno na: http://www.theguardian.com/world/2015/aug/28/
more-than-70-dead-austria-migrant-truck-tragedy (24. maj 2016).
GUARDIAN (2016): Thousands of refugees stranded at Greece-Macedonia border,
27. februar. Dostopno na: http://www.theguardian.com/world/2016/feb/27/
thousands-of-refugees-stranded-at-greece-macedonia-border (16. maj 2016).
HAGE, GHASSAN (2016): État de siège. A dying domesticating colonialism? American
Ethnologist 43(1): 1–12.
INFOMOBILE. W2EU.NET (2016): Solidarity structures in Greece confronted with
criminalisation, contol and diverse obstacles. Dostopno na: http://infomobile.w2eu.
net/2016/04/03/solidarity-structures-in-greece-confronted-with-criminalization-
control-and-diverse-obstacles/ (16. maj 2016).
KALLIUS, ANNASTIINA, DANIEL MONTERESCU IN PREM KUMAR RAJAM (2016):
Immobilisig mobility. Border ethnography, illiberal democracy and the politics of
the 'refugee crisis' in Hungary. American Ethnologist 43(1): 1–13.
KASPAREK, BERND IN MARC SPEER (2015): Of Hope. Hungary and the long Summer of
Migration. Dostopno na: http://bordermonitoring.eu/ungarn/2015/09/of-hope-en/
(24. maj 2016).
KOMUNAL.ORG (2015): Pekel v Rigoncah. Video. Dostopno na: http://komunal.org/
video/dogodki/279-pekel-v-rigoncah-24-10-2015 (10. maj 2016).
LIPOVEC ČEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij v
evropskih 'tamponskih conah'. Dve domovini: razprave o izseljenstvu (43): 61–75.
LUNAČEK, SARAH (2015): Rigonce in Sotla, 23. oktobra ter Brežice in Dobova, 24.
oktobra 2015. Časopis za kritiko znanosti XLIII(262): 295–297.
MARTUN, URŠKA (2015): SMS sporočila z meje s Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko, od 18.
do 21. septembra 2015. Časopis za kritiko znanosti XLIII(262): 250–251.
M. Č., R. A., J. C. IN HINA (2015): U Hrvatsku stiglo 1300 izbjeglica: »Trebamo pomoć, ne

43
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 43 07/08/16 11:41

 možemo se nositi sa desecima tisuća ljudi. Index.hr, 16. september. Dostopno na:
http://www.index.hr/vijesti/clanak/prve-izbjeglice-stigle-u-hrvatsku/842139.aspx
(16. maj 2016).
MELISSARIS, EMMANUEL (2016): Legal Dehumanising: on the Arrest of Refugee Solidarity
Activists. Dostopno na: https://www.opendemocracy.net/can-europe-make-it/
emmanuel-melissaris/legal-dehumanising-on-arrest-of-refugee-solidarity-activists
(16. maj 2016).
MEZZADRA, SANDRO (2004): Right to escape. Ephemera 4(3): 267–275.
MIGREUROP (2011): At the margins of Europe: The externalisation of migration controls.
Dostopno na: http://www.migreurop.org/IMG/pdf/Rapport_Migreurop_2011_
Version_anglaise_27012012_pour_derniere_relecture_et_validation_FASTI-SM.pdf
(6. februar 2016).
NO BORDER SERBIA (2015): Stop the War against Migrants! Terror on the SRB-HUN
Border. Video. Dostopno na: http://komunal.org/video/dogodki/270-stop-the-war-
against-migrants-terror-on-the-srb-hun-border (10. februar 2016).
MMC RTV SLO/REUTERS/STA (2015): Avstrija: Žrtve v najdenem tovornjaku mrtve že
najmanj en dan. MMC RTV SLO, 27. avgust. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/
svet/avstrija-zrtve-v-najdenem-tovornjaku-mrtve-ze-najmanj-en-dan/372618 (10.
september 2015).
N'TOKO (2015): Red mora bit. Dostopno na: http://www.ntoko.si/red-mora-bit/ (23.
december 2015).
PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2013): After Citizenship:
Autonomy of Migration, Organisational Ontology and Mobile Commons. Citizens
Studies 17(2): 178–196.
PETROVIĆ, DUŠKO IN ROMANA POZNIAK (2014): Tražitelj azila kao prijetnja. Studia
ethnologica Croatica 26: 47–72.
SOS KONVOI (2015): Serbian-Macedonian Border (10am). 12. oktober. Dostopno na:
http://balkanroute.bordermonitoring.eu/2015/10/12/serbien-macedonian-border-
10-am (16. maj 2016).
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2012): Eksternalizacija granica Evropske Unije i pojava
improvizovanih migrantskih naselja u Srbiji. Zbornik Matice srpske za društvene
nauke 139(2): 237–248.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2013): Stigmatizacija kao posledica ilegalizacije odredjenih
oblika transnacionalnog kretanja – dehumanizacija tzv. ilegalnih migranata. Glasnik
etnografskog instituta SANU 61(2): 163–174.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2014): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity:
Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal
Object in Serbia. Glasnik etnografskog instituta SANU 62(1): 67–83.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA IN ELA MEH (2015): The reproduction of borders and
the contagiousness of illegalisation: A case of a Belgrade youth hostel. Glasnik
Etnografskog Instituta SANU LXIII(3): 623–638.
ŠKRLEC, NATALIJA (2015): V Središču ob Dravi še vedno več sto beguncev. Dostopno na:

44
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 44 07/08/16 11:41

 http://www.radio-ptuj.si/v-srediscu-ob-dravi-se-vedno-vec-sto-beguncev (16. maj
2016).
TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migration and the
Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European
Journal of Social Theory 13(3): 373–387.
VIDEMŠEK, BOŠTJAN (2015): Pritožite se policiji, so rekli prekupčevalci in se smejali.
Delo, 30. avgust. Dostopno na: http://www.delo.si/svet/evropa/pritozite-se-policiji-
so-rekli-prekupcevalci-in-se-smejali.html (15. maj 2016).
ZAVRATNIK, SIMONA IN ANDREJ KURNIK (2013): Nesimo jih vun! Premisleki vstajništva.
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XL(254): 7–9.
YOUTUBE (2015): gdje je crveni kriz??? Video, 29. september. Dostopno na: https://www.
youtube.com/watch?v=TYSd4AcFNg4 (8. oktober 2015).

45
Sarah Lunaček Brumen in Ela Meh | »Vzpon in padec« koridorja

Notranja_264.indd 45 07/08/16 11:41

 Duško Petrović

Humanitarna oblast
Nacionalna azilna politika v
humanitarnem (biopolitičnem)
okviru

Abstract
Humanitarian Power – Rough Care: National politics of asylum in the
humanitarian (biopolitical) framework
Based on a short field research conducted at the refugee transit center in Slavonski Brod, the paper
analyzes contemporary asylum policies in Croatia. The author is suggesting that the structure and
function of a centre plays a crucial role in the securitization and humanitarization of the asylum
policy. The analysis has shown that the asylum policy in Croatia has the same structure as the
dominant asylum policies in Europe. Both of them oscillate between two poles: compassion and
repression. Humanitarian policy in Croatia is more restrictive and is based on radical inequality,
nationalism, racism, the suspension of rights and the normalization of structural violence. Due to
its exclusive national focus, it will not provide any long term solutions for dealing with refugees in
the future.
Keywords: asylum, biopolitics, biopolitical space, humanitarianism, humanitarian exception
Duško Petrović works  as research fellow at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology,
Faculty of Humanities and Social Sciences at the University of Zagreb. ([email protected])

Povzetek
Na podlagi krajšega terenskega raziskovanja v tranzitnem centru za begunce v Slavonskem Brodu
avtor članka analizira sedanjo azilno politiko na Hrvaškem. Opozori na ključno strukturno vlogo
in funkcijo tranzitnega centra v varnostni humanitarizaciji azilne politike. Humanitarizacijo prou-
čuje v kontekstu podobnih azilnih politik v Evropi. Analiza pokaže, da imajo humanitarne politike
na Hrvaškem in v Evropi enako biopolitično dualno strukturo sočutja in represije (compassion and
repression). Na Hrvaškem je taka politika še restriktivnejša in temelji na potrjevanju neenakosti,
nepriznavanju revščine, nacionalizmu, rasizmu, suspenziji pravic in normalizaciji strukturnega nasi-
lja. Avtor prav tako razkrije, da taka politika zaradi izključujočega nacionalnega okvira prihajajočim
beguncem ne omogoča trajne rešitve njihovega položaja.
Ključne besede: azil, biopolitični prostor, humanitarizem, humanitarna izjema
Duško Petrović je raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologiju Filozofske fakultete
Univerze v Zagrebu. ([email protected])

46
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 46 07/08/16 11:41

 Uvod
V zimski begunski tranzitni center v Slavonskem Brodu sem prišel kot prostovo-
ljec zagrebškega Centra za mirovne študije.1 Moj prvotni namen ni bilo podrobno
raziskovanje, temveč sodelovanje pri razdeljevanju pomoči skupinam ljudi, ki so
šle skozi tranzitni center. Toda nekajdnevna prisotnost v centru me je spodbudila
k nadaljnjemu raziskovanju.2
Z analizo rezultatov raziskave sem v članku pokazal, da je imel zimski begunski
center ključno vlogo pri varnostni humanitarizaciji azilne politike na Hrvaškem in
da je sestavni del splošne težnje po humanitarizaciji in sekuritizaciji azilnih politik
v razvitih liberalno-demokratskih evropskih državah. Center v Slavonskem Brodu
je bil namreč ključni element upravljalske tehnike za oskrbo in nadzor prihajajočih
skupin, s katero se je ustvaril humanitarni prostor (t. i. humanitarni koridor) za
prehod beguncev. V humanitarnem koridorju in tudi v centru se je reproducirala
temeljna struktura sodobnih azilnih politik, ki variira med dvema na pogled izklju-
čujočima se poloma: med humanitarnim sočutjem in represijo, humanitarizmom
in nadzorom, ki ju usmerja logika varovanja. V nadaljevanju besedila pokažem, da
so take azilne politike po obliki in vsebini identične sodobnim biopolitikam. Tako
sta v središču varnostno-humanitarnih politik na eni strani pozornost in skrb za
telo in biološko življenje, v okviru katerih je politika človekovih pravic omejena na
pravico do življenja. Na drugi strani stoji v središču tistih politik, ki jih narekuje
logika varovanja, preventivno zapiranje prosilcev za azil in beguncev v taborišča,
kjer jim omejujejo gibanje in stike z družbeno okolico, in neselektivno uveljavljanje
nasilja z uporabo nadzornih sistemov in sistemov za nadzor tveganja. V članku
pokažem, da te varnostno-humanitarne upravljalske prakse reducirajo osebnost
begunca, ker mu odvzamejo možnost aktivnega zastopstva in govora. In nazad-
nje, v opisanem varnostno-humanitarnem okviru prihaja do suspenzije prava z
institutom humanitarne izjeme (humanitarian exception), s katerim se dejansko
uveljavlja suverenost nacionalne države. Inherentni nacionalni okvir in naciona-
lizem takih politik se kaže v negacijski ekonomizaciji3 begunskega statusa, ko se
status begunca odobri samo ljudem določene nacionalne pripadnosti, medtem ko
se ljudem drugih nacionalnih pripadnosti in barve kože na podlagi suma, da so t. i.

1 
Center za mirovne študije je nevladna organizacija v Zagrebu.
2 
Pričujoči članek je nastal na podlagi dveh krajših bivanj v tranzitnem centru za begunce v Sla-
vonskem Brodu in Šidu v Srbiji januarja in februarja 2016. Informacije s terena, pridobljene z me-
todo sodelovanja z opazovanjem, sem dopolnil z večmesečnim kritičnim spremljanjem medijskih
poročil od začetka t. i. begunske krize na Hrvaškem leta 2015 in z informacijami, pridobljenimi v
intervjujih in pogovorih. Naredil sem nekaj polstrukturiranih in nestrukturiranih intervjujev in zbral
pričevanja v pogovorih s policisti (intervju z namestnikom vodje centra), begunci, drugimi razisko-
valci, prostovoljci, zaposlenimi v več humanitarnih in nevladnih organizacijah.
3 
S sintagmo negacijska ekonomizacija mislim na dominantni okvir azilnih politik, znotraj katere-
ga se je uveljavil dvom, da nekatere prihajajoče skupine ljudi niso upravičene do dodelitve begun-
skega statusa, kar jih reducira na ekonomske migrante, saj revščina in slabe socialne razmere ne
veljajo za upoštevanja vreden razlog za odhod.

47
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 47 07/08/16 11:41

 ekonomski migranti, tega statusa ne prizna. V takih praksah deluje esencializacija
nacionalne in rasne identitete, ker je pravica do pridobitve pravice neposredno
povezana z nacionalno pripadnostjo in barvo kože.

Begunski tranzitni center

Takoj po prihodu v begunski center je postalo jasno, da je to zaprti in večkra-
tno zavarovani objekt, v katerega ni mogoče vstopiti brez posebnega dovoljenja.
Ob vstopu v objekt se je opravil enak nadzor kot na letaliških mejnih prehodih.
Skupine, ki so jih sprejeli kot begunce, niso smele samovoljno oditi iz centra in
preživljati časa v mestu ali okolici. Njihovo gibanje je bilo strogo nadzorovano in
skrčeno na izjemno omejeno gibanje na nekaj točkah v centru.
Center je oddaljen od naselja in stoji na prostoru nekdanje tovarne. Delavce
in hitri tovarniški pogon je tako zamenjal varovan center za tujce. To je značilno
za sodobni družbeni in zgodovinski trenutek po zatonu modernosti in za njegovo
globalno širjenje enakosti družbenih pogojev (enakih možnosti, ali preprosteje
rečeno, osiromašenja bogatih in bogatitve revnih), kakor je že pred časom zapisal
Alexis de Tocqueville (de Tocqueville, 1995). Kot je prepričljivo pokazala Saskia
Sassen (2014), opazimo v dinamiki na robovih današnjega globalnega političnega
in ekonomskega sistema – dru-
gače kot v sistemu, ki je nastal
po 2. svetovni vojni –, da današ-
nji politično-ekonomski sistem
razmeroma večjemu številu ljudi
odvzema ekonomsko in politično
blaginjo in že omenjeno enakost
možnosti kot pa ju povečuje. V
skladu s tem se zdaj opustoše-
ne tovarne spreminjajo v zaprta
taborišča, v katerih se admini-
strira s presežki ljudi z drugih
opustošenih območij, lokalna
vojska brezposelnih pa v teh
centrih najde začasno zaposlitev.
Pri vzdrževanju in administrira-
nju centrov so namreč poleg pri-
padnikov policije sodelovali sku-
paj s prostovoljci tudi začasno
zaposleni delavci humanitarnih
organizacij in delavci hrvaškega
Rdečega križa, ki so bili zaposleni Foto: Anonimni prostovoljec

48
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 48 07/08/16 11:41

 prek instituta t. i. javnih del. Tako je hrvaški Zavod za zaposlovanje dolgotrajno
brezposelnim v sklopu javnih del zagotavljal minimalno plačo. Povedano drugače,
reveži so sodelovali pri administriranju pobeglih, nezaželenih ali revnih.
Kot sem povedal na začetku, je bil center zaprtega tipa, upravljala sta ga poli-
cija in Rdeči križ. Pri deljenju pomoči so sodelovale tudi druge humanitarne in
nevladne organizacije, ki pa v centru niso imele pravice odločanja. Njihova glavna
naloga je bila pomoč ljudem v tranzitu, njihova možnost delovanja in dostopa v
posamezne dele centra je bila omejena. Center je bil razdeljen na več delov in
sektorjev, ki so imeli pri administriranju ljudi različne funkcije.
Ljudi so pripeljali z vlaki, ki so prihajali po strogo določenem voznem redu
naravnost v center. Sestop z vlaka sta nadzorovala policija in Rdeči križ, ki je poma-
gal pomoči potrebnim, medtem ko druge organizacije načeloma niso imele dosto-
pa do tega dela postopka.4 Njihovo delovanje je bilo zoženo na šotor, v katerem
se je delila obleka, in na šotor za pomoč materam in otrokom. Za vse druge dele
centra nevladne organizacije niso imele dovoljenja za vstop, kar je zelo oteževalo
nadzor nad morebitnimi kršitvami človekovih pravic in nad nasiljem policije, ki je
že bilo zaznano. Policija je ljudi razporedila v vrste, v katerih so čakali na registra-
cijo. Po registraciji so jih napotili v šotor za razdeljevanje različnih stvari, večinoma
obleke, hrane za otroke itd., kjer so delale tudi druge humanitarne in nevladne
organizacije. Ko so ljudje obhodili ta šotor, se jim je na določeni točki v taborišču
delila hrana in voda. Potem se jih je napotilo bodisi na vlak proti Sloveniji ali pa v
posebej pripravljena sektorja, označena s številkama 5 ali 3. To sta bila ogrevana
šotora, kjer so se ljudje lahko zadrževali, če je bilo treba. V 3. sektorju so bili name-
ščeni tudi tisti, ki jih je policija zadrževala zaradi suma, da niso begunci ali pa so
jih vrnili s slovenske meje in so čakali na vrnitev v Srbijo. Dovoljenje za vstop v ta
sektor sta imela samo Rdeči križ in policija.
Drugače kot v Šidu v Srbiji, kjer so se lahko ljudje sorazmerno neovirano gibali
po mestu, v okolici taborišča in železniške postaje, je v Slavonskem Brodu policija
strogo nadzorovala njihovo gibanje in jim ni dovolila svobodnega gibanja niti po
centru. Gibati in zadrževati so se smeli samo na nekaj določenih točkah in po
vnaprej načrtovani poti. Torej, od vlaka do prostora za registracijo, do katerega so
ljudje prihajali v organizirano postavljeni vrsti, ki jo je nadzirala policija; v šotoru
za razdeljevanje obleke in do točke, kjer se je delila hrana; nato znova na poti do
vlaka ali pa v sektorju za začasno namestitev, ki pa ga niso smeli zapustiti. Takih
sektorjev je bilo pet.
Celoten 'proces' gibanja je nadzirala, usmerjala in včasih pospeševala redna in
oborožena policija, ki so ji pomagali pripadniki posebnih enot policije. Ravnanje
policije je bilo v veliki meri odvisno od časa, ki je bil na voljo do odhoda vlaka. Če je
bilo časa malo, so policisti včasih povzdignili glas ali vpili na ljudi, jim grozili ali jih

4 
Opazil sem, da te prepovedi niso strogo upoštevali; zlasti pri vstopanju ljudi v vlak so v ta pros-
tor vstopali tudi člani drugih organizacij.

49
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 49 07/08/16 11:41

 potiskali, zabeleženi pa so tudi primeri tepeža in podobno. Med kratkim bivanjem v
centru sem opazil neenako ravnanje policistov. Do mladih moških so bili pogosteje
strogi in pogosteje so uporabljajo silo kot do žensk z otroki in družin. Na splošno
je bila komunikacija s policisti zožena na minimum, s čimer se je ustvarjala velika
socialna distanca.5 Ko se je mudilo, je bil proces izjemno ponižujoč in bolj podoben
usmerjanju množice v neredih na športnih stadionih.
Tako ravnanje policije morda niti ni nenavadno, saj je bil pravni status večine
ljudi, ki je prihajala na meje, nejasen. V državo so lahko vstopili samo tisti, ki so
imeli dokumente o prošnji za azil ali dovoljenje za bivanje na ozemlju države, ki so
jih dobili v Srbiji ali Makedoniji in na katerih je pisalo, da morajo državo zapustiti
v sedmih do tridesetih dneh. Take dokumente sta obe državi januarja in februarja
2016 izdajali samo ljudem iz Sirije, Iraka in Afganistana. Tudi dovoljenje za biva-
nje na Hrvaškem jim je bilo izdano pod podobnimi pogoji. Ker večina prispelih ni
zaprosila za azil, je bil njihov pravni položaj nedefiniran. Čeprav so jih obravnavali
kot begunce z vojnih območij, je bilo njihovo bivanje urejeno z zakonom o tujcih, ki
pravi, da morajo vsi, ki nimajo veljavnih vizumov in dokumentov, obvezno zapustiti
državo. Povedano drugače, v takratnih razmerah je bilo tistim prišlekom s prido-
bljenimi potnimi dokumenti, ki so prišli v državo na označenih mejnih prehodih,
dovoljeno bivanje na ozemlju Hrvaške, ker so jih kot begunce brez pravnega sta-
tusa obravnavali kot nekakšne nezakonite begunce. Pravno so se nahajali v coni
humanitarne izjeme (humanitarian exception) ali humanitarne izjemnosti (huma-
nitarian exceptionalism), ki postaja pravilo (Fassin in Velasquez, 2005) in del legiti-
mnih politik, ki pa za določeno daljše obdobje in na določenem prostoru suspen-
dirajo državnopravno ureditev ali pa ta zaradi takega položaja postane nejasna.

Varnostno-humanitarne politike
Iz povedanega lahko sklenemo, da se je humanitarni prostor v centru vzpostavil
z uporabo birokratskih upravljalskih tehnik skrbi in nadzora in da je imel strukturo
zaprtega taborišča, ki se od druge svetovne vojne uporablja kot tehnično sredstvo
za nadzor in upravljanje begunskih skupin (Malkki, 1995). Tak birokratski prostor
je ena od vrst moderne politične tehnologije ali v konkretnem primeru biopolitič-
ne tehnologije, kot jih opisuje Foucault (1994), katere najpomembnejši cilj sta na
eni strani nadzor in skrb za telesa in njihove biološke procese, na drugi pa nadzor
varnosti, vzpostavitev reda in pridržanje (detention) ter izločanje begunskih skupin
iz skupnosti, v katero so prišli. Begunci se izločajo, ker so »nenormalen« presežek,

5 
Drugače kot policisti so z ljudmi 'v odhodu' komunicirali člani Rdečega križa in drugih organi-
zacij, zlasti prevajalci. Ponovno, več so komunicirali z družinami in otroki kot z mladimi moškimi.
Toda tudi ta komunikacija in obnašanje sta bila odvisna od delovanja policije. Ko se je mudilo, je bila
komunikacija minimalna, takrat so tudi prevajalci začeli pozivati skupine, naj pohitijo.

50
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 50 07/08/16 11:41

 ki moti ustaljeni,
normalni red, ki se
z njihovim umikom
znova vzpostavlja in
normalizira.6
V tem prostoru
vlada filantropska
humanitarna oblast,
ki je skrbna in avto-
ritativna, redko
je nasilna, čeprav
pogostokrat tepta
in jemlje dosto-
janstvo. Razcepljena
je na dva na pogled
nasprotujoča si cilja,
Foto: Anonimni prostovoljec
tj. na nadzor in skrb.
Po eni strani je njena naloga skrb za primarne potrebe migrantov in beguncev,
dovzetna je za trpljenje telesa, pomanjkanje hrane, vode, mraz, bolezen in telesne
hendikepe, potrebe družin in otrok. Po drugi strani zavaruje in nadzira gibanje
ljudi, nadzira varnost v centru in njegovi okolici, prostore gibanja in zadrževanja,
občutljiva je na tveganja, izbruhe nasilja, nepredvidene dogodke, snema, kate-
gorizira, dokumentira in prešteva.7 Kot je bilo rečeno in iz navedenega vidimo,
da struktura humanitarne oblasti variira med dvema na pogled izključujočima se
poloma, med humanitarnim sočutjem in represijo, humanitarizmom in nadzorom,
ki jih vodi logika varnosti. Enaka varnostno-humanitarna logika prevladuje v azil-
nih politikah v Evropi in ZDA, očitno pa vpliva tudi na azilno politiko na Hrvaškem.
Primer tega je humanitarizacija azila, ki je v zadnjih dvajsetih letih prevladujoča
značilnost azilnih politik v razvitih liberalno-demokratskih državah v Evropi in ZDA
(Fassin, 2005; Ticktin, 2006; 2011).
Prav tako ugotavljamo, da se proces humanitarizacije odvija v varnostnem

6 
Potrditev za to trditev sem dobil v intervjuju z namestnikom vodje centra. Sklicujoč se na svoje
upravljanje poletnega begunskega centra v Opatovcu leta 2015 je podaril, da po zgraditvi centra in
namestitvi beguncev prebivalci te male vasi beguncev sploh niso videli. Povedano drugače, življenje
se je nadaljevalo, kakor da beguncev ne bi bilo.
7 
V intervjuju mi je namestnik vodje begunskega centra potrdil, da je varnost najpomembnejša
naloga policije, ki na operativni in organizacijski ravni upravlja center. Enak organizacijski model so
uporabljali leta 2014 v času velike poplave na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Na organizacijski
ravni se torej enako obravnavata prihod beguncev in naravna nesreča. Namestnik vodje je bil zado-
voljen z delom policije, saj niso, kot se je izrazil, zabeležili nobenega incidenta, ki bi ogrozil varnost v
centru in njegovi okolici. Na vprašanje, kaj misli z incidentom, je odgovoril, da je imel v mislih nasilje,
ki bi ga sprožili begunci. Kot primer je navedel kamenjanje in zažig šotorov v taborišču Brežice v
Sloveniji jeseni 2015.

51
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 51 07/08/16 11:41

 okviru, ki je del splošne sekuratizacije begunskih politik. V sklopu varnostno-
-humanitarnih politik se za upravljanje begunskih skupin uporabljajo tehnike
in tehnologije varovanja, v katere spada preventivno zapiranje v zbirne centre,
begunska taborišča, torej v zaprte komplekse, v katerih se z neselektivno uporabo
nasilja omejujejo gibanje in stiki z okolico (Fassin, 2005; Kumar Rajaram in Grundy-
Warr, 2004; Diken, 2004). Ustaljena je tudi uporaba različnih nadzornih sistemov
za obvladovanje tveganj. Omenili smo že, da se je poleg neposrednega nadzora
centra in njegove okolice v prostoru po dolgem in počez nadzorovalo tudi samo
premikanje begunskih in migrantskih skupin. Ta prostor je bil tako sočasno homo-
gen in heterogen, saj je obsegal fizični prostor centra, obenem pa se je razširjal v
vse smeri, po katerih so se gibali ljudje: na vlak, avtobus, mejo z drugo državo, prek
mrežnih sistemov in EURODACA na brezprostorni 'prostor' mrež mejnega in čez-
mejnega obvladovanja in nadziranja kriminalnih mrež in prostorov 'ilegalnosti', ki
se razprostirajo od Turčije, Grčije, Srbije, Madžarske, Hrvaške, Slovenije do Avstrije
in Nemčije. Tako 'brezprostorno' logiko varovanja, ki deluje onkraj pravnega reda,
je Bigo imenoval banopticon (Bigo, 2007).
Tezo, da nadzor pogosto seže čez državno mejo, je potrdilo pričevanje migran-
ta maroškega porekla, ki ga je policija skupaj z njegovimi sopotniki vrnila v Srbijo.
Povedal mi je, da je policija v Slavonskem Brodu s pomočjo prevajalca razkrila
njegovo maroško poreklo in ga vrnila v Srbijo. Istega prevajalca je nato ponovno
videl v Šidu v Srbiji, kako je pred vstopom v vlak preverjal ljudi. Očitno je tak zunanji
nadzor meja rezultat dogovora med hrvaškim in srbskim ministrstvom za notranje
zadeve, njegov cilj pa odkrivanje in odstranjevanje t. i. ekonomskih migrantov iz
meddržavnega humanitarnega koridorja.
Opisani varnostni ukrepi kažejo, da je humanitarni koridor prostor nadzora in
okrepljene institucionalne percepcije tveganja.8 V tem prostoru se sočutje in skrb
mešata z avtoriteto in odmerjeno okrutnostjo, ki redko preide v uporabo nasilja,
prej pa v ravnodušnost, malomarnost in distanco, ki se pojavijo zaradi potrebe po
nadzoru, upravljanju in administriranju gibanja ljudi.

8 
Takratni notranji minister Ranko Ostojić je v intervjuju tak pristop potrdil: »'V skupini ljudi je
vedno lahko posameznik, ki je sporen. Policija si prizadeva, da vsakega pregleda, naše službe so na
terenu, evidentiramo od fotografij do drugih podatkov. Za sumljive je prehod skozi ves ta nadzor
preveč tvegan,' je povedal Ostojić v komentarju o morebitnih teroristih med begunci.« (HRT, 2015)
O občutku povečanega tveganja največ pove nenehen sum, da se med begunci skrivajo potencialni
teroristi. Po napadu v Parizu in najdbi sirskega potnega lista se je teroriste takoj povezalo z begun-
skimi skupinami, čeprav so pozneje ugotovili, da so bili potni listi ponarejeni. O spremembi vzdušja
in povečani previdnosti v tranzitnem centru Slavonski Brod mi je govorila prevajalka iz arabskega
jezika, ki je bila zaposlena v eni od humanitarnih organizacij. Takoj po napadu v Parizu je policija
povečala število ljudi na terenu, ki so pregledovali prostore v vlakih, podaljšal se je postopek regi-
stracije in preverjanja identitete beguncev. Povečano distanco in nezaupanje je doživela tudi sama
pri kolegu v humanitarni organizaciji, zato je nazadnje zapustila delovno mesto prevajalke.

52
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 52 07/08/16 11:41

 Nema telesa
Ambivalentnost tega prostora sem občutil pri deljenju pomoči v šotoru. To je bil
pravzaprav prehod, z dveh strani ograjen z ograjo, za katero so stali delavci huma-
nitarnih organizacij in prostovoljci. Ljudje so prihajali in odhajali mimo, drug za
drugim, v neskončnem nizu anonimnih obrazov in nepoznanih posameznih usod,
ki so bile v tistem trenutku zreducirane na prošnjo, pozdrav, nasmeh, zahtevo, na
kakšno besedo Hey brother, friend!, Thank you, za ograjo iščoč obleko ali obutev. V
tistem kratkem trenutku je bilo mogoče razbrati – ali vsaj mislite, da lahko razbere-
te – neskončen razpon duševnih stanj, utrujenost, izgubljenost, moč, iznajdljivost,
veselje, humor, telesno bolečino, otopelost, praznino … naloga delavcev in prosto-
voljcev pa je bila, da poskušajo izpolniti prošnjo. Opazil sem, da je pri komunika-
ciji, omejeni na prošnjo in izpolnjevanje zahteve, prihajalo do zanimive redukcije
subjektivnosti. Množica obrazov in posameznih usod je nenadoma izginila, ker se je
spremenila v nekaj skrajno preprostega – v trpeče telo, ki ga je treba obleči, ogreti
itd. K vsem tem telesom se je pristopalo enako in prijateljsko, pri čemer se je začu-
tila določena prijaznost in toplina. Taki občutki so obstajali ne glede na to, h komu
ste pristopili, in ne glede na to, da ste se vi sami in begunci znašli v nehumanem,
nasilnem prostoru. Zdi
se, da je prav redukci-
ja osebnosti na trpeče
telo spodbudila izlive
topline in nežnosti.
Govorim o ganjenosti,
ki jo človek občuti ob
'nedolžnem' življenju,
ki trpi,9 in zadovoljstvu
zaradi morebitne osvo-
boditve od trpljenja10
po prejetju pomoči. Vse
to kaže, da se sočutje
lahko generira prav iz
nasilnega reduciranja
Foto: Anonimni prostovoljec osebnosti.11

9 
Podobne občutke empatije opisuje Gilles Deleuze (2001: 29). Človek jih občuti do 'čistega', ne-
opredeljenega življenja, osvobojenega sodb o pravičnosti, dobrem in zlu. Mislim, da omenjena re-
dukcija osebnosti postavi življenja beguncev na ta imaginarni nevtralni teren.
10 
Kant (1957: 64) opisuje to zadovoljstvo kot ganjenost, ki izgine ob trenutni oviri in močnejšem
izlivu življenjske moči, ki temu sledi.
11 
Tako je jasno, zakaj sodobne azilne politike variirajo med dvema na prvi pogled izključujočima
se načeloma, commpassion and repression (Fassin, 2005). Oba se medsebojno podpirata in pogoju-

53
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 53 07/08/16 11:41

 Čeprav se morda zdi razdeljevanje pomoči na prvi pogled banalno, to ne drži
povsem. Sam postopek je bil včasih zmeden, ker je v distribucijskem centru občas-
no primanjkovalo primernih oblek in obutve. Pomanjkanje lahko človeka prisili, da
začne sam ocenjevati 'objektivne' potrebe drugih. Glede na oblačila begunca ali
begunke se odloča, ali so njegova, njena oblačila zadostna ali ne in ali potrebuje
dodatno oziroma drugo obleko. Kajti da bi bil proces čim učinkovitejši in da bi se
pomoč razdelila čim več ljudem, se človek lahko postavi v položaj avtoritete, ki
odloča o tem. Drugače kot drugi prostovoljci, ki sem jih srečal v centru, so delavci
Rdečega križa vedno zavzemali držo avtoritete in odločali, kdo lahko dobi pomoč
in kdo ne.12 Ne glede na motive posameznikov za tako ravnanje sem pozneje
ugotovil, da je v veliki meri pogojeno sistemsko. Bil sem namreč priča pogovoru
vodje izmene Centra za mirovne študije z vodjo Rdečega križa, v katerem je zadnji
povedal, da je njihov cilj, da ljudje »zgolj preživijo na poti do Nemčije«. Tako zame-
jen okvir delovanja, v katerem se skrbi izključno za telesne in biološke potrebe,
predvideva instrumentalni in avtoritarni odnos do ljudi, katerih glas ni pomemben.
Begunci so tako znova zreducirani na »emisarje brez glasu« (Malkki, 1996), na
nema in molčeča telesa, ki v tišini samo odhajajo in prehajajo.
V samem opazovanju nemih teles je nekaj globoko odtujenega, ko že sam pog-
led opredmeti brezglasno sliko, spektakel surove telesnosti. Na ta način slikovna
oblika, spektakel ustvari distanco, neodnos, v katerega se ujameta tisti, ki gleda, in
tisti, ki je opazovan. Dejansko pa je ta 'slikovna oblika' dopolnilo in pogoj obstanka
zgoraj opisanega birokratskega mehanizma, ki 'regulira' odsotnost odnosov.
To so nenavadne, tudi v medijih razširjene slike; na pogled so zmedena meša-
nica sočutja in okrutnosti, ki se izvaja z neukrepanjem in nemim opazovanjem
kolon ljudi, ko v anonimnosti in brez glasu hodijo mimo. V tem nemem opazovanju
nemih, večinoma utrujenih, izmučenih, v vrste postavljenih ljudi, ki v mimohodu
prehajajo in odhajajo, je nekaj voajerskega užitka, ki se poraja pri gledanju trplje-
nja ljudi, ki so bili, tako se vsaj domneva, blizu smrti, vendar so pobegnili, preživeli
in zdaj potujejo. In 'mi' jim bomo pomagali tako, da poskrbimo za njihova izmu-
čena in ogrožena telesa, za njihove otroke, starce in nemočne. Toda 'nočemo' jih
pustiti preblizu, kajti komu lahko koristijo ljudje, zreducirani na telesa, ki so samo
v preživetvenem stanju. Kakor da bi večina ljudi, ki to gleda, občutila, da je pot od
izmučenih teles do polnopravnih državljanov, ki skrbijo zase in za druge, predolga.
Čimbolj se 'vdor te množice ljudi' doživlja kot vir stalne nevarnosti in tveganja za
'domačo skupnost',13 bolj se skrb meša s pozivi in klici vojski in policiji, naj omejita

jeta ter sestavljata dialektični par.

12 
Enako so ugotovili tudi drugi prostovoljci, s katerimi sem se pogovarjal. Nekateri so imeli več-
mesečno izkušnjo dela z delavci Rdečega križa.
13 
Razlog za sprejetje varnostnih mehanizmov za upravljanje begunskih skupin je, da javnost
in tvorci javnih politik iskalce azila in begunce v čedalje večji meri doživljajo kot varnostno grožnjo
(Pozniak in Petrović, 2014).

54
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 54 07/08/16 11:41

 in preprečita prihod in prehajanje meja suverenih držav. Državne oblasti si v vseh
državah na poti prizadevajo, da bi preprečile prihod, če že ne povsem pa vsaj, da
bi omejile uhajanje in tok ljudi, ker se bojijo presežka ljudi, ki bi utegnili priti ali se
znajti na ozemlju katere od držav. Še zlasti to velja za tiste, za katere se sumi, da so
ekonomski migranti. Zaradi tega dvoma se izdelujejo kontrolni in nadzorni meha-
nizmi in prej kot ne nevarne prakse utrjevanja nacionalne pripadnosti migrantov.

Humanitarni koridor
To samo pomeni, da begunske politike, ki si prizadevajo za omejevanje prihoda
t. i. ekonomskih migrantov, temeljijo na esencializiranju nacionalnega porekla, ki
postaja odločilni dejavnik za priznanje begunskega statusa, ker povezuje nacio-
nalno poreklo s pravicami. Povezovanje nacionalnega porekla s pravicami pa je
v središču vsake nacionalistične politike. Zato se je v humanitarnem koridorju pri
vsakem preverjanju porekla izvajal in uresničeval inherentni, nereflektirani nacio-
nalizem takih politik. Pogosto so sumljive osebe prepoznavali na 'prvi pogled' na
podlagi barve kože. Tako inherentni rasizem in nacionalizem razkrivata razsežnost
in skriti obraz 'velikodušnega' humanitarizma. Povedano drugače, preprečevanje
vstopa t. i. ekonomskim migrantom kaže, da se ekonomska revščina ne priznava kot
objektivni problem
in razlog za upra-
vičen prehod meje,
medtem ko je esen-
cialno razumljeno
nacionalno poreklo
zadosten razlog. S
tem negacijska eko-
nomizacija azilnih
politik, nepriznava-
nje revščine in eko-
nomske neenakosti
potrjujejo in krepi-
jo nacionalizem in
rasizem. Te politike, Foto: Anonimni prostovoljec
ki zanikajo revščino,
temeljijo na današnjem vrednotnem sistemu privilegiranja ekonomske blaginje
in nenehne rasti bogastva, pri čemer omejujejo politične vrednote na izključno
ekonomske.14 Če se o rasti bogastva izrazimo v političnem jeziku, potem dejansko

14 
V tem kontekstu je treba omeniti, da je za Foucaulta (1994) spodbujanje ekonomskih procesov
neločljivo povezano s spodbujanjem vitalnih procesov na ravni telesa in populacije, tj. s pojavitvi-

55
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 55 07/08/16 11:41

 govorimo o moči in nadvladi kot temeljnih vrednotah. Ko postane ta sklop vrednot
dominantno politično načelo skupnosti, prihaja na mejah do silnih izbruhov rasiz-
ma in nacionalizma ter potrjevanja in uveljavljanja nadvlade in hierarhije.
Iz povedanega izhaja, da je varnostni humanitarizem pri pristopu in ravnanju z
ljudmi, ki zaradi različnih razlogov potujejo in prečkajo meje, prevladujoč okvir in
pogoj za oblikovanje upravljalskih praks in dominantnih predstav. Obenem pa je
gradnja tranzitnih centrov in taborišč, v katerih uporabljajo posebne upravljalske
tehnike za administriranje in boljši pretok ljudi od ene meje do druge, vzpostavila
nekaj, kar bi lahko poimenovali humanitarni koridor15 ali humanitarni prostor, ki
ima poseben status zunaj uveljavljenih družbenih in zakonskih okvirov. Naj našte-
jem nekaj bistvenih značilnosti tega prostora: 1. reže meje in ozemlja suverenih
držav; 2. v njem velja poseben sistem pravil, upravljanja, nadzora in poostrenega
pregleda, ki ni običajen v t. i. normalnem družbenem prostoru, zato ga je treba
opredeliti kot popolnoma birokratski upravljalski prostor. Povedano drugače, brez
birokratsko upravljalskih tehnik ta prostor sploh ne obstaja; 3. definiran je kot
začasni tok, ki seka meje in ozemlja nacionalnih držav; 4. v tem prostoru so delno
in začasno suspendirane pravice (humanitarna izjema) ljudi, ki so se znašli v njem,
natančneje, pravni status večine ljudi je nejasen; 5. v prostoru prevladuje pred-
vsem skrb za telesa (zdravje, prehrana, telesno trpljenje ljudi) in življenje skupin
ter posameznikov v njem.

Biopolitični humanitarizem
Drugje sem pokazal (Petrović, 2013), da varnostno-humanitarne azilne politike
po vsebini in strukturi pripadajo vrsti sodobnih biopolitik in so posledica širših
družbenih procesov. Imenoval sem jih biopolitike begunstva in azila (Petrović,
2013).
Za nadaljnjo analizo trenutnih razmer moramo več povedati o biopolitikah
begunstva in azila. Kvalitativno nov vidik sodobnega biopolitičnega humanitariz-
ma je 'prodor' humanitarnih politik z mednarodne ravni na nacionalno, pri čemer
so ključno vplivale na razvoj posamezne nacionalne politike, zlasti na politike do
prosilcev za azil in beguncev. V ta okvir spada tudi izjava Angele Merkel: »Sprejetje

jo oblasti nad življenjem, biooblasti in njej pripadajoči politiki – biopolitiki. Zato v humanitarnem
prostoru ni naključna povezava med negacijsko ekonomizacijo begunske politike, esencializacijo
nacionalnega pripadnosti in rasizmom ter skrbjo za telo in življenje. Govorim o biologizaciji politike
v različnih oblikah.
15 
»'To se ni nikoli nikomur zgodilo. Mejo je nemogoče zapreti, ker mora obstajati humanitarni
koridor,' je povedal Ostojić. 'Hrvaška je morala sprejeti ukrepe za stabilizacijo kanala in dosegli smo
to, kar smo hoteli. Ne vem, kolikšno vsoto je Hrvaška doslej porabila. Ta vlaganja so veliko dražja
kot oskrba migrantov,' je poudaril minister. 'Če EU pomaga Srbiji in Grčiji, je samoumevno, da bo
država članica zahtevala povračilo stroškov, kar nam je tudi obljubljeno. Ti stroški niso majhni, toda
najpomembnejše je bilo, da smo obranili Hrvaško,' je povedal Ostojić.« (HRT, 2015)

56
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 56 07/08/16 11:41

 beguncev je humanitarna dolžnost Nemčije.« (Peterson, 2015)
To je tudi razlog za lahkotnost, s katero so posamezne nacionalne države na t. i.
'balkanski begunski poti' odprle meje svojih nacionalnih držav in spustile na ozem-
lje veliko beguncev ter formirale bolj ali manj organizirane humanitarne koridorje
in tokove, ki so sekali meje in ozemlja nacionalnih držav.
V tem pomenu lahko humanitarne prostore imenujemo biopolitične prostore, v
katerih se kažejo temeljna značilnost sodobnih begunskih biopolitik, njihovo vari-
iranje med dvema skrajnostma, med humanitarnim sočutjem in represijo (Fassin,
2005), natančneje, med humanitarizmom in poostrenim nadzorom ter preverja-
njem, med humanitarizmom in sekuratizacijo.
V jedru sodobnega humanitarizma je depolitizacija begunskega in azilnega
režima. Natančneje rečeno, v pogonu je sistem, v katerem izginja razlika med poli-
tično in humanitarno sfero. Vendar pa pri tem ne prihaja do ponovne politizacije
begunskega režima, tj. do razkrivanja skritih političnih predpostavk v humanitar-
nih prizadevanjih, temveč do humanitarizacije politike (Fassin, 2005; 2007; 2009), v
kateri izginja predvsem politična dimenzija (Petrović, 2013).
Tako ob nedavnem prihodu večjega števila beguncev, ki so bili ujeti v vojno v
Iraku, Siriji in Afganistanu, opažamo pomanjkanje razprave, ki bi se sklicevala na
neki koncept pravic in pravičnosti. Namreč, vojni spopadi niso sprožili intenzivnej-
še ideološke in politične razprave o straneh, vpletenih v vojno, o njihovi politični
vlogi v sporu in o oceni pravičnosti vsake v vojno vplete strani. Zato se prihajajoči
begunci večinoma dojemajo, kot da so politično in ideološko brezbarvni, natančne-
je, kot kopice trpečih teles, za katere je treba poskrbeti, dojemajo se jih kot mno-
žica, univerzalni humanitarni subjekt (Mallki, 1996), katerega glavna značilnost je
biološka eksistenca.
Humanitarizem je pravzaprav izraz sodobne biopolitike, ki politiko človekovih
pravic omeji na politiko pravice do življenja, v njenem središču je sklicevanje na
'svetost' življenja in dejavnost, nega in skrb za to življenje in življenjske procese
(Petrović, 2013). Kot sem že zapisal, v neformalnem pogovoru z vodjo Rdečega
križa v begunskem centru Slavonski Brod sem izvedel, da je primarni cilj njihovega
delovanja v centru, da begunci »preživijo na poti do Nemčije«.
Vztrajanje na biološkem življenju kot temeljnem načelu, ki določa politiko člo-
vekovih pravic, omejuje človekove pravice in instrumentalizira pravice za namene
upravljanja, nadzora in varovanja. Center v Slavonskem Brodu je dober primer
takih praks, v katerih se skrb in nadzor vzporedno dopolnjujeta.
Tako razumljena humanitarna dejavnost nazadnje spodbuja in kaže na restrik-
cijo pravic in morebitno suspenzijo zakonov, s čimer se odpira pot normalizaciji
nasilja. Prej opisana humanitarna izjema v humanitarnem prostoru centra je
dober primer suspenzije pravic, ki se normalizira, tj. postaja dolgotrajen pojav in
del begunske politike. Čeprav je Hrvaška beguncem dovolila prestopiti mejo in
neoviran ter organiziran prehod, pa prihajajočih skupin pravno ni obravnavala
kot begunce, temveč kot tujce v tranzitu, ki morajo v določenem času zapustiti

57
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 57 07/08/16 11:41

 ozemlje države, njihovo gibanje pa je izjemno omejeno in nadzorovano. Povedano
natančneje, oni so 'begunci' brez pravic in svoboščin, ki bi jim morale biti kot
beguncem zagotovljene. Zato sta postala skrb za njihovo telesno trpljenje in
pomoč na poti oblika organiziranega administriranja teles številk, ki jim odvzema
dostojanstvo, in odmerjenega nasilja, ki občasno prestopi meje dovoljenega. Prav
tako takšen brezpravni okvir dovoljuje, da se je skupine in posameznike občasno
preverjalo zaradi dvoma o njihovi identiteti in begunskem statusu. Policijski usluž-
benci so bili z rasnim profiliranjem pozorni na videz in barvo kože, prevajalci pa
so preverjali znanje jezika in geografske podrobnosti. Prav tako so bili zabeleženi
primeri prisilnega vračanja, ne da bi imeli begunci možnost zaprositi za azil.16
Pomanjkljiv pravni okvir je omogočil sistemsko nezaupanje v status beguncev ljudi,
ki so prihajali, dopušča tudi arbitrarno zapiranje meja v primeru nenačrtovanega
bivanja ali zadrževanja večjega števila beguncev, ali v primeru zaščite suverenega
ozemlja, prav tako pa omogoča nezakonito vračanje in sprejem poostrenih varno-
stnih mehanizmov, ko se oceni, da gre za varnostno tvegane razmere. Kompleks
v Slavonskem Brodu in pripadajoča organizacija pretoka beguncev sta omogočala
hiter odgovor na omenjene situacije in v tej smeri sta širila politiko sekuratizacije
begunstva.

Sklep
Na koncu lahko sklenemo, da je izgradnja centra v Slavonskem Brodu ustva-
rila biopolitični humanitarni prostor na ozemlju nacionalne države, njegov glavni
namen pa sta bila pospeševanje in nadzor toka ljudi z uporabo nadzorovanega
nasilja in skrbi za njihova telesa in biološko življenje. Prostor je deloval na podlagi
suspenzije pravic in normalizacije humanitarne izjeme. Na prvi pogled bi lahko
sam obstoj prostora humanitarne izjeme potrdil tezo Giorgia Agambena (2006) o
biopolitizaciji sodobne politike, ki z normalizacijo izrednega stanja postavlja golo,
biološko telo v središče politične skupnosti. Vendar to ne drži povsem. Čeprav se
s tem potrdi suverenost države, suspenzija pravic ni popolna, ker tudi sodobno
pravo ne gre tako daleč, da bi se v taboriščih nekaznovano ubijalo ljudi, prav tako
pa ni humanitarna izjema rezultat suverene, javno priznane odločitve. Nastanek
humanitarnega prostora je rezultat administrativnih upravljalskih taktik, ki so
jih oblikovale upravljalske tehnologije, medtem ko do suspenzije prava prihaja
na ravni administrativnih praks in ad hoc uvedenih pravil izjeme. Celotno stanje
je mogoče bolje opisati, če kombiniramo teoretske uvide Giorgia Agambena s

16 
V Šidu v Srbiji sem bil navzoč pri zelo mučnem pogovoru z mladeničem, ki ga je policija zaradi
maroškega porekla izločila iz skupine in ga skupaj z njegovimi prijatelji odpeljala na srbsko mejo,
kjer so jih z grožnjami in fizičnim nasiljem prisilili, da so prečkali zeleno mejo in se vrnili. S tem po-
stopkom jim je bila odvzeta pravica do azila.

58
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 58 07/08/16 11:41

 Foucaultovimi, kar sem naredil ob neki drugi priložnosti (Petrović, 2013), ali z opisi
praks pridržanja za nedoločen čas (indefinite detention) Judith Butler (2004), s to
razliko, da se mehanizmi zapiranja uporabljajo za nadzor in oblikovanje humani-
tarnih tokov begunskih skupin, ki bolj spominjajo na Castellsove (2000) prostore
tokov (space of flows) omrežne družbe.
Prav oblikovanje humanitarnega koridorja je poskus uvedbe nadzora nad
migrantskim gibanjem s tem, ko se vzpostavi begunski 'tok' in uveljavlja suvere-
nost s pomočjo birokratskega nadzora, pri katerem se skrb za begunce meša s
suspenzijo pravnega okvira s humanitarno izjemo. Povedano drugače, s takimi
politikami se uveljavlja državna in nacionalna oblast in ustvarja centraliziran avtori-
taren nadzor brez dolgotrajne odgovornosti do priznavanja pravic. Še več, nadzor
se uveljavlja s suspenzijo pravic. Namen vzpostavljanja nadzora pa je normalizacija
odnosov v družbeni skupnosti sprejema in varovanje.
Za konec lahko rečemo, da tematizirana politika varnostnega humanitarizma,
v središču katere je skrb za biološko življenje, posredno esencializira nacionalne in
rasne identitete. Tako se na paradoksalen način v njej srečajo in v humanitarnem
prostoru soobstajajo – humanitarno sočutje, skrb, nadzor in rasizem.

Prevedla Nina Kozinc

Literatura
AGAMBEN, GIORGIO (2006): Homo sacer. Zagreb: Arkzin.
BIGO, DIDIER (2007): Detention of Foreigners, States of Exception, and the Social
Practicies of Control of the Banopticon. V Borderscapes, K. P. Rajaram in C. Grundy-
Warr (ur.), 3–33 . Minneapolis: University of Minnesota Press.
BUTLER, JUDITH (2004): Precarious Life. London: Verso.
CASTELLS, MANUEL (2000): Uspon umreženog društva. Zagreb: Golden marketing.
DELEUZE, GILLES (2001): Pure Immanence. New York: Zone Books.
DE TOCQUEVILLE, ALEXIS (1995): O demokraciji u Americi. Zagreb: Informator.
DIKEN, BULENT (2004): From the Refugee Camps to Gated Communities: Biopolitics
and the End of the City. Citizenship Studies 1: 83–106.
FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of
Immigration Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–388.
FASSIN, DIDIER IN PAULA VASQUEZ (2005): Humanitarian exception as the rule: The
political theology of the 1999 Tragedia in Venezuela. American Ethnologist 32(3):
389–405.
FASSIN, DIDIER (2007): Humanitarianism as Politics of Life. Public Culture 19(3): 149–
159.
FASSIN, DIDIER (2009): Another Politics of Life is Possible. Theory, Culture and Society
26(5): 44–60.

59
Duško Petrović | Humanitarna oblast

Notranja_264.indd 59 07/08/16 11:41

 FOUCAULT, MICHEL (1994): Znanje i moć. Zagreb: Globus.
HRT (2015): Nedjeljom u dva. 4. oktober. Dostopno na: http://www.hrt.hr/301688/
vijesti/nedjeljom-u-dva-ranko-ostojic (5. februar 2016).
KANT, IMMANUEL (1957): Kritika rasudne snage. Zagreb: Kultura.
KUMAR RAJARAM, PREM IN CARL GRUNDY-WARR (2004): The Irregular Migrant
as Homo Sacer: Migration and Detention in Australia, Malaysia and Thailand.
International Migration 42(1): 33–64.
MALKKI, LIISA (1995): Refugees and Exile: From »Refugee Studies« to the National
Order of Things. Annual Review of Anthropology 24: 495–523.
MALKKI, LIISA (1996): Speechless Emissaries: Refugees, Humanitarianism and
Dehistorization. Cultural Anthropology 11(3): 377–404.
PETROVIĆ, DUŠKO (2013): Biopolitike izbjeglištva i azila u ozračju krize političkog azila
na Zapadu. Narodna umjetnost 50(2): 128–147.
POZNIAK, ROMANA IN DUŠKO PETROVIĆ (2014): Tražitelji azila kao prijetnja. Studia
ethnologica Croatica 26(1): 47–72.
PATERSON, TONY (2015): Angela Merkel vows to 'tangibly reduce' refugee numbers
- gets seven minute standing ovation from the party. The Independent, 14.
december. Dostopno na: http://www.independent.co.uk/news/world/europe/
angela-merkel-vows-to-tangibly-reduce-refugee-numbers-at-party-conference-
and-gets-seven-minute-a6773121.html (5. februar 2016).
SASSEN, SASKIA (2014): Expulsions. Harvard University Press.
TICKTIN, MIRIAM (2006): Where ethics and politics meet: The violence of humanitarism
in France. American Anthropologist 107(4): 33–49.
TICKTIN, MIRIAM (2011): How Biology Travels: A Humanitarian Trip. Body&Society 17:
139–158.

60
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 60 07/08/16 11:41

 Neža Kogovšek Šalamon

»Humanitarni« koridor:
Stanje izjeme v času
globalnih migracij1

Abstract
The “Humanitarian” Corridor: A state of exception in times of global
migration
The purpose of the article is to analyse the migration corridor managed by the state authorities on
the Balkan migration route in the second half of 2015, understand it from the perspective of the
existing legal and institutional frameworks, and show that the corridor was a phenomenon outside
of national and European positive law, while at the same time it responded to the requirements of
international human rights principles. The corridor was a clear, intentional and coordinated devia-
tion from legal provisions. It amounted to a state of exception, a certain level of state of emergency
in which the rules adopted by the national and European legislatures were suspended and replaced
by internal instructions or decrees, or even with constantly changing state practices. The analysis
involved comparison of a positive normative framework with the actual procedures carried out
by the state structures, and identification of discrepancies which were then qualitatively evalua-
ted from the perspective of international standards. Another purpose of the article was to show
that the corridor which was also sometimes referred to as a “humanitarian corridor”, only seemed
humanitarian since in fact it served a completely different purpose, namely the interests of state
authorities for the refugees and migrants to leave their territories as quickly as possible.
Keywords: corridor, asylum, refugee crisis, European Union, fundamental rights
Neža Kogovšek Šalamon holds a PhD in Law. She works as a researcher and director of the Peace Insti-
tute, based in Ljubljana, Slovenia. ([email protected])

Povzetek
Namen članka je analizirati migracijski koridor, ki so ga v drugi polovici leta 2015 upravljale državne
oblasti na balkanski migracijski poti, ga razumeti z vidika obstoječega pravnega in institucionalnega
okvira ter pokazati, da je bil koridor pojav, ki je bil zunaj pozitivnega nacionalnega in evropskega
pravnega reda, hkrati pa je odgovarjal na zahteve mednarodnega prava temeljih človekovih pravic.
Koridor je bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil. Predstavljal je stanje izjeme in uvedbo
nekakšnih izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih sprejeli nacionalni in evropski zakono-
dajalci, suspendirana in nadomeščena z internimi navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z
iz dneva v dan spreminjajočo se prakso državnih oblasti. Analiza je izdelana prek primerjave pozi-
tivnega pravnega sistema z dejanskim postopanjem državnih struktur in identifikacijo odstopanj,
ta pa so kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih standardov. Hkrati je namen članka
pokazati, da je bil koridor, ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni koridor«, humanitaren
le na videz, saj so državne strukture pri upravljanju koridorja težile k povsem drugim, s humani-
tarnostjo nepovezanim ciljem, zlasti interesom državnih oblasti, da begunci in migranti čim prej
zapustijo njihovo ozemlje.
Ključne besede: koridor, azil, begunska kriza, Evropska unija, temeljne pravice
Neža Kogovšek Šalamon je doktorica pravnih znanosti. Zaposlena je kot raziskovalka in direktorica Mi-
rovnega inštituta v Ljubljani. ([email protected])

1 
Zgodnejša verzija nekaterih delov analize, predstavljenih v tem prispevku, je bila objavljena v
angleškem jeziku pod naslovom Kogovšek Šalamon, Neža (2016): Legal Implications of the Humani-
tarian Corridor. V Razor-Wired: Reflections on Migration movement through Slovenia in 2015. Ljubljana:
Mirovni inštitut.

61
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 61 07/08/16 11:41

 Uvod
Evropska unija se v zadnjih desetletjih, zlasti pa v zadnjem letu, sooča s poveča-
nim številom prihodov migrantov in beguncev, ki v državah članicah iščejo prilož-
nosti za boljše življenje in/ali bežijo pred preganjanjem, kršenjem človekovih pravic
ali okoljskimi katastrofami. Države so se na vse to sprva odzivale enostransko, z
razvojem azilnih in migracijskih politik, ki so se med seboj zelo razlikovale. Da bi
dobile bolj poenoten odgovor na migracijske in begunske izzive, so države članice
v okviru Evropske unije začele graditi t. i. skupni evropski azilni sistem (Common
European Asylum System – CEAS), ki je bil kot cilj opredeljen v Stockholmskem
programu (Evropska komisija, 2010) in na podlagi katerega naj bi Unija pridobila
podroben skupni okvir poenotenih predpisov. Navedeni sistem, ki je sicer predmet
resnih kritik (glej npr. den Heijer in dr., 2016; Guild in dr., 2008), narekuje pravila
vsakodnevnega postopanja državnih organov s prosilci za azil in begunci po vsej
EU.2 Med prosilci za azil je navadno večina takšnih, ki so na ozemlje EU pripoto-
vali na nezakonit način, v manjših ali srednje velikih skupinah čez morje ali zelene
meje. Tovrstni migracijski pojavi so bili sčasoma dojeti kot vsakdanji, običajni in
predvideni s pravom.3
Navedeno »rutinirano« dogajanje je bilo mogoče opazovati še v prvi polovici
leta 2015. Takrat so statistični podatki sicer že nakazovali, da se občutno povečuje
število ljudi, ki so v Evropo prihajali najprej po izbruhu t. i. »arabske pomladi«,
nato zaradi širjenja vojne v Siriji ter zaradi krepitve Islamske države in splošnega
propadanja državnih struktur v Iraku, Afganistanu in drugod. Kljub temu pa je bil
pravno in institucionalno gledano položaj še vedno enak – prosilci za azil so pre-
hajali meje in vstopali sporadično, v manjših skupinah, skrivajoč se pred oblastmi.
Oblasti so selivce obravnavale kot »nezakonite migrante«, če so zaprosili za azil,
pa kot prosilce za mednarodno zaščito v postopku ugotavljanja statusa begunca.
Sredi leta 2015 pa je prišlo do kvalitativnega, strukturnega in konceptualnega
preskoka iz opisanega sistema v nekaj povsem drugega – v najprej dopuščen, nato
pa institucionalno voden, organiziran in koordiniran prehod množice migrantov in
beguncev skozi vrsto držav, državnih meja in novih ad hoc vzpostavljenih institucij
(npr. tranzitnih šotorskih centrov) z namenom, da bi ti dosegli svojo ciljno državo,
praviloma nekje v severozahodni Evropi, v kateri so nameravali vložiti prošnjo
za azil. Ta prehod, potovanje, ki je bilo pravzaprav videti kot biblični eksodus, je
potekalo po t. i. balkanski migracijski poti in je zajemalo Grčijo kot vstopno drža-
vo, Makedonijo, Srbijo, Madžarsko, Avstrijo in Nemčijo, ko je Madžarska zaprla

2 
Ravnanje sicer ni bilo enotno, saj so statistični podatki, ki jih na podlagi uredbe 862/2007 zbira
Eurostat, vztrajno kazali, da so pri obravnavi prošenj za azil v posameznih državah članicah EU izje-
mno velike razlike. Ti kažejo, da imajo državljani določene države izvora v različnih državah članicah
EU zelo različne možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.
3 
Azilni sistem namreč predvideva tudi možnost, da bo prosilec za azil na ozemlje države pripo-
toval nezakonito, s čimer nezakonit vstop kljub mejnim režimom, ki ga prepovedujejo, postane del
pravnega sistema.

62
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 62 07/08/16 11:41

 svoje meje in se je pot preusmerila južneje, pa sta del skupine postali še Hrvaška
in Slovenija. Po tej migrantski poti je v letu 2015 proti severni in zahodni Evropi
potovalo več kot 650.000 migrantov in beguncev (Evropska komisija, 2015). Med
potovanjem je velikanska večina beguncev in migrantov večji del držav na tej poti
dojemala kot tranzitna območja, kjer niso imeli resnega namena zaprositi za azil,
čeprav so na nekaterih mejah izrazili namero, da to storijo. Pot, postopoma vedno
bolj opremljena z državno podporno infrastrukturo, je sčasoma dobila ime (huma-
nitarni) koridor.
Namen tega članka je ta koridor analizirati, razumeti z vidika obstoječega
pravnega in institucionalnega okvira in pokazati, da je bil koridor pojav zunaj
pozitivnega nacionalnega in evropskega prava, nedvomno pa je odgovarjal na
zahteve mednarodnopravnih standardov s področja človekovih pravic. Razgalil je
nasprotje, ki obstaja zaradi nenehne napetosti med konceptom državnih meja na
eni strani in dolžnostjo varovanja človekovih pravic in prizadevanja posameznika
za »dobro življenje« na drugi. Analiza bo izdelana s primerjavo pozitivnega prav-
nega sistema z dejanskim ravnanjem državnih struktur in identifikacije odstopanj,
odstopanja pa bodo nato kvalitativno ovrednotena z vidika mednarodnopravnih
standardov teorij stanja izjeme. Hkrati je namen članka pokazati, da je bil koridor,
ki je bil pogosto poimenovan tudi »humanitarni«, humanitaren le navidezno, saj
je bil v resnici namenjen povsem drugim, s humanitarnostjo nepovezanim ciljem.

Koridor
Koridor, ki so ga države vzpostavile na balkanski poti v letu 2015, je deloval kot
skupek institucionalnih praks, s katerimi so omogočale migrantom in beguncem,
ki niso imeli dovoljenja za vstop ali bivanje, prehod svojega ozemlja (tranzit) in jim
ob tem zagotavljale osnovno oskrbo in prevoz. Po desetletjih siljenja tistih migran-
tov in beguncev, ki za potovanje v Evropo niso imeli možnosti uporabiti zakonitih
poti, v uporabo nezakonitih, je tovrsten institucionalno omogočen ali vsaj aktivno
toleriran koridor nov fenomen, novum. Pomeni delovanje, ki ni predvideno s pra-
vom, zakonom, mednarodno pogodbo, evropskimi predpisi ali drugimi pravnimi
viri. Na eni strani je obstajal normativni okvir, skupek pravil, podrejenih jasni hie-
rarhiji in sodnemu nadzoru, na drugi strani pa je v obliki koridorja obstajal skupek
dejanskih ukrepov, ki so se od normativnega okvira bistveno razlikovali; pomenili
so nekakšne nezapisane »norme v senci« (prim. Podgorecki, 1996: 7).4 Koridor je

4 
Tu je mogoče potegniti vzporednice z različnimi deli, ki analizirajo stanje izjeme oziroma izredne
razmere. Ernst Fraenkel, ki analizira ustavnopravni okvir Tretjega Rajha leta 1941, opisuje soobstoj
normativne države (Normative State), ki je delovala na podlagi predpisov, ki jih je sprejelo zakonodaj-
no telo in katere delovanje je bilo podvrženo sodnemu nadzoru, in države v senci (Prerogative State),
ki je bila vzpostavljena za izvajanje pristojnosti Nacionalsocialistične stranke in njenih organov na
področju »političnih vprašanj«, to delovanje pa je bilo zunaj sodnega nadzora, saj je bilo osnovano

63
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 63 07/08/16 11:41

 bil jasen, nameren in koordiniran odstop od pravil, ki so bila za države članice EU
in države schengenskega območja na področju azila in migracij dogovorjena na
ravni EU in ki so se jim pri približevanju EU prizadevale podrediti tudi države jugo-
vzhodne Evrope (»Zahodnega Balkana«). Pomenil je stanje izjeme (Agamben, 2005:
50; prim. tudi Fraenkel, 2010: 3) in uvedbo de facto, v nekaterih državah (npr. v
Makedoniji) pa tudi de iure izrednih razmer, v katerih so bila pravila, ki so jih spreje-
li nacionalni in evropski zakonodajalec, suspendirana in nadomeščena z internimi
navodili oz. dekreti, v njihovi odsotnosti pa kar z iz dneva v dan spreminjajočo se
prakso državnih oblasti in njenih posameznih delov (vlade, ministrstva za notranje
zadeve, policije, civilne zaščite ipd.).5 Koridor je bil najprej improviziran in zazna-
movan z enostranskimi ukrepi posameznih držav, nato pa čedalje bolj institucio-
naliziran in usklajevan odziv na spremenjen migracijski položaj, saj so ga v čedalje
večji meri upravljali z internimi navodili in meddržavnimi dogovori. Obstajal je od
poletja 2015 do 7. marca 2016, ko so voditelji držav članic EU postavili temelje za
dogovor med EU in Turčijo ter Makedoniji ukazali zapreti mejo z Grčijo.

Suspenz zakona
V katerih elementih je videti, da je koridor pomenil suspenz pozitivnega prava?
To od vseh držav na migrantski poti zahteva dosledno spoštovanje pravil na
območjih vstopa in prebivanja tujcev, mednarodne zaščite in vračanja. Ta pravila
so naslednja: po določbi 13. člena Zakonika o schengenskih mejah države zavrnejo
vstop državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v 5. členu
zakonika in ki poskušajo vstopiti v državo brez veljavnih osebnih dokumentov. Če
državljani tretje države vstopijo neregularno in ne zaprosijo za mednarodno zaš-
čito, jih oblasti lahko vrnejo na podlagi dvostranskih sporazumov o vračanju. Če
vračanje po sporazumih ni mogoče, obstaja še možnost postopkov po direktivi o
vračanju 2008/115/ES, ki opredeljuje obveznost izdaje sklepa o vračanju (6. člen),
omejitev gibanja (15. člen) in prisilno vračanje (8. člen). Če oseba zaprosi za azil, je
skladno z direktivo o pogojih sprejema 2013/33/EU deležna osnovne oskrbe, njena
prošnja pa je obravnavana v postopku mednarodne zaščite. Tovrsten splošno
veljavni sistem oblastnega nadzora migrantov in beguncev ne velja le v EU, temveč
tudi v državah jugovzhodne Evrope, ki si prizadevajo za članstvo v EU. Parlamenti
vseh držav »Zahodnega Balkana« so sprejeli predpise, potrebne za identifikacijo in

na vojaških dekretih (martial law) (Fraenkel, 2010: 3). Na nekoliko drugačen način podobno materijo
obravnava Podgorecki, ki analizira totalitarno pravo in ugotavlja, da ima v sistemih s totalitarnimi
elementi vsaka norma, ki je javno objavljena in velja le na videz, tudi svojo »normo v senci«, ki ni bila
javno objavljena in velja v resnici ter prevlada (Podgorecki, 1996: 7).
5 
Vladanje z dekreti kot doktrina, do potankosti razvita v totalitarnih in diktatorskih režimih, je
analizirana v Arendt, 2003: 318, 287–576; Fraenkel, 2010: 3.

64
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 64 07/08/16 11:41

 registracijo »nelegalnih« migrantov, vključno s tistimi, ki nameravajo zaprositi za
azil. Nacionalni predpisi v teh državah vključujejo vse ključne azilnopravne insti-
tute, kot so status begunca, subsidiarna zaščita, načelo nevračanja, izključitvena
klavzula, očitno neutemeljene prošnje in koncepte varne tretje države in varne
države izvora. Politike in predpisi teh držav so na las podobni tistim, ki za obravna-
vo nelegalnih migrantov in prosilcev za azil veljajo v državah članicah EU.
V času obstoja koridorja pa so oblasti izvajale postopke, povsem drugačne
od tistih, ki so opredeljeni v pravnih predpisih. Z naraščanjem števila ljudi, ki so
prihajali na meje teh držav, so oblasti postopoma opuščale izvajanje predpisov do
točke, ko jih sploh niso več izvajale ali so jih izvajale le navidezno. Na vrhuncu, ko
je državne meje skozi koridor prešlo tudi 10.000 ljudi na dan, so postopki vključe-
vali zgolj delno identifikacijo in registracijo. Vračanje po dvostranskih sporazumih
ni potekalo, saj države, iz katerih so migranti izstopili, da bi nadaljevali pot proti
severozahodu, ljudi niso bile pripravljene sprejeti. Države so lahko izbirale med: 1.
popolnim zaprtjem meja, prepovedjo vstopa in posledično zgražanjem mednaro-
dne skupnosti (za to možnost se je od držav, ki so bile del koridorja, sprva odločila
le Madžarska), 2. sprejemanjem vseh, ki bi vstopili v državo, in preprečevanjem
njihovega nadaljnjega tranzita in 3. vzpostavitvijo koridorja in omogočanjem
tranzita vsem, ki bi pot želeli nadaljevati. Vrsta enostranskih improviziranih dejanj
posameznih držav je rezultirala v upravljanju koridorja, v katerem so oblasti in/ali
humanitarne organizacije zagotavljale minimalno in pogosto nezadostno osnovno
oskrbo (Ladić in Vučko, 2016), izvajale registracijo in identifikacijo, po navadi pa
so zagotavljale tudi prevoz do meje z naslednjo državo. Največkrat je bilo ljudem,
ki so potovali po koridorju, omejeno gibanje, omejeni so jim bili tudi stiki z zuna-
njim svetom, zato lahko ta ukrep opredelimo tudi kot odvzem osebne svobode
(Kogovšek Šalamon, 2016).

Pravica vstopa
Obstoj koridorja je dajal vtis, kot da je nastala nova pravica – pravica vstopa.
Videti je bilo, kot bi bila priznana ne le prosilcem za azil (ki sicer nimajo prave
pravice vstopa, a če vendarle vstopijo v državo brez dovoljenja, za to po določbah
Ženevske konvencije ne smejo biti kaznovani), temveč tudi nelegalnim migrantom,
ki niso zaprosili za azil. Pa je takšna pravica vstopa opredeljena v pravu EU? Zakonik
o schengenskih mejah (ZSM) pravice vstopa kot take ne omogoča, saj jo pogojuje z
izpolnjevanjem zahtev po potnem listu, veljavnem vizumu ali dovoljenju za bivanje
v državi (5.1 člen, odstavka (a) in (b) ZSM). Poleg izpolnjevanja teh pogojev morajo
državljani tretjih držav izkazati tudi, da imajo zadostna sredstva za preživljanje (ali
zakonito možnost, da jih pridobijo) ne le za čas bivanja, temveč tudi za vrnitev v
svojo državo ali za tranzit do države, ki jih bo sprejela (5.1 člen, odstavek (c) ZSM).
Kljub neizpolnjevanju teh pogojev je v okviru koridorja v drugi polovici leta 2015 in

65
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 65 07/08/16 11:41

 v začetku leta 2016 vsak dan čez meje prihajalo na tisoče ljudi, ob aktivni asistenci
državnih oblasti. Razlogov, zakaj je prišlo do tako bistvenega razkoraka med pred-
pisi in prakso, je več in so med seboj povezani, a preden bodo predstavljeni, se je
treba opredeliti še do ene pravice, ki v predpisih ne obstaja, so jo pa oblasti prav
tako priznavale – to je pravica prehoda državnega ozemlja oziroma tranzita.

Pravica prehoda (tranzita)

Države na območju koridorja so tranzit dopuščale tako, da so ga pasivno
omogočale in ignorirale dejstvo, da množice ljudi prehajajo njihovo ozemlje (npr.
Grčija, Makedonija, Srbija), ali pa so ga aktivno izvajale, organizirale prevoz in se
z naslednjo državo na migracijski poti dogovarjale za sprejem (Hrvaška, Slovenija,
Avstrija). Te procese so omogočale kljub temu, da njihovo pozitivno pravo tega ne
dopušča. Tovrstna pravica do prehoda državnega ozemlja tudi sicer v predpisih
ni opredeljena. Tranzit je omenjen le v kontekstu tranzitnih območij na letališčih
(2.1.3 člen ZSM) ali omogočanja tranzita osebi čez ozemlje držav članic z name-
nom, da bi vstopila v tisto državo članico, v kateri ima izdano dovoljenje za bivanje
(5.4 (a) člen ZSM). Pri koridorju seveda ni šlo za nobeno od teh dveh situacij, zato
je tudi omogočanje tranzita treba razumeti kot državno prakso, ki je obstajala
zunaj pravnega reda. V tem pogledu je bilo še zlasti zanimivo dejstvo, da je bila
pravica tranzita priznana nelegalnim migrantom, ki v državi, ki so jo prehajali,
niso zaprosili za azil, temveč so nameravali za azil zaprositi drugod. Po pozitivnem
pravu tovrstna utemeljitev želje po prehodu seveda ne bi vzdržala, saj pravno ni
predvidena – oseba bi za azil lahko zaprosila bodisi v državi, ki jo je želela le preiti,
ali pa bi bila podvržena postopku vračanja. Hkrati je pomembno omeniti tudi to, da
če bi ta oseba za azil vendarle zaprosila v Sloveniji, ji pravica do tranzita ne bi bila
omogočena, saj ta prosilcem za azil ni pravno priznana – osebe, ki zaprosijo za azil,
so zavezane ostati v državi in počakati na izid azilnega postopka. Če državo le pre-
idejo in jo po vložitvi prošnje zapustijo, se načeloma šteje, da so umaknile prošnjo
za azil, če pa prošnjo vložijo še v drugi državi članici, so lahko podvržene postopku
vračanja po dublinski uredbi, kar znova zanika njihovo pravico do tranzita.

Legalizacija tranzita
Ob tem je bilo mogoče opaziti, da so si oblasti v številnih državah na migrant-
ski poti prizadevale legalizirati, pravno upravičiti dejstvo, da je bil osebi dovoljen
tranzit čez državno ozemlje. Metodo legalizacije je najprej izpopolnila Srbija in jo
uporabljala vseskozi, tudi v času pred vzpostavitvijo koridorja: migranti in begunci
legalno prehajajo čez srbsko ozemlje na podlagi izražene »namere zaprositi za
mednarodno zaščito«, ki jo podajo ob stiku s srbskimi oblastmi. Po določbi prvega

66
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 66 07/08/16 11:41

 odstavka 22. člena srbskega Zakona o azilu jim tako izražena namera in potrdilo,
ki ga ob tem dobijo, nalaga, da se v 72 urah zglasijo v določenem azilnem centru
(drugi odstavek 22. člena Zakona o azilu), omogoča pa jim tudi, da se 72 ur prosto
gibljejo po ozemlju Srbije. Zaradi informacijsko nepovezanega registracijskega sis-
tema lahko namero za vložitev prošnje za azil ponovijo večkrat in si tako podaljšajo
legalno bivanje v državi ter pridobijo več časa za tranzit (prim. Lipovec Čebron in
Zorn, 2015). Republika Srbija se zaveda, da se institut namere za vložitev prošnje za
azil uporablja na ta način, to tolerira ter migrantom in beguncem tranzit dopušča
z namenom, da zapustijo državo (Lukić, 2015: 4). To ureditev je julija 2015 prevzela
tudi Makedonija, ki do tedaj pravno ni dopuščala tranzita migrantom in beguncem.
Zdaj jim tako kot Srbija omogoča izraziti namero, s čimer prav tako pridobijo 72 ur
časa za vložitev prošnje (Stanojoska in Shushak, 2015: 44).
Slovenske oblasti so tranzit poskušale legalizirati z izdajanjem dovoljenj za
zadrževanje, veljavnih šest mesecev.6 Ta dovoljenja ne pomenijo vstopnega ali
bivalnega naslova in niso enaka dovoljenju za prebivanje (Rakočević, 1999: 136),
temveč posameznika le varujejo pred izgonom v skladu z načelom nevračanja
in mu dajejo pravico do osnovne oskrbe. Ključna značilnost dovoljenja za zadr-
ževanje, kot je predvidena v pravnem sistemu, je, da posamezniku, ki sicer nima
dovoljenja za prebivanje v državi, daje pravico do svobode gibanja po državnem
ozemlju. Ko se je »migrantski tok« preusmeril čez Slovenijo (17. oktobra 2015), so
oblasti šele začele vzpostavljati strukture za svoj odziv na izjemno povečano število
prihodov. Tudi odločbe o zadrževanju so oblasti izdajale le občasno in kadar so jim
to dopuščale zmogljivosti. Ko pa se je število dnevnih prihodov zmanjšalo na nekaj
tisoč na dan, so policijske strukture odločbe za zadrževanje izdajale sistematično
vsem migrantom v koridorju, čeprav so nameravale človeka nemudoma prepeljati
do Avstrije.7 Glede na to, da je namen dovoljenja za zadrževanje drugačen – tj.
omogočiti človeku, ki se bo predvidoma dlje časa zadrževal na državnem ozemlju,
da je v tem času zaščiten pred izgonom – je mogoče ugotoviti, da dovoljenja niso
bila izdana v skladu z namenom, za katerega so bila z zakonom predvidena. V
resnici so bila izdana zato, ker je šlo za edini pravno predviden dokument, ki so ga
slovenske oblasti sploh lahko izdale za dokazilo, da je bil človek v Sloveniji identi-
ficiran in registriran. Natančna izvedba registracijskega postopka je bila – z vidika
slovenskih oblasti – nujna, saj so bile avstrijske oblasti v teh kaotičnih razmerah

6 
Pogoji za izdajo dovoljenj za zadrževanje so opredeljeni v 73. členu Zakona o tujcih, katerega
prva dva odstavka, ki opredeljujeta namen in pogoje za izdajo dovoljenja za zadrževanje, urejata
namen (zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki ga je treba odstraniti, da začasno
ostane v Republiki Sloveniji) in pogoje, kdaj je dovoljenje lahko izdano.
7 
V zvezi s prakso Slovenije, ki se je z 22. januarja 2016 odločila, da v državo skozi koridor lahko
vstopajo samo še tisti migranti in begunci, ki nameravajo zaprositi za azil v Avstriji ali Nemčiji (MMC,
2016a), bi prav tako lahko ugotovili, da je na svoj način uporabljala institut »namere za vložitev
prošnje za azil« – vendar ne v lastni državi, kot sta to upoštevali Srbija in Makedonija, temveč v drugi
državi.

67
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 67 07/08/16 11:41

 pripravljene sprejeti samo tiste posameznike iz koridorja, ki so bili pravilno identifi-
cirani. Povedano drugače, izdaja dovoljenj za zadrževanje je bila v interesu oblasti,
ki je bil v tem, da se čim večjemu številu ljudi, ki jim slovenske oblasti niso bile zain-
teresirane ponuditi zaščite in so jih štele za odvečne, omogoči čimprejšnji tranzit
do naslednje države na migracijski poti. Ta interes države, da ne postane območje,
ki si je prislužilo dehumanizirajoče ime »migrantski žep« (bottleneck), je bil pozneje
viden večkrat. Ne nazadnje so visoki državni uradniki skrb, da se to ne bi zgodilo,
javno razglašali (MMC, 2016), najbolj očitno pa je bil ta interes izražen najprej v
postavitvi ograje z rezili na zeleni meji s Hrvaško in zatem še v primerih selekci-
oniranja in diskriminacije, vzpostavljenih po tem, ko sta Nemčija in Avstrija začeli
pripirati vrata za begunce. Te prakse so vsebovale neverjetne in očitno protipravne
ukrepe ločevanja ljudi na podlagi državljanstva z namenom omejevanja dostopa
do azilnega postopka, omejevanje informacij o možnostih in pravnih postopkih, ki
so jih imeli iskalci zaščite na voljo, in kolektivnega vračanja (Dnevnik, 2016).

Sklep
Prav tovrstni interes držav, da begunci in migranti, ki jim je uspelo vstopiti, čim
prej odidejo, je bil ključni razlog za vzpostavitev koridorja. K temu je sicer pripomo-
gla še vrsta drugih razlogov: najprej velja omeniti izjavo nemške kanclerke Angele
Merkel, da Nemčija za sirske begunce ne bo uporabila instrumentov vračanja,
ki pa so jo pozneje mnogi (mediji, politiki in begunci sami) interpretirali širše in
razumeli kot splošno povabilo. Med razlogi so vseskozi pomembno vlogo igrale
tudi visoke številke, torej dejstvo, da so bile migracije v tem obdobju resnično
množične, migranti in begunci pa zaradi tega ves čas na robu humanitarne kata-
strofe. Množičnost je bila tista, ki je države nedvomno prisilila, da so odprle svoje
meje in ljudem dovolile vstop, mimo veljavnih pozitivnopravnih pravil, saj so se po
drugi strani vsaj nekateri predstavniki oblasti zavedali tudi drugih mednarodno-
pravnih obveznosti, ki se dotikajo varovanja človekovega dostojanstva, prepovedi
nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu
človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), prepovedi arbitrarnega odvzema
prostosti iz 5. člena EKČP, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena
EKČP in prepovedi kolektivnega izgona iz 4. člena 4. Protokola k EKČP.8 A ko so se
ljudje enkrat znašli na ozemlju teh držav, je nad interesom oskrbe in zavarovanja
njihovih življenj in dostojanstva prevladal prav ta interes – da čim prej odidejo nap-
rej. Koridor tako ni bil namenjen zgolj oskrbi, registraciji in identifikaciji ljudi (ter na

8 
Eden najzgovornejših sodnih primerov, ki kažejo na to, kako naj države ne ravnajo v primeru
množičnega prihajanja migrantov, je primer Khlaifia in drugi proti Italiji (ESČP, pritožba št. 16483/12,
sodba z dne 1. decembra 2015), znan tudi kot primer Lampeduza. Italija je bila spoznana za odgo-
vorno za kršitve, med drugim, navedenih konvencijskih določb, ko je migrantom omejevala gibanje,
jim izdajala tipske odločbe o izgonu, na katere se niso mogli pritožiti.

68
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 68 07/08/16 11:41

 koncu tudi njihovemu arbitrarnemu selekcioniranju in delitvi na tiste, ki domnevno
potrebujejo zaščito, in druge, ki je ne), temveč je bil namenjen zlasti hitremu tranzi-
tu, kar je postal osrednji smoter državnih struktur večine držav na migrantski poti.
Navedeni interes kot primarni je bil jasno razviden tudi iz delovanja držav
kandidatk in bodočih kandidatk za članstvo v EU. V povezavi z migracijami sta se
na nenavaden način združila interes teh držav ter interes migrantov in beguncev
samih – obe strani sta si želeli predvsem, da čim prej zapustijo to ozemlje. Srbija
in Makedonija instituta »namere za vložitev prošnje za azil« nista vzpostavili zato,
da bi ljudje tam dejansko lahko zaprosili za azil ter zaščito tudi pridobili in se vklju-
čili v integracijski proces (državi namreč integracijskih ukrepov sploh ne izvajata),
temveč zato, da bi v 72 urah odpotovali naprej. Nasprotno pa bi to bilo v interesu
EU, ki »Zahodni Balkan« vidi kot tamponsko območje, ki naj migrante poskuša
zadržati na svojem ozemlju (Celador in Juncos, 2012: 202). Ker »Zahodni Balkan«
tega pričakovanja ni mogel izpolniti, so voditelji EU koridor grobo odpravili, zaprli
grško-makedonsko mejo, Grčijo pa skupaj s človekovimi pravicami migrantov in
beguncev žrtvovali kot kmeta na šahovnici. Glede na navedeno je zavajajoče kori-
dor označevati kot humanitarnega.
Hkrati pa ni mogoče spregledati, da je bilo prav z vzpostavitvijo koridorja, v
okviru katerega je sila množic prevladala nad silo zakona, da bi bila lahko uveljav-
ljena sila prava, mogoč dostop do evropskega ozemlja, s tem pa je postalo nekoliko
bolj mogoče tudi varovanje človekovega dostojanstva in temeljnih pravnih stan-
dardov ESČP. V nekem drugem času in prostoru si je mogoče predstavljati trajen
koridor z razmerami, ki bi se nenehno izboljševale. Tihotapske poti čez morje in
kopno bi bile postopoma marginalizirane in nadomeščene z uradnimi, zakonitimi,
varnimi načini vstopa, s čimer bi se znižala tudi cena potovanja in njegova smrto-
nosnost. Pravo, njegov duh in smoter bi se v tem primeru gotovo bolj približala
pravičnosti, kot so se s tem, ko so evropske oblasti balkansko pot zaprle, s čimer
so problem zgolj eksternalizirale, ne da bi se pri tem srečale z resnim humanistič-
no, etično in pravno motiviranim nasprotovanjem. Pri tem ni mogoče spregledati,
da je bila odsotnost slednjega tudi posledica podobe koridorja – kolone obupa-
nih dehumaniziranih množic asociirajo na invazije, prestrašijo javno mnenje in
zmanjšajo možnost za razpravo o alternativnih migracijskih politikah. Ob tem, ko
je koridor ponudil možnost dostopa do ozemlja, je bil zaradi svoje izjemnosti tudi
obsojen na zaprtje.

69
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 69 07/08/16 11:41

 Literatura
AGAMBEN, GIORGIO (2005): State of exception. Chicago, London: University of Chicago.
ARENDT, HANNAH (2003): Izvori totalitarizma. Ljubljana: Claritas.
CELADOR, GEMMA COLLANTES IN ANA E. JUNCOS (2012): The EU and Border
Management in the Western Balkans: Preparing for European Integration or
Safeguarding EU External Borders? Southeast European and Black Sea Studies, 12(2):
201–220.
DEN HEIJER, MAARTEN, JORRIT RIJPMA IN THOMAS SPIJKERBOER (2016): Coercion,
prohibition, and great Expectations. The continuing failure of the Common
European Asylum System. Sprejeto v objavo v Common Market Law Review, junij
2016.
DNEVNIK (2016): Kako je Slovenija kolektivno zavračala vojne begunce: »Vrni se v
Turčijo, tam je varno!«, 2. april. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042733006/
svet/kako-je-slovenija-kolektivno-zavracala-vojne-begunce-vrni-se-v-turcijo-tam-je-
varno (8. maj 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2010): Program Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih
varuje, 2010–2014 (Stockholmski program). Uradni list EU, št. 115, 4. maj 2010.
EVROPSKA KOMISIJA (2015): Report from the Commission to the European Parliament
and the Council on the follow-up to the Leaders' Meeting on refugee flows along the
Western Balkans Route, COM(2015) 676 final, 15. december. Dostopno na: http://
ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/securing-eu-borders/legal-
documents/docs/report_western_balkans_en.pdf (5. maj 2016).
EVROPSKA UNIJA (2007): Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi
Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih. Uradni
list L 199, 31. julij, 23–29.
EVROPSKA UNIJA (2008): Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje
nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Uradni list L 348, 24. december,
98–107.
EVROPSKA UNIJA (2013): Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.
junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Uradni list L
180, 29. junij, 96–116.
EVROPSKA UNIJA (2016): Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9.
marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o
schengenskih mejah). Uradni list L 77, 23. marec, 1–52.
EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (2015): Khlaifia in drugi proti Italiji,
pritožba št. 16483/12, sodba z dne 1. december 2015.
FRAENKEL, ERNST (2010): The Dual State. A Contribution to the Theory of Dictatorship.
Clerk, New Jersey: The Law Book Exchange.
GENERALNA SKUPŠČINA OZN (1951): Konvencija o statusu beguncev, 28. junij.
United Nations Treaty Series 189: 137. Dostopno na: http://www.refworld.org/

70
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 70 07/08/16 11:41

 docid/3be01b964.html (8. maj 2016).
GUILD, ELSPETH, SERGIO CARRERA IN FLORIAN GEYER (2008): The Commission’s New
Border Package: Does It Take Us One Step Closer to a ‘Cyber-Fortress’ Europe? Centre
for European Policy Studies Policy Brief. Dostopno na: http://www.ceps.eu/
publications/commissions-new-border-package-does-it-take-us-one-step-closer-
cyber-fortress-europe (5. maj 2016).
KOGOVŠEK ŠALAMON, NEŽA (2016): Legal implications of the »humanitarian corridor«.
V Razor-Wired: Critical reflections on migration movements through Slovenia in 2015,
N. K. Šalamon in V. Bajt (ur.), 39–50. Ljubljana: Mirovni inštitut.
LADIĆ, MAJA IN KATARINA VUČKO (2016): Slovenia's response to increased arrivals of
refugees: We don't want them but we also don't understand why they don't want
to stay. V Razor-Wired: Critical reflections on migration movements through Slovenia in
2015, N. K. Šalamon in V. Bajt (ur.), 15–30. Ljubljana: Mirovni inštitut.
LIPOVEC ČEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij
v evropskih »tamponskih conah«. Dve domovini, 43. Dostopno na: http://
twohomelands.zrc-sazu.si/sl/articles/show/283/avtonomija-in-nadzor-migracij-v-
evropskih-tamponskih-conah (8. maj 2016).
LUKIĆ, VESNA (2016): Understanding Transit Asylum Migration: Evidence from Serbia.
International Migration doi: 10.1111/imig.12237.
MMC (2016): Šefic: Slovenija ne bo postala prebežniški žep, 13. januar. Dostopno na:
http://www.rtvslo.si/slovenija/sefic-slovenija-ne-bo-postala-prebezniski-zep/383322
(8. maj 2016).
MMC (2016a): Šefic: Sodelovanje z Avstrijo je na izjemno visoki ravni, 22. januar. Dostopno
na: http://www.rtvslo.si/slovenija/sefic-sodelovanje-z-avstrijo-je-na-izjemno-visoki-
ravni/383989 (12. maj 2016).
PODGORECKI, ADAM (1996): Totalitarian law: Concepts and issues. V Totalitarian and
post-totalitarian law, A. Podgorecki in V. Olgiati (ur.), 3–37. Dartmouth: Aldershot.
RAKOČEVIĆ, SLOBODAN (1999): Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem. Ljubljana:
Uradni list RS.
STANOJOSKA, ANGELINA IN IVONA SHUSHAK (2015): Life in a Backpack: The EU’s
Asylum Policies and its Impact on the Macedonian Asylum Legislation. Journal of
Liberty and International Affairs 1(2): 37–49.
ZAKON O AZILU REPUBLIKE SRBIJE. Uradni list Republike Srbije, št. 109/2007 (1. april
2008).
ZAKON O TUJCIH. Uradni list Republike Slovenije, št. 45/14 – uradno prečiščeno
besedilo, 90/14, 19/15 in 47/15 – ZZSDT (15. junij 2011).

71
Neža Kogovšek Šalamon | »Humanitarni« koridor

Notranja_264.indd 71 07/08/16 11:41

 Jure Gombač

»Ogromno delo,
uspešno, vzorno!«1
»Upravljanje« mej v Sloveniji v času
povečanega prihoda migrantov
2015/2016

Abstract
“Tremendous work, successful, an exemplary job!” Border ‘manage-
ment’ in Slovenia in the time of mass arrival of migrants
The aim of the article is to analyze events on the Slovenian border from the autumn of 2015 to Fe-
bruary 2016 using concepts exploring borders, sovereignity, security and humanitarism. The main
research question touches upon the possible use of the border for the control of migration and
management of sovereignty, especially in the name of security. The following methods were used:
literature review, participant observation, and content analysis of the Facebook pages of the NGOs
involved as well as printed Slovenian media (the Delo newspaper). Results show the possibility that
Slovenia deliberately created a state of exception on its borders in order to be able to control and
manage the migrant situation in the name of sovereignity and security.
Keywords: migrations, borders, state of exception, security, sovereignity, Slovenija
Jure Gombač is a senior research fellow at the Slovenian Migration Institute and a lecturer at the Uni-
versity of Nova Gorica in the European Master in Migrations and Intercultural Relations. (jure.gombac@
zrc-sazu.si)

Povzetek
Članek analizira dogajanje na slovenski meji od jeseni 2015 do februarja 2016 s pomočjo konceptov
o mejah, suverenosti, varnosti in humanitarnosti. Glavno raziskovalno vprašanje se dotika uporabe
meje kot prakse za obvladovanje migracij in vzdrževanja suverenosti predvsem v imenu varnosti,
manj pa človečnosti. Pri tem so bile uporabljene naslednje metode: pregled relevantne literature,
opazovanje z udeležbo, analiza vsebine v dogajanje vpletenih nevladnih organizacij na Facebooku
ter poročanja v slovenskih medijih (Delo). Rezultati kažejo možnost, da je Slovenija na svojih mejah
namerno ustvarila izredne razmere, s pomočjo katerih je nato lahko v imenu varnosti in suverenosti
obvladovala in nadzirala migrante na njihovi poti do Avstrije.
Ključne besede: migracije, meje, varnost, suverenost, izredne razmere, Slovenija
Jure Gombač je višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU
ter predavatelj na Univerzi v Novi Gorici na študijskemu programu European Master in Migrations and
Intercultural Relations. ([email protected])

1 
S temi besedami je državni sekretar Bojan Šefic 17. marca 2016 na sestanku z nevladnimi orga-
nizacijami na Ministrstvu za notranje zadeve ocenil dogajanje na slovenskih mejah v drugi polovici
leta 2015 in na začetku leta 2016.

72
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 72 07/08/16 11:41

 Uvod
Dogajanje na mejah Evropske unije v letih 2015/2016 ni nekaj novega ali nepri-
čakovanega. Meje, ki imajo lahko glede na potrebe različne namene, so postale
prostor, kjer se izvajajo prakse izključevanja, orodja, ki delijo (revne, obupane)
migrantke/migrante od (srečnejših, bogatejših) »mobilnežev«, mobilnih subjektov
(Andersson, 2014), »Druge« od »Nas«. To so prostori, kjer se dogajajo človeške
tragedije in kjer kosi smrt. Od pateras, čolničev, v katerih so migranti iz Afrike prip-
luli do Kanarskih otokov, prek Ceute in Melille čez Gibraltar, vse do Lampeduze,
Lezbosa, Kosa, Samosa, Iosa in drugih grških otokov ter navsezadnje t. i. balkan-
ske poti, in številnih drugih, manj znanih smeri, migrantke/migranti iščejo nove
priložnosti in možnosti za prihod v Evropsko unijo. Pri tem trdnjava Evropa s svojo
politiko in pomočjo različnih agencij, akcij, operacij pozablja na lastno zgodovino in
odgovornost, na solidarnost med ljudmi, medsebojno pomoč in človekove pravice.
Tudi t. i. balkanska pot ni nova migracijska smer. Konec prejšnega tisočletja je
namreč čez jugovzhodno Evropo in tudi čez Slovenijo že vodila migrantska pot,
o kateri priča tudi statistika Ministrstva za notranje zadeve. Ta kaže, da je v letu
2000 slovensko mejo brez obveznih dokumentov prestopilo in bilo nato zadržanih
35.892 ljudi, na sami meji pa jih je policija 44.908 zavrnila. S slovensko mejo je tako
imelo opravka 80.800 migrantk in migrantov, če seveda ne štejemo tistih, ki jih
mejni nadzor ni zaznal. Leta 2001 je bilo njihovo število skoraj identično (80.788)
(MNZ, 2001). Te številke sicer niso povsem primerljive z letoma 2015 in 2016, ven-
dar pa zbujajo dvom glede trditev o presenečenju, neizkušenosti in nepripravlje-
nosti ustreznih institucij, ki nadzorujejo in upravljajo takšne situacije.
Ta pot je Slovenijo – zaradi najrazličnejših ukrepov s področja upravljanja meja
na nacionalni, regionalni ravni in na ravni EU – v prihodnjih letih obšla, znova pa je
postala aktualna spomladi leta 2015, najprej kot 2500 kilometrov in 12 dni dolga
preizkušnja po skritih poteh čez hribe in doline Grčije, Makedonije do Srbije in
Madžarske, nato pa je zaradi postavitve rezalne žice na meji med Madžarsko in
Srbijo in pozneje še med Madžarsko in Hrvaško spet zavila tudi na slovensko mejo
in čez njo.
Cilj tega besedila je poskus analize dogajanja na slovenski meji in v Sloveniji
v času množičnega prihoda migrantov in migrantk konec leta 2015 in v začetku
leta 2016 s pomočjo konceptov o mejah, suverenosti, varnosti in človečnosti, ki so
teoretski okvir za analizo podatkov. Te mi je uspelo zbrati s pomočjo naslednjih
metod: pregledom relevantne literature, terenskim delom (opazovanje z udeležbo2
ter neformalnimi pogovori z vpletenimi akterji), analizo vsebine Facebook strani v
dogajanje vpletenih nevladnih in vladnih organizacij ter aktivističnih skupin (Are
you serious, Refugee camp – BREZICE; RIGONCE; DOBOVA1, DOBOVA 2 – Slovenia,

2 
Od konca oktobra do decembra 2015 sem kot prostovoljec pomagal v različnih zbirnih centrih.

73
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 73 07/08/16 11:41

 Calais Migrant solidarity, No borders, idr.) in poročanja v slovenskih medijih (Delo).
Glavno raziskovalno vprašanje se glasi: Kako je Republika Slovenija uporabila
svojo mejo v želji obvladati in usmerjati migracije na eni strani in ohraniti suvere-
nost na drugi, katera vprašanja (varnost, človečnost) so bila zanjo pomembna in
katere probleme je ustvarila tako, da je lahko uporabila tiste rešitve, ki jih je sama
s pomočjo t. i. »varnostnih agencij« v preteklosti že oblikovala (Bacchi, 2009).

Teoretska štiriperesna deteljica: meje,

suverenost, varnost in človečnost
Meje, suverenost, varnost in človečnost so kot koncepti v zadnjem času zelo
izpostavljeni tako v teoretskih diskurzih, povezanih z migracijami, kot tudi v prak-
si. Na kratko bi lahko rekli, da se s pomočjo meja v službi nacionalnih ideologij
skuša ohraniti suverenost držav, v imenu varnosti se legitimizirajo ostri ukrepi
proti migrantkam/migrantom, prek humanitarnih diskurzov pa se takšne prakse
kritizirajo v imenu spoštovanja človekovih pravic, človečnosti in solidarnosti. Temu
sledijo najrazličnejše politike in prakse, ki postanejo še posebej otipljive prav na
mejah. Tam se v imenu obrambe suverenosti ustvarja t. i. »mejni spektakel« (De
Genova, 2013), kjer se med seboj na »spektakularen« način prepletajo prakse var-
nostnih organov in humanitarnih organizacij. Vse, kar se je na meji v slovenskih
zbirnih centrih dogajalo v obravnavanem času, je bilo naravnost prepojeno bodisi
z varnostnimi bodisi s humanitarnimi diskurzi. In največkrat je varnostni diskurz
prevladal predvsem v imenu nemotenega delovanja t. i. Balkan Expressa, tj. čim
hitrejšega transporta migrantov skozi Slovenijo v Avstrijo ne glede na posledice.
A meje se ne nahajajo več le na obrobju držav, temveč tudi v njihovi notranjosti
v obliki zbirnih centrov, azilnih domov ter drugih institucij, pa tudi daleč onkraj
njih, na schengenski meji, v Turčiji, Maroku, Alžiriji ... Gre za kompleksno dogajanje
in napetosti med različnimi načini vladanja, politikami, diskurzi, praksami, ki so
med seboj prepleteni in katerih odnosi se spreminjajo glede na razmerja moči in
različne aktualne dogodke.

Meje
Meje so postale prostori tisočerih možnosti. So eden ključnih elementov za utr-
jevanje nacionalne ideologije in identitete, instrument državne politike in simbol
suverenosti (De Genova, 2013). Nanje lahko gledamo kot na neprekinjeno črto,
ki kaže doseg suverenosti določene države (Neocleous, 2003). A meje bolj kot
vojaške in ekonomske prakse danes stopajo v ospredje kot prostori upravljanja
z različnimi akterji, predmeti in procesi, katerih skupni imenovalec je mobilnost
(Rumford, 2006). Državne meje se vse bolj spreminjajo v simbolične in regulatorne
instrumente znotraj strategij nadzora migracij (Walters, 2011). Étienne Balibar

74
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 74 07/08/16 11:41

 mejo razume kot zapleteno mrežo, ki hkrati sega daleč čez in globoko v notranj-
ost ozemlja držav (Balibar, 2004). Kot taka je veliko učinkovitejša pri t. i. politikah
razmejevanja (debordering) in omejevanja (rebordering), ko se na zunanje meje
EU kopiči policijske (FRONTEX) in vojaške (NATO) enote ter tehnične ovire, da bi
lahko meje med članicami EU ostale odprte (Bloch, Sigona in Zetter, 2014). Tudi
t. i. daljinsko upravljanje (remote control) meja (Guiraudon in Lahav, 2000), ko že
daleč pred vstopom v samo državo migrante ločijo na »zaželene« in »nezažele-
ne« z vizumskimi politikami, hotspoti, varnostnimi conami, preverjanjem zunaj
ozemlja nacionalne države ter kaznovanjem letalskih, ladijskih in avtoprevozni-
kov, ki prevažajo migrante brez dokumentov, je praksa, ki presega klasično razu-
mevanje meja (Walters, 2011). Prav tako »klasično« razumevanje meja presega
razmišljanje Sygmunta Baumana, ki opozarja, da so se v globaliziranem svetu
zaradi globalnega kapitalizma meje spremenile v prave zunajteritorialne mejne
dežele, kjer »domujejo begunci, gverilci, banditi in preprodajalci drog, ki ogrožajo
‚našo‘ stran meje« (Bauman, 2004: 90). Nicholas de Genova govori o t. i. »spektaklu
na meji«, ko se na meji oblikuje posebna scena izključevanja, zaradi katere se
zaustavi, zadrži ali odžene vse tiste, ki so nezaželeni. Sočasno se zdi tudi, da meja
izkazuje, potrjuje in legitimizira domnevno naravnost in nujnost takšnega izključe-
vanja. Konkretne prakse mejne politike se prepletejo s temi predstavami, da bi
migrantovo »ilegalnost«, ki je seveda skonstruirana (Calavita, 2005), spremenile
v resničnost (De Genova, 2015). Sandro Mezzarda pravi, da meje niso nevtralna
razmejitvena črta, temveč simboli moči, ki vsiljujejo vključevanje in izključevanje.
Privilegirane dominantne hegemonije aktivno nadzirajo svojo mejo, da bi morebit-
ne prestopnike zadržale na »drugi strani« (Mezzadra, 2004). Kot taka je meja lahko
nevarna, saj tovrsten »nadzor«, ki izhaja s pozicije moči, lahko povzroči in dejansko
povzroča tragedije.
Izzivi na meji so veliki, saj se tu združita »zunaj« in »znotraj«, opozarja Emma
Haddad. Tisti, ki ilegalno prečka mejo, spodkopava njeno avtoriteto in lahko »one-
snaži« notranjost, ki jo meja skuša zaščititi. Begunci so na meji konstruirani kot
grožnja, ki se oblikuje okoli štirih osi: družbeno-ekonomske, varnostne, identitetne
in politične. Zlasti v varnostnem diskurzu se vzdržujejo številni miti, ki begunca
konstruirajo kot potencialni vir »onesnaženja« (nevarnosti). »Begunci povzročajo
brezposelnost in šibijo ekonomijo! Prisotnost beguncev je znak izgube nadzora
nad suverenimi mejami in kljubovanje avtoriteti! Begunci ogrožajo narodno iden-
titeto države gostiteljice in tako načenjajo družbeno kohezijo! Begunci prinašajo
bolezni in pomenijo grožnjo za zdravje in dobro počutje državljanov!« (Haddad,
2007: 126). Večina nacionalnih držav deluje, kot da bi bilo mogoče pri nadzorovan-
ju meja vse to preprečiti z ustrezno politiko trde roke.

75
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 75 07/08/16 11:41

 Suverenost
Nacionalne države razumejo in uporabljajo mejo kot orodje različnih vidikov
vladanja. Eden takšnih vidikov je prav gotovo tudi grožnja izgube suverenosti. Že
Saskia Sassen se je v povezavi z migracijami in globalizacijo spraševala o vlogi in
smislu suverenosti ter možnosti izgube nadzora (Sassen, 1996). Nemški politič-
ni teoretik Carl Schmitt je suverenost razumel kot moč, ki omogoča razglasitev
izrednih razmer. To naj bi se zgodilo v razmerah sistemske krize, ko se zamajajo
temelji in oblika politične avtoritete. V takih primerih naj bi zakon prenehal veljati
kot režim normativne pravice in deluje po logiki izjem. Gre za odmik od logike
demokratične politike k logiki politične pripadnosti, po kateri zakoni države ne
omejujejo več. Za takšne izjeme je značilna neomejena avtoriteta. Suverena moč
ostaja, medtem ko se veljavnost zakonov umika (Schmitt, 1985).
Miriam Ticktin ugotavlja, da država suverenost vedno vzpostavlja na meji. V
primeru krize suverenosti, ko izjeme zamenjajo norme, je ravno meja tisti prostor,
kjer nadzor in zagotovila »normalnega« pravnega reda najprej prenehajo veljati.
Na meji in v primerno ograjenih prostorih znotraj države se začno vzpostavljati
začasni prostori nadzora, kjer se preverja upravičenost ljudi do vstopa v državo
(Ticktin, 2005). Ti prostori močno spominjajo na taborišča, o katerih je razmišljal
filozof Giorgio Agamben. Taborišče je po njegovem mnenju prostor, ki nastane
takrat, ko izredne razmere postanejo pravilo. Ideja taborišča je normalizacija izred-
nih razmer. Nasilje in kršitve, do katerih prihaja v takšnih prostorih v imenu ohra-
nitve suverenosti in nadziranja migrantskih tokov, se nadaljujejo. »Agenti države«,
ki delujejo tam, lahko tudi »nekaznovano ubijajo« in ostajajo nekaznovani, ker
se zakoni izvajajo selektivno (Agamben, 2004). V teh prostorih je vladavina prava
zreducirana na vladavino policije, ki deluje v izrednih razmerah. Logika takega
delovanja je naslednja: dokler se spet ne vzpostavijo normalne razmere, je izjema
upravičena zaradi zagotavljanja miru in pravic (Ticktin, 2007).

Varnost
Na migracije se danes čedalje pogosteje gleda kot na vprašanje varnosti.
Večina vlad v EU je v imenu zaščite meja, reda in identitete družbe sprejela dis-
kurz strahu pred migracijami in migranti (Bigo, 2006). Ta retorika je pripeljala do
nastanka schengenske meje (Bloch, Sigona in Zetter, 2014).
Predvsem politiki, policija, vojska in varnostno-obveščevalne službe predstavl-
jajo migracije kot problem, ki ogroža »našo« varnost. Gre za specifičen način
vladanja (Foucault, 1997). Agencije nadzora, kot jih imenuje Didier Bigo, so razvile
svoje metode kontrole in nadzorovanja, svoje opredelitve nevarnosti za državo in
družbo ter vodijo tako imenovani menedžment nelagodja (Bigo in Tsoukala, 2008).
Agencije nadzora konstruirajo »probleme« in težave, povezane z migracijami in
migrantkami/migranti na tak način, da lahko za njihovo reševanje uporabijo svoje

76
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 76 07/08/16 11:41

 tradicionalne metode (Bigo, 2005). Tako sme recimo policija uporabiti opremo,
pooblastila in metode, ki se drugače uporabljajo na demonstracijah in varnostno
tveganih športnih prireditvah, vojska z razkazovanjem svoje moči na meji opozarja
morebitne »prestopnike« (meje), varnostno/obveščevalne službe pletejo svoje
mreže po sosednjih državah, pridobivajo nove informacije ter izvajajo najrazličnej-
še preverjanje prek mednarodnih in drugih podatkovnih baz.
A v takšnih politikah nastajajo vrzeli. Bolj kot za učinkovito izpolnjevanje ukazov
gre za simbolno politiko. Kot dokazujejo dogodki z mej na balkanski poti jeseni leta
2015 in pozimi 2016 je mit o učinkoviti »trdnjavi Evropi« iluzija. Če vojaške enote
in policija povsod ne zaprejo meje, je militarizacija meje neučinkovita. Zelo težko
je namreč zaustaviti ljudi, ki so trdno odločeni, da bodo prečkali mejo, kar se je že
neštetokrat pokazalo v Ceuti in Melili, na Sredozemskem morju, na balkanski poti
in drugod po svetu.
V Evropski uniji je nadzorovanje sočasno pogostejše, toda manj učinkovito, kar
povzroča težave ljudem, ki upoštevajo zakonodajo in pravila prestopanja mej, ne
morejo pa ustaviti ljudi, ki jih ne upoštevajo (Bigo, 2006). Ta vrzel je povezana z
retoriko o invaziji in s potrebo po nadzoru na meji na eni strani in z že omenjeno
prakso »daljinskega upravljanja« meja na drugi, ko nadzor ne poteka več samo na
meji, temveč se pomika bodisi stran od državnega ozemlja (na konzulate v tujini,
hotspote) bodisi v notranjost ozemlja, kjer vsi lahko postanemo »mejni policisti«
(Nyers, 2009). Zaradi vseh teh vrzeli prihaja do med seboj povezanih »preigravanj«
na politični, medijski in birokratski ravni.
V političnih igrah nekatere politične stranke zahtevajo ostrejše ukrepe proti
»migrantom«. Posvojijo apokaliptično verzijo kaotičnega sveta, propada civilizaci-
je, ki naj bi ji od zunaj grozili »Tujci«, »Drugi«, od znotraj pa pomanjkanje moralnih
vrednot in prisotnost notranjega sovražnika. Zahtevajo ostre varnostne ukrepe in
programe, dokončne rešitve in militarizacijo družbe (Bigo, 2006).
Nekatere politične stranke sicer zavračajo takšne rešitve, vendar pa niso pov-
sem prepričane o svojem prav, saj verjamejo, da takšen diskurz in ponudba ostrih
ukrepov odvračata njihove volivce in jim znižujeta javno podporo. Zato želijo doka-
zati, da »ukrepajo«, toda hkrati zgolj deklarativno ostajajo humanitarne. A takšne
prakse so problematične. Oblikuje se namreč retorika o zaščiti meje kot temelja
nacionalne suverenosti, kar pa ne pomeni, da so meje nadzorovane tudi v praksi.
Ko namreč vlada želi dokazati, da obvladuje položaj na meji, od varnostnih agencij
zahteva rezultate. Od politikov se nato lahko zahteva, da prevzamejo odgovornost
za prihod beguncev, migrantov brez dokumentov, ki jih ni bilo mogoče zaustaviti.
V tem primeru postane jasno, da se bolj poigravajo s simboli (recimo oklepniki na
meji, rezalna žica) kot z učinkovitimi ukrepi (Bigo, 2002).
Tudi vloga medijev v teh igrah je izjemno pomembna. Z objavami in izborom
tem ustvarjajo pritisk na politike in njihove ideje reševanja migrantske proble-
matike s tem, da pozivajo k hitrim odgovorom na pereče in zapletene probleme
ter da se odzivajo na številna vprašanja, ki lahko prihajajo iz vrst skrajne desnice

77
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 77 07/08/16 11:41

 in nasprotnikov priseljevanja. Prav tako so ponavljajoči se posnetki, fotografije,
naslovnice in posebne oddaje na temo migracij ključne za uokvirjanje migracij v
varnostno paradigmo. Mediji, skupaj s politiki tako z levice kot desnice, naslavljajo
naslednje strahove ljudi: demografske, kot je recimo nenadna »poplava« begun-
cev, staranje prebivalstva, postopna »invazija« zaradi razlik v rodnosti; nelagodje
(domnevna neprijaznost, agresivno obnašanje, »neciviliziranost«); zmanjševanje
socialnih pravic, strah pred razkrojem države blaginje; večja prisotnost vernikov
religij, ki se jih dojema kot grožnja sekularnosti in toleranci; transnacionalnost
(uničenje nacionalnih vrednot); povezave med priseljenci in terorističnimi orga-
nizacijami zunaj države itd. (Bigo, 2006).
V birokratske igre se vpletajo tudi nekateri deli javne uprave, različne nevladne
in zasebne agencije za varnostna vprašanja, ki lahko pridobijo proračunski denar,
če so prepričljivi v svojem konstruiranju diskurza o »resničnem« sovražniku, ki naj
bi ogrožal državo. Toda zaposleni v teh ustanovah lahko konstruirajo takšnega
sovražnika tudi zaradi lastnih koristi (kariera, status in prihodek). Prav migranti so
pogosto tarča teh konstruktov, ko se jim pripisuje od t. i majhnega prestopništva in
vandalizma (predvsem med priseljensko mladino) do organiziranega kriminala in
terorizma. V varnostni okvir spadajo seveda tudi migrantski tokovi, ki naj bi ogro-
žali suverenost države. Različne varnostne agencije so tako neposredno zaintere-
sirane za družbeno konstrukcijo groženj, ki migracije spreminjajo v glavni vzrok
za družbene probleme. To jim prinaša prednost v boju za sredstva in legitimiteto.
Varnost namreč postane najpomembnejša vrednota v svetu, kjer vlada kaos tako
zunaj kot znotraj meja (Bigo, 2002).

Človečnost
Didier Fassin poudarja, da se na človečnost sklicuje tisti način vladanja, ki v
sodobno politiko uvaja moralne občutke in ki politiko pravic zamenja z etiko trpl-
jenja in sočutja. Kljub tej etiki in zaradi te etike človečnost prav tako uvaja neena-
kosti s tem, da nekatera življenja predstavi kot pomembnejša od drugih. »Ker ne
moremo pomagati vsem, pomagamo samo nekaterim, izbranim.« (Fassin, 2012: 3)
Posledice takega vladanja so nepredvidljive, saj nezmožnost pomagati vsem vodi
v začasne rešitve, namenjene le nekaterim, to pa vse tiste, ki pomagajo pri huma-
nitarnem delu, spravlja v stisko in s tem v t. i. pregorelost zaradi sočutja (Fassin,
2005).

»Ogromno, uspešno, vzorno«

Avgusta 2015 je postalo čedalje bolj očitno, da bodo migranti prestopili tudi
slovensko mejo. Madžarska je že v začetku julija 2015 začela graditi žičnato ograjo
na meji s Srbijo, v začetku septembra je svoja vrata za begunce na stežaj odprla

78
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 78 07/08/16 11:41

 Nemčija, razmere na Hrvaškem, kamor je samo med 16. in 20. septembrom prišlo
okoli 25.000 migrantov, pa so jasno nakazovale morebiten razvoj dogodkov in na
humanitarno katastrofo, ki bi lahko nastala.
Čeprav je minil še dober mesec do zaprtja madžarske meje s Hrvaško in mno-
žičnega prihoda migrantov v Slovenijo, le-ta nanj ni bila pripravljena. Ena od razlag
je, da je Slovenija s svojo »nepripravljenostjo« na prihod beguncev konec poletja
in vso jesen namerno ustvarjala položaj, ki ga je potem lahko »obvladala« le še
z izrednimi razmerami na mejah v imenu obrambe lastne suverenosti. Tako je
namreč lahko rešila kar nekaj izzivov, pred katere je bila postavljena.
Na mednarodni ravni je kot podpisnica mednarodnih konvencij, sporazumov in
pogodb, kot so recimo Konvencija o statusu beguncev, Evropska konvencija o var-
stvu človekovih pravic, Schengenski sporazum, dublinska uredba zaradi »izrednih«
razmer na meji lahko spregledala nekatere zaveze, pravice in standarde, povezane
s pravicami beguncev in mejnim režimom. Položaj je nekoliko spominjal na leto
1992, ko so begunci iz BiH v Sloveniji dobili t. i. začasni begunski status, ki bosan-
skim beguncem ni omogočal nekaterih pravic iz Konvencije o statusu beguncev.
Prav tako je Slovenija glede na Schengenski sporazum čez mejo spustila le tiste
migrante, ki so imeli veljavne dokumente in ustrezne vizume za vstop v schengen-
sko območje, medtem ko bi drugi morali zaprositi za mednarodno zaščito. To bi
zaradi obveznih postopkov v zvezi s pridobitvijo ali zavrnitvijo prošnje za ustrezni
status (prosilec za azil, subsidiarna zaščita) pomenilo (pre)hudo obremenitev za
institucije, ki so pooblaščene za vodenje teh postopkov in ki so v prejšnjih letih
obravnavale le po nekaj sto prošenj na leto.
Odprla se je tudi problematika otrok brez spremstva, saj se starost pri »regis-
traciji« ni problematizirala in se je mladoletne spuščalo naprej, čeprav bi jih bilo
treba čim prej zaščititi z ustreznim statusom in pomočjo. Skrb zanje se je preložila
na Avstrijo in Nemčijo.
Tudi t. i. »začasno registracijo« na meji, ki jo prej lahko označimo za popis oseb-
nih podatkov beguncev, nikakor pa kot popis podatkov, ki je predpisan v postopku
prošnje za mednarodno zaščito, lahko razumemo kot poskus izogibanja potencial-
ni situaciji, ko bi lahko po dublinski uredbi v Slovenijo vrnili vse zavrnjene prosilce
za azil iz Zahodne Evrope, ki so bili pri nas prvič popisani.
Na državni ravni se je Slovenija zaradi gospodarske krize in z njo povezano
podhranjenostjo kadrov (policija, vojska, civilna zaščita, Rdeči križ), pomanjkanjem
financ ter drugih razlogov znašla pred velikimi težavami, kako oskrbeti in namestiti
tako veliko število ljudi. Država je zaradi »nevarnosti na meji« tam uvedla »izredne
razmere« ter se zatekla k vrsti začasnih rešitev, zaradi česar je prišlo do serijskega
kršenja človekovih pravic in zniževanja humanitarnih standardov. Na mejah so zra-
sli t. i. »zbirni centri«, ki so po informacijah različnih nevladnih organizacij (recimo
hrvaške Are you Syrious, ki je zbirala podatke o dogajanju v posameznih zbirnih
centrih vzdolž balkanske poti), pričevanju migrantov, nekaterih novinarjev in pros-
tovoljcev bolj spominjali na taborišča, o katerih je razmišljal Agamben. Ljudje so v

79
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 79 07/08/16 11:41

 njih izgubili »pravico do pravic« (Arendt, 1951). Čeprav so bili begunci v Sloveniji
prisotni le kratek čas, se je v »zbirnih centrih« razvila »kultura« agentov države, ki
so v imenu reda in varnosti kršili človekove pravice in zniževali humanitarne stan-
darde. Večinoma so jo udejanjali uradni organi, zaradi zahtevnih razmer pa se je
ta preskok lahko zgodil tudi prostovoljcem humanitarnih organizacij, zaposlenim
prek javnih del, civilni zaščiti, zaposlenim na železnici … Prihajalo je do zapletenih
situacij, ko so se prostovoljci in humanitarni delavci morali odločati, komu poma-
gati in komu ne, ter t. i. izčrpanosti zaradi sočutja zaradi ekstremnih razmer, ki so
jim bili priča in v katerih so morali delati (Fassin, 2012).
Če k temu dodamo še izkušnjo samih migrantov, je jasno, da so po obravnavi
na slovenski meji le redki zaprosili za azil v Sloveniji. V enem od intervjujev, ki jih je
opravil kolega v nemškem zbirnem centru, je eden od sirskih beguncev slovensko
izkušnjo označil za »pekel na zemlji«.3 Lahko bi rekli, da so »izredne razmere« na
meji v imenu ohranitve suverenosti in varnosti dosegle tudi ta cilj.
Medtem je v državi vrelo na političnem, medijskem in birokratskem področju.
Nekatere politične stranke in posamezniki so od vlade zahtevali ostrejše ukrepe
proti migrantom. Opozarjali so na »onesnaževanje« in strašili z brezposelnostjo
domicilnega prebivalstva, šibko slovensko ekonomijo, ki naj ne bi bila kos takšnim
izzivom, izgubo nadzora nad mejami in s tem državne suverenosti, kljubovanje
avtoriteti s strani migrantov, grožnjo narodni identiteti in kulturi, svarili pred
boleznimi in opozarjali na varnostne vidike problematike. S pomočjo fotografij in
posnetkov so slikali apokaliptične prizore in svarili pred tem, da Slovenija postane
»begunski žep« zaradi dozdevno preveč popustljive politike. Prišlo je tudi do zahte-
ve po militarizaciji družbe (ustanovitev narodne garde). Vlada je odgovarjala pred-
vsem z dejanji, kot so bili postavitev oklepnikov in rezalne žice na meji s Hrvaško
in dogovori z drugimi državami na balkanski poti o čim hitrejšem transportu mig-
rantov v Zahodno Evropo.
V medijih so bile analize aktualnih dogodkov naravnane na strahovanje ljudi: na
povezave med priseljenci in terorističnimi organizacijami zunaj države so opozarja-
li z napadi v Parizu, na islamofobijo in strah pred transnacionalnostjo, ki so ju pod-
pihovali z novicami o domnevnih terorističnih centrih za urjenje v »srcu Slovenije«
ter ponovno problematizirali gradnjo mošeje v Sloveniji, nelagodje (neprijaznost,
agresivno obnašanje, neciviliziranost) pa so zbujali dogodki v Kölnu, ki so transpa-
rente o »rapefugees« naplavili vse do Kidričevega.
Igre birokratskih ustanov so bile precej manj vidne, subtilne in javnosti bolj
prikrite. Eden glavnih akterjev na področju migracij v Sloveniji in varovanja njenih
meja je Ministrstvo za notranje zadeve, ki del svojih sredstev pridobiva tudi prek
skladov Evropske unije AMIF (Sklad za azil, migracijo in vključevanje) in ISF (Sklad

3 
To mi je 8. decembra 2015 v Interkulturelle Arbeitsstelle IBIS v Oldenburgu v neformalnem
pogovoru povedal raziskovalec, ki intervjuva migrante v zbirnih centrih in drugih institucijah, na-
menjenih migrantom, v Nemčiji. Intervjuji in analiza v času pisanja tega članka še niso bili objavljeni.

80
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 80 07/08/16 11:41

 za notranjo varnost). Gre za institucijo, ki ta področja trdno drži v svojih rokah.
Svoje zadolžitve (in sredstva) le redko zaupa drugim ministrstvom, raziskovalnim
ustanovam, nevladnim organizacijam in zainteresirani javnosti. V času, ko se je
povečalo število migrantov na slovenski meji, je prav policija v zbirnih centrih z
uveljavljenimi tradicionalnimi metodami skrbela za varnost, registracijo in čim
hitrejši transport migrantk/migrantov od hrvaške do avstrijske meje. Glede na
nedavno ostro kritiko Slovenske vojske, ki jo je izrekel njen poveljnik, predsednik
države RS,4 Ministrstvo za notranje zadeve (p)ostaja eden glavnih sil, ki naj bi skr-
bela za varnost v Sloveniji.

Sklep
Večina dogodkov, ki so jih v preteklih mesecih sprožile migracije skozi Slovenijo,
ne bi smela presenečati. V preteklosti so bili migrantke in migranti zaradi ostre poli-
tike na mejah, (namerno) pomanjkljive zakonodaje v primeru migrantskih delavk
in delavcev, selektivne azilne politike in pomanjkanja idej, strategij in programov
na področju integracije potisnjeni na rob vidnosti. Jeseni leta 2015 in v začetku
leta 2016 to ni bilo več mogoče. Migranti so postali »vidni«, pretresli so evropske
države in v ospredje postavili številna vprašanja. Tudi v Sloveniji, ki se je skoraj
šestnajst let po zadnjem večjem prihodu migrantov skrivala za svojimi mejami in
negovala domnevno suverenost. (Samo)zadovoljna, da kljub schengenski meji s
Hrvaško zaradi dvostranskih sporazumov nimamo zunanjih meja, skozi katere bi v
večjem številu prihajali migranti. Zadovoljna s svojim majhnim azilnim sistemom
in integracijsko hiško. Zadovoljna, da problemi bolj pereče zadevajo druge države
in da smo premajhni/prerevni/neatraktivni, da bi bili lahko solidarni. Ta utvara je
nato hitro izpuhtela (a zdi se, da se ponovno utrjuje). Od zanikanja do prebujenja,
od strahu do dokončne prevlade varnosti nad človečnostjo, od navideznega miru
do izrednega stanja. Od rezalne žice in tankov na meji, do aktivnega uresničevanja
politike daljinskega upravljanja migracij na makedonsko/grški meji in v Turčiji,
zaradi česar smo, bolj kot kdajkoli prej, soodgovorni za nečloveške razmere na
makedonsko/grški meji in trenutne smrti migrantov v Sredozemskem morju.
Problem Slovenije na področju t. i. migration managementa je v tem, da se
politika, javne institucije, mediji in tudi javnost nič ne naučijo iz lekcij, ki so se jih
v preteklosti že naučile, ali pa namerno pozabljajo nanje. Kljub skrbi za hrvaške,
bosanske in kosovske begunce konec prejšnjega tisočletja, migrantski situaciji v
letih 1999–2002 in spremljanju smrti na schengenski meji se zdi, kot da politikom
svoje rešitve na področju migracij uspejo vsiliti vedno iste agencije nadzora, ki

4 
Predsednik države je kot vrhovni poveljnik oboroženih sil iz poročil Generalštaba slovenske
vojske ugotovil, da je Slovenska vojska je že tretje leto zapored na najnižji ravni pripravljenosti delo-
vanja. Več glej na Predsednik RS, 2016.

81
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 81 07/08/16 11:41

 vztrajajo pri varnostnih vidikih »obvladovanja« migracij in izrednih razmerah na
meji, zbirnih centrih, azilnih domovih.
A nevarnost vladanja s pomočjo izrednih razmer je, da lahko postane pomemb-
no orodje za reševanje »nerešljivih« političnih problemov ne le v primeru migracij.
Sčasoma lahko tak način vladanja postane nekaj vsakdanjega, normalnega. Prav
zaradi takšnih razmer v svojih državah (tudi) v Slovenijo prihajajo migranti. Toda
tudi številni slovenski državljani postajajo migranti. Na to opozarja dejstvo, da
poleg čedalje pogostejšega izseljevanja mladih v tujino zaznavamo tudi veliko rast
t. i. napotenega dela, saj je bilo v letu 2015 izpolnjenih 126.185 obrazcev A-1, ki
omogočajo napotovanje delavcev iz Slovenije v tujino.5 Ali gre pri njih prav tako za
primer, ko je politika vladanja z izrednimi razmerami, ki je tako domača pri upravl-
janju migracij, segla tudi na druga področja, kot je zaposlovanje?

Literatura
AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo sacer: suverena oblast in golo življenje. Ljubljana:
Študentska založba.
ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, Inc.: Clandestine Migration and the Bussines of
Bordering Europe. California, Oakland: The California University Press.
ARENDT, HANNAH (1951): The origins of totalitarianism. NY, New York: Harcourt, Brace and
Co.
BACCHI, CAROL (2009): Analysing Policy: What’s the problem represented to be? Australia:
Pearson.
BALIBAR, ÉTIENNE (2007): Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Sophia.
BAUMAN, ZYGMUNT (2002): Society Under Siege. Cambridge: Polity Press.
BIGO, DIDIER (2002): Security and immigration: toward a critique of the governmentality
of unease. Alternatives: global, local, political (27): 63–92.
BIGO, DIDIER (2014): The (in)securitization practices of the three universes of EU border
control: Military/Navy–border guards/police–database analysts. Security Dialogue 45:
209–225.
BIGO, DIDIER IN ANASTASSIA TSOUKALA (2008): Understanding (In)Security. V Terror,
Insecurity and Liberty: Illiberal practices of liberal regimes after 9/11, D. Bigo in A.
Tsoukala (ur.), 1–9. Oxon and New York: Routlege.
BLOCH, ALICE, NANDO SIGONA IN ROGER ZETTER (2014): Sans Papiers, The Social and
Economic Lives of Young Undocumented Migrants. London: PlutoPress.
CALAVITA, KITTY (2005): Immigrants at the Margins: Law, Race, and Exclusion in Southern
Europe. NY, New York: Cambridge University Press.
DE GENOVA, NICHOLAS (2004): The Legal Production of Mexican/Migrant Illegality. Latino

5 
Za več podatkov o problematiki napotitev v tujino glej spletno stran Napoteni delavci.

82
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 82 07/08/16 11:41

 Studies (2): 160–185. London: Palgrave Macmillan ltd.
DE GENOVA, NICHOLAS (2013): Spectacles of migrant ‘illegality’: the scene of exclusion,
the obscene of inclusion. Ethnic and Racial Studies 36(7): 1180–1198.
FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Immigration
Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387.
FASSIN, DIDIER (2012): Humanitarian reason: A Moral History of the Present. CA, Berkeley,
Los Angeles: University of California Press.
FOUCAULT, MICHEL (1997): Security, Territory, and Population. V Michel Foucault, Ethics:
Subjectivity and Truth, P. Rabinow (ur.), 67–71. New York: The New Press.
GUIRAUDON, VIRGINIE IN GALLYA LAHAV (2000): Comparative Perspectives on Border
Control: Away from the Border and Outside the State. V The Wall Around the West: State
Borders and Immigration Controls in North America and Europe, P. Andreas in T. Snyder
(ur.): 55–77. Maryland, Lanham: Rowman and Littlefield.
HADDAD, EMMA (2007): Danger happens at the Border. V Borderscapes, Borderlines series
29, P. K. Rajaram in C. Grundy-Warr (ur.), 119–136. Minneapolis, London: University of
Minesotta Press.
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (B. D.): Sklad za notranjo varnost in sklad za azil,
migracije in vključevanje (2014–2020). Dostopno na: http://www.mnz.gov.si/si/o_
ministrstvu/crpanje_evropskih_sredstev/sklad_za_notranjo_varnost_in_sklad_za_azil_
migracije_in_vkljucevanje_2014_2020/ (6. maj 2016).
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (2001): Poročilo o delu policije za leto 2001. Dostopno
na: http://www.policija.si/index.php/statistika (5. maj 2016).
MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NIELSON (2012): Between Inclusion and Exclusion: On the
Topology of Global Space and Borders. Theory, Culture, Society 29(4-5): 58–75.
NAPOTENI DELAVCI. Dostopno na: http://www.napotenidelavci.si/sl/ (7. maj 2016).
NEOCLEOUS, MARK (2003): Imagining the State. Maidenhead: Open University Press.
PREDSEDNIK RS (2016): Mnenje predsednika RS Boruta Pahorja o stanju pripravljenosti
Slovenske vojske. Dostopno na: http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/
E9B8FDFC3888DE2AC1257FAA004478B9?OpenDocument (6. maj 2016).
RUMFORD, CHRIS (2006): Introduction: Theorizing Borders. European Journal of Social
Theory 9(2): 155–169.
SASSEN, SASKIA (1996): Losing control? Sovereignty in the Age of Globalisation. New York:
Columbia University Press.
SCHMITT, CARL (1985): Political Theology: Four Chapters on the Concept of Sovereignity.
Massachussets, Cambridge: MIT Press.
TICKTIN, MIRIAM (2005): Policing and Humanitarianism in France: Immigration and the
Turn to Law as State of Exception. Interventions 7(3): 347–368.
WALTERS, WILLIAM (2006): Border/Control. European Journal of Social Theory 9(2): 187–203.
WALTERS, WILLIAM (2011): Foucault and Frontiers: Notes on the Birth of the Humanitarian
Border. V Governmentality: Current Issues and Future Challenges, U. Bröckling, S.
Krasmann in T. Lemke (ur.), 138–164. Oxon and New York: Routledge.

83
Jure Gombač | »Ogromno delo, uspešno, vzorno!«

Notranja_264.indd 83 07/08/16 11:41

 Žiga Podgornik-Jakil

Berlin: zasilna
zavetišča in sodobni
mejni boji

Abstract
Berlin: Emergency shelters and contemporary border struggles
Researching the developments of present political economy must necessarily include investigating
the tools of contemporary border regime. These are used for surveillance and control of popu-
lations in order to create new divisions of labour and enable extraction of rent by using peoples’
bodies. The article focuses on emergency shelters in Berlin, that is, on their function and ways in
which the asylum seekers accommodated there spontaneously struggle against them. The rese-
arch was done as a militant and cooperative work of the network Lager Mobilisation Network in
Berlin’s district Wedding, which builds connections with people housed in the sports halls in the
mentioned district. The author underlines that exhausting the aslyum seekers psychically is one of
the strategies for filtering the ‘unwanted’ from the ‘wanted’, that is the ones that are interesting for
the labour market. At the same time, the restriction of movement and limited access to civil rights
confine asylum seekers in emergency shelters run by private companies, which seek profits on their
account. Far from claiming that non-profit companies have a ‘better’ shelter administration, since
the boundaries between them and profit-oriented companies are often blurred, the author rather
speaks of new forms of anticolonial struggles by the people living inside. He understands these
struggles as the struggles against the contemporary border regime in Germany and the EU and as
a potential for building an inclusive society.
Keywords: border regime, border struggles, Berlin, emergency shelters, Lager Mobilisation
Network
Žiga Podgornik-Jakil is a user of Social Center Rog in Ljubljana, an activist in the network Lager Mobili-
sation Network in Berlin and a PhD student at the Institute for Social and Cultural Anthropology at Freie
Universität Berlin. ([email protected])

Povzetek
Če želimo proučevati razvoj sodobne politične ekonomije, moramo pri tem nujno upoštevati vpliv
orodij sodobnega mejnega režima, ki so uporabljena za nadzor in upravljanje populacij, katerega
namen so nove delitve dela in ekstrakcija rent iz človeških teles. Članek se osredinja na primer zasil-
nih zavetišč v Berlinu, na njihovo funkcijo in načine, kako prosilke in prosilci za azil, nameščeni v njih,
spontano netijo upore. Raziskava je nastala v okviru militantnega in kooperativnega dela mreže La-
ger Mobilisation Network v berlinskem okraju Wedding, ki se povezuje z ljudmi, nameščenimi pred-
vsem v športnih dvoranah v omenjenem okraju. Avtor v članku poudarja, da je psihično izčrpavanje
del strategije filtriranja »zaželenih« prosilk in prosilcev za azil od »nezaželenih«, s čimer poskušajo
obdržati tiste, ki so zanimivi za sodobni trg delovne sile. Vendar omejitev gibanja in dostopa do dr-
žavljanskih pravic prosilce hkrati zadržuje v zasilnih zavetiščih, ki jih vodijo zasebna podjetja, ta pa
si skušajo na njihov račun ustvarjati dobiček. Daleč od tega, da bi bila neprofitna podjetja, ki vodijo
zavetišča, »boljši« upravljavci kot profitni – meje med njima so namreč pogosto zamegljene. Zato
avtor članka raje govori o novih oblikah protikolonialnih bojev, ki jih živeči v teh zavetiščih uperjajo
proti sodobnemu mejnemu režimu v Nemčiji in EU in s katerimi skušajo skupaj z aktivisti graditi bolj
vključujočo družbo.
Ključne besede: mejni režim, mejni boji, Berlin, zasilna zavetišča, Lager Mobilisation Network
Žiga Podgornik-Jakil je uporabnik Socialnega centra Rog v Ljubljani, aktivist mreže Lager Mobilisation
Network v Berlinu in doktorski študent Inštituta za socialno in kulturno antropologijo na berlinski Freie
Universität. ([email protected])

84
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 84 07/08/16 11:41

 Državni urad za zdravje in socialne zadeve
(LAGeSo), boj za obstanek
Sedmega oktobra 2015 sem se v Berlinu za krajši čas lahko udeležil solidarno-
stne demonstracije, ki so jo samoorganizirali prosilke in prosilci za azil ter ljudje
brez dokumentov, umetnice in umetniki ter aktivistke in aktivisti, ki delujejo pod
skupnim imenom My Right is Your Right in so ena številnih političnih, večinoma
samoorganiziranih skupin v nemški prestolnici. Preden nadaljujem, bi rad opozo-
ril, da namen nadaljnjega besedila ni fokusiranje na tovrstne samoorganizirane
skupine, ki so začele množično, a včasih za kratek čas, nastajati v Nemčiji zlasti po
letu 2012, ko so prosilke in prosilci za azil skupaj s podpornicami in podporniki,
bodisi nemškimi, evropskimi ali ameriškimi, torej tistimi, ki niso zbežali ali emigri-
rali iz lastne države in zaprosili za azil v Nemčiji ali drugih članicah Evropske unije,
zasedli prazen trg Oranienplatz v berlinskem okraju Kreuzberg.
Zgodnjeoktobrska demonstracija je bila organizirana pred državno institucijo,
ki si jo bodo doživljenjsko zapomnili vsi, ki so zbežali ali emigrirali pred vojno, eko-
nomsko bedo ali okoljskim opustošenjem in si želijo enakovrednega dostopa do
storitev (zdravstvo, trg dela itd.), ki se nemškim državljankam in državljanom zdijo
bolj ali manj samoumevne. Prav tako si jo bodo zapomnili vsi tisti, katerih emigraci-
jo so sprožili mnogoteri vzroki, ki jih nikakor ne moremo zožiti na striktno vojne ali
ekonomske, izhajajo pa iz postkolonialne realnosti soobstoja dveh svetov, v kateri
je Evropa odigrala in še vedno igra pomembno vlogo. Ta postkolonialna realnost
z globalnim in kompleksnim ter nenehno spreminjajočim se kapitalističnim trgom
pomembno vpliva na oblike mobilnosti in procese upravljanja migracij.
Zloglasna institucija se imenuje Državni urad za zdravje in socialne zadeve ali
krajše LAGeSo (kar je kratica za Landesamt für Gesundheit und Soziales) in se nahaja
v bližini postaje podzemne železnice Turmstrasse. Prej kot za institucijo gre za
večji kompleks hiš in uradov, ki so pristojni za različne zadeve, med njimi pa je
tudi Centralna sprejemna ustanova za registracijo in prošnjo za azil (Die Zentrale
Aufnahmeeinrichtung des Landes Berlin für Asylbewerber, ZAA). Treba je opozori-
ti, da je za prošnje za azil sicer odgovoren Zvezni urad za migracije in begunce
(Bundesamt für Migration und Flüchtlinge, BAMF), vendar pa je registracija prelimi-
narna faza pred prvim individualnim intervjujem v postopku obravnave prošnje
za azil, na katerega se lahko čaka nekaj tednov. O praktični izvedbi formalnega
postopka prijave za azil je težko govoriti, saj se je v času povečanega števila pri-
hajajočih v Nemčijo po septembru 2015 položaj nenehno spreminjal, tudi zaradi
manjše improvizacije med institucijami.
Med krajšim spremljanjem statične demonstracije, ki je takrat pred LAGeSo-
jem potekala v obliki govorov in glasbenih performansov, sem srečal prijatelja,
ki me je vprašal, ali sem videl celoten kompleks. Namreč, spredaj smo videli, da
so ljudje, ki se prijavljajo za azil, prisiljeni spati pred eno od LAGeSo-jevih zgradb
takoj ob glavni ulici Turmstrasse. A pravi pekel se začne šele v kompleksu stavb in

85
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 85 07/08/16 11:41

 uradov za omenjeno zgradbo. V tamkajšnjem osrednjem prostoru ljudje spijo ali
sedijo v nezadostnem številu šotorov po več dni, po nekaterih pričevanjih pa tudi
po nekaj tednov, čakajo na svojo številko, oziroma, če uporabim pogosto rabljeno
besedo, ki so se je ljudje naučili takoj ob prihodu v Nemčijo, termin. Osrednji pros-
tor je umeščen med stavbe, v resnici je to nekakšen zelo majhen kvadratast park,
ob katerem takrat, oktobra 2015, še ni bilo videti šotorov, značilnih za begunska
taborišča, saj so te postavili pozneje, ko so nastopile večje ohladitve. Na eni strani
parka stoji digitalizirana tabla, na kateri se prikazujejo številke oz. termini, ki pa
po pričanju številnih posameznikov ne upoštevajo pravega vrstnega reda. Temu
moramo dodati še 40.000 ljudi, ki so se po poročanju nemškega Tagesspiegla
(Schönball, 2015) v Berlinu uradno registrirali v prvih devetih mesecih leta 2015,
in pa dejstvo, da je bilo glede na uradno dokumentacijo LAGeSo decembra lani
42.387 ljudi nastanjenih v različnih skupinskih bivališčih in zavetiščih, kot so špor-
tne dvorane, nekdanje letališče Tempelhof, ponovno usposobljene nefunkcionalne
zgradbe, šotori, hoteli, hostli in tako naprej. Dolge vrste ljudi, ki čakajo na listek s
terminom ali na hrano, pijačo, obleke in podobno, so postale v drugi polovici leta
2015 realnost in stalnica medijskega poročanja.

Protest pred zasilnim zavetiščem Lichtenberg v Berlinu, ki ga je maja 2016 organizirala skupina
Stop Deportation. (Foto: Žiga Podgornik-Jakil)

Zdaj je notranji prostor LAGeSo-ja ponovno prazen, a šotori ostajajo, saj še ni

jasno, kako bo v prihodnje. Vsaj pol leta, če ne dlje, je bil to prostor, ki je spominjal
na prizore iz zunanjih meja Evropske unije, prostor, kjer so prostovoljke in pro-
stovoljci ter aktivistke in aktivisti vse noči organizirali kuhanje toplih obrokov in
čajev ter skušali deliti pravne nasvete, pomagali usmerjati ljudi na prave naslove
in protestirali skupaj z zmrzujočimi pribežnicami in pribežniki, ki so zapustili svoje
domove, da bi našli varnost in boljše življenje. Konfliktov, zlasti z varnostniki, pa

86
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 86 07/08/16 11:41

 tudi medsebojnih, ni manjkalo, vendar pa tudi ne solidarnosti med samimi pri-
bežnicami in pribežniki, ki so na različnih lokacijah organizirali številne gladovne
stavke in druga spontana dejanja upora, ki, četudi v začasnih oblikah, nastajajo še
danes.
V akademski in aktivistični literaturi s področja mejnih in drugih družboslovnih
študij, ki se ukvarjajo s teorijo sodobnih meja, lahko že nekaj časa razberemo novo
razumevanje meja – ne več kot statičnih institucij, temveč kot začasnih in pogojnih
družbenih procesov oziroma odnosov. Meje se ne nahajajo le na obrobju ozemlja,
temveč se razprostirajo znotraj in zunaj njega (Mezzadra in Neilson, 2013; Walters,
2002; 2004; Wesley Scott, 2012). LAGeSo in – kot bomo videli pozneje – začasna
zavetišča so takšne pogojne in začasne institucije, ki so del širših družbenih proce-
sov ponotranjenosti meja pri upravljanju mobilnosti določenih delov prebivalstva,
vendar so hkrati tudi točke, na katerih vzniknejo boji proti sodobnim mejnim
režimom.
Prevladujoč politični, medijski in javni diskurz, ki se je vzpostavil ob poročanju
o razmerah pred LAGeSo oziroma med tako imenovano begunsko krizo, je opi-
sani »kaos« pripisoval prevelikemu številu prišlekov v zelo kratkem času. Drugi,
predvsem organizacije za človekove pravice in civilna družba, so poudarjali, da so
nemške oblasti opozarjali na možnost takšnega scenarija, vendar te niso zagoto-
vile ustrezne infrastrukture. »Nepričakovanega« »kaosa« in začasnih nastanitev
ljudi v kolektivne nastanitvene centre oziroma bivališča (Gemeinschaftsunterkünft),
natančneje v začasna zavetišča (Notunterkünft), ki naj bi bila odziv na visoko števi-
lo prosilcev za azil, prisiljenih spati na ulicah, nikakor ne smemo razumeti le kot
obliko pragmatizma in politično nevtralnega ravnanja.1 Zato se moramo za lažje
razumevanje političnega ozadja tovrstnega upravljanja migracij oziroma za to
»skrb« za prosilce za azil najprej ustaviti pri krajšem zgodovinskem orisu nemške
azilne zakonodaje.

1 
Berlin je postal v zadnjih letih, predvsem zaradi relativno nizkih najemnin, zelo privlačna desti-
nacija za turistke in turiste, začasne stanovalke in stanovalce, študentke in študente, kulturne de-
lavke in delavce, umetnice in umetnike, skratka za ljudi, katerih finančni položaj ni nujno tako slab.
Hkrati poteka program transformacije Berlina v kreativno mesto, socialna stanovanja se prodajajo,
najemnine za posamezne stanovanjske prostore se brutalno višajo in tako naprej. Vse to pripomore
h gentrifikaciji mesta oziroma njegovih predelov, prav tako pa vodi v čedalje bolj poudarjeno po-
manjkanje stanovanj, čeprav so v mestu številne neobnovljene zgradbe, ki že več let ne služijo svoje-
mu namenu. Nekaterih praznih stanovanj najemodajalci (največkrat so to nepremičninska podjetja)
namerno ne oddajajo, razlog za to pa so načrtovane investicije. Eden od odzivov na to je spletna
stran Leer Berlin (https://www.leerstandsmelder.de/berlin), na kateri lahko uporabniki sami objavijo
lokacije praznih zgradb in stanovanj.

87
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 87 07/08/16 11:41

 Obljubljena dežela
Med zahodnoevropskimi državami je že dlje časa glavni cilj prosilcev za azil
Nemčija. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je v Nemčiji za azil
zaprosila kar polovica vseh pribežnic in pribežnikov v Evropi (Bosswick, 2000: 43),
površinski pogled na trenutne razmere pa nakazuje, da do vidnih sprememb ni
prišlo niti v zadnjem času, tj. od druge polovice leta 2015 naprej. Na tem mestu
ne bom iskal vzrokov za to, zagotovo pa lahko glede na videno trdim, da Nemčija
ni obljubljena dežela, kar bi utegnil misliti kdo pod vtisom izjave kanclerke Angele
Merkel, ki je konec avgusta 2015 dejala, da bo država, ki velja za največje evropsko
gospodarstvo, sprejela vse sirske pribežnice in pribežnike ter začasno razveljavila
dublinsko uredbo (Castañeda in Holmes, 2016: 14). Ta nekoliko ambivalentna
»gostoljubnost« je bila posledica več dejstev: prvič, leto 2015 je bilo rekordno glede
števila utopitev v Sredozemskem morju; drugič, v obmejnih članicah Evropske
unije, ki so vstopna točka v schengensko območje (predvsem Grčija in Madžarska),
se je število pribežnic in pribežnikov močno povečalo, zato lahko pripravljenost
njihovega sprejemanja v Nemčiji razumemo kot izraz »solidarnosti« z obmejnimi
državami; in tretjič (in najpomembnejše), pribežnice in pribežniki so s svojimi
telesi in kreativnim ravnanjem sporočali, da njihove moči gibanja ne bo mogoče
preprosto zaustaviti. K temu je treba dodati tudi to, da so nemškemu »odprtju«
sledila številna zapiranja, na primer skoraj takojšnja sprememba nekaterih členov
Zakona o azilu oktobra istega leta. Te spremembe določajo daljše obdobje bivanja
v sprejemnih centrih oziroma zavetiščih, prav tako pa znova uvajajo državni mejni
nadzor (Bojadžijev in Mezzadra, 2015).
Kritiko tovrstnih primerov in diskurzov »najmočnejših« članic EU, ki pomembno
določajo splošne odzive in vplivajo na razvoj evropske azilne in migracijske zako-
nodaje – v kontekstu »begunske krize« in na splošno – prepuščam drugim. Ustavil
pa se bom še pri enem dejstvu, ki je, vsaj na papirju, temeljno za Nemčijo. Namreč,
Nemčija je država, ki zaradi lastne zgodovinske vpletenosti v drugo svetovno vojno
ne zagotavlja pravice do azila le na podlagi mednarodne zakonodaje, ki temelji na
Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951, temveč ima to pravico od leta 1949
zapisano v svoji ustavi (Grundgesetz), in sicer v 16. členu (BAMF, 2015a). Vendar je
zgodovina pokazala, da v praksi zadeva ni tako preprosta. Najprej, ta člen ustave
je bil sprejet v Zvezni republiki Nemčiji oziroma Zahodni Nemčiji in v njem ne
moremo spregledati ideološke komponente, prisotne tudi v drugih državah t. i.
Zahodnega bloka; možnost prošnje za azil je bila namreč rezervirana predvsem za
politične nasprotnike tako imenovanih socialističnih režimov. V nemškem primeru
je eden jasnih kazalcev tega razvoj razmer po letu 1977, ko je prvič začelo naraščati
število prošenj za azil, ki so jih podali Neevropejci, še zlasti opazno se je to zgodi-
lo leta 1980, ko je prišlo do državnega udara v Turčiji in je za azil zaprosilo okoli
92.000 ljudi (Bosswick, 2000: 45).
Azilna zakonodaja se je od takrat naprej vsako leto znova drastično zaostrova-
la. Leta 1993 je takratna konservativna koalicija pod vodstvom Krščanske demo-

88
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 88 07/08/16 11:41

 kratske unije oziroma (na Bavarskem) Krščanske socialistične unije (CDU/CSU) z
odobritvijo Socialdemokratov Nemčije (SPD) spremenila omenjeni 16. člen ustave,
in sicer zato, ker naj bi prihajalo do zlorab institucije azila oziroma mednarodne
zaščite. Med temeljnimi spremembami je odprava pravice do azila za ljudi, ki so
v Nemčijo vstopili iz držav, ki zagotavljajo zaščito na podlagi Konvencije o statusu
beguncev in Evropske konvencije za človekove pravice; to pa so vse sosednje drža-
ve in »varne države« izvora (ibid.: 49). Zaostrovanje zakonodaje – ki, kot rečeno,
poteka že od osemdesetih let prejšnjega stoletja – pa ni ljudi nikoli zaustavilo;
zaostritve zakonodaje so, če uporabimo konservativni in rasistični diskurz, »pro-
blem rešile« le začasno, kar se odraža v periodičnosti naraščanja in upadanja števi-
la prošenj za azil. Dejstvo je, da so poskusi oblasti, da bi naredile EU in posamezne
države neprivlačne za iskanje azila ali boljšega življenja, evrocentrični, povsem
neučinkoviti in zločinski.

Funkcija sodobnega mejnega režima

Étienne Balibar v svojem delu We, The People of Europe? Reflections on
Transnational Citizenship vpelje koncept evropskega apartheida, s katerim označi
podvojitev zunanjih meja skozi vzpostavitev njihovih notranjih dvojnic, ki služijo sti-
gmatizaciji in omogočajo sprejemanje represivnih ukrepov proti določenim delom
evropskega prebivalstva, katerih bivanje na ozemlju je množično in legitimno
(Balibar, 2004: x). Govori predvsem o prebivalstvu nekdanjih zahodnoevropskih
kolonij, o tistem segmentu populacije torej, ki se mu vstop v EU najbolj omejuje, če
ne že onemogoča, in sicer skozi vzpostavitev strogega nadzora in administrativnih
ovir, del katerih je proces eksternalizacije meja oziroma njihovega izvažanja. Vendar
so, kot je bilo rečeno in kot bomo poskušali pokazati skozi študijo primera, meje
tudi interne oziroma ponotranjene, udejanjajo pa se kot kompleksne varnostne
tehnologije, institucije in diskurzi, ki učinkujejo skupaj s humanitarnim in drugim
mednarodnim pravom s tako imenovanega območja svobode, varnosti in pravice
(Mezzadra in Neilson, 2013; Walters, 2002). Fleksibilnost, decentraliziranost in
razsrediščenost sodobnih mejnih režimov pa moramo nujno obravnavati skupaj z
razvojem politične ekonomije na lokalni, nacionalni in globalni ravni, saj so hkrati
posledica in pogoj njihovega obstoja.
Naloga mej, katerih dejanska lokacija je čedalje teže določljiva, namreč ni
le izključevanje, ampak proizvajanje oblik diferencialnega vključevanja oziroma
neenakega dostopa do »pravic« (De Genova idr., 2014: 3). William Walters pravi,
da postajajo meje biopolitičen instrument podeljevanja privilegijev, skozi katerega
se oblikujejo skupki praks in diskurzov upravljanja gibanja, zdravja in varnosti
nacionalnega in transnacionalnega prebivalstva (Walters, 2002: 571). Poleg tega
njihova ekonomska funkcija ni toliko zaustavitev kot pa upočasnitev oziroma
pospešitev mobilnosti (De Genova idr., 2014: 3), odvisno od realnih ali imaginarnih

89
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 89 07/08/16 11:41

 potreb trga delovne sile. Med materializirane oziroma institucionalizirane obli-
ke ponotranjenih meja avtorji uvrščajo centre za tujce, taborišča za begunce in
podobne institucije, ki prej kot institucije redukcije človeške političnosti na »golo
življenje« delujejo kot »dekompresijska komora« za upravljanje hitrosti mobilnosti
(Mezzadra in Neilson, 2013: 147–150).
Med takšne institucije uvrščamo tudi kolektivne nastanitvene centre, natančne-
je improvizirana začasna zavetišča, ki so bila leta 2015 vzpostavljena v Nemčiji
bodisi kot šotorska naselja bodisi v obstoječih športnih dvoranah in nefunkcional-
nih zgradbah, na primer na nekdanjem berlinskem letališču Tempelhof. Zadnjih
sedem mesecev sem kot del mreže Lager Mobilisation Network sodeloval pri mili-
tantnem raziskovanju in temeljitem dokumentiranju življenja v športnih dvoranah
in spontanih uporov proti upravnim organom tamkajšnjih upravljalskih podjetij.
Omenjena mreža, ki nabira fragmente, brez katerih pričujočega prispevka ne bi
bilo, ima lokalno vozlišče in prostor v berlinskem okraju Wedding in njeni aktivisti
smo s prosilkami in prosilci za azil, ki v zavetiščih bivajo že več mesecev, v neneh-
nih prijateljskih in političnih stikih: skupaj kuhamo in se učimo jezikov, delimo si
pravne nasvete, sestankujemo in skušamo razvijati različne oblike političnega boja,
katerega prvi rezultati se za zdaj kažejo v izboljšavah tamkajšnjih življenjskih raz-
mer. Naš glavni politični cilj je odprava kolektivnih nastanitvenih centrov in pravica
do dostojnega stanovanja za vse, saj tako aktivistke in aktivisti kot tudi večina tam
živečih menimo, da je funkcija koncentrirane nastanitve segregacija in dehumani-
zacija prosilk in prosilcev.

Welcome to Deutschland – zasilna zavetišča

Ljudje, ki so zaradi vojne, ekonomske bede ali osebnih okoliščin migrirali v
Evropo, ki na materialni in simbolni ravni igra pomembno vlogo pri (re)producira-
nju globalnega postkolonialnega in kapitalističnega opustošenja, so dokazali, da
je moč gibanja v določenih primerih – na primer ob prisiljeni mobilnosti – nezau-
stavljiva. To so v drugi polovici leta 2015 uvidele tudi vlade držav članic EU, ki so v
sodelovanju z državami Zahodnega Balkana vzpostavile tako imenovani humani-
tarni koridor, ki je tekel po balkanski poti, torej vse od Grčije do zahodnih oziroma
severnih držav članic, na primer do Avstrije, Nemčije in Švedske. Ker gradnja zidov
in ograj gibanja ne zaustavi, temveč ga kvečjemu preusmeri oziroma zgolj izzove
konfrontacijo in boje proti tem fizičnim oviram, so mejni režimi v veliki meri usmer-
jeni v razvoj čedalje bolj prefinjenih tehnologij selekcije in kategorizacije migrantov
na zaželene oziroma zaslužne in nezaželene oz. nezaslužne skupine ljudi. Temelj
takšne selekcije niso samo konvencije, ki dajejo mednarodno zaščito na podlagi
tako imenovanih političnih razlogov, temveč je zasnovana tudi na drugih merilih,
kot so zahteve trga delovne sile, število prebivalcev in BDP posameznih držav ter
interesi zasebnih podjetij, ki niso nujno kompatibilni z državnimi.

90
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 90 07/08/16 11:41

 Vstop v Nemčijo je bil od oktobra 2015 naprej organiziran v okviru humani-
tarnega koridorja. Migrantke in migranti, ki so potovali z avtobusi in vlaki, so se
morali ob prihodu registrirati v različnih sprejemnih centrih, kjer so jim s pomočjo
programa EASY na podlagi notranjega kvotnega sistema za pravično porazdelitev
določili bivanje v eni od nemških zveznih dežel (BAMF, 2015b: 6). Postopek za
pridobivanje statusa naj bi potekal tako, da človek takoj zaprosi za azil, zvezna
dežela, v katero je bil dodeljen, pa mu določi sprejemno bivališče, kjer mora bivati
določeno obdobje, in sicer od šest tednov do šest mesecev, med drugim zato, da
ga lahko oblasti nemoteno obveščajo o njegovem primeru. Proces pridobivanja
statusa je v primeru nekaterih držav izvora oziroma individualnih primerov dolg,
zato se bivanje v sprejemnem bivališču po pretečenem obdobju načeloma prekine,
kar se lahko zgodi tudi zaradi »varnostnih« razlogov ali z odločbo (Flüchtlingsrat
Berlin, 2013: 2–3). Po tem naj bi bila prosilka oziroma prosilec za azil premeščen
v kolektivni nastanitveni center ali stanovanje oziroma sobo – odvisno od zmoglji-
vosti in števila prošenj v tistem obdobju – kjer mora čakati na zaključek svojega
postopka, hkrati pa ima omejeno gibanje (Residenzpflicht), po navadi na zvezno
deželo (AIDA, 2016).
Omenili smo že, da se je začela azilna zakonodaja v Zahodni Nemčiji v poznih
sedemdesetih letih na podlagi ideje o »zlorabi pravice do azila« zaostrovati in
postajati čedalje manj odprta. Ena od sprememb je bila uvedba kolektivnih nasta-
nitvenih centrov, ki so jih idejno zasnovali že leta 1979, in sicer na zahtevo kon-
servativne parlamentarne opozicije, prve pa so vzpostavili leta 1982 (Muy, 2016:
23). Sebastian Muy v svoji prodorni magistrski nalogi poudarja, da se proces in
infrastruktura nastanitve ter integracije prosilcev za azil v Nemčiji sooblikujejo
hkrati s postfordizacijo gospodarstva in neoliberalnim restrukturiranjem socialne
države. Postfordizacija je bila najintenzivnejša zlasti v začetku devetdesetih let, ko
je potekal program gospodarskega prestrukturiranja takratnih članic EU, in sicer
na podlagi modela novega javnega upravljanja (New Public Management), da bi
tako privatizirali in deregulirali državno financirane javne storitve in uvedli tržne in
konkurenčne mehanizme. V Nemčiji se je ta paradigmatski prelom imenoval Novi
model upravljanja (Neuen Steuerungsmodell, NSM) (Muy, 2016: 17).
Za nas je pomembno zlasti to, da kolektivne namestitvene centre in zasilna
zavetišča upravlja skupek akterjev, ki delujejo po načelu outsourcanja prek jav-
no-zasebnih partnerstev. Med pomembnejšimi so podjetja, ki skrbijo za admini-
stracijo, dostavo hrane in varnost. Administracijo lahko prevzame profitno pod-
jetje oziroma podjetje z omejeno odgovornostjo (GmbH) ali neprofitno, po navadi
korporativno strukturirano (gGmbH) ali registrirano združenje (e.V.). Muy poudarja,
da so z omenjenim prestrukturiranjem meje med profitnimi in neprofitnimi podje-
tji čedalje bolj zamegljene, neprofitnost upravljalskega podjetja pa še ni zagotovilo
boljših življenjskih razmer za nastanjene prosilke in prosilce za azil (Muy, 2016:
9), na kar pogosto kažejo tudi naši pogovori s prosilkami in prosilci in primerjava
različnih namestitev.

91
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 91 07/08/16 11:41

 Športne dvorane, ponovno usposobljeni nefunkcionalni objekti in veliki šotori
so oblike zasilnih zavetišč oziroma podvrsta kolektivnih bivališč, nastalih v Nemčiji
zlasti leta 2015, in sicer kot odziv na povečano število pribežnic in pribežnikov.
Glede na prej zapisano je jasno, da je ta odziv pragmatičen in logičen le znotraj šir-
ših političnih, ekonomskih in družbenih procesov upravljanja določenih segmentov
prebivalstva; da torej ni politično nevtralen. V začetku januarja 2016 je bilo v Berlinu
27.450 od 42.387 (tj.
skoraj 65 %) prosilk in
prosilcev za azil nasta-
njenih v zasilnih zave-
tiščih.2 Upoštevajoč
vse oblike namesti-
tev v Berlinu, torej
tudi hotele in hostle,
je približno polovica
upravljavcev pro-
fitnih podjetij.
Struktura uprav-
ljavcev je odvisna od
tega, kdo se prijavi na
razpise, ki jih objavlja
Zasilno zavetišče za 200 ljudi v športni dvorani na Osloerstrasse LAGeSo in na kate-
23-26 (Wedding) v Berlinu. (Foto: Stanovalec v zatočišču na
re se lahko prijavijo
Osloerstrasse 23-26)
posamezna podjetja.
Gre za obliko javno-zasebnih partnerstev, kjer LAGeSo poskrbi za finančno tran-
sakcijo, in sicer od države do podjetja, ki ta sredstva porabi za plačilo zaposlenih
in oskrbovanje nastanjenih prosilk in prosilcev za azil. Višina izplačila se izračuna
glede na število nastanjenih ljudi in ceno dnevne oskrbe, ki znaša vse od 25 evrov –
zlasti v športnih dvoranah – pa do 50 evrov ali več, predvsem v hotelih (Muy, 2016:
29). Ta podatek je kombinacija podatkov iz uradnih virov, na katere se sklicuje tudi
Sebastian Muy, izjav vsaj treh upravljavk in upravljavcev zavetišč, aktivistk in akti-
vistov Lager Mobilisation Network ter informacij iz člankov nemških medijskih hiš.
Dostop do podatkov o dejanskih vsotah prejetega denarja ni preprost, saj želijo
upravljalska podjetja zaščititi lastne interese. Prav tako je težko ugotoviti, ali se za
varnostno službo in najemnino prostorov namenjajo dodatna sredstva. Kar kažejo
viri, je težnja po čim večjem zaslužku, ki ga podjetja generirajo z nižanjem izdatkov
na račun nastanjenih in nekaterih zaposlenih. Ena od strukturnih težav, povezanih
z zasilnimi zavetišči, je tudi nejasna zakonodaja, ki je veliko ohlapnejša kot pri
kolektivnih bivališčih in ne določa osnovnih infrastrukturnih pogojev (dostop do

2 
Podatek sem pridobil iz uradnega LAGeSo-jevega dokumenta, v katerega so vključene informa-
cije o vseh podjetjih, ki upravljajo namestitve.

92
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 92 07/08/16 11:41

 spleta, pohištvo, pralni stroji in tako naprej), najnižjega števila zaposlenih ali zah-
tevanih kvalifikacij zanje (ibid.: 30). Res pa je, da formalna usposobljenost osebja,
še zlasti uprave zavetišč, ni vedno ključna, ampak sta ključna njihov osebni odnos
in spoštovanje do tam živečih.

Upravljanje in samoživost bojev v zasilnih

zavetiščih
Upravno osebje v zavetiščih, katerih funkcijo je v resnici težko določiti, ima
kljub temu, da jih plačuje podjetje, ki je bilo izbrano na razpisu LAGeSo, določeno
avtonomijo oziroma možnost, da se postavi na stran tam bivajočih. Skozi pogovore
s tremi člani upravljalskega osebja, ki je bilo zaposleno pri dveh različnih zasebnih
podjetjih (L.I.T.H.U. GmbH in BTB – Bildungszentrum GmbH), se je potrdila moja
teza, da je primaren cilj upravljalskih podjetij kovanje dobička, čemur je podrejena
tudi njihova izbira zaposlenih. Vsi sogovorniki so se na razpis prijavili in pred krat-
kim podpisali skrajno prekarno pogodbo o zaposlitvi. Dva izmed njih, tudi sama
prosilca za azil – in zato še bolj prekarna kot tretji –, v zavetišču opravljata naloge,
ki so podobne nalogam socialnih delavcev. Njuno preteklo ravnanje kaže na mož-
nost vpliva zaposlenih na ravnanje odločevalcev. Sogovornika sta z nastanjenimi
prosilkami in prosilci razvila dobre osebne odnose in se večkrat postavila na nji-
hovo stran. Na svojega delodajalca sta pritiskala predvsem zaradi nekakovostne in
količinsko nezadostne prehrane, zato je uprava dostavljalsko podjetje menjala kar
trikrat, vendar ne brez poskusov diskreditacije zaposlenih in nastanjenih. Prosilke
in prosilci so namreč zaradi nezadovoljstva začeli s krajšimi gladovnimi stavkami,
zaposlena sogovornika pa sta sestavila pritožbo, del katere so bile tudi fotografije
hrane, ki sta jo poslala odgovornim v LAGeSo, različnim nevladnim organizacijam,
okrajni upravi in drugim. Takoj naslednji dan je vodstvo odgovornega podjetja
izselilo sedem gladovno stavkajočih, češ da so protestirali agresivno, oba sogo-
vornika pa so poslali na prisilni dopust. Zatem so ju premestili v drugo zavetišče,
vendar sta se odločila, da tam ne bosta začela delati, in sta raje počakala na potek
pogodbe. Pozneje je vodstvo podjetja zgodbo priredilo, in sicer tako, da je sedem
izseljenih ljudi, ki so gladovno stavkali, obtožilo prejemanja podkupnine, to naj bi
ponujalo neko drugo dostavljalsko podjetje, ki je želelo prevzeti posel. Pritiskali
so na oba zaposlena, da naj to različico zgodbe podpreta, če nočeta biti obtožena
prejemanja podkupnine tudi sama. Pri tem ne smemo spregledati, da je njuna
pogodba o zaposlitvi vsebovala določbo, po kateri o dogajanju v zavetišču ne bi
smela dajati informacij.
Razmere v zavetiščih in arbitrarne reakcije njihovih upravljavcev so posledi-
ca širših političnih, ekonomskih in družbenih struktur ter interesov, ki jih imata
Nemčija in EU. Vodstva podjetij izkoriščajo nejasno zakonodajo, neučinkovitost
inšpekcijskega nadzora in pregorelost socialnih delavk in delavcev – zavetišča tako

93
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 93 07/08/16 11:41

 upravljajo povsem netransparentno. Prosilke in prosilci se soočajo s kroničnim
pomanjkanjem osnovnih informacij v njim razumljivem jeziku ter prevajalk in
prevajalcev, prav tako pa v praksi nimajo zagotovljenega dostopa do pravnega
svetovanja. Zdravstveni sistem ne deluje, vključitev v tako imenovane integracijske
tečaje močno šepa, preprečuje se jim vstop na trg delovne sile. Hrana v zavetiščih
je nekakovostna, celo pokvarjena, zasebnosti ni, njihovi pogosti sostanovalci so
podgane; uprave prosilke in prosilce pogosto ustrahujejo na podlagi povsem arbi-
tratnih meril, veliko je negotovosti in strahu pred zavrnitvijo prošnje za azil. Vse to
je izraz sistemskega rasizma, ki včasih eskalira tudi v medsebojnih pretepih, ki pa
jih oblasti izkoriščajo za nadaljevanje postopka filtracije na »zaželene« in »nezaže-
lene«, ki se je začel že na zunanjih mejah. Gre za namensko psihično izčrpavanje
z upanjem, da bo čim več prosilk in prosilcev klonilo in se »prostovoljno« vrnilo v
matične države. In kot kažejo naši pogovori, so oblasti pri tem precej uspešne –
večina prosilk in prosilcev razmišlja o tem, da bi jim bilo kljub vsem nevarnostim
in preganjanju v matičnih državah morda bolje. Treba je poudariti, da tukaj ne gre
za žrtveni fatalizem: ravno nasprotno, ljudje se borijo, želijo si aktivne vključitve v
družbo in možnosti za njeno soustvarjanje, vendar jih pri tem na vsakem koraku
ovirajo nemške oziroma evropske oblasti, ki dopuščajo le diferencialno in močno
omejeno vključevanje.

Lager Mobilisation Network

V odziv temu avtoritativnemu pristopu selekcioniranja in segregacije so se
organizirala številna radostna sodelovanja med lokalnim prebivalstvom ter pri-
bežnicami in pribežniki. Eno se na dnevni ravni udejanja v Lager Mobilisation
Network. Mreža je prisotna v različnih berlinskih okrajih, vzpostavila pa se je iz
potrebe po preseganju tako imenovane kulture dobrodošlice (Willkommenskultur),
ki je začasno skozi zagotavljanje humanitarne pomoči vzniknila med »begunsko
krizo«. Aktivistke in aktivisti mreže, ki imamo sami zelo različne pravne statuse, pri
svojem delovanju črpamo iz idej preteklih samoorganiziranih bojev prosilk in pro-
silcev za azil ter ljudi brez papirjev v Berlinu in drugje. V okraju Wedding, kjer živim,
smo se aktivisti Lager Mobilisation Network prvič srečali oktobra 2015. Kljub različ-
nosti naših aktivističnih ozadij in osebnih zgodb – prihajamo iz Irana, Afganistana,
Slovenije, Nemčije, Argentine in Španije – smo se nemudoma strinjali, da moramo
začeti obiskovati in raziskovati delovanje kolektivnih zavetišč za prosilke in prosilce
za azil v našem okraju. Delujemo drugače kot dobrodelne organizacije, in sicer se
osredinjamo na dejavnosti, ki tako nas kot prosilke in prosilce za azil opolnomoču-
jejo in osvobajajo. Tako je bil naš prvi korak deljenje letakov z različnimi uporabni-
mi informacijami, ki prosilkam in prosilcem omogoča večjo samostojnost: izdelali
smo na primer zemljevid okraja, na katerem smo označili točke s prosto dostopno
brezžično spletno povezavo in različne uporabne institucije. Prav tako smo razde-

94
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 94 07/08/16 11:41

 lili uradno brošuro LAGeSo-ja, v kateri so med drugim pojasnjene pravice prosilk
in prosilcev (Flüchtlingsrat Berlin, 2014); s tem smo želeli nastanjene v zavetiščih
seznaniti z omejeno močjo uprave in varnostnikov ter jih naučiti prepoznavanja
zlorab in njihovega nadaljnjega preprečevanja. Izjemno pomembno je bilo, da
smo nameščene v zavetiščih od samega začetka vabili na skupne sestanke, katerih
namen je medsebojno povezovanje in preprečevanje osamljenosti ter beleženje
zlorab in boj proti njim. Začeli smo s številnimi skupnimi dejavnostmi, vse od
kuhanja do pomoči pri posameznih prošnjah za azil. Vse te se stekajo v iskanje
skupnega političnega jezika, ki temelji na samoorganizaciji.
Od oktobra pa do danes smo najtesnejše stike vzpostavili s prosilkami in pro-
silci, ki so nameščeni v zavetiščih na ulicah Osloerstrasse in Wiessenstrasse. To
sta športni dvorani, v katerih je dvesto ljudi, obe upravlja profitno podjetje BTB
– Bildungszentrum GmbH. Naše delovanje je v veliki meri povezano z beleženjem
različnih oblik diskriminacije, o katerih dajemo medijske izjave in jih politično
artikuliramo. V kompleksnem položaju skušamo graditi obširno in vključujočo soli-
darnostno mrežo, v kateri se migracije in begunstvo razumejo v političnih katego-
rijah. Namesto iz ideoloških dogem izhajamo iz skupnih vsakodnevnih izkušenj in
želja, sočasno pa ne pozabljamo na raziskovanje struktur in akterjev, ki nas zaradi
lastnih interesov diferencialno diskriminirajo.
Izkušnje kažejo, da je najpogostejša oblika spontanega upora v zavetiščih
zavračanje hrane oziroma krajše gladovne stavke. Hrana je namreč pogosto zelo
slabe kakovosti, prihaja v premajhnih količinah, prinesena je v umazanih zabojih ali
je celo plesniva, prav tako ni jasno, ali je halal, pogosto pa gre za jedi, ki jih ljudje
niso vajeni. Vsekakor je dejavnikov za nezadovoljstvo več, med najpomembnejšimi
pa je gotovo onemogočanje lastne priprave hrane, zato se veliko ljudi prehranjuje
zunaj zavetišč, za kar porabljajo nizko mesečno žepnino, ki je različna glede na
stopnjo postopka, v kateri je posameznik. Pri vsem tem je iz ekonomske perspekti-
ve največji nesmisel dejstvo, da je vsaj deset evrov od minimalne cene petindvajse-
tih evrov na dan za namestitev v Berlinu namenjeno preskrbi s hrano, kar presega
stroške za hrano, ki jih ima povprečen prebivalec Berlina. In ne samo to: povprečen
Berlinčan mesečno za vse stroške (vključno s plačilom stanarine!) porabi manj, kot
znaša preskrba v zavetišču.
Nastanjeni v zavetiščih tudi pišejo peticije. S to samoorganizirano obliko upora
opozarjajo na kršitve pravic, zato so pogosto obtoženi agresivnega obnašanja in
sankcionirani. Tako se je na primer pribežnici iz zavetišča Wiesenstrasse zgodilo,
da jo je uprava sredi noči odslovila, ker je opozarjala na odkrito rasistično ravnanje
osebja, ki je izjavljalo, da so prebivalke in prebivalci zavetišča necivilizirani in ne
znajo skrbeti za higieno. K sreči so aktivistke in aktivisti Lager Mobilisation Network
informacijo o dogajanju dobili dovolj zgodaj, da so ga lahko posneli, pogumni pri-
bežnici pa zagotovili prenočišče (Hände Weg vom Wedding, 2016).
Med pomembnejše spontane oblike upora štejemo tudi prakso sit-in – zasedbe
nekega prostora znotraj kompleksa tako, da je običajen tok dogodkov oviran – in

95
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 95 07/08/16 11:41

 neupoštevanje ukazov, ki jih daje administracija. Pomembno je, da te upore razu-
memo v širšem kontekstu, saj le tako dobijo političen značaj. Oblasti, uprave zave-
tišč in popularni mediji jih namreč interpretirajo bodisi kot dejanja »neciviliziranih
bližnjevzhodnih divjakov« bodisi kot izraze individualne agresije. Berlinski mestni
senat trenutno pripravlja »integracijski in varnostni načrt« (Masterplan, Integration
und Sicherheit), ki bo podlaga za praznjenje hotelov, hostlov, športnih dvoran in
drugih zavetišč. Nekatera zasilna zavetišča želijo spremeniti v trajnostna kolektiv-
na bivališča, prav tako pa za prosilke in prosilce za azil predvidevajo nastanitve v
kontejnerskih in modularnih hišah v različnih berlinskih okrajih. Zdi se, da načrt
namesto vzpostavljanja klasičnega, zgoščenega in prostorsko omejenega geta
predvideva njegovo bolj decentralizirano obliko, ki se ne bo materializirala zgolj
lokacijsko, ampak tudi ali pa celo predvsem skozi uporabo prefinjenih tehnologij
evropskega apartheida: skozi sekuritizacijo in nadzor določenih segmentov popu-
lacij.

Sklep: vloga nastanitvenih politik pri ohranjanju

neokolonialnih mehanizmov eksploatacije
Klasični kolonializem je na splošno deloval z nenehnim vzpostavljanjem distink-
cije med kolonizatorjevim ozemljem in ozemljem koloniziranega, med centrom in
periferijo. Kolonizator si je prilastil prostor in življenjske svetove koloniziranega, da
bi tako vzpostavil odnos odvisnosti, kar mu je, med drugim, omogočalo izrabljanje
naravnih surovin in bogatenje na ta račun. Po razglasitvi politične neodvisnosti
so kolonije ostale močno odvisne na nekdanje kolonizatorske države, ta neoko-
lonialni odnos pa se kaže na dveh ravneh. Prvič, skozi različne tako imenovane
razvojne programe in tem podobne politike, ki jih oblikujejo in vodijo nekdanji
kolonizatorji. In drugič, in to je za nas pomembnejše, skozi diferencialno vklju-
čevanje pripadnikov nekdaj koloniziranih narodov na trge delovne sile nekdanjih
kolonizatorjev. Po eni strani lahko govorimo o dislociranih proizvodnih enotah v
nekdanjih kolonijah, ki delujejo kot »švic fabrike« za center, po drugi strani pa ne
smemo spregledati dejstva, ki ga poudarja tudi Balibar, in sicer da so bili veliki deli
koloniziranih ljudstev po politični osamosvojitvi svojih držav zaradi pomanjkanja
drugih možnosti preživetja prisiljeni emigrirati v države nekdanjih kolonizatorjev,
da bi tam postali najslabše plačan in najbolj izkoriščan sloj delavstva. Ti ljudje in
njihovi potomci so danes povsem legitimni prebivalci posameznih evropskih držav
(Balibar, 2004). Ta kontekst odpre možnost za novo razumevanje trenutne »begun-
ske krize«. Večina današnjih pribežnic in pribežnikov prihaja iz držav Bližnjega
vzhoda, v katerih so nekdanje evropske kolonialne sile igrale pomembno vlogo.
Meje so risale po lastnih interesih, posamezne države današnje Evrope pa so bile
pomembno vpletene tudi v politično dogajanje zadnjih desetletij.
Hierarhiziran trg postfordistične proizvodnje se ustvarja tudi skozi sodobne

96
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 96 07/08/16 11:41

 mejne režime, ki pa se – kot smo videli – močno in sunkovito manifestirajo v
samem »območju svobode, varnosti in pravice«. Gre za razsrediščene meje v
obliki skupkov varnostnih tehnologij, institucij in diskurzov, ki učinkujejo skupaj s
humanitarnim in preostalim mednarodnim pravom. Akterji takšnega biopolitične-
ga mejnega režima pogosto delujejo kot javno-zasebna partnerstva, med njimi so
tudi zasilna zavetišča, ki so bila glavni fokus tega prispevka. Raziskovanje njihove-
ga delovanja nam daje vpogled v osnovne premise sodobne politične ekonomije
ter simbolne prakse na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Institucije in akterji,
ki upravljajo populacije, so si vzeli mandat za črpanje rente iz pridržanih človeških
teles z negotovimi usodami. S tem ustvarjajo okolje za novo delitev dela oziroma,
z besedami Neilsona in Mezzadre (2013), za multiplikacijo dela skozi diferencialno
vključevanje in zniževanje vrednosti delovne sile. In zato razumemo prakse zavra-
čanja hrane in snovanja peticij proti kršenju človekovih pravic ter druge oblike soli-
darnosti v zasilnih zavetiščih kot eno od sodobnih oblik mejnih in protikolonialnih
bojev, skozi katere skupaj z našimi novimi soprebivalci izumljamo nove oblike bolj
vključujoče družbe.

Literatura
AIDA – ASYLUM INFORMATION DATABASE (2016): Types of Accomodation.
Germany. Dostopno na: http://www.asylumineurope.org/reports/country/
germany/reception-conditions/access-forms-reception-conditions/types-
accommodation#footnote3_kz4uqo0 (10. maj 2016).
BALIBAR, ÉTIENNE (2004): We, The People of Europe? Reflections on Transnational
Citizenship. Princeton and Oxford: Princeton University Press.
BAMF (2015a): Faster desicions possible. Dostopno na: http://
www.bamf.de/EN/Migration/AsylFluechtlinge/Asylverfahren/
EntwicklungAsylrecht/Entwicklungen1992/entwicklungen-1992-node.
html;jsessionid=3E3C40B55F921644F130A666D5293537.1_cid294 (10. maj 2016).
BAMF (2015b): Germany's Asylum Procedure – in Detail. Responsibilities, Procedures,
Statistics, Legal Consequences. Dostopno na: http://www.bamf.de/SharedDocs/
Anlagen/EN/Publikationen/Broschueren/das-deutsche-asylverfahren.
html?nn=1451252 (10. oktober 2015).
BOJADŽIJEV, MANUELA IN SANDRO MEZZADRA (2015): »Refugee Crisis« or Crisis of
European Migration Policies? Dostopno na: http://www.focaalblog.com/2015/11/12/
manuela-bojadzijev-and-sandro-mezzadra-refugee-crisis-or-crisis-of-european-
migration-policies/ (12. november 2015).
BOSSWICK, WOLFGANG (2000): Development of Asylum Policy in Germany. Journal of
Refugee Studies 13(1): 43–60.
CASTAÑEDA, HEIDE IN SETH M. HOLMES (2016): Representing the »'European Refugee
Crisis« in Germany and Beyond. Deservingness and Difference, Life and Death.

97
Žiga Podgornik-Jakil | Berlin: zasilna zavetišča in sodobni mejni boji

Notranja_264.indd 97 07/08/16 11:41

 American Ethnologist 43(1): 12–24.
DE GENOVA, NICHOLAS, SANDRO MEZZADRA IN JOHN PICKLES (2014): New Keywords:
Migration and Borders. Dostopno na: http://clrc.ucsc.edu/documents/misc-
documents/degenova-keywords-migration.pdf (6. januar 2015).
FLÜCHTLINGSRAT BERLIN E.V. (2013): Wohnen für Flüchtlinge in Berlin –
Sammelunterkünfte oder Mietwohnungen? Dostopno na: http://www.fluechtlingsinfo-
berlin.de/fr/pdf/Reader_Wohnen_Asyl_2013.pdf (15. november 2013).
HÄNDE WEG VOM WEDDING (2016): Pressemitteilung: Syrische Frau wurde aus
Notunterkunft in Berlin hinausgeworfen, weil sie ihre Menschrechte einfordere.
Dostopno na: http://haendewegvomwedding.blogsport.eu/?p=1478 (20. maj 2016).
MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2013): Border as Method, or, the Multiplication
of Labor. Durham and London: Duke University Press.
MUY, SEBASTIAN (2016): Interessenkonflikte Sozialer Arbeit in
Flüchtlingssammelunterkünften gewerblicher Träger in Berlin. Berlin: Alice-Salomon-
Hochschule Berlin.
SCHÖNBALL, RALF (2015): Wie viele Flüchtlinge leben wo in Berlin? Der Tagesspiegel,
9. november. Dostopno na: http://www.tagesspiegel.de/berlin/ueberblick-zu-
fluechtlingen-in-berlin-wie-viele-fluechtlinge-leben-wo-in-berlin/12558528.html
(12. maj 2016).
WALTERS, WILLIAM (2002): Mapping Schengenland: Denaturalizing the Border.
Environment and Planning D: Society and Space 20: 561–580.
WALTERS, WILLIAM (2004): The Frontiers of the European Union: A Geostrategic
Perspective. Geopolitics 9(3): 674–698.
WESLEY SCOTT, JAMES (2012): European Politics of Borders, Border Symbolism and
Cross-Border Cooperation. V A Companion to Border Studies, Thomas M. Wilson in
D. Hastings (ur.), 83–99. New Jersey: Blackwell Publishing Ltd.

98
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 98 07/08/16 11:41

 Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc

»Ta prostor je postal

naš, skupen prostor.
To je zame cilj Fronte.«
Intervju z aktivistkama in
aktivistom Protirasistične fronte
brez meja

Abstract
»This Place Became Ours, It Became a Common Space. That Is the
Point of The Antiracist Front.«
An interview with the activists of the Antiracist Front Without Borders
The beginning of the year 2015 was marked by numerous refugee deaths in the Mediterranean sea.
As a consequence, an already existing path called the Balkan Route gained more importance. Slove-
nia is one of the countries on this route, and even before the first refugees came to Croatia-Slovenia
border, the Antiracist Front Without Borders was established. As explained by the interviewees, the
activities of the Front took place in three phases: the first phase was marked by solidarity protests
and the second by activities on the borders of the Balkan Route. In the third phase, the Front initi-
ated a network and started to organize activities with the refugees who have applied for asylum in
Slovenia. Interviewees also speak about self-organization and mutual learning, integration, huma-
nitarianism and existing asylum policy.
Keywords: Antiracist Front Without Borders, Balkan Route, refugees, movement, integration,
asylum policy

Povzetek
Začetek leta 2015 so zaznamovale novice o številnih beguncih, ki so na poti do varnega zatočišča
utonili v Sredozemskem morju. Posledično se je okrepila že obstoječa pot čez Balkanski polotok,
del katere je tudi Slovenija. Še pred prvim prihodom beguncev na hrvaško-slovensko mejo se je
oblikovala aktivistična pobuda Protirasistična fronta brez meja, katere delovanje lahko razdelimo
na tri faze, o katerih smo se pogovarjali z intervjuvanci: prvo so zaznamovale solidarnostne de-
monstracije, drugo delovanje na mejah tako imenovane balkanske poti, tretjo pa vzpostavljanje
mreže in organizacija dejavnosti s tistimi begunci, ki so za azil zaprosili v Sloveniji. Z aktivistkama in
aktivistom pobude smo se pogovarjali tudi o samoorganizaciji in medsebojnemu učenju, integraciji,
humanitarizmu in obstoječi azilni politiki.
Ključne besede: Protirasistična fronta brez meja, balkanska pot, begunci, gibanje, integracija, azil-
na politika

99
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 99 07/08/16 11:41

 V začetku leta 2015 je število beguncev, ki so v iskanju varnega zatočišča utonili
v Sredozemskem morju, skokovito naraslo. Ena od posledic tega je bila krepitev
že obstoječe poti v Evropsko unijo, ki pa je ostala v zahodni javnosti do takrat
pogosto spregledana. Gre za tako imenovano balkansko pot, ki je v prvi fazi vodila
od Turčije čez Grčijo in Makedonijo (oziroma alternativno in redkeje iz Turčije v
Bolgarijo) do Srbije. Od tam naprej so se ljudje odpravili bodisi na Madžarsko (ki
je meje kmalu zaprla) bodisi na Hrvaško in od tam v Slovenijo. Večina migrantov
je pot nadaljevala proti severu Evrope, majhen del pa je za mednarodno zašči-
to zaprosil tudi v Sloveniji. Konec poletja 2015 se je začela v Ljubljani oblikovati
pobuda Protirasistična fronta brez meja, o začetkih in delovanju katere smo se
pogovarjali z njenimi aktivisti.

Ali bi lahko po vašem mnenju leto 2015 in vse, kar se je takrat dogajalo
in sčasoma vodilo v koridor, razglasili za nekakšno zmago svobode gibanja?
Je to širši kontekst, v katerega bi lahko umestili nastanek Fronte in vse tre-
nutno dogajanje?
Aigul Hakimova: Seveda, nedvomno. Leta 2015 se je trdnjava Evrope soočila z
zelo močnim gibanjem, z gibanjem migrantov in beguncev. Mislim, da smo vsaj na
začetku, poleti, opazovali, kako v tej trdnjavi nastajajo razpoke in luknje. Spremljali
smo gibanje ljudi v Makedoniji in potem v Srbiji. Ko se je avgusta začelo to mno-
žično gibanje – ki je preprosto povedano odprlo vrata –, zahodni in srednji Evropi
ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Gibanje je bilo zelo močno. Ena naših tovarišic
je nekoč poudarila prav to, da je gibanje šlo naprej ne glede na žrtve. In prav te
žrtve, slike mrtvih otrok na sredozemskih obalah, posnetki policijskega nasilja v
Makedoniji, smrt na tirih, ko so ljudi zbili vlaki, so nam nekako odprle oči. Te podo-
be so bile ves čas z nami, nenehno smo tudi brali o tem dogajanju. Zdi se mi, da
smo se v tistem trenutku odzvali pravilno. Rekli smo: »Tega ne bomo več gledali in
opazovali, dajmo kaj narediti.«
Valter Cvijić: Naj k Aigulinem povzetku dodam na kratko. Ne vem, ali gre za
zmago svobode gibanja. Gotovo pa je, da je temu gibanju uspelo v Evropi odpreti
in spodbuditi konflikt, ki je zamrl s splošno uvedbo varčevalnih ukrepov in je ani-
miral vse nas. Kot je omenila že Aigul, je ena naših tovarišic nekoč poudarila, da
pot tlakujejo z žrtvami. Naša naloga je, da to spremljamo, da naredimo nekakšno
politično analizo. Mislim, da nas je to gibanje prisililo h globljemu razmisleku o
razmerjih v Evropi, da je odprlo določena ključna vprašanja, in sicer tako celostno,
kot ni prej uspelo niti Syrizi ali kateri drugi stranki, niti pobudam grassroots proti
varčevalnim ukrepom, ki so se sčasoma transformirale in zreducirale na nacio-
nalni okvir. To gibanje je močnejše kot katerikoli drug boj v zadnjih letih v Evropi.
Ravno zato, ker so njegovi akterji premaknili vsak kamen in odprli vprašanja, ki so
pomembna za vse Evropejce.
Petra Čičić: Dodala bi le še to, da smo ob vseh žrtvah ter množici strašnih in

100
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 100 07/08/16 11:41

 žalostnih zgodb s poti slišali tudi številne zelo navdihujoče zgodbe. Beg pred vojno
je eden mogočih razlogov za migracijo, obstaja pa še cel kup drugih. Zelo dober
primer tega je odgovor nekega fanta iz Maroka, ki je, ko sem ga vprašala, zakaj je
odšel, odvrnil, da potuje zato, ker je življenje kratko in želi pred smrtjo videti čim
več sveta. Po svoje gre za majhno zmago v nizu migracijskih bojev: zaznala sem
veliko zgodb o tem, kako močni in iznajdljivi so ljudje, kako raziskujejo in izumljajo
načine potovanja in možnosti boja proti tako megalomanskemu režimu, kot je
trdnjava Evropa.

Najprej bi se navezali na to, kar si govoril ti, Valter: nekako se zdi dobro,
da na ta migracijski boj gledamo kot na boj, ki je na eni strani razgalil teme-
lje evropske konstitucije in prikrito nasilje, ki ga ta generira, na drugi strani
pa nas soočil z vprašanjem bodoče evropske konstitucije. Kakšno Evropo si
želimo? To je vprašanje, ki so ga poskušale naslavljati tudi nekatere nove leve
stranke, s Syrizo na čelu, pa jim ni uspelo. Zdaj pa je postala realnost povsem
razkrita: biti del migracijskega boja pomeni biti del boja za novo Evropo ozi-
roma za Evropo, kakršno si želimo.
Valter Cvijić: Gotovo. Spomnimo se le slovenskih vstaj izpred nekaj let, pa potem
Syrize, Združene levice, Podemosa. Menim, da je ena od posledic porazov prejšnjih
let prav trenutna rasistična histerija v Evropi. Od vstaj v Sloveniji in drugod po
Evropi naprej so razmere povsod enake. Globoka dezintegracija perifernih družb, v
katerih so se sredi finančno-ekonomske krize uveljavili varčevalni ukrepi. Seveda to
ne pomeni, da so v Nemčiji ali na severu, kjer močno zaostrujejo azilno zakonodajo
in utrjujejo deportacijski režim, hkrati pa naraščata nasilje nad migranti in podpora
protimigracijskim in rasističnim skupinam, družbe »civilizirane«. Mislim, da je ta
migracijski boj neko bistveno širše nadaljevanje preteklih družbenih bojev, ki so
bili, recimo, izključno državljanski.
Petra Čičić: To je vprašanje, s katerim se, kot se mi zdi, soočamo pogosto, tudi
tako, da ga ignoriramo in se pretvarjamo, da se nas ne tiče. Prav begunska kriza je
zelo dobro pokazala, v kakšnem svetu oziroma sistemu sploh živimo, še zlasti tisti
na obrobju in z najmanj pravicami.

Ali je potem v resnici to okvir, v katerega moramo umestiti nastanek

Fronte? Da torej ne gre zgolj za neko zavedanje zaskrbljenih državljanov, ki
so opazili tuje trpljenje, temveč za skupen boj za bolj perspektivno Evropo.
Zanimivo je, da se je Fronta vzpostavila še pred prvim množičnim prihodom
na meje. Zakaj in kako to?
Aigul Hakimova: Preden rečemo kakšno o načinu in času nastajanja Fronte,
moramo poudariti še nekaj. Vprašanje migracij, še zlasti z vidika svobode gibanja
in različnih tako imenovanih manjšinskih bojev, je bilo v Sloveniji vedno na obro-
bju. Odkar so prvi begunci prišli na meje, se v Sloveniji vsi spominjamo: »Ah, saj
smo gostili sedemdeset tisoč Bosancev, imamo izkušnje, tudi Slovenci so nekoč

101
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 101 07/08/16 11:41

 bili begunci.« Nevladne organizacije so se, da bi afirmirale današnji begunski
boj, morale mnogokrat vrniti sto ali petdeset, šestdeset let v preteklost. Za sabo
imamo petnajst let terenskega dela v manjšinskih bojih in te naše izkušnje so bile
vedno izkušnje margine: izbrisanih, prosilcev za azil, beguncev in ljudi brez papir-
jev, migrantskih delavcev. Zgodbo, del katere smo zdaj, pišejo begunci, ki so nas
prisilili, da smo – različne samonikle pobude – strnili svoje vrste. Seveda so bile
dejavnosti žive tudi pred tem, vendar pa so prav močna begunska sporočila spro-
žila skupno delovanje. Svoje vrste smo strnili na cesti. Začelo se je tako, da smo
se na sestanku srečali posamezniki iz različnih samoorganiziranih, deloma tudi
institucionalnih skupin. Vprašali smo se: »Kaj storiti? Kako izraziti solidarnost?« In
sklenili, da je treba nekaj narediti, in to čimprej. Želeli smo izvedeti, v kakšni družbi
živimo, jo izzvati. Zato je bila prva gesta Fronte hkrati simbolična in predvsem poli-
tična. Sklicali smo demonstracijo, prvo množično po vstajah. Protirasistični pohod
»Refugees, welcome!« je bil 9. septembra 2015.

Ena od stvari, ki smo jih opazili pri tem prvem shodu, je bila anticipacija
močnega odgovora reakcijskih struj. Torej zavedanje, da je lahko begunsko
gibanje zlata jama za desni populizem. Dejstvo je, da je Fronta s tem prvim
shodom, s solidarnostno gesto še pred dejanskim prihodom beguncev, pre-
hitela populistične in desničarske odzive, ki bi drugače začrtali poznejšo
dinamiko.
Valter Cvijić: Če sem povsem iskren, osebno takrat nisem prav veliko anticipiral.
Približno sem vedel, kaj se dogaja. Takrat, recimo pred poletjem, ko smo se mi
odločali o reakciji, je bila Pegida v vzponu in mi smo iskreno razmišljali o tem, kaj
lahko naredimo. Videli smo obstoj neke možnosti, mislim pa, da nihče od nas ni
razmišljal o tem, da bo nastala Protirasistična fronta. Na začetku je bila skromna
ideja, predlog, da se naredi demonstracijo. Da naredimo nekaj simbolnega, nakar
je iz tega zrastlo nekaj bistveno večjega. Gotovo nam je takrat uspelo preprečiti, da
bi to situacijo bodisi na ulici bodisi v institucijah izkoristila desnica. Mislim, da je bil
tudi odziv fenomenalen, na prvo demonstracijo je prišlo krepko več kot tisoč, sko-
raj dva tisoč ljudi. Seveda smo se že na začetku soočali s fašističnimi in rasističnimi
provokacijami, vendar nam jih je uspelo zaustaviti že na ulicah in nismo dopustili
izražanja frustracij glede islama ali beguncev. Mislim, da je bil to latenten, vendar
uspešen rezultat te demonstracije.

Ampak na začetku je bila zadeva precej civilnodružbena, kajne? Ni bilo

povsem jasno, kaj se bo zgodilo. Je pa na drugi strani in, kot se je izkazalo
nekoliko pozneje, ko smo se po prvem madžarskem zaprtju meje prvič soo-
čili s prihodom beguncev na mejo, že proizvedla situacijo neke mobilizacije.
Aigul Hakimova: To je bilo 18. septembra.

102
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 102 07/08/16 11:41

 Kaj se je dogajalo takrat?
Aigul Hakimova: Balkanska pot se je odprla. Nemčija je začela sprejemati
ljudi. Odziv določenih držav članic Evropske unije je bil absolutno katastrofalen.
Islamofoben. Ksenofoben. Militanten. Preden so begunci prišli na slovensko
mejo, se je zelo poudarjal varnostni vidik. Madžarska je 18. septembra popolno-
ma zaprla mejo. In takrat smo bili priča zelo lepi zgodbi – zgodbi o tem, kako se
ljudje borijo za svoje življenje. Potem se je odprla Hrvaška. Ne glede na vso kritiko
oblasti moramo priznati, da je prejšnja hrvaška vlada z Rankom Ostojićem na čelu
v tem položaju, ko je bilo v državi že okoli petindvajset tisoč beguncev, delovala
preudarno. Slovenska ministrica Vesna Györkös Žnidar pa si je izmislila poljubno
kvoto dva tisoč petsto beguncev na dan. Ostojić je odgovoril s pošiljanjem ljudi
na zeleno mejo. Potem so postavili ograjo. Takoj smo vedeli, da stoji ta ograja
zaradi Hrvaške, kar je pozneje priznal tudi premier Cerar. Oblast se je, preprosto
povedano, prestrašila. Ostojić je, dokler je bil na oblasti, zagovarjal domino efekt
v smeri severa: naj bodo meje odprte, da lahko gredo ljudje naprej. Slovenija pa
je od samega začetka poudarjala varnostni vidik in se odzvala z zaprtjem meja, s
čimer je sprožila domino efekt proti jugu.
Če pogledamo korake, ki jih je naredila Fronta po prvi demonstraciji, ugoto-
vimo, da so bili precej spontani. Imeli smo skupščine, odprt prostor odločanja
o politični formi delovanja. Na teh skupščinah je bilo od štirideset do šestdeset
ljudi. Na naše presenečenje so prihajali večinoma mladi. Brez skupščin se v tistih
prvih štirih dneh v Rigoncah in na Obrežju, ko je na zaprti meji v slabem vremenu
na cesti čakalo tri tisoč petsto ljudi, ne bi mogli skupinsko odzvati. Takrat smo se,
po mojem mnenju, šli predvsem učit. Upali smo, da bodo oblasti odprle mejo, v
resnici pa so pokazale, kako slabo so organizirane. Takoj po prihodu na meje nam
je postalo jasno, kako veliko in izjemno močno je migrantsko gibanje, ki nam je
pokazalo, kaj je moč in kako se je treba boriti. Čeprav so tisto prvo noč prespali na
mostu v Rigoncah, je med nami vladal nekakšen občutek zadovoljstva, upanja in
perspektive za boljši jutri.
Petra Čičić: Glede tega čakanja na mostu – to so politike, ki mi res niso ljube.
Kar se tiče Hrvaške, jim je bilo po mojem mnenju v interesu samo to, da ljudi čim
hitreje spustijo skozi, da se ne bi zadrževali na Hrvaškem, saj tam tako ali tako
niso nameravali ostati. Takrat me je reakcija slovenskih oblasti, ki so pustile ljudi
prespati na mostu, povsem šokirala. Na vsej balkanski poti zelo pogosto prihaja
do povsem nepotrebnega mučenja ljudi. Ker so birokratski postopki predolgi ali
pa politični odločevalci tako neodzivni, ljudje v totalno nesprejemljivih razmerah
obtičijo nekje vmes. Nekaj najstrašnejšega, kar sem v življenju videla, so bile podo-
be neke noči s tistega travnika v Rigoncah, kjer se je omejevalo celo razdeljevanje
humanitarne pomoči. V določenem trenutku so prepovedali vstop samoorganizi-
ranim prostovoljcem, bilo jih je le nekaj, ki so bili tam še od prejšnje noči. Dostop
sta imela UNHCR in Rdeči križ, vendar sta bila tam samo dva njihova človeka, pa
še eden od njiju je zvečer šel domov. Na sredino travnika so postavili ogrado, v

103
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 103 07/08/16 11:41

 kateri so ljudje čakali tudi po šest ur, medtem pa ni bilo organiziranega dostopa
do hrane, vode, sanitarij, premalo je bilo odej, ni bilo ogrevanja, ljudje so bili brez
vsakršnih informacij, niso vedeli ne, kje so, ne kako dolgo bodo čakali. Ob ogrado
so postavili šest oklepnih vozil, čakajoče ljudi pa so dodatno obkolili s številnimi
oboroženimi pripadniki vojske in policije.

Govorimo o moči ljudi, o tem, kako smo se in se še učimo od njih, da je to

gibanje v resnici veliko večje, kot se kaže navzven. Bi se poskusili spomniti
nekaj primerov, ko se je to udejanjilo? Kako se – razen tega, da so ne glede na
ovire premagali vse te meje – kaže ta moč s potencialom spremembe? Kako
so se spremenile perspektive, kje se je prelomilo?
Aigul Hakimova: Vzemimo za primer vprašanje politične organizacije. Razumeti
moramo način delovanja gibanj od spodaj. Seveda morajo gibanja proizvajati kri-
tiko »velike« politike, na primer vprašanja razmerja med Evropsko unijo in Turčijo
ali pa vprašanja varnostnih vidikov EU in schengenskega sporazuma. Vendar
zgolj kritika ni dovolj – za njo morajo stati močno telo, instinkt, izziv. Zadnjih šest,
sedem mesecev je dokaz, da je veliko laže, če imaš jasne ali vsaj približno izrisane
prioritete. Za begunsko gibanje, za gibanje migrantov, za vse opeharjene v času
zategovanja pasov so prioritete precej jasne: boljše življenje, svoboda gibanja,
pravica do bivanja in možnost zajamčenega dohodka. Eden teh primerov je samo-
organizacija migrantov na Obrežju v tistih dneh okoli 18. septembra. Zaustavili so
promet in si v nekaj urah zagotovili prevoz naprej. Seveda se voditelji EU zavedajo
te njihove moči. Balkansko pot so organizirali po svojih merilih. Sčasoma oblasti
niso več pustile možnosti za scenarij iz Rigonc in Obrežja, ampak so stvari vzele
v svoje roke. S tem so tudi nekoliko zmanjšali samoorganizirano spontano moč
ljudi. Vendar pa je treba povedati tudi to, da smo bili v teh osmih mesecih priča
neverjetni solidarnosti vzdolž balkanske poti. Torej, evropske institucije se odzivajo
represivno, evropski prebivalci pa izrekajo dobrodošlico. Če ne bi bilo na desetti-
soče prostovoljnih, aktivističnih, samoorganiziranih, pa tudi humanitarnih organi-
zacij, balkanske poti ne bi bilo. Balkanska pot se je vzpostavila tudi zaradi njihove
zaveze in dela. Hrvaška je začela položaj organizirano urejati šele pozneje, sledile
so Slovenija, Avstrija in druge države. S tem so nekako na pol legalizirale to pot,
vendar je bil to tudi začetek njenega postopnega zapiranja. Na eni strani so države
preprečile absolutno humanitarno krizo, vendar pa so hkrati omejile migrantsko
moč, kar je vodilo k zaprtju balkanske poti. Skratka, odzvale so se počasi in korak
za korakom zapirale pot. Ampak to še ne pomeni, da bodo ljudje nehali prihajati.
Valter Cvijić: Moj komentar na to vprašanje je bistveno bolj povezan z vsakda-
njikom. V sosednji sobi (intervju je potekal v pisarni Socialnega centra Rog, op. a.)
so ljudje, od katerih se na različnih ravneh ves čas učimo. Pred tako imenovano
begunsko krizo smo bili bistveno bolj osamljeni – vsak je nekako individualno
razmišljal o lastnih problemih, o dogajanju v družbi. Na lepem pa smo bili soočeni
z enormnim številom ljudi, ki so getoizirani, tudi v ljubljanskih azilnih domovih,

104
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 104 07/08/16 11:41

 vendar so kljub temu srečni: samoorganizirajo in družijo se, povezujejo se. To je
njihova življenjska moč, ki smo se je nekako priučili od njih. Za njihove žrtve, tudi
smrtne, moramo prevzeti odgovornost, se boriti ne glede na težavnost razmer: se
ne nazadnje boriti, da bomo lahko tudi mi srečni. Jaz sem zelo srečen zaradi vsega,
kar počnemo, čeprav je položaj tako za njih kot za nas povsem prekaren. Imam
občutek, da ta boj res vsem daje moč.
Aigul Hakimova: Naš aktivizem morda navzven deluje kot profesionalna gesta.
To je posledica tega, da so ljudje v slovenski družbi navajeni, da je na tem prostoru
že petnajst let aktivno določeno število aktivistov in podpornikov, ki ves ta čas poč-
nejo eno in isto. Ta predstava je napačna. Tisti, ki smo šli v to, smo šli samozave-
stno. Zavedamo se in prevzemamo svojo odgovornost. Številni smo aktivni pač tak-
rat, ko imamo čas, saj moramo tudi preživeti. Vendar pa se zdi, da je postalo v času
odpiranja in potem zapiranja balkanske poti prvo pravilo prilagajanje razmeram.
Evropa ne bo nikoli več enaka. Balkanska pot bo še deset let v naših srcih. Torej,
imamo ljudi, imamo odgovornost, treba je delati. Tu ne gre za vprašanje, ali imaš
čas ali ga nimaš, ampak za prilagoditev. Politično je, da se odzoveš in da za tem
stojiš. Politično je, da si organiziran. Pri migrantih je organizacija zelo tekoča stvar
in tudi laže se povežejo. Opazili smo, da so to lojalni ljudje. To so ljudje, ki bodo, če
bo treba, za svojega prijatelja dali življenje. Mi teh vrednot nimamo. Odkar so prišli,
imamo samo srečo. Vidimo, kaj pomenijo ljubezen, spoštovanje in soodgovornost.
Ustvarjamo prostor za vzajemno učenje in opolnomočenje.

Začetni fazi je sledilo obdobje, ko je s protesti mobilizirana realnost

začela z delovanjem na mejah, kjer se je znašlo veliko število migrantov. To
delovanje je vključevalo na eni strani distribucijo velikanskih kupov zbra-
ne pomoči in na drugi spremljanje oziroma monitoring dogajanja. Kako je
to obdobje vplivalo na političnost same Fronte? Zakaj je bilo nujno biti na
mejah in kakšna je bila funkcija humanitarne pomoči?
Petra Čičić: Na začetku, dokler balkanska pot v Slovenijo še ni bila tako nad-
zorovana, je bila to izjemna priložnost za neposreden stik z ljudmi. Lahko smo
slišali zgodbe, v nekaterih primerih ohranili stike, sledili njihovi poti in postopkom,
v katerih so se znašli. Pozneje so bili humanitarno delovanje, neposreden stik
z begunci in vstop v šotore povsem onemogočeni. Meni se je zdela razsežnost
humanitarnih akcij, ki so se takrat odvijale v Sloveniji, neverjetna. Ti pozitivni odzi-
vi, ki so bili odraz zaskrbljenosti zaradi trpljenja drugih, so me presenetili, ker se
mi na splošno zdi, da živimo v precej ksenofobni družbi, takrat pa se je cela mno-
žica ljudi začutila poklicanih.
Takrat je bila Fronta najbolj dejavna na ravni vsakodnevnih obiskov meja v res
velikem številu. Humanitarna groza, katastrofa, ki se je odvijala, se nas je dotaknila
na neki povsem čustveni ravni. Ko se je sčasoma začel večji nadzor te migrantske
poti, se je zelo spremenilo tudi samo delovanje Fronte. Število ljudi, ki so hodili na
meje, je močno upadlo, saj na mejah nismo želeli delovati pod nadzorom in dikta-

105
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 105 07/08/16 11:41

 tom humanitarnih organizacij. Kot Fronta smo sklenili, da ne bomo več odhajali na
meje, ker nočemo biti izključno humanitarni delavci. Žaljivo in ponižujoče je bilo
skozi ograjo deliti povsem osnovne dobrine, kot je voda. Tako smo se začeli vedno
bolj ukvarjati z ljudmi, ki so tukaj, in tu se je, po mojem mnenju, delo Fronte šele
zares začelo. Zame je najpomembnejše, da skupaj z njimi gradimo našo pisano
skupnost, ki se ne ozira na status. Ne gre za to, da privilegirani državljani pomaga-
mo nemočnim, ampak za to, da pomagamo drug drugemu in skupaj gradimo svet,
v kakršnem želimo živeti in delovati.

Petra, ti si šla od meje do meje vse do Lezbosa.

Petra Čičić: Res je. Na Lezbosu je bila naša skupna moč veliko bolj vidna – skupaj
z begunci smo se samoorganizirali, imeli smo veliko stikov. Ko sem bila tam, je bilo
vse zelo sproščeno. Pomembno je vedeti tudi to, da so se razmere na balkanski
poti zelo hitro spreminjale, včasih celo iz dneva v dan. Na primer, prostovoljcev
na Lezbosu nisem nikoli videla z maskami ali rokavicami, medtem ko je v nekem
trenutku postal na slovenskih mejah to čisti standard.

Takrat se je vzpostavila zelo zanimiva samoorganizirana mreža od

spodaj, ki je bila razpršena po vsej balkanski poti. Posamezniki in različni
kolektivi so bili v stiku drug z drugim, prehajali so skozi ta prostor in pri-
našali novice. Lahko bi rekli, da se je povsem spontano zgradila neka mreža
od spodaj, ki je poskušala – na drugačen način – držati odprt koridor, da bi
lahko šlo skozenj čim več ljudi.
Petra Čičić: Ja, to drži.
Valter Cvijić: Nekaj bi dodal še k prejšnjemu vprašanju. Spomnim se nekega
večera v Socialnem centru, ko je bil prostor poln škatel s humanitarno pomočjo.
Ena naših tovarišic je rekla: »Nikoli si ne bi predstavljala, da bomo to počeli, da se
bo to zgodilo, da bo avtonomni prostor napolnjen s škatlami humanitarne pomo-
či.« Dostikrat čisto bizarne humanitarne pomoči. Ampak je bilo treba delati tudi
to. Mislim, da se je konkretna razlika med nami in humanitarnimi organizacijami
pokazala na terenu. Humanitarne organizacije niso izvajale monitoringa. Niso pro-
učevale policijskega nasilja in različnih oblik upravljanja migracij. V tem pogledu se
delo humanitarnih organizacij ni veliko razlikovalo od dela policije. Delovali so sku-
paj, nam so preprečevali svobodo gibanja in komunikacijo z migranti, s tem pa tudi
odvzeli možnost graditve kakršnegakoli odnosa. To zadnje, graditev odnosov, je ne
nazadnje tudi pomen Fronte. Ljudje v Sloveniji so začutili, da so množični odhodi
na meje in prinašanje škatel humanitarne pomoči pomembni. Pogosto se je zgo-
dilo, da je na mejo hodilo in tam preživljajo cele noči res veliko ljudi, ki ne prihajajo
iz naših ozkih krogov. Problem nekako nastane, ko je treba to zgodbo nadaljevati
v naši družbi. Ko je treba iti onkraj prinašanja škatel humanitarne pomoči. Ko si
soočen z dejstvom, da živijo ljudje v azilnih domovih, ki so zame nekakšni odprti
zapori. Ko je meja v mestih, v katerih živimo. In ta problem je zame ključen.

106
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 106 07/08/16 11:41

 Petra Čičić: Meni se zdi pri humanitarni pomoči problematično prav to, da
pomirja tiste, ki dajejo. Ko damo ljudje nekaj od sebe, pa res damo v neki dobri
veri, nam to zbuja občutek, da smo dobri ljudje, da smo naredili nekaj pomembne-
ga. In potem lahko gremo mirno naprej, pač domov spat ali živet svoj vsakdanjik.
Medtem pa se družba, v kateri živimo, zelo spreminja. Humanitarna pomoč je
problematična tudi zato, ker vsiljuje odnos, v katerem si mi jemljemo mandat, da
glede na neke svoje ideje in pozicije določimo, kakšna pomoč naj bi bila potrebna.
Tako se predpostavljajo potrebe drugih, ki temeljijo na predstavah o tem, kaj bi
v enakem položaju potrebovali mi. Velikokrat se je izkazalo, da del humanitarne
pomoči, ki smo jo peljali, sploh ni bil potreben. Ljudem bi morali omogočiti samo
svobodno gibanje, da bi lahko šli v trgovino in si stvari kupili sami. Lahko se tudi
vrnemo na razdeljevanje vode čez ograjo. Celo plejado problemov bi rešili, če bi
preprosto postavili kakšno pipo.

Pojdimo še malo dlje. Skupine okoli Socialnega centra Rog so bile vedno
zelo kritične do humanitarizma in humanitarne pomoči. Kot je bilo nakaza-
no, je bilo, ko so se začele v Socialnem centru Rog zbirati škatle, konec ene
in hkrati začetek neke druge paradigme. Kakšni so razmisleki o tem, kako
artikulirati pomembnost takšnega delovanja za gibanje?
Aigul Hakimova: Balkanska pot je polna različnih nasprotij. Vsa humanitarna
pomoč, ki smo jo zbrali, je nazadnje prišla prav. Namreč, v začetni fazi država ni
bila humanitarno organizirana, ljudje pa so potrebovali humanitarno pomoč. Ko
smo prišli na mejo, smo bili zgroženi, saj ni država v tej smeri delala tako rekoč
nič, in brez naših partizanskih metod delovanja bi bilo še huje. Hkrati je humani-
tarna pomoč pomenila dostop do beguncev. Ker smo jo razdeljevali, nas je policija
spustila k ljudem in tako je bila omogočena komunikacija. Potem se je država zor-
ganizirala in uvedla nadzor, ki smo ga močno kritizirali, kar je na dolgi rok vodilo v
zapiranje balkanske poti. Nehali smo zbirati humanitarno pomoč in se bolj usmerili
v monitoring. Hodili smo na mejo, da smo videli ljudi in se pogovarjali z njimi,
spremljali smo, kaj se dogaja med vsem zadrževanjem. Naše humanitarno delo je
bilo predvsem terensko delo. Zagotovilo nam je dostop do Dobove in Šentilja, da
smo lahko delali naprej. Na začetku so bile razmere na mejah in v začasnih centrih
katastrofalne; Hrvaška je imela odprta dva, Slovenija pa osem mejnih prehodov. In
na vseh je bilo po nekaj sto ljudi, ki so čakali po osem in več ur. V prvih dveh, treh
tednih smo bili priča temu, da sama država ni vedela, kako in kaj naprej. Begunci
in migranti pa so dobro vedeli, kam so namenjeni in česa si želijo.
Petra Čičić: Kot dopolnilo bi rada delila zgodbo o situaciji, s katero sem se
morala soočiti, ko sem šla prvič delit humanitarno pomoč. Imela sem deset odej,
v ogradi v Rigoncah pa je bilo približno tisoč ljudi. Šla sem med njih in vsi so hoteli
imeti tistih nekaj odej. Prvič v življenju sem bila v položaju, ko sem morala odločati
o tem, kdo si nekaj zasluži in kdo ne ali kdo si nekaj zasluži bolj. Kar na lepem sem
bila prisiljena domisliti se nekega ključa, čeprav se nikakor nisem počutila, kot da

107
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 107 07/08/16 11:41

 imam kakršnekoli kompetence, da bi lahko ali sploh smela odločati o tem. Počutila
sem se kot največja fašistka. Prišla sem pomagat, v resnici pa sem se, zaradi neho-
tene dominantne pozicije, v katero so me postavile tiste odeje, počutila tako slabo
kot nikoli prej. Kako naj vem, kdo potrebuje odejo? Kdo sem, da odločam o tem, ali
si jo bolj kot povsem prezebli mladi fantje zaslužijo otroci in ženske?

Poudariti je treba visoko pomembnost monitoringa, ki ste ga omenjali.

Vloga Fronte pri tem je bila izjemna. Uspešno ste zbirali informacije in jih
potem tudi posredovali naprej ter se tako vzpostavili kot alternativni vir
informacij z meja. Namreč, ena prvih prepovedi je bila prepoved vstopa novi-
narjem in njihovega poročanja iz taborišč. Tako je marsikatera informacija
prišla v javnost zgolj po zaslugi vašega monitoringa in tega, da je ena skupina
znotraj Fronte organizirano zbirala in posredovala pomembne informacije.
Valter Cvijić: Veliko ljudi, ki so hodili na meje, monitoringa ni izvajalo. Se je pa
oblikovalo jedro ljudi, ki so vedeli, da je del delovanja na terenu tudi opazovanje:
spremljanje sestave in razmerij moči, obnašanja policije, vojske in humanitarnih
organizacij. Poročila so bila zelo brana. Vzpostavljanje Frontinih komunikacijskih
kanalov je bilo nujno potrebno, v to smo vložili res veliko energije. Spomnim
se prelomnega poročila iz Dobove, posnetka iz zbirnega oziroma, bolje rečeno,
koncentracijskega taborišča. Gre za zloglasen posnetek slovenskega policista, ki
spleza na ograjo in ljudem grozi, da jih bo pošprical s solzivcem. Smisel monitorin-
ga je bil prav to, da ljudem pokažemo, kaj se zares dogaja na meji. Mislim, da sta
takrat sočasno stekli dve vzporedni realnosti. Vse, kar je bilo objavljeno v medijih,
je bilo nadzorovano: tam so poročali o tem, da policija opravlja svoje delo in da
imamo veliko potencialov. V praksi in realnosti je bilo vse narobe: od distribucije
do obnašanja policije. Če vprašate mene, so se tam oblikovale in udejanjale prakse
policijske samovolje in humanitarne birokracije.

Ne glede na vse priprave in sestanke z nevladnimi organizacijami in kljub

trditvam, da je Slovenija pripravljena na množičen prihod beguncev, je torej
na začetku nastal nekakšen vakuum, v katerem je bilo delovanje mogoče.
Potem pa državam ni preostalo drugega, kot da so prevzele monopol nad
transportom ljudi, tako rekoč monopol nad tihotapljenjem, in vzpostavile
tako imenovani koridor, ki je tekel vse od Makedonije do Nemčije oziroma
Švedske. Postopoma pa se je začel koridor zapirati: vstop vanj so dovolili
čedalje ožje definiranim skupinam ljudi. Izključeno je bilo tudi samoorgani-
zirano prostovoljstvo: zahtevana je bila registracija prostovoljcev, vstop pa
dovoljen le določenim humanitarnim organizacijam. V tem času je Slovenija
postavila tudi žico. To je bil trenutek, ko je Fronta izgubila stik z migranti
na mejah in je zato spremenila strategijo delovanja. Vstopila je v naslednjo,
tretjo fazo delovanja.
Aigul Hakimova: Naj razložim, kakšna je bila takrat dinamika v Fronti. Ko smo

108
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 108 07/08/16 11:41

 imeli na terenu še dostop, ko smo hodili na meje, je bilo vključenih veliko ljudi, ki so
bili samoiniciativni in samoorganizirani. Sčasoma smo začeli ugotavljati, da skup-
ščine v tako velikem številu, skupščine, na katerih sedi šestdeset ljudi, ne bodo
več produktivne, saj smo bili iztrošeni, čustveno in fizično izčrpani, in smo potre-
bovali refleksijo terena, ki pa v tako velikih skupinah ni bila najbolj produktivna.
Terensko delo nam je omogočilo uvid v to, kako se vzpostavlja in poteka slovenski
del balkanske poti. Ko je država prevzela vlogo »legalnega tihotapca«, so se začele
kazati nove potrebe in vedeli smo, da moramo delovati naprej. Začeli smo izhajati
iz odziva družbe: v tem času smo zaznali veliko povečanje hujskaštva, sovražne-
ga govora, ksenofobije in rasizma. Eden od odgovorov na to je bilo oblikovanje
Delovne skupine za obiske šol in odročnejših krajev, katere cilj je bilo razbijanje
stereotipov skozi pogovor in predstavitve našega delovanja, neposrednih izkušenj
z meja in terena migracij. Po obisku šol smo razočarano ugotavljali, da je približno
devetdeset odstotkov odzivov protiislamskih in protibegunskih. Otroci predsodke
o beguncih prinesejo od doma in jih potem širijo v šoli. Izjeme so redke. V tem času
so se meje zaprle, postavila se je žica. Ljudje so začeli zaprošati za azil v Sloveniji. V
azilnem domu na Viču je bilo najprej štirideset ljudi, potem pa nenadoma dvesto in
odprli so enoto na Kotnikovi ulici. Že pred tem je začela delovati Delovna skupina
za azil. Vzpostavila se je tudi skupina Infotočka, ki na podlagi aktivnosti delovnih
skupin in Fronte generira in objavlja poročila ter odgovarja na telefonske klice. Ta
struktura Fronte pa ni nekaj ustaljenega: odvisna je namreč od samoiniciativnosti
različnih ljudi, ki so se zbrali in se združili glede na področje zanimanja. Frekvenca
političnih skupščin se je znižala, vendar jih vzdržujemo, ker je to pomemben pros-
tor analize, refleksije in politične debate. Res pa je, da nam včasih zmanjka časa
in energije, saj neznansko veliko delamo v delovnih skupinah, ki so učinkovite in
prodorne.
Petra Čičić: Naj omenim še eno skupino, ki tudi deluje že dlje časa. Je manjša
skupina, verjetno še najmanj strukturirana, a zato nič manj pomembna. To je
Skupina za kreativne delavnice. Enkrat na teden se dobivamo na likovnih in gle-
daliških delavnicah, izdelujemo lutke in počnemo druge stvari, ki spadajo v ožje
umetniško sfero. Vendar naš namen, vsaj za zdaj, ni imeti končne produkcije. Gre
bolj za vzpostavitev enega od komunikacijskih kanalov za nagovarjanje prebivalcev
azilnega doma, za graditev zaupanja in prijateljskih odnosov. Velikokrat je problem
jezik, marsikdaj je sporazumevanje res težko in si moramo pomagati s tehnolo-
gijo. Vendar nam prav te delavnice omogočajo dostop do nekaterih prosilcev in
vzpostavljajo kanal za boljše spoznavanje in graditev zaupanja, ki je temeljno za
nekatere druge dejavnosti. Nekaj ljudi se je vključilo tudi prek teh delavnic.

Petra, lahko poveš malo več o dejavnostih Skupine za azil? V sosednji sobi
prav zdaj poteka tečaj slovenščine.
Petra Čičić: Trenutno je od vseh skupin najbolj aktivna Skupina za azil. To pome-
ni, da njene dejavnosti nenehno nastajajo; tudi tiste, ki že tečejo, se po potrebi

109
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 109 07/08/16 11:41

 spreminjajo. Vidim jo tudi kot skupino, ki je najbolj odprta za nove pobude in ideje.
Trenutno v njenem okviru potekajo samoorganizirani tečaji slovenščine, anglešči-
ne in farsija, saj je možnost komunikacije ključna. Enkrat na teden je organiziran
Café International, dveurni dogodek kavarniškega tipa, kjer je prostor za druženje,
pogovor, pravni monitoring. Včeraj smo imeli nogometni turnir, enkrat na mesec
pa organiziramo celodnevno druženje z otroškim programom in večerjo, ki se
konča s plesom in žurom. Zadnje čase veliko skupaj kuhamo.
Aigul Hakimova: Komunikacija z našimi novimi, dragimi soprebivalci je zelo
zanimiva. Na podlagi površne ocene bi rekla, da kakšnih osemdeset odstotkov od
več kot tristo ljudi ne govori jezikov, ki jih govorimo in razumemo v Evropi. Kako se
potemtakem sporazumemo? S slikami, gestikulacijo, veliko časa preživimo v istem
prostoru, uporabljamo spletne prevajalnike, ne nazadnje se sporazumevamo tudi s
preprostimi in iskrenimi medsebojnimi odnosi. Menim, da se je pomembno spom-
niti na misel, ki jo Jacques Rancière razvije v svoji knjigi z naslovom Nevedni učitelj,
saj je zelo pomembna pri našem trenutnem delu na »integraciji«. Postavljeni smo
v vlogo mediatorjev za vključenost v družbo in to vlogo jemljemo politično. Nismo
torej tisti, ki bi migrante servisirali in jim pomagali tako, da bi reproducirali pozicijo
dominacije, v kateri so oni žrtve. Prav nasprotno. Gradimo medsebojno zaupanje
in odgovornost. Če uporabim Rancièrov jezik, mi nismo v »razlagalčevi« poziciji, ne
vzpostavljamo odnosa učitelja in učenca. Ta odnos je namreč hierarhičen. V praksi
poskušamo odpreti prostor, v katerem lahko iščemo svoj način učenja. Rancière
takšno metodo imenuje univerzalna intelektualna emancipacija. Če poenostavim,
naša metoda je Gegen die Wand, z glavo skozi zid. Učimo se medsebojno, stvari pa
postavljamo tako, da zbledijo odnosi hierarhije, kar nam omogoča horizontalno
organizacijo.

Valter, v preteklosti smo se že nekajkrat pogovarjali o tem, da je eden

trenutno ključnih pojmov integracija. Kar počne Fronta, je horizontalna gra-
ditev vključevanja od spodaj. Kako se to razlikuje od koncepta integracije,
ki se uveljavlja kot nekakšen objektiven način vključevanja v družbo, ki je
prepoznan kot nujen, vendar pa ima svoje težave?
Valter Cvijić: Kar takoj nekaj razčistimo. Zelo očitno je, da integracija v Sloveniji
z vidika oblasti v resnici ne obstaja. V vseh aktivnih letih sem se največ naučil prav
v Protirasistični fronti. Pred tem sem imel približno predstavo o tem, kako naj bi
integracija potekala na ravni nevladnih in humanitarnih organizacij. Zdaj pa vidim,
da se v Sloveniji sploh ne moreš naučiti slovenščine, tudi če se hočeš. Pomemben
del Fronte se je skoncentriral prav okoli Delovne skupine za azil in mislim, da je
to korak naprej v Frontinem aktivizmu. Ne zanikam pomembnosti drugih delov-
nih skupin, vendar menim, da je ključno delo s samimi azilanti, saj je bila Fronta
vedno usmerjena v zelo konkretno graditev odnosov in skupnega boja. Kar se tiče
integracije oziroma, kot si to poimenovala, horizontalnega vključevanja od spodaj,
temelji na tradiciji militantnega raziskovanja. Naj razložim. Mi seveda dajemo neke

110
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 110 07/08/16 11:41

 stvari, vendar ljudi ne servisiramo. Vse temelji na tem, da delamo skupaj. Hkrati
pa skušamo ves čas delovati tako, da sočasno pridobivamo znanje in raziskujemo
njihove življenjske razmere v Ljubljani, da imamo vpogled v dogajanje, da vemo,
kaj počno institucije, in da to pretvorimo v politične intervencije. Ogromno je neza-
dovoljstva zaradi dogajanja v azilnih domovih, kjer ni zadoščeno niti minimalnim
življenjskim razmeram. V delovni skupini ves čas spodbujamo avtonomno organizi-
ranje. Številne med njimi zanima veliko več kot golo preživetje. Radi bi živeli dobro
in polno življenje. Takole je rekel eden od njih: »Jaz hočem iti na demonstracijo, ker
hočem biti aktiven del te družbe.«
Petra Čičić: Integracija zagotovo ni to, da postaviš azilni dom nekam na čisto
zadnji obronek mesta in s tem izoliraš ljudi, potem pa jim povrh vsega še onemo-
gočiš brezplačno mobilnost do središča mesta, ki si je z osemnajstimi evri mesečne
žepnine ne morejo privoščiti. Integracija tudi ni to, da jih naseliš v delavski dom, ki
nima interneta. Zame je največja integracija to, da ljudem omogočiš avtonomijo,
da ustvariš razmere, v katerih lahko poskrbijo sami zase, razmere, v katerih lahko
spoznajo veliko ljudi in se aktivno vključujejo v družbo, na kakršenkoli način si že
tega želijo: najsi bo to politično aktivno ali pa prek dela in hobijev. Omogočanje
avtonomnega življenja torej, ne pa na vsakem koraku institucionalna pomoč, ki jih
postavlja v marginalen položaj nemočnih ljudi, ki so zaradi sistemskih in birokrat-
skih ovir res nezmožni poskrbeti sami zase in potem res potrebujejo to institucio-
nalno pomoč, ki jih dela nemočne.
Aigul Hakimova: Rada bi poudarila še dva pojma, ki sta trenutno zelo prisotna
v evropski in s tem tudi v slovenski družbi. To sta pojma strpnosti in solidarnosti.
Pri našem dnevnem udejstvovanju ugotavljamo, kako zelo abstraktna koncepta
sta to. Prvič, ves čas se vrstijo pozivi k strpnosti, vendar to ni dovolj. To, da si
prijazen, ni dovolj. Ni dovolj, da imaš stališče, tudi če je probegunsko. Na nas se
obrača veliko ljudi, ki so pripravljeni peljati ljudi na kosilo, na izlet, v živalski vrt, jim
torej nekako pomagati. Obstaja solidarnost na ravni želje in nekega pozitivnega
odnosa, toda prava solidarnost gre onkraj tega. Če želijo ljudje pomagati sočlove-
ku, morajo najprej stopiti z njim v stik. Malce moraš spremeniti svoje življenje. Ni
dovolj, da pelješ človeka enkrat na izlet in potem nimaš več časa zanj. Družba se ne
bo spremenila samo zato, ker si ti dobronameren. Ljudje, ki naše delo spremljajo
in podpirajo od zunaj, se morajo zavedati, da je za vsakim dosežkom veliko dela,
ki je pogosto tudi naporno, vendar v nekem pozitivnem smislu: sestavljeno je iz
majhnih korakov, ki te vodijo naprej. Moraš biti realen in se zavedati, da se stvari
ne premaknejo z danes na jutri, da je to dolgotrajen proces. Najpomembnejše je,
da se solidarnost izvaja v praksi in prav na terenu politične organizacije se rojeva
politična teorija za drugačno Evropo.
Petra Čičić: Meni se zdita najboljša integracija pletenje vezi in graditev prijatelj-
stev. Na podlagi teh potem živiš drug z drugim.

111
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 111 07/08/16 11:41

 Poznamo dva različna koncepta integracije. V prvem razmišljaš o tem,
kako se bodo ljudje vključili v družbo, ne da bi jo bistveno spreminjali. Drugi
koncept predvideva, da se bo ob vključitvi novih ljudi spremenila tudi druž-
ba. Kako biti odprt tudi v tem pomenu?
Petra Čičić: Ves čas ugotavljamo, da v resnici integriramo drug drugega.
Valter in Aigul sta že omenila, kako zelo veliko smo se v tem času naučili od njih.
Integracija ne more potekati tako, da mi, privilegirani, integriramo njih tam na
obrobju. Lahko poteka samo v obe smeri.

Pa smo pri znani definiciji, ki pravi, da je integracija dvosmeren proces.

To vsi na veliko govorijo, vendar je materializacija tega mogoča le na način,
ki ga ves čas opisujete – skozi prijateljstvo in vzajemno preoblikovanje. Ali
vaše razmišljanje oziroma prakso razen posameznikov iz Fronte in migran-
tov oziroma beguncev prepozna še kdo drug? Ali so vas na primer prip-
ravljene slišati različne nevladne organizacije ali pa mediji? Kdo je tisti, ki
pripoznava vaše dojemanje dvosmerne integracije?
Aigul Hakimova: Kar se tiče nevladnih organizacij: ugotovili smo, da so povsem
podhranjene. Zelo dobro mislijo in neznansko veliko delajo, vendar so se petnajst
let profesionalizirali in rezultat je ta, da so postali servis zaprtega tipa skupnosti.
Problem je v njihovem načinu delovanja, ki temelji na pomoči brez opolnomočenja.
Prav nevladne organizacije imajo neposreden dostop do prosilcev za azil in begun-
cev. In če je področje »integracije« v naši družbi v zelo šibkem stanju, to pomeni,
da morajo nevladne organizacije svoje delovanje ovrednotiti malo bolj kritično.
Kot rečeno, zares pomagaš tako, da človeku, prvič, čim prej omogočiš samostojno
življenje, in da, drugič, zgradiš odprt in varen prostor za skupno delovanje. V Fronti
ugotavljamo, da v tem smislu počno res zelo malo. In zato ljudje množično hodijo
k nam, ker se tu počutijo bolje. Če hočeš biti s človekom enak, ga moraš nujno
vključiti v svoje delovanje, v oblikovanje dogovorov, v sprejemanje odločitev, z njim
moraš zgraditi bratske oziroma sestrske odnose. Nevladne organizacije pa deluje-
jo tako, da človeka vprašajo, kaj potrebuje, potem mu to uredijo oziroma dajo in
ga odslovijo. Država je zelo slabo organizirana in v vseh pogledih podhranjena. Ni
vzpostavljena nikakršna struktura, kar se močno občuti.

Ali imajo te institucije in država vsaj kakšen načrt? Ali vedo, kaj delajo
oziroma naj bi delale na področju begunstva, integracije?
Valter Cvijić: Po tem, kar vidim, imam občutek, da je njihov cilj odvračanje ljudi
na čim več različnih načinov, od deportacij in zanikanja pravice do vstopa v državo
pa do psihološke dezintegracije zaradi nenehnih pritiskov in dolgotrajnih azilnih
postopkov. Pripeljejo jih do točke, ko jim ostane le še rezanje žil ali pa načini
preživetja, ki jih povzroča ilegalizacija migracij. Kar se tiče nevladnih organizacij,
je stanje katastrofalno. En primer: trenutno poteka pravni proces proti tako ime-
novanim pushbackom. Vendar pa so ta postopek, ki bi ga morali voditi v Sloveniji,

112
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 112 07/08/16 11:41

 prevzeli Avstrijci, ki imajo bistveno več občutka za te stvari. Avstrijski pravniki se
angažirajo, tudi samoorganizirajo.

Lahko pojasniš?
Valter Cvijić: Ob zaprtju balkanske poti se je uveljavila praksa samovoljnega
vračanja oziroma zavračanja ljudi na meji, ki jo izvajajo avstrijski varnostni organi
v sodelovanju s slovenskimi varnostnimi organi pa tudi prevajalci. Se pravi, vra-
čajo ljudi, ki na koncu nimajo druge možnosti, kot da zaprosijo za azil v Sloveniji.
V Fronti smo odkrili te dokumente in v Avstriji se je našla ekipa, ki je pripravljena
priti sem in ponuditi pravno pomoč za begunce, ki se jim je to zgodilo. Čeprav so
nevladna organizacija, se ne omejujejo in prihajajo ter obiskujejo taborišča tudi
samoorganizirano in na lastne stroške. Sodelovali naj bi s Pravno-informacijskim
centrom, ki pa – ne vem, kako naj povem drugače – jim nikakor ne gre, ker nimajo
stika z ljudmi na terenu. Servisiranje jih dela za indiferentne in povzroča izgore-
lost. Po eni strani jih lahko razumemo, po drugi pač ne. V tem položaju bi morala
biti odgovornost vsakega od nas usmerjena predvsem na begunce in na njihovo
dobro. Nenehno stokanje o tem, kako so nevladne organizacije podhranjene,
ne pomaga. To je približno tako, kot da bi med tekom srečal nekoga, ki stoji na
mestu in govori: »Ja, jaz bi tekel, jaz bi tekel.« Mislim, da mora priti nekdo, da tega
človeka malo brcne v rit in mu reče: »Zdaj pa teci.« Tako je treba tudi nevladnim
in drugim organizacijam, kolektivom in posameznikom govoriti: »Glej, če se ti in
tvoja organizacija ne bosta angažirala, se ne bo zgodilo nič.« V Delovno skupino za
azil prihajajo številni ljudje, ki nimajo dolgoletnih izkušenj delovanja v avtonomnih
prostorih, pa se kljub temu vsega priučijo, ker si tega želijo. Malo me žalosti, da
moramo ljudem ves čas govoriti: »Daj, naredi kaj.« Najlaže je ostati na deklarativni
ravni: »Sem za begunce, grozno mi je, pa fašizacija Slovenije gor in dol …« Raje
naredi nekaj konkretnega. Če ni vzporedne solidarnostne strukture, je vse zaman.
Mi bi lahko ves dan stokali, da država ne naredi nič.

Spregovorimo še o Fronti. Kaj je Fronta? Ali je to platforma, je gibanje?

Ali obstaja v Fronti refleksija o tem, ali je to nekaj, kar je trenutno na stran-
skem tiru?
Petra Čičić: Fronta se od samega začetka, torej od prvega protesta, pa do danes,
začetka aprila 2016, v svojem temelju ni spremenila. Ima zelo jasno politično idejo
in identiteto. Zame je kot veliko živo telo, ameba, ki se spreminja glede na trenutni
družbeni položaj, glede na potrebe in zanimanja, glede na ljudi, ki so v tistem tre-
nutku zraven. Marsikoga, ki je bil prisoten na začetku, že dolgo nismo videli. Ves
čas pa prihajajo novi ljudje. Opisala bi jo torej kot neskončno spreminjajoče se telo,
ki bo še dolgo živo. Na kakšen način, bomo pa videli.
Valter Cvijić: Mislim, da so vse prej obstoječe oblike organiziranja izzvali in
razgradili begunci, ne pa nujno Fronta. V avtonomnih političnih realnostih znotraj
Fronte so se odpirala številna ključna vprašanja in kdor jih ni prepoznal za relevan-

113
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 113 07/08/16 11:41

 tna, ima problem z dojemanjem koncepta aktivizma. Jaz bi rekel, da je Fronta na
splošno neka platforma, še bolj pa orodje, ki ga ljudje uporabljajo na svojstvene
načine. Ni gibanje, kajti gibanje je bistveno širše od Fronte; v gibanje je vključenih
veliko pobud, ki so politično organizirane drugače kot Fronta. Hecno bi bilo govo-
riti tudi o antirasističnem gibanju na nacionalni ravni; Fronta je del transnacional-
nega boja in naša želja je, da so v ospredju bojev za drugačno Evropo migranti in
migrantke sami. Takrat bo Fronta zares del nekega večjega gibanja in ne samo
solidarnostna struktura.
Aigul Hakimova: Gre za pomembno vprašanje, o katerem se moramo pogovar-
jati. Decentralizirana forma delovanja Fronte se je izkazala za zelo uspešno. Zato
bo vsakršen pogovor o centralizirani identiteti težak, saj zgodba zadnjih osmih
mesecev temelji na odprti formi delovanja. Verjetno bo prišel trenutek, ko se bomo
morali odločati o tem, ali postaviti neko bolj konkretno formo organizacije, vendar
mora dozoreti trenutek za to. Trenutno delujemo na podlagi samoiniciativnosti
različnih grupacij znotraj Fronte.

Ali bi lahko povezali povsem nov in odprt politični položaj v Evropi, ki izha-
ja iz zadnjih mesecev in let, in nove izzive, pred katere so postavljena avtono-
mna gibanja? Namreč, prej je bilo rečeno, da stari recepti v novih okoliščinah
ne delujejo več in da se moramo sproti učiti. Zato je zelo težko imeti zelo
konkretno vizijo nadaljnjega delovanja, ki bi vključevala uporabo nekih uspe-
šnih mehanizmov boja, sploh glede na hitrost spreminjanja tempa. V zadnjih
nekaj letih dejansko ni časa za razmislek o tem, katera struktura bi delovala
najbolje, saj se realnost tako hitro spreminja, da je težko graditi kaj trdnega.
Aigul Hakimova: Menim, da moramo v Sloveniji najprej zgraditi močno migrant-
sko gibanje, ki bo odgovarjalo na izzive in probleme družbe. Da moramo torej
najprej ustvariti identiteto, da bi jo lahko potem transformirali in tako šli naprej;
brez tega ne bo šlo. Osebno sem zelo proti temu, da gremo na ulice vsakič znova
z novo identiteto. Rada bi videla, da čez leto dni sedemo za mizo, da predstavimo
svoja gibanja, skupine, svojo moč, da naredimo prešitje in gremo odločno naprej.
Ne moremo preprosto prihodnjih dvajset let vedno delovati z obrobja, potem pa iti
v pokoj in živeti nekje zunaj Slovenije, ker tu ne bomo imeli ničesar. Mi smo revni,
naša prihodnost je zelo negotova. Prvič, ne bomo dobili pokojnin. Drugič, ne bomo
imeli svojih lastnih stanovanj. Tretjič, vedno bomo na robu družbe kot prekarni
delavci. To so te tri točke naše prihodnosti. In če se nameravamo boriti za izbolj-
šanje teh pogojev, moramo – in upam, da se tega zaveda čim več ljudi – zgraditi
nekaj res močnega. Za zdaj imamo majhne negotove mehurčke na eni strani in
udobno cono individualnosti na drugi. Če želimo soustvarjati prihodnost Evrope,
moramo trdno stati za svojimi besedami in ne smemo spregledati lastne revščine.
Tukaj ni prostora za oportunizem; morali bomo biti glasni in borbeni. Res si želim,
da iz te široke platforme, ki jo imenujemo Protirasistična fronta, nastane močno
gibanje, v katerem bodo prevladovale vzajemna pomoč, solidarnost in možnost

114
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 114 07/08/16 11:41

 reprezentacije. Da bo nastalo močno migrantsko gibanje. Z IWW (Nevidnimi delavci
sveta, op. a.) nam to ni uspelo. Takrat smo odprli vprašanje sto tisoč migrantskih
delavcev v Sloveniji, ki so bili močno izkoriščani in na robu preživetja, potem pa
se je zgodba končala. Vendar nas je to gibanje senzibiliziralo. Tako kot je Occupy
ljudi senzibiliziral za ekonomska vprašanja, jih je IWW senzibiliziral za vprašanja
migrantskega dela. Zdaj se nam odpira možnost, da zgradimo močno gibanje in
samoorganizirano skupnost.

Zadnji protest v organizaciji Fronte, imenoval se je Revni za revne, je

opozarjal prav na ta vprašanja. Fronta je od svojega začetka organizirala
kar nekaj protestov, večina jih je naslavljala antirasistične tematike, pri
tem zadnjem pa je prišlo do precejšnjega preskoka. Obstaja kakšna analiza
glede tega?
Aigul Hakimova: Protestov je bilo šest. Prvi protirasistični shod Refugees Welcome
je potekal 9. septembra, potem smo imeli 25. septembra Festival odprtih meja za
vse, 10. decembra je bil shod Ne gremo se vaše vojne (tukaj nismo bili glavni orga-
nizatorji). Protest Begunci, dobrodošli na Kotnikovo!, ki je potekal 27. februarja,
je bil izjemno lep, saj smo ulico ubranili pred nasprotniki namestitve beguncev,
Ljubljana pa je pokazala svoj antirasističen značaj. Ob svetovnem dnevu boja proti
rasni diskriminaciji, 19. marca, smo imeli Demonstracijo proti fašizmu in rasizmu, 2.
aprila pa omenjeni shod Revni za revne.
Kronološki pregled vsebine manifestacij sugerira prehod od solidarnosti in
upora k emancipaciji in združitvi različnih. Menim, da je bilo veliko narejenega v
smeri premestitve fokusa z beguncev kot problema, kar je za družbo zelo dobro.
Naše boje in perspektive je treba poglabljati. Všeč mi je bilo, da so mediji ob
poročanju o zadnji manifestaciji pisali o potrebi po združevanju različnih, do zdaj
nepovezanih skupin opeharjenih – prekarcev, migrantov in tako naprej. Morali bi
analizirati svoj položaj, organizirati posamične pobude in jih potem združiti. Brez
organizacije ne bo šlo. Imamo nešteto kritikov, ljudi z znanjem, na teden po tri-
indvajset predavanj in dogodkov, od tega polovico o beguncih. Toda kljub temu že
osem mesecev poslušamo eno in isto, do česar smo zelo kritični, saj je posledica
dejstva, da se ne dela na terenu. Predavanja pridejo potem.
Valter Cvijić: Širjenje fokusa in perspektive je dobro. Shod Revni za revne je bil
začetek artikulacije razrednega vprašanja v odnosu do ksenofobije in rasizma des-
nice v trenutnih razmerah. Analiza je bila sicer malo površinska in vanjo bo treba
vložiti še veliko dela, saj je treba razredno vprašanje obravnavati iz perspektive
meje, državljanstva in tako naprej, kjer smo trenutno nekoliko šibki. Nam pa uspe-
va vedno znova zmagovati na ulicah.

115
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 115 07/08/16 11:41

 Kako vidiš to poglobitev oziroma razširitev analize? Namreč, graditev
migrantske solidarnosti od spodaj je ena, vključevanje in artikulacija pove-
zave z našimi težavami pa povsem druga raven. Deklaratorno še gre, v pra-
ksi pa se lovimo že leta.
Valter Cvijić: Če izhajam iz osebne perspektive, je eno od povezovalnih eksisten-
cialnih vprašanj gotovo vprašanje dostopa do strehe nad glavo, s katerim bodo
imeli težave migranti, ki bodo dobili mednarodno zaščito, imamo pa ga že leta tudi
mi, »lokalna« populacija. Vprašanje oblikovanja stanovanjskih politik se mi zdi ena
teh pomembnih stvari.

Pogosto se je poudarjala pomembnost militantnega raziskovanja na

mejah, predvsem v obliki monitoringa. Vendar tovrstno raziskovanje še
vedno poteka. Omenjeno je bilo, da je druženje pogosto ključ za razkrivanje
problemov. Pogovarjali smo se tudi o integraciji. Zanima me, kateri so tisti
problemi, ki ste jih zaznali z uporabo militantne epistemologije, država, ki
trdi, da je za begunce poskrbljeno – saj imajo streho nad glavo, tri obroke
na dan, posteljo, določene programe –, pa jih je spregledala? Katere odprte
probleme zaznavate pri dnevnem stiku z ljudmi?
Valter Cvijić: Lahko kar povzamem nekatere točke iz skupščin z azilanti. Ne spoš-
tujejo se kulturno pogojene prehranjevalne navade – hrana ni halal. Na Kotnikovi
imajo kuhinjo, ki pa je ne smejo uporabljati, prav tako v sobi ne smejo imeti goril-
nikov oziroma jim grozijo, če jih imajo, tako da si ne morejo ničesar sami skuhati.
Policija jih rasno profilira, nenehno zasleduje in nadleguje, tako v Ljubljani kot v
Logatcu in na Vrhniki. Problematično je obnašanje določenih socialnih delavcev,
na primer socialne delavke na Kotnikovi, ki jih nenehno ponižuje. Pred nekaj dnevi
jo je nekdo vprašal, kje bi lahko športali, ker so ves dan notri in depresivni, nakar
je dobil odgovor: »Ja pa pojdi v sobo jokat.« Prvih devet mesecev jim je zanikana
pravica do dela. To seveda ne pomeni, da bo po tem obdobju kaj bolje. Nerešeno
je vprašanje stanovanj – tako možnosti dislociranega bivanja v času pridobivanja
statusa kot tudi strehe nad glavo neposredno po pridobitvi statusa in pozneje.
Zdravstvena oskrba je porazna.
Petra Čičić: Ja, zdravstvena oskrba res ni zadovoljiva. Omogočen jim je sicer
obisk urgence, vendar nimajo pravih možnosti za zdravljenje bolezni in dostopa
do psihoterapevtske pomoči, ki bi jo marsikdo potreboval. Interneta nimajo, kar
se mi zdi povsem nesprejemljivo, saj je to edini način komunikacije in ohranjanja
stikov z domačimi, prav tako nimajo dostopa do računalnikov. Kar se stanovanj
tiče, moramo vedeti, da je najemniški trg pri nas zelo ksenofoben – ljudje svojega
stanovanja nočejo oddajati beguncem, še večji problem pa je to, da najemodajalci
nočejo sklepati pogodb, ki jih begunci nujno potrebujejo, saj sicer niso upravičeni
do pomoči pri plačilu najemnine. Problemov je nešteto, rada bi opozorila še na
dva, ki se mi zdita temeljna. Prvi je povsem neustrezna in ponižujoča žepnina, to
je osemnajst evrov na mesec, s katerimi ne moreš početi čisto nič in ki jim nikakor

116
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 116 07/08/16 11:41

 ne omogoča vsaj približno normalnega življenja. Drugi problem so predolgi pravni
procesi, ki ljudi spravljajo v skrajno negotovost, zaradi česar sploh ne morejo zače-
ti življenja tukaj, saj ne vedo, kaj se bo zgodilo čez nekaj časa, ali se bodo morda
znašli v kakšnem postopku vračanja. To povzroča tesnobo.

Dajmo povedati še nekaj o postopku odobritve ali pa zavrnitve azila.

Postopek je že dolga leta zelo problematičen.
Valter Cvijić: Spremljanje in delo na postopkih je ena od dimenzij Delovne sku-
pine za azil. Zbiramo negative in proučujemo vzorce zavračanja, poskušamo ugo-
toviti, zakaj se postopki upočasnijo, in tako naprej. Na primer, v zadnjem času so
postopke ustavili veliko Irancem. Precej jih je namreč kristjanov, kar je tudi vzrok
migracije oziroma bega, vendar v vero formalno vstopijo šele tu, ker jim je to v
Iranu onemogočeno. Ko to naredi več kot ena oseba, začnejo oblasti sumničiti, da
gre za »izkoriščanje« institucije azila.
Aigul Hakimova: Na primer, skoraj vse Ukrajinke so dobile negativne odločbe,
ker naj bi bile, izhajajoč iz politike notranje varnih prostorov, v svoji državi varne.
Notranje varni prostori naj bi bili na primer v Ukrajini Lvov oziroma zahodni del
države, v Siriji Damask, v Afganistanu Kabul, kot varna država je zdaj ne glede na
vse dogajanje definirana kar cela Turčija. Slovenska azilna politika letno povzroči
trajno oziroma dolgotrajno ilegalizacijo velikega števila ljudi: večina prošenj je
zavrnjena, deportacije so, kar je dobro, redke. Ampak potem ostanejo ljudje brez
možnosti za legalizacijo, brez pravic. Kot da ne bi obstajali.

Vrnimo se malo nazaj: prej smo govorili o zabavah in o tem, da bi radi

čim več ljudi pritegnili tudi k političnim aktivnostim. Toda po vsem poveda-
nem in izhajajoč iz izkušenj se zdi, da je sama zabava politična. Dejstvo, da
so tukaj organizirani kulinarični večeri, ki so jih prevzeli migranti, vi pa pri
tem sodelujete, se zdi korak naprej; v prejšnjih letih se ljudje z azilanti niso
družili, prav tako pa ni bilo prostora za to.
Aigul Hakimova: Ti dogodki so velika srečanja oziroma druženja s prosilci za azil
in begunci. Vedno skušamo pripeljati tudi družine z otroki. Najprej imamo otroški
program, sledi mu program za odrasle, ki se konča z izjemno lepimi, katarzičnimi
trenutki. Se mi zdi, da je to zelo pomembna oblika skupinske psihoterapije, ki jo
imamo enkrat ali dvakrat na mesec. Med drugim smo praznovali iransko novo leto.
Tudi marsikdo od nas je migrant in prihaja iz podobnih kultur; na jok nam gre, ko
vidimo te trenutke veselja in sreče. Ponudimo jim varen prostor samoorganizacije,
kjer se lahko izražajo po svoje, odprto in brez omejitev. Ta radost jim daje življenje.
Ena od aktivistk je po enem takšnih druženj napisala: »Na takih zabavah vsak dobi
krila.« Dobi moč, da preživi in gre naprej. Zelo moramo paziti drug na drugega.
Petra Čičić: Enega najlepših trenutkov v Fronti sem doživela na nekem sestanku
Delovne skupine za azil. Prijatelj iz Irana, ki ne govori angleško, seveda tudi slo-
vensko ne, je slišal, da hoče Janković rušiti Rog. Socialni center Rog je za številne

117
Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc | Intervju

Notranja_264.indd 117 07/08/16 11:41

 azilante drugi dom in ta prijatelj je vprašal, kako nam lahko pomagajo, da se Rog
ohrani. Ta prostor je postal naš, skupen prostor. In to je tisto, kar je zame cilj
Fronte. Oziroma kar si jaz želim delati v Fronti.

Kako je z vključenostjo žensk? Danes so na tečaju sami moški.

Petra Čičić: Seveda smo zaznali, da so ženske manj prisotne in da z njimi manj
sodelujemo, čeprav jih poznamo in se vključujejo v nekatere dejavnosti. Največji
problem je dostop do središča mesta, Socialnega centra Rog, Infoshopa in drugih
prostorov; ženske, družine in otroci so namreč nameščeni na Viču, na skrajnem
robu Ljubljane. Posledično so obiskovalci večinoma moški, ki živijo le streljaj stran.
Osebno imam včasih malo slabo vest, ker bi rada delala še veliko več kot zdaj, in
me zato včasih kar odpelje in povozi, kar pomeni, da se srečujem večinoma z bolj
aktivnimi ljudmi, ki pristopijo sami. Zdaj začenjamo oblikovati delovno skupino, ki
se bo organizirano srečevala z ženskami in ugotavljala, kakšne so njihove potrebe
ter jih skušala čim bolj vključevati v širšo družbo.
Aigul Hakimova: Ugotavljamo, da so moški prosilci za azil zelo aktivni, moramo
pa zelo veliko storiti, da se spoprijateljimo z našimi novimi soprebivalkami. Je pa
po drugi strani Fronta pretežno žensko gibanje – približno sedemdeset odstotkov
nas je žensk. Tudi v družbi je tako, po navadi so ženske tiste, ki opravijo več opera-
tivnega dela. Na operativi pa se gradi tudi struktura.

118
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 118 07/08/16 11:41

 Lilijana Stepančič

Begunci za kritiko
znanosti * 1

Fotografski publicistični projekt

Begunci za kritiko znanosti je publicistični projekt petih serij fotografij, ki jih je

posnelo in za objavo izbralo pet beguncev. Projekt je odziv na dogajanje na mejah
in prihod beguncev od oktobra leta 2015 do danes. Zamisel je dobila prve obrise
lani septembra v Ljubljani na pogovoru Vloga medijev in novinarjev pri rušenju zidov
in gradnji mostov v okviru Festivala Bivak, na katerem je Arne Hodalič predstavil
serijo fotografij iz Indije in Bangladeša. Nastop Arneja Hodaliča ni bil navadno
potopisno predavanje, temveč razmislek o fotografiranju, v katerem medsebojna
razmerja med fotografom, fotografiranim in gledalcem oblikujejo moč fotografije,
ki s svojimi podobami, objavljenimi v klasičnih in novih medijih, konstruirajo ume-
tno podobo sveta oziroma virtualni in spektakelski svet, s tem pa oblikujejo tudi
naše dojemanje, ocenjevanje in vrednotenje dogodkov in stanja stvari. Ker je za
Arnejem Hodaličem na tisoče kilometrov prehojenih poti, na katerih je s fotoapa-
ratom rezal iz realnega sveta fotografske izseke in spreminjal konkretno realnost v
prefinjena likovna razmerja med kontrasti barv, oblikami likov in trdnostjo črte, in
ker je skozi njegove roke šlo na tisoče fotografij, ki jih je izbiral in pošiljal medijem
ter jih nato videl objavljene v časopisih in revijah na vseh koncih zemeljske oble,
bi težko trdili, da Arne Hodalič ni kompetenten govorec o fotografiji kot sredstvu
medijske in druge konstrukcije sveta.
Zavedanje o tovrstni vlogi fotografije odvzema moči fotografije njeno
nedolžnost. V likovni podobi, ki zmore pričarati ne le »realnosti«, temveč tudi »raz-
položenja« popotnika, ki nastanejo, ko gleda kraje, po katerih je hodil s fotoapara-
tom v roki, sta skrita kača iz raja Adama in Eve in Mefisto iz Goethejevega Fausta,
torej nekakšno zapeljevanje v čisti užitek in izpolnitev želje po nesmrtnosti, ki pred

*
Pri izvedbi projekta so sodelovale: Meta Krese, Danijela Tamše, Lilijana Stepančič in Nina Kozinc,
ki so begunce v Trstu in v Socialnem centru v Rogu v Ljubljani povabile k objavi svojih fotografij.

119
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 119 07/08/16 11:41

 fotografa, kot je Arne Hodalič, postavljata več omejitev kot svobode.
Dobro fotografijo torej prežema visoka etika med fotografom, fotografiranim
in gledalcem, ki je še toliko pomembnejša v fotografiranju situacij, ki so iz takih
ali drugačnih razlogov kočljive. Na festivalu je to kompleksnost fotografije Arne
Hodalič demonstriral s serijo posnetkov, ki so predstavljali kakšne tri metre viso-
ko in dvesto kilometrov dolgo žičnato ograjo, ki naj bi preprečevala tihotapljenje
govedi iz Indije v Bangladeš. Ograja seveda ni izpolnila naloge, zaradi katere so
jo postavili. Tihotapci so še naprej opravljali svoj posel, medtem ko so jih organi
oblasti laže ujeli, kadar se jim je zdelo, da je primeren čas za to. Tako so ujetim
goničem govedi bodisi pobrali podkupnine ali jih kaznovali, tudi telesno. Vsake
toliko so namreč kakšnemu tihotapcu navadno z dna lestvice ilegalnega posla
brutalno zmaličili telo.
Arne Hodalič ni naključno izbral fotografij z absurdno ograjo med Bangladešem
in Indijo, ki je, mimogrede, ena od nekaj desetih na svetu in ki naj bi preprečile
take ali drugačne nagibe ljudi. Takrat se je namreč v Sloveniji kresalo javno mne-
nje o realizaciji odločitve madžarske vlade, da postavi ograjo na meji s Srbijo in
Madžarsko, ki bi ustavila begunce iz Sirije, Nigerije, Afganistana in drugih neevrop-
skih držav, ki so pogosteje kakor prejšnja leta prihajali v Evropo po t. i. balkanski
poti. Postavitev ograje je odjeknila kot vrnitev v čase, ki Evropi niso v ponos. Ljudje
so se spraševali o upravičenosti, humanosti in ustreznosti tovrstnega reševanja
človeške stiske.
Kakšen mesec po festivalu je tudi vlada Republike Slovenije odobrila postavitev
še bolj zlovešče ograje z žiletkami na meji med Slovenijo in Hrvaško z enakimi cilji
kakor Madžarska. Dejstvo je, da so fizične ovire na poljih in v gozdovih ob meji
s Hrvaško kakor fotografija konstruirale dodatne učinke. Ustvarile so globalno
sporočilo, da je Slovenija zaprta družba in vse prej kot prijazna za begunce. Poleg
tega pa so ograje prilepile beguncem oznako nekultiviranih divjakov, ki ne poznajo
civiliziranih načinov potovanja, saj so bile postavljene na polja in v gozdove zato,
ker je vlada Republike Slovenije predvidevala, da bodo begunci pri prečkanju meje
množično zapuščali ceste in železnice, ki so civilizacijska pridobitev, in ubrali pot
čez »divjo puščavo in goščavo«. Temu konstruktu begunca kot divjaka se je prid-
ružil še dodaten konstrukt kot nepoštenega človeka, saj ima vsak mobilni telefon,
zato naj bi bil njegov beg od doma dvomljiv.
Ta kolonialni pogled na drugega, ki je civilizacijsko zaostal in nezaupanja vre-
den človek, ni nov. Zahodni oziroma razviti svet ga uporablja za diskreditacijo
sebi drugačnih ljudi že nekaj stoletij. Še pred kakšnimi petdesetimi leti je z njim
brez sramu naslavljal tudi nas, o čemer govori anekdota iz diplomatskih krogov z
začetka šestdesetih prejšnjega stoletja. Na sprejemu v New Delhiju je neki visoki
predstavnik Združenih držav Amerike vprašal jugoslovanskega veleposlanika v
Indiji, ali imamo v Jugoslaviji hladilnike. Ta je odgovoril: »No, pri nas še skačemo
z drevesa na drevo.« Pogovor natančno odseva takratno geopolitično svetovno
delitev držav na t. i. prvi, drugi in tretji svet, govori o razkolu med superiornimi

120
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 120 07/08/16 11:41

 »mi« in inferiornimi »vi«. Medtem ko odgovor dekonstruira mehanizem, s katerim
je superiorni »mi« odvzemal kulturno veljavo inferiornemu »vi«, ki je bil ustaljena
praksa za ohranjanje tega razkola. Če ne bi pogovor tekel med diplomatoma, bi bil
odgovor najverjetneje takle: »Don't stir this shit up.«
Publicistični projekt Begunci za kritiko znanosti je odgovor na opisano stanje.
Predstavlja fotografije, ki so jih posneli begunci s svojimi telefoni in jih imajo shra-
njene v teh danes vsem nam nepogrešljivih napravah. Njegova pomembna kako-
vost je, da so ustvarjalci fotografij in njihovi selektorji begunci. Ti so fotografi in
kustosi, ne pa zgolj objekti upodabljanja. S tovrstnim pristopom se projekt odmika
od prevladujočih vizualnih razstav in publicističnih objav na temo beguncev, ki so
jih posneli večinoma poklicni fotografi in fotoreporterji. Tako projekt opozarja na
tri stvari.
Prva se nanaša na vprašanje vloge mainstream fotožurnalizma v konstruiranju
medijskih in drugih podob sveta, ki kot žanr praviloma utrjuje obstoječa politič-
na in družbena razmerja moči. Fotografije, ki so jih posneli tisti, ki so največkrat
predmet konstruiranega medijskega sveta, so nekakšna opozicija meainstream
fotožurnalizmu. Predstavljajo pogled od znotraj, saj pogled na begunca ni nastal
iz potrebe mainstream novinarstva, temveč iz notranje potrebe begunca. Tako
begunci niso predmet fotografij, kot so v prevladujoči javni podobi, temveč so
subjekti v procesu samopredstavitve, avtorji svojih javnih predstavitev in aktivni
graditelji svoje podobe v javnosti.
Druga nagovarja skupnost kot tako. Moč fotografije se namreč izkazuje tudi
tako, da lahko zgradi skupnost, s tem ko podoba na fotografiji izraža njene interese
in prizadevanja. S tem fotografija utrjuje medsebojne skupnostne vezi ljudi. Tako
projekt, ki daje beguncem možnost, da vstopijo v zanje nov javni prostor Časopisa
za kritiko znanosti, deluje v dveh segmentih. V prvem gradi skupnost beguncev in
ji daje kot taki družbeno vidnost in družbeno moč. V drugem pa povezuje begun-
ce v širšo skupnost ljudi, ki tako ali drugače pripadajo javnemu prostoru, ki ga
(so)ustvarja Časopis za kritiko znanosti. Odprt javni prostor je namreč pomembna
platforma, ki omogoča konstruktivno javno prisotnost in vidnost begunk in begun-
cev v družbi, v katero so prišli. S tem dekonstruira stigmo begunca kot »sovražnika
našega normalnega življenja« in odpravlja razlikovanje med »mi« in »vi«.
Tretja stvar, ki jo prinaša projekt, je aktualizacija umetnostnih in kulturnih
konceptov o fotografiji, ki jih je opredelila Ariella Azoulay v knjigi The Civil Contract
of Photography (2008). Avtorica vidi fotografijo kot pomemben element javne kul-
ture, vsem dostopno ustvarjalnost in graditelja skupnosti. Te lastnosti so podlaga,
na kateri avtorica oblikuje politično teorijo fotografije, ki med drugim radikalno
preizprašuje prevladujočo konceptualizacijo državljanstva. Glede na to teoretično
podstat publicistični projekt fotografij beguncev v Časopisu za kritiko znanosti odpi-
ra širša civilizacijska, politična in zgodovinska vprašanja, med katerimi sta vsaj ti
dve: Ali so vladajoči koncepti nacionalne države in državljanstva taki, da uspešno
rešujejo krize, ki ustvarjajo migrantske tokove, in ali niso obstoječi integracijski

121
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 121 07/08/16 11:41

 procesi beguncev v skupnosti, kjer bivajo prosilci za azil in ljudje z mednarodno
zaščito in ki jih podpira država, preozki, zastareli, nasilni in neprimerni glede na
sodobne rezultate študij migracij ljudi?
Tako se projekt, ki je odprt do beguncev (jim omogoča aktivno udeležbo v
javnem prostoru), ograjuje od prevladujoče javne slike o beguncih kot grožnje, ki
bo načela naše ustaljene družbene navade in zrušila obstoječi red. Je odgovor na
ksenofobna in panična ravnanja do njih. Poleg tega je opozicija zakonsko oprede-
ljenemu statusu beguncev, ki jih potiska v izoliranost. Zato mobilni telefoni begun-
cev niso dokaz o neverodostojnosti ljudi, ki bežijo od doma ali zapuščajo svoje
domove, temveč izraz sodobnega človeka, ki je kot begunec v nezavidljivi življenjski
stiski, a ne glede na to ohranja potrebo po fotografiranju. Zato so njihove fotogra-
fije v mobilnikih, ki so jih posneli doma, na poti in/ali novih krajih, potopisi, ki se
uvrščajo v ta klasični žanr umetnosti, s katerim je Evropa spoznavala svet.

Literatura
AZOULAY, ARIELLA (2008): The Civil Contract of Photography. New York: Zone Books.

122
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 122 07/08/16 11:41

 Iz Sirije v Evropo

123
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 123 07/08/16 11:41

 124
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 124 07/08/16 11:41

 125
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 125 07/08/16 11:41

 126
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 126 07/08/16 11:41

 127
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 127 07/08/16 11:41

 128
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 128 07/08/16 11:41

 129
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 129 07/08/16 11:41

 130
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 130 07/08/16 11:41

 V Grčiji

131
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 131 07/08/16 11:41

 132
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 132 07/08/16 11:41

 133
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 133 07/08/16 11:41

 134
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 134 07/08/16 11:41

 135
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 135 07/08/16 11:41

 Ljubljana

136
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 136 07/08/16 11:41

 137
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 137 07/08/16 11:41

 138
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 138 07/08/16 11:41

 139
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 139 07/08/16 11:41

 140
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 140 07/08/16 11:41

 Švedska

141
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 141 07/08/16 11:41

 142
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 142 07/08/16 11:41

 143
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 143 07/08/16 11:41

 144
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 144 07/08/16 11:41

 145
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 145 07/08/16 11:41

 146
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 146 07/08/16 11:41

 Kalifornija

147
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 147 07/08/16 11:41

 148
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 148 07/08/16 11:41

 149
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 149 07/08/16 11:41

 150
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 150 07/08/16 11:41

 151
Begunci za kritiko znanosti | Fotografski publicistični projekt

Notranja_264.indd 151 07/08/16 11:41

w

Notranja_264.indd 152 07/08/16 11:41

 PRAVICA DO
BIVANJA

Foto: Borut Kranjc (Mladina)

Notranja_264.indd 153 07/08/16 11:41

 154
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 154 07/08/16 11:41

 Mansur, Nina Kozinc in Danijela Tamše

»Tukaj se počutim
dobro.«

Rodil sem se v Iranu. Moje rano otroštvo je bilo srečno. Oče je delal v nacio-
nalni banki v Teheranu in živeli smo mirno. Po islamski revoluciji, ki se je končala
leta 1979, se je naše življenje zelo spremenilo. Moja družina pripada bahaizmu,
monoteistični religiji, ki je nastala v 19. stoletju v Iranu. Ker je v Islamski republiki
Iran islam zapovedan kot edina prava religija, bahaizma v Iranu ne priznavajo kot
verske skupnosti in ga preganjajo, bahajci pa nimamo enakih pravic kot drugi
Iranci. Denimo, obiskujemo lahko osnovno in srednjo šolo, na kolidže in univerze
pa kot nemuslimani nimamo vstopa. Bahaji smo največja verska manjšina v Iranu.
Po islamski revoluciji jih je veliko pobegnilo iz države in ker smo v Iranu preganjani,
nam je večina zahodnih držav doslej priznavala status begunca. Bahajske skupnos-
ti so prisotne v 200 državah, bahajci pa smo izjemno solidarni med sabo.
Iranski režim je po revoluciji bahaje sistematično odpuščal iz državnih služb,
tako je tudi moj oče ostal brez službe. Ko sem bil star 14 let, se spomnim, kako so
bili starši obupani. Iz hiše so odnesli vse bahajske knjige, slike prerokov in simbole
in jih zunaj zakopali. Nekoč so neki ljudje vdrli v hišo in začeli pretepati starše,
zažgali so vso obleko, govoreč, da so bahaji umazani, ker niso muslimani. Nato
so nas vrgli iz hiše in vzeli naše premoženje, tudi denar. Postali smo brezdomci.
Začasno smo se zatekli k sorodnikom, dokler oče ni našel druge službe in nas je
lahko preživljal.
Ker nisem imel možnosti obiskovanja kolidža, torej možnosti izobraževanja,
so starši varčevali denar za moje šolanje v tujini. Ko sem končal dvoletno služenje
vojaškega roka, so me poslali v Pakistan v Islamabad, kjer so v pisarni ZN preverili
mojo pripadnost bahaizmu in dobil sem mednarodno zaščito. V Pakistanu sem

155
Mansurjeva zgodba

Notranja_264.indd 155 07/08/16 11:41

 nato leto in pol čakal na odobritev statusa begunca v ZDA.
Določili so, da se preselim v Los Angeles, kjer se je moje življenje ustalilo. To
je bilo leta 1998. Čez nekaj let so enako naredili moji starši, brat in sestri: odšli so
v Pakistan in nato v Los Angeles. Življenje se je izboljšalo, vpisal sem se na kolidž.
Obenem pa me je zanimalo, kakšen je položaj bahajev v Iranu, hotel sem jim
pomagati. Na spletnih straneh sem začel objavljati šale o iranskem režimu, neko-
liko pozneje sem srečal ljudi iz iranske kabelske televizije v Los Angelesu, katere
program je bil usmerjen proti iranski vladi. Pridružil sem se jim in začel pripravljati
zabavne oddaje, v katerih sem se norčeval iz iranskega režima. Ves čas sem spre-
mljal razmere v Iranu, ki so se spreminjale, videti je bilo, da se je režim nekoliko
omehčal, zdelo se je, da je bilo več svobode, demokracije. Tako so govorili ljudje iz
Irana, s katerimi sem bil v stiku preko interneta. Takrat sem preko Facebooka spo-
znal dekle, s katerim sem se zbližal, veliko mi je pripovedovalo o Iranu. Leta 2011
sem se zato odločil, da obiščem Iran in preverim, kakšne so razmere, se z dekletom
poročim in pripeljem v ZDA.
Ko sem prišel v Iran, se dogodki niso odvili dobro. Na letališču me je aretirala
iranska tajna policija, ki je bila seznanjena z mojimi aktivnostmi v medijih; spra-
ševali so me, kje sem bil vsa ta leta, kje je moja družina, kako sem prišel v ZDA,
kaj sem govoril, da so me sprejeli v ZDA, zakaj sem se vrnil. Zdelo se mi je, da
me obtožujejo vohunjenja. Upiral sem se, da živim v ZDA in da morajo spoštovati
moje pravice. Smeje so raztrgali moje dokumente in me najprej poslali za tri dni v
pripor. Niso mi sodili in nisem vedel, kaj se bo zgodilo, kaj me čaka. Zaprli so me v
politični zapor, pripor pa so nato podaljšali za devet mesecev. Dostopa do telefona
ali interneta nisem imel, zato sem prosil zapornike, ki so jih spustili na prostost, da
o moji situaciji obvestijo ameriško ambasado in sorodnike v tujini. Počutil sem se
nemočnega in ker sem začel zmerjati in preklinjati iransko oblast, so podivjali in
me začeli mučiti. Na nogah in hrbtu so me porezali z nožem in v vreznine nasuli sol.
Začel sem obupavati, hotel sem se ubiti (pokaže na brazgotine na roki). Po devetih
mesecih so me spustili. Ne vem, zakaj. Takrat sem si mislil, da hočejo izvedeti, kam
bom šel ali s kom bom stopil v stik, ker so mi sledili.
Bil sem popolnoma brez denarja, brez dokumentov in brez sorodnikov, saj so
se vsi izselili iz Irana. Bil sem brezdomec, na cesti. Poiskal sem delo pri čuvajski
službi. Poklical sem starše, vendar mi niso mogli poslati denarja iz ZDA, ker denar-
ne transakcije zaradi mednarodnih sankcij proti Iranu niso bile mogoče. Počakati
sem moral, da bo kdo pripotoval v Iran in mi prinesel denar. Ko sem končno dobil
denar, sem sklenil takoj oditi v iraški Kurdistan, ker je tam ameriška ambasada,
vendar so me še pred mejo ujeli, denarno kaznovali, preostali denar vzeli in pri-
peljali v Teheran, kjer sem se ponovno znašel na ulici. Šel sem v urad, kjer izdajajo
potne liste, vendar so mi prošnjo za izdajo potnega lista zavrnili z utemeljitvijo,
da sem na črnem seznamu. Tja sem hodil vsak dan, moledoval uradnike in jih na
koncu zmerjal. Bil sem brezdomec, neurejen, moja obleka je bila umazana in smr-
deča, zrasla mi je brada in videti sem bil kot džanki. Ljudje v uradu so začeli govo-

156
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 156 07/08/16 11:41

 riti, da haluciniram, da sem na drogah, zato so poklicali policijo, ki me je odpeljala
v rehabilitacijski center za odvisnike od drog. Tam sem ostal osem mesecev.
Novembra lani so me po osmih mesecih spustili, odobrili mojo prošnjo in dobil
sem potni list za enkratni izhod iz države. Starši so mi ponovno poslali denar, tako
da sem odšel v Turčijo. Tam sem takoj pohitel na ameriško ambasado, ker nisem
vedel, da ne moreš vanjo kar vkorakati, ampak se je treba za termin prijaviti po
spletu. Torej, dobil sem termin šele čez tri mesece, jaz pa nisem mogel tako dolgo
čakati, ker se nisem počutil varnega. Bal sem se, da mi sledi iranska tajna policija,
ker med Turčijo in Iranom ni viznega režima. Ko sem videl, da se drugi, Sirci in
Afganistanci, pripravljajo na potovanje s čolnom iz Turčije v Grčijo, sem menil, da je
to dobra priložnost tudi zame. Hotel sem čim dlje od Irana. Tihotapljenje v Evropo
je bilo v Turčiji takrat industrija. Že na ulicah v Carigradu sem videl veliko ljudi,
ki so kupovali rešilne jopiče, v bližini teh trgovin sem se pozanimal o tihotapcih,
možnih poteh, spodobnih cenah za prevoz po morju, ker je veliko goljufanja. Za
pot iz Turčije v Grčijo s čolnom sem plačal 1100 dolarjev. Torej, šel sem na majhen
čoln, v katerem je bilo skoraj šestdeset ljudi, bilo je grozno. Potovanje je trajalo
tri ure, pristali smo v Metiliniju na otoku Lesbos. Ko smo pripluli, sem mislil, da je
moje kalvarije konec, v bistvu pa se je šele začela. Izvedel sem, da so zaprli meje
za Irance, ker v Iranu ni vojne. Toda moral sem naprej. Ker Afganistanci in Iranci
govorimo isti jezik z različnim naglasom, sem se izdajal za Afganistanca, da bi me
spustili naprej in bi lahko prečkal grško-makedonsko mejo. Na grško-makedonski
meji so me večkrat zavrnili zaradi prevajalcev, ki so me spraševali podrobnosti,
recimo kje je kakšna ulica v Kabulu. Med božično-novoletnimi prazniki mi je uspelo
priti v Makedonijo, ker so bili policisti pijani in niso bili pozorni.
V Makedoniji sem nato samo sledil drugim, nisem imel določene destinacije,
kamor bi želel, hotel sem samo naprej. V Srbiji sem moral plačati 25 evrov za vlak
na Hrvaško, vendar nisem imel denarja. Tam je bil UNHCR, ki je pomagal dru-
žinam z otroki brez denarja in hendikepiranim. Nisem imel druge izbire, kot da
sem se k šotoru UNHCR opotekel, kot da bi bil hendikepiran in jim rekel, da imam
multi-plosklerozo. Tako so mi plačali vožnjo, dobil sem karte za hrano. Veliko stvari
sem počel, da sem prišel sem. Prešel sem Hrvaško in Slovenijo do avstrijske meje,
kjer so me ponovno ustavili prevajalci. Na avstrijski meji so me trikrat zavrnili.
Ničesar nisem vedel o Sloveniji. Bil sem bolan in neskončno utrujen, tri dni
sem bil na meji, Avstrijci so me pošiljali nazaj, zato sem se pozanimal, ali lahko
za azil zaprosim v Sloveniji. Storil sem tako, vzeli so mi prstne odtise in me poslali
v postojnski zapor za približno dvajset dni, kjer je stekel postopek identifikacije
nacionalnosti, imena itd. Potem so me premestili v azilni dom na Viču, pozneje
pa v center na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Odšel sem na ameriško ambasado, da
bi uredil papirje. Zdi se mi, da je trajalo celo večnost, hoteli so dokaze, da sem bil
v zaporu, jaz pa nisem imel nobenega papirja. Zato sem moral najeti odvetnika.
Toda odkar sem v Ljubljani, sem vzpostavil stike z lokalno skupnostjo in počutim se
veliko bolje, umiril sem se, sprostil in počasi ugotavljam, da se mi ni treba vrniti v

157
Mansurjeva zgodba

Notranja_264.indd 157 07/08/16 11:41

 ZDA. Tam sem izgubil status, ker sem odšel iz države, zdaj moram pojasniti, zakaj
sem odšel v Iran, a pri sebi nimam nobenih dokazov. Na ameriški ambasadi so mi
svetovali, da se lahko vrnem v ZDA, če se poročim ali če me povabijo starši, ki so
postali državljani ZDA. Toda tukaj se počutim dobro, ljudje so me takoj sprejeli,
našel sem veliko prijateljev. Okolje je prijazno, ni toliko ljudi kot v ZDA, mirno je,
narava je lepa. Zato sem se odločil ostati tukaj in zaprositi za azil. Ker nimam doku-
mentov, sem odločevalce prosil, naj mi dajo nekaj časa; pred nekaj tedni sem dobil
dokumente, ameriške in iranske, dokazati sem moral, da sem bahaji in počakati,
da so mi poslali pismo iz bahajske skupnosti.
Zdaj dva meseca in pol (od aprila) čakam na odločbo o azilu. Medtem trikrat na
teden obiskujem ure slovenščine na Slovenski filantropiji, imam osebno učiteljico.
V Sloveniji ni veliko beguncev, zato mi na odločitev o azilu ne bo treba čakati tako
dolgo kot v Nemčiji ali Avstriji. Problem pa je, da dobimo 18 evrov na mesec, kar je
noro. Veliko ljudi je zaradi tega odšlo v druge države, vedo pa, da se bodo morali
vrniti zaradi dublinskega mehanizma, toda medtem bodo prejeli nekaj denarja od,
recimo, nemške države. Problem je tudi, ker je v Sloveniji malo pozitivnih odločb
za podelitev azila, zato smo begunci zaskrbljeni, vseeno pa upamo, da bodo pozi-
tivno rešili naše prošnje. Če se bom moral vrniti v Iran, me bodo ubili. V Ljubljani
smo organizirali protest pred iransko ambasado. Od takrat mi grozijo, občutek
imam, da me v Ljubljani spremlja iranska tajna policija; poznam jih, dolgo sem imel
opravka z njimi, fotografirajo me, po Twitterju, Facebooku in Istagramu mi vsak
dan grozijo, češ da me bodo našli na Kotnikovi. Policijo in UNHCR sem obvestil, kaj
se dogaja, o tem sem seznanil tudi mojega odločevalca o azilu. Med begunce so
pomešani tudi ovaduhi.

158
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 158 07/08/16 11:41

 Polona Mozetič

Kaznovanje prosilcev
za mednarodno
zaščito zaradi izbire
države azila

Abstract
Sanctioning international protection applicants for choosing the
country of asylum
Major disparities in the regulation and application of international protection exist among EU mem-
ber states. Therefore, applicants for international protection want to choose the state where they
lodge an application. Instead of harmonizing law on international protection, member states sancti-
on applicants for international protection who lodge an application in the preferred member states
and not in the one responsible under the Dublin III Regulation. According to the New International
Protection Act, implementing EU procedural directive, it may be assumed that an applicant implici-
tly withdrew her/his application, if s/he left the asylum home without authorisation, and in that case
the procedure is discontinued. If an applicant lodges a subsequent application after more than nine
months or more than once, her/his application will possibly not be subject of a substantial examina-
tion. In order to prevent ”asylum shopping” EU allows for the possibility that some applicants, who
would be entitled to refugee status or subsidiary protection, are never granted such protection.
However, this is contrary to the principle of non-refoulement as developed in the case-law of the
ECtHR and the Constitutional Court of the Republic of Slovenia. Mechanisms that aim to prevent
”asylum shopping” may be contrary to the well-established principles of human rights protection,
unfair or unreasonable and affect the most marginalized applicants for international protection.
Keywords: international protection, choosing the state of asylum, Dublin III, implicit withdrawal of
application for international protection, non-refoulement principle
Polona Mozetič holds LL.B. and doctorate in law. ([email protected])

Povzetek
Med državami članicami EU obstajajo velike razlike v ureditvi in izvajanju mednarodne zaščite. Zato
želijo prosilci za mednarodno zaščito sami izbrati državo, v kateri bodo vložili prošnjo za mednaro-
dno zaščito. Države članice nadomeščajo manko harmonizacije prava mednarodne zaščite s kazno-
vanjem prosilcev za mednarodno zaščito, ki zaprosijo za zaščito v preferenčni državi in ne v tisti,
ki je odgovorna na podlagi uredbe Dublin III. Novi Zakon o mednarodni zaščiti, ki implementira
procesno direktivo EU, določa, da šteje prošnja za mednarodno zaščito za umaknjeno, če prosilec
samovoljno zapusti azilni dom, postopek pa se ustavi. Če prosilec vloži naknadno prošnjo po pre-
teku devetih mesecev ali več kot enkrat, je mogoče, da njegova prošnja ne bo deležna vsebinske
obravnave. Zaradi preprečevanja izbire države azila pravo EU dopušča možnost, da nekateri prosil-
ci, ki bi bili upravičeni do priznanja statusa begunca ali do subsidiarne zaščite, do tovrstne zaščite ne
pridejo. To je v nasprotju s prepovedjo vračanja, ki je utemeljena v presoji tako ESČP kot Ustavnega
sodišča RS. Mehanizmi preprečevanja izbire države azila lahko nasprotujejo uveljavljenim standar-
dom varovanja človekovih pravic, so nepošteni ali nerazumni ter najbolj prizadenejo najšibkejše
skupine prosilcev za mednarodno zaščito.
Ključne besede: mednarodna zaščita, izbira države azila, Dublin III, domneva umika prošnje za
mednarodno zaščito, načelo nevračanja
Polona Mozetič je univerzitetna diplomirana pravnica in doktorica znanosti s področja prava. (polona.
[email protected])

159
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 159 07/08/16 11:41

 Uvod
Od sredine leta 2015 smo bili priča migrantskemu gibanju, v okviru katere-
ga so v Evropsko unijo prihajale množice migrantov1 iz Sirije, Afganistana, Iraka
in od drugod. Potovali so večinoma po poti, ki teče čez Sredozemsko morje in
Jugovzhodno Evropo. To obsežno migrantsko gibanje je zbudilo dvom o ustrez-
nosti evropske ureditve migracij oziroma gibanja ljudi iz t. i. tretjih držav. Z vzpo-
stavitvijo nekakšnega s strani držav organiziranega koridorja2 na balkanski poti,
po katerem so smeli migranti brez dokumentov in vizumov prečkati zunanje in
notranje meje Evropske unije ter ozemlja suverenih držav, so bila nekaj časa de
facto suspendirana pravila o prehajanju meja in izvajanju mejnega nadzora.
Čeprav je bila Nemčija za številne migrante, ki so se odpravili na to težko pot,
obljubljena država, je marsikdo zaprosil za mednarodne zaščito že na Hrvaškem,
v Sloveniji, na Madžarskem ali kateri drugi državi na poti. Razlogi, da je zaprosil
za mednarodno zaščito v državi, za katero morebiti sploh še ni slišal ali v kateri
prvotno ni želel vložiti prošnje, so različni: utrujenost in naveličanost po dolgem
in napornem potovanju, opozorila mejnih organov, da ga bodo sicer zavrnili na
meji in ne bo mogel potovati naprej, strah, da bo v vsakem primeru vrnjen v drža-
vo, kjer so mu vzeli prstne odtise ali ga popisali, nasveti nevladnih organizacij ali
prostovoljcev itd. Marsikdo pa je nasprotno vztrajal, da bo zaprosil za zaščito šele
v želeni državi. Tem se navadno očita kršitev prepovedi izbire države azila ali kar
slabšalno: asylum shopping.
Pri tem pojavu gre za migrante, ki izbirajo državo azila tako, da ne zaprosijo za
mednarodno zaščito v prvi državi, v kateri so vstopili v Evropsko unijo, ali v varni
tretji državi,3 temveč želijo zaprositi za mednarodno zaščito v državi, kjer obstaja
največja verjetnost za pridobitev mednarodne zaščite ter najboljše bivalne razme-
re. Kljub želji, da bi bili pogoji pridobitve mednarodne zaščite in postopki obravna-
ve prošenj za mednarodno zaščito v Evropski uniji harmonizirani, so med državami
članicami še vedno velikanske razlike.4 Zato se ne smemo čuditi, da želijo migranti
zaprositi za mednarodno zaščito v državah, kjer je na voljo največ socialnih pomoči
in možnosti za zaposlitev, kjer je najdostopnejši zdravstveni in izobraževalni sis-
tem, kjer že živijo njihovi svojci ali skupnosti, kjer govorijo jezik, ki ga razumejo, ipd.

1 
V prispevku bom uporabljala pojem »migrant« kot nevtralen izraz za skupino ljudi, ki iz različnih
razlogov prečkajo meddržavne meje. Izraza »prosilec za mednarodno zaščito« (prosilec za azil) in
»begunec« bom uporabljala le v strogo pravnem pomenu, ko bom obravnavala posameznike, ki so
zaprosili za mednarodno zaščito oziroma imajo status begunca.
2 
O nekaterih pravnih implikacijah tega »humanitarnega« koridorja glej Kogovšek Šalamon, 2015.
3 
O problematičnosti koncepta varne tretje države glej Gil-Bazo, 2006.
4 
To je razvidno med drugim iz statističnih podatkov o tem, koliko prošenj za mednarodno zaščito
odobrijo posamezne države članice glede na različne kategorije prosilcev (država izvora, spol, razlo-
gi preganjanja itd.). O tem glej podatke Eurostat, 2016.

160
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 160 07/08/16 11:41

 Migrante, ki hočejo sami izbrati državo azila, prikazujejo v protimigrantskem
diskurzu kot posebej problematične. Tovrstni migranti, ki odstopajo od ideje »dob-
rega migranta«, so pogosto kriminalizirani (označeni kot deviantni ali kriminalni) in
penalizirani.5 Gre za migrante, ki si najbolj aktivno prizadevajo za boljše življenje.
Pri tem ne upoštevajo pravnih prepovedi in opozoril državnih organov, temveč
zavestno ravnajo v nasprotju z njimi. Zato so označeni kot goljufivi ekonomski
migranti, ki zlorabljajo6 mednarodno zaščito: prosijo za mednarodno zaščito,
četudi do nje niso upravičeni. Pejorativna oznaka asylum shopping je instituciona-
lizirana v pravnih virih, politikah in praksah, ki težijo h krepitvi zunanjih meja in
vzpostavljanju večjega nadzora nad tistimi, ki jim je uspelo prečkati te meje.

Uredba Dublin III

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013
o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za
obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži drža-
vljan tretje države ali oseba brez državljanstva (krajše: dublinska uredba ali uredba
Dublin III), si prizadeva omejiti t. i. sekundarno gibanje prosilcev za mednarodno
zaščito, na katero vplivajo različni pogoji za njihov sprejem. Dublinska uredba
je osrednji mehanizem za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema.
Udejanjanje dublinske uredbe v praksi omogoča evropski avtomatski sistem za
identifikacijo prstnih odtisov – EURODAC (European Dactyloscopy), ki deluje od leta
2003. EURODAC je baza biometričnih podatkov, v katero morajo države članice
vnašati prstne odtise nedokumentiranih migrantov in prosilcev za mednarodno
zaščito.7 Tako lahko ugotovijo, kje je migrant vstopil v Evropsko unijo in kje je prvič
zaprosil za mednarodno zaščito.8
V Evropski uniji naj bi posamezno prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala

5 
Najbolj očiten izraz kriminalizacije prosilcev za mednarodno zaščito je širjenje možnosti in praks
njihovega pridržanja, ki so namenjene odvračanju migrantov od tega, da bi sploh zaprosili za med-
narodno zaščito (Malloch in Stanley, 2005; Weber, 2002; Freedman, 2015: 139–141). Wilsher (2012)
trdi, da so pridržanja migrantov v svetu grozovito narasla v zadnjih tridesetih letih. Nedokumenti-
rani in zavrnjeni migranti so dolgo in brez sodnega nadzora pridržani v zaporom podobnih insti-
tucijah.
6 
Pravni koncept »zlorabe pravice« pomeni izvrševanje upravičenja v nasprotju z namenom, za-
radi katerega je pravica dana.
7 
EURODAC ne vključuje le podatkov o prosilcih za mednarodno zaščito, temveč tudi podatke o
nedokumentiranih migrantih in državljanih tretjih držav, ki so bili zaloteni pri nezakonitem prečka-
nju meje. Na tehničnem področju nadzora migracij so kompleksne pravne opredelitve, ki razlikujejo
med migranti, begunci in državljani, nadomeščene z veliko manj natančnim (a veliko bolj operativ-
nim) razlikovanjem med »želenimi« in »neželenimi« subjekti (Squire, 2009: 102–103).
8 
Prenovljena EURODAC uredba (Uredba (EU) št. 603/2013) velja od julija 2015.

161
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 161 07/08/16 11:41

 samo ena država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz
dublinske uredbe. Najbolj splošno znano pravilo dublinske uredbe določa, da je za
obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero
je prosilec vstopil, če se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin (torej ne samo
na podlagi vpogleda v EURODAC) ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje drža-
ve nezakonito prečkal mejo in vstopil v to državo članico (13. člen uredbe Dublin
III). Ta odgovornost države preneha dvanajst mesecev po datumu nezakonitega
prehoda meje. Postopki po dublinski uredbi učinkujejo torej tako, da so prosilci za
mednarodne zaščito, ki jih zalotijo na ozemlju druge države članice, lahko kar do
enega leta v nekakšnem stanju podaljšanega prihajanja v EU. Če država, v kateri je
prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito, sproži postopek po dublinski ured-
bi, se o utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito ne presoja, dokler
ni odločeno, katera država bo odgovorna za njegovo obravnavo. Vendar je teh
primerov relativno malo,9 zato se dublinski uredbi očita neučinkovitost.
Dublinska uredba določa hierarhijo meril za določitev države, ki je odgovorna
za obravnavo posamezne prošnje za mednarodno zaščito. Ta merila se uporablja-
jo glede na vrstni red, kot so navedena v uredbi. Pri tem daje dublinska uredba
prednost varovanju mladoletnikov brez spremstva in načelu združitve družinskih
članov pred prepričanjem izbire države azila. Če je denimo prosilec mladoletnik
brez spremstva, je odgovorna država članica tista, kjer je zakonito prisoten dru-
žinski član ali brat ali sestra mladoletnika brez spremstva, pod pogojem, da je
to v najboljšo korist mladoletnika (8. člen uredbe Dublin III). Obravnavo prošenj
za mednarodno zaščito več družinskih članov prevzame ena država članica, če ti
prosilci pisno izrazijo to željo (10. člen uredbe Dublin III). Pri tem dublinska uredba
pojem družinskega člana opredeljuje ozko. Če ima prosilec veljaven dokument za
prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država
članica, ki je dokument izdala (12. člen uredbe Dublin III). Šele med zadnjimi pa je
pravilo, da je za obravnavo prošnje odgovorna država, ki jo je prosilec nezakonito
prečkal ob prihodu iz tretje države (13. člen uredbe Dublin III). Glede na hierarhijo
pravila je tako na primer za obravnavo prošnje mladoletnika brez spremstva odgo-
vorna država, v kateri je prisoten njegov družinski član in če je to v najboljšo korist
mladoletnika, četudi je mladoletnik nezakonito prečkal druge države.
Dublinska uredba vsebuje v 17. členu t. i. diskrecijsko klavzulo. Vsaka država
članica lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če tako
obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz dublinske uredbe. Evropsko
sodišče za človekove pravice (v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. janu-
arja 2011) in Sodišče Evropske unije (v združeni zadevi C-411/10 in C-493/10 – N. S.

9 
Slovenija je v času od 17. septembra do 11. decembra 2015, ko je njeno ozemlje prečkalo tudi
več tisoč migrantov na dan, prejela samo 351 zahtevkov za določitev odgovorne države članice za
obravnavo prošnje za mednarodno zaščito in 456 zahtevkov za informacije (Vlada Republike Slove-
nije, 2016: 6).

162
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 162 07/08/16 11:41

 in M. E. z dne 21. decembra 2011) sta to klavzulo10 interpretirala tako, da je njena
uporaba obvezna v primerih resne možnosti kršitev človekovih pravic prosilca v
državi članici, ki bi bila sicer odgovorna za obravnavo njegove prošnje po dublinski
uredbi. Paradoksno je pravilo, ki naj bi določalo diskrecijo suverenih držav, tako
postalo pomembna varovalka za to, da se v evropskem azilnem sistemu učinkovi-
teje spoštujejo človekove pravice prosilcev.11
Z zapletenim sistemom pravil za določitev države članice, odgovorne za obrav-
navanje vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito, si države Evropske
unije prizadevajo preprečiti, da bi prosilci za mednarodno zaščito sami izbrali drža-
vo azila. Prvi cilj dublinske uredbe je v tem, da prosilcem za mednarodno zaščito
odreka izbiro države, v kateri bi želeli zaprositi za mednarodno zaščito. Zato naj bi
države članice pri vsaki vloženi prošnji za mednarodno zaščito najprej preverjale,
katera država je za obravnavo njegove prošnje sploh odgovorna. Ker pa v praksi
ni tako, uredba pri udejanjanju tega cilja ni najbolj uspešna. Drugi cilj dublinske
uredbe je preprečiti primere, ko nobena država noče obravnavati prošnje za med-
narodno zaščito (asylum seekers in orbit), kar nedopustno podaljša čas, v katerem
prosilci pridejo do odločitve, upravičenci pa do mednarodne zaščite.
Dublinska uredba nalaga večje breme državam članicam z zunanjo schengen-
sko mejo, kot so Grčija, Italija in Madžarska. Izkazalo se je, da te države ne morejo
ustrezno obravnavati vseh prošenj za mednarodno zaščito, kadar se morajo soo-
čiti z obsežnimi migracijami. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako že leta
2011 presojalo skladnost tedaj veljavne uredbe Dublin II z Evropsko konvencijo o
človekovih pravicah glede predaje prosilcev Grčiji. Odločilo je, da predpostavka,
da so vse države članice Evropske unije apriorno »varne države«, ne velja; Grčije
ni mogoče imeti za varno državo zaradi popolnega kolapsa sistema mednarodne
zaščite (M. S. S. proti Belgiji in Grčiji).
Razlogi, zakaj se migrant odloči zapustiti eno državo članico in v drugi zapro-
siti za mednarodno zaščito, so lahko različni. Dublinska uredba denimo omogoča
združitev družine, vendar za družinskega člana praviloma šteje zgolj partner in
mladoletni otrok oziroma oče in mati, če je prosilec mladoletnik. Migranti pogosto
ravnajo v nasprotju z dublinsko uredbo, ker se hočejo pridružiti drugim svojcem,

10 
Obe zadevi se sicer nanašata na suverenostno klavzulo, ki je bila določena v prej veljavni ured-
bi Dublin II (glej Uredbo sveta (ES) št. 343/2003).
11 
Več o tem, kako sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije z razlago
suverenostne in humanitarne klavzule (v uredbi Dublin II) pripomogli k oblikovanju evropskega
azilnega sistema, glej Morgades-Gil, 2015. Glej tudi analizo sodbe Evropskega sodišča za človekove
pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji v Moreno-Lax, 2012.
Na podlagi te klavzule je Nemčija sprejela odločitev, da bo obravnavala prosilce iz Sirije, ki so prišli
po t. i. humanitarnem koridorju do Nemčije.

163
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 163 07/08/16 11:41

 dublinska uredba pa jim združitve z njimi načeloma12 ne omogoča.13 Pravo med-
narodne zaščite v praksi ni nevtralno glede na spol prosilcev. Med državami člani-
cami Evropske unije denimo obstajajo razlike v obravnavi migrantk in dodeljevanju
mednarodne zaščite ženskam, ki imajo utemeljen strah pred oblikami preganjanja,
ki so povezane s spolom.14 Zato je razumljivo, da želijo ženske zaprositi za medna-
rodno zaščito v državah, ki jih bolje obravnavajo (Freedman, 2015: 69–107).
Če se migranti izogibajo temu, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v državah,
ki skorajda ne priznavajo mednarodne zaščite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje
za sprejem prosilcev, gre za povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temelj-
nih pravic. Kljub temu se v protimigranstkem diskurzu prosilce za mednarodno
zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira
na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta pa označuje tistega
tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zaščite, temveč postopek za pri-
znanje mednarodne zaščite zgolj zlorablja.
Oglejmo si namišljen primer: Abdul in Ali sta iz Afganistana. Po t. i. balkanski
poti sta v letu 2015 prišla v Slovenijo, kjer sta izrazila namero, da bi zaprosila za
mednarodno zaščito, in bila nameščena v azilni dom. Kmalu sta se odločila, da
odideta v Nemčijo. Nikomur v azilnem domu nista sporočila, da nameravata oditi,
tudi pozneje se jim nista oglasila. Trdita, da sta zgolj spremila prijatelja, ki je hotel
v Nemčiji zaprositi za mednarodno zaščito. V Nemčiji nista zaprosila za mednaro-
dno zaščito. Na poti iz Slovenije v Nemčijo nista bila zalotena in registrirana. Zdaj
bi se rada vrnila v Slovenijo. Kaj bo z njima po vrnitvi v Slovenijo? Jima bo odvzeta
prostost, četudi se bosta prostovoljno vrnila? Se bo postopek obravnave njune
prošnje za mednarodno zaščito nadaljeval? Bosta na kakšen način kaznovana, ker
sta zapustila Slovenijo? Bosta, če zaprosita za mednarodno zaščito še v Nemčiji,
skladno z dublinsko uredbo vrnjena v Slovenijo?

12 
Ko je v zadevi K interpretiralo humanitarno klavzulo, določeno v uredbi Dublin II (prim. tudi
drugi odstavek 17. člena uredbe Dublin III), je Sodišče Evropske unije ugotovilo, da jo je država
članica zavezana uporabiti, če bi tako prišlo do združitve odvisnih družinskih članov. Država mora
prevzeti odgovornost za obravnavo prosilca, ki bi sicer moral prositi za mednarodno zaščito drugje.
Pri tem razume pojem družine široko. Glej sodbo v zadevi C-245/11 (6. november 2012).
13 
Gerard in Pickering (2012) opisujeta, kako je uredba Dublin II vplivala na življenje migrantk
iz Somalije, ki so nezakonito prišle na Malto in tam zaprosile za zaščito. Število žensk, ki zaprosijo
za mednarodno zaščito v Evropski uniji, je znatno manjše od števila moških. Po podatkih UNHCR
je med migranti, ki so prišli v Evropsko unijo čez Sredozemsko morje v letu 2016, trenutno 35 ods-
totkov otrok, 20 odstotkov žensk in 45 odstorkov moških (UNHCR, b. d.). Obstoj družbenih mrež, ki
omogočajo in podpirajo ženske pri družbenem vključevanju, je za migrantke ključnega pomena. Z
večjim dostopom do obstoječih družbenih mrež je izkušnja družbene, ekonomske, finančne ali poli-
tične marginalizacije migrantkam nekoliko olajšana. Ker pa jim dublinski sistem z ozkim pojmovan-
jem družine dostop do teh mrež omejuje in migrantke vrača v države, kjer so vstopile v Evropsko
unijo, je učinek evropskega azilnega sistema za migrantke veliko usodnejši kot za migrante. Čeprav
je dublinska uredba načeloma spolno nevtralna, zaradi obstoječe spolnih neenakosti in oblastnih
struktur različno učinkuje glede na spol migrantov in diskriminira migrantke.
14 
Kvalifikacijska direktiva (Direktiva 2011/95/EU) v 9. členu med dejanja preganjanja izrecno šteje
preganjanje, povezano s spolom.

164
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 164 07/08/16 11:41

 Če bi v Nemčiji zaprosila za mednarodno zaščito, bi bila Abdul in Ali najver-
jetneje vrnjena v Slovenijo. Slovenija je namreč po evropski ureditvi pristojna za
obravnavo njune prošnje, ker sta prošnjo za mednarodno zaščito najprej vložila
prav v Sloveniji. Če beremo dublinsko uredbo, bi morala Slovenija v primeru vrnit-
ve dokončati obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito. Če bi bila med
njuno odsotnostjo sprejeta odločitev, da sta Abdul in Ali prošnji umaknila, ne da bi
bila sprejeta vsebinska odločitev o njunih zadevah, imata prosilca pravico zahtevati
dokončanje obravnave ali vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito (18. člen
dublinske uredbe). Abdul in Ali bi torej morala biti upravičena do tega, da država, ki
je odgovorna za obravnavo njunih prošenj, sprejme vsebinsko (meritorno) odloči-
tev v njunih zadevah, pri čemer predhodno tudi zbere in izvede potrebna dokazna
sredstva za tako odločitev.

Domneva umika prošnje za mednarodno zaščito

Zakon o mednarodni zaščiti15 (v nadaljevanju: ZMZ) v 50. členu ureja umik
prošnje za mednarodno zaščito. Prošnja se med drugim šteje za umaknjeno, če je
iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil
azilni dom in se v treh dneh ni vrnil. Pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če
se prošnja šteje za umaknjeno. Ta ureditev implicitnega umika prošnje za med-
narodno zaščito je konkretizacija dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito, da je
vedno dosegljiv pristojnemu organu, da se odzove na njegova vabila in se podreja
ukrepom.
ZMZ v 56. členu določa, da lahko državljan tretje države v primeru, da je prišlo
do ustavitve postopka, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka predlo-
ži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpol-
njuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.16 Novi dokazi ali dejstva morajo
nastati po izdaji predhodne odločitve (torej sklepa o ustavitvi postopka) oziroma
so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih
razlogov takrat ni uveljavljal.
ZMZ v 57. členu ureja postopek pri ponovni prošnji, pri čemer predvideva
nekakšen predhoden postopek, v katerem se odloča o dovolitvi ponovne prošnje.
Oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V
tem zahtevku mora sama predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek. Če pri-

15 
Novi Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je začel veljati 24. aprila 2016. Vendar v končnih
določbah (125. člen ZMZ-1) določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi ZMZ, nadaljujejo in
končajo po določbah tega zakona. Tako se bo ZMZ uporabljal še nekaj časa.
16 
Določba prvega odstavka 56. člena je bila spremenjena z novelo ZMZ-C leta 2012. Pred tem je
ZMZ obveznost predložitve novih dejstev in dokazov nalagal le prosilcem, ki jim je bila prošnja že
pravnomočno zavrnjena ali so jo izrecno umaknili.

165
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 165 07/08/16 11:41

 stojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji (torej je prosilec navedel nova dejstva
in predložil nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za
mednarodno zaščito), s sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu
s postopkom, ki je predviden za sprejem prošnje. V nasprotnem primeru zahtevek
za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže.
Če tujec izrazi namen za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, je
na podlagi sklepa policije najprej nastanjen pri organu, ki je pristojen za odstrani-
tev iz države. Oseba postane prosilec z dnem vložitve popolne ponovne prošnje.
To pomeni, da je med zgoraj opisanim predhodnim postopkom posamezniku
načeloma omejena prostost.
Če bi se Abdul in Ali vrnila v Slovenijo tri dni po zapustitvi azilnega doma, bi
bila soočena s tem, da njuni prošnji za mednarodno zaščito štejeta za umaknjeni.
Pri tem je vseeno, ali bi se vrnila prostovoljno ali bi bila vrnjena Slovenji skladno z
dublinsko uredbo. Lahko bi vložila ponovno prošnjo, a bi morala zadostiti višjemu
dokaznemu standardu, pri čemer bi bilo dokazno breme preneseno v celoti nanju:
sama bi morala predložiti nove dokaze in navesti nova dejstva, ki so relevantna za
presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj zatrjevanje
okoliščin (njihovo ponavljanje), ki so bile zatrjevane že v prejšnjem postopku, ne
zadostuje za uvedbo ponovnega postopka, saj ne morejo bistveno povečati verje-
tnosti, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. To je zelo
ostra zahteva. Poleg tega je breme za uspešno uveljavljanje zahtevka za uvedbo
ponovnega postopka v celoti na strani vlagatelja zahtevka, ki mora ponuditi taka
nova dejstva ali dokaze, da upravičujejo uvedbo ponovnega postopka. Če gre za
odločanje o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ni dolžnost pristoj-
nega organa po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki so pomembna za odločitev.
V takem položaju se lahko znajdeta dve skupini prosilcev za mednarodno zašči-
to, ki se razlikujeta z vidika izpeljanega upravnega postopka obravnave prošnje za
mednarodno zaščito. Ob ponovni prošnji mora nova dejstva in dokaze predložiti
tako oseba, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena
kot neutemeljena, kot tudi oseba, pri kateri je bil zaradi domneve umika zahteve za
mednarodno zaščito izdan sklep o ustavitvi postopka. V primeru zavrnitve prošnje
za mednarodno zaščito je bila prošnja meritorno-vsebinsko obravnavana. V taki
zadevi so bili izvedeni dokazi (ki se nanašajo tako na subjektivni kot na objektivni
element prošnje za mednarodno zaščito), opravljena je bila dokazna ocena izve-
denih dokazov, bila so ugotovljena relevantna dejstva, na tej podlagi pa sprejeta
vsebinska odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. V drugem primeru pa lahko
pride do ustavitve postopka, kot denimo pri Abdulu in Aliju, kjer s prosilcema ni
bil opravljen niti še osebni razgovor. V primeru domneve umika prošnje za med-
narodno zaščito prošnja prosilca ni deležna nikakršne presoje, pristojni organ ne
izvede nobenih dodatnih dokazov in ne ugotavlja dejstev in okoliščin, ki bi lahko
bile pomembne za odločitev. Na podlagi domneve umika prošnje za mednarodno

166
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 166 07/08/16 11:41

 zaščito je postopek ustavljen, preden je zadeva (celovito) vsebinsko obravnavana.17
Če je bilo o zadevi že vsebinsko pravnomočno odločeno, je z vidika učinkovi-
tosti postopka smiselno, da se od prosilca, ki mu je bila prošnja zavrnjena in želi
ponovno vložiti prošnjo, zahteva predložitev takih novih dejstev in dokazov, ki so
nastala po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega
postopka, vendar jih prosilec iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal. V naspro-
tnem primeru bi namreč imel posameznik pravico, da se njegova istovetna prošnja
večkrat presoja.
Če ni prišlo do meritorne odločitve v posamezni zadevi, pa se najprej zastavlja
logično vprašanje, kako lahko pristojni organ v predhodnem postopku sploh pre-
soja nova dejstva in dokaze, če ni prišlo do izvedbe dokazov in dokazne presoje v
prvotnem postopku. Osebe, ki so zapustile azilni dom za več kot tri dni, so torej
na tak način procesno sankcionirane. Ker so zapustile azilni dom, se domneva,
da so odšle v drugo državo, kjer so boljše razmere za bivanje in domnevno večje
možnosti za priznanje mednarodne zaščite. Ta procesna sankcija doleti tudi tiste
prosilce, ki se brez predhodnega opravičila ne odzovejo vabilu na osebni razgo-
vor,18 ali tiste, ki pristojnega organa ne obvestijo o spremembi svojega naslova in
jim zato vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti
(50. člen ZMZ). Gre torej za prosilce za mednarodno zaščito, ki ne sodelujejo v svo-
jem postopku in s tem ovirajo njegovo izvedbo. Ko ta sankcija doleti tiste prosilce
za mednarodno zaščito, ki samovoljno za več kot tri dni zapustijo azilni dom, pa
sploh ni nujno, da je prosilec s svojim odhodom dejansko onemogočil izvedbo
postopka. Prosilec se lahko prostovoljno vrne na primer peti dan, pristojni organ
pa med njegovo odsotnostjo ni opravil nobenega procesnega dejanja, pri katerem
bi bilo potrebno sodelovanje prosilca za mednarodno zaščito.19 Prosilec denimo
samovoljno zapusti azilni dom in se naseli na zasebnem naslovu ter o novem
naslovu obvesti azilni dom. Pri tem lahko celo poda pisno izjavo, da s tem ne umika
prošnje za mednarodno zaščito. S podobnim primerom se je ukvarjalo Ustavno
sodišče v odločbi v zadevi U-I-95/08, Up-1462/06-39 (z dne 15. oktober 2008). V tej

17 
Statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve kažejo, da je bilo v letu 2016 vloženih 489
prošenj za mednarodno zaščito, v kar 162 zadevah je bil postopek ustavljen. V letu 2015 je bilo
vloženih 277 prošenj, v 89 zadevah je bil postopek ustavljen. V letu 2014 je bilo vloženih 385 vlog,
postopek je bil ustavljen v 216 primerih (Ministrstvo za notraje zadeve, 2016). Delež zadev, v katerih
je postopek ustavljen in ostanejo brez vsebinske odločitve, je zelo velik.
18 
Glej sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 677/2011 (21. april 2011) v nadaljevanju.
19 
»Ni podlage v določbi ZMZ, da bi moral organ ugotavljati, ali je z zapustitvijo azilnega doma za
več kot tri dni, brez veljavne dovolilnice, prosilec otežil ali oviral potek azilnega postopka. Za usta-
vitev postopka zadostuje že okoliščina, ki v tej zadevi ni sporna, da sta tožnika zapustila Azilni dom
samovoljno dne 11. 11. 2011, ne da bi za to imela izdano dovolilnico. /…/ Neutemeljen je tožbeni
ugovor, da ni zakonite podlage, da se tožnikoma za disciplinski postopek izreče sankcija ustavitve
postopka ter da bi moral organ ugotavljati, ali se je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma za več
kot tri dni onemogočil izvesti azilni postopek. Podlage za to v določbah namreč ZMZ ni.« (Sodba in
sklep Upravnega sodišča RS I U 2007/2011, 2. december 2011)

167
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 167 07/08/16 11:41

 zadevi so se prosilci neposredno po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito naselili
na zasebnem naslovu, o tem pa so tudi pred tem obvestili pristojni organ. Prosilci
so se naselili na zasebnem naslovu brez predhodne odobritve. Pristojni organ je
ustavil postopek, ker so prosilci samovoljno zapustili azilni dom in se v treh dneh
niso vrnili. Ustavno sodišče je zadevo presojalo zgolj z vidika pravice do svobode
gibanja (32. člen Ustave) in tudi ugotovilo neskladnost relevante določbe ZMZ, ki
je urejala razselitev na zasebni naslov, z Ustavo.
ZMZ ne zahteva, da mora pristojni organ dodatno ugotavljati, ali je samovoljni
odhod prosilca iz azilnega doma oviral izpeljavo postopka; gola ugotovitev, da
prosilca tri dni ali več ni več v azilnem domu, zadošča za ustavitev postopka. V tem
primeru naj bi procesna sankcija učinkovala preventivno, tako da prosilce odvrača
od tega, da bi uveljavljali izbiro države azila.

Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in

Dublin III
Migranti izbirajo državo azila tudi tako, da zaprosijo za mednarodno zaščito
v več državah Evropske unije. Eden poglavitnih namenov dublinske uredbe je
preprečevanje tega pojava. Načeloma je za obravnavo prošnje za mednarodno
zaščito pristojna tista država članica, v kateri je prosilec vstopil v Evropsko unijo,
ali tista, s katero ima prosilec pomembno vez (tam se nahajajo družinski člani, tam
je že legalno bival ipd.).
Glede na 18. člen dublinske uredbe mora država članica, ki velja za odgovorno
za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ponovno sprejeti državljana tretje
države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in
podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez
dokumenta za prebivanje. Uredba izrecno določa, da kolikor je odgovorna drža-
va članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo ustavila pred
sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima
prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje (v angleški verziji
dublinske uredbe: »Member State shall ensure that the applicant is entitled to request
that the examination of his or her application be completed.«) ali vložiti novo prošnjo
za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja. V takih pri-
merih morajo države članice zagotoviti, da se obravnava zahteve za mednarodno
zaščito dokonča. ZMZ pa ne daje take možnosti prosilcu, ki je vrnjen v Slovenijo na
podlagi dublinske uredbe. ZMZ je v tem pogledu strožji od dublinske uredbe in ni
skladen z uredbo Dublin III.
V sodbi v zadevi Mirza (C695/15 PPU), izrečeni 17. marca 2016, je Sodišče
Evropske unije odločalo o predhodnih vprašanjih, ki jih je nanj naslovilo madžarsko
delovno in upravno sodišče. Mirza je pakistanski državljan, ki je avgusta 2015 neza-
konito vstopil na Madžarsko iz Srbije. Na Madžarskem je zaprosil za mednarodno

168
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 168 07/08/16 11:41

 zaščito. Med postopkom je zapustil dodeljen kraj prebivanja. Upravni organ je tako
ugotovil, da je Mirza implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, zato je
oktobra 2015 ustavil postopek obravnavanja njegove prošnje. Mirzo so nato prijeli
na Češkem, ko je poskušal priti v Avstrijo. Češki organi so od Madžarske zahtevali,
da ga ponovno sprejme kot država, ki je odgovorna za obravnavo njegove zadeve.
Madžarska se je strinjala. Na Madžarskem je Mirza vložil novo prošnjo za mednaro-
dno zaščito, na podlagi katere se je začel postopek, med katerim je bil Mirza pridr-
žan. Madžarska ni vsebinsko obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, temveč
je odločila, da je njegova prošnja nedopustna, saj ga bo predala t. i. varni tretji
državi, ki bo njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala. Taka varna tretja država je
po oceni Madžarke Srbija, saj je kandidatka za vstop v Evropsko unijo, Mirzi pa tudi
ni uspelo dokazati, da glede na njegove konkretne okoliščine Srbija zanj ne bi bila
varna država.20 Mirza je vložil tožbo zoper odločitev, da ga vrnejo v Srbijo. Sodišče
je prekinilo odločanje in postavilo Sodišču Evropske unije vprašanje za predhodno
določanje o razlagi dublinske uredbe.
Med drugim je madžarsko sodišče vprašalo Sodišče Evropske unije, ali je treba
dublinsko uredbo razlagati tako, da v primeru ponovnega sprejema prosilca za
mednarodno zaščito zahteva nadaljevanje obravnavanja njegove prošnje v fazi,
v kateri so ga pristojni organi odgovorne države članice prekinili. Kot ugotavlja
Sodišče Evropske unije, dublinska uredba zahteva, da odgovorna država članica
zagotovi, da se obravnava prošnje za mednarodno zaščito dokonča. Nasprotno
pa taki državi članici ne nalaga, da obravnavanje prošnje za mednarodno zašči-
to nadaljuje v točno določeni fazi postopka. Države članice lahko dovolijo, da se
obravnavanje prošnje nadaljuje v fazi, v kateri je bilo prekinjeno, vendar k temu
niso zavezane. Odgovorna država članica ima tako še vedno možnost, da ugotovi,
da je prošnja nedopustna, in odloči, da prosilca vrnejo v varno tretjo državo, ki bo
zagotovila obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na pre-
sojo Sodišča Evropske unije ima prosilec za mednarodno zaščito pravico zahtevati
dokončanje obravnave svoje prošnje. Države članice lahko to zagotovijo bodisi
v okviru postopka, ki je bil prekinjen, bodisi v okviru novega postopka, ki se ne
sme šteti za postopek z naknadno prošnjo. V obeh primerih mu morajo zagotoviti
obravnavo, ki ustreza zahtevam obravnave prve prošnje na prvi stopnji.
Tako iz sodbe v zadevi Mirza izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito
pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim
upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi dublinske uredbe. Obravnavo

20 
Zanimivo je, da je Vrhovno upravno sodišče Finske 20. aprila 2016 prepovedalo predajo afga-
nistanskega državljana Madžarski, ki bi bila na podlagi dublinske uredbe odgovorna za obravnavo
njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri prosilcu je obstajalo tveganje, da ga bo Madžarska vrni-
la v Srbijo, od tam pa bi lahko bil vrnjen v državo izvora, ne da bi bila njegova prošnja za mednarod-
no zaščito kjerkoli vsebinsko obravnavana. Finsko vrhovno sodišče je ocenilo, da v madžarskem
azilnem postopku in sprejemnih pogojih za prosilce obstajajo pomembne sistemske pomanjkljivos-
ti (za povzetek sodne odločbe glej EDAL – European Database of Asylum Law, 2016).

169
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 169 07/08/16 11:41

 prošnje zagotovi bodisi odgovorna država članica sama bodisi varna tretja drža-
va. Slovenska ureditev, kot jo določa ZMZ, pa tovrstne pravice do (nepogojnega)
ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem
pogledu ni skladna z dublinsko uredbo.

Prepoved izbire države azila v procesni direktivi

in Zakonu o mednarodni zaščiti
Če se Abdul in Ali vrneta prostovoljno v Slovenijo in ne po dublinski uredbi, je
zanju relevantna procesna direktiva, tj. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parla-
menta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem
mednarodne zaščite. Procesna direktiva v 28. členu določa postopek v primeru
implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito. Kadar obstajajo upravičeni
razlogi za domnevo, da je prosilec umaknil svojo prošnjo ali od nje odstopil, države
članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka, ali če
na podlagi ustrezne vsebinske proučitve prošnje šteje, da je prošnja neutemeljena,
odločbo o zavrnitvi prošnje. V primeru domneve umika prošnje lahko država torej
odloči na dva načina: izda sklep o prekinitvi postopka, pri čemer o zadevi ne odloča
vsebinsko, ali izda zavrnilno odločbo, če lahko na podlagi stanja zadeve vsebinsko
zavrne prošnjo za mednarodno zaščito kot neutemeljeno.
Procesna direktiva v 28. členu primeroma določa, kdaj se lahko domneva, da je
prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem daje državam
široke možnosti, ko lahko domnevajo, da je prosilec umaknil prošnjo za mednaro-
dno zaščito. To se lahko domneva med drugim tudi tedaj, ko je prosilec pobegnil
ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem
roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti
oglašanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo
to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Procesna direktiva tudi določa, da države članice zagotovijo, da je prosilec,
ki se ponovno oglasi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka,
upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo,
za katero se ne uporablja postopek, predviden za naknadno prošnjo. Glede te
zahteve je procesna direktiva podobna uredbi Dublin III. Vendar procesna direk-
tiva določa še, da lahko države članice določijo rok najmanj devetih mesecev, po
katerem postopka ni mogoče ponovno uvesti, nova prošnja pa se obravnava kot
naknadna prošnja. Države članice lahko tudi določijo, da se lahko postopek nada-
ljuje samo enkrat. Uredba Dublin III podobnih omejitev ne predvideva.
Tako procesna direktiva razlikuje med (a) novo prošnjo za mednarodno zaščito
in (b) naknadno prošnjo za mednarodno zaščito (subsequent application). Pravico
vložiti novo prošnjo ali pravico do nadaljevanja obravnave prošnje ima prosilec,
ki se ponovno oglasi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka.

170
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 170 07/08/16 11:41

 Takega prosilca glede na določbo v drugem odstavku 28. člena procesne direktive
varuje tudi načelo nevračanja. Vendar smejo države članice to pravico omejiti tako,
da jo vežejo na rok (najmanj devetih mesecev), po poteku tega roka pa prosilec
te pravice nima več. Poleg tega lahko države to pravico omejijo tudi tako, da ima
možnost vložitve nove prošnje samo enkrat.
Glede naknadnih prošenj pa procesna direktiva že v uvodnih določbah pravi: če
prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, bi bila
zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, nesorazmerna. V teh pri-
merih bi morale imeti države članice možnost, da v skladu z načelom pravnomoč-
nosti prošnjo zavržejo kot nedopustno. Procesna direktiva opredeljuje (v 2. členu)
naknadno prošnjo kot prošnjo za mednarodno zaščito, podano po izdaji dokončne
odločbe o predhodni prošnji, vključno s primeri, ko je prosilec prošnjo izrecno
umaknil, in primeri, ko je pristojni organ prošnjo zavrnil po njenem implicitnem
umiku. Gre torej načeloma za primere, ko je bilo o prvotni prošnji za mednarodno
zaščito vsebinsko in celovito odločeno, vključno s primeri, ko pristojni organ sicer
ugotovi, da je bila prošnja implicitno umaknjena (na primer zato, ker je prosilec
odšel iz azilnega doma), vendar je bil s prosilcem že opravljen osebni razgovor in
je na voljo dovolj dokazov za vsebinsko proučitev prošnje ter je dejansko stanje
ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločitve, s katero se prošnja
zavrne kot neutemeljena. Zato prosilec nima možnosti zahtevati ponovnega odlo-
čanja o isti zadevi. Skladno s procesno direktivo (od 40. do 42. člena) je naknadna
prošnja za mednarodno zaščito najprej predmet predhodne obravnave. Pri tem
se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali
prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite oziroma ali je
prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve. Če se v predhodni obravnavi
ugotovi, da so podane take nove ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje.
Države članice lahko tudi dodatno določijo, da bo prošnja naprej obravnavana
le, če prosilec brez svoje krivde ni mogel uveljaviti novih dejstev že v prvotnem
postopku.
Glede na drugi odstavek 28. člena procesne direktive pa lahko države članice
določijo, da se tudi nova prošnja obravnava kot naknadna prošnja, če je vložena
po poteku devetmesečnega roka: denimo tedaj, ko prosilec zapusti azilni dom,
preden je v njegovi zadevi ugotovljenih dovolj dejstev za vsebinsko odločitev, in se
prostovoljno vrne po poteku devetih mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi postop-
ka, ki ga pristojni organ izda na podlagi domneve umika prošnje za mednarodno
zaščito. V tem primeru se uporabi postopek za naknadno prošnjo tudi v zadevi, v
kateri še niso bila ugotovljena vsa dostopna in relevantna dejstva in o kateri še ni
bilo vsebinsko odločeno o upravičenosti prosilca do mednarodne zaščite.
Slovenski zakonodajalec v ZMZ ni uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve,
če se prosilec prostovoljno ponovno oglasi pristojnemu organu, in v tem pogledu
ni skladen tudi s procesno direktivo. ZMZ namreč predvideva enak predhodni
postopek, v katerem je na prosilcu dokazno breme predložitve novih dejstev in

171
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 171 07/08/16 11:41

 dokazov, tako v primerih zavrnitve prvotne prošnje za mednarodno zaščito kot v
primerih ustavitve postopka zaradi domnevnega umika prošnje. Neskladje med
evropsko in slovensko ureditvijo so ugotovila tudi slovenska sodišča. Upravno
sodišče RS je v sodbi I U 677/2011 (21. aprila 2011) obravnavalo primer prosilca
za mednarodno zaščito, ki se kljub pravilno vročenemu vabilu ni zglasil na osebni
razgovor in svoje odsotnosti ni predhodno opravičil. Zato je pristojni organ že
nekaj ur pozneje postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavil in odredil pro-
silcu, da mora zapustiti Slovenijo. Prosilec se je medtem nahajal le nekaj sob stran
v azilnem domu, pomotoma misleč, da ima razgovor šele naslednji dan. Takoj so
ga odpeljali v center za tujce v Postojni. Upravno sodišče je ugotovilo, da procesna
direktiva21 ni v celoti implementirana v ZMZ. Če nacionalna pravna norma ni v skla-
du s pravom Evropske unije, se sporna zakonska določba ignorira in neposredno
uporabi jasna in brezpogojna določba z neposrednim učinkom iz sekundarnega
prava Evropske unije. Obveznost ignorirati nacionalno normo v takih primerih
velja tudi za upravne organe. V tej zadevi je bilo za sodišče bistveno, da prosilec
v danih okoliščinah ne more podati zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
oziroma ne more ponovno odpreti odločanja o mednarodni zaščiti, četudi mu pro-
cesna direktiva to omogoča. Na tak način pa se mu odreka dostop do postopka
obravnavanja prošnje, kar nesorazmerno posega v pravico do azila, ki je temeljna
človekova pravica.

Prepoved izbire države azila v novem Zakonu o

mednarodni zaščiti in načelo nevračanja
Novi Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki velja od 24. apri-
la 2016, ureja vlaganje novih prošenj za mednarodno zaščito skladno s pravom
Evropske unije ter sledi okvirom in minimalnim standardom, ki jih določa procesna
direktiva. Tudi po novi ureditvi se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evi-
denc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in
se v treh dneh ni vrnil vanj.22 V tem primeru se postopek ustavi. Vendar prosilec
lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito v devetih mesecih po izdaji sklepa
o ustavitvi postopka (50. člen ZMZ-1).

21 
V času odločanja Upravnega sodišča je veljala še Direktiva Sveta 2005/85/ES, ki pa je obrav-
navano problematiko urejala enako kot zdaj veljavna procesna direktiva. Prim. sklep Upravnega
sodišča RS v zadevi I U 1048/2014 (8. oktober 2014).
22 
Ta določba implementira določbo 28. člena procesne direktive, ki določa, da se prošnja lah-
ko šteje za umaknjeno, če je prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil
pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu. ZMZ-1 je pri tem celo strožji od
direktive, saj prosilcu, ki je zapustil azilni dom, ne omogoča, da onemogoči domnevo umika prošnje,
če v razumnem roku sporoči pristojnemu organu, kje se nahaja. Namesto tega uvede tridnevni rok,
v katerem se lahko prosilec vrne v azilni dom, pri čemer mu načeloma ni treba pojasnjevati, kje je
bil te tri dni in zakaj je odšel.

172
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 172 07/08/16 11:41

 A tudi če prosilec vloži novo prošnjo v devetmesečnem roku, se mu bo pravilo-
ma štelo v škodo, da je zapustil Slovenijo in šel v drugo državo članico. Ugotovitev,
da prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro bi bil mogel, se namreč
upošteva pri odločanju o njegovi prošnji, razen če lahko izkaže utemeljen razlog,
zakaj tega ni storil (21. člen ZMZ-1).23 To pravilo vzpostavlja dokazno domnevo: ker
se je prosilec obnašal na določen način, je njegova verodostojnost zmanjšana, kar
praviloma vodi v zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. To domnevo prosilec
sicer lahko ovrže, če dokaže utemeljen razlog. Vendar Thomas (2006: 93) opozarja,
da je tovrstna domneva nerazumna. Iz dejstva, da prosilec ni zaprosil za mednaro-
dno zaščito, kakor hitro bi lahko, ne moremo sklepati o tem, ali je »pristen« iskalec
mednarodne zaščite oziroma ali je res upravičen do nje.
Po preteku devetih mesecev, to je najkrajši rok, ki ga dovoljuje procesna direk-
tiva, pa prosilec ne more več vložiti nove prošnje. Prav tako lahko to možnost
izkoristi samo enkrat. Po poteku devetmesečnega roka in v primeru vsake nasled-
nje prošnje bo moral prosilec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki
pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne
zaščite (64. in 65. člen ZMZ-1). Tudi novi ZMZ-1 tako procesno kaznuje prosilce, ki
izvršujejo izbiro države azila, tako da jim – po mojem mnenju še vedno sporno –
omejuje pravico do azila.
ZMZ-1 v šestem odstavku 65. člena določa, da ima oseba, ki je bila v skladu
z dublinsko uredbo vrnjena v Slovenijo, potem ko je bil njen postopek ustavljen,
pravico vložiti novo prošnjo, ki se ne obravnava kot ponovna prošnja. ZMZ-1 torej
vzpostavlja izjemo za prosilce, ki se bodo vračali, skladno z dublinskimi pravili. To
pomeni, da bodo prosilci, ki bodo vrnjeni Sloveniji po dublinski uredbi, obravnava-
ni ugodneje kot prosilci, ki se bodo vrnili prostovoljno, a po poteku devetmesečne-
ga roka. Zadnji bodo namreč najprej morali utemeljiti ponovno prošnjo z novimi
dejstvi in dokazi. Prosilci, ki bodo vrnjeni po dublinski uredbi, bodo ne glede na
to, koliko časa je poteklo od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, obravnavani enako
kot prosilci, ki se bodo vrnili prostovoljno v okviru devetmesečnega roka. Tovrstno
razlikovanje ni upravičeno in tudi ni smotrno: prosilec, ki je najprej zaprosil za
mednarodno zaščito denimo v Avstriji in se bo po poteku devetmesečnega roka
želel vrniti v Slovenijo, bo v ugodnejšem položaju, če bo najprej še v Avstriji zapro-
sil za zaščito in čakal na vrnitev na podlagi dublinske uredbe, kot pa da bi se vrnil
samoiniciativno.
Opisana ureditev pa je problematična zlasti z vidika varovanja človekovih pra-
vic. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-290/12 (25. aprila 2013) ocenjevalo ureditev
fikcije umika tožbe v pravdnem postopku. Ugotovilo je, da ima fikcija umika tožbe
dejanske učinke posega v človekovo pravico do sodnega varstva, ker lahko pripelje
do trajne izgube možnosti prave meritorne odločitve o tožnikovih pravicah, obve-

23 
Enako določa tudi kvalifikacijska direktiva (Direktiva 2011/95/EU), glej peti odstavek 4. člena.

173
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 173 07/08/16 11:41

 znostih in pravnih interesih, ki bi bila rezultat polne ter celovite presoje dejanskega
in pravnega stanja zadeve. Hitro zagotavljanje sodnega varstva, učinkovita zago-
tovitev koncentracije glavne obravnave ter izpeljava načela, da je tudi obveznost
strank samih, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku pripomorejo k
pospešitvi in ekonomičnosti postopka, so sicer ustavno dopustni cilji za omejitev
pravice tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave). Vendar pozitiven vpliv
sporne ureditve fikcije umika tožbe na pospešitev in večjo ekonomičnost postopka
ni velik. Obenem so njeni negativni učinki razmeroma veliki, saj lahko pripeljejo do
trajne in nepopravljive izgube (polnega in vsebinskega) sodnega varstva številnih
pravic v široki paleti civilnopravnih razmerij. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da
izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v tožnikovo pravico do
sodnega varstva in jo razveljavilo.
Tudi pri domnevi umika prošnje za mednarodno zaščito lahko pride do podob-
nega učinka kot pri fikciji umika tožbe v pravdnem postopku. Prosilec, ki mu je
bil izdan sklep o ustavitvi postopka na podlagi domneve umika prošnje, ima sicer
tudi po preteku devetih mesecev možnost vložiti ponovno prošnjo, pri čemer
sam nosi dokazno breme, da predloži nova dejstva in dokaze. Vendar prosilci za
mednarodno zaščito že v prvem postopku svoje prošnje praviloma utemeljujejo
zgolj s svojimi izjavami in ne razpolagajo z dodatnimi dokazi (Thomas, 2006: 81).
Pravica do vložitve ponovne prošnje je torej navidezna, saj tipičen prosilec ne more
izpolniti zahteve po predložitvi novih dejstev in dokazov. Tak prosilec posledično
ne more priti do vsebinske odločitve o utemeljenosti svoje prošnje, torej bodisi do
vsebinske zavrnitve prošnje bodisi do priznanja statusa begunca oziroma subsidi-
arne zaščite.
Tako fikcija umika tožbe v pravdnem postopku kot fikcija umika prošnje za med-
narodno zaščito sta procesnopravna instrumenta, ki naj bi zagotavljala procesno
disciplino strank in s tem procesno učinkovitost. Za doseganje tega cilja posegata v
neko drugo pravico strank. Vendar pri fikciji umika prošnje za mednarodno zaščito
ne gre za poseg v pravico do sodnega varstva, temveč v samo pravico do azila in
načelo nevračanja (non-refoulement). Med njima je pomembna razlika: medtem ko
je pravica do sodnega varstva relativna (je torej vanjo izjemoma mogoče posegati
in jo omejiti, če je to skladno z ustavnim načelom sorazmernosti), pa je pravica do
azila absolutne narave.
Evropska konvencija o človekovih pravicah ne določa eksplicitno pravice do
azila. Kljub temu je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)
v svoji presoji izpeljalo pravico do azila iz prepovedi mučenja (3. člen Evropske
konvencije o človekovih pravicah; v nadaljevanju: EKČP), pravice do svobode in var-
nosti (5. člen EKČP), pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8.
člen EKČP) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP). Za zago-
tavljanje mednarodne zaščite je ključna zlasti prepoved mučenja in nečloveškega
in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, iz katerega ESČP izpeljuje načelo nevrača-
nja, ki velja absolutno in vanj ni dopustno posegati ali ga omejiti (Vicini, 2015: 58).

174
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 174 07/08/16 11:41

 Načelo nevračanja je mednarodnopravno načelo, ki državi prepoveduje odstrani-
tev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo
izpostavljen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu
ravnanju ali kaznovanju.24
Ustavno sodišče je temeljna izhodišča, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o
azilih in izročitvi posameznikov drugi državi oziroma njihovem izgonu, opredelilo v
odločbi št. Up-78/00 (z dne 29. junij 2000). Presojo okoliščin, povezanih z načelom
nevračanja, je umestilo v 18. člen Ustave, ki prepoveduje mučenje.25 Po ustaljeni
presoji Ustavnega sodišča ta ustavni člen prepoveduje, da bi bila oseba, pri kateri
obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena
nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma vanjo izgnana. Pri tem se je
oprlo na stališča ESČP v zvezi z vsebino 3. člena EKČP. Ker pravnomočna zavrnitev
prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v
državo, iz katere je prišel, mora po stališču Ustavnega sodišča zavrnitev prošnje za
mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzro-
čila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter da prosilec v tej državi ne bo
izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.
V ustavnosodni presoji je bilo sprejeto tudi stališče, da je pravica iz 18. člena Ustave
absolutne narave, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega
odstavka 15. člena Ustave.
Vendar do odstranitve iz države ne pride le v primeru pravnomočno zavrnjene
prošnje za mednarodno zaščito, temveč tudi v primerih, ko se postopek pravno-
močno konča z ustavitvijo postopka zaradi domneve umika prošnje ali v primeru
zavrženja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (ko pristojni organ presodi, da
prosilec ni predložil zadostnih novih dejstev in dokazov). V teh primerih ne pride
do presoje, ali bo prisilna odstranitev povzročila ogroženost prosilčevega življenja
ali svobode ter ali bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in
poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. V postopku obravnave prošnje za medna-
rodno zaščito v teh primerih niso zagotovljena jamstva iz 18. člena Ustave.26 Ker je

24 
Glej tudi prvi odstavek 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu be-
guncev (Ženevske konvencije), prvi odstavek 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim,
nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, 7. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in
političnih pravicah, drugi odstavek 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
25 
Drugače meni Matevž Krivic, da ustavna pravica do azila ne temelji na 18. členu Ustave (pa tudi
ne na 48. členu Ustave, ki je veliko ožji od pravice do azila po Ženevski konvenciji o statusu begun-
cev), temveč jo je treba šteti za eno od »neimenovanih« osebnostnih pravic po 35. členu Ustave (glej
denimo 3. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-1525/06-23 z dne 21. junija
2007). Ustavno sodišče se do tega argumenta (še) ni opredelilo.
26 
Osebo, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem,
ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, se obravnava
po Zakonu o tujcih (ZTuj-2). V postopkih vračanja in odstranjevanja tujcev se sicer upošteva načelo
nevračanja (72. člen ZTuj-2). Vendar se v primeru ugotovitve, da odstranitev tujca iz tega razloga

175
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 175 07/08/16 11:41

 prepoved mučenja absolutna pravica, je ni dopustno omejevati zaradi zagotavlja-
nja učinkovitosti postopkov o mednarodni zaščiti in onemogočanja prosilcev pri
izbiri države, v kateri želijo zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je po moji oceni
opisano procesno kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito, ki ga dopušča
procesna direktiva, implementira pa novi ZMZ-1, sporno tako z vidika presoje ESČP
kot Ustavnega sodišča RS.

Sklep
Evropska unija si prizadeva delovati kot enotno območje zagotavljanja medna-
rodne zaščite. Zato naj bi Dublinska pravila jasno določila alokacijo odgovornosti
držav članic za obravnavo vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Procesna in
kvalifikacijska direktiva pa naj bi harmonizirali postopke obravnave prošenj za
mednarodne zaščito ter pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Od »dobrega« prosilca za mednarodno zaščito se pričakuje, da zaprosi za
zaščito v prvi varni državi. Zato so prosilci, ki ravnajo v nasprotju s prepovedjo
izbire države azila, v nekaterih primerih procesnopravno sankcionirani, tako da se
jim odvzame pravica do (vsebinske) odločitve o prošnjah za mednarodno zaščito.
Zaradi preprečevanja izbire države azila Evropska unija tako dopušča možnost, da
nekateri prosilci, ki bi bili upravičeni do priznanja statusa begunca ali do subsidiar-
ne zaščite, do tovrstne zaščite nikdar ne pridejo. V primeru vrnitve v svoje države
so tako lahko izpostavljeni mučenju in drugim kršitvam temeljnih pravic.
Evropska komisija je 6. aprila 2016 predstavila možnosti reformiranja skupnega
evropskega azilnega sistema in razvoja varnih in zakonitih poti v Evropo. Razvoj
naj bi šel med drugim v smeri celovite harmonizacije postopkov obravnave pro-
šenj za mednarodno zaščito. Procesno direktivo naj bi nadomestila uredba, ki bi
vzpostavila enoten skupen postopek v azilnih zadevah namesto sedanjih različnih
ureditev v državah članicah. Komisija omenja ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti za
učinkovitejšo evropsko azilno politiko ter boljše upravljanje zakonitih migracij. Med
drugim bi Komisija želela preprečevati t. i. sekundarna gibanja znotraj Evropske
unije. Da bi zagotovila nemoteno delovanje dublinskega sistema v smislu prepre-
čevanja zlorab in iskanja najboljših možnosti za pridobitev mednarodne zaščite,
lahko Komisija predlaga ukrepe za preprečevanje in kaznovanje nedovoljenega
sekundarnega gibanja. V primeru vrnitve v državo članico, kjer je najprej vložil
prošnjo za mednarodno zaščito, bi prosilca obravnavali po pospešenem postopku.

ni mogoča, tujcu zgolj dovoli zadrževanje za obdobje do šestih mesecev z možnostjo podaljšanja.
Dovoljenje za zadrževanje postavi tujca v izjemno negotov položaj. Daje mu sicer minimalne pravice
na področju zdravstva in oskrbe, ne omogoča pa mu dostopa do trga dela ali (sčasoma) pridobitve
dovoljenja za prebivanje. Zato upoštevanje načela nevračanja v postopku vračanja in odstranitve
tujca ne more nadomestiti upoštevanja tega načela v postopku obravnave prošnje za mednarodno
zaščito.

176
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 176 07/08/16 11:41

 Omejena bi bila tudi njegova pravica, da v primeru vložitve pravnega sredstva
zoper zavrnitev prošnje ostane v državi do pravnomočne odločitve. Tovrstnemu
prosilcu bi se lahko odredilo, da ostane v natančno določnem kraju v državi, ki je
odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Če bi bilo to potrebno, bi ga lahko tudi
pridržali. Materialna pomoč se mu ne bi izplačevala v denarju, temveč v stvareh.
Pridobitev nekaterih pravic bi bila lahko pogojena z evidentiranjem, odvzemom
prstnih odtisov in bivanjem v državi članici, ki je odgovorna za prosilca (Evropska
komisija, 2016: 11–12). Komisija torej razmišlja o strožjih in dodatnih kaznovalnih
implikacijah v primerih, ko prosilec za mednarodno zaščito odide v drugo državo
članico.
Različne kaznovalne ukrepe evropske države poznajo že dolgo. Najdemo jih
tudi na področju socialne politike. Velika Britanija se je leta 2000 odločila, da
bo denarno socialno pomoč, ki jo je prosilcem za mednarodno zaščito do tedaj
izplačevala v denarju, nadomestila z vavčerji, ki so izdani na ime in jih prejemnik
prevzame na pošti. Nobena druga družbena skupina ni prejemala materialne pod-
pore v tovrstni obliki. Vavčer je lahko prosilec zamenjal za dobrine, a le v določenih
trgovinah. Ukrep lahko razumemo kot element britanskega režima odvračanja
prosilcev za mednarodno zaščito, saj je bil ponižujoč in stigmatizirajoč. Ukrep je
bil leta 2002 odpravljen, češ da je neučinkovit in nepošten. Namesto njega je nova
ureditev nekaterim prosilcem povsem odrekla bedno podporo, drugi pa še preje-
majo vavčerje (Fekete, 2009: 34–37).
Med državami članicami Evropske unije obstajajo velikanske razlike na podro-
čju ureditve in izvajanja mednarodne zaščite. Za nekatere celo velja, da sistema-
tično kršijo pravico do mednarodne zaščite; v Grčiji je denimo prišlo do popolnega
zloma sistema mednarodne zaščite. Države Evropske unije nadomeščajo ta manko
harmonizacije na področju mednarodne zaščite z mehanizmi kaznovanja prosil-
cev za mednarodno zaščito, ki hočejo sami izbrati državo, v kateri bodo zaprosili
za zaščito. Takim migrantom se z vidika varovanja človekovih pravic nedopustno
omejuje pravica do azila ter jih na druge načine odvrača od sekundarnega gibanja
v Evropski uniji. Ti mehanizmi so nepošteni in v nasprotju z uveljavljenimi stan-
dardi varovanja človekovih pravic, nerazumni in najbolj prizadenejo najšibkejše
skupine prosilcev za mednarodno zaščito.

Literatura
EDAL – EUROPEAN DATABASE OF ASYLUM LAW (2016): Finland: Supreme Administrative
Court rules against Dublin III returns to Hungary due to 'systematic flaws' in asylum
procedures and reception conditions. Dostopno na: http://www.asylumlawdatabase.
eu/en/content/finland-supreme-administrative-court-rules-against-dublin-iii-
returns-hungary-due-%E2%80%98systemic (12. maj 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2016): Communication from the Commission to the European

177
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 177 07/08/16 11:41

 Parliament and the Council, Towards a Reform of the Common European Asylum
System and Enhancing Legal Avenues to Europe. Brussels, 6. april 2016. Dostopno
na: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/european-agenda-
migration/proposal-implementation-package/docs/20160406/towards_a_reform_
of_the_common_european_asylum_system_and_enhancing_legal_avenues_to_
europe_-_20160406_en.pdf (10. maj 2016).
EUROSTAT (2016): Asylum statistics. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/
statistics-explained/index.php/Asylum_statistics (12. april 2016).
FEKETE, LIZ (2009): A Suitable Enemy. Racism, Migration and Islamophobia in Europe.
London: Pluto Press.
FREEDMAN, JANE (2015): Gendering the International Asylum and Refugee Debate.
Basingstoke: Palgrave Macmillan.
GERARD, ALISON IN SHARON PICKERING (2012): The Crime and Punishment of Somali
Women’s Extra-Legal Arrival in Malta. British Journal of Criminology 52(3): 514–533.
GIL-BAZO, MARIA-TERESA (2006): The Practice of Mediterranean States in the context
of the European Union’s Justice and Home Affairs External Dimension. The Safe
Third Country Concept Revisited. International Journal of Refugee Law 18(3/4):
571–600.
KOGOVŠEK ŠALAMON, NEŽA (2015): Legal Implications of the “Humanitarian Corridor”.
V Razor-Wired. Reflections on Migration Movements through Slovenia in 2015, N.
Kogovšek Šalamon in V. Bajt (ur.), 39–49. Ljubljana: Mirovni inštitut.
MALLOCH, MARGARET S. IN ELIZABETH STANLEY (2005): The Detention of Asylum
Seekers in the UK. Representing Risk, Managing the Dangerous. Punishment &
Society 7(1): 53–71.
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE (2016): Prošnje za mednarodno zaščito Republike
Slovenije. Dostopno na: http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/
DUNZMN_2013/DUNZMN_2014/DUNZMN_2015/DUNZMN_2016/odlocitve_2016_
marec.xls (12. april 2016).
MORENO-LAX, VIOLETA (2012): Dismantling the Dublin System: M. S. S. v. Belgium and
Greece. European journal of Migration and Law 14(1): 1–31.
MORGADES-GIL, SILVIA (2015): The Discretion of States in the Dublin III System for
Determining Responsibility for Examining Applications for Asylum. What Remains
of the Sovereignty and Humanitarian Clauses After the Interpretations of the
ECtHR and the CJEU? International Journal of Refugee Law 27(3): 433–456.
SQUIRE, VICKI (2009): The Exclusionary Politics of Asylum. Basingstoke: Palgrave
Macmillan.
THOMAS, ROBERT (2006): Assessing the Credibility of Asylum Claims: EU and UK
Approaches Examined. European Journal of Migration and Law 8(1): 79–96.
UNHCR (B. D.): Refugees/Migrants Emergency Response – Mediterranean. Dostopno na:
http://data.unhcr.org/mediterranean/regional.php (15. april 2016).
VICINI, GIULIA (2015): The Dublin Regulation Between Strasbourg and Luxembourg:
Reshaping Non-Refoulement in the Name of Mutual Trust? European Journal of

178
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 178 07/08/16 11:41

 Legal Studies 8(2): 50–72.
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE (2016): dublin_6.69mnz. Dostopno na: http://www.vlada.
si/fileadmin/dokumenti/si/sklepi/seje_vlade_gradiva/dublin_6.69mnz.pdf (15. april
2016).
WEBER, LEANNE (2002): The Detention of Asylum Seekers: 20 Reasons Why
Criminologists Should Care. Current Issues in Criminal Justice 14(1): 9–30.
WILSHER, DANIEL (2012): Immigration Detention. Law, History, Politics. Cambridge:
Cambridge University Press.

Pravni viri
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o
standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali
osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega
statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te
zaščite (prenovitev). Uradni list Evropske unije L 337 (20. december 2011): 9–26.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih
postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Uradni list
Evropske unije L 180 (29. junij 2013): 60–95.
Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev. Uradni list FLRJ, MP, št.
7/60; Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67; Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.
Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali
ravnanju. Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2012/C 326/02). Uradni list Evropske unije C
326 (26. oktober 2012): 391–407.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni
list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o
vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite
uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev
države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki
jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,
in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi
kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona,
ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za
operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode,
varnosti in pravice. Uradni list Evropske unije L 180 (29. junij 2013): 1–30.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o
vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za
obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (prenovitev). Uradni list Evropske
unije L 180 (29. junij 2013): 31–59.

179
Polona Mozetič | Kaznovanje prosilcev za mednarodno zaščito

Notranja_264.indd 179 07/08/16 11:41

 Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ), Uradni list RS, št. 111/07, 111/08 (Odločba o
ugotovitvi, da je bila prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu v
neskladju z Ustavo, da je prva alineja drugega odstavka Zakona o mednarodni
zaščiti v neskladju z Ustavo, in o zavrnitvi ustavne pritožbe, 58/09, 99/10, 98/11
(Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti
in razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča ter sklep o zavrženju pobude), 83/12,
111/13, 114/13 (Odločba o ugotovitvi, da 61. člen Zakona o mednarodni zaščiti
ni v neskladju z Ustavo, o razveljavitvi 60. člena in prvega odstavka 62. člena
Zakona o mednarodni zaščiti in o ugotovitvi, da je prvi odstavek 63. člena Zakona
o mednarodni zaščiti v neskladju z Ustavo), 82/15 (Odločba o delni razveljavitvi
prvega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti, o zavrženju pobude ter
razveljavitvi sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča).
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Uradni list RS, št. 22/16.
Zakon o tujcih (ZTuj-2). Uradni list RS, št. 50/11, 57/11 (popr.), 26/14, 90/14 in 19/15.

Sodna presoja
EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE:
• sodba velikega senata v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (21. januar 2011).
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE:
• C-695/15 PPU (17. marec 2016). Shiraz Baig Mirza proti Bevándorlási és
Állampolgársági Hivatal. Uradni list Evropske unije UL C 90.
• Združeni zadevi C-411/10 in C-493/10 (21. december 2011). N. S. proti Secretary
of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications
Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform. Zbirka odločb
sodne prakse, 2011 I-13905.
• C-245/11 (6. november 2012). K proti Bundesasylamt.
USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE:
• Odločba v zadevi U-I-290/12 (25. april 2013), Uradni list RS, št. 40/13.
• Odločba v zadevi Up-78/00 (29. junij 2000), Uradni list RS, št. 66/2000, in OdlUS IX,
295.
• Odločba v zadevi U-I-95/08, Up-1462/06-39 (15. oktober 2008), Uradni list RS, št.
111/2008, in OdlUS XVII, 55.
• Odločba v zadevi Up-1525/06-23 (21. junij 2007), Uradni list RS, št. 58/2007 in
OdlUS XVI, 99.
UPRAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE:
• Sklep v zadevi I U 1048/2014 (8. oktober 2014).
• Sodba in sklep v zadevi I U 2007/2011 (2. december 2011).
• Sodba v zadevi I U 677/2011 (21. april 2011).

180
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 180 07/08/16 11:41

 Katja Cof in Iva Juhart

Beg mišic: Migracije

v športu ali šport
kot nova migracijska
strategija
Abstract
“Muscle Drain”: Migration in sport or sport as a new migration
strategy?
The article discusses migration in sport: the reasons for the migration of athletes from the Global
South to Slovenia and to the rest of Europe, the role of sport before and after migration, and the
opportunities offered by the Republic of Slovenia. It is based on interviews with migrants involved
in sports. After arriving in Slovenia, some of them ended up in an Asylum Centre or Centre for Fo-
reigners. Slovenian law states that it is possible to obtain documents to live and work in Slovenia
in the case of notable sports achievements, but the experience of our interviewees has shown the
opposite. Due to the increasing controls and restrictions on general migration, migration in sport
can also indicate a (new) migration strategy. As it often includes a desire to earn more money and
not only to succeed, it may also be called “muscle drain”. Within African football migration, the
players often become victims of fraud and exploitation, which has echoes of neo-colonialism and
human trafficking. Nevertheless, they do not return to their homes, and their everyday life becomes
similar to the life of other migrants fighting for survival in the country of immigration.
Keywords: migration in sport, migration strategy, national interest, muscle drain, human
trafficking.
Katja Cof is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of
Ljubljana. ([email protected])
Iva Juhart is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of
Ljubljana. ([email protected])

Povzetek
Članek obravnava tri vidike migracij v športu: razloge za migracijo športnikov iz t. i. držav global-
nega juga v RS in drugam v Evropo, vlogo, ki jo igra šport pred migracijo in po njej, ter priložnosti,
ki jih RS ponuja športnikom. Empirično temelji na pogovorih z migranti, ki se oz. so se ukvarjali s
športom. Nekateri od njih so se ob prihodu v Slovenijo znašli v Azilnem domu oz. Centru za tujce.
Slovenska zakonodaja navaja, da je v primeru dobrih športnih dosežkov mogoče pridobiti ustrezne
dokumente za bivanje in delo v Sloveniji, vendar so izkušnje sogovornikov pokazale drugače. Zaradi
čedalje natančnejšega nadzora in omejitev migracij lahko migracije v športu pomenijo tudi (novo)
migracijsko strategijo. Pri migracijah v športu je pogosto prisotna tudi želja po večjem zaslužku in
ne zgolj po športnih uspehih, zato jih upravičeno lahko imenujemo »beg mišic«. Znotraj afriških
nogometnih migracij akterji nemalokrat postanejo žrtve prevar in izkoriščanja, kar spominja na
neokolonializem in trgovino z ljudmi. Kljub neuspehom se ne vrnejo domov, njihov vsakdanjik pa
postane podoben življenju drugih migrantov, ki se borijo za svoj obstanek v državi priselitve.
Ključne besede: migracije v športu, migracijska strategija, nacionalni interes, beg mišic, trgovina
z ljudmi
Katja Cof je absolventka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti
v Ljubljani. ([email protected])
Iva Juhart je absolventka magistrskega študija Etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti
v Ljubljani. ([email protected])

181
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 181 07/08/16 11:41

 Športniki iz Bosne, Srbije in Afrike smo si tukaj podobni. Razlikujemo se le v tem, da
so oni belci, mi pa smo črnci. Mi smo z druge celine. Vendar smo vsi tujci in če hočemo
igrati za katerikoli klub, moramo biti desetkrat boljši kot drugi športniki tukaj.
Intervju, 18. april 2014

Migracije v športu so specifična oblika delovnih migracij in se v svojem bistvu

ne razlikujejo veliko od njih (Carter, 2011b: 68). Športnike nedvomno lahko štejemo
pod športne delavce, saj je, kot piše Lee, šport posel, »amaterstvo pa že dolgo ne
obstaja več« (Lee v Gobec, 2013: 27). Na razvoj migracij športnikov je močno vpli-
vala globalizacija. Premikanje so omogočile boljše prometne povezave, športniki
pa so se za treniranje v tujini lahko odločali zaradi uvedbe pogodb s tujimi špor-
tniki. Migracije športne delovne sile lahko uvrščamo k mobilnosti moderne družbe
(Maguire in Bale, 1994: 5) in so kompleksen pojav, ki ga lahko povezujemo z iska-
njem novih ekonomskih, izobraževalnih in poklicnih možnosti v državi priselitve.
Alegi in Pannenborg izseljevanje športnikov imenujeta kar »muscle drain« oziroma
»beg mišic« (Alegi, 2010: 79; Pannenborg, 2010: 24). Raziskovalci pojav predvsem
v okviru afriških nogometnih migracij, katerim se v članku posebej posvečava,
vidijo kot obliko izkoriščanja in neokolonializma, iz perspektive športnikov pa kot
željo po boljšem življenju v tujini (Pannenborg, 2010: 24). Na samo migracijo vpli-
vajo dejavniki, kot so politika, ekonomija, kultura, zgodovina in geografija (Lee,
2010: 160), zato ne moremo govoriti zgolj o migracijah v okviru športa, ampak jih
moramo povezovati tudi z drugimi dejavniki, ki vplivajo nanjo. Šport pa v časih, ko
so migracije strogo nadzorovane in omejene, postaja tudi migracijska strategija
in priložnost za lažjo migracijo. Bolj poznane so nam zgodbe uspešnih športnikov,
manj pa tiste, v katerih sanje in želje po uspehu onemogočajo državni zakoni in
predpisi športnih organizacij. Ravno na to problematiko se nanaša izjava sogovor-
nika na začetku članka. Ne glede na to, kako dober in uspešen je lahko športnik v
resnici, v številnih primerih tega ne more dokazati zato, ker je tujec.
Pogovarjali sva se s tremi migranti športniki, ki v Sloveniji trenirajo ali so to
počeli do nedavnega. V članku sva se osredinili na migrante, ki prihajajo iz držav
zunaj Evrope. Zaradi varovanja osebnih podatkov le-teh ne navajava in v članku
za vse tri sogovornike uporabljava psevdonime (James, Patrick in Alex). Na željo
Jamesa in Patricka ne omeniva njunih izvornih držav, pri prvem pa celó vrste špor-
ta, s katerim se je ukvarjal. Poleg informacij, ki sva jih dobili od nogometašev iz
zahodne Afrike, Patricka in Alexa, pa sva informacije o položaju tujih nogometašev
v Sloveniji črpali tudi iz okrogle mize o trgovini z ljudmi v nogometu, ki je bila orga-
nizirana v okviru 5. Festivala migrantskega filma v Ljubljani.
Šport je lahko bistven ali obstranski dejavnik, ki vpliva na odločitev o migraciji
in na dogodke po migraciji. V Jamesovem primeru šport ni imel pomembne vloge
pri odločitvi o migraciji, odločilne so bile politične razmere v njegovi izvorni državi.
Šport je šele po migraciji postal dejavnik, ki je vplival na njegovo življenje. Ne samo,

182
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 182 07/08/16 11:41

 da je s treniranjem želel ohranjati zdravje ter se sproščati, temveč je v svojih špor-
tnih uspehih videl tudi možnost, ki bi pripomogli k temu, da dobi ustrezne doku-
mente za bivanje in delo v Sloveniji. Pri Alexu in Patricku je imel šport neposredno
vlogo pri migraciji v Slovenijo. Alex je v Slovenijo prišel trenirat, a je tu ostal zaradi
upanja na razvoj v poklicnega nogometaša, medtem ko je Patrick v Slovenijo prišel
igrat na povabilo slovenskega nogometnega kluba in je tudi po prekinitvi pogodbe
s klubom ostal tukaj.

Šport kot priložnost za življenje v Sloveniji

Šport je lahko za migrante priložnost za pridobitev dovoljenj za bivanje in
delo v Sloveniji ter pridobitev državljanstva. Športni migranti lahko izkusijo veli-
ko pogajanj z vladnimi organi, saj so številne države pripravljene sponzorirati le
visoko kvalificirane športnike, manj kvalificirani pa se soočajo z večjim političnim
odporom (Carter, 2011a: 75, 84). Evropski športni trg je mednaroden, športni
klubi pa so pogosto zainteresirani za zaposlovanje tujcev iz držav globalnega juga,
saj so talentirana in poceni delovna sila. To lahko povezujemo z neokolonialnim
izkoriščanjem, katerega del so novačenje, razvoj in izvoz »surovin«, v tem primeru
športnikov, za potrošnjo in ustvarjanje premoženja v evropskem jedru in osiroma-
šenje perifernih držav (Darby in dr., 2007: 144). Sprva se takšen način zaposlovanja
zdi kot izrabljanje, a športniki v to niso prisiljeni. Za migracijo v Evropo se zani-
majo, ker iščejo nove priložnosti. Na eni strani imamo torej neokolonialni pristop
Evropejcev, na drugi pa oportunizem tistih, ki bi zaradi različnih razlogov radi prišli
na staro celino. Gre za nekakšen simbiotičen odnos med obema poloma.
Nasprotno pa takšna oblika priseljevanja ni v interesu evropskih migracijskih
in športnih politik. Prav zaradi čedalje večjega omejevanja migracij so športniki
nemalokrat izpostavljeni nevarnostim in prevaram, kot je npr. trgovina z ljudmi.
Migracije športnikov otežujejo določila športnih organizacij, ki omejujejo število
tujih športnikov v športnih klubih.1 Tuji igralci so izpostavljeni omejitvam, saj
nekatere nacionalne športne zveze zaradi premajhnega vključevanja domačih
športnikov (Maguire in Bale, 1994b: 283) skrbi razvoj določenega športa na državni
ravni. Številni predpisi in sporazumi Evropske unije (v nadaljevanju EU) danes ure-
jajo migracijsko politiko evropskih držav, ki je v številnih pogledih problematična
(Lipovec Čebron, 2002: 11). Kljub osnovni človekovi pravici do svobode gibanja2

1 
V Sloveniji športne panožne zveze določajo, koliko športnikov, ki nimajo slovenskega drža-
vljanstva, lahko ekipa prijavi na posamezni tekmi pri določenem športu. Tako lahko na primer med
18 igralci nogometna ekipa v prvi ligi prijavi tri tuje igralce, ekipa v drugi in tretji ligi pa po enega
(Nogometna zveza Slovenije, 2015: 8).
2 
Razglašeni v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Zdru-
ženih narodov (Varuh človekovih pravic, b. d.).

183
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 183 07/08/16 11:41

 EU s svojih meja odstranjuje »nezaželene« tujce, za katere veljajo drugi zakoni in
pravice kot za državljane in državljanke držav članic. Upravljanje migracij je posta-
lo sistem, v katerem je številnim priseljencem sistematično onemogočeno, da bi
v novih državah pridobili pravni status in pravice, ki jih uživajo državljani države,
v kateri se nahajajo (Zorn, 2006: 71). Pri potencialnem vključevanju športnikov
v sistem, ki bi jim omogočal status športnika in s tem možnosti za prebivanje v
določeni državi EU, opazimo dvojni okvir zakonskega oziroma administrativnega
omejevanja tako s strani športnih organizacij kot tudi migracijske politike.
Športni migranti prevzemajo nova državljanstva z namenom, da bi izboljšali
svoje možnosti za športne dosežke (Carter, 2011a: 85). Slovensko državljanstvo se
med drugim lahko pridobi z naturalizacijo,3 če je to v skladu z nacionalnim intere-
som (glej 3. in 10. člen Zakona o tujcih). Prav tako se lahko v skladu z nacionalnim
interesom sprejme v državljanstvo oseba, ki ji je bil po 12. členu Zakona o medna-
rodni zaščiti priznan status begunca. Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo
oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih
in podobnih razlogov (glej 13. člen Zakona o državljanstvu). Tuji športniki torej
lahko pridobijo slovensko državljanstvo, če je to v skladu z nacionalnim interesom,
a ta nikjer v zakonu ni podrobneje definiran. Športni dosežki v zakonu niso posebej
navedeni, so pa omenjeni v 2. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje nacionalnega
interesa pri sprejemu v državljanstvo RS. Tam je navedeno, da pod merila nacio-
nalnega interesa spadata tudi povečan mednarodni ugled in prepoznavnost RS.
Pri oblikovanju meril upoštevajo 13. člen pravkar omenjene Uredbe, ki pravi, da
»oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne repre-
zentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v
državni reprezentanci Republike Slovenije.«
Tujci, pri tem niso upoštevani prosilci za mednarodno zaščito, lahko po 14.
členu Zakona o tujcih bivajo v RS toliko časa, kolikor jim je dovoljeno z vizumom,
dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade RS, zakonom ali mednarodno pogodbo.
Vizum za dolgoročno bivanje, ki ga mora tujec pridobiti pred vstopom v RS, se po
19. členu istega zakona izda za najdlje eno leto in se lahko izda tudi tujcu, ki je
»športni trener, poklicni športnik ali zasebni športni delavec in ki ima sklenjeno
pogodbo o treniranju, pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu s klubom ali špor-
tno organizacijo s sedežem v Republiki Sloveniji« (glej 20. člen Zakon o tujcih).4 Ena
od novosti Zakona o tujcih iz leta 2014 je enotno dovoljenje za prebivanje in delo,
ki po 37. členu tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v RS. Navaja, da poklicni
športnik, ki je že vpisan v razvid poklicnih športnikov in ima sklenjeno pogodbo o
zaposlitvi ali delu s klubom ali športno organizacijo s sedežem v RS, lahko zaprosi

3 
Sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje po 3. členu Zakona o državljanstvu.
4 
Pred spremembo in dopolnitvijo Zakona o tujcih leta 2014 je bila za izdajo vizuma dovolj namera
o sklenitvi pogodbe in ne že sklenjena pogodba.

184
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 184 07/08/16 11:41

 za izdajo enotnega dovoljenja (glej 37.a člen Zakona o tujcih).5 Patricku zaposlitve-
na pogodba z nogometnim klubom omogoča pridobitev dovoljenja za bivanje v
Sloveniji. Tujcu se lahko izda dovoljenje za prebivanje tudi zaradi interesa RS (glej
51. in 52. člen Zakona o tujcih).

Interes RS za sprejem v državljanstvo v praksi

James se je ob prihodu v Slovenijo zatekel v Azilni dom, kjer je zaprosil za med-
narodno zaščito, in po enem letu dobil subsidiarno zaščito. Status subsidiarne
zaščite se po 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti prizna osebi, »ki ne izpolnjuje
pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v
izvorno državo (…) soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (…)«.
Osebam, ki jim je priznana mednarodna zaščita, je po 89. členu tega zakona nude-
na pomoč pri vključevanju v okolje. Prav prostovoljka je bila tista, ki mu je poma-
gala poiskati klub za trening. James se je po prihodu v azilni dom začel intenzivno
ukvarjati s športom, ki ga je treniral že v domovini, ter se po pridobitvi medna-
rodne zaščite začel udeleževati mednarodnih tekmovanj, kjer je dosegal odlične
rezultate. Nastopal je za Slovenijo, čeprav uradno ni bil del državne ekipe. Zaradi
istega razloga je moral stroške treniranja kriti sam in s športom ni služil. Ko mu je
subsidiarna zaščita pretekla, je izgubil pravico do tekmovanja.

In ko v nekaj vlagaš maksimalno, narediš vse, na koncu pa te blokirajo – to je

Slovenija naredila meni. Prosil sem na Azilu, na ministrstvu, naj mi dajo vizum,
da se lahko udeležim tekmovanj in jim jamčim, da se bom vrnil. So rekli, da v
tej državi to ni mogoče, da grem lahko kam drugam. Zato sem opustil šport.
To me je prizadelo, bil sem delaven, veliko sem treniral, v tem sem videl pri-
hodnost, pa me niso podpirali in sem prenehal.

Položaj, v katerega je bil potisnjen, mu je onemogočil, da bi nadaljeval športno

kariero. Ker se ni več mogel udeleževati mednarodnih tekmovanj, je izgubil voljo
do treniranja. V svojem trudu ni več videl smisla, zato je šport popolnoma opustil.
»Bil bi ponos za Slovenijo, če bi prinesel zlato. Ampak ne razmišljajo o tem, priso-
ten je rasističen odnos, vidijo me le kot begunca.«
Čeprav je dosegal raven športnikov v državni reprezentanci in izkazal interes
za nastopanje v slovenski reprezentanci, to ni pripomoglo k temu, da bi pridobil
slovensko državljanstvo ali dovoljenje za začasno prebivanje ter da bi zbudil inte-
res RS. Na tej točki se lahko vprašamo, kakšna merila mora dosegati športnik, da

5 
Enako velja za športne trenerje in zasebne športne delavce (glej 37.a člen Zakona o tujcih).

185
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 185 07/08/16 11:41

 postane interes države, in kje so ta merila določena. Slovenija je tujim športnikom
že podeljevala državljanstvo,6 a za begunce z vrhunskimi rezultati, pridobljenimi v
Sloveniji, je to veliko težje. Nazive vrhunskega športnika so naturalizirani športniki
namreč pridobili v izvorni državi in si s tem zagotovili večjo možnost za pridobitev
državljanstva. Vrhunski športnik je v 38. členu Zakona o športu definiran kot »drža-
vljan Republike Slovenije, ki doseže vrhunski športni dosežek mednarodne vred-
nosti«. Sogovornik se je v izjemnega športnika razvil šele po prihodu v Slovenijo,
zato tu kot oseba brez slovenskega državljanstva ne bo mogel dobiti naziva vrhun-
skega športnika, v domovini pa zaradi trenutnih političnih razmer prav tako ne.
Zato bo njegova pot do ustreznih dokumentov za treniranje težka. Tega se James
zaveda: »Slovenija hoče svetovnega prvaka. Recimo Michael Phelps,7 če bi on pri-
šel, bi takoj dobil državljanstvo. Če človek začne od začetka, ga moraš podpirati in
potem bo lahko prvak.«

Doma nogometaš, v Sloveniji zapornik

Leta 2005 je skupina gambijskih nogometašev mladinske državne reprezen-
tance sodelovala na nogometnih pripravah v Sloveniji. Nekateri od njih so po kon-
čanih pripravah ostali v državi, med njimi tudi Alex. Po izteku vizuma so zaprosili
za politični azil, a so jim prošnjo zavrnili in jih zaprli v Center za tujce Veliki Otok
(v nadaljevanju: CT) pri Postojni. V CT so bili zaprti več mesecev – Alex je tam ostal
skoraj eno leto. Kot je ugotovil Varuh za človekove pravice leta 2001, so »Tujci in
prosilci za azil (…) pogosto nastanjeni v skrajno neprimernih bivalnih razmerah.«
(glej Varuh človekovih pravic, 2001) To je potrdil tudi sogovornik: »V Centru je bilo
slabo, nimaš prostosti, si zapornik. Slabo ješ, imaš omejen čas gledanja televizije,
izhoda. Imaš dve uri, da greš lahko ven na dvorišče Centra, nikamor drugam.
Razmere tam so hujše kot v zaporu.« Tudi Jelka Zorn CT identificira z zaporom, »ki
za zaprte pomeni velik psihološki pritisk« (Zorn, 2006: 66), medtem ko ga Marta
Gregorčič poimenuje celo taborišče (Gregorčič, 2006: 93). Nedvomno si CT zasluži
tako poimenovanje zaradi primanjkovanja osnovnih življenjskih potrebščin, zaradi
katerih so bili zaporniki prikrajšani za spodobno in dostojno življenje.
Kraji, kot so azilni domovi in centri za tujce, migrantom pomenijo transferne
točke, kraje, ki so nekje vmes. Gledano širše v kontekstu mobilnosti so ti kraji lahko
čakalnice, hoteli, letališča, postaje itd. (Sheller in Urry, 2006: 219). Marc Augé (1995:
110) takšne kraje imenuje nekraji (non-places), saj ljudje tam sočasno (so)obstajajo,
ne da bi v resnici živeli skupaj. Zagotovo so azilni domovi in centri za tujce dober

6 
Npr. Marija Šestak, Sergej Rutenka, Jakov Fak, Marlene Ottey.
7 
Zaradi varovanja osebnih podatkov je naveden naključen vrhunski športnik.

186
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 186 07/08/16 11:41

 primer nekrajev, saj gre za prehodne prostore, kjer migranti v vakuumu in nein-
formiranosti čakajo na svojo nadaljnjo usodo. Za mnoge obstaja velika možnost,
da postanejo neobstoječi prebivalci, kot so to npr. izbrisani (Gregorčič, 2006: 92).
Stanje migrantov v času, ko čakajo na odobritev oziroma zavrnitev bivanja, pa
lahko primerjamo s stanjem liminalnosti, ki je po Van Gennepu srednja faza pri
vseh obredih prehoda (Van Gennep, 1960). V fazi transformacije sta tudi socialna
in duševna identiteta (Beneduce, 2008: 512) in ne le njihov pravno-formalni status
(Lipovec Čebron, 2002: 9). Razpeti so med državo izselitve in državo priselitve, so
znotraj in zunaj sveta obenem ter hkrati niso več in niso še klasificirani (Turner v
Beneduce, 2008: 512).
Zgodba z gambijskimi nogometaši je bila v slovenskih medijih odmevna,
nekateri posamezniki so se zavzemali za njihovo izpustitev iz CT. Leta 2006 je bila
ustanovljena Mreža za stalni obisk, kateri je za nekatere Gambijce uspelo urediti
dovoljenja za bivanje zunaj CT (Gregorčič, 2006: 94). Naselili so se pri garantih in
pridobili dovoljenje za začasno zadrževanje v RS, ki so ga morali obnavljati vsakih
šest mesecev. Na podlagi tega dokumenta so jim lahko izdali tudi dovoljenje za
začasno prebivanje (glej 35. člen Zakona o tujcih).
Alex je po izpustu živel pri gospe, ki je jamčila zanj, potem pa se je preselil v
prostore nogometnega kluba, kjer je tudi igral. Pozneje se je poročil in pridobil
dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenje se v tem primeru za pet let lahko
izda družinskemu članu, ki ni državljan EU, če se ne ugotovi, da je bila zakonska
zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje (glej 128.
člen Zakona o tujcih). Medijska odmevnost primera gambijskih nogometašev je
bistveno vplivala na ureditev ustreznih dovoljenj, ki so jih potrebovali za bivanje
v Sloveniji. Mladi nogometaši so se predstavili kot talentirani igralci in kot tuja
delovna sila, ki bi koristila slovenskemu nogometu. Šport je torej imel neposredno
vlogo pri izpustitvi Gambijcev iz CT in pri pridobivanju dokumentov za bivanje.
Alexu pa pozneje, ko je dejansko začel igrati v slovenski nogometni ligi, šport ni
več pomagal pri pridobivanju dovoljenj, saj mu klub, pri katerem je igral, ni mogel
izdati delovnega dovoljenja.

Migracije afriških nogometašev

Migracije v športu so najpogostejše v nogometu (Maguire in Bale, 1994a: 2)
in vsekakor niso nov fenomen (Alegi, 2010; Darby, 2002; Lee, 2010; Taylor, 2007).
Migracije afriških nogometašev so močno povezane s kolonialno zgodovino (Alegi,
2010; Darby, 2002; Darby in dr., 2007; Elliott in Maguire, 2008; Lee, 2010; Poli,
2006; Taylor, 2007). Najemanje oziroma novačenje nogometašev iz Afrike s strani
evropskih nogometnih klubov je bilo prisotno že v času kolonializma, nekateri večji
evropski nogometni klubi so v svojih kolonijah celo postavili objekte za treniranje
ali nogometne akademije. Prisotnost tujih igralcev v klubih pa ni pomenila le okre-

187
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 187 07/08/16 11:41

 pitve ekipe ter nižjih stroškov za klub, ampak je imela globlji pomen. Klubi so s
tem dobili nove značilnosti, saj so afriški nogometaši pripomogli k spremembi glo-
balnega značaja nogometne kulture (Alegi, 2010: 80). Nova pravila v nogometnih
zvezah, ki so odprle možnost za igranje tujim igralcem, in dejstvo, da je nogomet
eden najbolj priljubljenih športov na celini, so razlog za naglo večanje števila afri-
ških nogometašev (Büdel, 2013: 3–4). Afrika za ekonomsko močne evropske klube
postaja eden najatraktivnejših trgov v svetu nogometa, ki narekujejo pogoje za
izmenjavo delovne sile (Büdel, 2013: 4; Darby in dr., 2007: 144; Lee, 2010: 154). K
temu prispevajo svoj delež tudi številne nogometne akademije, ki jih lahko uvrsti-
mo med neokolonialno obliko izkoriščanja in osiromašenja afriške celine s strani
bogatejših držav (Darby in dr., 2007: 143). Problem novačenja otrok v akademije
je predvsem prekinitev šolanja, saj je njihov uspeh v nogometu negotov. Afriške
nogometaše k iskanju boljših možnosti za kariero v tujini spodbujajo tudi slaba
infrastruktura, administrativni problemi, neprofesionalnost in pomanjkanje poklic-
nih lig (Alegi, 2010: 82; Darby in dr., 2007: 147). Nogometaša Alex in Patrick menita,
da so tu možnosti za igranje nogometa boljše kot v njunih državah, pri čemer sta
poudarila predvsem ustrezno infrastrukturo ter boljšo in laže dosegljivo opremo
za treniranje.
Čeprav Slovenija ni niti (neo)kolonialna niti nogometna velesila, ki bi privlačila
nogometaše, jo kljub temu nekateri vidijo kot »odskočno desko« za uspeh. Treba je
poudariti, da je v očeh mladih afriških nogometašev vsaka država v Evropi videna
kot priložnost za uspeh. Zagotovo je k temu pripomoglo tudi članstvo Slovenije v
EU, ki omogoča lažji pretok ljudi ter zanimanje slovenskih nogometnih klubov za
tuje talente. Številni športniki namreč v Sloveniji sprva pridobijo ustrezna dovolje-
nja za bivanje, nato pa srečo iščejo naprej v zahodnih članicah. V primerih najinih
sogovornikov je bil njun prihod bolj kot ne splet naključij, a sta vseeno izkoristila
priložnost za migriranje v Evropo.
Pri povečanju števila migracij športnikov med celinama moramo upoštevati tudi
politično ekonomijo v svetovnem nogometu (Darby in dr., 2007: 146). Nogometaše
privlačijo plače zahodnoevropskih držav, ki so tako visoke, da si jih ne moremo
predstavljati drugje v nogometnem svetu (ibid.: 146). Obema sogovornikoma je
Slovenija sprva pomenila državo, v kateri sta nameravala razviti svoj talent in nato
prodreti v države, kjer je nogomet na višji ravni. Tistim, ki uspe prodor v Evropo,
njihov zaslužek ne koristi le njim, ampak tudi njihovim družinam, saj večina del
dobička pošilja domov (ibid.: 154).

Migracije v nogometu ali trgovina z ljudmi?

Nogometašem pot do Evrope odpirajo povabila določenega nogometnega
kluba ali agenti, ki jim obljubljajo pogodbe s klubi (Büdel, 2013: 7). Sodobne razi-
skave navajajo dve možnosti migracij nogometašev iz Afrike: pri prvi dobijo plača-

188
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 188 07/08/16 11:41

 no službo v klubu, ki igra v poklicni ligi, pri drugi pa jih klub zavrže, zlorabljajo jih
agenti in klubski menedžerji (ibid.: 4). Zlorabe mladih nogometašev s strani pre-
varantskih agentov, ki so v nogometnem trgu prepoznali priložnost za zaslužek,
so čedalje pogostejše (Darby in dr., 2007: 148). Nogometašem organizirajo pot v
Evropo, jih pripeljejo v klub, le-ta z njimi ne podpiše pogodbe, agent nato izgine in
športniki so prepuščeni sami sebi, brez ustreznih dokumentov za bivanje v tujini in
možnosti za vrnitev v domovino. Prav tako se jim je nelagodno vračati domov brez
uspehov (Alegi, 2010: 79). Darby, Akindes in Kirwin to povezujejo s trgovino z otro-
ki in sodobnim suženjstvom (Darby in dr., 2007: 147). O tem so spregovorili tudi
na okrogli mizi Trgovina z ljudmi v nogometu, ki je bila 13. junija 2014. Trgovina
se dogaja tudi v Sloveniji in prav tako velja za druge športe (Kreft, ustni vir, 13. 6.
2014). Zanimivo je tudi Kreftovo mnenje glede vzroka za obstoj trgovine z ljudmi:
»Paradoks je to, da ta pogon ne bi mogel delovati brez močne želje, tu ne gre le za
zaslužek, ampak ravno za privlačnost [nogometa, slave, prepoznavnosti].« (Kreft,
ustni vir, 13. 6. 2014)
Potem ko športnikom ne uspe podpisati pogodbe s klubom, jih po določenem
času odpustijo ali končajo svojo kariero, številni pa se odločijo, da bodo ostali v
Evropi (Büdel, 2013: 7). Patrick je v Slovenijo prišel na povabilo slovenskega tre-
nerja, ki si je ogledal tekmo v njegovi domovini. Obljubil mu je bolj kakovostno
igro ter možnost za razvoj kariere. Patrick je sledil svojim sanjam in se odločil za
migracijo ter nato manj kot eno sezono igral za klub. Po tem mu ni več uspelo igra-
ti za druge, uspešnejše klube. Kljub temu se je odločil, da bo ostal v Sloveniji, saj je
prepričan, da se mu bo uspelo prebiti do boljših klubov ali celo v tujino. Büdel piše,
da nogometaše, ki so manj uspešni ali neuspešni, ženejo želja po igranju v Evropi
in prepričanje, da jim bo uspelo, ter dejstvo, da bodo, če se vrnejo v domovino,
razočarali družino, ki je vlagala vanje (2013: 7).
Življenje teh nogometašev je organizirano na podlagi ambicije, da postanejo
poklicni nogometaši, vendar se njihovo življenje, razen rednega treniranja, ne
razlikuje veliko od življenja drugih afriških priseljencev (Büdel, 2013: 5; Poli, 2006:
412). Soočajo se s potrebo po preživetju in opravljanju različnih del (Büdel, 2013:
9). Z rednim treniranjem ohranjajo sanje o poklicnem igranju nogometa žive (ibid.:
7). Od drugih jih razlikuje dejstvo, da je v migracijskem procesu prisotna njihova
nogometna nadarjenost (ibid.: 9). Patrick trenutno igra za polpoklicni klub, kjer
zasluži premalo, da bi se lahko preživljal, zato opravlja tudi druga občasna dela.
Tudi Alex se nikoli ni mogel preživljati le z igranjem nogometa, ampak je zmeraj
imel še dodaten vir zaslužka. Büdel, ki opisuje primer afriških nogometašev v
Istanbulu, meni, da se z daljšanjem njihovega bivanja v Turčiji manjša možnost, da
bodo prodrli do želene države igranja (ibid.: 8). Podobno lahko rečemo tudi za oba
sogovornika v Sloveniji. Z vsako sezono, ki jo v Sloveniji preživita kot polpoklicna ali
amaterska športnika, imata manj možnosti za prodor v želene in boljše klube. Kdo
je poklicni športnik in kdo le migrant, ki se občasno ukvarja s športom, je odvisno
od številnih dejavnikov (ibid.: 8). Ne samo, da uspeh determinirajo sposobnosti

189
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 189 07/08/16 11:41

 in spretnosti, temveč je ta odvisen tudi od mreženja z določenimi akterji v športu
(ibid.: 8). Alexova mreža, ki ga je pripeljala sem, je tako prijatelj, na čigar predlog
je reprezentanca prišla na priprave, Patrickova mreža pa nogometaš, ki je trener-
ju predstavil idejo o iskanju talentov v akademiji. Ti posamezniki so prepleteni v
mreže in so s svojimi dejanji in odločitvami pripomogli, da sta sogovornika migri-
rala v Slovenijo. Mreženje jima je sicer omogočilo priti v Slovenijo, vendar pa tukaj
nista imela takšne sreče z njim, saj jima ni uspelo priti do zaželenih ciljev.

Življenje po nogometu
Prvotna vizija Alexa in Patricka je bila, da se v Sloveniji razvijeta v poklicna
športnika na višji ravni in nadaljujeta svojo kariero drugje v tujini, vendar se je
njuna življenjska pot obrnila drugače. Nogomet jima danes pomeni obstranski vir
zaslužka. Mlajši Patrick ohranja ambicijo za igranje v boljših klubih in redno treni-
ra, medtem ko je starejši Alex spoznal, da z nogometom ne bo mogel preživeti, in
se je usmeril v alternativne načine preživljanja, igranje nogometa pa mu pomeni
dodatno aktivnost, s katero ohranja kondicijo in se sprošča.

Pred prihodom v Slovenijo sem si predstavljal, da bom živel samo od nogo-

meta, zdaj moram delati dvojne izmene. Veliko raje bi samo igral nogomet,
vse življenje sem igral nogomet, moje velike sanje so biti nogometaš. A ko
sem prišel, sem videl, da ne bom uspel v nogometu, da tu ne morem narediti
kariere. Kaj lahko storim?

Büdel poudarja, da si manj uspešni afriški nogometaši na določeni točki v

življenju, ko se starajo, priznajo, da se njihove sanje o poklicni nogometni karieri
morda nikoli ne bodo uresničile (2013: 17). Alex zdaj občasno trenira in bo morda
poskusil igrati še za kakšen klub, vendar se zaveda, da se bo prisiljen preživljati z
drugimi deli. Obeh sogovornikov tako ne moremo videti le kot športna migranta,
ampak tudi kot ekonomska. V Alexovem primeru je pri migraciji prevladovala želja
po boljšem življenju, zato ga lahko označimo za ekonomskega migranta. Pri odlo-
čitvi, da se ne bo vrnil v Gambijo, pa je pretehtal boljši finančni položaj, ne pa tudi
dejstvo, da si izbere boljše življenje.

Res mi je zelo žal. Če bi vedel, da bo tako, ne bi prišel. Ves čas delam ... Prišel
sem zaradi nogometa, stvari so bile težke, ampak imel sem druga pričako-
vanja. Žal mi je, res. Ko se vrnem v Gambijo in vidim svoje prijatelje in svoje
brate – kaj počnejo in kako živijo –, mi je žal.

Življenje v Evropi si je pred prihodom predstavljal zelo lagodno. Družina mu ne

verjame, da je zanj življenje tu težko.

190
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 190 07/08/16 11:41

 Včeraj sem spal tri ure, dan in noč, tri ure. Prejšnji teden nisem spal več kot
osem ur v vsem tednu … Tega vsega ne vedo, oni [družina, prijatelji] ne vedo
… Ampak zdaj, ko sem tu, se mi zdi, prišel sem sem in to najdem tukaj!? Well,
ne. To ni življenje. To je noro. Ampak oni ne razumejo.

Patrick je z migracijo v Evropo želel najti boljše poklicne možnosti v nogometu.

Tudi njemu v nogometu ni uspelo in ga zdaj lahko vidimo predvsem kot ekonom-
skega migranta. Mlada nogometaša sta se, tako kot številni drugi afriški nogome-
taši v Evropi, znašla v začaranem krogu. Ker ne moreta živeti samo od nogometa,
sta postala delovna sila na drugih področjih, saj jima le to zdaj, ko ni podpore
družine oz. socialne mreže, omogoča preživetje. Obenem pa jima, paradoksno,
ravno delo zaradi pomanjkanja časa zmanjšuje možnosti za uspeh na športnem
področju.

Sklep
Veliko športnikov migrira zaradi večjih možnosti za uspeh, v nekaterih primerih
pa gre zgolj za strategijo prihoda v Evropo ali kombinacijo obojega.  Razlogi so
različni in se med seboj prepletajo. Zato športnikov ne moremo označevati le kot
športne migrante, ampak moramo razmišljati preko te kategorije. Šport je lahko
bodisi pomembno vodilo migracije bodisi dejavnik, ki vpliva na življenje po migra-
ciji, ali pa kar oboje hkrati. Ne samo, da je šport poklic, je lahko tudi način življenja
in sproščanja in torej lahko pripomore k lažji integraciji migrantov.  Ob pregledu
zakonov RS se zdi, da so v interesu Slovenije vrhunski športni dosežki, a vprašanje
je, čigavi. Pri določanju pogojev za življenje in delo v Sloveniji vidimo izključevanje
»nezaželenih« tujcev. Kot smo videli na primeru sogovornika, dobri rezultati niso
dovolj, še zlasti če niso pridobljeni pred prihodom v Slovenijo. Nacionalni interes
lahko v tem primeru torej označimo kot selektivni ali celo lažni interes. Za dokonč-
no trditev bi sicer morali natančneje pregledati statistike o naturalizaciji na podro-
čju športa, a zdi se, da šport kot priložnost za pridobitev ustreznih dokumentov
za tuje športnike obstaja bolj ali manj le v teoriji. Ureditev statusa je tako lahko le
težko spodbuda, ki bi pripomogla k večji motivaciji tujca za razvoj v vrhunskega
športnika. Ovire pri migraciji in ureditvah življenjskih situacij športnikov se pojav-
ljajo na ravni migracijske politike EU, nacionalni ravni in zaradi športnih regulacij.
Takšno omejevanje pa lahko pripelje do izkoriščanja športnikov.
  »Bega mišic« ne spodbuja le želja po športnih  uspehih, ampak tudi želja po
večjem zaslužku. Pri mnogih kljub neuspehu in v številnih primerih slabši kakovo-
sti življenja prevlada želja po večji ekonomski stabilnosti. Tako ni redko, da šport v
državi priselitve zamenjajo drugi načini preživljanja, migranti pa se prav tako kot
drugi priseljenci znajdejo v začaranem krogu boja z vladnimi organi za pravico do
svobodne izbire bivališča.

191
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 191 07/08/16 11:41

 Literatura
ALEGI, PETER (2010): African Soccerscapes: How a Continent Changed the World's Game.
Athens: Ohio University Press.
AUGÉ, MARC (1995): Non Places: Introduction to an Anthropology of Supermodernity.
London, New York: Verso.
MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994): Postscript: An Agenda for Research on
Sports Labour Migration. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in an
Independent World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 281–284. London: Frank Cass.
BENEDUCE, ROBERTO (2008): Undocumeted Bodies, Burned Identities: refugees, sans
papiers, harraga – when things fall apart. Social Science Information 47(4): 505–527.
BÜDEL, MARTIN (2013): An Ethnographic View on African Football Migrants in Istanbul.
Ankara Üniversitesi SBF Dergisi 68(1): 1–20. Ankara: Siyasal Bilgiler Fakültesi.
CARTER, THOMAS F. (2011a): In Foreign Fields: The Politics and Experiences of
Transnational Sport Migration. London: Pluto Press.
CARTER, THOMAS F. (2011b): Re-placing Sport Migrants: Moving Beyond Institutional
Structures Informing International Sport Migration. International Review for the
Sociology of Sport 48(1): 66–82.
DARBY, PAUL (2002): Africa, Football and FIFA: Politics, Colonialism and Resistance.
Abingdon: Frank Cass Publishers.
DARBY, PAUL, GERARD AKINDES IN MATTHEW KIRWIN (2007): Football Academies
and the Migration of African Football Labour to Europe. Journal of Sport and Social
Issues 31(2): 143–161.
ELLIOTT, RICHARD IN JOSEPH MAGUIRE (2008): Thinking Outside of the Box: Exploring
a Conceptual Synthesis for Research in the Area of Athletic Labor Migration.
Sociology of Sport Journal 25: 482–497.
GOBEC, MATIC (2013): Geografske značilnosti selitev slovenskih športnikov in športnih
delavcev. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
GREGORČIČ, MARTA (2006): Epistemologija izkoreninjanja zatiranja in izključevanja:
alfabet za sodelovanje z zaprtimi v Velikem Otoku pri Postojni in vsemi ujetniki
schengenske periferije. Časopis za kritiko znanosti 34(226): 89–97.
MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994a): Introduction: Sports Labour Migration in the
Global Arena. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in an Independent
World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 1–24. London: Frank Cass Publishers.
MAGUIRE, JOSEPH IN JOHN BALE (1994b): Postscript: An Agenda for Research on
Sports Lbour Migration. V The Global Sports Arena: Athletic Talent Migration in
an Independent World, J. Bale in J. Maguire (ur.), 281–284. London: Frank Cass
Publishers.
NOGOMETNA ZVEZA SLOVENIJE (2015): Sklepi za tekmovanja v organizaciji NZS v članski
kategoriji. Dostopno na: http://www.nzs.si/resources/files/doc/dokumenti/Sklepi_
za_tekmovanja_v_organizaciji_NZS_v_lanski_kategoriji_V3.1_15052015_istopis.pdf
(2. februar 2016).

192
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 192 07/08/16 11:41

 LEE, SEUNGBUM (2010): Global Outsourcing: A Different Approach to an
Understanding of Sport Labour Migration. Global Bussines Review 11(2): 153–165.
LIPOVEC ČEBRON, URŠULA (2002): O antropoloških zonah: uvodne misli. V V zoni
prebežništva: antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji, U. Lipovec Čebron (ur.),
9–15. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
PANNENBORG, ARNOLD (2010): Football in Africa: Observations about Political,
Financial, Cultural and Religious Influences. Sport and Development 7: 1–46.
POLI, RAFFAELLE (2006): Migrations and Trade of African Football Players: Historic,
Geographical and Cultural Aspects. Africa Spectrum 41(3): 393–414.
SHELLER, MIMI IN JOHN URRY (2006): The New Mobility Paradigm. Environment and
Planning (38): 207–226.
TAYLOR, MATTHEW (2007): Football, Migration and Globalization: The Perspective of
History. Dostopno na: http://www.idrottsforum.org/articles/taylor/taylor070314.pdf
(24. november 2014).
UREDBA O MERILIH ZA UGOTAVLJANJE NACIONALNEGA INTERESA PRI SPREJEMU
V DRŽAVLJANSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE NA PODLAGI 13. ČLENA ZAKONA O
DRŽAVLJANSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE. Uradni list RS 24/13. Dostopno na: http://
www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED4519 (7. november 2014).
VAN GENNEP, ARNOLD (2004): The Rites of Passage. London: Routlege.
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC (B. D.): Splošna deklaracija človekovih pravic. Dostopno
na: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-
podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-
clovekovih-pravic/ (24. november 2014).
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC (2001): 2.3.3. Center za odstranjevanje tujcev. Dostopno
na: http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila/letno-porocilo-
2001/2-obravnavana-problematika/23-omejitve-osebne-svobode/233-center-za-
odstranjevanje-tujcev (24. november 2014).
ZAKON O DRŽAVLJANSTVU (ZDRS). Uradni list RS 24/07. Dostopno na: http://www.pisrs.si/
Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO13 (15. maj 2014).
ZAKON O MEDNARODNI ZAŠČITI (ZMZ). Uradni list RS 114/13. Dostopno na: http://www.
pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4911 (15. maj 2014).
ZAKON O ŠPORTU (ZSPO). Uradni list RS 15/03. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.
web/pregledPredpisa?id=ZAKO515 (15. maj 2014).
ZAKON O TUJCIH (ZTUJ-2). Uradni list RS 45/15. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.
web/pregledPredpisa?id=ZAKO5761 (6. maj 2014).
ZORN, JELKA (2006): Od izjeme do norme: centri za tujce, pridrževanje in deportacije.
Časopis za kritiko znanosti 34(226): 54–73.

193
Iva Juhart in Katja Cof | Beg mišic: Migracije v športu

Notranja_264.indd 193 07/08/16 11:41

 Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc

Prosilci za azil –
someščani:
decentraliziran model
sprejema in nastanitve
prosilcev za azil v Trstu

Abstract
Asylum seekers – fellow citizens: decentralized models of the recep-
tion and accommodation of asylum seekers in Trieste
In an interview, Gianfranco Schiavone, President of the Italian Solidarity Consortium ICS (Consorzio
Italiano di Solidarietà – Ufficio Rifugiati Onlus) in Trieste, presents a decentralized model of recepti-
on and accommodation of asylum seekers which is considered “good practice” in Italy as well as in
Europe. The model is based on the idea that it is necessary to integrate asylum seekers into the lo-
cal environment from the beginning and provide them with as much autonomy as possible in their
everyday life. Experience in Trieste shows that, compared with the centralized model of accommo-
dation (reception centres for asylum seekers), the dispersed forms of accommodation (apartments
and other community-based living arrangements) offer a better quality of life for asylum seekers.
At the same time, this approach results in less tension within the local community and is better in
terms of costs. In addition, Schiavone talks about changes in future European policies. He considers
whether Slovenia will continue to implement the current centralized model, and proposes the intro-
duction of diversified forms of accommodation, which could have similar benefits to those seen in
the Trieste model.
Keywords: asylum seekers, inclusion, Trieste

Povzetek
Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS (Consorzio Italia-
no di Solidarietà – Ufficio Rifugiati Onlus) v Trstu, v intervjuju predstavi model decentraliziranega
sprejema in nastanitve prosilcev za azil, ki v italijanskem, a tudi širšem evropskem prostoru velja za
»primer dobre prakse«. Njihov model temelji na prepričanju, da je treba prosilce za azil od začetka
vključevati v lokalno okolje ter jim v vsakdanjem življenju omogočiti čim več avtonomije. Tržaška
izkušnja kaže, da je v primerjavi s centraliziranim modelom nastanitve (centri za sprejem prosilcev
za azil) razpršena oblika nastanitve (v stanovanja in druge manjše objekte) bolj kakovostna, obe-
nem pa sproža manj napetosti v lokalni skupnosti in je finančno ugodnejša. Poleg tega Gianfranco
Schiavone razmišlja o spremembah evropske politike v prihodnosti ter pri tem ugotavlja, da bo v
prihodnje tudi v Slovenijo prišlo večje število beguncev. Pri tem se sprašuje, ali bo Slovenija vztra-
jala pri dosedanjem centraliziranem modelu in predlaga vpeljavo razpršene oblike nastanitve, ki bi
lahko imela podobne učinke kot tržaški model.
Ključne besede: prosilci za azil, vključevanje, Trst

194
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 194 07/08/16 11:41

 Solidarnostni konzorcij ICS v Trstu že več kot dvajset let izvaja drugačen model
vključevanja v družbo tako prosilcev za azil kot tistih, ki so prejeli mednarodno
zaščito. Bistveno izhodišče delovanja te organizacije je, da prosilci za azil tako
rekoč od samega začetka živijo v običajnih življenjskih okoliščinah.  To sicer ni
njen končni cilj, ampak tisto, kar povzroča spremembe. Prepričani so, da je le v
navadnem življenjskem okolju mogoče vzpostaviti mehanizme vključevanja begun-
cev: mogoče je vzpostaviti pozitivne stike z okolico in zmanjšati strahove prebival-
cev. Ti strahovi so manjši, če se ljudje navadijo na fizično prisotnost prosilcev za
azil v svojem stanovanjskem bloku, na dvorišču, otroškem igrišču ali mestni četrti.
Tržaška izkušnja kaže, da decentralizirana oblika nastanitev dobra alternativa
centralizirani praksi, ki prosilce za azil getoizira v azilnih centrih in ki je edina oblika
nastanitve, ki jo poznamo v Sloveniji.

V Sloveniji zakonodaja določa, da je področje nastanitve prosilcev za

mednarodno zaščito v rokah Azilnega doma, ki deluje v okviru Ministrstva
za notranje zadeve. Nevladne organizacije, društva in samoorganizirane
skupine sicer lahko sodelujejo pri njihovi integraciji, a na področju nastani-
tve pravzaprav nimajo pristojnosti. Zato naju zanima, kako je vaši organi-
zaciji v Trstu uspelo to področje vzeti v svoje roke? Kakšen je bil ta proces?
Preden začnem govoriti o Trstu, se je treba zavedati širšega italijanskega kon-
teksta: tudi v Italiji so na začetku, ko se je začel nacionalni program sprejemanja
prosilcev za azil, izhajali iz centraliziranega sistema, ki je bil v rokah države. Na
srečo pa se je vse od začetka vzporedno razvijal tudi sistem sprejema in nastanitve
na lokalni ravni, kjer so za te programe skrbele tako različne organizacije kot tudi
občine. Tako je bilo zato, ker je Italija zelo decentralizirana država, v kateri imajo
lokalne skupnosti veliko avtonomije. Zato ni bilo nenavadno, da se organizacije na
lokalni ravni ukvarjajo s sprejemom in nastanitvijo prosilcev za azil. Lahko bi celo
rekli, da je bila naša bitka za decentralizacijo namestitve že vnaprej dobljena.
Prej je bil problem v nasprotnem: v Italiji je bila po zakonodaji oskrba prosil-
cev za azil sicer v rokah države, vendar pa je v veliki meri prenesla to oskrbo na
zasebne organizacije. V tem kontekstu, polnem nasprotij, smo v ICS vzpostavili
model sprejema in nastanitve, ki ni zaseben, temveč javen – javen, a ne državen.
Kaj mislim s tem? Javen, saj je to odgovornost javnih ustanov ter poteka na lokalni
ravni, na ravni posameznih občin – občine so odgovorne za zagotavljanje socialnih
storitev za vse prebivalce. V naših očeh so begunci prebivalci. Zato je bilo smiselno,
da se lokalne ustanove čedalje bolj ukvarjajo tudi z njimi.
Kaj je bilo pri našem projektu zares novo? Ponovno moram izhajati iz širšega
italijanskega konteksta. Vedeti moramo, da okoli leta 2012 ni bilo več mogoče prik-
riti, da so bili prostori namestitve, za katere so skrbele državne ustanove, pogosto
v katastrofalnem stanju, to so bili nehumani, ponižujoči prostori. Zato je nacional-

195
Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – someščani

Notranja_264.indd 195 07/08/16 11:41

 na politika spremenila smer in čedalje bolj se je usmerjala v SPRAR1 ter povečevala
njegov vpliv. Povsod po Italiji, tudi v Trstu. Z letom 2014 sta se v Trstu vzpostavila
sistema SPRAR in extra-SPRAR2, ki imata v tem pogledu naslednje značilnosti:
država ju financira, morala bi ju tudi koordinirati, vendar ta koordinacija zelo šepa.
Danes lahko rečemo, da je v Trstu prišlo do spremembe. Sprememba je v tem,
da smo vzpostavili sistem sprejema in nastanitve, ki zajema približno tisoč bivalnih
mest za prosilce za azil, ki se nahajajo na 70 različnih lokacijah, skoraj izključno so
to stanovanja. Za nas je bistveno to, da ti ljudje živijo v običajnih življenjskih okoliš-
činah – to sicer ni naš končni cilj, ampak je tisto, kar naredi spremembo. Prepričani
smo, da je le v navadnem življenjskem okolju mogoče vzpostaviti mehanizme vklju-
čevanja: mogoče je vzpostaviti pozitivne stike z okolico in zmanjšati strahove pre-
bivalcev. Ti strahovi so zagotovo manjši, če se ljudje navadijo na fizično prisotnost
teh ljudi v svojem stanovanjskem bloku, na dvorišču, otroškem igrišču ali mestni
četrti. Seveda obstajajo številne težave, tako jezikovne kot kulturne ovire, nočem
poenostavljati ... Mislim pa, da decentralizirana nastanitev ni le kakovostnejša
nastanitev, temveč pomeni način, prek katerega se dejansko dogajajo pozitivne
spremembe v družbi.

V Sloveniji se večina programov integracije začne šele, ko človek dobi

mednarodno ali subsidiarno zaščito. Državni programi tako ne predvidevajo
vključevanja prosilcev za mednarodno zaščito v lokalno okolje. Nasprotno
pa vi sledite ideji, da so prosilci za azil in tudi vsi drugi begunci/migranti s
tem, ko pridejo v neko okolje, že del tega okolja – ne gre za to, da bi to pos-
tali šele po določenem času oziroma pod določenimi pogoji. Kako izgleda to
takojšnje vključevanje oseb v lokalno skupnost, kako poteka življenje ljudi,
ki prebivajo v samostojnih stanovanjih?
Njihovo življenje poteka tako, kot sicer poteka življenje prebivalcev: ljudje
so povsem samostojni v svojem vsakdanu, vključno z opravili, kot je kuhanje ali
čiščenje – nihče jim ne določa urnika. Vseeno pa to ne pomeni, da nimajo dolo-
čenih obveznosti, na primer ohranjati urejeno stanovanje, spoštovati hišni red

1 
Gre za vsedržavni projekt SPRAR (Sistema di protezione per richedenti d'asilo e rifugiati) – Sistem
za zaščito prosilcev za azil in beguncev, ki uradno deluje od leta 2002 in ga centralno koordinira
pisarna SPRAR (s sedežem v Rimu), ki jo je ustanovilo Ministrstvo za notranje zadeve. Osnovni smer-
nici sistema sta: prvič, nuditi nastanitev in zaščito posameznega prosilca za azil, begunca ali osebe s
statusom subsidiarne ali humanitarne zaščite in drugič, omogočiti in podpirati osebni integracijski
projekt posameznika ter podpreti njegovo pot k bivanjski, socialni in delovni avtonomiji. Več infor-
macij na: http://www.sprar.it/.
2 
Če je SPRAR obveljal za običajen sistem nastanitve, pa je extra-SPRAR nastal kot odgovor na »iz-
redne« razmere in pomeni sivo polje v sistemu nastanitve, saj ni jasno določeno, kako se ga ureja.
Svoje storitve, ki bi morale zajemati nastanitev, individualno podporo in pravno pomoč prosilcem
za azil in osebam z enim od statusov mednarodne zaščite, lahko ponudi praktično katerakoli orga-
nizacija, podjetje ali oseba. Več o sistemu extra-SPRAR oz. ne-SPRAR v slovenskem jeziku na: http://
www.mirovni-institut.si/dogodki/predstavitev-dobre-prakse-namestitve-ljudi-z-mednarodno-zasci-
to-ki-ga-izvaja-italijanski-solidarnostni-konzorcij-ics/ (15. junij 2016).

196
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 196 07/08/16 11:41

 stanovanjskega bloka, sodelovati pri svojih individualnih programih integracije,
ki zajemajo različne dejavnosti, od učenja jezika in drugih oblik izobraževanja do
kulturnih ali športnih aktivnosti itd. Tako smo se znebili odvečnih pravil, kot je na
primer pravilo, kdaj lahko nekdo odide ali se vrne – kakšno pravilo je pravzaprav
to? To je nesmisel. Namesto tega smo se osredinili na tista pravila, ki so pomemb-
na, saj zadevajo življenjsko pot neke osebe. V našem modelu nastanitve se sprosti
precejšnja količina finančnih sredstev, ki jih v velikih centrih namenjajo za varno-
stnike, kuharje, voznike idr. Ta sredstva porabimo tako, da jih neposredno name-
nimo prosilcem za azil in vsem osebam, ki jim dajejo podporo. Skratka, naš cilj je,
da te osebe ponovno vzamejo življenje v svoje roke.

S kakšnimi ovirami se pri tem srečujete?

Morda lahko navedem težave sobivanja med različnimi osebami v istem sta-
novanju. Če se določene osebe želijo preseliti v druga stanovanja, moramo znati
presoditi, v katerem primeru jim je treba ugoditi in kdaj je pomembno, da skupaj
odpravimo težave, ki nastanejo med stanovalci. Izhajamo iz načela, da si ti ljudje
ne morejo izbirati sostanovalcev na etnični ali kulturni podlagi oziroma da pri izbiri
ne smejo slediti predsodkom. Če pa gre za probleme, ki zadevajo različne oblike
ranljivosti, ali za to, da se določene osebe med seboj zelo dobro ujamejo in bi
želele živeti skupaj, pa smo jim – v okviru danih možnosti – pripravljeni zagotoviti
premestitev. Izbira sostanovalcev tako ni niti povsem vnaprej določena niti povsem
svobodna.

V zadnjem času si imel v Sloveniji nekaj javnih predstavitev vašega

modela nastanitve. Udeleženci so se odzvali z velikim zanimanjem in pogos-
to so se v komentarjih osredinili na vprašanje financiranja tega modela: bi
lahko razložil, kako pridobite finančna sredstva za najem 70 zasebnih stano-
vanj v urbanem središču?
Sistem SPRAR deluje prek projektov, ki jih občine predlagajo državnim usta-
novam. Po navadi ti projekti dobijo sredstva v višini 35 evrov – program pred-
videva, da je to vsota denarja, ki je na dan namenjena za enega človeka. Enako
vsoto prejmejo tudi projekti, ki so vključeni v extra-SPRAR. Osebno mislim, da 35
evrov na dan povsem zadošča: če bi bila vsota višja, bi to pomenilo nepotrebno
razsipnost, če pa bi bila nižja, bi bili soočeni z velikimi težavami. Iz tega denarja se
pokrije nastanitev, vsakdanji stroški življenja, pa tudi vse druge storitve: od jezi-
kovne in kulturne mediacije in socialne podpore do različnih tečajev usposabljanja,
zdravstvene oskrbe itd. Poleg tega se iz teh sredstev plača mesečna vozovnica za
avtobus, naročnina za telefon, kuponi za nakup obleke in obutve, prosilci dobijo
tudi 2,50 evra žepnine na dan, poleg tega pa tudi denar, ki je namenjen nakupu
živil. Prizadevamo si, da s temi sredstvi – kolikor je to mogoče – ljudje upravljajo
avtonomno: če si z denarjem, ki je namenjem za prehrano, nekdo vsak dan kupi
le čips, je to njegova izbira ... Le skozi avtonomno razpolaganje z denarjem se člo-

197
Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – someščani

Notranja_264.indd 197 07/08/16 11:41

 vek lahko navadi na samostojno življenje, saj mora sam ugotoviti, kje in kaj se mu
splača kupovati, kaj želi ta dan jesti in česa ne ...
V sistemu financiranja SPRAR morajo organizacije zelo natančno dokazovati,
kako je bil denar porabljen, pri čemer se nad njimi pogosto izvaja strog nadzor. V
sistemu extra-SPRAR pa je vse to veliko manj strogo in tudi poročila o tem, čemu
je bil denar namenjen, so lahko veliko bolj splošna. Čeprav se od naše organizacije
ne zahteva tako natančno poročanje, vseeno to počnemo. Vendar pa je ravno ta
manj rigorozen sistem v Italiji povzročil veliko problemov, saj ni nadzora nad tem,
koliko organizacije razporejajo sredstva. Pogosto se zgodi, da organizacija dobi
veliko denarja, a poskuša privarčevati na zaposlenih, zato ima zelo malo kadrov in
je posledično kakovost oskrbe slabša.
To je le ena številnih težav v Italiji, saj je sistem extra-SPRAR še vedno dojet kot
del izrednega stanja in so lokalne organizacije preveč prepuščene same sebi. Če
bi sistem nadzora nad sredstvi, ki se je tako dobro obnesel za SPRAR, veljal tudi za
extra-SPRAR, številnih problemov ne bi bilo.

Zanimiva je vaša praksa, da pri odgovoru na potrebe prosilcev za azil

ne vzpostavljate vzporednega sistema, ki bi njihove potrebe zadovoljil,
temveč jih vključujete v mrežo javnih storitev, ki je namenjena drugim pre-
bivalcem. V Sloveniji pa se pogosto dogaja prav nasprotno. Na primer, na
področju zdravstva je videti, da se namesto vključevanja v javne zdravstve-
ne ustanove za te ljudi vzpostavlja vzporedni sistem: za prosilce za medna-
rodno zaščito so nedavno vzpostavili posebno mobilno zdravstveno enoto;
za zdravstveno nezavarovane osebe – med katerimi so številni migranti,
begunci – se vzpostavlja vse več probono ambulant ...
Splošno znano je, da je italijansko zdravstvo za migrante, begunce »tradici-
onalno« odprto. Vsi prosilci za azil so vključeni v nacionalni zdravstveni sistem,
imajo isto zdravstveno kartico kot drugi prebivalci in so v zdravstvenih pravicah
izenačeni z državljani. Pri tem je treba poudariti, da imajo v praksi enake pravice
tudi nedokumentirani migranti, ki imajo dostop do ambulantne in bolnišnične
oskrbe. Čeprav imajo nedokumentirani migranti formalno pravico le do nujnega
zdravljenja in do osnovne oskrbe, pa imajo v praksi zagotovljen dostop do večine
zdravstvenih storitev.
Kar zadeva druge storitve, pa je položaj le v določenih vidikih dober. V osnovi
gre za to, da so prosilci za azil deležni enakega dostopa do storitev javnih ustanov
kot drugi prebivalci – od tečajev opismenjevanja in različnih strokovnih usposab-
ljanj do delovne prakse in dostopa do zavodov za zaposlovanje ipd. Vendar pa je
vse to v domeni posameznih regij, kar pomeni, da so razlike velike: nekatere imajo
aktivno politiko zaposlovanja, izobraževanja, druge pa ne. Pri tem manjka nacio-
nalna politika, ki bi te razlike zmanjšala. Na splošno tudi v regijah, kjer obstajajo
dobre politike na tem področju – med njimi je zagotovo Furlanija - Julijska krajina
– in imajo prosilci za azil možnost vstopati v javne integracijske programe, obstaja

198
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 198 07/08/16 11:41

 velika težava, da regije ne upoštevajo velikega števila prosilcev za azil, ki živijo med
nami. Zato se soočamo s številnimi problemi, saj ni dovolj prostora zanje. Tako je,
na primer, s tečaji italijanščine v javnih ustanovah, do katerih vsaj polovica prosil-
cev za azil nima dostopa, saj se mesta takoj zapolnijo. Zato smo se v ICS odločili
organizirati tečaje italijanščine in zanje namenjamo lastna sredstva, a to ni rešitev,
saj ob dokončanju teh tečajev ne moremo izdati uradnega certifikata o znanju jezi-
ka. Če strnem – sam sistem je dobro zastavljen, a bi se moral bolje razviti – lagal bi,
če bi trdil, da smo na tem področju že prišli do neke dostojne ravni.

V ICS dajete prosilcem za azil tudi pravno pomoč oziroma jih pravno
zastopate v azilnih postopkih. Kakšne so vaše izkušnje na tem področju?
Po pravilih delovanja sistemov SPRAR in extra-SPRAR mora organizacija, ki
je odgovorna za posamezen projekt, nuditi tudi pravno pomoč, ki na eni strani
vključuje informiranje in pripravo prosilca za azil na vse faze postopka ter na
drugi strani predvideva, da prosilec s pomočjo pravnega zastopnika rekonstruira
zgodbo, pridobi ustrezno dokumentacijo, nato pa mu zastopnik v vseh nadaljnjih
korakih daje pravno podporo.

Glede na to, da precej dobro poznaš razmere v Sloveniji: kako bi se bilo

smiselno lotiti deinstitucionalizacije, decentralizacije nastanitev prosilcev
za azil? Kako tudi v Sloveniji ustvariti sistem, ki je javen in bo v rokah lokal-
nih skupnosti, obenem pa ne bo pripeljal do tega, da bi se javne ustanove
znebile svoje odgovornosti in jo preložile na nevladne organizacije? Kje bi
bilo treba začeti?
Najprej se je treba vprašati: Zakaj začeti? V mislih moramo imeti, da je prišlo do
spremembe. V Sloveniji je dolga leta prevladovalo prepričanje, da je področje azila
nepomembno, saj je Slovenija za večino beguncev zgolj tranzitna država. Dolga
leta je bilo to žal res, a ta slika se je zdaj začenjala spreminjati. Prvič se je spremeni-
la zato, ker se v vsej Evropi – vključno s tistimi državami, ki jih prisotnost beguncev
ni zanimala, število teh ljudi povečuje. To velja tudi za Slovenijo. Drugič pa zato, ker
se azilni sistem v Evropi transformira. V zadnjem letu se je veliko spremenilo – šte-
vilne spremembe so izjemno negativne: na primer, poskusi, da se begunce zadrži
in delokalizira v Grčijo ali celo v Turčijo.
Manj očitno pa je, da se večina evropskih ustanov zaveda, da se bo moral seda-
nji azilni sistem preoblikovati. Na eni strani je jasno, da je treba preseči dublinski
mehanizem, ki posamezno državo definira kot odgovorno za določenega prosilca
za azil. Na drugi strani pa je neizogibno, da se bo vzpostavil sistem kvot. S tem bo v
prihodnosti povezanih še veliko dilem, težav in razprav, v katerih bo treba odgovo-
riti na vprašanja, kdaj in na kakšen način vzpostaviti kvote ter, do katere mere pri
tem upoštevati posameznikove želje in potrebe. To pomeni, da države, ki so do zdaj
imele malo beguncev, med njimi je tudi Slovenija, lahko pričakujejo večje število
beguncev. Čeprav bo v začetku verjetno šlo za sistem relokacije, ki ga je Slovenija

199
Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – someščani

Notranja_264.indd 199 07/08/16 11:41

 že sprejela, pa predvidevam, da bo v prihodnosti nastal sistem trajnih kvot, ki
ne bodo vezane na izredne razmere in na relokacijo specifičnih etničnih skupin.
Predvidevam, da bo tudi Slovenija morala sprejeti ta novi sistem. S kvotami pa je
povezan še en vidik. Gre za problem izjemnega neravnovesja v številu beguncev
med državami EU in njenimi sosedami, t. i. »tretjimi« državami. To neravnovesje je
tako očitno, da se bodo morali kmalu oblikovati programi premestitve beguncev s
teh območij v države EU, kar bo ravno tako potekalo prek kvot. Evropska komisija
je ta problem načela maja 2015 in potem nanj malce pozabila, a jasno je, da bo ta
tema kmalu postala zelo aktualna. Zagotovo se bodo države EU znova spustile v
neskončne razprave, kako naj bodo vzpostavljene te kvote – nekatere države bodo
poskušale ta problem hitro rešiti, druge pa bodo reševanje zavirale ... Torej, tako
preoblikovanje dublinskega sporazuma kot tudi sistem kvot za premestitev begun-
cev zunaj EU v EU ter med državami EU bo zagotovo pomenilo, da bo v Sloveniji
veliko več beguncev kot v preteklosti.
Zaradi vsega tega se je treba vprašati: bo Slovenija begunce sprejemala na
enak način kot do zdaj, ko je tu prebivalo zelo malo prosilcev za azil in je zadostoval
eden ali dva namestitvena centra v vsej državi? Ali pa je treba model spremeniti?
Slovenija lahko ostane pri starem načinu: gradi nove centre, nove azilne »domo-
ve« ter še naprej ostro loči sprejem prosilcev za azil od integracijskih programov
za osebe s statusom begunca. Tega modela ji nihče ne bo prepovedal, saj je vsaki
državi EU dovoljeno, da se sama odloči, kakšen model bo izbrala. Vendar pa itali-
janska izkušnja kaže, da je najboljša pot decentralizacija. Tudi v Sloveniji bi se lahko
začeli oblikovati lokalni programi, ki bi potekali na vsem območju države, izvzeti bi
morda bili le najbolj periferni kraji. Prisotnost beguncev tako ne bi bila več dojeta
kot nekaj izrednega, temveč bi pomenila del vsakdanjega življenja. Izkušnje v Italiji
nas učijo, da je tak model na eni strani veliko učinkovitejši za ljudi, ki pridejo v drža-
vo, na drugi pa je finančno ugodnejši ter povzroča manj družbenih trenj. To doka-
zujejo dolga leta decentralizirane nastanitve v Italiji, kjer nikoli ni prišlo do kršitve
javnega reda in miru zgolj zato, ker so ti ljudje razpršeni po vsej državi. Empirično
je dokazano, da je konfliktov in napetosti veliko manj kot v centrih. Predstava, da
centri zagotavljajo večjo varnost, ker je v njih več nadzora, je ... zelo naivna, zelo
napačna. Naš model kaže prav nasprotno.
Mislim, da je zdaj idealen trenutek za uvedbo takega decentraliziranega
modela v Sloveniji, saj imate danes relativno malo prosilcev za azil – lahko bi se
postopoma pripravili na kakovostnejši sprejem večjega števila teh oseb. Morda bi
začeli z manjšimi poskusnimi projekti, ki bi bili umeščeni v dve ali tri večja urbana
središča oziroma tudi v manjše kraje, če je v njih mogoče zagotoviti ustrezno soci-
alno podporo za tak projekt. Ni nujno, da bi se centri takoj opustili – poskusni pro-
jekti bi lahko živeli vzporedno s starim modelom azilnega »doma« ter pokazali na
možnost, potencial, ki ga ima drugačna oblika nastanitve prosilcev za azil. Seveda
bi bilo treba postopoma spremeniti zakonsko podlago in morda – tako kot v Italiji
– preložiti več odgovornosti na lokalno skupnost, na občine.

200
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 200 07/08/16 11:41

 Slovenski zakon o mednarodni zaščiti sicer predvideva možnost razseli-
tve prosilcev in prosilk za mednarodno zaščito iz Azilnega doma v zasebna
stanovanja, vendar je to mogoče le izjemoma in tedaj, ko to odobri pristojni
organ Azilnega doma, ki je pod okriljem Ministrstva za notranje zadeve ...
Če bi v Sloveniji želeli resnično spremembo modela nastanitve, bi bilo treba
spremeniti zakonska določila ter v njih jasno poudariti, da je decentralizirana
nastanitev privilegirana oblika nastanitve za ranljive skupine, za družine, a tudi za
druge.
Morda bi si pobudniki tega novega modela nastanitve v Sloveniji lahko zastavili
cilj, da v enem letu določen odstotek prosilcev za azil razselijo v zasebna stano-
vanja. Po enem letu bi lahko preverili, ali je bil ta cilj dosežen, kakšni so ključni
problemi, kako bi bilo treba spremeniti delovanje ... Lahko bi začeli s preprostimi
smernicami, z manjšimi spremembami administrativnih aktov in zakonskih dolo-
čil. Obenem pa bi bilo treba proučiti, kako bi v tem procesu sodelovale občine.
Vloga občin se je v Italiji izkazala za ključno, saj so v sistemu SPRAR prav občine
odgovorne za decentralizirano nastanitev prosilcev za azil – občine dobijo finanč-
na sredstva in so odgovorne za upravljanje, za potek nastanitve. Če v Sloveniji ne
bi bilo mogoče od občin zahtevati take stopnje vključenosti, bi bilo pomembno,
da bi se vseeno zagotovilo njihovo sodelovanje – morda tako, da bi sprva dobile
finančna sredstva za določene programe vključevanja prosilcev za azil, pozneje pa
se čedalje bolj vključevale v proces decentralizirane nastanitve. Dejstvo je, da imajo
občine nalogo poskrbeti za številne socialne storitve, izobraževalne, kulturne in
športne dejavnosti, ki so namenjene prebivalcem: zakaj ne bi v te aktivnosti vštele
tudi novih prebivalcev – beguncev in migrantov? Če občinam ne bi dali nobene
vloge, bi se življenje prosilcev za azil odvijalo v ločenem, izoliranem svetu, ki ne bi
bil povezan z lokalno skupnostjo. Povsem neracionalno bi bilo, da bi, na primer, v
Kopru v štirih stanovanjih živeli prosilci za azil, ki bi bili povsem izvzeti iz občinskih
dejavnosti, občina pa se ne bi čutila odgovorna za njihovo vključevanje – to bi bilo
skrajno nenavadno!

Ko govorimo o vključevanju občin, je treba poudariti, da je v Sloveniji v

občinski lasti še vedno veliko stanovanj, ki so prazna in bi bila potencialno
lahko namenjena namestitvi prosilcev za azil. Nasprotno pa je v Trstu takih
stanovanj malo – ali je to razlog, da ICS najema predvsem stanovanja v
zasebni lasti?
Res je, v Italiji je v državni ali občinski lasti zelo malo stanovanj – veliko premalo
jih je za vse prebivalce, ki imajo socialne stiske. Čeprav so nekatere občine, med
njimi tudi Trst, svoja občinska stanovanja namenili tudi prosilcem za azil, so večino-
ma nastanjeni v zasebnih bivališčih. Mislim, da je to prava odločitev, saj bi se, če bi
prosilce za azil nastanili le v občinska stanovanja, med prebivalci ustvaril občutek
neenakosti, ki bi povzročil veliko nepotrebnih napetosti.

201
Uršula Lipovec Čebron in Tomaž Gregorc | Prosilci za azil – someščani

Notranja_264.indd 201 07/08/16 11:41

 Na enem od dogodkov, ko si v Ljubljani predstavljal vaš model nastani-
tve, si povedal, da stanovalcev predhodno ne obvestite o nastanitvi prosil-
cev za azil v zgradbo, v kateri živijo ...
Ko se v Italiji napove, da bodo v določenem kraju odprli center za prosilce za
azil, nastane strah, panika – čeprav sploh nimajo informacij, za katere ljudi gre, od
kod prihajajo, koliko jih je! Živimo v družbi, kjer te strahove spodbujata politična
propaganda in neodgovornost medijev. V naši organizaciji dejansko ne napovemo
prihoda prosilcev za azil v določeno stanovanjsko zgradbo – preprosto najamemo
stanovanje in te ljudi nastanimo vanj. Stanovalcev ne prosimo za »avtorizacijo«,
za dovoljenje, ali lahko tam živijo. Ali je potrebno za druge osebe, ki niso begunci,
pridobiti dovoljenje stanovalcev, ko se vselijo? Ne. Zakaj bi to počeli v njihovem
primeru? Seveda se pogosto sestanemo s stanovalci zgradbe ter jih na eni strani
informiramo, na drugi pa se pozanimamo, kako lahko prispevamo v njihovo sta-
novanjsko, lokalno skupnost. Veliko prosilcev za azil ima po navadi veliko prostega
časa, zato se pogosto aktivno vključijo v življenje lokalne skupnosti. Skupaj z njimi
velikokrat organiziramo različne družbene aktivnosti v njihovi mestni četrti. Na
podlagi dosedanjih izkušenj lahko rečem, da stanovalci ne protestirajo – morda se
lahko na začetku pojavijo nasprotovanja, a le zato, ker jih sprememba preseneti.
Vendar pa tudi ta nasprotovanja trajajo le kratek čas; kakšno uro, dan – pač toliko
časa, kolikor dolgo traja presenečenje.

Za konec še nekaj besed o tem, kako vidiš decentralizirano namestitev

v prihodnosti: Kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti v širše italijanskem
kontekstu?
V Italiji imamo še vedno kaotičen sistem, kjer je še zmeraj prisotna logika izre-
dnih razmer. Rad bi, da se v prihodnosti na občine prenese polna odgovornost
za sprejem in nastanitev prosilcev za azil. Tako bi bili programi za prosilce za azil
le del množice programov, ki potekajo v določeni lokalni skupnosti. Občine imajo
programe za starejše občane, za otroke in mladino ... Med njimi naj bodo tudi
programi za begunce! Tako bi imeli vnaprej zagotovljena sredstva, ki jih dobijo iz
državne blagajne; morda bi bilo dobro, da bi bilo teh sredstev v prihodnosti še več,
saj bi morale občine na tem področju zaposliti javne uslužbence. Ravno zato, ker
nimajo sredstev za zaposlovanje uslužbencev, občine v preveliki meri prenašajo na
nevladne organizacije preveliko odgovornost za sprejem in nastanitev prosilcev za
azil. Moja želja je, da bi v prihodnje država imela manjšo vlogo: podajala bi le splo-
šne smernice, programski načrt ter zagotavljala pravni okvir za azilne postopke,
vse drugo pa bi se preneslo na lokalne skupnosti. Tako ne bi bilo več toliko kaosa
kot danes, ko v eni sami regiji, na primer, Furlaniji - Julijski krajini sicer obstaja
decentralizirana namestitev v Trstu, sočasno pa v Vidmu nameščajo prosilce za azil
v vojašnice in v Gorici v kontejnerje. Skratka, želel bi si, da bi te negativne oblike
sprejema izginile, obenem pa bi se zagotovila trajnost decentralizirane nastanitve
v lokalnih skupnostih po vsej Italiji.

202
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 202 07/08/16 11:41

 Lampeduška listina

Abstract
The Charter of Lampedusa
The Charter of Lampedusa is a pact achieved mainly through a constituent grassroots process whi-
ch brought together various organizations, associations and individuals in Lampedusa from 31 Ja-
nuary to 2 February 2014. The gathering followed the death of over 600 women, men and children
in the shipwrecks of 3 and 11 October 2013, at the time the most recent of a long series of tragedi-
es. The Mediterranean Sea has become a cemetery as a result of current migration control policies.
The Charter is not intended as a draft law, legislative proposal or as a petition to governments,
but requires radical economic, political, legal and cultural rethinking. Such a U-turn begins with
the construction of an alternative vision: freedom and right to self-determination for all regardless
of one’s nationality or place of birth/residence. The Charter of Lampedusa has two parts. The first
part contains founding principles through which all struggles and actions inspired by the Charter of
Lampedusa should proceed. The second part is a response to current migration policies and milita-
rization of national borders. The combination of these produces inequality, racism, discrimination,
exploitation, confinement and the death of fellow human beings.
Keywords: The Charter of Lampedusa, migration, control, inequality, transformation

Povzetek
Lampeduška listina je dogovor, ki je nastal kot rezultat artikulacije 'od spodaj' v času srečanja šte-
vilnih organizacij, združenj in posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in
2. februarjem 2014 po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih
je življenje izgubilo več kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili takrat zadnji epizodi tragičnega
dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami spremenilo v
množično morsko grobišče. Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na
države in vlade, temveč manifest, ki poudarja nujnost radikalne transformacije družbenih, ekonom-
skih, političnih, kulturnih in pravnih razmerij, ki so značilna za aktualni sistem in so temelj globalne
nepravičnosti, ki prizadeva na milijone ljudi. Transformacija se mora začeti z graditvijo alternative,
temelječe na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posameznic brez vsakršnega
izključevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/ali kraja rojstva. Razdeljena je na dva dela:
v prvem delu so našteta temeljna načela, iz katerih naj izhajajo vsi tisti boji in bitke, ki bodo sledili
objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujno soočanje z realnostjo, ki jo izrisujejo
zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkorišča-
njem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem in smrtjo človeških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri
čemer v razmerju do te realnosti zagovarja ključne točke za njeno celostno spremembo.
Ključne besede: Lampeduška listina, migracije, nadzor, neenakost, sprememba

203
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 203 07/08/16 11:41

 Besedilo je bilo sprejeto 1. februarja 2014 na Lampedusi

Preambula
Lampeduška listina je sporazum, ki podpisane organizacije, združenja in posa-
meznike povezuje v zavezi, da uveljavljajo, uresničujejo in branijo načela, ki so v
njem zajeta, in sicer z uporabo takih načinov, besed in dejanj, ki se podpisnikom/
icam zdijo za to primerna.
Lampeduška listina je rezultat procesa vzpostavitve in izoblikovanja pravic, ki
izhaja od spodaj: artikulirala se je v času srečanja številnih organizacij, združenj in
posameznikov, ki so se zbrali na Lampedusi med 31. januarjem in 2. februarjem
2014, po dveh brodolomih (prvi se je zgodil 3., drugi pa 11. oktobra 2013), v katerih
je življenje izgubilo več kot 600 moških, žensk in otrok. To sta bili zadnji epizodi
dogajanja v Sredozemlju, ki se je zaradi politik vladanja in nadzora nad migracijami
spremenilo v množično morsko grobišče.
Lampeduška listina ni predlog zakona, niti zahteva, ki bi jo naslovili na države
in vlade.
Politike vladanja in nadzora nad gibanjem oseb, ki so orodje sodobnih ekonom-
skih politik, že vrsto let
povzročajo neenakost in izkoriščanje: oba pojava sta se zaostrila med eko-
nomsko in finančno krizo v prvih letih novega tisočletja. Posebej Evropska unija
– tudi s svojimi odločitvami na področju migracijskih politik – izrisuje za nas pov-
sem nesprejemljivo politično, teritorialno in eksistenčno geografijo, ki temelji na
izključevanju in omejevanju mobilnosti ter ločuje med osebami, ki imajo pravico
do svobodnega gibanja, in osebami, ki morajo za to premagati neskončno vrsto
ovir, tudi takih, ki ogrožajo njihova življenja. Lampeduška listina poudarja nujnost
radikalne transformacije družbenih, ekonomskih, političnih, kulturnih in pravnih
razmerij, ki so značilna za aktualni sistem in so temelj globalne nepravičnosti, ki
prizadeva na milijone ljudi. Ta transformacija se mora začeti z graditvijo alterna-
tive, temelječe na svobodi in možnostih za življenje vseh posameznikov in posa-
meznic brez vsakršnega izključevanja na podlagi nacionalnosti, državljanstva in/
ali kraja rojstva.
Lampeduška listina temelji na spoznanju, da vsi posamezniki in posameznice
kot človeška bitja naseljujemo zemljo kot skupni prostor, in to skupno pripadnost
je treba spoštovati. Razlike moramo pojmovati kot bogastvo in vir novih možnosti,
ne kot sredstvo za postavljanje ovir.
Lampeduška listina ves planet razume kot prostor svojega udejanjanja, kot
kraj svojega nastanka Sredozemlje, v samem središču Sredozemlja pa je otok
Lampedusa. Politike vladanja in nadzora nad migracijami so temu otoku vsilile
vlogo meje in ločnice, neizogibne točke prehoda, s tem pa so povzročile smrt
na desettisoče oseb, ki so se poskušale prebiti do njega. V nasprotju s tem želi

204
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 204 07/08/16 11:41

 Lampeduška listina doseči, da bi usodo otoka spet vzeli v roke njegovi prebivalci.
Prvi korak, ki določa držo Lampeduške listine v svetu, je zavrnitev prevladujočih
političnih in ekonomskih norm.
Ne glede na to, ali bodo pravice, ki se oblikujejo od spodaj in jih razglaša
Lampeduška listina, sedanje institucionalne, državne in/ali naddržavne formacije
priznale, se s svojim podpisom zavezujemo, da jih bomo uveljavljali in udejanjali v
vseh naših praksah političnega, družbenega in kulturnega boja.
Lampeduška listina je razdeljena na dva dela, ki zrcalita napetost med našimi
željami in našimi prepričanji ter realnostjo sveta, v katerem živimo. V prvem delu
so našteta naša temeljna načela, iz katerih bodo izhajali vsi tisti boji in bitke, ki
bodo sledili objavi Lampeduške listine. Drugi del pa je odgovor na nujnost sooča-
nja z realnostjo, ki jo izrisujejo zdajšnje migracijske politike in politike militarizacije
meja, z rasizmom, diskriminacijo, izkoriščanjem, neenakostjo, prisilnim zapiranjem
in smrtjo človeških bitij, ki jih te politike proizvajajo, pri čemer v razmerju do te
realnosti zagovarja ključne točke za njeno celostno spremembo.

PRVI DEL

Svoboda gibanja

Lampeduška listina zagovarja svobodo gibanja za

vse posameznike in posameznice.
Zavedajoč se, da je človeška zgodovina zgodovina migracij, te pa so danes tudi
bistveni element neoliberalizma in kapitalističnega ekonomskega sistema; zaveda-
joč se, da so migracijske politike danes eden poglavitnih mehanizmov, prek katerih
se redefinirajo razredne delitve in prek katerih spet prihajajo na dan kolonialni
odnosi in kolonialna nesorazmerja med državami; poudarjajoč licemerstvo vsake
politične retorike, ki kot svoj cilj razglaša, da si želi zaustaviti gibanje migrantov in
migrantk; zavedajoč se, da imperativ, po katerem gibanje po svetu sledi zahtevam
globalne ekonomije, zadeva velik del človeštva, medtem ko je svoboda, da pri tem
sledimo lastni življenjski poti, privilegij, dostopen le manjšini svetovne populacije;
ugotavljajoč, da način regulacije migracijskih tokov ustvarja oblike vključevanja in
izključevanja, ki proizvajajo hierarhično raznolike pravne, družbene in ekonomske
pogoje za milijone oseb, ki se premikajo po svetu, a jim je pri tem onemogočeno
svobodno določanje lastnih poti –
Lampeduška listina trdi, da je nesprejemljivo kakršnokoli ločevanje med ljudmi, ki
vodi k vsakokratnemu določanju, kdo – glede na kraj rojstva in/ali državljanstvo, glede
na ekonomski, pravni in družbeni položaj, prav tako pa tudi glede na potrebe območij,

205
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 205 07/08/16 11:41

 kamor prihaja – se lahko giblje svobodno, upoštevaje lastne želje in potrebe, kdo to
lahko počne le na podlagi uradnega dovoljenja. In končno, kdo mora, če se želi premi-
kati po istih poteh, privoliti v izpostavljenost diskriminaciji, izkoriščanju in nasilju, tudi
spolnemu, dehumanizaciji in poblagovljenju, omejevanju osebne svobode ter tveganju,
da izgubi življenje.

Svoboda izbire
Izhajajoč iz ugotovitve, da politike vladanja in nadzora nad migracijami delujejo
tudi prek mehanizmov, ki usmerjajo migracijske poti posameznikov (v nekaterih
državah jih zaustavljajo, v drugih, skozi katere potujejo, jih zavračajo ali pa jih vra-
čajo v tiste države, kamor so najprej prišli), s čimer pogojujejo njihovo možnost za
svobodno izbiro poti, kraja bivanja in/ali možnost, da kadarkoli spremenijo svoje
odločitve –

Lampeduška listina (s tem, ko koncept prostora osvobodi vsakršne lastniške in

privatizacijske logike, vključno s tisto vpisano v tradicijo nacionalnih držav) zagovarja
svobodo vsakega človeka, da si izbere kraj svojega bivanja, in iz tega izhajajočo svobo-
do, da se upira in bori proti oviram, ki ji stojijo na poti. Ta svoboda se nanaša tudi na
mladoletne najstnike in najstnice, ki jih je treba obravnavati kot opolnomočene osebe,
a ob zagotovitvi vseh oblik zaščite, ki so povezane z njihovo mladoletnostjo.

Svoboda bivanja
Izjavljamo, da so oboroženi spopadi, podnebne katastrofe in globalna
nepravičnost, ki uničujejo večji del sveta, pojavi, povezani z aktualnim ekonom-
skim modelom; opažamo, da (v imenu ekonomske rasti, ki ji ni mar za varovanje
okolja in prihodnost vseh ljudi) proizvodnjo selijo tja, kjer se ustvarjanje dobička
lahko izogne vsaki regulaciji, viri pa se izkoriščajo in prerazporejajo na čedalje bolj
nepravičen način; poudarjamo, da nobene migracije, tudi takrat, ko se kaže kot
odločitev, ki je intimno povezana z zasebnim življenjem ljudi, ni mogoče v celoti
ločiti od okoljskega in družbenega konteksta; ugotavljajoč, da ekonomske neena-
kosti in nepravičnosti kršijo pravico do svobode bivanja na nekem kraju tudi
milijonom staršev, ki jim je dejansko preprečeno, da bi svoje potomce (vključno z
otroki in mlajšimi mladostniki) vzgajali sami, saj je migracija enega ali obeh staršev
oziroma mladostnikov ali mladostnic včasih edini način, da potomcem zagotovijo
želene življenjske razmere ‒

A. Lampeduška listina se zavzema za svobodo bivanja na nekem kraju kot svobodo,

da dežele, v kateri so se posamezniki ali posameznice rodili ali v kateri prebivajo, ni
treba zapustiti, razen če se sami ne odločijo za to. Lampeduška listina se prav tako
zavzema za svobodo, da se borimo, organiziramo, gradimo iniciative, potrebne za

206
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 206 07/08/16 11:41

 odstranitev vsakršne oblike izkoriščanja, ekonomskega, političnega, vojaškega in
kulturnega podrejanja, ki preprečuje avtonomno, svobodno, neodvisno in miroljubno
življenje vseh ljudi, ki naseljujejo svet.

Ugotavljamo, da formalni in neformalni mehanizmi zavrnitve, prakse identifika-

cije, pridržanja in prisilnega zapiranja, dopuščene, a pogojene poti ter podeljeva-
nje diferenciranih statusov preprečujejo migrantom svobodno izbiro kraja, kamor
bi prišli in kjer bi ostali ‒

B. Lampeduška listina zagovarja svobodo bivanja kot svobodo naselitve (v kateremkoli

kraju, drugačnem od kraja rojstva in/ali državljanstva, pa četudi je oseba zapustila
svojo državo), in kot svobodo, da na tem kraju načrtuje svoje življenje.

V predpisih, ki pravico do bivanja danes pogojujejo s posedovanjem for-

malnih dokazil o ekonomski produktivnosti, prepoznavamo sredstvo za izsi-
ljevanje in diferenciacijo pravnih statusov in življenjskih možnosti oseb ‒

Lampeduška listina zato trdi, da svoboda ostati v državi, ki si jo oseba izbere

po odhodu iz lastne, nikakor ne sme biti podrejena opravljanju delovnih aktivnosti,
ki so priznane in dopuščene na podlagi potreb trga delovne sile v krajih prihoda.
Lampeduška listina poleg tega zatrjuje, da svoboda do bivanja in uresničevanja lastne
življenjske poti v izbranem kraju predvideva odsotnost vsakršne oblike izkoriščanja in
dostop do zdravja, do bivališča, do dela in izobrazbe, do komunikacij in informacij –
tudi in predvsem pravnih – brez sleherne diskriminacije. Odstraniti pa je treba tudi
ovire v življenjskem okolju, ki bi preprečevale uresničevanje te svobode.

Svoboda načrtovanja in uresničevanja lastne

življenjske poti, če je migriranje nujno
Izhajajmo iz spoznanja, da nenehno in strukturno povzročanje konfliktov, pa
tudi podnebnih in okoljskih ter ekonomskih in družbenih katastrof, takoj sproži
nujo po odhodu iz kraja, kjer se to dogaja ‒

Lampeduška listina poudarja, da vsak človek, ki mora oditi iz države, v kateri se je

rodil in/ali katere državljanstvo ima, oziroma iz države, kjer se je odločil, da bo živel
‒ kakršnikoli že so razlogi, zaradi katerih ga individualno in/ali kolektivno preganjajo,
ter ne glede na to, ali se je ta pregon zgodil ali pa obstaja le kot možnost ‒ lahko svo-
bodno izbira kraj, kjer se bo ustalil in se tam spet združil s svojimi najbližjimi. Svobode
njegovih odločitev ni sprejemljivo zoperstavljati svobodi gibanja, bivanja in izbire kraja
bivanja.

207
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 207 07/08/16 11:41

 Lampeduška listina zagovarja, da mora biti v takih primerih vsem posameznikom
in posameznicam priznana in nemudoma zagotovljena možnost, da se lahko gibljejo
varno, brez pogojevanja in ovir.

Lampeduška listina poleg tega poudarja, da mora biti v takih primerih vsem
posameznikom in posameznicam zagotovljena pravna, ekonomska, socialna, kul-
turna in eksistenčna zaščita v vseh državah, skozi katere vodi njihova pot. Enaka
zaščita, kakor tudi dostop do skupnega prostora in virov, mora biti zagotovljena
v krajih, kjer se osebe odločijo naseliti, da bi tam izoblikovale in uresničevale svoj
življenjski načrt. Ta zaščita jim mora biti zagotovljena tudi, če se odločijo za prese-
litev drugam.

Osebna svoboda
Lampeduška listina poudarja, da nobenemu človeku v nobenem primeru ne sme biti
odvzeta osebna svoboda, da torej ne sme biti prisilno pridržan ali zaprt, ker je udejanjal
pravico do svobodnega gibanja z odhodom iz kraja rojstva in/ali kraja, katerega drža-
vljan je, ali pravico do življenja in bivanja v kraju, kjer se je odločil ustaliti.

Svoboda do upora
Lampeduška listina zagovarja pravico vseh posameznikov in posameznic, da se
uprejo politikam, ki vsiljujejo delitve, diskriminacijo, izkoriščanje in prekarnost med
ljudmi, ob tem pa ustvarjajo tudi neenakost in razlike.

Ugotavljamo tudi, da so zdajšnje politike vladanja in nadzorovanja migracij eno

temeljnih orodij za ustvarjanje tovrstnih razmer ‒

zato Lampeduška listina zagovarja svobodo vseh posameznikov in posameznic,

da se upirajo tem politikam kot celoti, kakor tudi specifičnim mehanizmom njihovega
delovanja, pa naj gre za sprejemne, namestitvene centre in/ali centre za pridržanje,
za meje, za dovoljenja za bivanje, vezana na pogodbe o delu, za prakse deportacij,
izgonov in zavrnitev, za neenakopravno obravnavo pri dostopu do dela in bivališča, za
izkoriščanje migrantske delovne sile, za prekarizacijo življenjskih in delovnih pogojev,
za politiko selekcije in omejevanja gibanja na podlagi tržne ekonomije, za politiko
vizumov, za politiko kvot, za prakse militarizacije kopnega in morja, ki nadzirajo in
preprečujejo mobilnost ljudi.

Lampeduška listina prav tako zagovarja svobodo in dolžnost nepokorščine, ko gre

za nepravične ukaze.

208
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 208 07/08/16 11:41

 DRUGI DEL

Demilitarizacija meja
Z upoštevanjem, da nekatere države Evropske unije (Nemčija, Francija, Velika
Britanija, Nizozemska, Italija, Španija in Švedska) spadajo med deseterico največjih
izvoznikov orožja na svetu, da velik delež tega uvažajo prav države, iz katerih ljudje
bežijo, saj v njih potekajo spopadi in/ali so obtožene, da kršijo človekove pravice in
demokratične svoboščine;
ob ugotovitvi, da zdajšnje politike vladanja in nadzora migracij sprožajo proces
militarizacije območij v državah in ob njihovih mejah, vključno s tistimi območji,
na katerih hočejo zaustaviti ali zmanjšati število odhodov (ta proces si pogosto
nadeva masko humanitarne retorike ali se predstavlja kot običajen varnostni ali
nadzorni dispozitiv);
ob spoznanju, da je otok Lampedusa v tem procesu prevzel osrednjo vlogo in
da se militarizacija, usmerjena v nadzor meja in migracij, prepleta z militarizacijo
območij, ki sledi vojnim ciljem in obrambi prevladujočih ekonomskih interesov;
z zavestjo, da tako intenzivna militarizacija vzpostavlja specifične oblike
dodatnega nasilja nad telesi, med katerimi je tudi spolno nasilje (zlasti nad telesi
žensk), ter ob spoznanju, da militarizacija s proizvajanjem smrti pogosto povzroča
izginotje mrtvih teles, s tem pa sorodnikom in prijateljem vsiljuje nepopolne oblike
žalovanja in izražanja njihovih občutkov ‒

Lampeduška listina zagovarja nujnost takojšnje ustavitve vseh operacij, povezanih

z militarizacijo območij in z upravljanjem dispozitivov za nadzor meja, naj so ti vojaški
ali civilni, vključno z vojaškim urjenjem za repatriacijo in nadzor mobilnosti oseb v
mednarodnem prostoru.

Lampeduška listina tako zagovarja nujnost popolne reorganizacije sredstev, ki so

bila do danes namenjena temu področju. In sicer zato, da bi vzpostavili koridorje, s
katerimi bi zagotovili prihod na cilj osebam, ki migrirajo iz nuje, kot tudi iz družbenih
razlogov, ki zadevajo vse posameznike in posameznice.

Ob spoznanju, da je povezava med humanitarnostjo in varnostjo (prek katere

države preprečujejo migrantom in migrantkam, da bi prispeli v evropski prostor,
ali pa s tem posegajo v moduse njihovega prihoda) eden temeljnih mehanizmov
militarizacije notranjih in obmejnih območij držav, vključno s tistimi območji, na
katerih hočejo zaustaviti ali zmanjšati odhode ‒

Lampeduška listina zagovarja takojšnjo ukinitev:

• sistema Eurosur, ki je bil zasnovan prav z namenom udejanjanja nadzornih
mehanizmov, namenjenih preprečevanju prihoda migrantov in migrantk

209
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 209 07/08/16 11:41

 na ozemlje držav Evropske unije;
• evropske agencije Frontex, ki je bila zasnovana prav z namenom, da prepre-
čuje prihod migrantov in migrantk na ozemlje držav Evropske unije, ter
njenih misij, ki trenutno potekajo;
• vseh operacij Evropske unije in njenih držav članic, tako tistih, ki so se ali
se odvijajo na obmejnih območjih (na primer italijanska operacija Mare
Nostrum, katere začetek sega v leto 2013), kot tistih, ki predvidevajo inter-
vencijo v državah, ki niso članice Evropske unije (na primer operacija Eubam,
ki so jo leta 2013 začeli izvajati v Libiji);
• vseh sistemov za nadzor in komunikacijo ter vojaških tehnologij (elektronski in
satelitski sistemi, radarji, droni, sistemi biometričnega nadzora, pomorska
in zračna mehanizacija), namenjenih za nadzor migracij in/ali militarizacijo
območij, s ciljem spodbujanja vojn in uveljavitve prevladujočih gospodarskih
interesov;
• vseh fizičnih ovir, še zlasti zidov in drugih materialnih ovir, ki obdajajo
Evropsko unijo in se širijo na območjih obmejnih držav z namenom, da prepre-
čujejo svobodo gibanja.

Ob tem pa zaradi vloge, ki jo ima militarizacija v specifičnem sicilijanskem kon-

tekstu, Lampeduška listina zahteva takojšnjo opustitev:

• uporabe baze Sigonella za tranzit posebnih oddelkov vojske ZDA, ki služijo

urjenju policijskih enot in vojaških sil afriških režimov;
• strateške vloge baze Sigonella pri vodenju in upravljanju dronov, ki so v
lasti vojske ZDA in Nata in katerih naloga sta tudi nadzorovanje in podpora
operacijam nadzora in preprečevanja migracij;
• vseh dejavnosti, povezanih z namestitvijo ene izmed zemeljskih postaj
sistema MUOS (Mobile User Objective System) v Niscemiju, ki naj bi med dru-
gim prevzela tudi strateško nalogo koordinacije mobilnih naprav, še zlasti
dronov, v operacijah nadzorovanja Sredozemlja in zavračanja migrantov in
migrantk v režimu ekstrateritorialnosti.

Svoboda gibanja II
Poudarjamo svobodo gibanja, kakor je bila opredeljena v prvem delu –

Lampeduška listina zagovarja nujnost takojšnje odprave sistema vizumov, ki s tem,

da delu svetovnega prebivalstva preprečuje svobodno gibanje in vzpostavlja selektivno
mobilnost, prisiljuje vse posameznike in posameznice, ki ne morejo pridobiti vizuma, da
tvegajo lastno življenje v poskusih prečkanja meja, ali pa jih prečkajo na načine, zaradi
katerih so takrat, ko že vstopijo v evropski prostor, deležni različnih oblik diskriminacije
pri dostopu do pravic.

210
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 210 07/08/16 11:41

 Ob spoznanju, da v sporazumih o ekonomski in razvojni pomoči Evropska unija
vsiljuje tistim državam, ki jih ima z vidika migracij za tvegane, nadzor in militariza-
cijo njihovih meja, pa tudi ponovni sprejem tistih izgnanih migrantov in migrantk
iz Evropske unije, ki so prečkali njihovo ozemlje; ob ugotovitvi, da to vsiljevanje
postaja merilo za pogajanja o vstopnih kvotah njihovih državljanov na ozemlje
Evropske unije ‒

Lampeduška listina zagovarja nujnost odstranitve načela migracijskih klavzul iz

vseh sporazumov – države, ki jim to načelo vsiljujejo, naj ga med pogajanji zavrnejo;
poleg tega nasprotuje zdajšnjim evropskim sosedskim politikam, na ta način pa osvo-
baja odnose med ljudmi in državami vseh oblik instrumentalizacije, ki so namenjene
nadzoru nad migracijami.

Opozarjamo, da zdajšnje migracijske politike Evropske unije težijo k povezova-

nju možnosti za legalno bivanje oseb v njenih državah članicah s potrebami trga
dela, celo do te mere, da vzpostavljajo neločljivo vez med dovoljenjem za bivanje
in pogodbo o delu; prepoznavamo, da je prav ta povezava vir različnih oblik izsilje-
vanja migrantskih delavcev in delavk s strani delodajalcev ter prinaša omejevanje
pravic in zaščite za vse delavce in delavke ‒

Lampeduška listina zagovarja takojšnje in dokončno pretrganje povezave med

delovnim razmerjem in pravico do vstopa, bivanja in zadrževanja na ozemljih držav
članic.

Opozarjamo, da je sistem vstopnih kvot, ki so ga vpeljali v državah članicah

Evropske unije in ki temelji predvsem na ekonomskih potrebah teh držav, eden
poglavitnih mehanizmov, da status posameznikov in posameznic postane nelega-
len ‒

Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo sistema kvot, prav tako pa tudi pri-
znanje pravice do bivanja vsem tistim posameznikom in posameznicam, ki so že vstopili
na evropsko ozemlje, s čimer bo logika amnestije dokončno presežena. Lampeduška
listina prav tako zagovarja razveljavitev kvalitativnih (vezanih na merili dohodka in
bivališča) in kvantitativnih omejitev (vezanih na število in starost oseb, ki jih je treba
znova združiti), s katerimi se pogojuje ponovno združevanje družine. Glede mladoletnih
oseb se Lampeduška listina zavzema za načelo, da interes mladoletnika/ce prevlada
pri vsaki izbiri ali odločitvi, ki ga/jo zadeva; zavzema se za domnevo mladoletnosti
in za odpravo uporabe invazivnih medicinskih praks za njeno preverjanje; spodbuja
takojšnje aktiviranje zaščite in vseh sredstev, ki mladoletni osebi zagotavljajo
uveljavljanje vseh njenih pravic. Poleg tega mladoletnim osebam na migracijskih
poteh nikoli ne smejo nuditi podpore in spremstva vojaške ali policijske enote, pač pa
usposobljeno in kompetentno osebje. Vsaka oseba, ki se v kateremkoli trenutku svoje

211
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 211 07/08/16 11:41

 migracijske poti sreča s predstavniki katerekoli ustanove ali institucije, mora imeti
zagotovljene možnosti, da razume, kaj se z njo dogaja, da je seznanjena s svojimi pra-
vicami, da se ji prisluhne, da se ji omogoči izražanje v lastnem jeziku in da sodeluje pri
odločitvah, ki jo zadevajo.

Lampeduška listina zagovarja takojšnjo razveljavitev tistih predpisov, ki ‒ nepos-

redno ali posredno ‒ kriminalizirajo »nezakonit« vstop v neko državo in/ali bivanje
v njej, prav tako pa tudi takojšnjo razveljavitev tistih kaznivih dejanj ali prekrškov,
ki – neposredno ali posredno – kriminalizirajo pomoč, sprejem in nudenje gostoljubja
migrantom, ne glede na »zakonitost« njihovega vstopa in njihovega bivanja.

Svoboda izbire II
S tem ko poudarja svobodo gibanja, kakor je bila opredeljena v prvem delu –

Lampeduška listina zagovarja razveljavitev vseh nacionalnih in mednarodnih

zakonskih določil – s posebnim poudarkom na evropski zakonodaji, izhajajoči iz
schengenskega sporazuma –, ki evropskim državljanom in osebam, ki prihajajo iz tako
imenovanega »tretjega sveta« (še zlasti če so prosilci za mednarodno zaščito) omejujejo
svobodo gibanja, bivanja v nekem kraju in izbire tega kraja za svoj življenjski prostor.

Lampeduška listina še zlasti zagovarja takojšnjo razveljavitev dublinske uredbe in

vseh njenih poznejših sprememb, ki migrante in migrantke prisilijo, da vložijo prošnjo
za mednarodno zaščito v prvi državi članici, v katero vstopijo, s čimer tem osebam
preprečijo, da bi udejanjale svojo življenjsko pot. V tem smislu znova poudarjamo, da
imajo prosilci in prosilke za mednarodno zaščito pravico do svobodne izbire države,
kjer bodo zaprosili za zaščito, pri čemer je nujno, da vse države članice dosežejo enako
visoke standarde zaščite in sprejema. Te naj zagotovijo s pravočasnimi in učinkovitimi
sankcijami proti državam, ki teh standardov ne dosegajo.

Svoboda bivanja II
Z uveljavljanjem svobode bivanja na nekem kraju, kakor je bila opredeljena v
prvem delu;
ob opozorilu, da je eno poglavitnih orodij podrejanja in nadzora migrantov in
migrantk tesna povezava med pravico do bivanja in izvajanjem bolj ali manj zaple-
tenih birokratskih postopkov;
ob opozorilu, da predpisi, ki urejajo te postopke, v številnih državah pomenijo pov-
sem ločeno in diferencirano zakonodajo, ki vzpostavlja pravne subjekte z omejenimi
pravicami, vedno podrejene varovanju nacionalnih meja in državnim interesom ‒

212
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 212 07/08/16 11:41

 Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo vseh pogojev, ki – bodisi v pred-
pisih bodisi v praksi – vzpostavljajo neenakost pri dostopu do pravic, priznanih na
podlagi državljanstva, in sicer tako glede dostopa do socialne države, do mehanizmov,
ki urejajo dostop do dela, kakor tudi glede političnih pravic, vključno z volilno pravico,
in matičnega registra. Zavzema se tudi za takojšnjo skrčenje vseh postopkov za forma-
lizacijo bivanja na določenem kraju zgolj na kratko preverjanje, ne glede na to, kakšno
državljanstvo ima oseba, in za odvzem teh pristojnosti ministrstvu za notranje zadeve
in policiji.

A. Pravica do dela
Z zavedanjem, da v Evropi celotni sektorji trga dela temeljijo na izkoriščanju
migrantske delovne sile in da – kot pri gospodinjskih opravilih in negi, s čimer
se ukvarjajo predvsem migrantke – je to delo dostopno za skromno plačilo in
ob zmanjšanih pravicah, kar pripomore k blažitvi primanjkljajev v javnih insti-
tucijah, obenem pa tem institucijam to omogoča, da se znebijo odgovornosti;
s poudarkom, da oblike novosuženjskega izkoriščanja, ki so splošno navzoče v
razmerju do migrantk in migrantov, vsebujejo tudi oblike izsiljevanja in nasilja,
tako fizičnega kot psihološkega (vključno s spolnim nasiljem); ob ugotovitvi,
da je (na podlagi segmentacije trga dela, ki temelji na poreklu in/ali drža-
vljanstvu) ženskam in moškim kontinuirano onemogočen dostop do številnih
poklicev; ob opozorilu, da se tem vidikom v številnih primerih pridruži neprizna-
vanje strokovnih nazivov in pridobljenih kompetenc (naj so te dokumentirane
ali ne), kar dejansko izbriše in zanika osebne in profesionalne življenjske poti ‒

Lampeduška listina trdi, da mora biti pravica dostopa do vseh poklicev in do dela,
ki je prosto vsakršnega izkoriščanja in se odvija v varnih razmerah ter ob spoštova-
nju osebe v vseh pogledih, zagotovljena vsem posameznikom in posameznicam brez
kakršnekoli diskriminacije. Ta pravica mora biti zagotovljena ob enakem plačilu in s
spoštovanjem pogodbenih predpisov, ki jih nenehno krši tudi strateška delokalizacija
proizvodnje in delovne sile, in sicer predvsem tam, kjer bi to potegnilo za seboj prenovo
ekonomskega in socialnega sistema vpletenih držav s ciljem enakopravnejše porazde-
litve virov in storitev.

B. Pravica do bivanja
Ob ugotovitvi, da je za znaten del prebivalstva uveljavljanje pravice do biva-
nja danes ogroženo, in sicer zaradi razslojitve na podlagi dohodka in pogoste
diskriminacije glede na državljanstvo oseb; z upoštevanjem dejstva, da je polno
uveljavljanje pravice do bivanja temeljni pogoj za možnost uveljavljanja drugih
pravic (na primer svobode, da zasnujemo svoj življenjsko pot na območju, kjer
živimo); ob poudarku, da je v primeru nekaterih manjšin in skupin, opredeljenih na

213
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 213 07/08/16 11:41

 etnični, verski, socialni in/ali ekonomski podlagi, pravica do bivanja nenehno krše-
na zaradi njihovega prisilnega pridržanja na določenih prostorih in krajih (ločenih
od preostalega urbanega okolja in tako organiziranih na podlagi diskriminatorskih
predsodkov), ki člane teh manjšin in skupin pogosto prisilijo v spremembe življenj-
skega sloga in življenjske poti; ob ugotovitvi, da je preverjeno na voljo precejšnje šte-
vilo nepremičnin, tako v zasebni kot tudi v javni lasti, ki so zapuščene, neuporabljene
ali le delno uporabljene in ki torej niso namenjene udejanjanju pravice do bivanja ‒

Lampeduška listina zagovarja pravico vsakega človeka, da si pridobi, pribori in

ustvari možnost za bivanje na kraju, ki ustreza njegovi življenjski poti, in spoštuje vse
razsežnosti, tako družbene kot družabne, v katerih se lahko izpolnjuje njegova eksis-
tenca.

C. Pravica do zdravstvenega varstva in socialne

varnosti
Z zavedanjem, da do celostne izpolnitve oseb in njihovih življenjskih poti lahko
pride le znotraj sistema soodvisnosti z drugimi posamezniki in posameznicami ter
z družbo kot celoto in da ta soodvisnost postane pomembnejša v nekaterih fazah
življenja, kot so nosečnost, starševstvo, otroštvo in starost, in v nekaterih življenj-
skih okoliščinah, kot sta bolezen in hendikepiranost; ob ugotovitvi, da je sedanji
dostop do javnih in socialnih politik, ki zagotavljajo vzdržnost te soodvisnosti,
diskriminatoren na podlagi državljanstva, spola ter družbenega, ekonomskega in
pravnega statusa oseb ‒

Lampeduška listina zagovarja zagotovitev dostopa brez vsakršne diskriminacije do

zdravstvenih struktur, zdravstvene oskrbe ter do ugodnosti, tako denarnih kot storitve-
nih, vključno s porodniškim nadomestilom in otroškim dodatkom, ki so nujne za polno
uveljavljanje pravice vsake osebe, da je deležna zdravstvene oskrbe in nege.

D. Pravica do izobrazbe
Z zavedanjem, da je nediskriminatoren dostop do znanja, vednosti in izo-
brazbe prek vsem dostopnih izobraževalnih programov temelj za oblikovanje
lastne življenjske poti in osebne uresničitve v vseh razsežnostih; ob ugotovitvi, da
zdajšnje politike v nekaterih državah ovirajo ta dostop, in sicer na podlagi praks in
zakonodaje, ki ga podrejajo posedovanju določenih pravnih, ekonomskih in social-
nih statusov; ob prepričanju, da je učenje jezika države, v kateri se posameznik/ca
odloči živeti, njegova/njena temeljna pravica, saj gre za bistveni pogoj, ki omogoča
uresničitev lastne življenjske poti; obenem pa s poudarkom, da učenje in poznava-
nje jezika države, v kateri se posameznik odloči živeti, v nobenem primeru ne sme
biti privzeto na institucionalni ravni kot selektivni kriterij in kot pogoj za pridobitev

214
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 214 07/08/16 11:41

 in podaljšanje dovoljenja za bivanje ‒
Lampeduška listina zagovarja odstranitev vseh ovir, ki posameznike in posameznice
diskriminirajo z vidika dostopa do znanja, vednosti, izobrazbe in učenja jezikov države,
kjer živijo, ter maternega jezika, kakor tudi do kontekstov družbenega mreženja, v kate-
rih se ta dostop lahko uresniči in obogati; zavzema se za priznanje študijskih nazivov
in pridobljenih poklicnih oziroma strokovnih kvalifikacij, kakovostnih izobraževalnih
programov in strokovnega usposabljanja ter za njihovo integracijo, če je to potrebno;
zagovarja tudi razveljavitev vseh praks in zakonodaje, ki v različnih državah ustvarjajo
ločene in diferencirane izobraževalne programe na podlagi državljanstva ali pravnega,
socialnega in ekonomskega statusa.

Opozarjamo, da javni viri, ki omogočajo ustvarjanje umetnosti ter kulture,

pogosto niso dejansko dostopni, Lampeduška listina zato zagovarja pravico vseh
posameznikov in posameznic, da dostopajo do javnih virov, sredstev in javnih prosto-
rov, ki so namenjeni umetnosti in kulturi.

E. Pravica do varovanja in ustvarjanja lastne

družinske in emocionalne skupnosti
Ob zavedanju svobode vsakega človeka, da ustvari družinsko in/ali emocional-
no skupnost z osebami, ki si jih sam izbere, ob spoštovanju njihove svobode in ne
glede na državljanstvo ter njihov pravni, ekonomski in socialni status, kakor tudi ne
glede na njihovo spolno usmerjenost; ob opozorilu, da je možnost ustvarjanja ali
varovanja lastne družinske in emocionalne skupnosti pogosto podrejena ekonom-
skemu in socialnemu položaju oseb, ki se izkaže za še pomembnejšega v primeru
migrantov in migrantk, ki so na trg dela in v socialni sistem javnih politik po navadi
vključeni le z omejenimi pravicami –

Lampeduška listina zagovarja odpravo vseh institucionalnih posegov, ki s produk-

cijo praks, mehanizmi nadzora in zakonodaje omejujejo in/ali prepovedujejo svobodno
izbiro pri varovanju in ustvarjanju lastne družinske in emocionalne skupnosti in ki v
zadnjo vnašajo razlikovanje po statusu, pravnem ali drugačnem, še zlasti v primeru
poroke med državljanom ali državljanko katere od držav članic Evropske unije in osebo,
ki to ni, oziroma v primeru poroke med osebama, ki nimata državljanstva katere izmed
članic.

Lampeduška listina zagovarja tudi priznanje – zaradi spoštovanja družinske in

emocionalne povezanosti in prav tako z vidika administrativnih postopkov pri vstopu
in bivanju – partnerskih skupnosti med državljanom ali državljanko katere izmed držav
članic Evropske unije in osebo, ki to ni, ali med osebama, ki nimata državljanstva katere
izmed članic.

215
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 215 07/08/16 11:41

 F. Pravica do družbene in politične participacije
Ob upoštevanju dejstva, da danes milijoni oseb trajno živijo na ozemlju države,
kjer bivajo, ne da bi imeli dostop do političnega in družbenega življenja te države,
in sicer tako zaradi zakonskih in birokratskih ovir kakor tudi zaradi ekonomskih,
okoljskih in stanovanjskih razmer –

Lampeduška listina poudarja, da mora biti vsaki osebi – neodvisno od njenega drža-
vljanstva in od njenega pravnega, socialnega ali ekonomskega statusa – omogočeno,
če tako želi, da v polnem obsegu participira v javnem in družbenem prostoru kraja,
kjer živi, in da ji mora biti v celoti zagotovljen dostop do tistih področij, v katerih se ta
participacija izraža, vključno z volilnimi postopki in predstavništvom v demokratičnih
institucijah na lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni.

G. Zavzemanje za nediskriminatorni govor in

spoštovanje vseh posameznikov in posameznic
Ob spoznanju, da danes ksenofobna in odkrito rasistična retorika, močno raz-
širjena v javnem prostoru in v medijih vseh vrst, ter retorika, lastna rasističnemu
razlikovanju, ki v kulturah vidi statične in nespremenljive forme, spodbujata prav-
no, ekonomsko in socialno diskriminacijo; ob poudarku, da so številne oblike, skozi
katere se izraža medijski rasizem, tesno povezane z oblikami institucionalnega
rasizma, ki z zakoni in praksami omejujejo dostop do pravic, in sicer na podlagi
porekla in/ali državljanstva oseb; opozarjajoč na – tudi že v zakonskih besedilih
razširjeno in normalizirano – uporabo izrazov, kot je »ilegalec« (ki se navezujejo na
stereotipe in predsodke, prek katerih so posamezniki in posameznice kriminalizira-
ni), ter na splošno na uporabo izrazov in tonov, ki osebe stigmatizirajo in diskrimi-
nirajo na podlagi njihovega dejanskega ali domnevnega porekla in/ali družbene,
kulturne in religiozne pripadnosti; opozarjajoč, da se ti procesi kriminalizacije in
stigmatizacije udejanjajo prek nenehnega zanikanja pravice do svobodnega izra-
žanja ter pravice do samopredstavitve in lastne pripovedi migrantov in migrantk
v medijih in v javnem prostoru, kar posledično proizvaja pristranske in enostran-
ske informacije; ob poudarku, da spektakularizacija prihoda migrantov, tako na
Lampeduso kot na številne druge evropske meje, prek uporabe govora, ki ustvarja
vzdušje vznemirjenja in varnostne ogroženosti (hkrati pa potvori resničnost poja-
vov in izbriše zgodbe oseb), pripomore k zaostritvi rasizma in diskriminacije –

Lampeduška listina izraža politično vizijo razmerij med osebami, na katero v niče-
mer ne vpliva njihovo poreklo in/ali državljanstvo, prav tako pa ne njihova dejanska
ali domnevna pripadnost neki kulturi ali religiji; zavzema se za boj proti slehernemu
govoru, ki temelji na predsodkih, diskriminaciji in rasizmu, in sicer kjerkoli se ta pojavi,
v kateremkoli kontekstu in na kateremkoli kraju.

216
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 216 07/08/16 11:41

 H. Nove oblike državljanstva
Ob spoznanju, da se institut državljanstva že od nastanka nacionalnih držav
naprej kaže kot vključujoč, a hkrati izrazito izključujoč mehanizem, in sicer do te
mere, da je dostop do pravic, tudi tistih, ki so bile pripoznane kot univerzalne,
spremeni v privilegij, vezan na pravni status; ob ugotovitvi, da Evropska unija do
danes ni uvedla nobenega inovativnega kriterija za dostop do evropskega drža-
vljanstva, ki bi učinkoval bolj vključujoče, temveč je njegovo podeljevanje omejila
le na posameznike, ki že imajo državljanstvo katere njenih članic; ob upoštevanju
dejstva, da se je v procesu širitve Evropske unije vzpostavila notranja hierarhija
različnih državljanstev, in sicer na podlagi pripadnosti določeni državi članici –

Lampeduška listina zagovarja priznanje polne uveljavitve enakih pravic za vsako-

gar, ki se nahaja v evropskem prostoru, ne glede na njegovo državljanstvo, in takojšnje
priznanje evropskega državljanstva na podlagi ius soli.
Lampeduška listina v vsakem primeru zagovarja vzpostavitev novih oblik razmerja
med institucijami in osebami, ki bodo temeljile na kraju bivanja, in ne več na nacionalni
pripadnosti.

Svoboda izoblikovanja in uresničevanja lastne

življenjske poti, ko je migriranje nujno II
Ob ponovnem poudarjanju svobode gibanja, izoblikovanja in uresničevanja
lastne življenjske poti tedaj, ko je migriranje nujno, kot je opredeljena v prvem
delu; ob zavrnitvi humanitarne politike, ki jo izvajajo državne in naddržavne struk-
ture ter mednarodne organizacije, če gre pri tem za politike, ki temeljijo na pred-
postavki, da se delu človeštva priznava le omejena možnost gibanja – te politike
zaustavljajo osebe, ki se iz nuje premikajo proti območjem, kjer se bodo najprej
počutile varne, pa tudi sicer pogojujejo njihovo pot, posledica tega pa je, da je na
tisoče ljudi prisiljenih živeti v negotovih razmerah in bivati v taboriščih za daljša
obdobja ali celo za stalno; podpirajo odločitve Evropske unije v zvezi s problema-
tiko azila, ki težijo k delokalizaciji ali eksternalizaciji zaščite, osebe pa premeščajo
selektivno (resettlement) oziroma preprečujejo njihov prihod v Evropo (regional
protection program); se kažejo kot drugi obraz vojnih politik, politik militarizacije in
ekonomskega izkoriščanja ozemelj –

Lampeduška listina zagovarja potrebo po izoblikovanju koridorjev, ki zagotavljajo

takojšnji prihod na cilj vsem osebam, ki zapuščajo ozemlje, kjer so se rodile in/ali kjer
imajo državljanstvo in/ali kjer bivajo, ker bežijo pred vojno, individualnim ali kolektiv-
nim preganjanjem, podnebnimi in okoljskimi, pa tudi ekonomskimi in socialnimi kata-
strofami, pri čemer naj to na noben način ne postavlja v negotovost svobode gibanja
oseb, ki ne živijo v takih razmerah. Lampeduška listina poudarja, da morajo v času,

217
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 217 07/08/16 11:41

 ki je potrebno za izoblikovanje takih koridorjev, vsi brezpogojno spoštovati zaveze
o pomoči, sprejete na mednarodni ravni, in se izogibati konfliktom glede geograf-
skih pristojnosti ter tistim zamudam, ki so v preteklosti povzročile že na tisoče
smrti; poleg tega mora biti zagotovljeno takojšnje varovanje prosilcev in prosilk
za mednarodno zaščito, in sicer od prvega stika z oblastmi države članice naprej,
ne glede na to, kje in kako je prišlo do tega stika (tudi v mednarodnih vodah ali na
mednarodnih območjih).

Lampeduška listina zagovarja takojšnjo prekinitev vseh praks formalnega in nefor-

malnega zavračanja na notranjih in zunanjih mejah Evropske unije.

Lampeduška listina zagovarja opustitev politik eksternalizacije azila, s katerimi

Evropska unija prenaša pristojnost mednarodne zaščite oseb, ki migrirajo iz nuje,
na tranzitne države. V tem pogledu mora biti tudi v zgoraj naštetih izrednih situa-
cijah osebam zagotovljena pravica do izbire, kakor jo opredeljuje ta listina.
Čeprav priznava specifičnost poti oseb, ki migrirajo iz nuje, pa lampeduška
listina zavrača merila, ki urejajo preverjanje statusa in ki osebam v praksi vsilju-
jejo dokazovanje razlogov za njihovo migracijo, da bi si lahko pridobile dostop do
določenih pravic.
Lampeduška listina poleg tega poudarja potrebo, da se na vstopnih območjih
aktivirajo vse pobude, ki zagotavljajo možnost takojšnje vključitve prosilcev in
prosilk za mednarodno zaščito ter beguncev in begunk v ekonomsko in družbeno
tkivo.

Lampeduška listina zagovarja odpravo sprejemnega sistema, ki temelji na centrih

za pridrževanje in taboriščih, in graditev skupnega sistema na različnih vpletenih
območjih, v Sredozemlju in onkraj njega, katerega osnova naj bo – v vseh krajih –
vzpostavitev razpršenih, decentraliziranih in na ovrednotenju osebnih poti temelječih
sprejemnih dejavnosti; ta sistem naj spodbuja izkušnje samoupravnega in samoorga-
niziranega sprejema, tudi z namenom, da ne pride do oblikovanja špekulantskih mono-
polov na sprejem in do ločitve sprejema od njegove družbene dimenzije. Načrtovanje
družbenih posegov ob prvem sprejemu, takoj po prihodu, mora upoštevati dru-
žinske in sorodstvene vezi, pri čemer naj v vseh okoliščinah varuje kontinuiteto
starševskih, sorodstvenih in čustvenih odnosov.

Osebna svoboda II
Ob ponovnem poudarjanju osebne svobode, kakor je opredeljena v prvem
delu; ob opozorilu, da migracijske politike vsiljujejo – na ozemljih držav članic
Evropske unije in na njihovih mejah – sistem administrativnega pridržanja migran-
tov in migrantk brez dovoljenja za bivanje, kakor tudi sistem prisilnega zapiranja, ki
prosilke in prosilce za mednarodno zaščito v času, ko potekajo upravni postopki za

218
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 218 07/08/16 11:41

 pridobitev statusa azilanta/ke, zapira v prostore, ki imajo vse značilnosti taborišč;
ob ugotovitvi, da so politike vladanja in nadzora nad migracijami Evropske unije
dosegle, da se je praksa pridržanja in prisilnega zapiranja migrantov in migrantk
ter prosilcev in prosilk za mednarodno zaščito razširila tudi na države nečlanice
Evropske unije; razkrivajoč vse smrti in vsa nasilna dejanja, ki so se zgodila v
centrih za pridržanje in prisilno zapiranje na celotnem območju Evropske unije in
držav, kjer poteka eksternalizirani nadzor meja: smrti in nasilna dejanja, ki so ostali
nepojasnjeni in nekaznovani; ob spoznanju, da takšnih krajev ni mogoče na noben
način reformirati, upoštevaje njihovo simbolno in policijsko funkcijo kriminalizaci-
je, kakor tudi pravne, ekonomske in socialne inferiorizacije migrantov in migrantk,
in poleg tega opozarjajoč na izdatno trošenje javnih sredstev, namenjenih temu
sistemu in dodeljenih subjektom, ki špekulirajo z življenji migrantov in migrantk ‒

Lampeduška listina zagovarja takojšnjo odpravo instituta administrativnega pridr-

žanja in zaprtje vseh centrov, kakorkoli že so poimenovani ali zasnovani, ter struktur
za sprejem, ki omejujejo svobodo gibanja ‒ bodisi da so ustanovljeni legalno, po veljav-
nih zakonih ali zgolj po odlokih in pravilnikih, bodisi da so se neformalno uporabljali
za pridržanje in prisilno zapiranje oseb ‒, obenem pa preusmeritev sredstev, doslej
namenjenih tem strukturam, v socialne projekte, dostopne vsem posameznikom in
posameznicam.

219
Lampeduška listina

Notranja_264.indd 219 07/08/16 11:41

 Hashim in Neža Vodopivec

Sektaštvo v Iraku

Hashim prihaja iz Iraka, v domovini je bil študent ekonomije in menedžmenta.

Pravi, da so pred padcem ba'atističnega režima Sadama Huseina leta 2003 šiiti in
suniti ter druge ločine in religije kljub državni represiji živeli v medsebojnem sožitju
brez diskriminacije. Bolj kot religijska pripadnost je namreč štelo dejstvo, da so bili
sodržavljani. Nato pa je v državo vdrla prej neznana bolezen, ki je prinesla veliko
trpljenja: sektaštvo, utemeljeno na logiki vpeljevanja razlik med prej enakimi.
Hashim se je udeležil demonstracij proti tej razdiralni logiki, protestniki so zahteva-
li spoštovanje državljanskih pravic. Vendar pa v Iraku vsakogar, ki zahteva pravice,
takoj označijo bodisi za terorista bodisi za prorežimskega borca ali podpornika
drugih političnih strank.

Nekateri protestniki so bili ubiti, drugi ugrabljeni. Njihova usoda je bila nego-
tova, svoboda omejena. Terorizem je začel ogrožati ves svet, v imenu religije so
pobijali tudi Hashimove sorodnike in prijatelje. Sektaštvo je postajalo čedalje moč-
nejše in državljani so prenehali verjeti vsem, ki so obljubljali ohranitev njihovih
pravic. Ko so ga začeli napadati, je v Turčijo pobegnil tudi Hashim. Od tam je skupaj
s številnimi drugimi prečkal morje, da bi dosegel Mitilene, glavno mesto grškega
otoka Lesbos. Pot je bila igra med življenjem in smrtjo; čoln, ki je plul pred njimi, je
potonil in potniki iz Hashimovega čolna so begunce, med katerimi so bili tudi otro-
ci in ženske, komaj rešili. Po pristanku v Grčiji so družno nadaljevali dolgo in težko
pot do Slovenije. Čeprav so skupino sestavljali zelo različni ljudje, so imeli nekaj
skupnega: vsi so zapustili domovino, da bi lahko obdržali svoja življenja. In zdaj bi,
poudarja Hashim, radi živeli in soustvarjali družbo, v katero so prišli.

220
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 220 07/08/16 11:41

 221
Hashimova zgodba

Notranja_264.indd 221 07/08/16 11:41

w

Notranja_264.indd 222 07/08/16 11:41

 €URO-POLITIKE

Foto: Borut Kranjc (Mladina)

Notranja_264.indd 223 07/08/16 11:41

 224
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 224 07/08/16 11:41

 Ahmad in Ana Martinčič

V iskanju varnega
življenja

»Kar prihaja, je boljše od tega, kar je odšlo.«

(arabski pregovor)

Ahmad je migrant iz sirskega obmorskega mesta. Pred svojim prihodom v

Slovenijo je študiral agronomijo. Njegova skupina prijateljev in znancev je bila
sestavljena iz pripadnikov različnih veroizpovedi: kristjanov, alavitov, šiitov in suni-
tov, ki jim pripada tudi sam. Pred začetkom državljanske vojne ni bil Ahmad nikdar
priča kakršnemukoli verskemu ali etničnemu konfliktu. Njegova družina je imela v
mestu hišo in stanovanje. Spominja se čarobnih trenutkov, ki jih je preživel z bra-
tom, sestro in starši. Zaljubil se je v dekle, ki mu je čustva vračalo – načrtovala sta
skupno prihodnost. Pred leti se je družina razpršila: oče se je zaradi dela preselil
v Katar, mati, sestra in brat pa v Dubaj. Ahmad se je odločil, da bo ostal v rodnem
kraju in se šolal. Oče mu je pošiljal tristo dolarjev mesečno. Živel je v moderni
družinski hiši, stanovanje v južnem predmestju pa je uporabljal za druženje s pri-
jatelji. Vozil je mercedesa, ki mu ga je kupil oče in na katerega je bil zelo ponosen.
Njegova družina si je dobro finančno stanje prigarala s trdim delom.
Nato pa je prišel buren vihar in pregnal vso radost: izbruhnila je državljanska
vojna. Ahmada so pozvali, naj se pridruži vojski Basharja al-Assada. Vojaško služe-
nje je za državljane Sirije obvezno, vendar ga je Ahmad kot pacifist zavrnil. Nekega
dne je potrkalo na njegovih vratih; odprla jih je prijateljica, ki je bila ravno takrat
na obisku. V hišo so vstopili policisti in zahtevali Ahmadovo takojšnjo priključitev
vojski, on pa je vztrajal pri svojem stališču. Ni se hotel boriti proti sodržavljanom.
Policisti so odpeljali njegov avtomobil in preiskali hišo. Zaplenili so mu denar, ki ga
je zaradi razpada sirskega bančnega sistema hranil doma; vzeli so mu tudi mobilni
telefon, računalnik in ostale vredne predmete. Na silo so ga izselili in zaplenili še

225
Ahmadova zgodba

Notranja_264.indd 225 07/08/16 11:41

 hišo. V trenutku je ostal brez vsega, tudi brez nekaterih prijateljev, ki so se prid-
ružili sirski vojski, nekateri pa celo Isisu. Čustveno ga je zlomilo, ko je videl, da se
prijatelji borijo drug proti drugemu, da alaviti in šiiti nasilno obračunavajo s suniti.
Bil je v življenjski nevarnosti. Predčasno je zaključil študij agronomije in si še pra-
vočasno priskrbel potrdilo o opravljenih študijskih obveznostih ter zapustil Sirijo.
Želel si je, da se mu na tej poti pridruži dekle, a ji družina ni dovolila. Menili so, da
bi odhod s fantom, s katerim ni poročena, slabo vplival na njen ugled, zato so ji
veleli, naj ostane doma in počaka nekaj časa.
Ahmad je prečkal sirsko-turško mejo in se napotil k prijatelju v Istanbul, kjer se
je živel precej časa. Nekega dne je izvedel pretresljive novice: njegov domači kraj je
bil tarča bombnih napadov, stavba, v kateri je imel stanovanje, je bila porušena. V
tem delu mesta je živelo tudi njegovo dekle, ki napadov ni preživelo, kar je Ahmada
neopisljivo bolelo. Želel si je k očetu, zato se je odpravil na katarsko veleposlani-
štvo in vložil prošnjo za združitev z družino, a so mu jo zavrnili. Zavrnitev je doživel
tudi na veleposlaništvu Združenih arabskih emiratov, kjer je zaprosil za združitev s
preostankom družine v Dubaju. Odločil se je, da ostane pri prijatelju v Istanbulu in
zaprosi za azil, ki pa ga ni dobil, prav tako mu niso odobrili niti dovoljenja za delo
niti za začasno bivanje. Dobil je le obvestilo, da mora zapustiti Turčijo, sicer ga
bodo deportirali nazaj v Sirijo.
V hudi stiski se je z migrantskim valom odpravil proti severu, ne da bi imel dolo-
čen cilj. Vsi načrti so mu padli v vodo. Hodil je in hodil. Včasih se je del poti peljal
z vlakom ali avtobusom, potem pa spet hodil, včasih po deset kilometrov skupaj.
Potoval je skozi Grčijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško, vse do Slovenije. Fizično in
psihično je bil povsem izčrpan. Moč so mu vlivali pogumni migranti, prijazen del
osebja na mejah in v migrantskih centrih, predvsem pa močna vera v boga, zaradi
katere ni nikoli izgubil upanja. Čutil je, da ljudje, ki jih je srečal na poti, razumejo
njegovo stisko. Vse dokler ni stopil na ozemlje Hrvaške, kjer je doživel največje
ponižanje svojega življenja. To je bilo najtemnejše obdobje potovanja. Policisti,
cariniki in ostali so ga zmerjali s teroristom in ga zaničevali zaradi arabskega vide-
za, zato si je želel čim prej oditi.
Ko je prestopil hrvaško-slovensko mejo, je bil seznanjen z azilnim postopkom.
Ravno takrat sta začeli Nemčija in Avstrija zapirati svoje meje in ker si je bolj kot
karkoli drugega želel končati kalvarijo, ki jo je doživljal, je zaprosil za azil. Zdaj sta-
nuje v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Mesto mu je zelo všeč,
Ljubljančani pa se mu zdijo prijazni in spoštljivi. Kljub vsemu preživetemu trpljenju
ima še vedno upanje in veselje do življenja ter verjame, da se bo vse dobro kon-
čalo, saj bog nikoli ne zapusti dobrih in poštenih. Rad bi ostal v Sloveniji, spoznal
njeno kulturo in nadaljeval študij. Upa, da se bo lahko kmalu začel preživljati z
lastnim delom in da bo spet videl družino.

226
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 226 07/08/16 11:41

 New Keywords Collective

»Migrantska kriza«
/ »begunska kriza«1
Abstract
“Migrant crisis” / “Refugee crisis”
The article highlights the fundamentally misleading and unstable nature of the distinctions between
the terms ”refugees”, “asylum-seekers”, and “migrants”, all of whom experience the precariousness
produced by the EU’s exclusionary politics on asylum – due to juridical instability and geographical
hyper-mobility of migrants subjects. The “hotspot” system, first launched in May 2015, represents the
restructuring of mechanisms of capture and identification in response to the migration “turmoil” at
the external frontiers of Europe. On the other hand, transit zones such as the Eidomeni camp at the
Greek-Macedonian border or the makeshift self-organized refugee / migrant camp at Calais operate
informally as de facto “hotspots.” What is commonly called “the migrant crisis” or “the refugee crisis”
actually reflects the frantic attempt by the EU and European nation-states to control, contain, and go-
vern people’s (“unauthorized”) transnational and inter-continental movements. Naming it a “refugee/
migrant crisis” appears to be a device for the authorization of exceptional or “emergency” governmen-
tal measures – and then their normalization. The very terms “migrant crisis” and “refugee crisis” tend
to personalize “crisis” and relocate “crisis” in the body and person of the figurative migrant / refugee,
as if s/he is the carrier of a disease called “crisis,” and thus carries the contagion of “crisis” wherever s/
he may go. The article calls for attention to the new spaces of “transit” opened up by the migrants and
refugees themselves, and consequently the ways in which these “irregular” human mobilities have
scrambled and re-shuffled the social and political geography of “Europe.”
Keywords: migrant, refugee, aylum-seekers, crisis, mobility, autonomy

Povzetek
Članek opozori na zavajajočo in spremenljivo naravo razlik med pojmi »begunci«, »prosilci za azil« in
»migranti«, pri čemer vsi ljudje, razvrščeni v te kategorije, doživljajo negotovost, ki jo zaradi pravne
nejasnosti in geografske hipermobilnosti migrantskih subjektov povzroča izključevalna azilna politi-
ka EU. Sistem t. i. »hotspotov« , ki so ga prvič uveljavili maja 2015, je nov mehanizem zapiranja in
identifikacije, ki je nastal kot odziv na migracijsko »vrenje« na zunanjih mejah Evrope. Na drugi strani
pa tranzitne cone, kot sta taborišči v Eidomeniju na grško-makedonski meji ali improvizirano samo-
organizirano begunsko / migrantsko taborišče v Calaisu, neformalno delujejo kot de facto »hotspo-
ti«. Poimenovanje »migrantska kriza« ali »begunska kriza« označuje mrzlični poskus EU in evropskih
nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadržujejo in upravljajo (»nezakonita«) transnacionalna in medkon-
tinentalna gibanja ljudi. Samo imenovanje krize kot begunske / migrantske je mehanizem za sprejem
izrednih ali »nujnih« vladnih ukrepov in njihovo normalizacijo, pojma migrantska / begunska kriza pa
personificirata krizo in jo prestavljata v telo in osebo figurativnega migranta / begunca, kakor da bi bil
ali bila nosilec bolezni, imenovane »kriza«, okužbo z njo pa nosi povsod s seboj. Članek opozarja na
nove prostore »tranzita«, ki jih odpirajo sami migranti in begunci, in posledično na načine, na katere so
»nezakonite« mobilnosti preplezale in premešale družbeno in politično geografijo »Evrope«.
Ključne besede: migrant, begunec, prosilec za azil, kriza, mobilnost, avtonomija

1 
Pričujoči članek je del sodelovalnega projekta kolektivnega pisanja vrste člankov pod skupnim nas-
lovom Europe / Crisis: New Keywords of »the Crisis« in and of »Europe« avtorjev, povezanih v skupino
New Keywords Collective. Pobuda za pisanje je nastala na srečanju raziskovalne mreže The European
Question: Postcolonial Perspectives on Migration, Nation and Race na londonskem King's Collegeu 25. in
26. junija 2015. Članek z naslovom »Migrant crisis« / »Refugee crisis« je dostopen na: http://nearfuture-
sonline.org/europecrisis-new-keywords-of-crisis-in-and-of-europe-part-3/ (15. april 2015); soavtorji in
soavtorice besedila so: Nicholas De Genova, Elena Fontanari, Fiorenza Picozza, Laia Soto Bermant, Aila
Spathopoulou, Maurice Stierl, Zakeera Suffee, Martina Tazzioli, Huub van Baar in Can Yildiz.

227
New Keywords Collective | »Migrantska kriza«

Notranja_264.indd 227 07/08/16 11:41

 Pri poročanju množičnih medijev opazimo močno variiranje med govorom
o evropski »begunski krizi« in implicitno bolj podcenjujočo oznako »migrantska
kriza«. Povedno je, da je dobesedno vsak članek na BBC News, povezan s tem
vprašanjem, opremljen s pojasnilom: »Terminološka opomba: BBC-jeva uporaba
izraza migrant se nanaša na vse tiste ljudi na poti, katerih pravni postopek prošnje
za azil še ni končan. V to skupino spadajo ljudje, ki bežijo iz v vojni opustošenih
držav, kot je Sirija, in jim bo verjetno priznan status begunca, kakor tudi ljudje,
ki iščejo delo in boljše življenje in za katere bodo vlade verjetno odločile, da so
ekonomski migranti.« Skratka, ta stavek in številni drugi epistemsko krizo, pove-
zano z migracijami in gibanjem beguncev, preusmerjajo in premeščajo: pogosto
obravnavano vprašanje, kako najprimerneje označiti ljudi, ki na svoji poti brez
»dovoljenja« prestopajo meje nacionalnih držav, je prepuščeno domnevno končni
odločitvi »ustreznih« vladnih organov, dozdevnim »strokovnjakom«, ki skušajo
upravljati evropski mejni režim s presojanjem o prošnjah za azil in razsojanjem o
vprašanju, koga se lahko kvalificira za »legalnega« in »verodostojnega« begunca
(glej Casas-Cortes in dr., 2015). Vse do tega »obračunskega« dne pa se utegne
vse begunce reducirati na domnevni status »samo« migrantov. Pravzaprav se
v razpravah o »migrantski krizi« zdi, da se pojem »migrant« dejansko nanaša
izključno na »ilegalne« migrante, zato se »migracije« nedvoumno interpretira kot
neločljivo obliko globalne/postkolonialne politike razreda in rase. Nadalje, na tej
točki moramo opozoriti, da sam pojem »prosilec za azil« vedno že prikrito opomi-
nja na temeljni sum do vseh ljudi, ki zaprosijo za azil v okviru evropskega azilnega
sistema, ki rutinsko in sistematično izloča in zavrne veliko večino prosilcev in s
tem vsakič znova potrjuje procese, ki ilegalizirajo njihovo mobilnost (De Genova,
2011; 2013b). Rezultat izključevalne azilne politike je, da sedanja »begunska kriza«
pravzaprav ustvarja silno povečanje zavrnjene begunske populacije v Evropi in s
tem na novo preureja njihovo »migrantsko« / (zavrnjeno) »begunsko« »ilegalnost«
v odnosu do nove ureditve razredne in rasne neenakosti (glej Casas-Cortes in dr.,
2015).
Na začetku je ključno opozoriti na temeljno zavajajočo in spremenljivo naravo
protislovnih pojmov »begunci«, »prosilci za azil« in »migranti«. Drugače kot na pri-
mer pojem »begunec« pojem »migrant« ne ustreza natančno določenemu legal-
nemu statusu in posledično brez nadaljnjega izroča različne ljudi na poti megleni
kategoriji domnevne »nezakonitosti« ali »ilegalnosti«. Toda kot je bilo že rečeno,
vsak analitični pomen bolj prečiščenega pojma »begunec« se po navadi prepušča
ozkim pravnim (in izjemno izključujočim) določbam vladnih organov. Medtem ko
pojem »prosilec za azil« jasno sporoča podreditev ljudi na poti postopkom prošnje
za azil in po navadi zajema tako tiste, ki bodo ali ne bodo nazadnje dobili status
»begunca«, kakor tudi tiste, ki jim bodo podelili različne vmesne pravno zakonite
kategorije delnega priznanja in provizorične (pogosto negotove) »legalnosti«.
Vendar v nobenem primeru izraz »prosilec za azil« ustrezno ne opiše kompleksne

228
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 228 07/08/16 11:41

 zgodovinsko specifične družbene in politične poti ter preteklosti tistih, ki so bili
prisiljeni zaprositi za azil, saj ne obstajajo nobene druge »legalne« poti, ki bi omo-
gočale mobilnost in vstop v Evropo.
Razen tega migrantski subjekti, ki so uradno prepoznani kot »begunci« in
dobijo začasen »legalni« status, nič manj ne doživljajo negotovosti, ki jo producira
izključevalna azilna politika EU. Dejansko je za kontradiktorne politike zavrnitve
in nadzora, ki jih pri urejanju azila izvajajo vladni organi (tako institucij EU kot
nacionalnih držav), značilna popolna ambivalenca, ki generira različne absurdne
hibridne statuse za ljudi, ki živijo na »robovih države« (Das in Poole, 2004) in jih
lahko primerjamo s statusi »poldržavljanov« ali »ilegalnih državljanov« (Rigo, 2007).
Ker so izpostavljeni kontradiktornim pogojenostim, so ti »pollegalni« migrantski /
begunski subjekti včasih dolgotrajno ujeti v položaj negotove »legalnosti« in
legalno vsiljene imobilizacije, kdaj drugič pa jih negotov pravni položaj prisili v
nenehno premikanje in prestopanje državnih mej v pogojih ilegalne mobilnosti
in nezakonitega (začasnega) bivanja (Picozza, b. d.). Na primer, nekateri begunci
(prvotno iz držav Podsaharske Afrike, ki so več let delali in živeli kot migrantski
delavci v Libiji) so leta 2011 pobegnili pred preganjanjem in državljansko vojno v
Libiji in nato prišli v Italijo, kjer so jih obravnavali kot »prosilce za azil« ali »začasne
begunce« po Načrtu za ukrepanje v izrednih razmerah za Severno Afriko (North
Africa Emergency Plan). Potem ko so bili v Italiji včasih že več kot tri leta brezdomci
in brezposelni, so se odločili prekiniti svojo revščino, se premakniti in podati v
iskanje boljših življenjskih možnosti križem po Evropi. S tem so se na hitro spre-
menili v »ilegalne migrante«. Tiste, ki so bili registrirani kot »prosilci za azil« ali pa
so imeli odobren začasni »legalni« status v državi članici EU, kot je v tem primeru
Italija, obravnavajo po dublinski uredbi EU: ker so se preselili v druge države EU,
kjer začasno »nezakonito« prebivajo in delajo, so znova ilegalizirani (zreducirani
samo na status »migranta«) in ob morebitni aretaciji jih lahko deportirajo nazaj v
Italijo. Pravna nestabilnost in geografska hipermobilnost sta posledici, ki ju lahko
razumemo kot učinek napetosti in konfliktov v poskusih migrantskih subjektov
po svobodnem gibanju in organizaciji svojega življenja v Evropi na eni strani in na
drugi med prizadevanji EU in vlad nacionalnih držav po nadzoru in upravljanju teh
mobilnosti, proti katerim se vlade in EU bojujejo. »Evropa« je tako prostor kon-
kurenčnih praks, kjer se nenehno meje izpodbija, se o njih pogaja in redefinira z
nenehnim obravnavanjem vprašanja o azilu kot središčnim protislovjem sistemske
moči in mehanizmov nadzora mej ter »upravljanja« migracij (glej Casas-Cortes in
dr., 2015). Toda podreditev dublinski uredbi v nobenem pomenu ni značilna samo
za navedeni primer (Brekke in Brochmann, 2014; Kasparek, 2015; Picozza b. d.;
Schuster, 2011a; 2011b), vsekakor pa čedalje bolj razkriva, kako temeljito in učin-
kovito deluje azilni sistem EU kot stroj za proizvodnjo migrantske »ilegalnosti« (De
Genova, 2013b).
Zelo hvaljen nemški domnevno »humanitarni« odziv na množičen prihod
beguncev in migrantov v poletju 2015 – Nemčija je dejansko odprla meje (čeprav

229
New Keywords Collective | »Migrantska kriza«

Notranja_264.indd 229 07/08/16 11:41

 zelo selektivno, večinoma za ljudi iz Sirije) in kar je pomembno, deloma je suspen-
dirala dublinsko uredbo – moramo razumeti kot retroaktivno urejanje stanja, ko so
migranti in begunci najmanj zadnji dve leti prečkali te iste meje in v čedalje večjem
številu »nezakonito« živeli na ozemlju Nemčije. Poleg tega so v Nemčiji in tudi
drugod vzporedno s tovrstno de facto »amnestijo« (preoblečeno v »humanitarno«
politiko) uveljavljali nove restriktivne azilne politike do preostalih (ilegaliziranih)
migrantov in beguncev. Ta proces je tekel tako na nacionalnih ravneh kot na
ravni EU. S skupno razglasitvijo različnih držav za »varne tretje države«, denimo,
je politika relativne »dobrodošlice« za nekatere omogočila vnaprejšnjo izključitev
drugih beguncev, temelječo zgolj na njihovem nacionalnem poreklu, kakor tudi
prihodnjo deportacijo še večjega števila beguncev, ki so že pred leti zaprosili za azil
v EU.2 Take ukrepe, sprejete na nacionalni ravni, moramo razumeti skupaj z novimi
oblikami nadzora meje in upravljanja migracij na ravni EU. Gre za predloga za nov
sistem razporeditve prosilcev za azil in njihovo premestitev v države članice, za t. i.
sistem kvot, ki bo migrantskim subjektom vsilil tako nove oblike prisilne mobilnosti
kakor tudi oblike prisilne imobilizacije, analogne tistim, ki so jih vpeljale dublinske
uredbe.
Leta 2015 je evropski odziv na prihod ljudi, ki so iskali azil, čedalje bolj zaznamo-
vala politika zadrževanja migrantov in beguncev s ciljem, da se jih ustavi, preden
vstopijo na ozemlje držav članic EU, tj. na »predmejah« »Evrope«. Zaradi dvostran-
skih dogovorov, sklenjenih med EU in Turčijo konec leta 2015, kakor tudi vojaških
operacij pomorskih sil EU Mediterranea (EUNAVFOR MED) za »boj proti tihotapcem
migrantov«, strmo narašča število beguncev in migrantov, ki jih zaustavijo v Turčiji
in Libiji. Vendar se je politika zadrževanja uveljavila tudi v »evropskem« prostoru:
z ustanavljanjem novih oblik taborišč za pridržanje beguncev in migrantov – t. i.
hotspots3 – sta se vstopni točki, kot sta Grčija in Italija, spremenili v prostore pri-
silnega pridrževanja, razvrščanja in deportacije, kjer je kruto merilo nacionalnosti
povsod postalo glavna distinkcija, ki se uporablja za ločevanje na tiste, ki jim je
dovoljeno vstopiti v EU in zaprositi za azil, in na druge, ki so zaustavljeni ali ilegali-
zirani (glej Casas-Cortes in dr., 2015). Tako imajo pospešeni azilni postopki še drug

2 
Nemčija je, denimo, določila večino držav naslednic nekdanje Jugoslavije in tudi Albanijo za
»varne tretje države«, čeprav je več organizacij za človekove pravice zbralo dokaze, da številnih od
teh držav ne moremo šteti za »varne« za Rome. Ta nedavna odločitev Nemčije ne vpliva samo na
državljane nekdanje Jugoslavije, ki so pribežali v Nemčijo v 90. letih in prosili za azil v zelo spornih
pogojih (številne so nedavno tega deportirali v njihove domnevne »države izvora«), temveč tudi na
prosilce za azil, ki so skušali vstopiti v Nemčijo pred kratkim iz prav tako domnevno »varnih« jugo-
vzhodnih evropskih držav (Sardelić, 2015; van Baar, 2016c).
3 
V slovenskih medijih je trenutno v uporabi izraz vroča točka; v Večjezični terminološki zbirki
Evroterm hotspot prevajajo z bodisi dostopna točka ali žariščna točka. Zaradi celotnega konteksta
nastanka in obstoja nove oblike prisilnega pridrževanja in razvrščanja ljudi ter sistema prestrezanja
migrantske mobilnosti se zdita oba prevoda besede pomanjkljiva, zato jo ohranjamo v izvirniku (op.
prev.).

230
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 230 07/08/16 11:41

 cilj: namenjeni so tudi hitri deportaciji vseh, ki so bili izločeni.
Tako kot za novo in sporno obliko centra za pridržanje se beseda »hotspot«
uporablja tudi za poimenovanje nove strategije prestrezanja migrantske mobilno-
sti: strategija na novo oblikuje razmejitveno črto mejnih con na zunanjih mejah EU
(in prav tako v »evropskem« prostoru), ki sledi izključevalni delitvi na migrante in
begunce, pri čemer se enim podeli prepustnica »legalnosti«, medtem ko se druge
ilegalizira kot »neprimerne« za azil. Sistem »hotspota«, ki so ga prvič uporabili
maja leta 2015, uradno pa uvedli septembra 2015 v Italiji in Grčiji kot odziv na
migracijski »pretres« na zunanjih mejah Evrope, prinaša prestrukturiranje meha-
nizmov prijetja in identificiranja. Po logiki »hotspota« naj bi Grčija in Italija delovali
kot mejni coni, kjer se bo izvajal nekakšen predselekcijski postopek, v katerem naj
bi se čim hitreje identificiralo in odvzemalo prstne odtise vsem novim prišlekom,
nato pa se jih razdelilo v skupini »pravih« bodočih beguncev in vseh drugih, ki jih
je mogoče takoj deportirati. Tako bosta Lampedusa in Lesbos čedalje bolj delovala
kot otoka-zapora, kjer bodo načrtovane pospešene identifikacijske postopke –
opravljene na kraju samem – kombinirali s časovno nedoločenim prisilnim pridr-
žanjem (in dolgotrajno imobilizacijo) vsakega migranta ali begunca, ki bo odklonil
odvzem prstnih odtisov.
Tako je, denimo, decembra 2015 protestiralo 250 eritrejskih beguncev na
Lampedusi z zahtevo, da jih spustijo iz taborišča, v katerem so bili prisilno pridržani
dva meseca, ker so odklonili odvzem prstnih odtisov.
Centri za prvi »sprejem« v EU so zato postali prostorska past za migrante.
Podobno so se t. i. vojaško-humanitarne oblike upravljanja meja spremenile v poli-
cijsko delovanje, ki ga izvajajo organizacije EU (kot je Agencija za nadzor zunanjih
mejah EU – Frontex) skupaj s humanitarnimi organizacijami (kot je UNHCR).
Nove oblike obvladovanja meja samo slabšajo nestanovitne geografije
»Evrope«. Denimo, na grških otokih Lezbos in Samos so lokalne oblasti večinoma
privolile in sprejele preoblikovanje obeh otokov v »hotspota«, pozdravile so prihod
izbranih humanitarnih organizacij, kot so UNHCR, Rdeči križ in Zdravniki brez meja.
V izrazitem nasprotju pa lokalne oblasti drugih potencialnih grških »hotspotov«,
denimo Kosa in majhnega otoka Agathonisi (pri Lerosu), vztrajno zavračajo usta-
novitev »hotspotskih« taborišč in namestitev humanitarnih nevladnih organizacij
s trditvijo, da bodo policijski nadzor meje in humanitarne dejavnosti popolnoma
spremenili te otoke v magnete, ki bodo privabljali še več migrantov in beguncev
na njihove obale, kar bo, posledično, škodilo njihovemu lokalnemu gospodarstvu,
ki temelji na turizmu. V kontekstu ekonomske »krize« pa oblasti in številni drugi
lokalni interesi na teh otokih dojemajo EU-ropizacijo upravljanja »migracij« in
»begunske krize« kratko malo kot še eno manifestacijo obsežnejše »evropske
grožnje«, ki je, širše, že opustošila grško ekonomsko vitalnost. Zato se s stališča
nekaterih obremenjenih mejnih držav EU še tesnejše združevanje militarističnih
taktik in humanitarnih tehnik ne kaže kot »rešitev« »krize« meja, temveč prej kot
zaporedje ukrepov, ki bodo še naprej stopnjevali (dvojno) »krizo«.

231
New Keywords Collective | »Migrantska kriza«

Notranja_264.indd 231 07/08/16 11:41

 Še več, tranzitne cone, kot je taborišče v Eidomeni na grško-makedonski meji,
kjer se globoko daljnosežna in pomembna delitev na »begunce« in »vse druge«
opravlja po surovem merilu nacionalnosti (po katerem je samo Sircem, Iračanom
in Afganistancem dovoljen prehod meje) – ali samoorganizirano začasno begun-
sko / migrantsko taborišče v Calaisu v bližini Rokavskega predora, ki vodi v Veliko
Britanijo in kjer francoske oblasti redno izvajajo aretacije in deportacije številnih
migrantov – neformalno že delujejo kot de facto »hotspoti«. Kot posledica praks
mobilnosti in prostorov tranzita, katerih oblikovalci in subjekti so migranti, so
uradni in neformalni »hotspoti« preprosto samo najvidnejši in najpomembnejši
znaki za institucije EU in nacionalnih držav, da nujno spremenijo svoje odzive na
avtonomijo in subjektiviteto migracij, predvsem glede nepremišljenega prizadeva-
nja za razvrščanje, uvrščanje in upravljanje današnje človeške mobilnosti – ko ves
ta čas neusmiljeno spodkopavajo vsako domnevno »pravico« do azila in na novo
vzpostavljajo čedalje obsežnejše mehanizme za vnaprejšnjo ilegalizacijo prek mej
segajoče mobilnosti večine človeštva.
Multiplikacija mej in heterogenost mejnih con (Mazzadra in Neilson, 2013)
sta znaka neprekinjene »krize« migracij v Evropi. Snovalci politik čedalje pogo-
steje uporabljajo površen in evfemističen izraz »mešani migrantski tok«, ki izraža
resnično nezmožnost držav in migracijskih uradov, da bi popolnoma ukrotili in
uredili nepokorne prakse mobilnosti, ki nenehno prestopajo ločnice obstoječih
vladnih kategorij in meril za delitev različnih formacij človeške mobilnosti. To, kar
je na splošno poimenovano »migrantska kriza« ali »begunska kriza«, dejansko
označuje mrzličen poskus EU in evropskih nacionalnih držav, da nadzorujejo, zadr-
žujejo in obvladajo (»nedovoljena«) transnacionalna in medcelinska gibanja ljudi.
Pravzaprav se zdi, da je že samo poimenovanje te »krize« kot take prav tako meha-
nizem za sprejetje izrednih ali »nujnih« vladnih ukrepov – in njihovo normalizacijo
–, katerih cilj je stopnjevanje in širjenje obmejnega režima policijskega odkrivanja
in pregona ter imigracijske policijske dejavnosti. Tako lahko rečemo, da sama
»kriza« deluje kot kritični moment, ki vladam omogoča uveljavitev kontroverzne
politike po hitrem postopku, medtem ko so državljani zaradi spektakla na meji
intelektualno preveč zbegani, čustveno zmanipulirani ali kako drugače paralizira-
ni, da bi organizirali kakršno koli ustrezno ali učinkovito obliko upora (De Genova,
2002; 2013b; glej tudi Casas-Cortes in dr., 2015; Klein, 2007). Zato nenehna »kriza«
sovpada predvsem s krizo suverenosti in izvrševanja oblasti nad klasifikacijo,
poimenovanjem in delitvijo »migrantov« / »beguncev«.
Predvsem pa pojma »migrantska kriza« in »begunska kriza« implicitno izražata
personifikacijo »krize« in jo premeščata v telo in osebo figurativnega migranta /
begunca, kakor da bi bil on ali ona nosilec bolezni, imenovane »kriza« in bi prena-
šal okužbo »krize« kamor koli že pride. Najpomembnejše je, da s tem lik migranta
/ begunca grozi »Evropi« z neozdravljivo in kužno boleznijo. Ne glede na to, ali se
ta lik personificirane »krize« pojavi na Sredozemskem ali Egejskem morju ali ob
kopenskih barikadah iz rezilnih žic – od Calaisa in Ceute do majhnih madžarskih

232
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 232 07/08/16 11:41

 ali bolgarskih mejnih krajev –, fizična prisotnost ali transgresivna mobilnost ilega-
liziranega migranta ali begunca vnaša »krizo« v amorfno simbolično membrano,
ki obkroža amebi podobno »Evropo«, ko jo kadar koli in kjer koli »predrejo« »tuja«
telesa. Nekatere utelesitve »krize« dobijo stvarno podobo smrti, ko postanejo
trupla migrantov in beguncev spektakularno vidna s širjenjem slik v morju plava-
jočih ali na obale »Evrope« naplavljenih mrtvih teles; drugi so zasledovani, ranjeni,
izčrpani, prašni in blatni ali prikazani v besni množici, ki naskakuje ograje ali pleza
skozi okna vlakov – kot ščurki, ki jih po navadi povezujemo z grozečo »invazijo« ali
katastrofalnimi »poplavami«, če že ne z »napadi« ali »roji«: kamor koli gredo, se
zdi, da s seboj prinašajo »krizo«. Ta spektakel izčrpava in jalovi Evropo ter jo ločuje
od njenega »popkovinastega stika« (Hall, 2008) z različnimi regijami, od koder pri-
hajajo ilegalizirani migranti in begunci, s čimer sistematično prekriva prav evropski
(post)kolonialni interes za naravne vire in človeško delovno silo v teh (po navadi)
nekdanjih koloniziranih državah. Tako se same migracije kažejo kot razdiralna
manifestacija postkolonialne dediščine Evrope (De Genova, 2010c; 2016). Zato se
zdi, kakor da nas hočeta izraza »migrantska kriza« ali »begunska kriza« prepričati,
da je »kriza« utelešena v človeških bitjih, ki so zdaj zaradi ilegalizirane mobilnosti
racizirana kot »migranti«. V tem kontekstu je slogan migrantskega boja We are
here, because you were there! vztrajno ponavljajoče dojemanje tega fenomena,
imenovanega »kriza«, ker nas poziva – v resnici zahteva od nas –, da prepoznamo
vlogo Evrope v sami produkciji te »krize«.
Pri vsem tem je vseeno ključen poudarek, da sedanjo »krizo« nadzora mej in
»upravljanja« migracij spodbada najprej in predvsem sama avtonomija in subjekti-
viteta človeške mobilnosti, ki nastaja kot posledica različnih in zapletenih vzrokov,
zaradi katerih se ljudje brez »dovoljenja« gibljejo prek mej ali, izmenoma, nasedejo
en route, obtičijo na nekem kraju vzdolž svojih migrantskih poti. Zaradi širjenja
izmenjujočih se in domnevno medsebojno zamenljivih diskurzov o »migrantski
krizi« / »begunski krizi« moramo postaviti osnovno vprašanje: Čigava »kriza«?
Pravzaprav je to v temelju »kriza« (postkolonialne) državne oblasti nad transnacio-
nalno človeško mobilnostjo tistih, katerih gibanja so sicer razglašena za domnevno
»ilegalna« (realno zaradi globalne razredne, rasne in nacionalne neenakosti). Zato
bi lahko začeli upoštevati, da je ta »kriza« pravzaprav mejnik vladnega brezizhod-
nega položaja, ki se je aktiviral in strateško razvil zaradi preoblikovanja taktik in
tehnik mejne policijske dejavnosti.
Zato moramo to »krizo« razumeti tudi kot priložnost za ponovni premislek in
ponovno izumljanje bojev na mejah, katerih cilj je okrepitev in povečanje elemen-
tarne človekove svobode gibanja (De Genova, 2010b). Ključno je zlasti, da opozori-
mo na nove prostore »tranzita«, ki jih odpirajo sami migranti in begunci, in posle-
dično na načine, na katere so »nezakonite« mobilnosti preplezale in premešale
družbeno in politično geografijo »Evrope«. Poleg tega moramo začeti spoznavati
in teoretizirati o zavitih selitvenih poteh (ki niso mapirane in jih potencialno niti ni
mogoče mapirati), ki se ujemajo z migrantskimi in begunskimi premiki po evrop-

233
New Keywords Collective | »Migrantska kriza«

Notranja_264.indd 233 07/08/16 11:41

 skem prostoru in ne upoštevajo enosmernih (evrocentričnih) usmerjevalnih puščic
hegemonskih kartografskih reprezentacij »krize«, kot jih propagirata Frontex ali
IOM (glej Casas-Cortes in dr., 2015). V tem smislu nam »kriza« evropskega mejne-
ga režima, ki so jo izzvale neštete avtonomije in subjektivitete človeških mobilnosti,
kaže trenutek, ki ni prenapolnjen samo z doslej nerazrešenimi konflikti, temveč
tudi z nepredstavljivimi potencialnostmi.

Prevedla Nina Kozinc

Literatura
BREKKE, JAN PAUL IN GRETE BROCHMANN (2014): Stuck in Transit: Secondary
Migration of Asylum Seekers in Europe, National Differences, and the Dublin
Regulation. Journal of Refugee Studies 28(2): 145–162.
CASAS-CORTES, MARIBEL, SEBASTIAN COBARRUBIAS, NICHOLAS DE GENOVA, GLENDA
GARELLI, GIORGIO GRAPPI, CHARLES HELLER, SABINE HESS, BERND KASPAREK,
SANDRO MEZZADRA, BRETT NEILSON, IRENE PEANO, LORENZO PEZZANI, JOHN
PICKLES, FEDERICO RAHOLA, LISA RIEDNER, STEPHAN SCHEEL IN MARTINA
TAZZIOLI (2015): New Keywords: Migration and Borders. Cultural Studies 29(1):
55–87.
CLARK, ALISON (2015): Photographing Empire. History Australia 12(2): 242–244.
DAS, VEENA IN DEBORAH POOLE (UR.) (2004): Anthropology in the Margins of the State.
Santa Fe, NM: SAR Press.
DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant ‘Illegality’ and Deportability in Everyday
Life. Annual Review of Anthropology 31: 419–447.
DE GENOVA, NICHOLAS (2010a): Antiterrorism, Race, and the New Frontier: American
Exceptionalism, Imperial Multiculturalism, and the Global Security State. Identities
17(6): 613–640.
DE GENOVA, NICHOLAS (2010b): The Deportation Regime: Sovereignty, Space, and
the Freedom of Movement. Theoretical Overview. V The Deportation Regime:
Sovereignty, Space, and the Freedom of Movement, N. De Genova in N. Peutz (ur.),
33–65. Durham, NC: Duke University Press.
DE GENOVA, NICHOLAS (2010c): Migration and Race in Europe: The Trans-Atlantic
Metastases of a Post-Colonial Cancer. European Journal of Social Theory 13(3):
405–419.
DE GENOVA, NICHOLAS (2011): Spectacle of Security, Spectacle of Terror. V
Accumulating Insecurity: Violence and Dispossession in the Making of Everyday Life, S.
Feldman, C. Geisler in G. Menon (ur.), 141–165. Athens: University of Georgia Press.
DE GENOVA, NICHOLAS (2013a): The Securitarian Society of the Spectacle. V Rhetorics
of Insecurity: Belonging and Violence in the Neoliberal Era, Z. Gambetti in M. Godoy-
Anativia (ur.), 213–242.  New York: New York University Press.

234
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 234 07/08/16 11:41

 DE GENOVA, NICHOLAS (2013b): Spectacles of Migrant ‘Illegality’: The Scene of
Exclusion, the Obscene of Inclusion. Ethnic and Racial Studies 36(7): 1180–1198.
DE GENOVA, NICHOLAS (2016): The ‘European’ Question: Migration, Race, and Post-
Coloniality in ‘Europe’. V An Anthology of Migration and Social Transformation:
European Perspectives, A. Amelina, K. Horvath in B. Meeus (ur.), 343–356. New York:
IMISCOE Research Series/Springer.
HALL, STUART (2008): Keynote Address at Rivington Place, London (untitled). History
Australia 12(2): 242—244.
KASPAREK, BERND (2015): Complementing Schengen: The Dublin System and
the European Border and Migration Regime. V Migration Policy and Practice:
Interventions and Solutions, H. Bauder in C. Matheis (ur.), 59–78. New York: Palgrave
Macmillan.
KLEIN, NAOMI (2007): The Shock Doctrine. New York: Picador.
MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2013): Border as Method, or, the Multiplication
of Labor. Durham, NC: Duke University Press.
PICOZZA, FIORENZA (B. D.): ’Dubliners’: Unthinking Displacement, Illegality, and
Refugeeness within Europe’s Geographies of Asylum. V The Borders of 'Europe':
Autonomy of Migration, Tactics of Bordering, N. De Genova (ur.). V pripravi.
RIGO, ENRICA (2007): Europa di confine: Transformazioni della cittadinanza nell’Unione
allargata. Roma: Meltemi.
SARDELIĆ, JULIJA (2015): Rethinking (Im)Mobilities of Roma in Europe. openDemocracy,
6. oktober. Dostopno na: https://www.opendemocracy.net/beyondslavery/julija-
sardeli_/rethinking-immobilities-of-roma-in-europe (20. februar 2016).
SCHUSTER, LIZA (2011a): Dublin II and Eurodac: Examining the (Un)intended(?)
Consequences. Gender, Place & Culture 18(3): 401–416.
SCHUSTER, LIZA (2011b): Turning Refugees into ‘Illegal Migrants’: Afghan Asylum
Seekers in Europe. Ethnic and Racial Studies 34(8): 1392–1407.
VAN BAAR, HUUB (2016a): Evictability and the Biopolitical Bordering of Europe: The
Impact of the EU’s Border Regime on the Roma. V pripravi v Antipode.
VAN BAAR, HUUB (2016b): Contained Mobility and the Racialization of Poverty in
Europe: The Roma at the Security-Development Nexus. V pripravi v Journal of Ethnic
and Migration Studies.
VAN BAAR, HUUB (2016c): Boundary Practices of Citizenship: Europe’s Roma at the
Nexus of Securitization and Citizenship. V pripravi v Within and Beyond Citizenship:
Lived Experiences of Political Membership, R. Gonzales and N. Sigona (ur.). Stanford,
CA: Stanford University Press.

235
New Keywords Collective | »Migrantska kriza«

Notranja_264.indd 235 07/08/16 11:41

 Kristina Božič

Militarizacija mej
in ilegalizacija ljudi:
dobičkonosni napad
na človečno in
demokratično družbo

Abstract
Militarization of the borders and illegalization of people: A profitable
attack on humane and democratic society
Building up the borders of Europe, their militarization and turning refugees into illegal human
beings are the key approaches of the EU towards people fleeing to survive. Thus, Europe is turning
its border areas into crisis conditions and exports its policies, under economic duress, into third
countries. Simultaneously, it is enhancing its control apparatus that infringes into lives of EU citi-
zens. However, the creation of a class of unwanted people benefits EU economies in parallel with
the militarization of the EU borders, which empowers the military–security industry, the smuggler
networks grow. The ways to reach Europe are becoming ever more deadly. Anthropologist Ruben
Andersson, author of the book Illegality, Inc. and Martin Lemberg-Pedersen, adjunct professor at
the Centre for Advanced Migration Studies at the University of Copenhagen, emphasize and warn
about these developments – the article is based on interviews with each of them.
Keywords: militarization, borders, illegality, military and security industry, democracy
Kristina Božič is a lawyer, working as a journalist. ([email protected])

Povzetek
Utrjevanje mej Evrope, njihova militarizacija in ustvarjanje ilegalnih ljudi iz beguncev so glavni pris-
topi Evropske unije (EU) do tistih, ki bežijo, da bi preživeli. EU s tem ustvarja obmejna območja, kjer
vladajo krizne razmere, vojaško-varnostni pristop pa se širi. S svojimi politikami do tretjih držav,
predvsem podsaharske Afrike, EU poglablja in vsiljuje svoje politike, hkrati pa gradi aparat nadzora,
ki pronica tudi v življenja prebivalcev EU. Ustvarjanje nezaželenih ljudi, brez urejenih dokumentov,
koristi evropskim gospodarstvom. Vzporedno z militarizacijo mej, ki povečuje moč in vpliv vojaško-
-varnostne industrije, cveti tudi tihotapstvo; poti postajajo čedalje bolj nevarne in smrtonosne. Na
to opozarjata antropolog Ruben Andersson, avtor knjige Illegality, Inc., in Martin Lemberg-Peder-
sen, danski postdoktorski raziskovalec Centra za migracijske študije na Univerzi v Koøbenhavnu.
Članek temelji na pogovorih z njima.
Ključne besede: militarizacija mej, ilegalizacija ljudi, vojaško-varnostna industrija, demokracija
Kristina Božič je po izobrazbi pravnica, dela kot novinarka. ([email protected])

236
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 236 07/08/16 11:41

 Poti v Evropo vodijo ljudi iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz Azije do žičnatih
ograj, opremljenih z visoko tehnologijo. Z evropskimi politikami se ti ljudje posre-
dno srečajo že v matičnih državah, kjer jih občutijo tako prek trgovinskih kot varno-
stnih sporazumov (Andersson, 2014; Castan Pinos, 2009). Ker Evropa nima skupne
azilne politike, prav tako pa ni legalnih poti za prihod v Evropo, ljudje nimajo druge
izbire, kot da se zatekajo v ilegalnost. Odločitev za utrjevanje meja že desetletja
potiska Evropo čedalje globlje v začaran krog vse večje militarizacije. Področje,
ki ga je s tem odprla vojaško-varnostni industriji, je postalo območje pritiska za
uvajanje še več istih, zgrešenih politik, da bi ljudem preprečili prihod v Evropsko
unijo (EU). Kombinacija kapitalskih interesov in zgrešenih politik ustvarja razmere,
v katerih probleme hkrati interpretira, analizira in zanje ponuja rešitve ena in ista
industrija, ki ima čedalje več vpliva na varnostne in azilne politike EU.
Švedski raziskovalec Ruben Andersson se je pred skoraj desetimi leti odločil
izkusiti in raziskati pot iz Zahodne Afrike do obal jugozahodne Evrope. A vsaj toliko
kot pot je videl tudi ljudi, ki so po njej potovali. Zdaj opazuje, kako se poti v EU
spreminjajo, ene se zapirajo in druge, nove in čedalje bolj tvegane, odpirajo. Na
teh poteh politike EU ljudi ilegalizirajo: iz zakonitih jih prekvalificirajo v nezakoni-
te, kar spremljajo in izrabljajo industrije – uradne, nelegalne in humanitarne. A
Andersson opozarja, da je vsak človek, ki želi priti v Evropo, zgodba zase, preplet
lastne zgodovine, znanj in izkušenj (Andersson, 2014). Nekateri, poraženi, so se
vrnili domov in iščejo nove načine za uresničitev svojih ambicij, drugim je po večlet-
ni poti čez Saharo in Maroko nazadnje uspelo priti v EU. Toda tu, kjer so tisti, ki jih
imajo, poiskali sorodnike in prijatelje, se njihovi ideali sesujejo in sanje razblinijo.
Poskušajo najti delo. Nekateri, še vedno ujeti v industriji »ilegalnosti«, delajo za
drobiž; drugi so prostovoljci pri migrantskih organizacijah. Spet tretji so se poro-
čili, nadaljevali šolanje. Poti, izkušnje in zgodbe tistih, s katerimi ohranjajo stike,
so različne. Večina jih ne želi govoriti o tem, kar je za njimi. Zanimata jih sedanjost
in prihodnost. Prehajanja meja se ne želijo spominjati (Andersson v Božič, 2015).
V Evropi so se migracijski režimi začeli spreminjati že v sedemdesetih letih prej-
šnjega stoletja. Krožni, delovni migranti iz nekdanjih kolonij niso več mogli priti v
Evropo po legalnih poteh in se nato vračati domov, od koder bi nato čez čas spet
odšli proti severu, služit denar za preživetje. Z zaprtjem teh poti – med nekdanjimi
kolonialnimi silami in kolonijami ali med Nemčijo in Turčijo oziroma državami nek-
danje Jugoslavije – pa so se odpirale vedno nove, ilegalne, katerih preobrazbe in
premike spremljamo še danes (Carrera in Formisano, 2005).
Leta 1993 je bilo zgrajene prvih 8,4 kilometra ograje okoli španske enklave
Ceuta na severu Maroka, ki so jo začeli že dve leti pozneje nadgrajevati. Jeseni
2005 je 13 ljudi, ki so poskušali doseči evropska tla, umrlo zaradi nasilja maroških
in španskih policistov (Amnesty International, 2005) in takrat je Španija zgradila še
tretjo, dvojno ograjo. Zdaj segajo ograje šest metrov visoko, na vrhu je bodeča žica,
opremljene so z zvočnimi senzorji in senzorji za zaznavanje premikanja, avtomat-
skimi razpršilci solzivca, z nadzornimi stolpi, kamerami in reflektorji, med ograjami

237
Kristina Božič | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi

Notranja_264.indd 237 07/08/16 11:41

 pa je speljana intervencijska pot (Andersson, 2014; Castan Pinos, 2009). Andersson
španski enklavi Ceuta in Melilla opisuje kot laboratorija nadzora mej v EU. Poleg
tega dogajanje v obeh enklavah potrjuje, da vojaško-varnostna industrija na vse
dokaze o napačnem razumevanju in diagnozi problema vsakokrat ponudi le še
več istega, neučinkovitega odziva – še večje in še višje, še bolj militarizirane ogra-
je. Tako se gradi še četrta ograja, zdaj na maroški strani. Bolj ali manj identično
špansko-maroški ograji je novembra 2015 zrasel dvojni žičnati zid na makedonski
meji z Grčijo, od koder so begunci lani spomladi začeli bolj množično hoditi proti
severu. Na tej poti čez Balkan proti EU so bili begunci manj kot pol leta pozneje,
marca 2016, (začasno) ustavljeni – s postavitvijo ograje na makedonsko-grški meji
in sprejetjem sporazuma med EU in Turčijo, ki je v zameno za šest milijard evrov,
odpravo vizumskih ovir in druge ugodnosti obljubila, da bo zadrževala in spreje-
mala nazaj begunce, ki poskušajo priti v EU.

Zavezništva za neučinkovite politike

S povezovanjem in izmenjavo izkušenj pri gradnji zidov, nadzorovanju ljudi in
njihovem zatiranju se vzpostavljajo stiki in sodelovanje med raznorodnimi politič-
nimi režimi, s čimer se na globalnem zemljevidu priznava vlogo in pomen držav,
ki lahko, četudi dokazano kršijo človekove pravice in mednarodno pravo, ponudijo
»najboljše«, že preizkušene rešitve. Ena takih držav je Izrael. Ameriški antropolog
in izraelski mirovniški aktivist Jeff Halper (2015) govori o palestinizaciji sveta, ki se
dosega z izvozom izraelskega znanja in vojaško-varnostnih tehnologij. Vse te raz-
vija izraelska vojaško-varnostna industrija pri okupaciji Palestine in nadzoru pale-
stinskega prebivalstva. Madžarsko in bolgarsko notranje ministrstvo sta se poleti
2015 obrnili neposredno na Izrael z željo za prenos izraelskih izkušenj o gradnji
takih zidov, ki ljudem učinkovito preprečijo, da bi jih kakorkoli prestopili.
Izraelski režim okupacije ter obkolitve Gaze je živ laboratorij vojaško-varnostne
industrije za preizkušanje novih robotnih orožij in naprednih nadzornih sistemov
(Halper, 2015; Halper v Božič, 2016b; Lemberg-Pedersen, 2013). Prav zato, ker
so bila orožja že preizkušena v boju, ima izraelska vojaško-varnostna industrija
pomembno primerjalno prednost, ko svetovnim voditeljem in državam ponuja
svoje izdelke in rešitve. Lemberg-Pedersen čedalje večjo militarizacijo mej komen-
tira takole:

Militarizacija mej skupaj z intervencionizmom, ki ga predvideva evropski pro-

gram Sophia v Sredozemlju, lahko pomenita, da se bodo poti, po katerih zdaj
bežijo begunci, spremenile v vojna območja. Obupna želja EU, da s svojimi
politikami na mejah pokaže moč, bi lahko izzvala konflikte na mejah Evrope.
Če upoštevamo, da se sedanja robotna letala, ki le opazujejo in niso oboro-
žena, zlahka oborožijo, potem je mogoč resnično grozljiv scenarij. (Lemberg-
Pedersen v Božič, 2016a)

238
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 238 07/08/16 11:41

 A fizično postavljanje ograj in zapiranje mej ne ustavi ne želje ljudi po odhodu v
Evropo, niti ne prepreči dejanskih prihodov. Pot je le čedalje težja, vse bolj militari-
zirana in vse več ljudi na njej umre (Andersson, 2014; Spijkerboer, 2007; Lemberg-
Pedersen, 2013). Ker se države odzivajo z napačnimi pristopi in so posledično
neuspešne, so njihovi poskusi policijskega nadzora in militarizacije mej čedalje
bolj obupani, napadalni in brutalni. Obenem pa vse bolj skrbijo le za lastne meje
in poskušajo problem odriniti in ga prevaliti na druge (Andersson v Božič, 2015). To
je v Evropi povzročilo razpad schengenskega sistema. Andersson opozarja, da se

Pri nadzorovanju in branjenju mej (se) nasilja niti ne skriva več, ponekod ga
mediji celo namerno posredujejo. Da se to, kar se je nekoč dogajalo pod
krinko noči – nasilni izgoni, arbitrarno pretepanje –, dogaja pred kamerami
sredi dneva, je vsekakor skrb zbujajoče. A v resnici gre za znake nemoči in
nesposobnosti vlad, da bi se s temi dogodki spopadle na primeren način.
(Andersson v Božič, 2015)

Militarizacija mejnih krajin povzroča tudi politično-družbene probleme, saj pra-

viloma poteka na netransparentne načine, politike se oblikujejo v zaprtih skupinah
izbranih svetovalcev, odločitve se sprejemajo za zaprtimi vrati. V tem spominjajo
na netransparentnost delovanja, ki se širi skozi politični prostor, in preveva svet
bančništva, financ in trgovinskih politik. To ne določa le vsebine, ampak počasi
spreminja tudi procese oblikovanja javnih politik – (vojaško-varnostna) industrija,
ki sledi dobičkonosnim interesom, sama analizira stanje, prepozna probleme in
ponudi rešitve, ki postanejo uradna politika (Lemberg-Pedersen v Božič, 2016a).
Netransparentnost je eden ključnih problemov pri oblikovanju trenutnih
migracijskih politik EU (Andersson v Božič, 2015; Lemberg-Pederson v Božič,
2016a). Sistem Eurosur, ki ga vzpostavljajo od leta 2013, naj bi, ko bo dokončan,
članicam EU v realnem času zagotavljal podatke o prestopih mej. Podatke zbirajo
brezpilotna letala, senzorji na mejah in sateliti. Ves razvoj tega sistema, ki v nobe-
nem pogledu ni izjema, je potekal v tesnem sodelovanju z evropsko obrambno
industrijo, ministrstvi za notranje zadeve in varnostnimi silami, edini nosilec vsaj
določene demokratične legitimnosti – Evropski parlament – pa je bil zadnji v tej
vrsti in je le potrdil, kar je bilo že določeno. Netransparentnost se nadaljuje, saj se
nad temi ukrepi ne bedi, o njih ni javne razprave, niti ni ocene smotrnosti, rezulta-
tov in učinkovitosti (Lemberg-Pedersen v Božič, 2016). Institucije EU ob tem žene
interes (p)ostati globalni vojaško-varnostni igralec, nacionalni politiki pa varujejo
in zagotavljajo interese lastnih varnostnih podjetij in vojaške industrije (Andersson
v Božič, 2015). Sistemsko vlaganje v rešitve in razvoj vojaško-varnostnih industrij
ter zagotavljanje visoke opremljenosti varnostnih sil s temi orodji na koncu vsilju-
je ponavljanje enakih, neuspešnih politik. Andersson (v Božič, 2015) pravi: »Vsak
neuspeh se uporabi kot razlog in poziv k še več enakim ukrepom.« Posledice pa
so predvidljive: začasna geografska preusmeritev begunskih poti in njen neuspeh,
pričakovan tudi med politiki, je prepričan Andersson, ki nadaljuje:

239
Kristina Božič | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi

Notranja_264.indd 239 07/08/16 11:41

 A že sama njihova naznanitev – rasističen govor, gradnja zidov in vojaške
operacije v Sredozemlju – vse to pošlje signal lokalnemu prebivalstvu, da
politiki ukrepajo, da so zavzeli strogo, ostro stališče do migracij. In te politike,
ki preprečujejo, da bi ljudje na begu našli zavetje, prinašajo takojšnje politične
koristi. Njihova neuspešnost na dolgi rok preprosto ni pomembna, saj nima
politične teže. (ibid.)

Frontex je verjetno najbolj poznan in najočitnejši organ EU, ki v svoje delovanje

z osredinjenostjo na nadzor jasno preslikava interese vojaško-varnostne industrije.
A kritična ocena dejanskih učinkov dela Frontexa je v popolnem nasprotju z močjo,
ki naj bi jo ponazarjal (Lemberg-Pedersen v Božič, 2016a). Frontexov predvideni
proračun za leto 2016 znaša 254 milijonov evrov (Frontex, 2015), kar je za skoraj
110 milijonov več kot leta 2015. Leta 2005 je začel delo s proračunom, vrednim štiri
milijone evrov, naslednje leto je dobil od Evropske komisije in držav članic EU že 19
milijonov, leta 2010 pa 93 milijonov evrov (glej Frontex, b. d.). Del nalog Frontexa je
razvoj programa Eurosur; podoben sistem skupnega nadzora pa je tudi Eurodac,
ki je zbirka prstnih odtisov za identifikacijo prosilcev za azil in migrantov v EU. Z
njeno pomočjo naj bi se zagotovilo izvajanje določil prava EU, predvsem vračanje
prosilcev za azil v države članice, v katere so vstopili najprej, kar določa dublinska
uredba. Po podatkih The Migrants' Files (2015) pa se zaradi Eurodaca zgodi tudi vsaj
deset deportacij letno, in sicer zaradi napačne identifikacije – naprave naj bi imele
določeno verjetnost napačne identifikacije celo vgrajeno.
Četudi Frontex še nikoli ni imel toliko denarja in medijske pozornosti kot zdaj,
pa vseeno bolj ali manj le stoji ob strani in gleda, kako se stvari razvijajo na zuna-
njih mejah EU (Lemberg-Pedersen v Božič, 2016). Vpliv vojaško-varnostne industri-
je je viden tudi pri militarizirani operaciji Sophia v Sredozemlju, ki je bila zasnovana
po misiji EU proti piratom ob somalski obali. Njen cilj je bil še do pomladi 2015 pre-
prečiti glavno pot beguncev v Evropo med Libijo in Italijo. A so že tedaj raziskovalci
in organizacije opozarjali, da Sophia ne bo ponudila resničnih rešitev, ampak le
premaknila pot beguncev drugam. Lemberg-Pedersen (v Božič, 2016) meni: »Gre
za prvovrstno demonstracijo neučinkovitosti in neprimernosti ponujenih odgovo-
rov militarizacije na prihod beguncev, ki potrebujejo zavetje.«

Raziskave v službi zatiranja

Evropski javni denar je med drugim namenjen tako za gradnjo ograj in visokih
tehnoloških ovir na evropskih mejah kakor tudi tudi za raziskave o razvoju teh-
nološko še bolj sofisticiranih in razosebljenih nadzornih mehanizmov in orodij. A
poraba tega denarja ne sledi le potrebam in enakopravnim merilom, kaj in koga
podpreti. Skupina strokovnjakov s področja raziskovanja varnosti je leta 2004
pripravila poročilo o prihodnosti varnosti v Evropi (glej Evropska komisija, 2004).

240
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 240 07/08/16 11:41

 V njem je ta interesna skupina posameznikov, med katerimi so vsi glavni igralci in
vodje vojaško-varnostne industrije v Evropi, pozvala k povečanju števila raziskav s
področja varnosti na ravni EU. Le nekaj let pozneje je EU začela v 7. okvirnem pro-
gramu prav tak program raziskav, ki se nadaljuje (Andersson v Božič, 2015). Marca
2015 je komisarka za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja
podjetja Elżbieta Bieńkowska imenovala novo skupino strokovnjakov s področja
raziskovanja varnosti, ki ima več kot pol članov manj, a so med njimi predstavniki
vseh ključnih podjetij: Finmeccanice, MBDA, Indre, Saaba, Airbusa in BAE Systems
(Evropska komisija, 2015). Njihovo poročilo European Defence Research je bilo
predstavljeno 23. februarja 2016 (glej Evropska komisija, 2016). Po pričakovanjih
predlagajo oblikovanje novega tematskega raziskovalnega programa za razisko-
vanje vojaških in varnostnih tehnologij, vrednega vsaj 3,5 milijarde evrov (ibid.).
Po podatkih portala raziskovalnih novinarjev The Migrants' Files (2015) je bilo
prek projektov raziskovanja in razvoja, ki jih financirata EU ali Evropska vesoljska
agencija in ki so razvijali tehnologijo za zaščito mej EU, od leta 2002 do leta 2013
v te namene porabljenih 225 milijonov evrov.1 Delitev raziskovalnega denarja je
koncentrirana med glavna podjetja vojaško-varnostne industrije. Od 39 javno
financiranih projektov je podjetje Airbus prek štirinajstih svojih podružnic oz.
hčerinskih podjetij sodelovalo pri desetih; Finmeccanica prek trinajstih podružnic
pri šestnajstih in Thales prek svojih trinajstih povezanih podjetij pri največ, tj.
osemnajstih projektih. Med sodelujočimi institucijami sta bili tudi dve slovenski,
SETCCE – Zavod za varnostne tehnologije, informacijske družbe in elektronsko
poslovanje ter Znanstveno-raziskovalni center SAZU. V katalogu bodočih projektov
iz maja 2014 Research for a secure society o financiranih projektih za obdobje od
leta 2014 naprej so med slovenskimi prejemniki evropskih sredstev navedeni Thyia
Tehnologije, Institut Jožef Stefan in njihova mednarodna podiplomska šola, Xlab
– Razvoj programske opreme in svetovanje, Univerza v Ljubljani, SETCCE – Zavod
za varnostne tehnologije informacijske družbe in elektronsko poslovanje, Inštitut
za fizikalno biologijo, Informacijski pooblaščenec (projekt Ocena in certifikacija
shem za varnostne produkte), Mestna občina Ljubljana (projekt Athena), Policijska
uprava Maribor (projekt EU/SEC II Koordinacija nacionalnih raziskovalnih varno-
stnih programov in politik na največjih dogodkih v Evropi) ter MNZ (projekt The
House). Institut Jožef Stefan bo sodeloval pri projektih Evropski varnostni izziv in
Interoperabilna podatkovna mreža za prve odzivnike v nujnih primerih, podjetje
Thyia Tehnologije pri projektu Integriran mobilni varnostni paket, podjetje Xlab
pa bo sodelovalo pri projektih Strateška panevropska balistična inteligentna plat-
forma za boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter Napredno okolje za
trening za krizne scenarije. Univerza v Ljubljani je vključena v projekte Celosten
evropski pristop k varovanju civilnega letalstva, Varnost ter interoperabilnost

1 
Vsi podatki v nadaljevanju tega odstavka so povzeti po Migrants' Files, 2015.

241
Kristina Božič | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi

Notranja_264.indd 241 07/08/16 11:41

 v naslednji generaciji PPDR komunikacijskih infrastruktur in Izmerljive mere za
avtomatizirane tehnologije prepoznave. SETCCE – Zavod za varnostne tehnologi-
je, informacijske družbe in elektronsko poslovanje pa bo sodeloval pri projektih
Globalno mejno območje in Široko zračno opazovanje morskih območij – prek
centralizacije in integracije podatkov, ki jih pridobijo robotska letala.
S financiranjem znanstvenih raziskav in vključevanjem raznih institucij uspe EU
in vojaško-varnostni industriji širiti krog tistih, ki so vpleteni v utrjevanje zidov na
mejah in ki imajo od tega neposredne koristi. To pa vpliva tudi na razumevanje in
stališča do teh ukrepov in programov ter (manko) njihove kritične analize v javno-
sti.

Izvažanje dvojnih standardov in nasilja

Četudi so določeni podatki dostopni javno ali jih je vsaj mogoče pridobiti,
pa številni podatki ostajajo tajni. Denimo, katere in v kolikšni meri mednarodne
finančne institucije investirajo v vojaško-varnostne industrije. A v zadnjem času je
več kot očitna rast števila ponudb podjetij, kot sta Thales in Finmeccanica, Turčiji
(Lemberg-Pedersen v Božič, 2016a). Nesojena kandidatka za članstvo v EU je s
sporazumom, marca 2016 sklenjenim med EU in Turčijo, postala glavni akter pri z
austavljanju ljudi, ki želijo najti zatočišče v Evropi. Jasno pa je, da rešitve, ki jih
ponuja vojaško-varnostna industrija, begunce razčlovečujejo in ohranjajo na
zadostni razdalji, da človeški stik ni mogoč, zaradi česar so to tuji, drugi ljudje
(Andersson v Božič, 2015; Lemberg-Pederson v Božič, 2016a). Vendar pa nam s
tem, ko nimamo stika, ni odvzeta odgovornost, ki jo imamo kot prebivalci Evrope
za te brutalne politike (Andersson v Božič, 2015).
Zaradi še vedno veljavne Konvencije o pravicah beguncev lahko trdimo, da so
razmere danes boljše kot med drugo svetovno vojno. Tudi poskusi uvedbe skupne
azilne politike na ravni EU so lahko zaznani kot napredek, četudi glede na potrebe
srhljivo premajhen. Lemberg-Pedersen (v Božič, 2016a) pravi:

Dublinski ukrepi so predvidevali, da so azilni, socialni in zdravstveni sistemi

vseh članic EU enaki, a to očitno ni res. Šlo je za nemogočo domnevo, ki pa
je vseeno ostala temelj dublina. Tako zdaj severne in zahodne članice, med
katerimi so najbogatejše in najmočnejše države, uporabljajo univerzalistične
formulacije in prelagajo svojo odgovornost do azilantov in beguncev na južne
in jugovzhodne članice. To je politika izogibanja, ki je povzročila, da se je grški
azilni sistem leta 2010 v celoti sesul. Pri univerzalističnih aspiracijah je vroje-
na nevarnost: če se nanje ne odzovemo s konkretno resnično solidarnostjo,
spodkopljejo same ambicije.

242
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 242 07/08/16 11:41

 Te propadejo tudi ob dvoličnosti, ki jo čedalje bolj kaže zunanja politika EU
– v zameno za nadziranje beguncev je pripravljena zamižati na obe očesi, ko se
postavi vprašanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic. Avstrija in Velika
Britanija sta v Turčiji investirali v gradnjo centrov za odstranjevanje in izgon tujcev,
Italija, Španija in vse ostale članice EU so za sodelovanje pri zadrževanju beguncev
plačevale Libiji, Maroku in podsaharskim državam, ki še vedno nosijo veliko večje
breme skrbi za begunce kot EU (Andersson, 2015; Lemberg-Pedersen, 2013).
Lemberg-Pederson (v Božič, 2016a) pravi, da bi se »evropska javnost morala
zavedati, da s sklepanjem takšnih kupčij EU kaže tudi izjemno ranljivost. Sporoča,
da se bo EU sesula, če bodo pritisnili nanjo na področju prosilcev za azil in begun-
cev. Izpostavljena je izsiljevanju. Maroku je to uspelo glede Zahodne Sahare,
podobno je Gadafi izsilil denar od EU, zdaj vidimo dogajanje v Turčiji, in odzive
EU nanj.« Varnostni položaj v Turčiji se pospešeno slabša s konfliktom na vzhodu
države, s terorističnimi napadi v Ankari in Istanbulu pa se teror intenzivno prenaša
na vso državo. Denar, namenjen za utrjevanje mej Evrope, pa se s krepitvijo turških
varnostnih sil pospešeno preliva tudi v podporo in omogočanje zatiranja vseh tis-
tih državljanov Turčije, ki jih režim prepozna kot svoje sovražnike.
Razlika med obljubami in dejanskimi posledicami militarizacije ter čedalje večje
zagrajevanje Evrope se krepijo in če bi denar, ki je bil in je namenjen za ograjeva-
nje Evrope in branjenje njenih mej, namenili integraciji ljudi, ko prispejo v Evropo,
bi živeli v drugačnem svetu (Andersson v Božič, 2015; Lemberg-Pedersen v Božič,
2016a). Na eni strani egocentrizem držav, ki nočejo sprejeti beguncev, na drugi
pa nadaljnje oženje in zapiranje legalnih poti, po katerih bi lahko ljudje pribegnili
v EU, ustvarja prostor za rast tiste industrije, ki omogoča, da ljudje prihajajo v
EU neopazno, neuradno. Tihotapska industrija je stvaritev EU. Raste, postaja bolj
sofisticirana in okrutna skupaj in vzporedno z rastjo ter širitvijo militariziranih mej.
Lemberg-Pedersen (v Božič, 2016a) razmere komentira takole: »Industriji nadzora
mej in tihotapljenja se morata učiti druga od druge in sta soodvisni, če hočeta
preživeti. Politike militarizacije so dosegle prav tiste pogoje in okoliščine, ki si jih
človek ne želi, če ima širši pregled nad dogajanjem in posledicami določenih poli-
tičnih ukrepov.«

Ustvarjanje ekonomsko šibkega delavstva

Begunci, ki jim uspe priti v EU, so zaradi svojega neurejenega statusa pogosto
potisnjeni v izjemno ranljiv in negotov ekonomski položaj. Strah je njihov konstan-
tni spremljevalec. »Pot spremeni pogled teh ljudi na Evropo. Najpogostejše vpraša-
nje, ki sem ga slišal, je bilo, zakaj nam Evropa to dela?« (Andersson v Božič, 2015)
Evropa zanika posledice svojih politik – bodisi ekonomskih, trgovinskih, okolj-
skih ali varnostnih. A posledice, ki jih soustvarjajo vse te politike, so tudi ključni
dejavnik sodobnih migracij in obenem njihov glavni element, ki ga moramo razu-

243
Kristina Božič | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi

Notranja_264.indd 243 07/08/16 11:41

 meti, če hočemo iskati celostne in resnične rešitve (Andersson, 2014; Andersson
v Božič, 2015).
Tako imenovana ilegalnost ljudi, ki se ohranja v EU tudi po tem, ko ljudje že
prispejo, koristi industrijam in kapitalu. Človek, ki je brez dokumentov, bo moral
najti delo: na neuradnem trgu, v kmetijstvu, negi ali gradbeništvu, saj ekonomskih
potreb ni mogoče ne zakriti ne spregledati. A države tega področja nočejo uredi-
ti: zato ostajajo ti delavci manj zaščiteni in bolj izpostavljeni izkoriščanju, njihova
delovna sila pa cenejša. O vzdrževanju statusa quo Andersson pravi:

Ustvarili smo neformalne trge dela, ki so koristni za kapital, a škodujejo vsem

delavcem, saj se standardi za vse znižujejo, migrantski delavci pa so kruto
izkoriščani. A politiki se s tem nočejo soočiti. Obstaja prepad – na eni strani
govorica o ostrih, strogih ukrepih na mejah, na drugi strani pa države dopuš-
čajo, da migranti ilegalno prihajajo in jih izkoriščajo kot najcenejšo in najranlji-
vejšo delovno silo. Če bi to preprečevali, bi spodkopavali lastno gospodarstvo.
(Andersson v Božič, 2015)

Če to povežemo s čedalje bolj sofisticirano tehnologijo nadzora – ne le mej,

ampak ljudi in življenja, postanejo posledice vpliva vojaško-varnostne industrije
na azilno politiko EU ne le drage, ampak tudi nevarne: za demokracijo in tudi za
temeljne svoboščine vseh ljudi. Lemberg-Pedersen (v Božič, 2016) pravi:

Korak za korakom smo na poti v totalitaren nadzor, za katerega smo mislili,

da smo ga pustili na odpadu evropske zgodovine. Prihaja v novi obliki, a
hkrati je zaradi tehnoloških možnosti veliko bolj vseobsegajoč kot kadarkoli
prej v zgodovini. Ne bi smeli biti slepi: ne glede na namene akterjev trenutne
militarizacije naših mej gre za politične ukrepe in družbeni razvoj, ki nas bo
pripeljal do grozljivih rezultatov.

V militarizaciji mej in ilegalizaciji novih prišlekov v EU ni nič naključnega. Za

neučinkovitostjo in nehumanostjo azilnih politik stojijo jasni kapitalsko-politični
interesi, ki jim ni mar ne za demokracijo ne za svobodo ali dostojanstvo ljudi – tistih
s »pravimi« papirji ali brez njih.

Literatura
AMNESTY INTERNATIONAL (2005): Spain, The Southern Border: The State turns its back on
the human rights of refugees and migrants. Dostopno na: http://www.amnesty.eu/
static/documents/Spain_detention_report_English_final.pdf (18. februar 2016).
AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Fear and Fences, Europe’s approach to keeping
refugees at bay. Dostopno na: https://www.amnesty.nl/sites/default/files/public/

244
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 244 07/08/16 11:41

 fear_and_fences_updated_web_finalv2.pdf (20. marec 2016).
ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, Inc. Oakland: University of California Press.
ANDERSSON, RUBEN (2015): Hardwiring the frontier? The politics of security
technology in Europe's 'fight against illegal migration'. Security Dialogue 47(1): 22–
39. Dostopno na: https://www.academia.edu/16997304/Hardwiring_the_frontier_
The_politics_of_security_technology_in_Europes_fight_against_illegal_migration
(22. marec 2016).
BOŽIČ, KRISTINA (2015): Industrija ilegalnosti: Kako smo zidali zidove iz krize v propad
človečnosti. Sobotna priloga Objektiv, Dnevnik, 12. september. Dostopno na: https://
www.dnevnik.si/1042720231/svet/industrija-ilegalnosti-kako-smo-zidali-zidove-iz-
krize-v-propad-clovecnosti (10. marec 2016).
BOŽIČ, KRISTINA (2016a): Neobjavljeni intervju z Martinom Lemberg-Pedersenom,
opravljen 14. januarja. Osebni arhiv Kristine Božič.
BOŽIČ, KRISTINA (2016b): To ni sistem, ki bi mu bilo mar za človeka. Mobilni časopis
Torek ob petih, 26. januar. Dostopno na: http://torekobpetih.si/intervju/to-ni-
sistem-ki-bi-mu-bilo-mar-za-cloveka/ (20. marec 2016).
CARRERA, SERGIO IN MARCO FORMISANO (2005): An EU Approach to Labour
Migration: What is the Added Value and the Way Ahead? CEPS Working Paper 232.
Dostopno na: https://www.ceps.eu/publications/eu-approach-labour-migration-
what-added-value-and-way-ahead (20. februar 2016).
CASTAN PINOS, JAUME (2009): Building Fortress Europe? Schengen and the Cases
of Ceuta and Melilla, working paper. Belfast: Centre for International Border
Research (CIBR). Dostopno na: https://www.qub.ac.uk/research-centres/
CentreforInternationalBordersResearch/Publications/WorkingPapers/
CIBRWorkingPapers/Filetoupload,174398,en.pdf (12. januar 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2004): Research for Secure Europa. Report of the Group of
Personalities in the field of Security Research. Dostopno na: http://ec.europa.eu/dgs/
home-affairs/e-library/documents/policies/security/pdf/gop_en.pdf (10. januar
2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2014): EU Research for a Secure Society, maj. Dostopno na: http://
ec.europa.eu/dgs/home-affairs/financing/fundings/pdf/research-for-security/
security_research_catalogue_2014_en.pdf (10. marec 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2015): Commissioner Bieńkowska launches high-level group on
defence research. Growth, Internal Market, Industry, Entrepreneurship and SMEs, 30.
marec. Dostopno na: http://ec.europa.eu/growth/tools-databases/newsroom/cf/
itemdetail.cfm?item_id=8192&lang=en (20. februar 2016).
EVROPSKA KOMISIJA (2016): European Defence Research. Report of the Group of
Personalities on the Preparatory Action for CSDP-related research. The case for an EU-
funded defence R&T programme. Marec. Dostopno na: http://www.iss.europa.eu/
uploads/media/GoP_report.pdf (23. januar 2016).
FRONTEX (B. D.): Governance documents. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/about-
frontex/governance-documents/2013 (5. januar 2016).

245
Kristina Božič | Militarizacija mej in ilegalizacija ljudi

Notranja_264.indd 245 07/08/16 11:41

 FRONTEX (2015): Budget 2016. Dostopno na: http://frontex.europa.eu/assets/About_
Frontex/Governance_documents/Budget/Budget_2016.pdf (11. januar 2016)
HALPER, JEFF (2015): War Against the People. London: Pluto Press.
KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI (2004): Raziskava varnosti: Naslednji koraki. Sporočilo
komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu
odboru in Odboru regij. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/
TXT/?uri=CELEX%3A52004DC0590 (17. februar 2016).
LEMBERG-PEDERSEN, MARTIN (2013): Private security companies and the European
borderscapes. V The Migration Industry and the Commercialization of International
Migration, T. Gammeltoft-Hansen in N. Nyberg Sørensen (ur.), 152–172. London,
New York: Routledge, Taylor & Francis Group. Dostopno na: http://www.academia.
edu/2331038/Private_security_companies_and_the_European_borderscapes (10.
januar 2016).
SPIJKERBOER, TOMAS (2007): The Human Cost of Border Control. European Journal of
Migration and Law 9: 127–139. Dostopno na: https://www.academia.edu/183097/
The_Human_Costs_of_Border_Control?auto=download (14. marec 2016).
THE MIGRANTS' FILES (2015): The Money Trails. 18. junij. Dostopno na: http://www.
themigrantsfiles.com/ (22. februar 2016).

246
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 246 07/08/16 11:41

 Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilić

Destinacija: Evropa.
Pot: od schengenske
»e-meje« do rezalnih
žic

Abstract
Destination: Europe. Path: from Schengen »e-border« to barbed wires
The predominant response of European Union countries to current migration movements from
the global South has been a policy of classification of migrants into more legitimate/wanted and
less legitimate/wanted. Despite the fact that migration is a historical reality in the European space,
European Union countries have predominantly reacted to new migratory realities in bureaucratic
ways and by creating and intensifying the image of migrants as the cultural other and as a threat to
European cultural and political values. The European Union could not react effectively even in the
cases of transit migration. In line with the increasing criminalisation of migration and an increasin-
gly restrictive migration policy, or rather in its absence, smuggling and human trafficking networks
are on the increase. Fighting against these phenomena takes attention away from national and Eu-
ropean Union border and migration policies that have produced such gambling with human lives.
Considering the historical development of the national population concept, the mainly utilitarian
perceptions of migrants and the restructuring of welfare systems, it is imperative to question the
dichotomies that classify migrants into more or less wanted or legitimate, and the prevailing langu-
age of classifications that narrow the wide array of reasons for migration into simplified categories
determined by different dimensions of social stratification.
Keywords: migration, fortress Europe, economic migrant, refugee, migration policy
Simona Zavratnik is Assistant Professor of Sociology and Research Fellow at the Centre for Spatial Socio-
logy at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. Her current research interests include issues
of contemporary migration, refugees and social solidarity. ([email protected])
Sanja Cukut Krilić, PhD in sociology, Research Fellow at the Sociomedical Institute, ZRC SAZU in Ljubljana.
Her research interests are female migration, transnational families, care work and domestic violence in
vulnerable groups. ([email protected])

Povzetek
Države Evropske unije so se na aktualna migracijska gibanja z globalnega juga odzvale s politika-
mi klasificiranja bolj upravičenih/zaželenih od manj upravičenih/zaželenih migrantov in migrantk.
Kljub dejstvu, da so tako emigracije kot tudi imigracije v evropskem prostoru zgodovinska stalnost,
so se na nove migracijske realnosti odzvale na prevladujoče birokratske načine in z ukrepi, ki so
migrante in migrantke vzpostavili in potencirali kot kulturno druge in kot nenehno grožnjo evrop-
skim kulturnim in političnim vrednotam. Evropska unija ni zmogla učinkovitega odziva niti na t. i.
tranzitne migracije (kot pokaže primer aktualne »balkanske migracijske poti«). Vzporedno z naraš-
čajočo kriminalizacijo migracij in čedalje bolj restriktivno migracijsko politiko oziroma v skorajšnji
odsotnosti le-te naraščajo tudi organizirane mreže tihotapcev in trgovanje z ljudmi. Boj proti tovr-
stnim pojavom bistvo problema odmakne od migracijskih in mejnih politik tako nacionalnih držav
kot tudi Evropske unije, ki so tovrstno trgovanje s človeškimi življenji primarno producirale. V luči
zgodovinskega razvoja koncepta nacionalne populacije, prevladujočega utilitarističnega gledanja
na migrante in migrantke in restrukturiranja blaginjskih sistemov je treba temeljito razmisliti o di-

247
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 247 07/08/16 11:41

 hotomijah, ki migrante delijo na bolj ali manj upravičene oziroma zaželene, in prevladujočem jeziku
klasifikacij, ki širok repertoar razlogov za migracijo zoži na poenostavljene »zamišljene« kategorije,
ki so definirane glede na različne dimenzije družbene stratifikacije.
Ključne besede: migracije, trdnjava Evropa, ekonomski migrant/migrantka, begunec/begunka, mi-
gracijska politika
Simona Zavratnik je docentka sociologije in znanstvena sodelavka v Centru za prostorsko sociologijo
na FDV. Aktualna področja raziskovanja zajemajo vprašanja sodobnih migracij, begunstva in družbene
solidarnosti. ([email protected])
Sanja Cukut Krilić, doktorica socioloških znanosti in znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem in-
štitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Njena raziskovalna zanimanja so migracije žensk, transnacionalne družine,
skrbstveno delo in nasilje v družinah ranljivih skupin. ([email protected])

Poti. Meje. Ljudje.

Množične migracije z globalnega juga, na katere so se evropske države odzvale
s politikami zapiranja meja, populističnimi politikami zavračanja, segregiranja, kla-
sificiranja in prebiranja pravih ter nekoliko manj pravih, v glavnem pa nezaželenih
beguncev, so v evropskem prostoru ponovno odprle vprašanja, ki so v zadnjih
desetletjih ostala na obrobju politične skupnosti Evropske unije. EU ima številne
težave, tudi tovrstne, ki sporočajo v svet »kdo smo, kakšne so naše vrednote«,
kako razumemo skupno identiteto in kako definiramo tujca. Evropa se kljub močni
migracijski tradiciji, tako rekoč historični prezentnosti migracij v obe smeri (glej
več Castels in Miller, 2009; Goldin, Cameron in Balajaran, 2012), tako emigracij kot
imigracij, ni zmogla vzpostaviti kot skupnost, ki bi mejam in izključevanju nasproti
v bistvo migracijskih in azilnih politik postavila integracijo, vključevanje in solidar-
nost.
Evropa se je zagradila z »e-mejami« (Zavratnik, 2001) že pred skoraj dvema
desetletjema in zdelo se je, da je trend mejaštva ujel duh razvoja visokih infor-
macijskih tehnologij, od te točke naprej pa je nadzor prepuščen kameram, bio-
metriji in bazam podatkov (Andreas in Snyder, 2000; Zavratnik Zimic, 2003; Pajnik
in Zavratnik Zimic, 2003). Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da postajajo admi-
nistrativna in politična prizadevanja sočasno čedalje bolj medsebojno usklajena,
posamezne baze in informacijski sistemi pa vse bolj povezani (Broeders, 2007). V
nasprotju z večino drugih nadzornih sistemov posameznih držav je panoptikum
Evropa na področju preprečevanja nedokumentiranih migracij prvenstveno name-
njen nedržavljanom in pridobitvi informacij o njihovih dejanjih in gibanju, osnovni
cilj tovrstnega sistema nadzorovanja, nekakšne tovarne izključevanja, pa je, da
jih zadrži »zunaj« meja nacionalnih držav EU tako v smislu njihovih teritorialnih
povezav s tem prostorom kot tudi v smislu »pripadnosti« in »članstva« prostoru
EU (ibid.). EU je tovrstne mehanizme izumila, da bi »zaščitila« svoje periferije, a
v resnici uresničujejo prav njene selektivne in izolacionistične migracijske poli-
tike (Zavratnik Zimic, 2003). Osrediščenje migracijskih politik na nadzorovanje

248
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 248 07/08/16 11:41

 poti v fizičnem prostoru in kontrolo teles na podlagi birokratskih mehanizmov
in ob podpori informacijskih tehnologij se je zgodilo, še preden so na meje EU
prišli »migranti v skupinah«, kot je pogosto poimenovano gibanje migrantov, ki
premagujejo dolge razdalje, in so praviloma vedno zaustavljeni v preddverju EU.
Za »obvladovanje«, to je predvsem za preprečevanje množičnih migracij, so se
vlade vrnile h klasičnim gradbenim podvigom. Ni sicer nastal kitajski ali berlinski
betonski zid, se pa rezalne žice postavljajo veliko hitreje in imajo enak psihološki
učinek.
Politike EU so se na nove migracijske realnosti odzvale na neustrezen, povsem
birokratski način, tako v primeru že dobro poznanih politik zadnjih let, ko je na
sredozemsko obrobje EU prihajalo večje število beguncev iz Afrike, morda še bolj
potencirano pa pri tako imenovani balkanski begunski poti. V članku slediva tezi,
da so tovrstne politike (zgolj) nadaljevanje izolacionističnih in visoko selektivnih
mejnih politik, ki so temeljile na vzpostavljanju elektronskih meja, hkrati pa so v
EU uspešno socializirale podobo migranta/begunca kot kulturno drugega in ga
na rasistični podstati definirale kot »grožnjo evropski identiteti«. Obenem so skozi
diskurze varnosti, upravljanje migracij in nadzor v domači javnosti – in na ravni
EU – delovale pomirjevalno ali vsaj v smeri obvladovanja konfliktnih tem. S tem
je bila definirana smer odzivov na aktualne množične migracije; politike, ki bi na
kakršen koli način odstopale od še bolj zaostrenih selektivnih pristopov, temelječih
na ekonomskih in političnih merilih »upravičenosti«, bi nedvomno bile preseneče-
nje. Le da mejne politike in sodobnega migranta izpred slabih dveh desetletij od
današnjega ločita dodatno poudarjena dimenzija gospodarske krize in še močnej-
ša instrumentalizacija migranta kot tistega, ki načenja socialno-ekonomsko tkivo
zamišljeno homogenega nacionalnega sistema.

Migracije skozi veliki historični narativ … in vse

do rezalne žice
Vsekakor je treba migracije kontekstualizirati v sodobnih globaliziranih druž-
bah, a je o njih prav tako treba govoriti kot o velikem historičnem narativu, ki
pripoveduje kontinuirano zgodbo o gibanjih ljudi kot stalnici modernih in pred-
modernih družb. Ta veliki narativ tudi povsem spreminja podobo sedentarnega
sveta (King, 2010: 19) in že v svojem bistvu podaja različne migracijske pripovedi
(ibid.): od ekoloških migracij, ki so težile k iskanju obdelovalne zemlje in vode, do
družb, utemeljenih na nomadizmu in sezonskih selitvah ljudi, narativa pionirskega
osvajanja velikih ozemelj Kitajske, Severne in Južne Amerike in Avstralije, pa vse do
marksističnega, ki opozarja na izkoriščanje, suženjstvo, podrejenost kolonializmu
in kapitalizmu ter ne nazadnje tudi narativa globalnih diaspor.
Svet v gibanju, posamezniki, bolj ali manj organizirane in spontane družbene
skupine, prebivalci revnih ruralnih območij, v katerih zmanjka hrane ali možnos-

249
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 249 07/08/16 11:41

 ti za njeno pridelavo, prostovoljno in prisilno na poti, družine in cele vasi, vojni
begunci in novodobni suženjski delavci itd., so znane podobe sodobnih migrantov,
a tudi znani izseki iz preteklosti. Tako so prenekateri tipi in trendi migracij globoko
zakoreninjeni v preteklih praksah, v kontekstu globalizacije pa se je spremenila
smer gibanja h globalnemu Severu in zahodu kot ciljnima destinacijama, nekoliko
so se modificirali motivi, ki so se – vsaj pri delu prebivalstva – približali zahodnim
potrošniškim družbam, pa vendarle temeljni narativ migracij ostaja v veliki meri
nespremenjen in prezenten kot zgodovinska stalnost. Ko sodobne politike referi-
rajo na povsem nove kontekste migracij, zlasti položaj EU v globalni matrici, rekoč,
da bo begunska kriza bistveno spremenila podobo EU ipd., takih analiz ni mogoče
obravnavati kakorkoli drugače kot populistične, neznanstvene in predvsem poli-
tične.
Historična kontekstualizacija pa ni potrebna le zato, ker je za Evropo poučno, da
se spomni lastne emigrantske preteklosti, čeprav tudi to – spomnimo, da je v drugi
polovici 19. in v začetku 20. stoletja več kot 50 milijonov Evropejcev emigriralo v
ZDA; gre za procese največjih prostovoljnih mednarodnih migracij, znanih kot the
Great Migration, ki so bile posledica revščine, brezposelnosti in želja po novem živ-
ljenju, omogočile pa so jih priložnosti, prostor in svoboda, ki sta jih ponujali Ameriki
(King, 2010: 28) –, ampak predvsem zato, da v sodobne politične prakse prikličemo
zasidranost migracijskih praks kot norme »normalnosti«, norme stalnosti v celotni
socialni zgodovini. To je tisti element, ki je politikam EU popolnoma ušel iz rok
oziroma se je zasidral v diskurzu patologizacij in odklonskosti migracijskih praks.
Ker je dopuščeno, da so migracije omejene na raven nekakšnega motečega ele-
menta, nezaželenih družbenih procesov ali v nacionalističnih politikah na raven
kulturnih groženj, jim ni odvzet naboj, ki ga proti migrantom uperjajo rasistične in
populistične stranke in vlade. Tiste, ki postavljajo ograje, izdelujejo rezalne žice in
blokirajo varne prehode. Potenciranje strahov do kulturno drugačnega, tistega, ki
ga v binarni opoziciji »mi – oni« prezentira migrant, begunec, tujec, je brambovska
strategija izključevanja, ki je v temelju rasistična. Rezalna žica je njena najnovejša
manifestativna politika. Z njo je Evropa na novo definirala zamišljeno skupnost
»mi«1 in jo ožičila od skupnosti »oni«. Na drugi strani rezalne žice in po zaprtju tako
imenovane balkanske poti ostajajo v conah deportacij predvsem begunci iz držav,
v katerih potekajo največji vojni konflikti ali pa so daleč od tega, da bi si opomogle
od vojn.
Tudi množične prisilne migracije niso nov fenomen, zlasti ne s konfliktnih
območij. A neizpodbitno ostaja občutek, da se je Evropa šele po letih spopadov na
relativno oddaljenih neevropskih ozemljih začela zavedati, da so milijoni begun-
cev tudi njena realnost. Soočenje z globalnim begunstvom pa je za EU vse prej
kot zgledna praksa. Denimo, tako imenovana balkanska pot je skonstruirana kot

1 
S pojmom zamišljene skupnosti se opiramo na Andersonovo (2007) razumevanje »mi« skup-
nosti.

250
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 250 07/08/16 11:41

 posledica neučinkovitih migracijskih politik, ki so se v vsej grotesknosti še najbolj
pokazale pri Lampedusi. Ko se zapre ena pot, se odpre druga; ko postane morje
težko premagljivo, se najdejo kopne, četudi daljše in težje poti. To dokazujejo
evidence s terena, katerih najpogostejši glasovi so aktivisti, lokalni prebivalci in
akademiki. Lampedusa se je zgodila precej prej kot balkanska begunska pot, bila
je posledica nedorečene politike ali kar nepolitike. Začela se je prav kot posledica
dveh klasičnih instrumentov migracijske kontrole: uvajanja vizumov za državlja-
ne večine tretjih držav in sankcij za prevoznike, ki nedokumentirane migrante in
migrantke vozijo čez meje nacionalnih držav (Cuttitta, 2014: 201). Zdi se namreč,
da z vidika spremenjenih družbenopolitičnih okoliščin, povezanih zlasti s prepo-
vedjo zakonitega prevoza za države »nezakonitih« in »neupravičenih« migrantov in
migrantk (na primer tistih, ki nimajo veljavne vize za potovanje v določeno državo)
aktualna balkanska begunska pot ni zgolj nadaljevanje dogodkov v letih 2000 in
2001. Gre za predrugačene migracijske realnosti, ki so posledica čedalje bolj ome-
jevalne migracijske politike ne zgolj preprečevanja vstopa oziroma celo tranzita,
temveč tudi na področju podeljevanja statusa begunca in konstruiranja legitimnih
in nelegitimnih kategorij migrantov in migrantk. Pravzaprav se je Lampedusa
ponovila na balkanski poti, o popravnem izpitu evropske politike niso niti razmi-
šljale in napake so se kopičile. Tudi s tem, ko so na sceno stopile višegrajske države
s svojim specifičnim pogledom na migracije, meje, nacijo in izključevanje s »polja
evropskega«.
Na Lampedusi, na grških otokih, na balkanski poti namreč ni nič bleščečega,
kar bi prinašalo politični kapital, zlasti ne daleč v osrčju Evrope, ki refleksno in
zavestno skuša ubraniti center tako, da pritiska na periferijo. Dejstvo je, da EU
ne zmore učinkovitega odziva niti na tako imenovane tranzitne migracije – kar je
nazorno pokazal primer balkanske poti –, ki praviloma ne zahteva veliko več kot
zgolj »omogočiti varen prehod«, tj. nekaj logističnega načrtovanja, zagotavljanje
osnovne varnosti beguncem in podporo na delu poti.2 Za večji del humanitarnih
aktivnosti, ki so potrebne tako rekoč v trenutku na terenu, pa se zdi, da jih nevla-
dne organizacije, aktivisti, lokalni prebivalci itd. izvedejo praviloma brez kakega
ključnega sodelovanja z državo ali celo povsem mimo nje.

Evropa. Izolirana pred globalnim begunstvom?

Analize globalnih trendov mobilnosti kot tudi bolj na evropski prostor osredi-
njene analize migracijskih procesov potrjujejo ugotovitev, da je bil evropski prostor
v zadnjih dveh desetletjih, ko nas politike prepričujejo o migrantih kot stalni grožnji
evropskim kulturnim in političnim vrednotam, pravzaprav precej »imun« proti naj-

2 
Za podrobnejšo analizo glej dokumentacijo Poročila z meje in begunskih taborišč (Kozinc (ur.),
2015).

251
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 251 07/08/16 11:41

 večjim globalnim migracijskim potem. Še zlasti je bil slabo zastopan pri nudenju
zatočišč beguncem, ki so bežali z največjih vojnih žarišč v t. i. tretjem svetu. Vojne
krize, razvojne disparitete med globalnim severom/zahodom ter jugom/vzhodom,
okoljske spremembe in neperspektivnost življenjske eksistence v politično, eko-
nomsko in okoljsko opustošenih državah, se Evropske unije niso dotaknile nič kaj
pretresljivo, prej nasprotno, evropske države – z izjemo Nemčije in kakšne skandi-
navske države – niso sprejele omembe vrednega števila beguncev. Še zlasti ne v
globalni primerjavi, kar med drugim potrjujejo statistični podatki UNHCR o global-
nih trendih pri zagotavljanju zaščite ljudem na begu pred nasiljem, po katerih je
okoli 85 odstotkov vseh beguncev poiskalo zaščito pred preganjanjem v revnejših
državah Afrike, Azije, Bližnjega vzhoda in Latinske Amerike3 (UNHCR, 2015).
Tako imenovana begunska kriza, ki jo EU reproducira predvsem z mejnimi
namesto migracijskimi politikami, je kriza Evropske unije, ki se v reševanju vse
bolj zapleta v lastne neučinkovite mehanizme. Politike so nedefinirane, ukrepi
nedodelani, instrumentov na terenu ni oziroma vsaj kritično primanjkujejo zunaj
okvira nadzorovalnih mejnih politik. Kolaps je evidenten že na ravni tako šibkega
obstoja neke politike, ki se imenuje skupna migracijska in azilna politika EU in je
ujeta v nedorečenosti med dublinskim in Schengenskim sporazumom, do veliko
bolj problematičnih posledic na ravni reševanja človeških življenj ter zagotavljanja
osnovne eksistence.
Ko se začnejo iz okolij v preddverju EU,4 kamor so se zatekli številni begunci,
umikati celo največji globalni akterji begunskih politik, kot je UNHCR, ter življenj-
sko nujne organizacije, kot so Zdravniki brez meja, z argumentom, da ne želijo, ne
morejo in ne bodo sodelovali v procesih, ki niso begunske, ampak deportacijske
politike, je dosežena kritična točka, ko EU politikam v vseh dimenzijah, ki kakorkoli
obravnavajo begunstvo in migracije, nepovratno zvonijo rdeči alarmi.

Tranzitne migracije. Varen prehod in rezalne

žice na balkanski poti
Prehod beguncev je potekal na način »naj gredo čim prej mimo«, da ne bi motili
in vznemirjali prebivalcev, na balkanski poti pa so jih države začele dostavljati z ene
meje na drugo, vsaka jih je odložila nekoliko severneje in hkrati dala vedeti, da ko

3 
Za podrobnejšo analizo globalnih trendov glej UNHCR, 2015.
4 
Glej npr. v Guardianu prispevek Kingsley, 2016. Po sprejetju kontroverznega sporazuma o
»upravljanju« migracij med EU in Turčijo je vsaj pet večjih agencij s področja humanitarne in druge
pomoči beguncem izjavilo, da se ne bodo vpletale v deportacije beguncev, ker je to v nasprotju z
mednarodnim begunskim pravom (UNHCR, Zdravniki brez meja, Mednarodni odbor za reševanje,
Norveški svet za begunce in Rešimo otroke).

252
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 252 07/08/16 11:41

 jih preda sosednji državi, je z begunci opravila. Pri tem ni šlo brez medsebojnih
obtoževanj vlad držav na balkanski poti, prelaganja odgovornosti in pristopov,
ki so dali vedeti, da so begunci tovor na poti do ciljne države. Če sta že sama pot
oziroma tranzit zahtevala tolikšen zalogaj za evropske politike, kaj je mogoče
pričakovati, ko bodo begunci prišli v ciljne države? To vprašanje si vse pogosteje
zastavljajo zagovorniki pristopa odprtih meja, ko opozarjajo na procese integra-
cije migrantov v nove družbe. Meje, ki omogočajo vstop in članstvo v družbi, so
namreč vsaj tako visoko selektivne kot geografske ločnice na poti v nove družbe.
Današnje politike EU pri zaprtju mej in kriminalizaciji migrantov niso hotele
uvideti, da strukturna kriminalizacija migracij vzpostavlja vzporedni »trg z življenji
migrantov«, v katerem veljajo pravila tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Dejstvo je, da
so restriktivne migracijske politike glavni krivec za razrast organiziranega krimina-
la, ki je prevzel precejšen del organiziranja migracijskih poti tudi v Sredozemlju.
Umiranje na poti v obljubljeno Evropo je v tej perspektivi za EU nekakšna »kola-
teralna škoda« (Gallardo in Houtum, 2014). Zdi se, da so države v maniri neoli-
beralnih politik mirno sprejele tovrstni outsourcing, četudi bo zdaj prav boj proti
organiziranim kriminalnim združbam ena glavnih potez »urejanja« migracij. Govor
o neustreznih strukturah za sprejem beguncev in begunk, o krizi, izrednem stanju
in tihotapskih mrežah, čeprav je vse navedeno seveda pomemben del mikrostruk-
ture migracij, bistva problema seveda ne locira v politikah EU in nacionalnih mej-
nih politikah. Prav zato je mobilnost, domnevno tista ključna značilnost, ki naj bi
definirala moderni globalni subjekt, med oblikovalci politik lahko obravnavana kot
luksuz, ki si ga Drugi ne zasluži (Kirtsoglou in Tsimouris, 2015: 8).
Analize mejnih politik, »e-meja«, ki so v funkciji selektivnih mehanizmov med-
narodnih migracij, potrjujejo dalj časa prisotne trende ustvarjanja zidov okoli
trdnjave Evrope in južne meje ZDA (prim. Andreas in Snyder, 2000; Geddens, 2000).
Schengenska in mehiško-ameriška meja sta do popolnosti izvedena sodobna
sistema nadzorovanja ljudi, preprečevanja vstopanja in lova na tiste, ki te zidove
skušajo na ta ali oni način zaobiti, preiti. Temeljni nesporazum je nastal na točki,
ko je EU svoje migracijske politike oblikovala kot mejne politike. Od tod namreč ni
bilo koraka nazaj; restriktiven nadzor na zunanjih mejah je postal glavni »varovalni
mehanizem« pred prišleki in birokratski zid, temelječ na nadzornih točkah, visokih
tehnologijah, biometriji in čipih, vizumskih in podatkovnih sistemih, je postal sino-
nim sodobnih migracijskih in azilnih politik EU.
Pritiski »branite Schengen za vsako ceno« porajajo bizarne lokalne politike v
coni schengenske periferije, kjer je postalo trgovanje z življenji beguncev ujeto v
primež vzpona nacionalistične desnice, ki je zajahala val antibegunskih sentimen-
tov in ga bo nedvomno skušala unovčiti na volitvah od lokalne do evropske ravni.
Porajajo pa tudi povsem dezorientirane skupne evropske politike na področju
migracij in azila, ki prihajajo iz oddaljenega centra, ki s periferijami nima skupnih
realnosti. Mentalne zidove pomembno poglabljajo populistične politične stranke
povsod po EU, ki so zajahale val neorasizma, programe pa gradijo na antimigra-

253
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 253 07/08/16 11:41

 cijskih in ksenofobnih vsebinah (Pajnik, 2015). Repertoar moralnih panik Evrope,
natančneje EU, je neizčrpen, ko gre za vprašanje »drugega« na napačni strani
schengenskega zidu. To je eden velikih neuspehov evropskih politik, je dezorien-
tiranost, ki se je kazala kot manevriranje med Dublinom in Schengnom, proizvaja
konfliktne situacije na schengenskih mejah in hkrati soustvarja vzdušje »mitin-
gaštva« desničarskih strank, ki so se organizirale okoli protiislamskega elementa,
od Zlate zore, do Alternative za Nemčijo, SDS v Sloveniji, Orbanovih somišljenikov
in tako naprej.

Neoliberalne distinkcije: »zasluženi« begunec in

»nezasluženi« migrant
Seveda ni pretresljivo novo, da so begunske politike bolj kot s humanitarnimi
razlogi za zaščito posameznikov in posameznic povezane s političnimi in varnostni-
mi interesi posameznih držav. Begunske politike lahko, kot pravi Appelqvist (2000:
93), »kritiziramo v diskurzivnem kontekstu, ki begunce konstruira kot grožnjo
zahodnim družbam«. Pri tem seveda ne mislimo le na čedalje bolj problematiziran
odnos med raso, etničnostjo in kulturo v političnem in siceršnjem javnem govoru,
v katerem se neuspešna integracija migrantov in migrantk interpretira kot posle-
dica zlasti njihove kulturne (verske) drugačnosti v odnosu na t. i. večinsko prebival-
stvo. Kljub čedalje bolj zaznanim demografskim trendom nizke rodnosti in staranja
prebivalstva v večini evropskih držav se na povečane migracije seveda ne gleda
kot na ustrezen in zaželen odziv na tovrstne trende.5 Še več, strahovi pred izgubo
delovnih mest ter gledanje na migrante in migrantke kot tiste, ki »izkoriščajo« pri-
dobitve evropskih blaginjskih sistemov in socialnih politik, so stalen repertoar tako
političnih kot tudi drugih javnih diskusij.6
Pri tem se seveda ni odveč znova spomniti zgodovinskega razvoja koncepta
nacionalne populacije, ki nam pomaga razumeti, zakaj na migrante in migrantke
gledamo kot na tujce v skupnosti, ki si domnevno deli lojalnost državi in pravice, ki
jim jih ta država zagotavlja (Wimmer in Glick Schiller, 2003). Holmes in Castaňeda
(2016: 13) tozadevno poudarita, da medijska poročila in politične izjave, ki v raz-
merah naraščajočega varčevanja in neoliberalnega razkroja socialnih sistemov
te skrbi projicirajo na preseljene ljudi, tako da naredijo moralno distinkcijo med
»zasluženim beguncem« in »nezasluženim migrantom«. Pri tem obe skupini
vzpostavijo kot outsiderje, ki ogrožajo blaginjo imaginarne homogene Evrope.

5 
Seveda se zavedamo, da je tak utlitarističen pristop k migracijam, ki gleda na potrebe po mi-
grantih in migrantkah v družbah, ki jih sprejemajo, skrajno problematičen in dvomljiv. Več o tej temi
je na primeru Slovenije pisala Knežević Hočevar, 2011.
6 
Pri tem nikakor ni izjema »stroka«, saj se prav skozi različne »strokovne« diskurze mnogokrat še
poglabljajo nerazumevanja migracijskih situacij.

254
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 254 07/08/16 11:41

 Posledično jih patologizirajo in vzpostavijo kot krivce za njihovo situacijo, s čimer
odgovornost prenesejo z zgodovinsko utemeljenih političnih in ekonomskih poli-
tik, ki so povzročile tovrstne množične migracije (ibid.). Kot opozarja Maggie Rose
(2016: 1), je tudi prevladujoč pristop pri obravnavi aktualnih begunskih gibanj
državocentričen, kar pomeni, da je poudarek večine diskusij na državnih politikah
in na načinu, kako te politike odražajo interese posameznih držav. Kot pravi Steans
(v Rose, 2016: 10), ko na varnost začnemo gledati zunaj konteksta nacionalnih
držav in v odnosu na mnogotere negotovosti, ki jih izkušajo posamezniki in posa-
meznice, postane prepričljiv argument, da v resnici potrebujemo globalno in ne
nacionalno perspektivo varnosti. Prav v odnosu na mnogoterost in medsebojno
prepletenost različnih dimenzij družbenega položaja konkretnih posameznikov in
posameznic je ameriška antropologinja Liisa H. Malkki že leta 1995 opozorila na
nevarnost intelektualnega projekta definiranja »begunske izkušnje«, ki naj bi pred-
videval enotne, esencialistične in transhistorične situacije beguncev in begunk:

Iskanje izkušnje begunca (naj bo kot analitični model, normativni standard

ali diagnostično orodje) odraža širšo tendenco številnih disciplin, da vzamejo
politične ali zgodovinske procese in da aspekte teh procesov vpišejo v telesa
in psihe ljudi, ki jih doživljajo. Na ta način so spreminjajoči in nestabilni soci-
alni fenomeni razumljeni kot temeljne 'značilnosti', ki izhajajo iz individualnih
oseb ali so povezane z njimi. (Malkki, 1995: 511)

Mehanizmi klasifikacije: utišan moški begunec

Migranti v novih družbah trčijo na nepregledne, neizprosne in povečini nepre-
mostljive proceduralne ovire. Za večino migrantov so postopki, po katerih se izvaja
migracijska in azilna politika EU, popolnoma nerazumljivi. EU se vede, kot da ves
svet razume birokratski diskurz, kot da vsi brezpogojno govorimo jezik klasifikator-
skih politik, ki sodobne nomade na poti v EU deli na manj ali nekoliko bolj (ne)zaže-
lene migrante; na upravičene in neupravičene migrante, na begunce ali »samo«
ekonomske migrante. Zadnjim je vstop na posvečeno ozemlje zelo otežen. Države
čedalje bolj omejujejo pravico do azila, prosilce za azil predstavljajo kot varnostno
grožnjo, grožnjo lokalnim ekonomijam in predvsem kot ekonomske migrante, ki
se predstavljajo kot politični azilanti (Kisiara, 2015). Nepravi begunci so torej zlasti
»ekonomski migranti«, ki naj ne bi bili upravičeni do zaščite in niso pravi begunci,
kot je begunce opredelila Konvencija ZN o statusu beguncev.7

7 
Takole opozarjata Lipovec Čebron in Zorn (2016: 63): »Rezultat izrazito selektivnega pristopa
k begunskim pravicam, neločljivo povezanega z nadzorom nad preseljevanjem, ni le ilegalizacija
'nezaslužnih', temveč delegitimacija priseljevanja z globalnega Juga na globalni Sever ter 'kultura'
nezaupanja (begunci morajo svojo potrebo po zaščiti šele dokazati).«

255
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 255 07/08/16 11:41

 Pri tem se v političnih, javnih in tudi akademskih diskurzih na migrante (ozi-
roma priseljence) prevladujoče gleda kot nekakšne ekonomske oportuniste, ki
so svoje domove zapustili prostovoljno v iskanju boljšega življenja, pri čemer se
seveda spregleda, da je tudi njihov ekonomski položaj ustvarjen politično (Holmes
in Castaňeda, 2016: 17). Posledično so zaradi svoje domnevno svobodne in avto-
nomne odločitve, da bodo prestopili meje svoje države, pogosto umeščeni kot tisti,
ki si v državah, v katere prihajajo, ne zaslužijo socialnih, ekonomskih in političnih
pravic (ibid.). Tudi restrukturiranje držav blaginje in posledično zmanjševanje
obsega socialnih in ekonomskih pravic je potenciralo diskurz o ljudeh, ki so ne/
upravičeni do tovrstnih državnih transferjev. Distinkcija med beguncem/begunko
in ekonomskim migrantom/migrantko je »zamišljena« (Yazgan in dr., 2015: 182).
Gamlen (2015: 309) zapiše, da je bila v zgodovinski perspektivi politično in pravno
konstruirana s ciljem, da v času ekonomskih in političnih kriz države ne bi mogle
zavrniti najbolj obupanih posameznikov z izgovori, da njihove aktivnosti na trgu
dela niso potrebne.8
In prav na ravni klasifikacij in kategorizacij je ena temeljnih težav konceptuali-
zacije aktualnih migracijskih dogajanj. Kot pravi Elissa Helms (2015), so odgovori
na ta dogajanja praviloma kot samoumevno določili, da migrante in migrantke
lahko ločimo na upravičene migrante in migrantke, ki bežijo pred vojno, in na
nelegitimne migrante in migrantke, ki bežijo pred globalnimi ekonomskimi neena-
kostmi. Prav to je nemara eden od vzrokov, da ljudje, ki so v trdnjavo Evropo
prišli opremljeni z dosežki moderne tehnologije in zadostnimi finančnimi sredstvi,
prevladujoče niso percepirani kot begunci, saj ne ustrezajo prototipu begunca
oziroma begunke kot pasivnega, nemočnega in ekonomsko deprivilegiranega
posameznika oziroma posameznice. Walker Rettberg in Gajjala (2015) sta anali-
zirali reprezentacije moških beguncev iz Sirije na socialnih omrežjih na primeru
dveh fotografij, ki sta bili objavljeni na portalu refugeesNOTwelcome: slika moških
beguncev, ki se pogovarjajo na ladji, in fotografija golega, stradajočega otroka
iz Afrike v begunskem kampu, sta poudarili, da so moški videti in se oblačijo kot
Evropejci, slika otroka pa pripomore k homogenizirajoči predstavi o revščini v t.
i. tretjem svetu in skonstruira predstavo o tem, kdo je domnevno pravi begunec.
Elissa Helms (2015) tozadevno poudarja, da obstaja problematična predpostavka o
povezavi med upravičenostjo do statusa begunca in vlogo pasivne žrtve. Po drugi
strani se na zmožnost sprejemanja odločitve in željo po življenju, ki ne bo samo
preživetje, gleda kot na dejavnika, ki zmanjšujeta posameznikovo upravičenost do
statusa begunca (ibid.). Tu v razpravo seveda stopijo vprašanja spola in razume-
vanj o sprejemljivosti različnih načinov vedenja za moške in ženske. Gre namreč
za razumevanje vlog moških in žensk v vojni, pri reprodukciji nacij in širših kolek-

8 
Kako lahko s tega vidika beremo politiko Nemčije, da bo aktualna migracijska dogajanja skušala
spremeniti v priložnost, da je treba begunce in begunke integrirati v družbo, da bodo lahko čim prej
prispevali k družbi in seveda k ekonomiji?

256
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 256 07/08/16 11:41

 tivnih identitet. Nocija begunca je v taki perspektivi feminizirana, vsak odklon od
pasivnosti in ranljivosti pa pozicijo žrtve presprašuje (ibid.). Farrag (2015) opozarja,
da gledanje na ženske, sploh begunke, kot zlasti žrtve moškega nadzora in domi-
nacije, ženskam ne le odvzame glas in spregleda mnogoterost njihovih položajev,
temveč na nek način »utiša« moške v diskurzih, ki se nanašajo na vidike vsakdanje-
ga življenja, ki so povezani s spolom. S tega vidika je mogoče pojasniti tudi, zakaj
moški, ki naj bi branili državo in nacionalno skupnost, v javnem govoru pogosto
ne veljajo za prave begunce, temveč za strahopetce, ki ne izpolnjujejo svoje dolž-
nosti tako do družine kot tudi ne do države (Helms, 2015). Ženske in otroci so
najpogosteje izpostavljeni kot tiste ranljive kategorije oseb, ki so lahko upravičeni
begunci. Na drugi strani je ena bolj prisotnih predpostavk v javnem govoru tudi,
da so moški v vojnih razmerah doma pogosto pustili svoje žene in otroke, kar je
ponovno povezano z idejo o upravičenosti migriranja. V tej perspektivi je dejstvo,
da so moški migrirali prvi, razumljeno kot odraz patriarhalnih, celo nazadnjaških
odnosov v državah, iz katerih prihajajo (prim. Helms, 2015).
Olivius (2016) je analizirala diskurze o moškosti na primeru policy dokumen-
tov ključnih humanitarnih agencij ZN in na podlagi intervjujev s humanitarnimi
delavci, ki beguncem pomagajo na Tajskem in v Bangladešu. Ugotovila je, da so
moški begunci predstavljeni zlasti kot povzročitelji nasilja in izvajalci diskriminacije
nad ženskami, kot nosilci družbene moči in odločevalci v družini in kot potencialni
povzročitelji težav, če ne morejo izpolnjevati svoje moške vloge. Težavno je pri
taki perspektivi predvsem to, da so moškosti patologizirane, moški opisani kot
subjekti, ki jih je treba modernizirati, begunske skupnosti pa kot prevladujoče
nazadnjaške in tradicionalne (ibid.). Omenjene ugotovitve niso zelo drugačne od
percepcije beguncev z Bližnjega vzhoda kot tistih, ki na eni strani diskriminirajo in
izvajajo nasilje »nad svojimi ženskami« in na drugi strani ogrožajo »naše« ženske,
kar so najbolj nazorno pokazale interpretacije novoletnih dogajanj v Kölnu in dru-
gih nemških mestih. Clark in Moser (v Farrag, 2015: 1) opozarjata, da neustrezne
reprezentacije spolno določenih vzrokov in posledic nasilja v raziskovanju niso
vodile le v nezadostno tematizacijo vloge žensk v konfliktih, temveč tudi v mar-
ginalizacijo moških, ki so preživeli vojno, in moških, ki se iz različnih razlogov ne
bojujejo v njej, torej moških, ki ne ustrezajo normi hegemonske moškosti. Seveda
so pri konstruiranju hierarhij upravičenosti pomembni še drugi dejavniki, na pri-
mer država, iz katere prihajajo migranti in migrantke. Med percepcijami migran-
tov, ki domnevno potrebujejo zaščito in pomoč, se zdi, da Sirci vsekakor prekašajo
migrante iz na primer afriških držav.

257
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 257 07/08/16 11:41

 Sklepni razmislek: Zahteva(j)mo solidarnost,
zahteva(j)mo migracije
Historična usidranost migracijskih poti tako rekoč v vseh družbah govori o
prisotnosti migracijskih tradicij skozi številne, pogosto medsebojno prepletene
narative, ki se v sodobnih družbah stekajo v globalizirane vzorce mobilnosti.
Trende mednarodnih migracij, katerih temeljne značilnosti v času preloma tisoč-
letij Castels in Miller (2009) popišeta z globalizacijo, večanjem obsega, strukturno
diverzifikacijo, feminizacijo, rastjo tranzitnih migracij in politizacijo, je v evropskih
realpolitikah mogoče prebrati predvsem skozi poudarjeno zapiranje globalnega
severa pred migracijami. Paradigma varnosti, ter posledično nadzor in omeje-
vanje kot temeljna elementa migracijskih in azilnih politik, je povzročila ožičenje
»mi« skupnosti: najprej z »e-mejami«, nekoliko pozneje pa še z rezalnimi žicami.
Sodobna zidova, zgrajena okoli zahodnih ozemelj, kot sta predvsem EU in ZDA,
vodita k novim narativom mejnih politik, selekcioniranju in klasificiranju, ki se v
osnovi odvija okoli prebiranja med t. i. »upravičenimi« begunci in »neupravičeni-
mi« ekonomskimi migranti. Arbitrarnost klasifikacijskih prijemov se v aktualnem
dogajanju morda najbolj razgali na točki spolno obeleženih migracij, ko je nocija
begunca feminizirana in prisotna v pasivnem in ranljivem položaju ženske begun-
ke, medtem ko je na drugi strani moški begunec »utišan« oziroma se ga ne dojema
kot legitimnega naslovnika pravice do azila. Tudi iz tega vidika je t. i. balkanska pot
reaktualizirala nujnost konceptualnega premisleka današnjega azilnega sistema
(v EU in širšem kontekstu), prav tako pa tudi praks, ki morajo na ravni posame-
znikovega vsakdanjega življenja nujno slediti podeljevanju azila. V temelju družbe
na tej točki sporočajo, kakšne državljanske skupnosti prihodnosti gradimo. Lahko
zahtevamo več solidarnosti in več migracij, lahko pa nas prerastejo žice, elektron-
ski odtisi in (Schengenski) informacijski sistem.

Literatura
ANDERSON, BENEDICT (2007): Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma.
Ljubljana: Studia Humanitatis.
ANDREAS, PETER IN TIMOTHY SNYDER (UR.) (2010): The Wall Around the West: State
Borders and Immigration Controls in North America and Europe. Lanham: Rowman &
Littlefield Publishers.
APPELQVIST, MARIA (2001): Party politics and the Bosnian question: the Swedish
decision to grant permanent residence. Journal of Ethnic and Migration Studies 26
(1): 89–108.
BROEDERS, DENNIS (2007): The New Digital Borders of Europe. EU Databases and the
Surveillance of Irregular Migrants. International Sociology 22(1): 71–92.
BURRIDGE, ANDREW (2014): 'No borders' as a Critical Politics of Mobility and

258
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 258 07/08/16 11:41

 Migration. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies 13(3): 463–470.
CASTELS, STEPHEN IN MARK J. MILLER (2009): The Age of Migration. International
Population Movements in the Modern World. New York, London: The Guilford Press.
CUTTITTA, PAOLO (2014): 'Borderising' the Island Setting and Narratives of the
Lampedusa 'Border Play'. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies
13(2): 196–219.
FARRAG H., HEBAH (2009): Engendering Forced Migration: Victimization, Masculinity
and the Forgotten Voice. Surfacing: An Interdisciplinary Journal for Gender in the
Global South 2(1): 1–13.
GAMLEN, ALAN (2015): 'An inborn restlessness': Migration and exile in a turbulent
world. Migration Studies 3(3): 307–314.
GEDDENS, ANDREW (2000): Immigration and European Integration: Towards Fortress
Europe? Manchester: Manchester University Press.
GOLDIN, IAN, GEOFFREY CAMERON IN MEERA BALARAJAN (UR.) (2011): Exceptional
people: How migration shaped our world and will define our future. Princeton, Oxford:
Princeton University press.
HELMS, ELISSA (2015): Men at the Borders: Gender, victimhood and war in Europe's
refugee crisis. Dostopno na: http://www.focaalblog.com/2015/12/22/elissa-helms-
men-at-the-borders-gender-victimhood-and-war-in-europes-refugee-crisis/ (2. junij
2016).
HOLMES M., SETH (2016): Representing the “European refugee crisis” in Germany and
beyond: Deservingness and difference, life and death. American Ethnologist 43(1):
12–24.
KING, RUSSELL (2010): The atlas of human migration. Global patterns of people on the
move. London: Earthscan.
KIRTSOGLOU, ELISABETH IN GIORGOS TSIMOURIS (2016): “Il était un petit navire”: the
refugee crisis, neo-orientalism, and the production of radical alterity. Journal of
modern Greek studies Occasional Paper 9: 1–14.
KISIARA, OTHENO (2015): Marginalised at the centre: How public narratives of
suffering perpetuate perceptions of refugees helplessness and dependency.
Migration Letters 12(2): 162–171.
KNEŽEVIĆ HOČEVAR, DUŠKA (2011): Obrazi migracij v govoru o rodnosti. Dve domovini
(33): 7–22.
KINGSLEY, PATRICK (2016): Refugee crisis: key aid agencies refuse any role in ‘mass
expulsion’. Guardian, 23. marec. Dostopno na: https://www.theguardian.com/
world/2016/mar/23/refugee-crisis-aid-agencies-unhcr-refuse-role-mass-expulsion-
greece-turkey (21. maj 2016).
KOZINC, NINA (UR.) (2015): Poročila z meje in begunskih taborišč. Časopis za kritiko
znanosti XLIII(262): 250–319.
LIPOVEC ČEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (2016): Avtonomija in nadzor migracij v
evropskih »tamponskih conah«. Dve Domovini (43): 61–75.
MALLKI, H. LIISA (1995): Refugees and Exile: From 'Refugee Studies' to the National

259
Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilič | Destinacija: Evropa.

Notranja_264.indd 259 07/08/16 11:41

 Order of Things. Annual Review of Anthropology (24): 495–523.
OLIVIUS, ELISABETH (2016): Refugee men as perpetrators, allies of troublemakers?
Emerging discourses on men and masculinities in humanitarian aid. Women's
Studies International Forum (50): 56–65.
PAJNIK, MOJCA (UR.) (2015): Rasizem: razrezani svet. Časopis za kritiko znanosti
XLIII(260): 7–15.
PAJNIK, MOJCA IN SIMONA ZAVRATNIK ZIMIC (UR.) (2003): Migracije – globalizacija – EU.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
ROSE, MAGGIE (2016): Feminist Theory and the European Refugee Crisis. Conspectus
Borealis 1(1): 1–16 (Article 9).
UNHCR (2015): World at wars. Global trends, Forced Displacement in 2014. Dostopno na:
https://www.uno-fluechtlingshilfe.de/fileadmin/redaktion/PDF/UNHCR/Global_
Trends_2014.pdf (22. maj 2016).
YAZGAN, PINAR, DENIZ UTKU EROGLU IN IBRAHIM SIRKECI (2015): Editorial: Syrian
Crisis and Migration. Migration Letters 12(3): 181–192.
WALKER RETTBERG, JILL IN RADHIKA GAJJALA (2016): Terrorists or cowards: negative
portrayals of male Syrian refugees in social media. Feminist Media Studies 16(1):
178–181.
WIMMER, ANDREAS IN NINA GLICK SCHILLER (2003): Methodological Nationalism, the
Social Sciences, and the Study of Migration. An Essay in Historical Epistemology.
The International Migration Review 37(3): 576–610.
ZAVRATNIK, SIMONA (2003): Constructing »New« boundary: Slovenia and Croatia.
Revija za sociologiju 34(3/4): 179–197.
ZAVRATNIK ZIMIC, SIMONA (2001): Perspektiva konstruiranja schengenske »e-meje«:
Slovenija. V Evropski vratarji: migracijske in azilne politike v Vzhodni Evropi, A.
Milohnić (ur.), 67–81. Ljubljana: Mirovni inštitut.

260
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 260 07/08/16 11:41

 Matjaž in Karmen Hrovat

Združevanje z družino:
številne težave in ovire

Ob risanju njegovega portreta ne moremo zgrešiti širokega nasmeška, pastel-

ne barve črtajo obraz prijetnega, delavnega in razgledanega moškega srednjih let.
Imenujmo ga Matjaž. Izučil se je za elektroinženirja, pred časom je imel svoje pod-
jetje z nekaj zaposlenimi, njihova domena pa so bile klimatske naprave vseh vrst.
Občasno je predaval na univerzi, kot prostovoljec pa je deloval v največji opozicijski
stranki – odgovoren je bil za mobilizacijo mladine v svoji mestni četrti.
Ob najinem prvem srečanju ni skrival navdušenja, da lahko sproščeno govoril
v francoščini, saj je število njegovih sogovornikov od prihoda v Slovenijo omejeno.
Pogovor je trajal tri ure, moje francosko besedišče je bilo izčrpano, Matjaž pa je
bil še vedno razigran. Najino orodje boja proti občasnim komunikacijskim šumom
so bili motorika rok, osredotočenost in dobrovoljni tehnični opisi. Matjaž prihaja
iz Demokratične republike Kongo, zato sva se na začetku pogovarjala o medkul-
turnih razlikah, kulinariki, kongoški geografiji, belgijskem kolonializmu in politični
razdeljenosti na dve suvereni državi z imenom Kongo, namreč na vzhodni Kongo-
Kinšasa in zahodni Kongo-Brazzaville; imeni se nanašata na glavni mesti dveh
držav, ki pa ju ločuje le reka Kongo.
Potem sva se ustavila pri vprašanju Matjaževega prihoda v Slovenijo.
Počasi, že vajen vprašanja, mi suvereno odgovori, da se je v Sloveniji znašel
zgolj po naključju. Matjaž je politični begunec. Poleg tega, da je član največje kon-
goške opozicijske stranke, se je skrivoma zavzemal za pravice istospolnih partner-
jev. Homoseksualnost v Demokratični republiki Kongo ni sprejeta, javnost obstoja
istospolnih partnerjev, ki so pogosto tarča diskriminacije in zaradi svoje spolne
usmerjenosti tudi umirajo, ne priznava. Matjaž se je, ko je spoznal položaj homo-
seksualnih oseb, odločil, da se kljub tveganju zavzame za njihovo enakopravnost.

261
Matjaževa zgodba

Notranja_264.indd 261 07/08/16 11:41

 Skupaj s prijatelji je osnoval skupino, katere namen je bil zbrati sto članov, saj je
to minimalno število oseb, ki lahko daje zakonodajne predloge. V parlamentarno
obravnavo so želeli vložili osnutek zakona, ki bi dekriminaliziral LGBT skupnost.
Na enem od javnih protestnih shodov, ki so ga organizirale opozicijske stranke,
da bi tako izrazile nestrinjanje s predlogom spremembe ustave, s katerim bi si
tedanji predsednik odprl možnost za še tretji mandat, je Matjaž nastopil v vlogi
govorca. Po shodu, med pospravljanjem opreme so ga aretirali, v njegovem žepu
pa našli tudi člansko izkaznico skupine, ki si je prizadevala za zaščito LGBT skup-
nosti. Prevezali so mu oči in ga odpeljali v zapor na neznani lokaciji, kjer so ga
mučili. Ob izpadu elektrike so mu, ker so vedeli, da je elektroinženir, naložili popra-
vilo napake. Paznikova nepozornost – pustil je odprta vrata – je ponudila Matjažu
priložnost za pobeg, ki jo je izkoristil. Vedel je, da mora zapustiti državo, saj ga
bodo iskali, če ga najdejo, pa ga čaka smrt. Prijatelj mu je priskrbel letalsko karto iz
Kinšase v Istanbul, od koder naj bi pot nadaljeval v Francijo, kjer bi mu bilo zaradi
znanja jezika lažje. Priskrbel si je ponarejene dokumente in se v naglici poslovil
od žene in otrok. V Istanbulu ni mogel dobiti neposredne povezave do Francije,
zato je izbral let z vmesnim postankom v Sloveniji. Tu pa se je zataknilo. Slovenski
policisti so ga na podlagi pretečenega vizuma in slabo ponarejenega potnega lista
zadržali. Sledili so predpisanemu postopku, ki predvideva telesni pregled. Zaradi
neregularnega vstopa v državo so ga pridržali v zaporu, nato pa zaradi šibkega
zdravja premestili v azilni dom, kjer je po šestih mesecih od vložitve prošnje za azil
dobil status mednarodne zaščite.
Matjaž o svoji domovini govori s strastjo, pravi da je bolj vajen podnebja in
sproščenosti ljudi, ki so zelo družabni. Tu živi vsak zase, moti ga, da ne pozna svojih
sosedov. Po prejemu statusa begunca je bilo težko najti stanovanje. Najemnine so
glede na realno vrednost nepremičnine veliko previsoke, kar postane še posebej
očitno ob oddajanju stanovanja beguncem. Čeprav pogreša svoje prejšnje življe-
nje, se v Sloveniji počuti varno. Kaže močno voljo po nadaljevanju svoje kariere, saj
meni, da delo človeka žene naprej. Njegova motivacija se kaže tudi v učenju sloven-
ščine, ki je postajala od srečanja do srečanja boljša. »To je črna majica,« pokaže na
svojo majico. Pravi, da je slovenščina težka, vendar napreduje.

O združevanju z družino
Po odobritvi statusa begunca je Matjaž začel postopek združevanja z družino.
Ko sva se spoznala, je postopek še tekel, skrbelo ga je, ker je iz Konga moral oditi
tako na hitro. Vedel je, da je zaradi njegove politične dejavnosti ogrožena vsa
družina, ki se je morala v vmesnem času tudi preselili. Mučilo ga je dejstvo, da ne
more biti z njimi in pomagati ženi, vendar je optimistično menil, da bo otrokom v
Sloveniji všeč in da bodo deležni kakovostnega izobraževanja. Postopek združeva-
nja z družino je po Matjaževih izkušnjah zelo stresen, pogoste so administrativne

262
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 262 07/08/16 11:41

 ovire in težave, ki ga podaljšujejo. Življenje se ustavi oziroma zoži na obiske različ-
nih organizacij in institucij, ki odločajo o usodi družine. Veliko je dokazovanja, da
gre res za tvojo družino: potrebni so slikovni material, poročni list, rojstne listine
otrok. Nekatera zahtevana dokazila je težko pridobiti; Matjaževa žena je morala za
dostop do nekaterih listin podkupiti uradnike. Medtem ko se je ukvarjal z zbira-
njem potrebne dokumentacije, je Matjaža preganjala misel, da žena ne bo mogla
več dolgo odlašati z odgovorom na vprašanja otrok o tem, kje je oče in zakaj ni z
njimi, hkrati pa se je, ker ni mogel dobiti službe, spraševal, ali bo družino sploh
sposoben preživljati. Takrat je življenje teklo po polžje.
Nova zakonodaja o združevanju z družino, ki je bila sprejeta na začetku leta
2015, dovoljuje vložitev prošnje za združitev z družino v roku devetdesetih dni od
odobritve statusa. Postopek združevanja je mogoče sprožiti tudi pozneje, vendar
je treba v tem primeru za prihod vsakega družinskega člana plačati približno
šestnajst tisoč evrov, kar je seštevek eksistenčnega minimuma za obdobje pet let.
V vsakem primeru je treba ob vložitvi prošnje plačati 95 evrov upravne takse in
še dvanajst evrov za tiskovino. Za socialno ogrožene obstaja možnost oprostitve
plačila, vendar so Matjažu to prošnjo po mesecu dni čakanja zavrnili, rekoč da
Slovenija z Demokratično republiko Kongo nima podpisane nobene bilateralne
pogodbe, po kateri bi se lahko ravnali. Po plačilu takse je postopek stekel hitreje,
inšpektor, ki je odločal o njegovem primeru, je odgovoril v mesecu in pol.
Zakon o tujcih določa samo parametre za odobritev prošnje za združitev z dru-
žino, ne pa tudi načina prihoda družinskih članov. Sredstva mora begunec zagoto-
viti sam; plačati mora letalske karte, pomoč Mednarodne organizacije za migracije
(IOM) in njihovega spremljevalca. Vprašanje torej je: kako naj socialno ogrožen
begunec plača vse te stroške, ki presegajo nekaj tisočakov, hkrati pa dokaže, da
v resnici nima finančnih sredstev in da je upravičen do socialne pomoči? Pravica
združitve z družino je tako zakonsko dovoljena, vendar v praksi za večino neizve-
dljiva. Matjaž je potreben denar zbral na več dogodkih, na katerih so se pobirali
prostovoljni prispevki, pomagali so mu tudi posamezniki.
Novi zakon prosilcem prav tako nalaga zagotovitev potnih listov za družinske
člane. To je problem, saj jih v nekaterih primerih pristojne institucije prepros-
to ne izdajajo, prav tako pa urejanje dokumentacije ljudi, ki prihajajo, pogosto
izpostavlja določeni nevarnosti. Matjažev primer je prvi, ki je bil obravnavan po
novem zakonu, zato so zanj v tej fazi naredili izjemo. Družinskim članom so tako
prihranili potovanje po potne liste v Egipt, kjer je edina slovenska ambasada v vsej
Afriki, na kar je vsekakor potrebno opozarjati. Novi zakon begunčevim družinskim
članom dodeljuje status tujca in ne statusa, ki ga je prejel prosilec, kar zmanjšuje
njihove možnosti vključevanja v družbo.
Po nekaj srečanjih, administrativnih zapletih in ogromno stresa, ko je v zraku
spet dišalo po pomladi, je Matjaževa družina le prišla. Neučakano sem se razve-
selila njegovega sporočila, da se sprehajajo v Tivoliju in da naj jih pridem spoznat.

263
Matjaževa zgodba

Notranja_264.indd 263 07/08/16 11:41

w

Notranja_264.indd 264 07/08/16 11:41

 Foto: Borut Kranjc (Mladina)

SRBIJA KOT
TAMPONSKA
CONA

Notranja_264.indd 265 07/08/16 11:41

 266
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 266 07/08/16 11:41

 Ela Meh

Evropska migracijska
politika in ustvarjanje
kategorije »migrant« v
Srbiji

Abstract
European migration policy and the construction of »migrants« in
Serbia
For a few years before the summer of 2015, when the unprecedented scale and strength of the
movement of migrants forced Fortress Europe to temporarily open up a corridor for quicker and
safer passage through the Balkans, Serbia was one of the places where many migrants were stuck
for days, weeks or even months, on their way towards the EU. The aim of this paper is to present the
situation of migrants in Serbia, as it was up to the summer of 2015, from a critical perspective, by
showing that the category of ‘migrants’ created by the European migration policy has been exter-
nalized and transposed into Serbian legislation, and that this category is used to justify repression
of people who fall into it. In the first part, I theorize on the nature of the EU migration policy – with
its tendency to focus on securitization and externalization tendencies – and argue that it produces
the category of ‘migrants’. In the second part, I discuss the consequences of the migration policy
in Serbia, by referring to fieldwork conducted there in 2012 and between November 2014 and July
2015, based on participant observation, informal interviews and subsequent media production. I
focus on a case study of two winters in the jungles of Subotica.
Keywords: migrants, European migration policy, illegalization, police violence, Serbia
Ela Meh is MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of Ljublja-
na. ([email protected])

Povzetek
Do poletja 2015, ko je gibanje migrantov prisililo trdnjavo Evropo, da začasno odpre koridor za
hitrejši in relativno varnejši prehod čez Balkan, je bila Srbija ena izmed etap na poti do Evropske
unije, na kateri je veliko migrantov obtičalo za nekaj dni, tednov ali celo mesecev. Cilj članka je iz
kritične perspektive predstaviti položaj migrantov v Srbiji pred poletjem 2015. Pokazala bom, da
kategorijo »migrant« ustvarja evropska migracijska politika, eksternalizirana in prenesena v srbsko
zakonodajo, in jo uporablja za upravičevanje represije nad ljudmi. V prvem delu govorim o značil-
nostih evropske migracijske politike – njenih težnjah k sekuritizaciji in eksternalizaciji – ter trdim, da
ta ustvarja kategorijo »migrant«. V drugem delu predstavim posledice evropske migracijske politike
v Srbiji, ugotovljene na podlagi terenskega dela leta 2012 in od novembra 2014 do julija 2015, ki
je vključevalo opazovanje z udeležbo, neformalne intervjuje in spremljanje medijske produkcije. V
zadnjem delu pa se posvetim študiji primera dveh zim v subotiški džungli.
Ključne besede: migranti, evropska migracijska politika, ilegalizacija, policijsko nasilje, Srbija
Ela Meh je magistrska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v
Ljubljani. ([email protected])

267
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 267 07/08/16 11:41

 Uvod
Od druge polovice leta 2015 je bila balkanska migracijska pot v Evropsko unijo
(EU) v središču pozornosti mednarodnih medijev. Takrat je osvobodilno gibanje
migrantov, ki so se z lastnimi telesi borili proti restriktivnim in represivnim migra-
cijskim politikam, prisililo trdnjavo Evropo, da začasno odpre koridor za hitrejši in
relativno varnejši prehod čez Balkan. Do 18. novembra 2015 – ko je EU na avto-
nomno gibanje odgovorila s postopnim zapiranjem koridorja, po katerem je bilo
odtlej dovoljeno potovati le sirskim, iraškim in afganistanskim državljanom – je v
EU v nekaj mesecih prišlo več sto tisoč ljudi.
A že pred poletjem 2015 je imela balkanska migracijska pot ključni pomen,
Srbija pa je bila ena od točk, kjer so migranti pogosto obtičali za več dni, tednov ali
celo mesecev. Poleti leta 2011 so srbski mediji začeli poročati o novi kategoriji ljudi,
ki so se pojavili na različnih lokacijah po vsej državi: »migrante« ali »azilante« so
najprej opazili pri »kampiranju« v Subotici, ki so jo potem celo »preplavili«, konec
leta pa so »preplavili« tudi Banjo Koviljačo.1 Kmalu so postajali »čedalje večji pro-
blem« (Mitrić, 2011). Od takrat se občasno v medijih pojavi zgodba o »migrantih«
– včasih je to kratko in popolnoma nekontekstualizirano poročilo o tem, koliko jih
»je bilo ujetih pri ilegalnem prehodu meje«,2 ali pa senzacionalistično prikazovanje
njihovega trpljenja3 – poglobljenega in verodostojnega poročanja pa v javnem
prostoru več kot očitno ni opaziti.4 Tudi v srbskem družboslovju in antropologiji je
ta tema precej zanemarjena (izjema je Stojić Mitrović, 2012; 2013; 2014).
Migranti iz teh medijskih zgodb, ki večinoma prihajajo iz Afrike in Azije, prek
Grčije in/ali Turčije, in so namenjeni v EU, so tema mojega članka. Predstavila
bom položaj migrantov v Srbiji, kakršen je bil do dogodkov poleti 2015. Seveda
obstaja več skupin, ki bi jim v Srbiji lahko rekli »migranti«,5 a pojmovanje tega,

1 
Za poročila medijev glej subotica.com, 2011a in 2011b; b92, 2011; YouTube, 2011. Za pregled
poročil subotiških medijev glej http://www.subotica.com/tag/azilanti/.
2 
Poročila o ducatu ali dveh »ilegalcev«, ujetih na meji, so v srbskih medijih pogosta, hkrati pa
se zdijo te novice precej nerelevantne glede na to, da vsako leto na desettisoče ljudi prečka mejo
»ilegalno« in da jih policija določeno število ujame. Poročila so vedno kratka, zelo neinformativna
(razen števila, nacionalnosti, mesta in načina prečkanja meje ne povedo skoraj nič), vsekakor pa bi
bila njihova funkcija in učinek na bralce zanimivi temi za raziskavo. V zbirko tovrstnih novic iz vsa-
kega medijskega spletnega portala dostopimo tako, da v brskalnik vpišemo oznako (tag) »ilegalci«
– na primer: http://www.blic.rs/tag/11053/Ilegalci.
3 
Med mojim terenskim delom so bila pomembna predvsem poročila o zimski »humanitarni ka-
tastrofi« v subotiški zapuščeni tovarni (Sovilj, 2014), o prometni nesreči kombija, v katerem je bilo
nagnetenih 54 »ilegalcev«, 24. februarja 2015 (Tanjug, 2015) in o smrtih na mejah (Božinović, 2015;
B92, 2015).
4 
Z izjemo nekaterih kulturnih dogodkov, ki pa so tudi žal izjemno redki.
5 
Tu sta najpomembnejši kategoriji: 1. velika kitajska skupnost, ki bi jo lahko uvrstili v kategorijo
»migrantskih delavcev«, ki prihajajo legalno in živijo na večno podaljšljivih (in plačljivih) dovoljenjih
za začasno bivanje; in 2. »migranti«, ki so prišli v Srbijo kot »begunci« ali »notranje razseljeni« v 90.

268
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 268 07/08/16 11:41

 kdo je »migrant«, je vedno povezano s širšim razumevanjem konceptov »mi«
vs. »drugi«, »avtohtoni« vs. »prišleki«, »avtentično« vs. »hibridno«, »legitimno in
pravo« vs. »nelegitimno in zlagano«. Zgodovina antropologije je zaznamovana s
poskusi analiz konstruiranosti družbenih kategorij – in tem smislu bom v članku
pisala o »migrantih«6 v Srbiji. V prvem delu bom pokazala, da migracijska politika
ustvarja kategorijo »migrant« z zakonodajo, ki ustvarja migrantsko ilegalnost, kot
tudi odreja načine, na katere je mogoče to ilegalnost (včasih le začasno) razrešiti.
Teoretizirala bom migracijsko politiko in njene težnje po sekuritizaciji, evropeizaciji
in eksternalizaciji. V drugem delu bom govorila o eksternalizaciji migracijske poli-
tike EU na Srbijo in predstavila razmere na terenu: najprej posledice migracijske
politike na ljudi, ki so uvrščeni v kategorijo migrant, nato pa še študijo primera
dveh subotiških zim.
Moje ugotovitve temeljijo na analizi terenskih zapiskov, nastalih med teren-
skim delom, ki sem ga kot raziskovalka mreže Migreurop v Srbiji opravljala med
januarjem in novembrom 2012 ter med novembrom 2014 in julijem 2015, ko
sem bila na študijski izmenjavi na Univerzi v Beogradu. V času terenskega dela
leta 2014/2015 sem redno sledila medijski produkciji in bila povprečno dva do
tri dni na teden na lokacijah, kjer so bili prisotni migranti. Redno sem obiskovala
beograjske parke, kjer so se migranti zadrževali podnevi (in pogosto tam tudi
prespali), subotiško džunglo,7 center za prosilce za azil v Krnjači, center za prosilce
za azil v Bogovađi in okoliške gozdove, kjer so se zadrževali migranti, ki niso bili
sprejeti v center. Dvakrat sem se odpravila tudi na daljše obiske bolj oddaljenih
krajev ob meji: Preševo ob meji z Makedonijo in Zaječar, Bosilegrad, Negotin in
okoliške vasice na vzhodu ob meji z Bolgarijo. Glavna metoda terenskega razisko-
vanja je bila opazovanje z udeležbo v vsakodnevnih aktivnostih migrantov: pre-
življala sem čas z ljudmi, ki so čakali na povezavo na poti proti EU, spremljala sem
jih pri »vsakodnevnih opravkih«, kot so nakupi čistih oblek, SIM-kartic ali manjka-
jočih delov razbitih telefonov, včasih smo skupaj kuhali čaj ali topel obrok, če je

letih. Ti dve kategoriji nam ponovno razkrijeta, da kategorije kreirajo predsodki in zelo politični
procesi. Tako recimo ljudje, ki so se v Srbijo zatekli s Kosova, niso »begunci«, ampak »notranje
razseljene osebe«, saj Srbija ne priznava neodvisnosti Kosova in torej ljudje niso prišli iz »druge«
države. »Begunci« (izbeglice) so le tisti, ki so se v Srbijo zatekli med vojno na Hrvaškem in v Bosni
med letoma 1992 in 1995. Ta kategorizacija ni objektivna, apolitična ali nevtralna, tako kot to ni no-
bena druga kategorizacija nedržavljanov. Po podatkih Migracijskega profila Republike Srbije za leto
2013 živi v Srbiji 57.247 beguncev in 204.049 notranje razseljenih. Za več o tem glej Vlada republike
Srbije, 2013.
6 
Beseda migrant je emski izraz, poleg njega se pogosto uporabljata tudi izraza azilanti ali ilegalci.
Zadnja se včasih pejorativno nanašata na vse migrante, včasih pa označujeta dve različni kategoriji
migrantov: tiste, ki zaprosijo za azil v Srbiji (azilanti), in druge, ki ne, in tako ostanejo ilegalci.
7 
Izraz »džungla« uporabljam kot slovenski prevod izraza jungle, ki se pogosto uporablja pred-
vsem v povezavi z džunglami v Calaisu (glej Schwenken, 2014; Rigby in Schlembach, 2013). To so
samoorganizirani kampi, narejeni iz odpadnih materialov in doniranih šotorov humanitarnih orga-
nizacij na obronkih mesta Calais. Izraz prihaja iz perzijske besede za gozd (jangal).

269
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 269 07/08/16 11:41

 bilo treba, sem prevajala ali posredovala uporabne informacije. Šest mesecev sem
delala kot prevajalka za perzijski jezik za zdravstveno humanitarno organizacijo za
brezplačno primarno medicinsko oskrbo ilegaliziranim migrantom. Poleg dolgih
pogovorov (neposnetih in neformalnih) sem opravila tudi nekaj polstrukturiranih
intervjujev, a sem to metodo hitro opustila, saj se mi je zdelo neprimerno ljudi
prositi za intervju v težkih razmerah, v katerih sem jih večinoma srečevala. Pogosto
sem navezala prijateljske stike z ljudmi, ki sem jih srečevala, in z marsikaterim sem
še vedno v stiku prek Facebooka in Skypa.

Kategorija »migrant« je proizvod migracijske

politike
Pri branju literature, ki poskuša predstaviti glavne teme in raziskovalne per-
spektive v študijah migracij (Koser, 2007; Brettel in Hollifeld, 2007), sem se morala
strinjati z De Genovim mnenjem, da način konceptualiziranja raziskovalnih vpra-
šanj pogosto izvaja nekakšno »epistemično nasilje nad družbeno realnostjo vsako-
dnevnega življenja […] migrantov« (De Genova, 2002: 422–423). Fokus je pogosto
osredinjen na razumevanje vidnih vidikov življenja migrantov, zanemarja pa se
kritična analiza manj vidnih vidikov, ki morda ključno definirajo in ustvarjajo njihove
življenjske situacije (glej De Genova, 2002: 431).
Brettel in Hollifeld (2007: 5) denimo pišeta o antropološkem pristopu k migra-
cijam, ki med drugim predpostavlja, da so »migranti sami dejavni členi (agents)
v svojem obnašanju, interpretiranju in konstruiranju znotraj omejitev struktu-
re«, vendar pa očitno razumeta »omejitve strukture« kot neodvisne od pojava
»migrantov«. Tako ignorirata foucaultovske uvide v dinamike sodobne moči in to,
da struktura ni nekaj, s čimer so migranti v interakciji, ampak da struktura pravza-
prav ustvarja kategorijo »migrant«. Ne smemo namreč pozabiti na »produktivnost
zakonodaje« (De Genova, 2002: 424), ki ustvarja »ilegalne« migracije (in s tem
migrantsko »ilegalnost«), kakor tudi ne na normalizacijo pripadanja nacionalni
državi in »nacionalnega reda stvari« (national order of things) (Malkki, 1995), ki ga
lahko razumemo kot »domnevno normalno stanje povezanosti s teritorializirano
oblastjo in določljivim ljudstvom« (ibid.: 516). Kot piše Malkki, razseljevanje (displa-
cement) in premikanje vedno potekata v okviru sistema teritorialnih nacionalnih
držav in zato so raziskave premikov in migracij pomanjkljive, če se ne poglobijo
v koncept normalizirane »vseljenosti« (emplacement) ter v sorodna vprašanja
»državljanstva in nacionalnosti, izvora in avtohtonosti, nacionalizma in rasizma ter
konceptov identitete, etničnosti in kulture« (ibid.: 515).
Zato je delo Nicholasa De Genove v razmislekih o migracijah tako zanimivo. De
Genova piše o zakonski produkciji migrantske »ilegalnosti« v ZDA (2002; 2010) in
ugotavlja, da je »'ilegalnost' (prav tako kot državljanstvo) pravni status, ki pome-
ni družbeno razmerje z državo« (De Genova, 2002: 422). Ilegalnost je rezultat

270
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 270 07/08/16 11:41

 zakona, ki »definira parametre lastnega delovanja, proizvaja pogoje za možnost
tako 'legalnih' kot 'ilegalnih' praks« (ibid.: 424). Z govorom o ilegalnosti, raje kot
o ilegalnih migrantih, izrecno opozorimo na mehanizme, ki producirajo ilegalnost
in se izognemo pasti »naturalizacije migrantske 'ilegalnosti'« (ibid.: 421) ter razu-
mevanja migrantov kot intrinzično ilegalnih. Zato bom v nadaljevanju uporabljala
izraz ilegalizirani migranti, ki poudari, da je njihova ilegalnost rezultat procesa
ilegalizacije (glej Bauder, 2013) – namesto izrazov, kot so »ilegalni«, »zunajlegalni«,
»neavtorizirani«, »iregularni« ali »klandestini« (De Genova, 2000: 420).
De Genovovi uvidi v produkcijo migrantske ilegalnosti so koristni tudi za razu-
mevanje evropske migracijske politike, ki prek čedalje bolj poenotenih nacionalnih
zakonodaj določa pogoje »legalnega vstopa« in tako ilegalizira vse druge. Poleg
tega določi tudi parametre legalizacije – načine, kako lahko ilegalizirani (vsaj zača-
sno) poskušajo legalizirati svoj status, običajno po ilegalnem vstopu. O ilegalizi-
ranju in začasnem legaliziranju bo več rečenega pozneje na konkretnem primeru
Srbije, kamor je bila migracijska politika EU prenesena, pred tem pa naj zapišem
nekaj besed o razumevanju »migrantov« in migracijske politike.
Razumevanje, kdo je v določeni družbi »migrant« in kdo ne, je vedno povezano
s koncepti avtohtonosti in na novo prispelih drugih. Izraz »migrant« tako uporab-
ljam ne le zato, ker je to emski izraz, ampak tudi zato, ker razumem »migrante«
kot tiste, ki jih (v Srbiji) ilegalizira – in včasih le začasno legalizira – (evropska)
migracijska politika. S tem želim poudariti, da je kategorija »migrant« povsem
skonstruirana in da tu ne gre za nikakršno esencializacijo migrantov: »Nič […] esen-
cialnega ali povezujočega ni na njej [kategoriji in identiteti migranta], kar bi lahko
povezalo določeno 'skupino' ali 'populacijo' in ključnega pomena se je rigorozno
izogniti pasti podpiranja kulturalističnih idej o generični 'imigrantski izkušnji'.« (De
Genova, 2010: 110) To je potrdilo tudi moje terensko delo: vsi migranti, s katerimi
sem govorila, so imeli precej različne izkušnje, zgodbe, ozadja, razloge za migrira-
nje,8 in zaman bi iskali esencialne lastnosti, ki so skupne čisto vsem. Edina stvar,
ki je zagotovo vsem »skupna«, je to, da so vsi uvrščeni v kategorijo »migrant« in
da bodo zato zelo verjetno deležni obravnave v skladu s pravno ureditvijo, ki velja
zanjo. Tako je moj pristop zasidran v »nasprotovanju tradiciji objektivizacije, natu-
ralizacije in problematizacije migracij« (Editorial Board Movements, 2015).

8 
Pogosto so razlogi za migriranje večplastni. Tako na primer veliko ljudi migrira zaradi vojne v
Siriji, vendar pa na sprejetje odločitve o migraciji v Evropo vpliva kompleksen niz dodatnih dejavni-
kov. Pogosto so razlogi povezani na zelo osebne in včasih na nepričakovane načine, kar je odvisno
od družinskega in poklicnega življenja.

271
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 271 07/08/16 11:41

 Evropeizacija, sekuritizacija in eksternalizacija
migracijske politike
Kot piše Huysmans (2000: 753), so imele pred obdobjem intenzivnejše evrop-
ske integracije vse zdajšnje države članice nekoliko drugačne pristope k določanju
pogojev za vstop in prebivanje za nedržavljane in torej drugačne migracijske poli-
tike. Dokler je obstajala potreba po dodatni delovni sili, so priseljevanje večinoma
spodbujale. Z začetkom krize v sedemdesetih letih, pa tudi s hitro napredujočo
evropsko integracijo, so postajale migracijske politike držav članic čedalje bolj
enotne in restriktivne. Tako lahko govorimo o evropeizaciji migracijske politike, ki
jo lahko razumemo kot »politiko, ki se nahaja nekje med institucijami nacionalne
države in institucijami na novo nastale nadnacionalne organizacije« (Favell, 1998).
Bolj specifično gre za skupek

procesov a) gradnje, b) razširjanja in c) institucionaliziranja formalnih in nefor-

malnih pravil, postopkov, političnih paradigem, slogov, »načinov delovanja«
in skupnih mišljenj in norm, ki so najprej definirani in konsolidirani v procesu
politik EU, nato pa se vključijo v logiko domačih (nacionalnih in podnacional-
nih) diskurzov, identitet, političnih struktur in javnih politik. (Radaelli, 2003:
30)

Huysmans trdi, da je evropeizacija migracijske politike privedla tudi do sekuriti-

zacije migracij, ki jo razume kot predstavljanje »migracij vedno bolj kot […] nevar-
nost za javni red, kulturno identiteto in stabilnost trga dela« (Huysmans, 2000:
752). Osrednja predpostavka tega procesa, ki »je pridobila status samoumevnosti«
(ibid.: 758), je, da »bo čezmejni pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi po odpravi
nadzora notranjih meja ogrozil javni red in mir ter pravno državo« (ibid.). Z njo
upravičujejo okrepitve zaščite zunanjih meja in razumevanje migracij kot varno-
stnega vprašanja.
Huysmans govori o produkciji »varnostnega kontinuuma, ki povezuje nadzor
meja, terorizem, mednarodni kriminal in migracije« (ibid.: 760). Z roko v roki s
tem kontinuumom gre tudi produkcija znanja o notranji varnosti (internal security
knowledge) (Huysmans, 2000: 761). V zadnjih dvanajstih letih, od njegove usta-
novitve leta 2004, je najpomembnejši vir produkcije tovrstnega znanja Frontex,
izjemno netransparentna in nikomur odgovorna Evropska agencija za upravljanje
operativnega sodelovanja na zunanjih mejah EU.9 Produkcija znanja o notranji
varnosti, pri kateri sodelujejo tako Frontex kot tudi drugi akterji, je paradoksalna,
saj naj bi bilo to znanje namenjeno boju proti vsem, ki bi lahko ogrožali varnost, a

9 
Za kritike agencije Frontex glej spletno stran kampanije Frontexit (http://www.frontexit.org), ka-
kor tudi Statewatch Frontex Observatory (http://www.statewatch.org/observatories_files/frontex_ob-
servatory/index.html).

272
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 272 07/08/16 11:41

 hkrati diskurzivno producira ravno tiste »nevarnosti«, ki naj bi jih odpravljala. Tako
to znanje producira kategorije, ki jih predstavlja kot grožnjo, ki je diskurzivna pod-
laga za upravičevanje represivnih ukrepov in restriktivne migracijske politike. Ta
paradoks se pojavlja tudi v tako imenovani industriji ilegalnosti (Andersson, 2014):
»Ta industrija […] producira tisto, kar naj bi odpravila, omejila ali preoblikovala –
več migrantske ilegalnosti. Tako se ciklično zagotavlja več financiranja v začaran
krog, ki spominja na 'vojno proti terorizmu'; bolj ko se zdi grožnja na meji strašljiva,
večji so potencialni dobički od te fantomske grožnje.« (ibid.: 8) Če sprevidimo para-
doks produkcije znanja o notranji varnosti, ugotovimo, da za »bojem proti ilegalni
migraciji« leži mehanizem, ki to »ilegalno migracijo« najprej producira.
Migracijska politika EU tako namenja vedno več sredstev za varovanje meja (glej
npr. Andersson, 2014: 14, 291) in s tem postaja bolj intenzivna, a tudi bolj eksten-
zivna: ne obsega le ozemlja EU, ampak se širi na čedalje večja sosednja območja.
Ta »izvoz«, ki je najbolje opisan v primerih Severne Afrike (Andersson, 2014), Srbije
(Stojić Mitrović, 2012; Corbineau, 2014) in Turčije (Migreurop, 2011), se imenuje
eksternalizacija migracijske politike EU. Obljuba tržnih ali vizumskih ugodnosti, ali
pa približevanja članstvu EU, deluje kot nekakšen »vzvod« (Corbineau, 2014: 187),
ki ga EU uporabi, da države v svoji neposredni soseščini prisili, da stražijo njene
meje, korak predno migranti pridejo do njih. V Srbiji, ki je leta 2012 postala ura-
dna kandidatka za članstvo v EU, smo tako bili priča – kot prej v drugih balkanskih
državah, kot sta Slovenija in Hrvaška – sprejetju zakonodaje, med drugim tudi na
področju »upravljanja migracij«, ki preslikava zakonodajo EU.
Migracijske politike v Srbiji torej ne moremo obravnavati ločeno od evropske
migracijske politike. Čeprav bi se strinjala z De Genovo (2002: 431), da »so druž-
beno-prostorske predpostavke in imaginacije nacionalizma pomembno oblikovale
samo konceptualizacijo migracij«, v tem konkretnem primeru na konceptualizacijo
migracij nima največjega vpliva srbska država, temveč EU in njeno pojmovanje
evropskega ideala teritorialnosti, pa tudi mobilnosti, varnosti in legitimnosti prese-
ljevanja. Seveda to ne pomeni, da lokalni kontekst, v katerem ima srbski naciona-
lizem pomembno vlogo pri konsolidaciji države in postavljanju meja, ne vpliva na
to, kako se evropska migracijska politika manifestira v Srbiji. Želim zgolj poudariti,
da imajo mehanizmi in logika srbske migracijske politike svoj izvor v EU.
Predno je Srbija prevzela migracijsko politiko EU, je ta ista politika strogo
izključevala10 tudi same srbske državljane. Do nedavnega so ti potrebovali vizum
za vstop v schengenski prostor in ravno v zameno za liberalizacijo vizumskega
režima, do katere je prišlo leta 2009, je Srbija – po načrtu, definiranem v t. i.
Roadmapu k vizumski liberalizaciji (Roadmap on Visa Free Regime, b. d.) – prevzela

10 
Izključevanje srbskih državljanov, čeprav morda manj strogo kot do leta 2009, še vedno obsta-
ja. Ljudje s srbskim potnim listom lahko legalno ostanejo v EU le tri mesece in nimajo pravice do
dela (če nimajo posebnega dovoljenja za delo). Poleg tega pa je večji del tisočev srbskih državljanov,
ki v EU zaprosijo za azil, deportiran nazaj v Srbijo.

273
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 273 07/08/16 11:41

 glavne postulate migracijske politike EU. Tako se je Srbija v manj kot desetletju
pretvorila iz države, katere državljani so ostro izključeni iz EU, v državo, ki se je z
odpravo vizumov delno in pogojno vključila v mobilnost EU, v zameno za to, da je
sama postala zunanji taboriščni paznik, ki preostanek ilegaliziranih neevropskih
»drugih« izključuje iz svojega teritorija in/ali jim preprečuje dostop do temeljnih
pravic (po tem, ko jim uspe neavtoriziran vstop v državo).
S tem ko Srbija prevzema nalogo paznika-vratarja trdnjave Evrope in skuša zau-
staviti migrante predno prispejo v EU, prihaja do »proliferacije meja« (Mezzandra
and Neilson, 2008). Meje ne zaustavljajo gibanja ljudi – ti vedno najdejo načine,
kako premagati ovire, in tudi če se ena pot zapre, postane predraga ali prenevar-
na,11 se hitro odpre nova – njihov učinek je, da gibanje otežijo, podražijo in upočas-
nijo. Meje postanejo liminalne porokratične institucije (Tsianos in Karakayali, 2010:
374). Meje so liminalne, ker »delujejo v liminalnih prostorih med javnimi, državnimi
in nadnacionalnimi organizacijami« (ibid.) – meje v Srbiji stražijo in reproducirajo
srbska država, kakor tudi nadnacionalne enote Frontexa in razne javne instituci-
je.12 Meje so porokratične, ker je »njihova glavna funkcija regulirati tokove mobil-
nosti in upravljati poroznost meja«: vsa draga oprema (termalne kamere, radarji,
detektorji kisika in srčnih utripov, skenerji, daktiloskopske naprave, podatkovne
baze in računalniški sistemi) in osebje so torej namenjeni nadzoru mobilnosti in
ohranjanju poroznosti. Ker meje upočasnjujejo gibanje, prihaja ne le do prolifera-
cije meja, ampak tudi do proliferacije taborišč (camps). Povzemajoč Mezzadro, za
katerega je »sodobni kamp tip 'dekompresijske komore', ki deluje tako, da razprši
pritisk na trg dela«, razumeta Tsianos in Karakayi taborišče kot »prostorski poskus
začasnega nadzora gibanja« (Tsianos in Karakayali, 2010: 384). Z eksternalizacijo
migracijske politike na Srbijo ta deluje kot veliko migrantsko taborišče, ali pa zbirka
migrantskih taborišč, katerih funkcija sta prostorski nadzor in upočasnitev gibanja
proti EU.
Lahko bi celo rekli, da imajo vse države na balkanski migracijski poti v EU funk-
cijo začasnih taborišč: čeprav je tako migrantom kot oblastem v teh državah jasno,
da malokdo želi ostati v teh taboriščih, ta opravljajo pomembne funkcije in imajo
različne posledice. Upočasnjeno potovanje pomeni razpršitev »pritiska« na spre-
jemne zmogljivosti držav EU. Bolj nevarno potovanje naj bi bodoče migrante, ki
imajo možnost izbire, »odvračalo« od te poti. Dražje potovanje prinese večji dobi-
ček tistim, ki organizirajo »ilegalne« prehode meja, kakor tudi »legalni« industriji

11 
Spomimo se samo največje množične utopitve v Sredozemskem morju v sodobni zgodovini
– 18. aprila 2015 je 650 ljudi utonilo okrog 73 navtičnih milj severno od Libije, ko so poskušali priti
do Italije.
12 
Zakon o tujcih v 45. členu pravi, da so »državni organi, pravne in fizične osebe dolžne, brez
odlašanja, obvestiti odgovorne organe o tujcu, ki nezakonito biva [...] v Republiki Srbiji« in tako na-
laga dolžnost preverjanja osebnih dokumentov ne le uslužbencem notranjega ministrstva, ampak
tudi drugim državnim institucijam in celo posameznikom. Glej Zakon o strancima (2008) ter Stojić
Mitrović in Meh, 2015.

274
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 274 07/08/16 11:41

 preprečevanja »ilegalnih« migracij (glej Andersson, 2014; Rodier, 2012). Poleg tega
proliferacija meja in »procesi filtriranja in diferenciranja, ki potekajo na meji, jasno
oblikujejo delovno silo v raznolikih prostorih in prek njih« (Mezzadra in Neilson,
2008). V sodobnem svetu, ki »je postal bolj odprt za tokove kapitala in dobrin in
bolj zaprt za premike človeških teles« (ibid.), so meje eden od načinov, kako kapital
disciplinira delovno silo.

Evropska migracijska politika v Srbiji

Srbija je v zameno za odpravo vizumov in približevanje EU sprejela dva tipa
zakonov in politik, ki skupaj tvorita »korenček« in »palico« disciplinirajoče migra-
cijske politike.
Prvič, obstajajo bolj jasni represivni vidiki migracijske politike, ki pomenijo »pali-
co« disciplinirajočega pristopa do migrantov. Ti vključujejo Zakon o strancima (2008)
(v nadaljevanju Zakon o tujcih) in Zakon o zaštiti državne granice (2008 in 2015) (v
nadaljevanju Zakon o zaščiti državnih meja). Ta dva zakona temeljita na podobnih
zakonih držav EU in sta tista zakona, ki neposredno ilegalizirata ljudi. Tako Zakon
o tujcih določa pogoje legalnega vstopa in bivanja, predpisuje postopke v prime-
ru ilegalnega vstopa in bivanja ter dovoljuje zapiranje migrantov (detention) in
deportacije. Zakon o zaščiti državne meje pomeni zakonsko materializacijo ideje,
da ima nacionalna država pravico do teritorialnega izključevanja ljudi, ki jih označi
za »tujce«. Težak položaj ilegaliziranih migrantov v Srbiji, o katerem bom govorila v
nadaljevanju, je torej neposreden rezultat izvajanja teh represivnih zakonov.
In drugič, obstaja tudi navidezno manj represiven, a ravno tako disciplinirajoč
vidik migracijske politike, ki ga imenujem »korenček«, in sicer zakonodaja in poli-
tike, ki tvorijo azilni sistem v Srbiji. Neodvisni azilni sistem v Srbiji obstaja od leta
2008, potem ko je ta leta 2007 sprejela Zakon o azilu. Azilna zakonodaja temelji
na Ženevski konvenciji iz leta 1951 in Dodatnem protokolu iz leta 1967.13 Čeprav
je Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) ratificirala prvo že 29. 9.
1959 in drugega 11. 10. 1967 in je Srbija naslednica vseh mednarodnih pravnih
obveznosti SFRJ, je Srbija razvila svoj neodvisni azilni sistem šele pod pritiski EU.
Pred tem je tistih nekaj prošenj za azil, ki so jih ljudje vložili na ozemlju Srbije,
obravnaval UNHCR, ki je nato ljudi, ki so dobili azil, preselil v države, ki so spreje-
male begunce (Kanada, Avstralija). Dejstvo pa je, da se v Srbijo z namenom iskanja
mednarodne zaščite ni zateklo veliko ljudi. Z zaostrovanjem migracijske politike in
multiplikacijo migracijskih poti se je v zadnjih letih povečalo število ljudi, ki potujejo
čez Srbijo in so se tam zaustavili zaradi čedalje teže prehodne schengenske meje
z Madžarsko. Z razvojem azilnega sistema se jih je čedalje več odločilo, da bodo

13 
Za razvoj konstrukcije sodobnih »beguncev« in »begunskih študij« (refugee studies) glej Malkki,
1995 in Petrović, 2014.

275
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 275 07/08/16 11:41

 zaprosili za azil v Srbiji. Sicer ne zato, ker bi dejansko imeli kakršnokoli upanje,
da bodo azil tudi dobili,14 ali ker bi hoteli ostati v Srbiji,15 temveč zato, da bi vsaj
začasno prekinili svojo ilegaliziranost. Zato so možnosti, ki jih ponuja Zakon o azilu,
bolj podobne »korenčku« discipliniranja in so migrantom navidezno nekoliko bolj
naklonjene kakor pa »palica« odkrito represivnih zakonov.
Videti je, da ta dva dela migracijske politike kreirata dve podkategoriji migran-
tov: po eni strani so tu ilegalni migranti, po drugi pa prosilci za azil (in v primeru
peščice, ki so dobili status mednarodne zaščite, lahko govorimo o beguncih ali ose-
bah pod subsidiarno zaščito). Ti dve kategoriji sta v političnih in medijskih diskurzih
različno predstavljeni: ilegalni migranti kot grožnja za srbsko ekonomsko blaginjo,
moralne in kulturne vrednote, zdravje in ozemlje, prosilci za azil pa v najboljšem
primeru kot žrtve, ki potrebujejo zaščito, pogosto pa tudi kot nelegitimno (»lažni
azilanti«) breme za že tako nezadosten javni proračun. Ti dve podkategoriji skupaj
spadata v kategorijo »migrant«, ki jo producira migrantska politika, in čeprav sta
včasih predstavljeni kot esencialno drugačni, večina migrantov med svojim biva-
njem v Srbiji večkrat preide iz ene v drugo. Skoraj vsi migranti vstopijo v državo
ilegalno, marsikateri od njih zaprosi za azil, a pri poskusih zapuščanja države spet
postane ilegalen, ko ga morda ponovno ujame policija in zapre ali deportira, ali pa
mu celo uspe ponovno zaprositi za azil.16 Tako se pravni status osebe in ravnanje
z njo, ki ga zakon predvideva za različne podkategorije, spreminja s časom in pro-
storom.

Posledice »korenčka« in »palice« migracijske

politike
Posledice »preskakovanja« med podkategorijami, pa tudi različnih obravnav, ki
so jih bili isti ljudje deležni v različnih kategorijah, so bile jasno vidne med mojim
terenskim delom. V tem delu bom strnila analizo terenskih zapiskov, ki se nanaša
na posledice, ki jih imata ilegalizacija in začasna legalizacija za migrante v Srbiji.
Začeti je treba z vstopom v Srbijo, ki ga določa ilegalizacija potovanja in je ena od
posledic migracijske politike EU. Ljudje nikoli ne izberejo ilegalnega načina poto-
vanja, ta način je pogosto edina možnost, ki jim preostane, ko ne morejo pridobiti

14 
Od začetka neodvisnega azilnega sistema je le peščica ljudi dobila status mednarodne zaščite
(status begunca ali subsidiarne zaščite) – za najnovejše statistike glej poročilo nevladne organizacije
Beogradski centar za ljudska prava, 2014: 20.
15 
Srbija do danes nima integracijske politike – za evalvacijo stanja integracije glej poročilo nevla-
dne organizacije Beogradski centar za ljudska prava, 2014: 50.
16 
To se je dogajalo predvsem v prvih nekaj letih azilnega sistema, ko Srbija še ni imela naprav za
skeniranje prstnih odtisov in centralne baze podatkov o prosilcih za azil. Med terenskim delom leta
2015 sem slišala več pričevanj, da ljudem niso dovolili ponovno zaprositi za azil, saj je skeniranje
njihovih prstih odtisov pokazalo, da so pred tem že zaprosili za azil, četudi pod drugim imenom.

276
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 276 07/08/16 11:41

 potnega lista in vizuma za legalno potovanje, večinoma zaradi strukturnih ovir.
Globalne neenakosti se namreč odražajo tudi v neenakostih v mobilnosti: medtem
ko povprečen Evropejec dobi vizum za skoraj katerokoli državo sveta dokaj hitro,
brez težav in v zameno za relativno majhen delež povprečne plače, je za povpreč-
nega Afganistanca ali Somalca to skoraj nemogoče, tudi če v postopek investira
več svojih mesečnih plač. Ljudem največkrat preostane le možnost ilegalnega
potovanja, ki ga pogosto organizirajo tihotapci ljudi (human smugglers).
V mainstream političnih in medijskih diskurzih so »tihoptapci« in »tihotapske kri-
minalne mreže« (criminal networks of human smugglers) pogosto predstavljeni kot
sadistični kriminalci, ki ljudi prisilijo v potovanje v nehumanih razmerah, neredko
so okrivljeni za tragedije in smrti, ki se zgodijo na mejah ali ob njih (glej De Genova,
2015). Predvsem v medijih se velikokrat meče v isti koš »tihotapljenje« (human
smuggling) in »trgovino z ljudmi« (human trafficking) – spet v duhu prej omenjene-
ga varnostnega kontinuuma –, čeprav je tihotapljenje definirano kot konsenzualno
omogočanje ilegalnega prehoda ljudi čez mejo (večinoma v zameno za denarno
nadomestilo), trgovina z ljudmi pa po definiciji vključuje vidika nekonsenzualnosti
in prisile.17 Podoba tihotapca je na terenu precej drugačna. Številni migranti so na
različne načine vključeni v organizacijo »tihotapljenja«, iz večkrat povsem razum-
ljivih razlogov, saj je zanje to pogosto ena redkih ekonomskih dejavnosti, ki so jim
dostopne (ker so ilegalizirani, so povsem izključeni iz možnosti legalnega dela).
Tihotapljenje je ena osrednjih dejavnosti, ki se tržijo na ilegaliziranem trgu orga-
niziranja prehoda meje (illegalised border-crossing market), zato vključuje velike
nevarnosti in tveganja, kakor tudi velike zaslužke za »organizatorje«. Tako kot vsak
ilegaliziran trg, je tudi trg organiziranja prehoda meje popolnoma dereguliran,
kar pomeni, da je usmerjen v ustvarjanje čim večjega dobička in zato zelo nesta-
bilen, nepredvidljiv ter dopušča skrajno izkoriščanje in smrtno nevarne načine
potovanja. Zato mora kritika tega trga vključevati analizo strukturnih razlogov, ki
ga producirajo ter pogojujejo njegovo ilegalnost in popolno deregulacijo – ti pa
tičijo v evropski migracijski politiki, ki ilegalizira potovanje velike večine svetovne
populacije in te ljudi potiska v iskanje rešitev na črnem trgu ilegaliziranega poto-
vanja. Velik del moralnega ogorčenja, ki ga politiki in mediji pogosto usmerjajo na
sadistične tihotapce, bi torej lahko bil usmerjen v manj vidne, a resnično sadistične
zakone in politike, ki povzročajo strukturne razmere, v katerih cvetijo črni trgi in
eksploatacija.
Ilegalizacija se nadaljuje tudi na ozemlju Srbije. Za ilustracijo, kaj pomeni biti

17 
Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi v 3. členu opredeljuje
trgovino z ljudmi kot »novačenje, prevoz, nastanitev ali sprejemanje oseb z grožnjo, uporabo sile
ali drugimi oblikami prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali prejemanjem plačil
ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, z namenom izkoriščanja.
Izkoriščanje vključuje vsaj izkoriščanje v namene prostitucije ali drugih oblik spolnega izkoriščanja,
prisilno delo ali storitve, suženjstvo ali prakse, podobne suženjstvu, služabništvo, manipulacije ali
odstranitev organov.«

277
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 277 07/08/16 11:41

 ilegaliziran, bi rada opisala zgodbo M., približno štiridesetletne gospe iz ene od
zahodnoafriških držav, ki mi je povedala, kaj se ji je zgodilo v Srbiji. Elementi njene
zgodbe so odzvanjali v pripovedih številnih ljudi, ki sem jih spoznala v Srbiji. M. je
v Srbijo vstopila iz Makedonije v skupini petnajstih znancev. Čez vso Makedonijo
so šli peš,18 hodili so ob železniških tirih, spali v gozdovih in se premikali naprej v
temi noči. Jedli so le hrano, ki so jo prinesli s seboj: piškote in vodo. Potovali so
februarja in vreme je bilo zelo hladno, ponekod je snežilo. Občasno so se ustavili,
se pogreli ob ognju ali poskusili spati, večino časa pa so hodili. Povedala mi je, da
je bilo bistvenega pomena poslušati, ali prihaja vlak, in se skozi predore in ozke
dele proge premikati hitro.19 Ko so prispeli na ozemlje Srbije, jih je napadla skupina
desetih mladih moških, ki so bili oboroženi z noži in so nanje kričali v nerazumlji-
vem jeziku. M. in njena skupina so se zelo prestrašili, saj so jih pred potjo prijatelji,
ki so pot že prehodili, posvarili o lokalnih tolpah, ki na obubožanem obmejnem
območju na podeželskem jugu Srbije ropajo migrante in jim poberejo vse, kar
imajo vrednega pri sebi. Zato je M. skrila svoj denar in mobilni telefon – njeno
edino zvezo z domom – v nogavice in spodnje perilo. Vendar pa so roparji, ko so
videli, da v žepih in torbah nimajo ničesar vrednega, vse prisilili, da so se popolno-
ma slekli, si sezuli čevlje, nekaterim so celo z nožem razrezali srajce in hlače in jih
povsem preiskali. M. je bila popolnoma ponižana, prestrašena in šokirana. Ne le,
da so ji roparji pobrali ves denar in mobilni telefon, ampak so jo pustili s prereza-
nimi oblačili, ki jih je potem le nekako za silo spela skupaj, in brez čevljev. Tako je
sredi februarja nadaljevala pot v natikačih, ki ji jih je odstopil eden od sopotnikov.
Ko sem jo spoznala približno dva tedna po tem ropu v enem od centrov za prosilce
za azil, kamor se je zatekla, ko se je sredi zime znašla brez finančnih sredstev za
nadaljevanje poti, je imela na sebi še vedno isti par natikačev in debele nogavice.
V centru so ji rekli, da zanjo trenutno nimajo nobenega ustreznejšega obuvala.
Ker je bila ilegalizirana, M. ni mogla prijaviti napada in kraje. Njen pravni status
je bil status tujke, ki je »ilegalno« vstopila in prebivala v državi, zato bi imel vsakr-
šen stik z oblastmi zanjo veliko več negativnih posledic kot koristi. Da bi začasno
legalizirala svoj status in tako dostopila do vsaj nekaterih pravic, je morala zapro-

18 
Pogosta so pričevanja o pešačenju ali celo kolesarjenju čez Makedonijo, saj ilegalizirani mi-
granti niso smeli uporabljati javnega prevoza. To se je spremenilo 18. junija 2015, ko je Makedonija
sprejela nov zakon o azilu, ki ljudem omogoča, da z izraženo namero za prošnjo za azil za 72 ur
regularizirajo svoj status in tako uporabljajo javni prevoz. Pred junijem so ljudje bodisi pešačili bo-
disi tvegali vožnjo s taksijem – če je policija ujela taksista, ki je vozil ilegalizirane migrante, je te za
nekaj mesecev zaprla v center za pridržanje, da bi zagotovila njihovo pristnost na sojenju taksistu,
za tihotapljenje. Tako se je večina migrantov odločila hoditi peš nekaj dni, ali celo teden, dva, saj so
se želeli izogniti možnosti večmesečnega zapora v Makedoniji.
19 
Nekaj mesecev po mojem pogovoru z M. se je v medijih pojavilo poročilo o smrti 14 ljudi, ki so
hodili ob železniški progi in jih je na delu, ki je bil preozek, da bi se umaknili, povozil vlak (glej B92,
2015). Bili so del večje skupine, številni so preživeli, a so bili hudo ranjeni – tako je zgodba še tedne
krožila med migranti. Nekateri so mi omenili, da so slišali za še več smrti ob železniških progah
v Makedoniji, ampak da o smrti enega ali dveh migrantov mediji ne poročajo in poskusijo stvar
zamolčati.

278
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 278 07/08/16 11:41

 siti za azil. Za azil torej ni zaprosila v upanju, da jo bo Srbija zaščitila pred prega-
njanjem v matični državi – kar naj bi bila pravna podlaga za dodeljevanje azila –,
ampak v upanju, da bo tako vsaj začasno dobila zaščito pred nevarnostmi, ki so
prežale nanjo kot na ilegalizirano osebo.
Vsak »tujec« ima – vsaj teoretično – pravico zaprositi za azil na katerikoli poli-
cijski postaji ali v stiku z oblastmi. Najprej se »izrazi namera za prošnjo za azil«,
po navadi na policijski postaji, kjer osebi izdajo papir, ki potrjuje, da je izrazila to
namero, in jo usmerijo v enega od petih centrov za prosilce za azil. Temu papirju
migranti pogosto rečejo 72-hour paper (papir za 72 ur), saj imajo tri dni časa, da
pridejo do centra za prosilce za azil, v katerega so bili napoteni. Teh 72 ur so torej
migranti začasno »legalni« in lahko dostopajo do marsikatere pravice, ki je prej
niso imeli. Brez tega papirja za 72 ur jim lahko taksisti odrečejo pravico do vožnje
s taksijem, kontrolorji na vlakih ali avtobusih jih lahko odstranijo iz vozila (ali pa
jim »zaračunajo« dvojno), ne smejo se (legalno) nastaniti v mladinskih hotelih20…
Pogosto pa je ta papir za 72 ur zelo težko dobiti. Policijske postaje neredko
izdajajo le omejeno število papirjev na dan, vse druge potencialne prosilce za azil
pa zavrnejo rekoč, da je »danes zaprto« ali da »ne dajemo več papirjev« in da naj
pridejo »spet jutri«, kar se lahko dogaja tudi več dni zapored. Policija takšno rav-
nanje seveda zanika. Tako mi je nekega dne policist, ki sem ga opozorila, da je moj
prijatelj iz Afganistana že tretji dan zapored poskušal dobiti papir za 72 ur, zabrusil:
»Tukaj ga še ni bilo – komu naj človek verjame: policistu, ki je državni uslužbenec,
ali fantu, ki nima nikakršnega osebnega dokumenta in sploh ne moremo vedeti,
kako mu je v resnici ime!« – vendar pa je bilo v zadnjem letu dni izdanih več poročil
nevladnih organizacij, ki tovrstno zanikanje pravice do azila zadostno dokumenti-
rajo (glej Human Rights Watch, 2015; Amnesty International, 2015).
Brez papirja za 72 ur mnogi ostanejo tudi brez strehe nad glavo. Številni
migranti spijo zunaj, tudi v snegu, dežju in temperaturah pod ničlo: v džungli v
Subotici in okoli centra za prosilce za azil v Bogovađi, pod mostovi in v zapuščenih
stavbah. Spomladi leta 2015 je vsako noč na desetine migrantov spalo v parkih
ob železniški in avtobusni postaji v Beogradu. Vsak dan smo tam srečevali druži-
ne z majhnimi otroki, starejše ljudi, bolne in izmučene od poti. Tako sem recimo
spoznala sirsko družino s tremi otroki, starimi od tri do osem let, ki so teden dni
spali v parku. Takoj po prihodu v Beograd jim je na policijski postaji uspelo dobiti
papir za 72 ur, ki jih je napotil v enega bolj oddaljenih centrov za prosilce za azil,
do katerega bi si morali stroške prevoza pokriti sami, denarja pa niso imeli dovolj.
Pot so nameravali nadaljevati naslednji dan, a so jih »tihotapci« vsak dan obvestili,
da bodo potovali »šele jutri« – tako se je vleklo teden dni. Prve tri dni so spali v
enem od poceni mladinskih hotelov v bližini železniške postaje, a po treh dneh so
jih lastniki izselili, češ da ne morejo gostiti ljudi, ki jim je pretekel papir za 72 ur.

20 
Ti v praksi pogosto sprejemajo goste »brez papirjev«, a tvegajo kazensko ovadbo za
»tihotapstvo« (glej Stojić Mitrović in Meh, 2015).

279
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 279 07/08/16 11:41

 Tako je družina preostanek tedna, dokler niso končno odpotovali, spala v parku.
Vsakršen stik s policijo je za ilegalizirane migrante lahko zelo nevaren.
Ilegalizirano osebo lahko policija kadarkoli aretira in privede na sodišče zaradi
ilegalnega vstopa ali prebivanja, za kar je predvidena kazen okrog petdeset evrov,
ali – za tiste, ki ne morejo plačati – pet dni zapora. Zaprti so lahko v kateremkoli
okrožnem zaporu (okružni zatvor), kjer so zaprti tudi srbski državljani, obsojeni
kriminalnih dejanj. Pogosto sem slišala pričevanja, da je v okrožnih zaporih veliko
migrantov, da jih po več deset skupaj zapirajo v skupne celice, kjer na tleh ležijo
blazine in imajo možnost uporabiti le eno stranišče, tuširajo pa se lahko le vsakih
nekaj dni. Po zakonu ima oseba sicer pravico zaprositi za azil ob vsakem stiku z
oblastmi – torej tudi na sodišču – in se tako izogniti kazni za ilegalen vstop v državo
(ki se prosilcem za azil oprosti), a v praksi je migrantom pogosto odvzeta pravica
do prošnje za azil, če so bili prijeti pri ilegalnem prečkanju meje ali prebivanju.
Poleg kratkotrajnejšega zapiranja v okrožne zapore grozi migrantom tudi to, da
jih policija ob aretaciji zapre v center za pridržanje, kjer naj bi počakali na depor-
tacijo – večinoma v državo, od koder so prišli. V Srbiji obstaja sicer le en center za
pridržanje v Padinski skeli v predmestju Beograda in večina migrantov tam ni nikoli
zaprta, deportacije pa se organizirajo relativno redko. Vendar pa možnost depor-
tacije vedno obstaja. Tako lahko rečemo, da so ilegalizirani migranti v Srbiji depor-
tabilni (deportable) (De Genova, 2010a): ni vsak migrant deportiran v praksi, a ker
za razrešitev »ilegalnega« statusa pravno obstaja možnost deportacije v matično
državo ali v državo, od koder je oseba vstopila v Srbijo, je lahko ilegalizirana oseba
deportirana in so torej vse ilegalizirane osebe deportabilne.
Papir za 72 ur torej začasno prekine ilegalizacijo, hkrati pa omogoča tudi name-
stitev v katerem od centrov za prosilce za azil – če se prosilec za azil v 72 urah zglasi
v centru, v katerega so ga poslali, se njegov status začasne legalnosti še podaljša:
dokler je prisoten na rednih kontrolah prisotnosti vsak večer, ima status prosilca
za azil (če pred tem seveda ne dobi odgovora na prošnjo za azil, kar je izjemno
redko). V času mojega terenskega dela leta 2015 je bilo v Srbiji pet centrov za pro-
silce za azil: najstarejši v Banji Koviljači, drugi, ki je odprt od leta 2011 v Bogovađi,
dva na jugu države v Sjenici in Tutinu in najnovejši center, odprt od avgusta 2014,
v Krnjači. O življenju v centrih naj na tem mestu le povzamem splošni občutek,
ki me je preveval skoraj vsakič, ko sem vstopila v katerega od njih: to so povsem
brezupni prostori. Azilni sistem in neobstoječi integracijski sistem v Srbiji ne ponu-
jata nikakršne prave možnosti vključevanja migrantov v srbsko družbo in centri za
prosilce za azil so mesta segregacije, marginalizacije, nadzora in discipline.
Življenje v centru za prosilce za azil se konča z deportacijo v državo, iz katere
je prosilec za azil prišel, ali pa – v veliki večini primerov – tako, da migranti samo-
voljno zapustijo center, po navadi poskusijo prečkati mejo proti EU. Srbija je vse
svoje sosednje države razglasila za »tretje varne države«, saj naj bi imele funkcio-
nalen azilni sistem. To pomeni, da bi lahko osebe, ki so v Srbijo vstopile iz katere
od sosednjih držav, v teh državah zaprosile za azil in (teoretično) zaščito tam tudi

280
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 280 07/08/16 11:41

 dobile. Zato lahko srbske oblasti takšni osebi zavrnejo prošnjo za azil in jo vrnejo
v državo, od koder je prišla in kjer bi lahko dobila zaščito. In ker večina prosilcev
za azil v intervjuju pri obravnavi prošnje pove, da je prišla iz ene od »varnih tretjih
držav«, Srbija večine prošenj za azil ne pretehta na podlagi njihove utemeljenosti,21
ampak jih zavrne. Tisti, ki ostanejo v Srbiji do konca azilnega postopka, so tako
največkrat deportirani v Makedonijo ali Bolgarijo, a velika večina jih že pred tem
zapusti Srbijo.
Zapustiti center za prosilce za azil pomeni »preskok« – ali potisk – nazaj v kate-
gorijo »ilegalnega migranta«. Mnogi poskušajo zapustiti center – in Srbijo – čim-
prej in tisti, ki si to lahko privoščijo, investirajo denar, ki jim ga pogosto pošljejo
sorodniki prek Western Uniona, v čim boljšo kupčijo s tihotapci. Tisti, ki si dobrih
kupčij in »direktnih« prevozov ne morejo privoščiti, pešačijo. Zloglasna subotiška
džungla je eden takšnih krajev, od koder se ljudje peš ali z organiziranimi ilegalizi-
ranimi prevozi napotijo naprej proti Madžarski.

Študija primera: dve zimi v Subotici

V zadnjem delu se bom posvetila študiji primera dogodkov v subotiški džungli,
pozimi 2012 in 2014–2015. Subotica je pritegnila mojo pozornost poleti 2011, ko so
se v medijih prvič pojavila poročila o večjem številu migrantov, ki so se tam ustavili,
in leta 2012 sem se preselila v Srbijo, da bi bolje spoznala tamkajšnje razmere. Med
terenskim delom sem največ časa preživela ravno v Subotici (in Beogradu, kjer sem
živela). Predstavila bom dogodke dveh subotiških zim in pokazala, da pravno-ad-
ministrativni diskurz, ki ga mediji vestno reproducirajo, naturalizira ilegalizacijo in
z njo upravičuje represijo nad migranti. Diskurzi in prakse migracijske politike tako
ne kreirajo le kategorije »migrantov«, ampak zanje tudi odrejajo in diskurzivno
upravičujejo represivno obravnavo.

Zima v Subotici leta 2012

Natančna lokacija improviziranih šotorišč, ki sestavljajo džunglo, se je z leti
spreminjala, saj jih je policija sproti uničevala, ljudje pa so jih vedno znova zgradili,
vendar pa se večinoma nahajajo na močvirnatem in grmičastem območju v bližini
subotiškega smetišča in razpadajoče opekarne (ciglana). Džungla je redko prazna:
včasih je tam le nekaj ljudi, drugič več sto. Tam se zadržujejo različno dolgo: neka-
teri ostanejo le dan ali dva, drugi tudi po več tednov ali mesecev (zlasti kadar je
prehod meje posebno zahteven).

21 
To pomeni, da odločevalci niti ne gledajo, ali je oseba v matični državi dejansko preganjanja na
podlagi rase, vere, narodne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni
skupini, temveč menijo, da lahko oseba dobi negativni odgovor, ker bi lahko za azil zaprosila že v
kateri od »varnih tretjih držav«.

281
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 281 07/08/16 11:41

 Dva glavna problema, ki skupaj pripomoreta k temu, da je življenje v džungli
skoraj neznosno, sta nenehna policijska represija in nasilje, pa še slabe vremenske
razmere: poleti je zelo vroče, sence je malo, ni tekoče vode in vodnjak pogosto
postane neuporaben, pozimi pa je še teže zaradi mrzle panonske košave, dežja,
snega in temperature, ki se pogosto spusti pod ničlo. V obeh zimah v času mojega
terenskega dela so bile ravno slabe vremenske razmere tisto, kar je zbujalo zani-
manje medijev in lokalnih oblasti za trpljenje migrantov – policijsko nasilje, ki je
po večini popolnoma nedokumentirano22 in ostaja nevidno, pa je stalnica v vseh
letnih časih.
Dogodke iz zime 2012 je opisala Marta Stojić Mitrović (2014: 75) in jih bom na
tem mestu na kratko povzela. Februarja je bilo izjemno hladno in nekaj desetinam
migrantov v subotiški džungli je pomagala le Vzhodno-evropska misija, verska
humanitarna organizacija, ki jim je enkrat na dan prinašala hrano, obleke in odeje.
Ko so se temperature spustile pod -25°C, so bile dva tedna po vsej Srbiji razglašene
»izredne razmere« (vanredno stanje): številne šole in javne ustanove so bile zaprte
in ljudje, ki živijo na ulicah, so bili premeščeni »na toplo«. Subotiške lokalne oblasti,
skupaj z Rdečim križem, so organizirale za migrante, ki so pred tem spali zunaj,
začasno namestitev v zapuščenem hotelu Fontana na jezeru Palić, prehrano in
osnovno zdravstveno oskrbo. Ko so se temperature spet dvignile nad -25°C (a so
ostale globoko pod ničlo), je Fontano nasilno izpraznila policija, vse, ki niso pobeg-
nili pred tem, pa so aretirali, stlačili v avtobuse in deportirali nazaj v Makedonijo.
Džungla je bila med tem požgana in migranti, ki so ostali, so se znašli v še težjem
položaju kot prej.23
Če dogodke analiziramo z vidika pravne kreacije različnih kategorij »migran-
tov«, je vidna tudi diskurzivna moč teh kategorij pri upravičevanju nasilnega in
represivnega ravnanja. Tako so bili v hladni zimi – a še predno je postalo dovolj
hladno, da so oblasti razglasile izredno stanje – migranti v džungli konstruirani
kot »ilegalni migranti«. Tako država ni imela nikakršne dolžnosti, da jim zagotovi
kakršnekoli pravice – še več: kot »ilegalni« so bili tarča legalnih racij, pa tudi sicer
nelegalnih, a nesankcioniranih napadov, kraj in izsiljevanja. Ko pa je bilo na državni
ravni razglašeno izredno stanje, so bile lokalne oblasti po zakonu dolžne poskr-
beti za tiste, ki so spali zunaj. Tako so bili ljudje potisnjeni iz kategorije »ilegalnih
migrantov« v kategorijo prejemnikov humanitarne pomoči. Takoj, ko je država raz-
glasila konec izrednega stanja, pa so ti isti ljudje prenehali biti prejemniki pomoči
in so postali »ilegalni migranti«. Ker je bilo treba prostor, kamor so jih nastanili
med izrednim stanjem, izprazniti, so prišli izvrševalci Zakona o tujcih – policija – in
spet uveljavili »ilegalnost« migrantov. Aretacija, odvzem svobode, nekonsenzualno

22 
Edine izjeme so poročila lokalne skupine No border, nekateri tuji neodvisni medijski poročevalci
in poročila nekaterih nevladnih organizacij; glej Human Rights Watch, 2015; Amnesty International,
2015.
23 
Za daljše poročilo in fotografije glej Ela, 2012.

282
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 282 07/08/16 11:41

 tlačenje na avtobuse, deportacija – vse to je nehumano in represivno nasilje nad
migranti, ki pa ga pravni red vidi kot povsem legalen način reševanja »problema
ilegalnih migrantov«. Znotraj logike pravnega diskurza bi lahko hitro pozabili, da
so ti »ilegalci« v resnici ljudje, in če bi vse, kar je »ilegalno«, videli kot grožnjo, bi
lahko upravičili represivno delovanje države. A fokus na dekonstrukciji različnih
kategorij »migrantov«, vztrajanje, da »ilegalnost« ne sme biti naturalizirana, in
vpogled v dinamiko »preskakovanja« med kategorijami migrantov, odstrnejo zave-
so diskurzivnega upravičevanja nasilja.

Zima v Subotici 2014–2015

V primeru zime 2014–2015 opazimo podobne mehanizme, vendar pa je tu
diskurz postal še bolj rafiniran, saj se poleg »palice« disciplinirajoče migracijske
politike pojavlja tudi »korenček«, ki policijsko nasilje in represijo še bolj skrbno
maskira in upravičuje pod pretvezo skrbi (care) za migrante.
Tudi zima 2014–2015 je bila zelo hladna in zaradi slabih razmer v džungli so
mediji trpljenje migrantov predstavili kot humanitarno katastrofo: od sto do
tristo ljudi, med njimi tudi matere z malimi otroki, so se brez hrane, vode, ustre-
znega gretja, sanitarij in brez prave strehe nad glavo dneve in tedne zadrževali v
poslopjih propadajoče opekarne (ciglane) in na okoliških travnikih in močvirjih.24
Zastrašujoče je bilo, da so prisotnost migrantov predstavljali kot nenaden naravni
pojav, kot nekaj, kar se je zgodilo samo od sebe in je skrb zbujajoče, brez kakršne-
koli analize razlogov za nastali položaj.
Ko sem obiskala džunglo le nekaj dni po tem, ko so se v medijih pojavila poročila
o »ljudeh, ki tri dni niso jedli« (Sovilj, 2014), so mi ljudje tam pojasnili, da je glavni
razlog za pomanjkanje hrane policija, ki migrante pričaka na njihovi poti do trgo-
vine in jim pokrade ves denar. Položaj, ki so ga mediji prikazali kot humanitarno
in skorajda »naravno« katastrofo, je bil v resnici produkt zakonov, ki so ljudi ilega-
lizirali, in policije, ki je te zakone uveljavljala (kogarkoli so na katerikoli točki lahko
aretirali in ga privedli pred sodišče zaradi »ilegalnega bivanja«) in jih v številnih
primerih izkoristila za sistematično izsiljevanje denarja od ljudi, ki so bili zaradi
tega lačni. Policisti so vedeli, da zakon »ilegalnih« ljudi nikakor ne ščiti in da imajo
za nasilje in izsiljevanje popolnoma prosto pot.
Zanimiv je tudi sam način novinarskega poročanja: s predstavljanjem položaja
iz »perspektive« trpečih žrtev te humanitarne katastrofe so poročila v bralcu zbu-
jala sočutje, ki ga navadna poročila o »ujetih ilegalcih« ne zbujajo. V poročanju je
bil impliciten ogorčen krik, da bi v tem primeru vendarle nekdo moral kaj nare-
diti. In kmalu je »nekdo« – tudi tokrat policisti – nekaj storil: 29. decembra 2014
(Subotica.com, 2014) in 6. januarja 2015 (gradsubotica.co.rs, 2015) sta se v medijih

24 
Poročila, ki so dvignila največ prahu, so prišla iz mreže N1 in od novinarja Miodraga Sovilja. Glej
na primer Sovilj, 2014.

283
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 283 07/08/16 11:41

 pojavili poročili, ki sta delovali kot nekakšen epilog prejšnjim zgodbam iz ciglane
in kot poročili o »rešitvi« migrantskega »problema« v Subotici. Javnost sta obvestili
o akciji, ki so jo izvedli policisti, ko so premražene in lačne migrante iz subotiške
ciglane »premestili« v ustreznejšo namestitev v centrih za prosilce za azil v Krnjači
in Banji Koviljači. Kljub napovedi teh poročil, da naj bi se takšne »premestitve«
odslej dogajale tedensko, ni bilo v naslednjih tednih več nobenega poročila o tem.
Ko sem kakšen teden po drugem poročilu o »premestitvi« obiskala džunglo,
sem videla jasne sledove policijskega nasilja in racije šotorišča. Bivaki, ki so si jih
migranti zgradili iz odpadnih materialov, ki so jih našli na smetišču, so bili povsem
požgani, šotori, ki so se naslanjali na stene ciglane, so bili razrezani na koščke,
kakor tudi vsi drugi potencialno uporabni materiali. Nekaj migrantov, ki so še ostali
– morda le ducat ali dva – nam je pripovedovalo o povečanem policijskem nasilju.
Rekli so, da policija zdaj pride še pogosteje, da so njihove taktike bolj nasilne in
da si zaradi tega marsikdo ponoči ne upa spati: v pripravljenosti na beg čakajo,
kdaj bo policija pritekla v polni opremi. Poročali so, da policija uporablja solzivec,
nekemu fantu so grozili s pištolo in zahtevali, da jim preda ves denar in mobilne
telefone, spet drugim so z nožem razrezali obleke in jih prisilili, da jih odvržejo
na ogenj, s katerim so požgali njihova začasna bivališča. Enajstletni mladoletnik
brez spremstva iz Afganistana, ki je potoval s starejšim, a prav tako mladoletnim
bratrancem, mi je povedal, da mu je policija ukradla ves denar. Vsi, s katerimi sem
govorila, so bili prestrašeni in ogorčeni nad tem valom policijskega nasilja.
Razlika med medijskimi poročili o »premestitvah« v ogrevane centre za azil in
realnostjo policijske represije in nasilja na terenu je osupljiva. Pa poglejmo, zakaj.
Kot smo videli zgoraj, lahko migranti svojo ilegalizacijo začasno prekinejo, če
zaprosijo za azil. Diskurz o azilu zastopajo tudi humanitarne organizacije, nevladne
organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, in institucije, kot so KIRS25, in
v vakuumu pravic, ki ga kreira ilegalizacija, so tudi te organizacije omejene v svo-
jih možnostih delovanja. Zato lahko pogosto slišimo argument, da če bi migranti
zaprosili za azil, bi v tem času lahko imeli določene pravice (omejena zdravstvena
zaščita, namestitev v centru za prosilce za azil itd.) in se izognili nevarnostim, ki
prežijo nanje, ko so »ilegalni«. Tako so recimo poročila iz decembra 2014 upora-
bljala argument »zakaj ne zaprosijo za azil«: če bi zaprosili za azil, jim ne bi bilo
treba zmrzovati v džungli. Vendar pa takšna argumentacija ponuja »rešitev« le,
če so »problem« zgolj pomanjkanje hrane, mraz in slabe razmere. Če vidimo kot
problematično »le« subotiško humanitarno katastrofo, lahko medijska poročila o
policijski akciji »premeščanja« vidimo kot epilog zgodbe o človeškemu trpljenju,
ki je tako močno zamajala status quo popolnega nezanimanja javnosti za položaj
migrantov (ki je bil že pred izjemno hladno zimo zelo težak, a so ga mediji skoraj
popolnoma ignorirali).

25 
Komesariat za izbeglice i migracije Republike Srbije je institucija, odgovorna za nastanitev prosil-
cev za azil v Srbiji.

284
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 284 07/08/16 11:41

 Vendar pa je »problem« globlji kot le dejstvo, da nekateri ljudje med hladno
zimo v Subotici spijo na prostem in so sestradani. Problem je strukturen in tiči v
razlogih, ki ljudi pripeljejo do tega, da ostajajo v džungli. Poleg tega večina ljudi,
ki pristanejo tam, dobro ve, da obstajajo centri za prosilce za azil. Nekateri od
njih so morda poskusili zaprositi za azil v želji, da bi nekaj časa preživeli v centru
za prosilce za azil, a obstaja možnost, da so jim uslužbenci na policijski postaji to
preprečili. Nekateri od njih so gotovo bili v centru za prosilce za azil, a so se odločili
center zapustiti in se napotiti naprej. Centri za prosilce za azil sicer dajejo streho
nad glavo in tri obroke na dan – ter s tem postajajo mesta, kamor se trpljenje in
težak položaj migrantov »pospravi« in skrije od oči javnosti – nikakor pa niso ti
centri prava »rešitev« za probleme migrantov. Ti se želijo enakopravno vključiti
v družbo, centri za prosilce za azil pa jim tega nikakor ne morejo omogočiti, zato
ostajajo institucije, ki migrante marginalizirajo, nadzirajo, disciplinirajo in utišajo.
Policijska akcija »premestitve« in njena medijska predstavitev pa sta ujeti v
navidezno človekoljubno težnjo »korenčka« disciplinirajoče azilne politike: ile-
galnost migrantov, ki so jo pozimi 2012 policisti rešili z nasilno deportacijo v
Makedonijo, so pozimi 2014–2015 rešili s prisilno »premestitvijo« v kategorijo
»prosilec za azil« ter namestitvijo v centre. In čeprav naj bi bila premestitev rešitev
njihovega trpljenja, je treba poudariti, da gre tu za podobno represivne ukrepe.
Migranti so prisiljeni vložiti prošnjo za azil in sprejeti namestitve v centru – torej
sprejeti nekaj, za kar so vedeli že prej in česar večina ni želela izbrati. Poleg tega
je uporabljeno nasilje: migranti so aretirani, njihova šotorišča so uničena, njihove
stvari zažgane. Vendar mediji o nasilju ne poročajo, zakamuflira ga govor o skrbi
za človečnost migrantov, o premestitvi v ogrevan center, kar je predstavljeno kot
bolj humana opcija. Tako je »humanitarna katastrofa« v Subotici, ki močno zamaje
status quo ignoriranja migrantov, razrešena in uokvirjena v postulate migracijske
politike. Javnosti ni treba več skrbeti, ali se spraševati, zakaj so ljudje sredi zime
prisiljeni spati zunaj, »problem« je rešen in migranti so nastanjeni v institucijo, ki
jim je namenjena po zakonu.
Na primeru dveh zim v Subotici sem skušala pokazati, kako kategorije migran-
tov vplivajo na obravnavo, ki jim jo namenijo oblasti, ter kako diskurzivna konstruk-
cija teh kategorij upravičuje in maskira celo zelo nasilno in represivno obravnavo.
Z vpogledom v razliko med medijskim poročanjem in resničnim položajem sem
poskušala nakazati, kateri elementi analize so odsotni ali zakriti v medijskem
poročanju, ki slepo reproducira logiko in konstrukcijo naturalizacije ilegalnosti in
navidezne človekoljubnosti policijskih ukrepov.

285
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 285 07/08/16 11:41

 Sklep
V članku sem na podlagi analize terenskih zapiskov in dolgotrajnega opazo-
vanja z udeležbo poskusila predstaviti položaj migrantov v Srbiji. Začetna točka
analize je bilo kritično razumevanje evropske migracijske politike, ki jo zaznamu-
jejo težnje po evropeizaciji, sekuritizaciji in eksternalizaciji, ki producira kategorijo
»migrant« in prek nacionalnih zakonodaj držav članic določa pogoje ilegalizacije
in začasne legalizacije določenih ljudi, ki tako postanejo »migranti«. Prav tako
sem analizirala, kako se evropska migracijska politika odraža v Srbiji, in poskusila
strniti njene posledice za življenje migrantov. Na koncu sem še, na študiji primera
iz Subotice, pokazala, kako pravno-diskurzivna kreacija kategorije »migrantov« ne
le določa represijo nad migranti, ampak to represijo tudi upravičuje in maskira ter
jo celo predstavlja kot »skrb« za migrante.
V svoji predstavitvi sem se osredinila na represivno obravnavo, ki so je deležni
ljudje, postavljeni v kategorijo »migrant« – za potrebe tega članka sem izpustila
predstavitve primerov upora, ki si jih migranti vsak dan med seboj delijo in na
novo izumljajo, da bi se represiji izognili, ji pobegnili ali jo subvertirali. Prav te
zgodbe o medsebojni pomoči, solidarnosti, pogumu, zvijačnosti, uporu in odpor-
nosti (resilience) so bile zame stalni vir navdiha in so mi dajale moč med čustveno
izjemno napornim terenskim delom. Žal na tem mestu za to ni prostora, a bilo bi
nujno nameniti več pozornosti izkušnjam in glasovom ljudi, ki jih nikoli ne more-
mo zreducirati na neko kategorijo. Vpogled v diskurzivno konstrukcijo kategorije
»migrantov« in obravnave, ki jo ta upravičuje, osvetli le strateške vidike migracijske
politike in mejnega režima, izpusti pa taktične interakcije in subverzije njihove
uporabe, ki migrantom uspevajo z njihovim avtonomnim delovanjem – če upora-
bimo de Certeaujevo razlikovanje med strategijo in taktiko (De Certeau, 2007). V
dopolnitev strateških vidikov migracijske politike, predstavljenih v tem članku, bi
morali predstaviti tudi taktične interakcije s temi strategijami, saj ravno zgodbe,
perspektive in avtonomija migrantov močno razjedajo monolitne predstavitve
dominantnih diskurzov o »migrantih« in naturalizacijo njihove ilegalizacije kot
edino resnico.

Literatura
AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Europe’s Borderlands: Violations against refugees and
migrants in Macedonia, Serbia and Hungary. Dostopno na: https://www.amnesty.
org/en/documents/eur70/1579/2015/en/ (28. julij 2015).
ANDERSSON, RUBEN (2014): Illegality, inc: Clandestine Migration and the Business of
Bordering Europe. Oakland: University of California Press.
B 92 (2011): Subotica preplavljena azilantima, 3. marec. Dostopno na: http://www.b92.
net/info/vesti/index.php?yyyy=2011&mm=10&dd=01&nav_id=546095 (3. januar
2016).

286
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 286 07/08/16 11:41

 B 92 (2015): Makedonija: Voz usmrtio 14 migranta, 4. april. Dostopno na: http://www.
b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2015&mm=04&dd=24&nav_category=167&nav_
id=984377 (12. december 2015).
BAUDER, HARALD (2013): Why We Should Use the Term Illegalized Immigrant.
RCIS Research Brief 1. Dostopno na: http://www.ryerson.ca/content/dam/rcis/
documents/RCIS_RB_Bauder_No_2013_1.pdf (3. junij 2015).
BEOGRADSKI CENTAR ZA LJUDSKA PRAVA (2014): Right To Asylum In The Republic Of
Serbia 2014. Dostopno na: http://www.bgcentar.org.rs/bgcentar/eng-lat/wp-
content/uploads/2015/04/Right-to-Asylum-in-the-Republic-of-Serbia-2014.pdf (12.
maj 2015).
BOŽINOVIĆ, SUZANA (2015): Pronađeno beživotno telo stranog državljanina kod
Zaječara. Blic Online, 6. marec. Dostopno na: http://www.blic.rs/vesti/hronika/
pronadeno-bezivotno-telo-stranog-drzavljanina-kod-zajecara/fc8rf68 (12.
december 2015).
BRETTELL, CAROLINE B. IN JAMES F. HOLLIFIELD (2007): Migration Theory: Talking across
Disciplines. New York: Routledge.
CERTEAU, DE MICHAEL (2007): Iznajdba vsakdanjosti I: Umetnost delovanja. Ljubljana:
Studia humanitatis.
CORDIBENAU, CLÉMENT (2014): Migration et Asile en Serbie: Une Européanisation des
Politiques Publiques et Associatives? Géocarrefour 89(3): 183–191.
DE GENOVA, NICHOLAS (2002): Migrant »illegality« and deportability in everyday life.
Annual Review of Anthropology 31: 419–447.
DE GENOVA, NICHOLAS (2010a): The Deportation Regime: Sovereignity, Space and
the Freedom of Movement. V The Deportation Regime: Sovereignity, Space and the
Freedom of Movement, N. De Genova in N. Peutzed (ur.), 33–65. London: Duke
University Press.
DE GENOVA, NICHOLAS (2010b): The Queer Politics of Migration: Reflections on
»Illegality« and Incorrigibility. Studies in Social Justice 4(2): 101–126.
DE GENOVA, NICHOLAS (2015): The border spectacle of migrant 'victimisation'. Dostopno
na: https://www.opendemocracy.net/beyondslavery/nicholas-de-genova/border-
spectacle-of-migrant-%E2%80%98victimisation%E2%80%99#.VWwKTbV0gNI.
twitter (1. junij 2015).
EDITORAL BOARD MOVEMENTS (2015): Introducing movements. Journal for Critical
Migration and Border Studies. Movements. Journal für kritische Migrations- und
Grenzregimeforschung 1(1). Dostopno na: http://movements-journal.org/issues/01.
grenzregime/01.editorial~en.html (3. junij 2015).
ELA (2012): Subotica : “Emergency conditions” end with a mass deportation to
Macedonia and a fire in the migrant jungle. Programmes echanges et partenariats.
Site des volontaires, 12. februar. Dostopno na: http://emi-cfd.com/echanges-
partenariats12/spip.php?article75 (27. december 2015).
FAVELL, ADRIAN (1998): The Europeanisation of Immigration Politics. European
Integration online Papers 10(2). Dostopno na: http://www.sscnet.ucla.edu/soc/

287
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 287 07/08/16 11:41

 faculty/favell/EIOP-C&C.htm (8. junij 2015).
GRADSUBOTICA.CO.RS (2015): Akcija transportovanja migranata se nastavlja, 6. januar.
Dostopno na: http://www.gradsubotica.co.rs/akcija-transportovanja-migranata-se-
nastavlja/ (18. december 2016).
HUMAN RIGHTS WATCH (2015): Serbia: Police Abusing Migrants, Asylum Seekers Beaten,
Extorted, Shoved Back Across the Border. Dostopno na: https://www.hrw.org/
news/2015/04/15/serbia-police-abusing-migrants-asylum-seekers (28. julij 2015).
HUYSMANS, JEF (2000): The Europan Union and the Securitisation of Migration. Journal
of Common Market Studies 38(5): 751–777.
KOSER, KHALID (2007): International Migration: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford
University Press.
MALKKI, LIISA H. (1995): Refugees and Exile: From »Refugee Studies« to the National
Order of Things. Annual Review of Anthropology 24: 495–523.
MEH, ELA (2013): La Serbie, antichambre de l'Union européenne. Plein Droit 96: 27–30.
MEZZADRA, SANDRO IN BRETT NEILSON (2008): Border as Method, or, the
Multiplication of Labor. European Institute for Progressive Cultural Policies. Dostopno
na: http://eipcp.net/transversal/0608/mezzadraneilson/en (8. januar 2016).
MIGREUROP (2011): At the margins of Europe: The externalisation of migration controls.
Dostopno na: http://www.migreurop.org/IMG/pdf/Rapport_Migreurop_2011_
Version_anglaise_27012012_pour_derniere_relecture_et_validation_FASTI-SM.pdf
(6. februar 2016).
MITRIĆ, V. (2011): Banja Koviljača: Azilanti sve veći problem. Večerne novosti, 17.
oktober. Dostopno na: http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/aktuelno.69.
html:349552-Banja-Koviljaca-Azilanti-sve-veci-problem (15. januar 2016).
PETROVIĆ, DUŠKO (2014): Fenomen izbjeglištva u modernom političkom sistemu.
Glasnik Etnografskog Instituta SAN LXII(2): 49–66.
PROTOKOL ZA PREPREČEVANJE, ZATIRANJE IN KAZNOVANJE TRGOVINE Z LJUDMI. Dostopno
na: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/Protokol.pdf (21.
december 2015).
RADAELLI, CLAUDIO M. (2003): The Europeanization of Public Policy. V The Politics
of Europeanization, K. Featherstone in C. Radaelli (ur.), 27–56. Oxford: Oxford
University Press.
RIGBY, JOE IN RAPHAEL SCHLEMBACH (2013): Impossible protest: noborders in Calais.
Citizenship Studies 17(2): 157–172.
ROADMAP ON VISA FREE REGIME (B. D.): Visa Liberalisation With Serbia. Roadmap.
Dostopno na: http://www.esiweb.org/pdf/White%20List%20Project%20Paper%20
-%20Roadmap%20Serbia.pdf (12. januar 2016).
RODIER, CLAIRE (2012): Xénophobie business: À quoi servent les contrôles migratoires?
Paris: La Découverte.
SCHWENKEN, HELEN (2014): From Sangatte to ‘The Jungle’: Europe’s Contested
Borderlands. V New Border and Citizenship Politics, H. Schwenken in dr. (ur.), 171–
186. London: Macmillan Publishers Limited.

288
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 288 07/08/16 11:41

 SOVILJ, MIODRAG (2014): Dan sa azilantima: »Kada si poslednji put jeo? Pre tri dana«.
N1, 4. december. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a17236/Vesti/Dan-sa-
azilantima-Kada-si-poslednji-put-jeo-Pre-tri-dana.html (4. december 2015).
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2012): Eksternalizacija granica Evropske Unije i pojava
improvizovanih migrantskih naselja u Srbiji. Zbornik Matice srpske za društvene
nauke 139(2): 237–248.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2013): Stigmatizacija kao posledica ilegalizacije odredjenih
oblika transnacionalnog kretanja – dehumanizacija tzv. ilegalnih migranata. Glasnik
etnografskog instituta SANU 61(2): 163–174.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2014): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity:
Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal
Object in Serbia. Glasnik etnografskog instituta SANU 62(1): 67–83.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA IN ELA MEH (2015): The reproduction of borders and
the contagiousness of illegalisation: A case of a Belgrade youth hostel. Glasnik
Etnografskog Instituta SANU LXIII(3): 623–638.
SUBOTICA.COM (2011a): Migranti kampuju na Prozivci, 21. junij. Dostopno na: http://
www.subotica.com/vesti/migranti-kampuju-na-prozivci-id7641.html (12. januar
2016).
SUBOTICA.COM (2011b): Azilanti preplavili Suboticu, 15. november. Dostopno na: http://
www.subotica.com/vesti/azilanti-preplavili-suboticu-id8956.html (12. januar 2016).
SUBOTICA.COM (2014): Imigranti prebačeni iz stare ciglane u kolektivni smeštaj u Krnjači,
29. december. Dostopno na: http://www.subotica.com/vesti/imigranti-prebaceni-iz-
stare-ciglane-u-kolektivni-smestaj-u-krnjaci-id21607.html (12. december 2015).
TANJUG (2015): U kombiju 54 migranta, najteže povređeni u Beogradu i Nišu. N1, 2.
februar. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a37690/Vesti/Saobracajna-nesreca-
kod-Leskovca.html (15. december 2015).
TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migration and the
Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European
Journal of Social Theory 13(3): 373–387.
VLADA REPUBLIKE SRBIJE (2013): Migracioni profil Republike Srbije za 2013. godinu.
Dostopno na: http://www.kirs.gov.rs/docs/migracije/Migracioni_profil_Republike_
Srbije_za_2013.pdf (20. december 2015).
ZAKON O STRANCIMA RS. Sl. glasnik RS 97/2008. Dostopno na: http://www.paragraf.rs/
propisi/zakon_o_strancima.html (10. december 2015).
ZAKON O ZAŠTITI DRŽAVNE GRANICE. Sl. glasnik RS 97/2008 in 20/2015 – dr. zakon.
Dostopno na: http://www.paragraf.rs/propisi/zakon_o_zastiti_drzavne_granice.
html (10. december 2015).
ZAKON O AZILU. Sl. glasnik RS 109/2007. Dostopno na: http://www.paragraf.rs/propisi/
zakon_o_azilu.html (10. december 2015).
YOUTUBE.COM (2011): Banja Koviljaca prepravljena azilantima, 7. oktober. Dostopno na:
https://www.youtube.com/watch?v=Wcfw-hjbF3I (11. januar 2016).

289
Ela Meh | Evropska migracijska politika

Notranja_264.indd 289 07/08/16 11:41

 Iva Juhart in Larisa Petrič

Zahodnobalkanska
migracijska pot: Srbija
kot zadnja točka pred
vstopom v »boljši jutri«

Abstract
Western Balkan migration route: Serbia as the last point before
entering the “better future”
Migrants are seen as illegitimate newcomers to the European area. Hoping for a better future, they
choose the most suitable illegalized migration routes according to different factors. One of those is
the three-phased Western Balkans route with Serbia being the most important spot on this route.
Serbia implements migration control and is trying to hold migrants from entering the Schengen area
in accordance with European legislation. Serbia represents a point where asylum seekers get a place
to rest and plan their further journey into the EU. Due to different reasons and a deficient asylum
system, many of them have to find shelter in the so-called jungles. ‘Mobile commons’ is a set of im-
portant skills, knowledge and solidarity, shared on the way – at rest or in the search for common so-
lutions. On their way, migrants make decisions and adopt strategies according to the legal system of
countries through which they travel and their own preferences, with the aim of making their migration
process easier. Temporary identities are created, people know hot spots for sharing information abo-
ut the route, and the mobile internet is what makes them visible in the virtual world. The last is one of
the key elements by which they remain present throughout the whole journey. The problem with whi-
ch this article implicitly deals is the political illegalization of migrants and, by extension, of human life.
Keywords: Western Balkan migration route, asylum in Serbia, jungle, mobile commons, temporary
mobile communities
Iva Juhart is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of
Ljubljana. ([email protected])
Larisa Petrič is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of in
Ljubljana. ([email protected])

Povzetek
Migranti si v želji po boljši prihodnosti glede na različne dejavnike izbirajo najprimernejše »ilegalizi-
rane« migracijske poti v Evropo. Ena teh je trifazna zahodnobalkanska migracijska pot. Pomembno
točko na tej poti je Srbija. Ta po navodilih Evropske unije izvaja migracijski nadzor in skuša zadrževati
migrante pred vstopom v schengenski prostor. Srbija je točka, kjer se lahko prosilci za azil spočijejo in
načrtujejo nadaljevanje poti znotraj meja EU. Mnogi so zaradi različnih vzrokov in pomanjkljivosti azil-
nega sistema prisiljeni poiskati prenočišče v t. i. džunglah. Na poti, v mirovanju in pri iskanju skupnih
rešitev so pomembne izkušnje, znanje in solidarnost, ki jih povezujemo v konceptu skupno-v-gibanju.
Migranti sprejemajo odločitve in strategije na poti glede na zakonodajo držav, skozi katere potujejo,
glede na lastne želje, predvsem pa tako, da si olajšajo migracijsko pot. Tako prevzemajo začasno iden-
titeto, poznajo ključne kraje za pridobivanje in izmenjavo informacij o poti, mobilni internet pa jih kljub
fizični »nevidnosti«, dela vidne v virtualnem svetu. Ta je eden ključnih prostorov, v katerem ostajajo
prisotni med potovanjem. Članek popisuje politično ilegalizacijo migrantov in ne nazadnje človeškega
življenja.
Ključne besede: zahodnobalkanska migracijska pot, azil v Srbiji, džungla, skupno-v-gibanju, začasne
mobilne skupnosti
Iva Juhart je absolventka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v
Ljubljani. ([email protected])
Larisa Petrič je študentka magistrskega študija etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v
Ljubljani. ([email protected])

290
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 290 07/08/16 11:41

 Že drugi večer sedimo skupaj ob ognju. Danes je bolj mrzlo kot včeraj, termome-
ter kaže dve stopinji nad ničlo. Tokrat nas je okrog malega improviziranega ognjišča
stisnjenih štirinajst. Večinoma moški med 20. in 35. letom iz Sirije, Afganistana, eden
iz Palestine, drugi iz Iraka ... In nas pet iz Slovenije. Fantje so danes bolj zamišljeni kot
včeraj. Bliža se njihov čas odhoda. Jutri pride po nekatere tihotapec, ki jih bo odpeljal
do Budimpešte. V zraku je čutiti močna čustva, mešata se vonj dima in neznanega.
Vse nas je strah, kaj se bo zgodilo. Eden od fantov predlaga minuto molka za vse, ki
so umrli v vojni v Siriji. Skoraj vsak od njih je v vojni koga izgubil. Gledamo v ogenj,
vsak je v svojih mislih ... Za večerjo je tokrat kuhan krompir, ki ga malce osolimo za
okus. Za sladico imamo jabolka. »Tamau«1 na telefonu kaže slike s hrano obloženih
miz doma v Siriji. »Syria is the best country,« reče, ko kaže slike svoje družine in pri-
jateljev. Pravi, da pogreša mamo in sestre. Ne slišijo se pogosto, ker je signal v Siriji
velikokrat moten. Ves čas našega pogovora s kotičkom očesa opazujem »strica«, kot
mu pravimo, ki si z brusnim papirjem drgne blazinice prstov, da bi bili njegovi prstni
odtisi manj vidni. Prste nato drugega za drugim pomaka v vročo vodo. Vzdušje ob
ognju se kmalu razvedri po nekaj šalah, po petju v arabskem in slovenskem jeziku, po
nekaj pravljicah ... Čas je za odhod, naše gostitelje jutri čaka naporna pot čez mejo.
Hoditi morajo približno 27 kilometrov, zato se morajo naspati. Kolikor se bodo sploh
lahko spočili v starem jurčku na prostem. Težko se je posloviti. Na dan privrejo misli
o družinah doma ... Pravijo, da so zanje prave herojke prav njihove matere in žene,
ki so ostale doma in v vojnih razmerah skrbijo za otroke. Zdi se, kot da se imajo za
slabiče, ker so odšli od doma, da bi poiskali boljše življenje. Spreleti me, da nihče od
nas, ki se bomo vrnili v toplo zavetje, ne more razumeti pritiska in bolečine, ki ju čuti-
jo naši sogovorniki. Na poti so že tedne, nekateri mesece. Njihove poti v Evropo pa še
zdaleč ni konec ...

Uvod
Migranti iz držav t. i. »globalnega Juga«, ki jih bova obravnavali v članku, so del
mobilnih skupnosti, ki jih definira predvsem dejstvo, da potujejo brez veljavnih
dokumentov in so zato z vidika migracijskih politik EU »ilegalne«. Migranti niso
ilegalni sami po sebi, temveč jih v tako vlogo postavljajo zakoni in regulacije na
mejnih prehodih in v notranjosti držav, kjer se osebe gibljejo brez zahtevanih
dokumentov ali vizumov. Ker jim je legalen prihod onemogočen, si glede na geo-
grafsko lego izvorne države, finančno zmožnost, telesno pripravljenost, informira-
nost o poti in osebne preference izberejo najprimernejšo pot prihoda.

1 
Zaradi zakrivanja identitet za vse sogovornike uporabljava psevdonime.

291
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 291 07/08/16 11:41

 V članku bova obravnavali eno teh poti, t. i. zahodnobalkansko migracijsko pot2
pred spremembami v drugi polovici leta 2015 ko se je število prihodov tako pove-
čalo, da niso več mogli ostati skriti očem širše evropske in tudi svetovne javnosti.
Samoorganizirana potovanja in iskanje tihotapcev so zamenjali organizirani prevo-
zi v posameznih držav na balkanski poti. Od začetka leta 2016 EU ponovno skuša
vzpostaviti režim, ki je vladal pred vzpostavitvijo nadzorovanih koridorjev. Oblasti
glede na razmere vseskozi prilagajajo politike ilegaliziranja migrantov.
Etnografija se osredinja na razmere v Srbiji in njeno vlogo na poti. Napisana
je na podlagi enotedenskega terenskega dela v azilnih domovih v Srbiji aprila
2015, ki smo ga izvedli študenti z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani.3 Opazovanje z udeležbo in pogovore s približno
dvajsetimi sogovorniki (različnega spola, starosti in etničnosti) sva opravljali v
azilnem domu v kraju Bogovađa. Popoldneve sva z migranti preživljali v azilnem
centru, večere pa v njegovi okolici. Prosti čas je bil namenjen pisanju terenskih
dnevnikov. Metodološko bi raziskava še najbolj ustrezala oznakam angažirane
(engaged anthropology) in militantne antropologije (militant anthropology), katere
cilj je »odprava delitev na raziskovanje in prakso« (Juris, 2007: 165). V dogajanje sva
ostali vpeti tudi po odhodu s terena, z nekaterimi migranti pa sva še danes v stiku.
Tematike, s katerimi sva se srečevali na terenu, bova skušali analizirati skozi kon-
cepta skupno-v gibanju in začasne mobilne skupnosti. Cilj raziskave je analiza izku-
stev migrantov, predvsem na področju bivalnih razmer in medosebnih odnosov.

Trifaznost zahodnobalkanske migracijske poti

Zahodnobalkanska migracijska pot je ena od poti, po katerih migranti vstopajo
v Evropo. Nekateri to pot premagajo v nekaj dneh, spet drugi pa za to potrebujejo
več mesecev ali celo let. Zadnji so predvsem tisti, ki med potjo čakajo na denar-
no pošiljko od bližnjih ali se na poti ustavljajo zato, da najdejo delo za zaslužek.
Le peščica migrantov je namreč zmožna z lastnimi prihranki pokriti stroške poti
(Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9). Razlike v trajanju potovanja in zadrževanju
v prehodnih prostorih so povezane s finančnim položajem migrantov, trenutnim
nadzorom na mejah, možnostjo uporabe prevoza in telesno zmogljivostjo oseb.
Za tiste z manj denarja je pot vedno bolj tvegana, saj dolgotrajnejše življenje v
»ilegalnosti« prinaša večje možnosti za izgon, poleg tega pa se navadno poslužu-
jejo tudi cenejših oblik prevoza, ki so po navadi tudi manj varne. Kljub temu sogo-
vorniki pravijo, da ni vse odvisno od denarja, temveč tudi od sreče. »Lahko imaš

2 
Tako je pot poimenovala agencija za nadzor zunanjih meja Evropske unije, Frontex.
3 
Za pomoč pri nastajanju članka se zahvaljujeva Katji Cof. Prav tako se za nekatere uvide in
komentarje terenskih zapisov zahvaljujeva dr. Sarah Lunaček in Domnu Bančiču ter drugim študen-
tom z Oddelka EIKA, ki so bili prisotni pri terenski raziskavi.

292
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 292 07/08/16 11:41

 denar in imaš vseeno težave ali pa ga nimaš in kar greš.« (Lunaček, terenski zapis,
april 2015) A dejstvo je, da najrevnejši ne pridejo dlje od sosednjih držav svojega
odhoda (Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9). Velika večina razseljenih oseb si poti
v Evropo sploh ne more privoščiti.4
Sara Hamood piše, da je za migrante iz Afrike, ki prečkajo Sredozemsko morje
iz Libije proti Italiji, značilna trifazna pot (2006: 43). Prav tako lahko zahodnobal-
kansko migracijsko pot razdelimo na tri faze.

1. Prva faza je pot iz države odhoda do Turčije. Za mnoge je Turčija daljša

postaja in velja za »osrednji tranzitni prostor« (Tsianos in Karakayali, 2010:
378). Namen preživljanja določenega časa v tranzitu je delo, zbiranje
denarja za pot (Hamood, 2006: 43), načrtovanje poti ter mreženje s poten-
cialnimi sopotniki. Pot do Turčije poteka bodisi po kopnem bodisi z letalom
in v večini primerov migrantom ne povzroča večjih težav. Turčija nima stro-
gega vizumskega režima, poleg tega pa je po pričevanjih sogovornikov tja
mogoče priti tudi s ponarejenimi potnimi listi.
2. Naslednji del poti poteka od Turčije proti EU, do schengenske meje. Ena
pot vodi iz Turčije čez Egejsko morje do Grčije, druga prav tako do Grčije, a
po kopnem, in tretja iz Turčije do Bolgarije. Medtem ko je bila med letoma
2009 in 2012 bolj aktualna kopenska meja, pa se je od leta 2013 pretok v tej
smeri precej zmanjšal in se je zaradi poostrenega kopenskega nadzora pre-
usmeril čez morje (Triandafyllidou in Gemi, 2015: 2). Na splošno velja, da se
s poostritvijo nadzora na enem mejnem območju tok migracij preusmeri
k drugemu. Sogovorniki so razložili, da se cena za tihotapljenje čez morje
giblje od 1000 do 1500 evrov na osebo. Pot je nevarna, saj so najpogostejša
oblika transporta prepolni gumenjaki, pogosto pa jih v plovbo tihotapci
prisilijo tudi ob slabem vremenu. Sogovorniki so skozi Grčijo potovali brez
večjih težav, čeprav je to bolj izjema kot pravilo. Grški azilni sistem se že
leta sooča s številnimi pomanjkljivostmi, od nezmožnosti zagotavljanja
učinkovite zaščite prosilcem za azil in njihovega zadrževanja do neustrez-
nih bivalnih razmer (Papadopoulou-Kourkoula, 2008; Triandafyllidou in
Gemi, 2015). Papadopoulou-Kourkoula pojasnjuje, da Grčija pretkano upo-
rablja argument »Grčije kot tranzitne države« za izgovor za preusmeritev
odgovornosti za sprejem prosilcev za azil k 'tradicionalnim' ciljnim državam
(2008: 7). Po finančni krizi so se razmere še poslabšale, Grčija je ostala brez
sredstev za strog nadzor nad migracijskimi tokovi. Ravno slab finančni polo-
žaj in s tem povezana nezmožnost izvajanja azilne politike po pričakovanjih

4 
To lahko vidimo na primeru sirskih beguncev, ki jih je neprimerljivo več v Libanonu, Turčiji in
Jordaniji, kot pa v evropskih državah.

293
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 293 07/08/16 11:41

 EU sta povzročila delno prenehanje izvajanja dublinske uredbe.5 Kljub spre-
membi pri izvajanju pa v državi še vedno vladajo hudo policijsko nasilje,
nasilje neonacističnih skupin nad migranti ter rasistični diskurz v javnosti.
Po uspešnem prečkanju Grčije se je v času najinega raziskovanja večina
migrantov odločila za nadaljevanje poti skozi Makedonijo. Junija 2015 je
makedonski parlament dopolnil zakon o azilu in uvedel možnost registra-
cije migrantov, ki jim je omogočila legalno prečkanje države v dvainsedem-
desetih urah ter uporabo javnih prevoznih sredstev (Zakon za izmenuvane
i dopolnuvane na zakonot za azil i privremena zaštita, 2015). Od takrat
migranti večinoma potujejo proti Srbiji z organiziranim prevozom. Pred
tem je bila pot čez Makedonijo veliko težja. Če so jih ujeli, jim je grozilo
pridržanje v sprejemnem centru zaprtega tipa Gazi Baba,6 ki so ga po
spremembi prej omenjenega zakona zaprli (Amnesty International, 2015).
Migrantom ni bil dovoljen nakup vozovnic za javni prevoz, zato so bili števil-
ni državo prisiljeni prepotovati peš, v začetku poletja 2015 tudi s kolesom.
Zgodbe številnih sogovornikov o poti skozi Makedonijo so polne negativnih
izkušenj. Večino je tam prestregla »mafija«, ki je migrantom grozila in jim
ukradla denar ter osebne predmete. Pogosto so to bile oborožene skupi-
ne mlajših moških, ki so jih obkolile. Sogovorniki so večkrat povedali, da
domačini v njih ne vidijo človeka, temveč le denar. Eden od njih meni, da
so ljudje prenehali obdelovati polja, saj raje pobirajo denar migrantom,
ki hodijo mimo (Lunaček, terenski zapis, april 2015). Ilegalizacija človeka
torej ne pomeni zgolj nasilja državnega aparata, ampak odpira možnosti
za izkoriščanje in nasilje tudi s strani drugih, ki navadno nimajo takšnega
monopola, ter omogoča razvoj sive ekonomije na območjih, kjer tečejo te
poti. Pot skozi Makedonijo je bila v času našega terenskega dela, ki je pote-
kalo pred t. i. »begunskim valom« poleti 2015, nevarna tudi zaradi hoje po
železniški progi. Sogovornica Živa pripoveduje zgodbo o očetu z otrokom,
ki ju je v predoru zbil vlak. Tudi njeni mami se je zgodilo, da zaradi utruje-
nosti od večdnevne naporne hoje ni slišala vlaka in jo je zadnji trenutek s
proge rešil neki moški (Cof, terenski zapis, april 2015). Alternativna pot iz
Grčije proti Srbiji poteka skozi Albanijo in Črno goro. Ta pot je daljša in zara-
di goratih predelov napornejša. Zadnja država pred ponovnim vstopom v

5 
Po dublinski uredbi je za mednarodno zaščito mogoče zaprositi samo enkrat v eni od držav
članic. Če so migrantu odvzeti prstni odtisi v eni od članic, to postane prva uradna vstopna toč-
ka. Posledično ga lahko druga država članica deportira nazaj v to državo. Po nekaterih podat-
kih so v zadnjih letih nekatere članice opustile deportacije v Grčijo (Welcome to Europe, 2012;
Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 4–5). Kljub temu pa deportacije še vedno potekajo v bližnje države,
tudi nepodpisnice uredbe, saj veljajo za t. i. varne tretje države (Welcome to Europe, 2012).
6 
Amnesty International poroča o nečloveških in ponižujočih razmerah v centru, kjer so imeli
pridržani omejen dostop do ustreznih sanitarij in zdravstvene oskrbe. V nekaterih primerih so mi-
grante pridržali za več mesecev, tudi brez možnosti, da bi se lahko zoper svoje pridržanje pritožili na
sodišču (Amnesty International Slovenija, 2015).

294
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 294 07/08/16 11:41

 EU je Srbija, ki je po dolgi, naporni poti čez Makedonijo mnogim pomenila
olajšanje oziroma prostor, kjer se lahko odpočijejo, čeprav tudi tam – kot
bova podrobneje obravnavali v naslednjem poglavju – niso imuni na učinke
evropskih migracijskih politik.
3. Tretja, zadnja faza, je v času terenskega dela potekala od vstopa v EU na
Madžarskem do ciljne države.7 Ko migranti enkrat vstopijo v schengen-
sko območje, je premikanje med državami EU lažje (Väyrynen, 2003: 12),
a vseeno mora biti pot zasnovana zelo premišljeno in se končati hitro.
Izpostavljeni so namreč nevarnosti, da bodo morali, če jih ujamejo repre-
sivni organi, zaprositi za azil v državi, ki zanje ni ciljna, ali da jih bodo depor-
tirali v tisto državo, kjer so jim – če se je to zgodilo – prvič v EU vzeli prstne
odtise. Poleg tega obstaja tudi možnost vrnitve v t. i. tretjo varno državo za
tiste, za katere oblasti ugotovijo točko vstopa.

Vse omenjene faze so prepletene z različnimi tihotapskimi strategijami.

Politike, ki ne zagotavljajo alternativ za legalen prehod, zgolj krepijo tihotapske
mreže in neformalno ekonomijo (Triandafyllidou in Gemi, 2015: 5). Migranti so
odvisni od tihotapcev, saj so ti zagotovilo, da pridejo na želeni cilj (Hamood, 2006:
43). Poti migrantov torej vodijo do tihotapcev. Te poti navadno niso tajne, temveč
dobro znane, prav tako tudi cene, ki jih zaračunajo za prečkanje meja. Več ko pla-
čajo, večje možnosti imajo za uspešen prehod do naslednje točke. Tihotapci dajejo
migrantom tudi informacije o ciljnih državah in nasvete glede poti. Včasih imajo
prav oni velik vpliv na odločitev migrantov glede ciljnih držav, predvsem pri tistih,
ki se zanjo še niso dokončno odločili (Koser v Papadopoulou-Kourkoula, 2008: 9).
Tihotapstvo je postalo donosen posel tudi za številne srbske državljane, piše Stojić
Mitrović, saj »velja za 'easy money' ter je v nekaterih regijah tudi ena redkih mož-
nosti za zaslužek« (Stojić Mitrović, 2014a: 71).

Vloga Srbije kot zadnje točke pred vstopom v

območje stroge migracijske politike Evropske
unije
Srbija je zaradi svojega geografskega položaja ob schengenski meji z EU
pomembna točka zahodnobalkanske migracijske poti. Države, ki obkrožajo
schengenske meje, lahko razumemo kot »tamponske cone«, kjer EU izvaja ekstra-
teritorialno migracijsko kontrolo (Stojić Mitrović, 2014b: 1115). Zanje je značilna

7 
Pot se je septembra 2015 zaradi uveljavitve nove zakonodaje na Madžarskem, po kateri je za
nedokumentiran prehod meje zagrožena tudi do triletna zaporna kazen (glej STA, 2015), sprva pre-
usmerila čez Hrvaško, nato pa oktobra 2015 še čez Slovenijo.

295
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 295 07/08/16 11:41

 azilna politika, prilagojena zahtevam EU (Papadopoulou, 2005:4), ključna pa je
njihova naloga zadrževanja migrantov v institucijah, namenjenih prosilcem za
azil, ki vzpostavljajo začasni režim nadzora nad gibanjem migrantov (Tsianos in
Karakayali, 2010: 385). Oblasti potrebo po varovanju schengenskih meja upraviču-
jejo z ogroženostjo tako javne varnosti (zaradi terorizma, kriminala, prestopništva)
kot tudi zaradi socialne varnosti (nevzdržnost sistemov socialnega skrbstva) držav
članic, potencialno »grožnjo« pa naj bi pomenili prosilci za azil in tujci na splošno
(Fassin, 2005: 380). Vendar Fassin opozarja, da gre tu predvsem za rasno varovanje
(racial security), za varovanje evropske, krščanske in bele populacije pred državljani
tretjega sveta, muslimani in temnopoltimi (ibid.: 381).
Srbija v veliki večini primerov za migrante ni ciljna država. Kot piše Papadopoulou,
migranti v nekaterih državah ne želijo ostati, ker menijo, da v njih ne morejo
zagotoviti svojih osnovnih potreb (2005: 4). To so dobre življenjske razmere, zapo-
slitev, učinkovit postopek mednarodne zaščite in dolgotrajna rešitev njihovega
življenjskega položaja (ibid.). Prošnja za azil v Srbiji migrantov ne ovira pri ponovni
vlogi v državah EU, saj v Srbiji ne veljajo določbe dublinske uredbe.8 Zato je status
»prosilca za azil« v Srbiji velika večina sogovornikov razumela kot začasen. Migranti
to obdobje življenja občutijo kot tranzitno, táko, za katero upajo, da se bo kmalu
končalo in pripeljalo do normalnega ter ustaljenega življenja (Papadopoulou,
2005: 13). Prostori, kjer se migranti spočijejo, ponovno združijo s svojo skupnostjo,
navežejo stik z družino in prijatelji, počakajo na novo pošiljko denarja ali priložno-
stno kaj zaslužijo, dobijo medicinsko oskrbo ter pridobijo informacije o poti in
dogajanju na mejah, »imajo pomembno vlogo na poti migrantov« (Papadopoulos
in Tsianos, 2007: 228). V Srbiji lahko kot takšne prostore definiramo azilne centre
in džungle, ki so s stališča migrantov videni kot postaje na poti do cilja ali kraji
vmesnega postanka, četudi to nasprotuje samemu bistvu njihovega obstoja, to je
nadzoru mobilnosti (Tsianos in Karakayali, 2010: 381, 384). Postanek v omenjenih
krajih v Srbiji je za migrante bolj ali manj varna točka na poti, kjer jih azilna zakono-
daja do neke mere varuje pred policijskim preganjanjem in jih začasno »legalizira«.
A to še zdaleč ne pomeni, da je postanek v Srbiji miren. Nad migranti se že na poti
izvajata policijsko nasilje in organizirano nasilje posameznih kriminalnih skupin.9

8 
Za Srbijo ne veljajo določbe uredbe, ki opredeljujejo, katera država EU je odgovorna za izvajanje
azilnih postopkov, zato ta ne objavlja podatkov o prosilcih za azil v istih podatkovnih sistemih kot
države članice EU (Stojić Mitrović, 2014b: 1116).
9 
O nasilju nad migranti (predvsem policijskem) poročajo na portalu No Border Serbia.

296
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 296 07/08/16 11:41

 Bivanje v improviziranih prenočiščih
V zapuščenem vikendu biva skupina moških iz bližnjevzhodnih držav in
Sudana, med njimi tudi Miha. V »vili«, kot pravi svojemu bivališču, je ob hlad-
nih nočeh pokrit z desetimi odejami. Tja si nas ne upa povabiti, preveč mu je
nerodno, da bi videli, v kakšnem živijo. Hrano kupuje v trgovini, občasno topel
obrok poje v vaški restavraciji ali pa mu migranti prinesejo kakšen ostanek
obroka iz azilnega centra. Varnostnike v centru deli na »dobre«, tiste, ki mu
dovolijo, da se oprha, in »slabe«, tiste, ki se strogo držijo upravnikovih navo-
dil. »Kadar imam priložnost, se grem oprhat kar dvakrat v enem dnevu, samo
zato, ker se pač lahko.« (Juhart, terenski zapis, april 2015)

Migranti, ki zaradi različnih razlogov niso sprejeti ali ne gredo v srbske azilne
centre, so se pri iskanju prenočišča prisiljeni znajti drugače. Če imajo dovolj denar-
ja, poiščejo hotel. Za prijavo potrebujejo potrdilo, ki nakazuje namero o zaprositvi
za azil, a jih nekateri ponudniki prenočišč sprejmejo tudi brez potrdila. Drugi se
znajdejo tako, da se zatečejo v t. i. džungle. V žargonu migracij džungla označuje
bivališča migrantov, ki se oblikujejo na območjih, kjer so migranti prisiljeni ostati
dalj časa, na primer pred mejnimi prehodi, okoli formalnih prostorov nastanitvenih
centrov za begunce ali pred administrativnimi pisarnami (Stojić Mitrović, 2014a:
70). Na primeru džungle v francoskem Calaisu lahko vidimo, da džungle niso nasta-
le le na obrobju EU, ampak nastajajo kjerkoli, kjer je mobilnost migrantov zausta-
vljena. Tako kot azilne centre lahko tudi džungle vidimo kot prostore, kjer posa-
mezniki niso več vpeti v socialne strukture, katerih del so bili v domovini, niti del
novih na ciljnih destinacijah, ampak okupirajo vmesne, liminalne prostore (Turner
in van Gennep v Ibrahim in Howarth, 2012: 201). Liminalni prostori so destruktivni
ter povezani z ranljivostjo in s fizičnim, psihološkim in socialnim trpljenjem oseb, ki
postanejo brezimene in del neobstoječega socialnega reda (Thomassen v Ibrahim
in Howarth, 2012: 201). V okviru džungel se liminalnost nanaša na prostore med
socialno-političnimi strukturami in med definiranimi mejami, v diskurzih o imi-
graciji pa med civiliziranimi, racionalnimi »nami« in strahom pred iracionalnimi
»njimi« (ibid.: 212).
V Srbiji je bila v času našega obiska večja džungla v okolici Subotice, kjer so
migranti čakali na priložnost za prečkanje meje z Madžarsko. Leta 2011 se je
džungla prvič oblikovala na subotiškem pokopališču, nato na lokalnem smetišču,
pozneje pa tudi v zapuščenih objektih (Stojić Mitrović, 2014a: 74–75). Za obstoj
džungle je vedelo tako lokalno prebivalstvo kot tudi policija. Kot pišeta Ibrahim
in Howarth (2014: 1), se v javnosti in medijih pojavlja predstava o džunglah kot o
»barbarskih prostorih, ki jih označujeta degradacija okolja in brezpravje ter poseg
v civiliziran svet belcev«, migranti pa naj bi bili kriminalci in nasilneži, ki uničujejo
socialni red (Ibrahim in Howarth, 2012: 200). Srbski mediji denimo pišejo o napa-
dih migrantov na lokalne prebivalce in migrante označujejo kot »lažne azilante«

297
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 297 07/08/16 11:41

 (glej subotica.com, 2011; 2012). S takšnimi opisi mediji upravičujejo uničevanje
taborov in preganjanje ter aretacije migrantov (Ibrahim in Howarth, 2014: 1), kar
je stalna policijska dejavnost tudi na območju srbskih džungel. Mediji v Srbiji tako
pišejo o policijskih racijah, množičnih deportacijah v Makedonijo in zažigih džungle
v Subotici (glej e-novine, 2012), prisilne premestitve iz subotiške džungle v azilne
centre na jugu države pa prikazujejo kot dobronamerno dejanje srbskih organov
(glej Tanjug, 2015; Sovilj, 2015).
Edina džungla, ki je zrasla pred azilnimi centri v Srbiji, je bila v času našega
obiska v Bogovađi. Tam so bili že kmalu po odprtju azilnega centra – zaradi preo-
bremenjenosti centra ali zato, ker so zaposleni onemogočali registracijo – številni
prisiljeni spati zunaj (Stojić Mitrović, 2014a: 77). Improvizirana prenočišča so si
migranti uredili na več lokacijah. Tisti, ki niso bili registrirani v centru, niso smeli
uporabljati njegovega prostora, lahko pa so se zadrževali v njegovi okolici. Najbolj
opazna džungla je bila v neposredni bližini gospodarskih in bivalnih objektov azil-
nega centra, kjer je bilo postavljeno več provizoričnih prenočišč, ki so bila sestavlje-
na iz starega pohištva in otroških igral.10 V okolici so uporabljali za prenočevanje
tudi zapuščene objekte (transformatorski stolp, vikende). Aktivistke poročajo, da
je v določenih obdobjih let 2012 in 2013 v gozdu in zapuščenih objektih bivalo več
kot dvesto migrantov, kar je več, kot je celotna zmogljivost centra v Bogovađi (180
ležišč).11 V času naše raziskave zunaj centra ni spalo več kot petindvajset oseb,
najverjetneje zato, ker so odprli dva nova azilna centra in ker so se migracijske
poti preusmerile.
Razlogi migrantov za bivanje v bogovaških džunglah so različni. V času našega
terenskega dela je v džungli spalo največ samskih moških, ki so bili napoteni v
druge centre, čeprav je bilo takrat v centru v Bogovađi prostih sto ležišč. Glede
na vsakodnevna poročila o številu migrantov njihov razpored po azilnih centrih
določa Komisariat za begunce in migracije Republike Srbije (Komisarijat za izbe-
glice i migracije Republike Srbije). Ker se nekateri centri nahajajo v nasprotni
smeri migracijske poti (na skrajnem jugu države) ali zaradi pomankanja finančnih
sredstev za stroške potovanja, ki so si jih po premestitvi morali pokriti sami, so
se naši sogovorniki raje odločili prespati na prostem. Nekaj migrantov je spalo v
džungli, ker so čakali na ponovno priložnost za prestop meje ali pa ker so prišli pre-
pozno, da bi se ta dan registrirali v azilnem centru. Čeprav so imeli v centru ležišča,

10 
»Največje zasilno prenočišče je bilo postavljeno pod paviljonom, kjer so si migranti iz kosov-
nega materiala naredili zavetrje in si uredili ležišča. Paviljon je bil odprt le z ene strani, kjer je bilo
ognjišče. Na jogijih je bilo nekaj starih odej in spalnih vreč, vendar premalo za vse. V okolici je bilo na
travniku, pod lesenimi nadstreški in med kosovnim odpadom, postavljenih še nekaj zatočišč. Nekaj
dni po koncu našega terenskega dela so celotno džunglo pred centrom podrli in odpeljali kosovni
material.« (Juhart, terenski zapis, april 2015)
11 
Viri navajajo, da so migranti spali na prostem tudi leta 2014, a v manjšem številu (glej No Bor-
der Serbia, 2014; Ljuština, 2015: 53).

298
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 298 07/08/16 11:41

 ki so namenjena še neregistriranim migrantom, so dovolili prenočiti le ženskam
in otrokom, pogosto pa tudi tem ne. Kot piše Marta Stojić Mitrović (2014a: 77), je
v nekem obdobju leta 2012 na prostem spalo tudi več žensk in otrok, čeprav naj
bi bila v centru prosta ležišča. Tudi v času našega terenskega dela smo bili priča
njihovi zavrnitvi sprejema v azilni center.12
Migranti so v džunglah izpostavljeni nasilju policije in različnih tolp, po preteku
potrdila o zaprositvi za azil – ko so ponovno ilegalizirani – pa morebitni aretaciji
ali deportaciji v Makedonijo. Kot pišeta Ibrahim in Howarth (2012: 202), policija
preganjanje migrantov opravičuje z govorom o samozaščiti pred zanje nelegi-
timnimi prebivalci džungel. Sogovorniki so imeli slabe izkušnje tudi s t. i. mafijo,
verjetno lokalnimi prebivalci, ki so jih oboroženi prišli oropat. Prebivalci džungel
so se zaradi varnosti in medsebojne solidarnosti združevali v začasne skupnosti,
delili so si hrano, prenočišče in ognjišče. Do njih so s prinašanjem hrane in vode
izkazovali solidarnost tudi tisti, ki so spali v azilnem centru. Kot piše Papadopoulou,
je občutek solidarnosti med migranti, ki imajo podobne socialne in simbolne vezi
ter izkušnje, odraz podpore za preživetje v življenjskem položaju, ki je vsem skupen
(2005: 13). Solidarnost je ena ključnih značilnosti skupnega-v-gibanju.

Skupno-v-gibanju kot del začasnih mobilnih

skupnosti

Šestnajstletni Mark nam na svojem pametnem telefonu s ponosom kaže

zemljevid Evrope, vse do cilja – Amsterdama. Z dotikom na zaslonu poveča
zemljevid mejnega območja Srbije in Madžarske, kamor se odpravljajo nas-
lednji dan. »Poglej, tu je Subotica. Od tod gremo do kraja Horgoš pred mejo.
Tu prečkamo mejo in hodimo še 27 kilometrov v Szeged, kjer spet iščemo
nov prevoz.« Vsak premik na zemljevidu je skrbno preračunan, vsak korak ob
prečkanju meje je premišljen vnaprej. »Problem bo nastal ob prečkanju meje,
če nas zavohajo psi,« pravi. Ostaja optimističen in verjame, da bo pot čez
mejo z Madžarsko uspešna in brez težav za skupino, s katero potuje. (Petrič,
terenski zapis, april 2015)

12 
»V četrtek kmalu po poldnevu sta prišli dve skupini ljudi, sirska družina z majhnima deklicama,
mladoletnim sinom ter mladim moškim, ter dva eritrejska para. V centru so lahko prespali le oče,
mati in hčeri. Eritrejki bi sicer pustili noter, a nista hoteli zapustiti svojih mož. Ponoči nihče ni spal,
saj je bilo 2° C, v centru pa so jih registrirali šele naslednji dan okoli poldneva. Naslednjo noč v cen-
ter niso spustili starejšega moškega, ki je pripotoval s štirimi mladoletnimi fanti. Obe noči je bilo
prostih več kot sto ležišč.« (Juhart, terenski zapis, april 2015)

299
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 299 07/08/16 11:41

 Skupnost je najpomembnejša celica na migracijski poti in ne nazadnje pri (nele-
galnem) prečkanju državnih meja. Različne priložnostne skupnosti se oblikujejo na
sami poti, združevanje pa poteka glede na interese posameznikov ali družin, glede
na jezik, ki ga govorijo, predhodna poznanstva ali glede na medsebojno solidar-
nost, ki jo osebe ohranjajo druga do druge. Migranti se lahko zanesejo na telesno
in ekonomsko pomoč drugih članov skupine. Ženske, otroci in starejši se lahko
zanesejo na fizično pomoč telesno močnejših moških, nemalokrat pa smo slišali
tudi primere, ko so starejši otroci del poti nosili mlajše otroke. Navadno je v sku-
pini vedno tudi kdo, ki zna angleško (ali katerega od drugih bolj razširjenih jezikov
evropskega prostora) in se tako lahko na njegovo pomoč pri prevajanju zanesejo
tisti, ki jezika ne govorijo. Kot smo izvedeli iz pogovorov na terenu, skoraj nihče ni
na poti prepuščen zgolj samemu sebi.
Omenjene skupnosti se lahko razdružijo prav tako hitro kot se oblikujejo.
Posamezne etape poti migrantov bi lahko pokazale, kako določene skupine potu-
jejo. Nekatere ostanejo skupaj od ene do druge točke poti proti severu in se na
svoji poti zaradi različnih razlogov razhajajo in znova povezujejo v nove potujoče
skupine. Na tem mestu bi lahko uporabili koncept Liise H. Malkki, ki skupine,
temelječe na podobnih izkušnjah, imenuje naključne skupnosti spomina (acciden-
tal communities of memory) (1997: 91). Mednje uvršča na primer ljudi, ki so preži-
veli vojno (bodisi kot civilisti bodisi kot borci); begunce; ljudi, ki so skupaj delali
pri humanitarnih projektih, v kriznih situacijah ... (Malkki, 1997: 92) Poznanstvo
tovrstnih skupin je pogojeno z izrednimi življenjskimi situacijami, neprivilegiranim
položajem in skupno (velikokrat travmatično) čustveno izkušnjo. Tako bi lahko
razumeli tudi skupnosti, ki jih opisujeva v pričujočem članku. Začasnost, naključ-
nost in mobilnost so vsaj tri od značilnosti skupin, ki potujejo po zahodnobalkanski
migracijski poti (in drugod). Zato za skupine oseb, ki se združujejo na podlagi sku-
pne migracijske poti, predlagava pojem začasne mobilne skupnosti.
Migracije in začasne mobilne skupnosti, ki se oblikujejo v njih, so pojav, ki je
izvzet iz ustaljenega toka življenja – naj bi bil liminalen oz. prehoden del življenja
posameznikov. Pri nekaterih pa se pot zavleče in stalna mobilnost lahko traja tudi
po več let. S tem na določen način postane vsakdanja resničnost. Zato v primerih
dolgotrajnih migracij težko razmišljamo kot zgolj o »prehodni fazi« posamezniko-
vega življenja. Na tem mestu je pomemben predvsem premislek o migrantovem
osebnem dojemanju poti in njenega časovnega razpona. Kot sva lahko zasledili na
terenu in v pogovorih z ljudmi na poti čez Srbijo, imajo začasne mobilne skupnosti
svojo logiko organizacije, svoj svet, ki se dogaja danes, v sedanjem trenutku, na
podlagi konkretnih akcij ali akcij, ki se bodo zgodile v prihodnosti. Preteklosti se iz
delovanja migrirajočih skoraj ne da razbrati, misli so usmerjene naprej – v »vedno
boljši« jutri. Svet začasnih mobilnih skupnosti je svet, v katerem se migranti vsak
dan posebej informirajo o svojih možnostih za preživetje.
Papadopoulos in Tsianos (2013: 191) prakse vsakdanjega življenja tovrstnih
skupin imenujeta skupno-v-gibanju, ki ga pojasnjujeta kot »organizacijsko onto-

300
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 300 07/08/16 11:41

 logijo drugih oblik življenja«. Vse te prakse vključujejo znanje o mobilnosti, infra-
strukture povezanosti, neformalno ekonomijo, skupnosti pravičnosti, politike skrbi
... (ibid.: 191–192). Prav tovrstne prakse skupnega-v-gibanju posedujejo »nevidna«
oz. neformalna, specifična in praktična vedenja o poti in navsezadnje tudi skup-
no pomeni samo del infrastrukture poti. To niso le skupnosti v procesu gibanja,
ampak so njihove strategije in delovanje usmerjani tudi prek (ne)posrednega
sodelovanja z različnimi transnacionalnimi gibanji, lokalnim prebivalstvom, druž-
benimi gibanji, vladnimi in nevladnimi organizacijami, pravnimi službami, politič-
nimi organizacijami itn. (ibid.).

Odnosi in položaj migrantov v skupini

Ena pomembnih značilnosti skupnega-v-gibanju je solidarnost, ki se vzpostav-
lja med migranti na poti.13 Dejanja medsebojne pomoči se na podlagi recipročnosti
z različnimi povratnimi uslugami vračajo isti osebi ali komu drugemu, povezane-
mu s to osebo. Avtorja to poimenujeta z izrazom politike skrbi (politics of care) in
jih opišeta kot sodelovanje, prijateljstvo, usluge, ki jih nikoli ne vrneš, čustveno
podporo, zaupanje, skrb za sorodnike in otroke drugih ljudi, mednje pa prište-
vata tudi transnacionalne skrbstvene odnose med ljudmi, ekonomijo daril itn.
(Papadopoulos in Tsianos 2013: 192). V zvezi s tem bi lahko govorili tudi o t. i. etiki
skrbi (prim. Sevenhuijsen, 1998; 2003; Tronto, 1993).
Odnosov v skupini migrantov kljub močni solidarnostni podpori med njimi ne
moremo idealizirati, saj je velikokrat slišati pripovedovanje o konfliktih, izkorišča-
nju in napadih v sami skupini. Takšni dogodki so žal v izrednih razmerah običajni.14
V nekaterih primerih izkoriščanja ali kraj smo tudi na terenu opazili močan skupin-
ski odpor in takojšnjo obsodbo negativnega dejanja. Šlo je za konflikt v skupini ali
za konflikt z zaposlenimi v azilnih centrih. Močan občutek za »prav« in »narobe« v
kontekstu migracij Thompson imenuje moralna ekonomija revnih (v Papadopoulos
in Tsianos, 2013: 192). Na tem mestu bi moralno ekonomijo revnih raje preimeno-
vali v moralno ekonomijo migrantov, kar sta predlagala tudi prej omenjena avtorja
(ibid.). Napačna predpostavka, da gre za skupino ljudi z malo denarja, je bila na
začetku prisotna tudi pri nama. Toda sam podatek, da za pot čez Balkan posame-
znik odšteje nekaj tisoč evrov, pa je predstavil zgodbo iz povsem nove perspektive.

13 
»Jana iz Eritreje, ki so ji v Makedoniji ukradli 600 evrov, nam je povedala, da je njej neki moški
plačal pot, ker je ona med potjo s hrano in vodo pomagala njemu.« (Petrič, terenski zapis, april 2015)
14 
»Občasno se vzpostavljajo tudi razlikovanja na podlagi etničnosti, ki jih nekateri migranti je-
mljejo zelo resno. Posploševanje in delitev na »nas« in »druge« se vzpostavljata tudi na takšnih
totalnih krajih, kot je azilni center. Sogovornica iz Somalije nam je povedala, da se v džungli počuti
negotovo ob Bengalcih in Afganistancih, Eritrejka je zaupala Afganistancem, ne pa Sircem, Sirci pa
so postali ob prihodu Alžircev zaskrbljeni, saj naj bi kradli in tihotapili drogo.« (Juhart, terenski zapis,
april 2015)

301
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 301 07/08/16 11:41

 Vseeno pa so tudi med migranti vidne razlike. V pogovorih smo opazili, da
imajo nekateri boljše izhodišče. Poleg boljšega finančnega položaja se privilegira-
nost kaže tudi v dobrih odnosih, ki jih imajo nekateri z vodilnimi v institucijah,15 ter
v znanju tujega jezika, v Srbiji zlasti angleščine.
Skupno-v-gibanju nikakor ni a priori neizključujoč način organiziranja vsakda-
njega življenja na poti, saj nimajo vsi enakega dostopa do informacij in se vezi
vzpostavljajo selektivno. Zato tudi migrantske skupnosti ne smemo razumeti kot
enoten subjekt, temveč je treba raziskovati večplastnost odnosov in položajev, iz
katerih ljudje izhajajo.

Kroženje informacij o strategijah potovanja in

pomen virtualnega sveta
Migranti ključne informacije o poti dobijo od drugih migrantov prek pogovora
na javnem prevozu in postajah, na mejah in v okolici nastanitvenih centrov za
begunce. Kot sva že omenili, so azilni centri in njihova okolica pomembne strate-
ške točke na poti, saj so stičišče migrantov in tihotapcev, torej pomembnih virov
informacij ter priložnosti za nadaljevanje poti. Azilni centri so pomembni tudi z
vidika iskanja sopotnikov. Posamezniki se združijo, da bi zmanjšali stroške prevoza,
čez mejo potovali v skupini, potovali z nekom, ki zna angleško, ali z nekom, ki ima
pripomočke za orientacijo.
Ves čas enotedenskega terenskega dela v Bogovađi smo opažali, da je poleg
azilnih centrov tudi internet izjemno pomemben kanal, prek katerega migranti
prejemajo informacije, ostajajo v stiku z družino, s prijatelji in s tistimi, ki so že
dosegli želeno destinacijo. Na dolgotrajni poti je dostop do interneta ključen.
Velikokrat smo slišali primere, ko so komu na poti ukradli denar in pametni tele-
fon – dve najpomembnejši stvari, ki ju imajo s seboj. Posebej pomembna je tudi
pomnilniška kartica, kjer so shranjeni vsi »spomini«, ki jih migrant odnese s seboj.16
Zanimivo je, da se osebe, ki so del prej omenjenih naključnih skupnosti spomina,
oklepajo utrinkov preteklega življenja. Si morda v tej liminalni fazi želijo ostati še
vedno nekje umeščeni in jim pomnilniška kartica s shranjenimi spomini iz »prej-
šnjega življenja« pomaga, da se ne bi popolnoma izgubili?
Virtualni svet je za mobilno skupnost prav tako pomemben kot resnični. Prek
mobilnih aplikacij se skupnost vsakodnevno še dodatno oblikuje in utrjuje svojo

15 
»Migrante, ki so v dobrih odnosih z vodstvom azilnega doma, direktor vabi na zasebne zabave
in praznovanja k sebi domov (to nam slednji pokaže tudi na fotografijah).« (Bančič, terenski zapis,
april 2015)
16 
»Pomnilniška kartica je ena najpomembnejših stvari, ki jih imajo s seboj in ki si jo zaradi nevar-
nosti kraje telefona všijejo v obleko. Na kartici imajo namreč vse – telefonske številke, fotografije
družine (ki jih večkrat pokažejo), domače hrane in obilno obloženih miz, prijateljev, krajev, koder so
hodili ...« (Petrič, terenski zapis, april 2015)

302
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 302 07/08/16 11:41

 mrežo vezi. Predvsem je splet pomemben za migrante, ki nimajo stalnega vira
informacij, ampak so odvisni od različnih ljudi, ki jih srečujejo na poti. Srečevanje
z različnimi ljudmi pa ni le predmet pretoka informacij, temveč tudi razlog prevze-
manja »drugih identitet«, ki jih od migrantov zahteva interakcija z organi nadzora.

»Postajati« nekdo drug

Migracija zahteva od človeka nenehno »postajanje« (becoming). O tem kon-
ceptu je prvi razmišljal že starogrški Heraklit. Ideja »postajanja« se v dvajsetem
stoletju opira na Deleuza (Deleuze, 1995), po katerem je postajanje politični kon-
cept emancipatorne transformacije fiksnih identitet, vlog, položajev itn. V povezavi
z migracijami sta koncept »postajanja« uporabila Papadopoulos in Tsianos in ga
pojasnila kot »artikulacijo politične prakse, v kateri družbeni akterji ubežijo svojim
normaliziranim reprezentacijam in se rekonstituirajo v procesu participiranja in
spreminjanja pogojev svoje materialne eksistence« (2007: 223). Da lahko migrant
zadosti vsem zahtevam, ki jih od njega zahteva oblast, da bi pridobil formalen
status »prave osebe«, mora na svoji poti vedno znova posta(ja)ti nekdo drug. Prav
to, da je migrant zreduciran na golo življenje (glej Agamben, 2004), mu daje dolo-
čeno svobodo o določanju svoje identitete. Migrant ni le »golo življenje«, temveč
tudi »nevidni« človek. Odsotnost dokumentov povzroči odrekanje osnovnih člove-
kovih pravic, ki naj bi jih imel vsak državljan. Pri čemer »nezaznavnost« migracij
ne pomeni, da migracije potekajo nevidno. Prav nasprotno, »bolj močni, ko so
migracijski tokovi, bolj so tarča registracij, regulacij in restrikcij suverene moči«
(ibid.: 228). Zato je prevzemanje identitet ena ključnih taktik, ki smo jih zaznavali
tudi v pogovorih s sogovorniki, ter dokaz, da so migracije resnično lahko dejanje
avtonomnih17 posameznikov.
Migranti so na svoji poti prisiljeni dobro poznati zakone in postopke posame-
znih držav ter jih zaradi svoje varnosti in pridobivanja potrebnih potrdil tudi zaobi-
ti. Pot jih oblikuje v drugo osebo, velikokrat pa se v »drugosti« znajdejo, ko morajo
potvarjati resnico. Sedemnajstletna sogovornika iz Afganistana sta skrivala svojo
pravo starost zaradi bojazni, da bi jima kot mladoletnima osebama pristojni organi
oteževali pot. Maročan se je izdajal za Sirca zaradi strahu, da ne bi bil upravičen do
azila, ker naj bi Maroko veljal za varno državo. Nekajkrat smo slišali pričevanja tudi
o tem, da migranti ob registraciji uporabljajo drugo ime. Te taktike so se pogosto
posluževali takrat, ko so morali ob neuspešnem poskusu prečkanja meje ponovno
zaprositi za azil. Migranti lahko v Srbiji le enkrat zaprosijo za azil, vendar se v praksi
dogaja, da zaradi številnih pomanjkljivosti v administrativnih postopkih v primeru
vrnitve poskusijo zaprositi za azil na drugi policijski postaji z drugim imenom.

17 
O avtonomiji migracij sta širše pisala Papadopoulos in Tsianos (2007; 2013); glej tudi komentar
o idejah o avtonomiji migracij v Bojadžijev in Karakayali, 2010.

303
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 303 07/08/16 11:41

 Tako oseba ponovno dobi potrdilo o nameri za zaprostitev za azil in je v tem času
»dokumentirana« ter s tem bolj »legalna«. Podobne strategije se ustvarjajo v kate-
goriji sorodstvenih odnosov. V Bogovađi smo se srečali s primerom mladoletnega
Marka, ki je potoval brez spremstva staršev.18 Na poti je prevzel identitete, ki jih v
»običajnem« življenju verjetno ne bi. Odzival se je glede na situacije, v katerih je
bil, in izbiral najboljšo mogočo identiteto v tistem trenutku. Glede na situacije in
države, v katerih se je znašel, je prirejal svojo starost in s svojim stricem prilagodil
naravo sorodstvene vezi na oče–sin. Nekateri migranti se poslužujejo tudi fiktivnih
porok, pri katerih imata pogosto korist oba, tako moški kot ženska.19
Kot piše Fassin, je postopek pridobivanja mednarodne zaščite v EU postal pro-
jekt, ki ne temelji več na politični obligaciji držav članic do zaščite prosilcev za azil,
ampak se prikazuje kot dejanje radodarnosti nacionalne skupnosti (2005: 376).
Prav s tem se ustvarja diskurz beguncev kot žrtev, k čemur pripomore tudi dode-
ljevanje azila zaradi »humanitarnih razlogov«. Azilna zakonodaja temelji na strahu
kot glavni kategoriji za utemeljevanje pravic pri pridobivanju mednarodne zaščite,
saj po Ženevski konvenciji status begunca lahko dobi le oseba, ki se zaradi strahu
ne more vrniti v državo odhoda. Ljudje morajo s čim bolj natančno avtobiografsko
zgodbo dokazovati, da izpolnjujejo pogoje konvencije. Prav zaradi viktimizacij-
skega diskurza azilnih postopkov migranti pogosto postanejo tisto, kar oblast v
določeni situaciji od njih zahteva.

Sklep
Zahodni Balkan je eno ključnih območij, čez katera po kopnem v države EU
vstopajo migranti. Njihovo gibanje oblikuje skupen način življenja med migrira-
njem, ki se deli na čas čakanja in čas premikanja. Na celotni poti so migranti v
nenehnem strahu pred napadi tolp, aretacijo, zadrževanjem in deportacijo, njihova
varnost je torej močno ogrožena. V Srbiji imajo možnost zaprositi za azil, vendar
zaradi različnih razlogov ta možnost ni omogočena vsem, ki se odločijo zanjo. Če
so prisiljeni dalj časa ostati v državi, si zatočišče poiščejo v džunglah. Azilni centri
so pomembna točka in so del prehodnih prostorov na poti, kjer migranti dobijo
informacije in kontakte za nadaljevanje poti. Migranti si pot lajšajo z različnimi
strategijami, kot so potovanje v skupini, ustvarjanje novih poznanstev in identitet

18 
»Mark je najprej rekel, da zna angleško, ker sta njegova starša učitelja angleščine. Takrat »oče-
ta« še nismo videli, ker se je slabo počutil in počival. Zvečer smo ga spoznali, a ta moški ni znal niti
besedice angleško. Izvedeli smo, da je v resnici njegov stric. Mark nam je povedal, da strica pred-
stavlja kot očeta, ker je mladoletnik in se boji, da ga bodo oddvojili od skupine.« (Juhart, terenski
zapis, april 2015)
19 
»Za fiktivno poroko se včasih dogovorijo, da bi laže dobili papirje. Če imaš ženo, je bolj verje-
tno, da te bodo sprejeli v center odprtega tipa. Ženske pa se verjetno počutijo bolj varne, če so z
»možem«, morda jim on celo plačuje pot.« (Ivnik, terenski zapis, april 2015)

304
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 304 07/08/16 11:41

 ter z uporabo mobilnih aplikacij. Začasna mobilna skupnost si deli solidarnostne
prakse, ki so del skupnega-v-gibanju, v njih pa v izrednih situacijah kljub temu lahko
prihaja do konfliktov. Skozi koncept postajanja sva želeli prikazati, da je identiteta
posameznika povsem arbitrarna glede na položaj, v katerem se človek znajde.
Ne glede na vse ovire, ki jih uporablja EU, da bi se »zaščitila« pred vstopom
»neželenih« migrantov na svoje ozemlje, pa nam ravno oni pripovedujejo popol-
noma drugo zgodbo. V članku sva poskušali predstaviti delček tistega, kar sva
videli in slišali v pogovorih z njimi na terenski raziskavi. Dejstvo je, da se migracije
dogajajo, ljudje prečkajo meje, se združujejo z družinami in so delovno aktiven del
evropskega prebivalstva. Migracije so torej tiste, katerim se prilagajajo migracijski
zakoni, in ko je mejni nadzor poostren na enem koncu, mobilna skupnost najde
druge poti. Ljudje iščejo vedno nove prehode in ustvarjajo nove strategije za izogi-
banje oblastem ter s tem (vede ali nevede) oblikujejo politična gibanja sodobnega
časa.
V čedalje večjo marginalizacijo pa niso potisnjeni le migranti. Ta se prenaša na
vse drugorazredne državljane (povsod po svetu), ki niso del politične in ekonom-
ske elite. S tem ko EU vztraja pri ilegalizaciji migrantov, ilegalizira tudi solidarna
dejanja »legitimnih« prebivalcev. Namesto osnovne medčloveške solidarnosti se
pojavlja vedno bolj politično in ekonomsko usmerjena ideja tolerance, ki migran-
tom pušča golo življenje, vendar jih ne sprejema kot polnopravne člane skupnosti.

Literatura
AGAMBEN, GIORGIO (2004): Homo sacer: Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana:
Študentska založba.
AMNESTY INTERNATIONAL (2015): Macedonia. Further information. Infamous 'Gazi
Baba' reception center closed. Dostopno na: www.amnesty.org/en/documents/
eur65/2166/2015/en/ (29. september 2015).
AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJA (2015): Makedonija. Na stotine beguncev in
migrantov nezakonito pridržanih v nečloveških pogojih. Dostopno na: www.amnesty.si/
makedonija-pridrzani-v-necloveskih-pogojih (29. september 2015).
BOJADŽIJEV, MANUELA IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Recuperating the sideshows of
capitalism: The autonomy of migration today. Dostopno na: http://www.e-flux.com/
journal/recuperating-the-sideshows-of-capitalism-the-autonomy-of-migration-today/
(10. februar 2016).
DELEUZE, GILLES (1995): Negotiations 1972–1990. New York: Columbia University Press.
E-NOVINE (2012): Hapšenje in masovna deportacija. 28. februar. Dostopno na: http://
www.e-novine.com/drustvo/59942-Hapenje-masovna-deportacija.html (15. februar
2016).
FASSIN, DIDIER (2005): Compassion and Repression: The Moral Economy of Immigration
Policies in France. Cultural Anthropology 20(3): 362–387.

305
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 305 07/08/16 11:41

 HAMOOD, SARA (2006): African Transit Migration Through Libya to Europe. The Human Cost.
Kairo: The American University in Cairo.
IBRAHIM, YASMIN IN ANITA HOWARTH (2012): Threat and suffering: The liminal space
of 'The Jungle''. V Liminal Landscapes: Travel, experience and spaces in-between, H.
Andrews in L. Roberts (ur.), 200–216. London in New York: Routledge.
IBRAHIM, YASMIN IN ANITA HOWARTH (2014): Sounds of the Jungle. Restoring the
Migrant Voice on New Media. Dostopno na: www.academia.edu/6777972/JOMEC_
Cardiff_2014_Sounds_of_the_Jungle_Restoring_the_Migrant_Voice_on_New_Media
(29. september 2015).
INDEX (2015): Dopunili zakon: Migranti će imati 72 sata za traženje azila u Makedoniji ili
morajo otići iz zemlje. Dostopno na: http://www.index.hr/vijesti/clanak/dopunili-
zakon--migranti-ce-imati-72-sata-za-trazenje-azila-u-makedoniji-ili-moraju-otici-iz-
zemlje/826333.aspx (29. september 2015).
JURIS, JEFFREY S. (2007): Practicing Militant Ethnography with the Movement for Global
Resistance in Barcelona. V Consituent Imagination: Militant Investigations // Colective
Theorization, S. Shukaitis in D. Graeber (ur.), 164–176. Oakland in Edinburgh: AK
Press.
LJUŠTINA, IVANA (2015): Kako misliti koncept »tretje varne države«: Primer migracijske
politike EU do Republike Srbije. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Univerza v Ljubljani.
MALKKI, LIISA H. (1997): News and culture: Transitory phenomena and the fieldwork
tradition. V Anthropological locations: Boundaries and grounds of a field studies, A.
Gupta in J. Ferguson (ur.), 86–101. Berkeley: University of California Press.
NO BORDER SERBIA. Dostopno na: https://noborderserbia.wordpress.com/ (10. marec
2016).
NO BORDER SERBIA (2014): Transfer to Tutin. Dostopno na: https://noborderserbia.
wordpress.com/2014/01/18/transfer-to-tutin/ (26. september 2015).
PAPADOPOULOU, ASPASIA (2005): Exploring the asylum-migration nexus: A case study of
transit migrants in Europe. Global Commission on International Migration (53): 1–25.
PAPADOPOULOU-KOURKOULA, ASPASIA (2008): Transit Migration through Greece.
Konferenca Irregular Transit Migration in the European Space: Theory, Politics and
Research Methodology IMISCOE. Istanbul, 18.–20. april 2008.
PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2007): The Autonomy of Migration:
The Animals of Undocumented Mobility. V Deleuzian Encounters: Studies in
Contemporary Social Issues, A. Hickey-Moody in P. Malins (ur.), 223–235. Basingstoke:
Palgrave Macmillan.
PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS S. TSIANOS (2013): After citizenship: Autonomy
of migration, organisational ontology and mobile commons. Citizenship studies 17(2):
178–196.
SEVENHUIJSEN, SELMA (1998): Citizenship and the ethics of care: Feminist considerations on
justice, morality and politics. London in New York: Routledge.
SEVENHUIJSEN, SELMA (2003): Prostor za skrb – pomen etike skrbi za socialno politiko. V

306
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 306 07/08/16 11:41

 Labirinti skrbi: Pomen perspektive etike skrbi za socialno politiko, S. Sevenhuijsen in A.
Švab (ur.), 13–40. Ljubljana: Mirovni inštitut.
SOVILJ, MIODRAG (2015): N1 sa ilegalnim migrantima: Beg od racija i života bez hrane.
N1, 6. januar. Dostopno na: http://rs.n1info.com/a25555/Vesti/Tezak-zivot-ilegalnih-
imigranata-u-Subotici.html (10. januar 2016).
STA (2015): Na Madžarskem ostrejša zakonodaja glede prestopov meje. Primorske novice,
14. september. Dostopno na: http://www.primorske.si/Novice/Svet/Na-Madzarskem-
ostrejsa-zakonodaja-glede-nezakoniti (15. december 2015).
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2014a): Presenting as a Problem, Acting as an Opportunity:
Four Cases of Socio-Political Conflicts Taking the Presence of Migrants as a Focal
Object in Serbia. Etnografski institut SANU 62(1): 67–82.
STOJIĆ MITROVIĆ, MARTA (2014b): Serbian migration policy concerning irregular
migration and asylum in the context of the EU integration process. Issues in
Ethnology and Anthropology 9(4): 1106–1120.
SUBOTICA.COM (2011): Ilegalni migranti napali čuvara. 10. november. Dostopno na:
http://www.subotica.com/vesti/ilegalni-migranti-napali-cuvara-id8910.html (12.
januar 2016).
SUBOTICA.COM (2012): Lažni azilanti skrivaju se na deponiji. 7. februar. Dostopno na:
http://www.subotica.com/vesti/lazni-azilanti-skrivaju-se-na-deponiji-id9810.html (12.
januar 2016).
TANJUG (2015): Subotica: Više od 60 migranta prebačeno u prihvatne centre. 6. januar.
Dostopno na: http://www.novosti.rs/vesti/naslovna/hronika/aktuelno.291.
html:527729-Subotica-Vise-od-60-imigranata-prebaceno-u-prihvatne-centre (11.
januar 2016).
TRIANDAFYLLIDOU, ANA IN EDA GEMI (2015): Irregular Migration in Greece: What is at
stake? Dostopno na: http://cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/36816/IRMA_
PP_2015.pdf?sequence=3 (30. september 2015).
TRONTO, JOAN C. (1993): Moral boundaries: A political argument for an ethic of care. New
York in London: Routledge.
TSIANOS, VASSILIS IN SERHAT KARAKAYALI (2010): Transnational Migrantion and the
Emergence of the European Border Regime: An Ethnographic Analysis. European
Journal of Social Theory 13(3): 373–387.
VASTA, ELLIE (2011): Immigrants and the paper market: borrowing, renting and buying
identities. Ethnic and Racial Studies 34(2): 187–206.
VÄYRYNEN, RAIMO (2003): Illegal Immigration, Human Trafficking, and Organized Crime.
World Institute for Development Economics Research 72: 1–21.
ZAKON ZA IZMENUVANE I DOPOLNUVANE NA ZAKONOT ZA AZIL I PRIVREMENA ZAŠTITA.
Dostopno na: http://www.pravdiko.mk/wp-content/uploads/2013/11/Zakon-za-
izmenuvane-i-dopolnuvane-18-06-2015.pdf (26. februar 2016).
W2EU.INFO – WELCOME TO EUROPE (2015): Rasist attacks and police violence in Greece.
November. Dostopno na: http://www.w2eu.info/greece.en/articles/greece-racist.
en.html (12. marec 2016).

307
Iva Juhart in Larisa Petrič | Zahodnobalkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 307 07/08/16 11:41

 Tina Ivnik

Migracije žensk: Srbija

Abstract
Migration of women: Serbia
The article is a result of a field work in three asylum seekers centres in Serbia. The author deals with
migrant and refugee women's experiences on the western Balkan route. The methodology used is
mainly semi-structured and un-structured interviews with migrants, employees in asylum seekers
centres and local inhabitants. The article examines the specific experiences of migrant and refugee
women on their way into Europe. It focuses on the different forms of violence they face, on the
experiences of pregnant women and on the changes to their situations during the mobility process.
It further deals with the legislation concerning refugees and tries to show how legislation indirectly
creates threats to women migrants while at the same time depriving them of power and victimizing
them. It is based on understanding the legislature as a male-centred, which means that it is mainly
shaped by experiences of men while often not examining the specific experiences and needs of
women. The author notes that refugee women need to submit to the dominant representation of
them as victims, even though there is a great deal of autonomy, solidarity and perseverance in the
stories of the women interviewed.
Keywords: refugees, migration, women, violence, Serbia
Tina Ivnik is an MA student of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts, University of
Ljubljana. ([email protected])

Povzetek
Članek je nastal na podlagi terenskega dela v treh azilnih centrih v Srbiji. Avtorica obravnava iz-
kušnje begunk in migrantk na zahodnobalkanski poti. Članek temelji na polstrukturiranih in ne-
strukturiranih intervjujih z migrantkami, migranti, zaposlenimi v azilnih domovih in lokalnim pre-
bivalstvom. Poudarjene so specifične izkušnje begunk in migrantk na poti, pri čemer se avtorica
osredinja predvsem na različne oblike nasilja, ki ga na poti doživljajo migrantke, na izkušnje nosečih
žensk in na to, kako se položaj žensk v družbi v procesu migracije spreminja. Pri tem obravnava za-
konodajo, ki ureja položaj beguncev, in skuša prikazati, kako zakonodaja posredno ustvarja nevar-
nosti za migrantke ter jih hkrati viktimizira in jim odvzema moč. Temelji na razumevanju zakonodaje
kot moškocentrične, kar pomeni, da je večinoma oblikovana na podlagi izkušenj moških, specifičnih
izkušenj žensk pa pogosto ne zajema. Avtorica ugotavlja, da se morajo migrantke podrediti do-
minantni reprezentaciji žensk kot žrtev, čeprav se v zgodbah večine sogovornic kaže velika mera
avtonomije, solidarnosti in vztrajnosti.
Ključne besede: begunke, migracije, ženske, nasilje, Srbija
Tina Ivnik je podiplomska študentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakul-
tete v Ljubljani. ([email protected])

308
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 308 07/08/16 11:41

 Uvod
Spol je v raziskavah o migraciji še vedno dejavnik, ki ni dovolj upoštevan.
Pogosto se dogaja, da spolni vidiki migracij ostanejo neupoštevani pri akadem-
skem pisanju, v javnem diskurzu pa se migrantke in begunke največkrat predsta-
vljajo kot pasivne žrtve. Tako »javni diskurzi o migracijah največkrat esencializirajo
različne migrantske skupine in jim vnaprej, brez preverjanja, pripisujejo določene
značilnosti in vedenje« (Cukut, 2009: 194). To velja tudi za obravnavo žensk na poti,
pri čemer se pogosto ustvarja videz, kakor da gre za homogeno skupino migrantk.
Toda ženske in moški v migracijski proces ne vstopijo z enakimi izhodišči, tem-
več se glede na historični in družbeni kontekst srečujejo z različnimi ovirami, na
katere se različno odzovejo (Hondagneu-Sotelo, 1992: 394). Upoštevanje spola pri
raziskavah migracij je ključno, saj spol – to je družbene in kulturne ideje, nastopi
ter prakse feminilnosti in maskulinosti – »organizira ter oblikuje naše priložnosti
in življenjske možnosti« (Cranford in Hondagneu-Sotelo, 2006: 106). Spol je torej
»organizacijski princip našega družbenega življenja« (ibid.), ki je nujen za dopolni-
tev slike o migracijah, v katerih so migracijske izkušnje žensk večinoma spregleda-
ne (Cranford in Hondagneu-Sotelo, 2006: 123; Cukut Krilić, 2009).
V članku se osredinjam na izkušnjo migrantk in obravnavam le nekatere spe-
cifike, s katerimi so se srečevale na tako imenovani balkanski poti. Z ljudmi na
poti smo se študenti in študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani pogovarjali med opravljanjem terenskega dela
v treh različnih azilnih centrih v Srbiji – v Bogovađi, Krnjači in Banji Koviljači – v
začetku aprila 2015. Pri terenskem delu smo uporabili polstrukturirane in nestruk-
turirane intervjuje, ki smo jih opravili z migrantkami in migranti ter z nekaterimi
zaposlenimi v centru in prebivalci v okolici azilnih centrov.
Nekateri sogovorniki in sogovornice so bili začasno dokumentirani, saj so zap-
rosili za status azilanta in so tako imeli pravico do bivanja v azilnih domovih, neka-
teri sogovorniki in sogovornice pa so, iz različnih razlogov, prebivali v t. i. džunglah,
kar je večinoma pomenilo, da so bili nedokumentirani.
V članku sem se posebej osredinila na to, kako na izkušnjo migracije vpliva
nosečnost, katerim oblikam nasilja so ženske izpostavljene, kako na njihovo pot
vpliva potovanje z otroki ter na kakšen način in zakaj se na poti položaj žensk
spreminja.
Odsotnosti obravnave žensk v okviru migracijskih gibanj sem sledila tudi v
migracijski zakonodaji in politikah, ki specifičnih potreb različnih skupin žensk naj-
večkrat ne upoštevajo. Poleg tega različni akterji v različnih fazah migracij ženske
pogosto obravnavajo skozi stigmo »šibkejšega spola«, ki producira viktimizacijo
in pasivizacijo žensk, obenem pa jim ne uspe zmanjšati nevarnosti, ki so ji ženske
izpostavljene na poti. Tako jih načini, na katere so obravnavane, delajo nemočne,
hkrati pa njihove nemoči ne varujejo.
Proučevanje spola v postmodernizmu in poststrukturalizmu je zaznamovalo

309
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 309 07/08/16 11:41

 zavedanje o pretiranem esencializiranju žensk v feminističnih teorijah, zaradi česar
se t. i. tretji val feminizma izogiba enotenju žensk v univerzalni subjekt, ki temelji
na prototipu ženske iz dominantne družbene skupine (Facchi v Cukut Krilić, 2009:
32). Namesto tega poskuša upoštevati dejavnike, kot so postkolonializem, rasa,
razred, religija, spolna usmerjenost in nacionalna pripadnost, zaradi česar danes
govorimo o feminizmih (Stanford Friedman v Cukut Krilić, 2009: 32). Zavedanje o
velikih razlikah znotraj kategorije »ženske« je bistveno za razumevanje migracij, saj
se tako lahko izognemo posploševanju. Zato se je treba tudi pri branju tega članka
zavedati, da opisane izkušnje nikakor niso značilne za vse migrantke in begunke.
Poudariti želim le nekatere vidike migracij in spolno specifične izkušnje žensk na
poti, ki sem jih zabeležila med terenskim delom.

Vpliv zakonodaje in politik na poti migrantk

Zakonodaja na ženske vpliva drugače kot na moške, saj je pogosto konstruira-
na na podlagi izkušenj moških. To pomeni, da je oblikovana na podlagi predstav
o subjektu, ki je v našem kontekstu moški. Tako je tudi z migracijsko zakonodajo,
ki je plod specifičnega zgodovinskega obdobja. Calavita pojasnjuje, da »je zaradi
zgodovinskih korenin begunske politike po drugi svetovni vojni in v hladni vojni
prototipski prosilec za azil moški posameznik, preganjan zaradi svojih političnih
prepričanj in aktivnosti« (2006: 111).
Ženske večinoma ne veljajo za »tipične begunce«, za katere velja begunska poli-
tika, tudi zato, ker je nasilje nad njimi pogosto potisnjeno v zasebno sfero. Kljub
velikemu številu begunk in razseljenih žensk jih ima zelo malo urejen begunski sta-
tus v t. i. »zahodnih državah«. V EU imajo ženske »več težav s pridobitvijo statusa
begunke, saj njihove prošnje veljajo za manj verodostojne« (Evropski parlament,
2016: 12).1 To je tudi eden od razlogov, da se ženske manj pogosto odločajo za pot
v Evropo. V EU je bilo denimo leta 2014 v starostni skupini od štirinajst do štiriintri-
deset let žensk od vseh prosilcev za azil le približno četrtino (glej EUROSTAT, 2015),
v enem od azilnih domov v Srbiji pa je bilo v času, relevantnem za našo raziskavo
(od 15. 8. 2014 do 30. 3. 2015), moških šestkrat več kot žensk, žensk pa približno
toliko kot vseh otrok, mlajših od osem let (Tina Ivnik, 2015, pogovor z upravnikom).
A statistike UNHCR kažejo, da število žensk migrantk narašča (glej Evropski parla-
ment, 2016: 8).
Evropski parlament in kanadska vlada sta ženske v osemdesetih in devetdese-
tih letih priznala kot posebno »družbeno skupino«, ki bi lahko doživela preganjanje
zaradi svojega vedenja in prepričanj. Kljub temu so konvencije, ki se nanašajo na

1 
O obravnavi migrantk in pravu mednarodne zaščite, ki v praksi ni nevtralen glede na spol pro-
silcev in prosilk za azil, glej v tej številki tudi članek Polone Mozetič z naslovom Kaznovanje prosilcev
za mednarodno zaščito zaradi izbire države azila.

310
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 310 07/08/16 11:41

 begunce, ostale jasno diskriminatorne do žensk, saj ne upoštevajo in ne vključujejo
uspoljenih (gendered) realnosti ženskih življenj, kot so različne posledice restriktiv-
nih patriarhatov in domače nasilje (Calavita, 2006: 112). To naj bi bila po mnenju
Monice Boyd »posledica opredelitve človekovih pravic, ki pomena kategorije spola
ne vključuje« (Cukut Krilić, 2009: 62). Tako begunska politika le delno obravna-
va nasilje v zasebnem življenju, kjer so ženske najpogosteje prizadete, politične
aktivnosti žensk pa pogosto niso videne kot resne politične dejavnosti, zato imajo
omejen dostop do pridobitve azilnega statusa (Calavita, 2006: 111).
Feministična kritika opozarja na nejasnost zakonodaj in na dejstvo, da te ne
glede na navidezno nevtralnost in objektivnost zakrivajo hierarhije in distribucije
moči. Treba se je zavedati, da so tako zakonodaje kot tudi predstave o njihovi
legitimnosti le družbeni konstrukti in ne univerzalne ali naravne resnice (Cook,
1993: 76), prevladujoče družbene konstrukte pa v večji meri definira dominantna
družbena skupina. Cook piše, da položaj žensk opredeljuje način delovanja druž-
benih, političnih, religioznih in drugih institucij, ki jih večinoma vodijo moški, in
zato delujejo na moško opredeljen (male-gendered) način. Tako so ženske pogosto
prisiljene sprejeti podrejene družbene vloge ter so s pravnimi in drugimi instru-
menti izključene iz centrov moško opredeljene moči (Cook, 1995: 354), kjer se med
drugim sprejema tudi migracijska zakonodaja.
Kljub temu pa je na svetu vsako leto več žensk migrantk in begunk, ki se zako-
nodajam prilagajajo na različne načine. O ženskah, ki so v postopkih za pridobitev
begunske zaščite, Shirley Ardener piše kot o eni od »utišanih skupin«. V vsakem
položaju namreč obstaja način izražanja, ki ga določa dominantna skupina, druge
skupine pa so »utišane« in se morajo prilagoditi ter izraziti v dominantnem načinu
(Buijs, 1993: 15). Ženske, ki se – da bi bile slišane – v azilnem postopku prilagodijo
dominantnemu načinu izražanja, se pogosto predstavijo kot nemočne žrtve, ki
potrebujejo zaščito. Če se znajo tako prilagoditi predstavi o konvencionalnem
beguncu in reprezentirati modele ženskega vedenja, laže pridejo do formalnega
statusa begunca (Freedman, 2012: 211).
Zakonodaja posameznike in posameznice na poti obravnava kot žrtve, kar
begunci in njihova okolica pogosto ponotranjijo. Te predstave viktimizirajo posa-
meznike, jim odvzemajo moč in esencializirajo predstave o njih, zato so jim zanika-
ne vse druge osebne lastnosti. Begunec, ki je pravzaprav pravna kategorija, tako
postane primarna človeška identiteta (Hitchcox, 1993: 157). Poleg tega so begunci
stereotipizirano pogosto videni kot prevaranti, begunke pa so večkrat stereotipi-
zirane kot skrbnice (caregivers), ženske določenih nacionalnosti kot prostitutke,
pogosto pa so videne tudi kot žrtve moško dominiranih tihotapskih krogov (Andall
v Calavita, 2006: 122).
Ženske se seveda ne obnašajo vedno kot žrtve, s tem pa pogosto kršijo pravila
in delujejo zunaj okvirov ženskam pripisanih dejavnosti (Hitchcox, 1993: 157). To
jasno dokazujejo zgodbe sogovornic, saj govorijo o dolgih in napornih poteh, ki so
jih premagale, o organiziranosti in solidarnosti med njimi:

311
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 311 07/08/16 11:41

 Jana je iz Eritreje odšla pri 17 letih, ker so ji ubili očeta, mati je umrla že prej.
Nima bratov in sester, ima pa veliko prijateljev. Na poti je že 13 let. Bila je v
Siriji in Turčiji, v Grčiji je rodila hčer, ki je zdaj stara pet let. Hči je tam hodila
v vrtec. Dolgo se je morala boriti za vrtec, potem ga je dobila brezplačno, ker
ga je vodila Cerkev. Težko je bilo najti delo. Čistila je hiše pri bogatih Etiopijcih.
Hči ni mogla dobiti osebnih dokumentov, razen rojstnega lista, ki ga ima s
seboj. To, da hči ni mogla dobiti papirjev, jo je še posebno motiviralo, da je
zapustila Grčijo. (Sarah Lunaček Brumen, 2015, pogovor z Jano) 2

Jana je gotovo ženska, ki se ne prilega stereotipnim predstavam o begunkah.

Kljub svoji utrujenosti in travmatiziranosti zaradi predolge poti se zdi, da je še
vedno močna ženska, odločena, da ji bo uspelo priti v Evropsko unijo, čeprav potu-
je že pol svojega življenja. Boljše življenje za hčer je le ena od motivacij, ki jo vsa
leta ženejo naprej.

Nasilje in varnost
Po pričevanjih sogovornikov večina migrantov doma ali na poti izkusi eno od
oblik nasilja. Na poti so ženske izpostavljene nasilju in zlorabam tihotapcev, drugih
beguncev in represivnih organov (Evropski parlament, 2016: 7; van der Zee, 2016;
Amnesty International, 2016; UNHCR, 2016). Nasilje nad moškimi je drugačno od
nasilja nad ženskami, privzema drugačne oblike in ima drugačne posledice. Več
žensk izkusi seksualno nasilje, ki ima v kriznih, nasilnih situacijah v domači državi
in na poti posebno simbolno sporočilo.

Nasilje moških nad ženskami

Nasilje moških nad ženskami dobi v konfliktnih situacijah nove razsežnosti. Kot
konfliktne situacije razumemo tudi stanje v azilnih domovih ali na poti, ko so vloge
posameznika redefinirane, med drugim tudi zaradi učinkov pasivizacije in vikti-
mizacije. Nekateri avtorji (glej McWilliams, 1998; Hitchcox, 1993) trdijo, da takšne
situacije lahko izzovejo napetost moških, da si znova pridobijo izgubljeno moč in
nasilje nad ženskami uporabijo kot ventil za svoje frustracije, ki so nastale zaradi
občutka nemoči.
Linda Hitchcox v svoji raziskavi beguncev iz Vietnama v azilnem centru v
Hongkongu ugotovila, da obstaja manjša verjetnost, da bodo grožnjo identite-
ti začutile ženske kot moški. Ker gre za okolje, v katerem mora posameznik ali
posameznica spoštovati norme in sprejeti položaj odvisnosti in podrejenosti, so

2 
V citatih terenskih zapiskov so navedeni ime in priimek avtorice zapiska, letnica zapisa in psev-
donim sogovornika ali sogovornice.

312
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 312 07/08/16 11:41

 se mu laže prilagodile ženske, saj so bile podrejenosti navajene. Ranljivost žensk
v azilnem centru pa je bila po besedah avtorice večja, ker so moški iskali občutek
moči in nadzora nad ženskami, da bi si tako povrnili vsaj nekaj moči, ki so jo izgu-
bili (1993: 145). Zato sistem pridržanja migrantov in migrantk poveča nasilje nad
ženskami, vendar pa, paradoksalno, ta isti sistem ženske varuje pred nasiljem, ki
ga povzroča sam (ibid.: 159).
Spolno in drugo nasilje je, kot je bilo že rečeno, na poti zelo pogosto (glej
Directorate, 2016: 7; van der Zee, 2016; Amnesty International, 2016), vendar ga
zaradi občutljivosti tematike ženske (in moški) pogosto prikrivajo. Na terenu smo
preživeli premalo časa, da bi vzpostavili zaupanje, ki je potrebno, da bi z migrant-
kami in begunkami lahko govorili o spolnem in drugem nasilju, doživetem na poti.
Zgodbe o spolnem nasilju smo slišali posebej redko:

Kamerunčanka Gloria je imela s tem izkušnjo v Istanbulu, kjer je štiri tedne

delala v tovarni čevljev. Šef ji je plačal le prvi teden dela, za plačilo preostalih
treh tednov pa je od nje zahteval spolni odnos. Ker tega ni hotela, ji preostan-
ka denarja ni dal. (Sarah Lunaček Brumen, 2015, pogovor z Glorio)

Podobno UNHCR poroča, da so se begunke, ki jim primanjkuje finančnih

sredstev, prisiljene zateči v spolne odnose, s katerimi plačujejo za svojo pot
(UNHCR, 2016; glej tudi Evropski parlament, 2016: 14; van der Zee, 2016; Amnesty
International, 2016).
Neenakost med spoloma, vojna, nadlegovanje in preganjanje zaradi spola so
pogosti razlogi, zaradi katerih se ženske odločijo za odhod iz matične države (glej
npr. Evropski parlament, 2016: 7). Pri podeljevanju statusa begunca imajo ženske
več težav pri dokazovanju, da so bile preganjane, ker je nasilje na podlagi spola
teže dokazljivo (Evropski parlament, 2016: 12). Poleg tega seksualno nasilje v
postopkih za pridobitev azila pogosto ni upoštevano, saj se dojema kot družbeni
problem (Freedman, 2012: 215), ki spada v zasebno in ne v javno sfero, medtem ko
sta koncept človekovih pravic in z njim definicija »pravega begunca« konstruirana
na moški perspektivi in izoblikovana skozi liberalne diskurze, ki ločijo med javnim
in zasebnim.
Po Jane Freedman se lahko seksualno nasilje v državah, kjer je še zlasti veliko
posilstev, normalizira. To med drugim pomeni, da predstavniki drugih držav seksu-
alno nasilje v tej državi razumejo kot navadno tveganje ali pa v postopku za azil
nima enake teže kot drugo nasilje. Posilstvo se tako lahko pojmuje kot normalen
del odnosa med moškim in žensko v tej državi (Freedman, 2012: 219), zato lahko
ženske izgubijo celo pravico do pravice do azila.

Živa, Sonjina štirinajstletna hči, omenja, da se v eritrejski vojski, kamor poši-

ljajo tudi mlade ženske, pogosto zgodi, da fantje prisilijo dekleta v spolne
odnose, kar lahko ženski zaradi zanositve uniči prihodnost. To je bil tudi eden

313
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 313 07/08/16 11:41

 od razlogov, da jo je njena mati hotela odpeljati proč, preden bi bila dovolj
stara za obvezno služenje vojaškega roka (Sarah Lunaček Brumen, 2015,
pogovor z Živo).

Pri posilstvih je pogosto spregledano, da je lahko uporabljeno kot orožje poli-

tičnega zatiranja, za maščevanje nad sovražnikom ali za utišanje politično aktivnih
žensk. Ženske »so bile posiljene v vsaki vojni – zaradi maščevanja, prizadejanja
škode 'lastnini' drugih moških in kot sporočilo sovražnikom« (McWilliams, 1998:
114). Ženska telesa v vojni lahko razumemo kot Levi-Straussove »objekte simbolne
izmenjave«, ki vsebujejo sporočila ene bojujoče se strani za drugo. Posilstvo se ne
jemlje kot bolečina žensk, ampak kot poraz moških, ker niso zmogli varovati »svoje
lastnine« (ibid.), kar pa posilstvo pravzaprav postavi v politično, javno sfero.

Nasilje tihotapcev
Protitihotapski diskurz, ki danes prevladuje v medijih in politiki, usmerja pozor-
nost na tihotapce in jim pripisuje odgovornost za težavno in nevarno pot v Evropo.
Toda ravno restriktivne zakonodaje in politike EU tihotapcem omogočajo delovanje
in velike zaslužke, migrantom pa odvzemajo vse pravice do zaščite in varnosti na
poti. Freedman piše, da je zgolj navidezen namen politik EU zmanjšati tihotapstvo
in trgovino z ljudmi, saj prav z ilegalizacijo migrantov in selektivno prepustnostjo
meja pravzaprav krepijo tako tihotapstvo kot trgovino z ljudmi (2012: 212).
Papadopoulos in Tsianos (2008: 226) pišeta, da protitihotapski diskurz »indivi-
dualizira prečkanje meja in migrante prikazuje kot žrtve tihotapske mafije. V domi-
nantnih javnih predstavah je migracija ilegalno organiziran škandal s samo dvema
igralcema: prestopniškim migrantom in kriminalnim tihotapcem«. Take predstave
spregledajo ravno politično upravljanje migracij, ki je ključno za razumevanje tako
tihotapstva kot migracij.
Prav zaradi ilegalizacije prečkanja mej so migranti prisiljeni poiskati druge
načine za nadaljevanje poti. Ker se je povpraševanje za prečkanje meja poveče-
valo, so se ob zahodnobalkanski migracijski poti vzpostavile organizirane skupine
tihotapcev (pogosto imenovane »mafija«), ki migrante v zameno za večje vsote
denarja bodisi vodijo pri prečkanju meje bodisi jih čez meje peljejo z različnimi pre-
voznimi sredstvi (večkrat nevarnimi). Čeprav ni dvoma o tem, da nasilje neposred-
no izvajajo tudi tihotapci, je dejstvo, da ga izvajajo v kontekstu, ki jim to omogoča
oziroma njihovo dejavnost še spodbuja.
Po pripovedovanju sogovornikov in sogovornic se pogosto zgodi, da tihotapci
ljudi v skupini priganjajo, naj hitreje hodijo in naj se ne ustavljajo. Včasih koga, ki
ne more dohajati tempa skupine, pustijo za sabo:

Skozi Makedonijo so šli v večji skupini ljudi. Skupina je bila mešana, moški in
ženske, vsi so na poti jokali. Vodja skupine je bil zelo nestrpen, ves čas jih je

314
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 314 07/08/16 11:41

 preganjal (vodja je bil eden od njih, migrantov). Imel je palico, kričal je: »Fast,
fast!«. Če se nisi dovolj hitro premikal in dohajal skupine, so te pustili za sabo.
V gozdu, kjer so se skrivali pred policisti, so morali biti popolnoma tiho. V
nasprotnem primeru jim je vodja rekel: »I will kill you.« (Urška Nemec, 2015,
pogovor z Anni)

Ko so migrantke govorile o nasilju tihotapcev nad njimi, so največkrat omenjale

krajo njihovega imetja. Posebej pretresljiva je zgodba migrantke in njenih otrok, ki
so jih imeli v ujetništvu:

Iz Makedonije do Srbije so po cele dneve in brez daljšega počitka šest dni

hodili peš ob železniški progi. V Makedoniji jih je napadla in oropala mafija.
Izsiljevali so jih za denar. Ker jim denarja niso hoteli izročiti, so jih zadržali za
štiri dni, nakar so se vdali in jim dali 2800 evrov. Živa (hči, op. T. I.) pravi »no
problem«, češ da jim je oče takoj spet poslal denar, da so lahko nadaljevali pot.
(Katja Cof, 2015, pogovor z Živo3)

Evina zgodba je podobna. Njej so tihotapci vzeli celo čevlje in očala, s čimer so
ji zelo otežili pot v Beograd. Zaradi poškodb, ki jih je zaradi tega dobila na poti, je
morala med našo raziskavo čakati v azilnem centru, da se pozdravi.

Iz Grčije do Srbije so vso pot hodili s tihotapci. Ti so jim na koncu poti pob-
rali vse, kar so imeli. Ko so prišli na cilj, so iz žepa potegnili nože in jim vzeli
nahrbtnike, nakit, telefone, denar in očala. Eva brez očal slabo vidi na daleč,
kar ji pri hoji povzroča veliko preglavic. Na poti se je spotaknila in si razbila
zob. Evi so vzeli tudi čevlje, zato je vso pot od meje do Beograda prehodila
bosa, kar je pet dni hoje. Šepa, boli jo noga in ima ovit palec na nogi. (Tina
Ivnik, 2015, pogovor z Evo)

Migrantke se odločijo bodisi za pot s tihotapci po kopnem bodisi z njihovo

pomočjo v čolnih prečkajo morje med Turčijo in Grčijo. Prečkanje morja je za
migrante zelo nevarno, saj čolni večinoma niso primerni za prevoz velikega števila
ljudi. Eva je za prevoz na majhnem čolnu, ki si ga je delila z 89 drugimi ljudi, pla-
čala 3000 evrov na osebo (potovala je s štirimi otroki) (Tina Ivnik, 2015, pogovor z
Evo). Čoln, na katerem so morje prečkali Sonja in njeni otroci, se je potopil tik pred
obalo, rešili so se, ker so jim sopotniki pomagali iz vode (Sarah Lunaček Brumen,
2015, pogovor s Sonjo). IOM poroča, da je do začetka februarja 2016 na tej poti
umrlo 319 migrantov, medtem ko je v istem obdobju leta 2015 izgubilo življenje
69 migrantov (IOM, 2016).

3 
Avtorica terenskega zapisa navaja, da je materina zgodba drugačna, in tega dogodka ne omenja.

315
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 315 07/08/16 11:41

 V migrantskih zgodbah so tihotapci pogosto videni kot grožnja, po drugi strani
pa tudi kot nujno zlo, ki jim pomaga premagati nekatere ovire na poti v EU. Prav
dejstvo, da so migranti prisiljeni najemati tihotapce, da bi si olajšali potovanje,
tihotapcem daje moč nad migranti, migrantom pa pogosto ne preostane drugega,
kot da se tej moči podredijo.

Nasilje represivnih organov

Na poti se veliko migrantov sooča z nasiljem represivnih organov (van der Zee,
2016; Amnesty International, 2016). Doživljajo ga tudi ženske, čeprav so nas sogo-
vorniki opozorili, da so represivni organi do žensk (sploh teh, ki potujejo z otroki)
pogosto bolj prizanesljivi kot do njihovih moških sopotnikov. Največkrat se migran-
ti skušajo na različne načine izogniti policijskemu nasilju ali samo stiku s policisti,
pri čemer se ženske zatekajo k drugačnim strategijam kot moški.

Eva je svojo pot začela pred dvema letoma, vendar se je iz Grčije za nekaj
časa vrnila v Savdsko Arabijo, ker so njo in njenega takrat sedemnajstletnega
sina v Grčiji pretepli policisti. Pravi, »da je policija v Grčiji grozna«. (Tina Ivnik,
2015, pogovor z Evo)

Enako se dogaja v nekaterih azilnih domovih, kjer so upravniki in drugi zapos-

leni do migrantov nasilni. V azilnem centru v Bogovađi je Sonja povedala, da jih
»direktor stresa z elektrošokerjem – z njim stresa odrasle in straši otroke« (Sarah
Lunaček Brumen, 2015, pogovor s Sonjo). Glede na trditve drugih aktivistk in akti-
vistov, ki govorijo o pogostnosti policijskega nasilja (glej No Border Serbia, 2015),
smo med našim terenskim delom zbrali zelo malo pričevanj o tem. Razlog sta
verjetno predvsem strah sogovornic in sogovornikov ter pomanjkanje zaupanja, ki
smo si ga v tako kratkem času pridobili.
Pridobili pa smo kar nekaj informacij o prizanesljivejši obravnavi žensk. Da
policisti ženske z otroki pogosto obravnavajo drugače kot moške, nas je opozoril
sogovornik Miha, čigar žena je ostala doma, saj bi bila, kot je rekel, pot zanjo pre-
naporna. Vseeno pa se zaveda nekih prednosti, ki jih imajo na poti ženske (pred-
vsem tiste z otroki). Pravi, da »so nekatere stvari na poti lažje za ženske. Policija
po navadi lepše ravna z njimi. Če ujamejo moškega, ga zaprejo, ženske večkrat
spustijo ali jih zaprejo za krajši čas, enako velja za starejše ljudi« (Tina Ivnik, 2015,
pogovor z Mihom). To potrjuje marsikatera zgodba s terena:

Ko so prišli v kraj Lojane v Srbiji, jih je ujela policija in jih aretirala. Povedala je,
da so takoj zaprosili za azil. Policist jo je najprej odpeljal k sebi domov in ji dal
čevlje, ki jih nosi še zdaj. Nato jo je peljal v bolnišnico na pregled k zdravniku.
Sama pravi, da ima zelo dobre izkušnje s policisti v Srbiji, da so bili do nje zelo
prijazni. (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni)

316
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 316 07/08/16 11:41

 Z ženskami včasih lepše ravnajo tudi varnostniki in upravniki centrov. Zgodi se
celo, da delajo razlike med možem in ženo, ki potujeta skupaj:

Darja in Tina sta sestri, stari okrog trideset let. Pravita, da sta prišli prepozno,
da bi lahko vsi zaprosili za papir in bivanje v centru. Varnostnik ju je sicer
povabil, naj prespita v centru, ne pa tudi njunih mož, zato sta se odločili, da
bosta spali zunaj. (Larisa Petrič, 2015, pogovor z Darjo in Tino)

O podobnih izkušnjah iz azilnih centrov govorijo tudi drugod po svetu.

Raziskava v azilnem centru v Hongkongu kaže, da ženske dobijo več pomoči,
kot bi jo v enakih okoliščinah dobili moški, če se obnašajo ubogljivo in nemočno
(Hitchcox, 1993: 156). V teh primerih ženskam njihova podrejeni položaj pomaga,
saj imajo nekateri moški občutek, da morajo ženskam pomagati in jih zaščititi.
Ženske torej lahko prejmejo več pomoči, če se znajo prilagoditi predstavam
o nemočnih begunkah. Lahko pa uporabljajo tudi za ženske specifične strategije
upora proti represiji oziroma zakonskim oviram. Ena teh strategij je ličenje, ko se
ženske med seboj lepo naličijo, izberejo si lepa oblačila in torbice ter uredijo svoje
otroke, da bi bili pri prečkanju meje vsi čim manj sumljivi. O načrtih za prečkanje
meje sta pripovedovali Zahra in Eva, predvsem v Evinem glasu je bilo ob tem
zaznati razburjenje:

Mejo bosta poskusili prečkati tako, da bodo vsi pustili vse stvari v azilnem
domu. Ženski bosta vzeli samo damski torbici, saj je tako manj verjetno, da bi
ju ustavila policija. Manj sumljivo bosta videti sploh zato, ker ima Zahra zelo
svetlo polt. Naličila ju bo neka Somalka iz azilnega doma, ki zna dobro ličiti. Vsi
se bodo lepo oblekli. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo in Zahro)

Nosečnost
Nosečnost oziroma možnost zanositve je eden od dejavnikov, da je ženska
migrantska izkušnja »ilegalnosti« drugačna od moške (Castañeda, 2008: 172). Kot
piše Silvia Federici, so bile ženske že v srednjem veku manj mobilne zaradi noseč-
nosti in skrbi za otroke (Federici, 2004: 73). Če ženska zanosi v času, ko premaguje
težko pot, je nedokumentirana in izpostavljena tveganjem, izkušnjo nosečnosti
zagotovo zelo spremeni.
Browner piše, da ženske v nasprotju z drugimi biološkimi bitji »zanosijo in rodi-
jo v kontekstu jasnih in nestalnih materialnih razmer« (Browner, 2000: 773), kot so
možnosti za zaposlitev, širše ekonomske povezave, razredne delitve, zdravstveni
sistem in dostop do njega ter načini poroda, ki so ji na voljo (Ginsburg in Rapp v
ibid.). Poleg tega ženska zanosi v specifični mreži družbenih razmerij, ki vključujejo
njenega seksualnega partnerja in otroke, druge sorodnike, sosede, delodajalce,

317
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 317 07/08/16 11:41

 zdravstvene delavce in avtoritete, povezane z vero in državo (ibid.: 774). To pome-
ni, da na nosečnost vpliva veliko dejavnikov, poleg tega pa ima ta širši vpliv tudi na
druge posameznike v družbenem krogu ženske.
Lejlina nosečnost je vplivala nanjo, na njenega moža in na potek poti, na katero
sta se odpravila skupaj:

Triindvajsetletna Somalka Lejla je v centru Krnjača že pet mesecev. Njena

pot se je začela v Somaliji, od koder je potovala skupaj s svojim možem
Mohamedom. Iz Somalije sta priletela z letalom v Turčijo, nato pa sta z vlakom
potovala do Grčije. V Grčiji je Lejla zanosila, kar je bilo povod za odločitev, da
se na poti ločita. Ko sta prečkala makedonsko mejo, je šel vsak svojo pot. Mož
se je napotil proti cilju, Norveški, kamor je tudi prišel. Tam je zaprosil za azil.
Kot je povedala, naj bi mož, ko dobi potni list, prišel po njo in otroka. Tako je
Lejla nadaljevala pot iz Makedonije v Srbijo peš. Ko je prišla do Beograda, so
jo takoj sprejeli v center Krnjačo. Takrat je bila že v šestem mesecu nosečnosti.
(Sindi Časar, 2015, pogovor z Lejlo)

Lejli je nosečnost spremenila potek poti glede na prvotno načrt, ki sta ga zasno-
vala z možem pred odhodom. V času naše raziskave je bila v azilnem centru, zaradi
svojega statusa »noseče ženske« in »mlade mame« pa so jo ljudje, ki katerimi je
bila v tem času v stiku, obravnavali drugače:

V devetem mesecu je sredi noči dobila popadke. Ker so bili ponoči v stavbi
zaklenjeni, je o popadkih obvestila dva moška, ki jima je nekako uspelo
odstraniti rešetke z oken, da je eden splezal skozi okno in stekel do varnostni-
ka centra. Ta je nato poklical pomoč in z rešilcem so jo odpeljali v porodni-
šnico v Beogradu. Z njo je šel tudi eden od beguncev, ki je prevajal, saj Lejla
ne govori angleško. Pri porodu ni bilo zapletov in rodila je zdravega dečka.
V bolnišnici je ostala štiri dni, nato pa se je z otrokom vrnila v center. Zaradi
dojenčka so ji namenjali veliko pozornost. Pravi, da so bili ljudje ob rojstvu
otroka zelo prijazni, osebje in prostovoljci so ji priskrbeli vse, kar je potrebo-
vala za dojenčka. (Sindi Časar, 2015, pogovor z Lejlo)

Med nosečnostjo so ženske ranljivejše in bolj ogrožene, kar se lahko kaže v

zmanjšanju mobilnosti, izgubi zaposlitve, večjih finančnih potrebah, vse to pa
vpliva na njihovo avtonomijo (Castañeda, 2008: 346). Dejavnik, ki bistveno vpli-
va na noseče migrantke, je njihov status, bodisi ilegaliziran bodisi legaliziran,
ki pomembno določa pravico do (brezplačne) zdravstvene oskrbe. Na podlagi
poznavanja zakonodaje smo predvidevali, da so bile migrantke, ki smo jih spoz-
nali na terenu, večinoma začasno »legalizirane«, saj vsaka migrantka ali migrant
za bivanje v srbskem azilnem centru potrebuje potrdilo, da je zaprosila oziroma
zaprosil za azil. Ta dokument in vsakodnevni popis prisotnosti v centru človeka

318
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 318 07/08/16 11:41

 začasno legalizirata, vendar se v nadaljevanju poti njegov status spreminja glede
na čas in državo, kjer se nahaja. V Srbiji imajo prosilci in prosilke za azil in srbski
državljani enak dostop do zdravstvene oskrbe, kar je sicer v drugih državah velika
redkost (glej Doctors of the world, 2014). To pomeni, da so tudi nosečnice, ki so
zaprosile za azil, upravičene do brezplačnih pregledov in poroda (glej Centar za
zaščitu i pomoć tražiocima azila). Toda treba je opozoriti, da čeprav imajo ženske
kot prosilke za azil pravico do zdravstvene oskrbe, je dostop do zdravstvenih sto-
ritev za ilegalizirane nosečnice zelo omejen. Na splošno imajo v Srbiji dostop le do
nujne zdravstvene oskrbe (Strban, 2010: 8), čeprav bi potrebovale tudi preventivne
preglede, ki pa niso vključeni v nujno zdravstveno oskrbo. Poleg tega bi jih bilo
treba o dostopu do zdravstvenega varstva bolje in bolj redno obveščati. Po drugi
strani pa tudi namestitveni standardi v azilnih centrih za nosečnice niso primerni
predvsem zaradi oteženega dostopa do zdravnika (npr. ponoči).
V nosečnosti je dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe bistven, izpostavlje-
nost nevarnostim in naporom na poti pa se lahko usodno konča za otroka in mater.
Iz pogovorov izhaja, da se nekatere nosečnice odločijo ostati v azilnih centrih in
počakati na porod, da bi se tako izognile naporni poti. Nekatere migrantke pa si
kljub nosečnosti ne želijo čakati v azilnih domovih. Tako se je Maša iz Somalije, ki
smo jo srečali v Banji Koviljači, odločila za predčasen odhod iz centra:

Ima le še dva tedna do poroda in pravi, da še nima pripravljenih stvari za

dojenčka, saj ne ve, koliko časa bo ostala v azilnem centru in kdaj se bo odlo-
čila oditi na pot. V sobi je še s tremi ženskami in zelo malo prostora, kar je
tudi eden od razlogov, zakaj si še ni priskrbela potrebščin za novorojenčka.
Upa, da ji bo pripadala samostojna soba v centru, ko bo rodila. Hkrati govori,
da ne želi roditi tukaj, da želi nadaljevati pot. Čuti se pripravljena za pot. Nič je
ne boli in ne krvavi, samo občasno jo zebe. Bila je na ultrazvoku in vse dobro
kaže, povedali so ji, da bo fantek, kar je že prej čutila sama. Drugi migranti so
govorili, da je pot zelo težavna in da ji ne bo uspelo zdržati te poti v tako pozni
nosečnosti (Sanja Guček, 2015, pogovor z Mašo).

Raziskave kažejo, da noseče migrantke, tudi tiste, ki dlje časa živijo na določe-
nem ozemlju, a nimajo legaliziranega statusa, pridejo na prvi pregled pozneje kot
druge ženske. Razlogi za to so izključenost iz zdravstvenega sistema, slaba informi-
ranost o pravicah med nosečnostjo, pomanjkanje denarja za plačevanje pregledov
in storitev ter strah pred stikom z administrativnimi organi zaradi možnosti depor-
tacije (glej Bolumar in dr., 2007; Doctors of the world, 2014; IOM, 2009). Zaradi
naštetih dejavnikov migrantke »uporabljajo zdravstveno oskrbo znatno manj kot
druga populacija« (glej Bolumar in dr., 2007; Doctors of the world, 2014).
Čeprav načeloma »učinek zdravega migranta« (glej Mladowsky, 2007: 9) velja –
gre za raziskavo o tem, da je migrantska populacija ob prihodu navadno bolj zdra-
va kot povprečna populacija –, so noseče migrantke slabšega zdravja, predvsem

319
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 319 07/08/16 11:41

 zaradi bolj omejenega dostopa do zdravstvenega sistema. Literatura navaja, da je
pri nosečih migrantkah več splavov, carskih rezov, prezgodnjih porodov, smrtnosti
žensk in otrok med porodom, različnih ginekoloških zapletov, pa tudi težav v
duševnem zdravju, npr. poporodne depresije in tesnobe (glej Calavita, 2005; IOM,
2009; Zincone, 2000).

Eva je povedala, da je ob prihodu v azilni center splavila štirimesečna dvojčka.

Pravi, da je bilo hudo. Tolaži se s tem, da bo še lahko zanosila in da je morda
bolje tako. Njena prijateljica odvrne, da pot za žensko v visoki nosečnosti ni
nevarna le za otroka, temveč tudi zanjo. Otroka pa bi zaradi naporov na poti
lahko umrla tudi po rojstvu. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo)

Zaradi nosečnosti je lahko ženska izkušnja migracije specifična, saj so noseč-

nice bolj ranljive, kljub nosečnosti pa pogosto potujejo same, zato so še zlasti
pomembne solidarnostne vezi med migranti. Nosečnost je za ženske včasih moti-
vacija, da hitreje dosežejo ciljno destinacijo, s čimer lahko ogrozijo svoje zdravje. Za
zdravstveno varstvo žensk bi bilo nujno, da bi bile noseče migrantke na poti delež-
ne večje skrbi pristojnih zdravstvenih ustanov, torej da bi se jim med nosečnostjo
in po porodu zagotovila primerna namestitev in brezplačna zdravstvena oskrba,
da bi bile o svojih možnostih primerno obveščene, predvsem pa da bi imele vsaj v
tem času pravico do legalizacije svojega statusa.

Spreminjanje vloge žensk na poti

Pri proučevanju migracij se odpirajo vprašanja, kot so: ali se vloge žensk na poti
spreminjajo, ali privzemajo nove družbene statuse in opuščajo stare, ali njihova
moč narašča ali upada itn.
Ko ženske postanejo migrantke ali begunke, jih položaj prisili, da razmislijo o
svojih predsodkih in da prevzamejo ekonomske ali družbene vloge, ki jih doma
niso imele ali so jim bile celo nedosegljive. Hondagneu-Sotelo (1992: 411) piše, da
na migracijo vplivajo odnosi med spoloma, vendar pa tudi migracijski proces sam
vzpostavlja nove odnose med spoloma. V tem pogledu je migracija oboje, »uspo-
ljena in spolno opredeljujoča« (gendered and gendering) (ibid.).
Papadopoulos in Tsianos (2008: 228) za proces, ki zaznamuje migrante in
migrantke, uporabita koncept postajanja (becoming), ki združuje enigmo njihovega
prihoda in enigmo izvora v proces deidentifikacije. Postajanje je spreminjanje, ki
oblikuje neopredeljeno materialnost, kjer rastejo nove povezave, družbenosti in
neformalne mreže. Spreminjanje identitet migrantk lahko torej razumemo tudi kot
proces, ki jim omogoča spletanje začasnih socialnih mrež in avtonomijo, saj so te
včasih edini način, da si olajšajo pot in travme, ki jih doživijo na njej.
Hondagneu-Sotelo je spremembe v družbenih statusih žensk in moških

320
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 320 07/08/16 11:41

 proučevala med mehiškimi priseljenci v ZDA. Ugotovila je, da je enakopravnost
med spoloma v priseljenskih družinah večja, kar so mnogi pripisovali vplivu
severnoameriške družbe, dejansko pa je posledica novih vedenjskih vzorcev,
pridobljenih med migracijo (1992: 398–397). Za spreminjanje vlog sta ključna
spreminjanje razmerij moči v družini in dostop do socialnih skupnostnih mrež
(ibid.), tudi prek participacije v civilni družbi (glej Pajnik in Bajt, 2009: 39). Pri tem
ženske dobijo nove naloge in odgovornosti, zato se naučijo delovati odločneje
in bolj avtonomno (Hondagneu-Sotelo, 1992: 410–411). O vlogi ženske torej ne
moremo razmišljati kot o nespremenljivi in dokončni, saj je spol sočasno z njegovo
rigidno družbeno konstrukcijo tudi situacijsko spreminjajoči se proces (Calavita,
2006: 105).

Avtonomija žensk na poti in solidarnost

Za ženske, s katerimi smo se pogovarjali, se zdi, da so na poti k zastavljenemu
cilju vztrajne in avtonomne. Njihove zgodbe govorijo o sposobnosti prilagajanja,
ki se kaže v iznajdljivosti, solidarnostnih praksah in soočanju z napori in travmami,
včasih skozi dolgo časovno obdobje. O zgoraj omenjeni Jani, ki je na poti že tri-
najst let, je Sarah Lunaček Brumen zapisala, da je »skoraj pol življenja že na poti.
Pravzaprav nomadka.« (Sarah Lunaček Brumen, 2015, terenski zapisek) Zgodbe o
dolgotrajnih potovanjih in večkratnih poskusih vstopa v EU so pogoste:

Že pred dvema letoma so prvič poskušali priti v Evropo. Najprej so šli v

Maroko, vendar niso mogli prečkati morja, zato so šli v Grčijo iz Turčije. Tam
so jih ujeli policisti, njo in starejšega sina so pretepli in takrat so se vrnili v
Savdsko Arabijo. (...) Znova so šli na pot novembra lani. Iz Libije v Turčijo so šli
s čolnom, enako iz Turčije v Grčijo. (Tina Ivnik, 2015, pogovor z Evo)

Na terenu smo spoznali veliko žensk, ki so potovale z otroki in brez mož. V

teh primerih so ženske popolnoma prevzele skrb za svoje otroke, podporo pa so
večkrat dobivale od drugih migrantk (in tudi migrantov), s katerimi so potovale.
Izvedeli smo za primer, ko se je mati morala ločiti od svoje hčere, ker je bila po
policijski intervenciji za nadaljevanje poti preutrujena:

Mati je s hčerko potovala v skupini z drugimi migranti. V njej je bil tudi par
iz iste države. Moški je na poti pomagal nesti deklico. Na poti sta se mati in
hči ločili, saj je bila mati preutrujena, da bi nadaljevala pot, obenem pa se je
skupina migrantov ob prihodu policije razkropila. Deklica je pot nadaljevala
s tem parom do centra v Bogovađi, medtem ko je mati ostala v Makedoniji.
Čez kakšen mesec je materi uspelo priti v Bogovađo, kjer jo je čakala hči v
varstvu para. 'Ne moreš si predstavljati, kako se je mala deklica razveselila
svoje mame.' (Sara Lunaček Brumen, 2015, pogovor z Eritrejko, ki je bila priča
srečanju, in z žensko iz para, ki je poskrbel za deklico)

321
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 321 07/08/16 11:41

 Par, ki je poskrbel za malo deklico, je preložil odhod, da je skrbel za deklico,
dokler ni njena mati prišla v azilni center.
Tudi Sirka Zahra je vso pot potovala sama s tremi otroki in brez pomoči tihotap-
cev. Imela je srečo, saj je v Srbijo prišla v dveh tednih. Njen mož je mrtev, prav tako
brat in oče, medtem ko je njena mati v Siriji, sestra in drugi brat pa na Švedskem.
Zahra se je spoprijateljila z Evo in sklenili sta, da bosta skupaj nadaljevali pot.
Skupaj sta imeli pet otrok. Eva je znala več jezikov, Zahra pa je imela GPS. Eva
je bila že od prej navajena samohranilskega življenja, Zahra pa se je morala s to
vlogo soočiti, preden je šla na pot, ko ji je v sirski državljanski vojni umrl mož (Tina
Ivnik, 2015, pogovor z Evo). Avtonomija in solidarnost sta pomembni komponenti
številnih zgodb sogovornic. Včasih gre za pomoč pri nošenju otroka, kot pri Evi,
ko njena hči ni mogla več hoditi in jo je nesel sopotnik (Tina Ivnik, 2015, pogovor
z Evo), včasih si migranti pomagajo, da pridejo do denarja (Urška Nemec, 2015,
pogovor z Anni), včasih pa gre za kaj tretjega.

Napori na poti
Ženske se morajo na svoji poti spoprijeti s fizičnimi in psihičnimi napori, ki
jih niso navajene od doma. Naše sogovornice so pogosto opisovale travmatične
dogodke na poti, napore in nevarnosti. Velika večina je hodila več dni, pogosto po
železniških tirih, brez primerne obutve, včasih bose in brez počitka:

Samira je 25-letna Somalka. V Grčiji se je pridružila večji skupini, okrog

150 ljudi, ki so se napotili proti makedonski meji. Sedem dni so hodili čez
Makedonijo do meje s Srbijo. Tempo hoje je bil zelo hiter in naporen. Hodili
so tako čez dan kakor tudi zvečer, ko so se spočili in zaspali le za kakšno uro.
Mejo s Srbijo so prečkali v pol ure, saj so čez mejo tekli. (...) Pravi, da je bila
pot zelo naporna, tako čustveno kot telesno. (Sindi Časar, 2015, pogovor s
Samiro)

Napori so za ženske na poti še večji, če potujejo z otroki:

Sonja je potovala s tremi otroki. Najhuje je bilo v Makedoniji, kjer so hodili tudi
po 25 ur skupaj. Noge so jo zelo bolele. Taksisti so jih včasih sprejeli, a jih kar
nekje spet odložili, kot pse, je rekla Sonja, rekoč jim, da gre policija. V skupini
so hodili ob progi, vlak ni potrobil, niso ga videli, nekdo jih je rešil tako, da jih
je porinil, in zato se je potolkla na kamnih. Ko bi morali čez mejo, sta jih dva
tihotapca sredi noči pustila neznano kje. Sonja je začela klicati policijo, hotela
je nazaj v Makedonijo, da ne bi ostala tam sredi noči z otroki. (Sarah Lunaček
Brumen, 2015, pogovor s Sonjo)

322
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 322 07/08/16 11:41

 Z različnimi travmami so se naše sogovornice spopadale različno, pogosto brez
strokovne pomoči, ki je na poti (marsikdaj pa tudi v ciljnih državah) niso dobile.
Anni pravi, da »gredo med drugim ljudje k zdravniku, da bi povedali svoje zgodbe
in se olajšali« (Urška Nemec, 2015, pogovor z Anni).

Ko je Sonja prišla v azilni dom, ni hotela govoriti z nikomer, dovolj je imela

vseh ljudi, ki so jo pustili neznano kje (bila je gotovo travmatizirana od poti).
(…) Pot je opisala fragmentarno, zdi se mi, da je res travmatizirana od napo-
rov, negotovosti in pomanjkanja zanesljive človeške podpore na tej poti. Vsaj
zdaj je mirna, deluje stabilno, si je nekako opomogla, verjetno začasno, da
gredo lahko naprej. (Sarah Lunaček Brumen, 2015, pogovor s Sonjo)

Sklep
V članku sem skozi pripovedi, zbranimi na terenu, skušala predstaviti nekaj
zgodb žensk na t. i. balkanski poti, ki tako v akademskem kot v novinarskem pisa-
nju pogosto ostanejo v senci izkušenj moških. Med ljudmi na poti je žensk številčno
res manj kot moških, vendar se zdi, da je odsotnost obravnave žensk bolj posledica
dejstva, da našo razumevanje družbe v veliki meri konstruirajo izkušnje moških. V
javnem diskurzu so migrantke pogosto predstavljene kot pasivne žrtve, namesto
da bi prepoznali njihovo aktivno vlogo, ki jo prevzemajo v migraciji. Taka obravna-
va jim odvzema moč, poleg tega pa jih kljub deklarativni prepoznavi ranljivosti ne
varuje.
Razlika med moško in žensko izkušnjo migracije izhaja iz spoznanja, da so
ženskam pripisane drugačne družbene vloge kot moškim (Cook, 1995: 353).
Zagotovo ne obstaja nekaj takega, kot je splošna »migracijska izkušnja žensk«,
saj ženske niso homogena entiteta. Kljub temu pa sem v članku skušala prikazati
nekatere od potencialno specifičnih izkušenj žensk na migracijski poti.
Dejstvo je, da azilna in migracijska zakonodaja in politike EU definirajo kate-
gorijo spola posplošeno, saj se omejujejo na splošno kategorijo žensk, pri čemer
spregledajo ranljivejše skupine med njimi ali potencialne situacije in razmere na
poti, ki so za ženske lahko nevarnejše. To povečuje negotovost in ranljivost žensk
na poti. Posebna obravnava žensk na poti v zakonodajah je potrebna, ker ženske
na poti doživljajo specifične izkušnje, kot so nosečnost, seksualno in drugo nasilje
ter spremembe uspoljenih vlog, zaradi česar je njihova izkušnja migracije drugač-
na od izkušenj moških. Analiza je pokazala, da nosečnice na poti nimajo dostopa
do primerne in varne zdravstvene oskrbe. Poleg tega bi bilo ženskam nujno omo-
gočiti strokovno oskrbo za soočanje s travmatičnimi izkušnjami, ki so jih doživele
na poti in za katere jim največkrat ni dana nikakršna opora.
Pomembno se je zavedati specifičnih izkušenj, ki jih pri migraciji doživijo ženske,

323
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 323 07/08/16 11:41

 pri čemer se je pri obravnavi treba izogniti esencializaciji žensk in upoštevati raz-
lične kategorije razreda, etničnost, vera, spolna usmerjenost itd. S tem bomo
dopolnili sliko, ki za zdaj zaradi neupoštevanja enega od spolov ostaja nepopolna.

Literatura
ANTHIAS, FLOYA, MAJA CEDERBERG, TAMSIN BARBER IN RON AYRES (2009): Welfare
Regimes, Labour Market Policies, and the Experiences of Female Migrants. V
Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A Comparative
Analysis, M. Kontos (ur.), 15–22. Dostopno na: http://www.femipol.uni-frankfurt.de/
docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015).
AMNESTY INTERNATIONAL (2016): Female refugees face physical assault, exploitation
and sexual harassment on their journey through Europe. Dostopno na: https://www.
amnesty.org/en/latest/news/2016/01/female-refugees-face-physical-assault-
exploitation-and-sexual-harassment-on-their-journey-through-europe/ (4. marec
2016).
BOLUMAR, FRANCISCO, ALICIA LIÁCER, MARÍA VICTORIA ZUNZUNEGUI, JULIA DEL
AMO IN LUCIA MAZARRASA (2007): The contribution of a gender perspective to
the understanding of migrants’ health. Journal of Epidemiology & Community Health
61(2): 4–10.
BROWNER, CAROLE H. (2000): Situating Women's Reproductive Activities. American
Anthropologist 102(4): 773–788.
BUIJS, GINA (1993): Introduction. V Migrant women: Crossing Boundaries and Changing
Identities, G. Buijs (ur.), 1–21. Oxford, Washington, D. C.: Berg.
CALAVITA, KITTY (2005): Immigrants at the margins: Law, race and exclusion in southern
Europe. New York: Cambridge University Press.
CALAVITA, KITTY (2006): Gender, Migration, and Law: Crossing Borders and Bridging
Disciplines. International Migration Review 40(1): 104–132.
CASTAÑEDA, HEIDE (2008): Paternity for Sale: Anxieties over »Demographic Theft« and
Undocumented Migrant Reproduction in Germany. Medical Anthropology Quarterly
22(4): 340–359.
CENTAR ZA ZAŠTITU I POMOĆ TRAŽIOCIMA AZILA. Dostopno na: http://azilsrbija.rs/azil/
(20. maj 2016).
CRANFORD, CYNTHIA IN PIERRETTE HONDAGNEU-SOTELO (2006): Gender and
Migration. V Handbook of the Sociology of Gender, J. Saltzman Chafetz (ur.), 105–126.
New York: Springer.
CUKUT KRILIĆ, SANJA (2009): Spol in migracija: Izkušnje žensk kot akterk migracij.
Ljubljana: ZRC SAZU.
CUKUT, SANJA (2009): Hotela sem samo videti svet okoli sebe. V Krila migracij: Po meri
življenjskih zgodb, M. Milharčič Hladnik in J. Mlekuž (ur.), 193–217. Ljubljana: ZRC
SAZU.

324
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 324 07/08/16 11:41

 DOCTORS OF THE WORLD (2014): Access to Healthcare in a Europe in a Time of Crisis
2014: Focus on Women and Children. Dostopno na: http://issuu.com/dotw/docs/
mdm_2014_eu_report_access_to_care (10. avgust 2014).
EVROPSKI PARLAMENT (2016): Reception of female refugees and asylum seekers in the
EU: Case study Germany. Dostopno na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/
etudes/STUD/2016/536497/IPOL_STU(2016)536497_EN.pdf (1. marec 2016).
EUROSTAT (2015): Asylum statistics. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/
statistics-explained/index.php/Asylum_statistics (8. september 2015).
FEDERICI, SILVIA (2004): Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive
Accumulation. Brooklyn: Autonomedia.
FREEDMAN, JANE (2012): The Feminisation of Asylum Migration From Africa: Problems
and Perspectives. V African Migration: Patterens and Perspectives, T. H. Leedy in A.
Kane (ur.), 211–230. Bloomington: Indiana University Press.
HITCHCOX, LINDA (1993): Vietnamese Refugees in Hong Kong: Behaviour and Control.
V Migrant women: Crossing Boundaries and Changing Identities, G. Buijs (ur.), 145–
161. Oxford, Washington, D.C.: Berg.
HONDAGNEU-SOTELO, PIERRETTE (1992): Overcoming Patriarchal Constraints: The
Reconstruction of Gender Relations among Mexican Immigrant Women and Men.
Gender and Society 6(3): 393–415.
IOM (2009): Maternal and child heathcare for immigrant population. Dostopno na:
http://www.migrant-healtheurope.org/files/Maternal%20and%20Child%20Care_
Background%20Paper(1).pdf (30. april 2014).
IOM (2016): Mediterranean Migrant Arrivals in 2016 Pass 76,000; Deaths Top 400.
Dostopno na: https://www.iom.int/news/mediterranean-migrant-arrivals-2016-
pass-76000-deaths-top-400 (4. marec 2016).
LIAPI, MARIA IN ANNA VOUYIOUKAS (2009): Language Skills, Educational
Qualifications and Professional Skills. V Integration of Female Immigrants in Labour
Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 28–34. Dostopno na:
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september
2015).
MCWILLIAMS, MONICA (1998): Violence Against Women in Societes Under Stress. V
Rethinking violence against women, R. Emerson Dobash in R. P. Dobash (ur.), 111–
141. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage publications.
MLADOWSKY, PHILIPA (2007): Migrant health in the EU. Eurohealth 13(1): 9–11.
NO BORDER SERBIA (2015): Police and state terror on the border between Serbia and
Hungary. Dostopno na: https://noborderserbia.wordpress.com/page/6/ (20. maj
2016).
PAJNIK, MOJCA IN VERONIKA BAJT (2009): Improving Civic Participation of Female
Migrants. V Integration of Female Immigrants in Labour Market and Society: A
Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 24–40. Dostopno na: http://www.femipol.uni-
frankfurt.de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september 2015).
PAPADOPOULOS, DIMITRIS IN VASSILIS TSIANOS (2008): The Autonomy of Migration:

325
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 325 07/08/16 11:41

 The Animals of Undocumented Mobility. V Deleuzian Encounters: Studies in
Contemporary Social Issues, A. Hickey-Moody in P. Malins (ur.), 223–235. New York:
Palgrave.
RAPP, RAYNA (2001): Gender, Body, Biomedicine: How Some Feminist Concerns
Dragged Reproduction to the Center of Social Theory. Medical Anthropology
Quarterly 15(4): 466–477.
SIEVEKING, NADINE (2010): Mobility and the gendered dynamics of migration:
Challenging German development cooperation in Ghana and Mali. V Mobility,
Transnationalism and Comntemporary African Societies, T. Grätz (ur.), 138–154.
Cambridge: Cambridge Scholars Publishing.
STRBAN, GREGOR (2010): Social security of (migrant) seasonal workers: Beneficiary party
report Serbia. Dostopno na: http://www.coe.int/t/dg3/sscssr/Source/Social%20
security%20of%20migrant%20seasonal%20workers%20-%20Serbia.doc (21.
september 2016).
TRIMIKLINIOTIS, NICOS IN MIHAELA FULIAS-SOUROULLA (2009): Migrant Women
in Informal Sectors of the Economy. V Integration of Female Immigrants in Labour
Market and Society: A Comparative Analysis, M. Kontos (ur.), 22–28. Dostopno na:
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/femipol_finalreport.pdf (8. september
2015).
UNHCR (2016): Report warns refugee women on the move in Europe are at risk of sexual
and gender-based violence. Dostopno na: http://www.unhcr.org/569f99ae60.html
(4. marec 2016).
VAN DER ZEE, RENATE (2016): Life as a female refugee: 'You don't know who to trust'.
Dostopno na: http://www.aljazeera.com/indepth/features/2016/02/life-female-
refugee-don-trust-160210092005932.html (4. marec 2016).
WILLEN, SARAH (2005): Birthing »Invisible« Children: State Power, NGO Activism, and
Reproductive Health among »Illegal« Migrant Workers in Tel Aviv, Israel. Journal of
Middle East Women's Studies 1(2): 55–88.
ZINCONE, GIOVANNA (2000): A Model of »Reasonable Integration«: Summary of the
First Report on the Integration of Immigrants in Italy. International Migration
Review 34(3): 956–968.

326
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 326 07/08/16 11:41

 327
Tina Ivnik | Migracije žensk: Srbija

Notranja_264.indd 327 07/08/16 11:41

Notranja_264.indd 328 07/08/16 11:41
 EMIGRACIJA

Notranja_264.indd 329 07/08/16 11:41

 330
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 330 07/08/16 11:41

 Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak

Država blaginje in njen

vpliv na izseljevanje:
primer Slovenije1

Abstract
The welfare state and its impact on emigration: The case of Slovenia
The article provides an important but often overlooked insight into the links between welfare sta-
te generosity and increased emigration. The complexity of establishing this connection requires
careful methodological planning and is an ambitious undertaking that is beyond the scope of this
article. The purpose is rather to outline the simultaneously emerging trends in decreasing social
expenditure and rising emigration rates and point out the challenges and pitfalls in linking the two
phenomena. The authors develop their argumentation on the case of Slovenia.
Keywords: welfare state, social security, emigration, migration research, Slovenia
Mojca Vah Jevšnik is a researcher at the Slovenian Migration Institute ZRC SAZU and lecturer in the
postgraduate study program European Master in Migration and Intercultural Relations, University of
Nova Gorica. ([email protected])
Kristina Toplak is a Research Fellow at the Slovenian Migration Institute ZRC SAZU. ([email protected])

Povzetek
V članku je predstavljen pomemben, a premalokrat poudarjen razmislek o povezavi med drža-
vo blaginje in povečanim izseljevanjem. Kompleksnost vzpostavljanja te povezave sicer zahteva
poglobljeno metodološko načrtovanje in je ambiciozni podvig, ki presega doseg tega prispevka.
Tako se prispevek osredinja predvsem na oris in problematizacijo sočasno porajajočih se trendov
zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo in povečevanja izseljevanja, ob tem pa opozarja na izzive
in pasti pri povezovanju obeh pojavov. Avtorici svoja dognanja o morebitnih povezavah utemelju-
jeta na primeru Slovenije.
Ključne besede: država blaginje, socialno varstvo, izseljevanje, raziskovanje migracij, Slovenija
Mojca Vah Jevšnik je raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in pre-
davateljica na mednarodnem podiplomskem študijskem programu Migracije in medkulturni odnosi na
Univerzi v Novi Gorici. ([email protected])
Kristina Toplak je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU.
([email protected])

1 
Članek je prilagojen prevod besedila, ki je leta 2015 izšel v zborniku Cross-border migration and
its implications for the Central European area na straneh 130–146. Zbornik je uredil L'ubomír Falt'an,
izšel pa je v Bratislavi pri Slovak Committee for UNESCO MOST Programme, Institute for Sociology
of the Slovak Academy of Sciences.

331
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 331 07/08/16 11:41

 Uvod
Izseljevanje iz Slovenije, še zlasti mladih s terciarno izobrazbo, je opazno nara-
slo v zadnjih sedmih letih, po začetku ekonomske krize. Delež izseljencev glede na
velikost prebivalstva med letoma 2005 in 2014 v primerjavi z nekaterimi drugimi
državami emigracije v regiji, denimo Srbijo, Bolgarijo ali Romunijo (Fassmann in
dr., 2014), sicer ostaja majhen, kljub temu pa stopnja emigracije med letoma 2009
in 2014 kaže na pomembno rast v primerjavi s preteklimi leti. Slovenska statistika
sicer temelji le na podatkih o prebivalcih, ki so bodisi prostovoljno odjavili svoje
prebivališče bodisi jim je poteklo dovoljenje za prebivanje, zato ni posebno zanes-
ljiv kazalec o dinamiki izseljevanja, vseeno pa skupaj s strokovnimi ocenami razkri-
va jasen trend. Razlogi za izseljevanje so številni in odločitve za migracijo raznolike,
vendar pa sočasnost rasti izseljevanja in zmanjševanja izdatkov za socialno varstvo
odkriva povezavo, ki je ni mogoče spregledati.
Če izdatke za socialno varstvo razdelimo glede na posamezne socialne prejem-
ke, vidimo, da je bila večina prejemkov v tem obdobju izpostavljena tako vladnim
rezom kot hkratnemu zaostrovanju kriterijev upravičenosti. Rezi so bili narejeni
v času, ko sta se povečevala brezposelnost in upokojevanje in ko je naraščala
stopnja materialne prikrajšanosti, kar je dodatno poslabšalo učinke varčevalnih
politik. Prag za tveganje revščine se je znižal, medtem ko se je stopnja tveganja
revščine zvišala. Ti kazalniki, skupaj s povečevanjem števila gospodinjstev z nizko
delovno intenzivnostjo in števila revnih zaposlenih (glej Leskošek in dr., 2013)
kažejo, da se tveganje za socialno izključenost v Sloveniji povečuje.2 V letih 2013 in
2014 je bilo število oseb z visokim tveganjem socialne izključenosti 410.000 (20,4
odstotke prebivalstva Slovenije), kar je 0,8-odstotna (18.000 oseb) rast od leta 2012
in 1,1-odstotna (24.000 oseb) od leta 2011 (SURS, 2014a).
V članku bova orisali pristope pri raziskovanju učinkov, ki jih imajo režimi držav
blaginje in iz njih izhajajoče socialne politike (s poudarkom na zagotavljanju soci-
alne varnosti) na stopnjo emigracije. Kompleksnost vzpostavljanja te povezave
zahteva poglobljeno metodološko načrtovanje in je ambiciozen podvig, ki presega
namen tega prispevka. Cilj prispevka je prej skicirati porajajoče se trende zmanjše-
vanja izdatkov za socialno varstvo in povečevanja izseljevanja na primeru Slovenije
ter opozoriti na izzive in pasti pri iskanju povezav med obema pojavoma. V longi-
tudinalni pregled socialnih politik, povezanih z izdatki za socialno varstvo in trendi
izseljevanja iz Slovenije, sva zajeli obdobje med letoma 2005 in 2013/143 ter tako

2 
Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti je indikator, definiran kot delež populacije, ki
živi pod pragom revščine, je resno materialno prikrajšan in živi v gospodinjstvih z zelo nizko delovno
intenzivnostjo. Označujemo ga s kratico AROPE in je glavni kazalnik za oceno uspešnosti zmanjševa-
nja revščine v okviru zastavljenih ciljev Strategije Evrope 2020 (EUROSTAT, 2013: 17).
3 
V času pisanja članka so bili dostopni podatki o stopnji emigracije ter kazalnikih za revščino in
izključenost za leto 2014, podatki o izdatkih za socialne prejemke po področjih pa le za leto 2013.
Pred objavo je bil članek dopolnjen z zadnjimi dosegljivimi podatki.

332
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 332 07/08/16 11:41

 vključili nekaj let pred začetkom ekonomske krize. Vendar pa sva se v prispevku
osredinili predvsem na spremembe v socialnih izdatkih po letu 2012, ko so bili
uvedeni številni ukrepi za uravnoteženje javnih financ. Kot eden izmed kazalnikov
izdatkov države blaginje je uporabljena višina izdatkov za socialno varstvo, čeprav
gre za kazalnik, ki so ga v literaturi pogosto kritizirali (glej Kurekova, 2011: 8;
Scruggs, 2007: 133). Nezadostnost in omejenost uporabe tega kazalnika za oceno
(sprememb) delovanja države blaginje sva obdelali v sklepnih komentarjih, kjer sva
podrobneje razdelali tudi predloge za nadaljnje raziskovanje, ki presegajo okvire
tega kratkega analitičnega razmisleka.

Povezava med izdatki države blaginje in

izseljevanjem
Raziskovalci so opozorili na vpliv socialnega varstva na odločitev za izseljevanje
v času vladanja Otta von Bismarcka (1862–1890) (glej Briggs, 2006: 19–21). Takrat
je bil prvič uveden sistem obveznega socialnega zavarovanja. Bismarckove refor-
me so v osemdesetih letih 19. stoletja vpeljale zavarovanje za bolezen, nesrečo,
starost in invalidnost, njihov cilj pa je bil zajeziti naraščajoče izseljevanje delovne
sile v Združene države Amerike (ZDA) in iskati alternative čedalje popularnejši ideji
socializma. Osnovni namen njegovih socialnih politik je bil tako ohraniti socialni
mir, umiriti razredno vojno in zagotoviti dovolj delovne sile za rastočo nemško
ekonomijo. Khoudour-Casteras (2008), ki je neposredno obravnaval povezave
med Bismarckovo socialno zakonodajo in izseljevanjem pred prvo svetovno vojno,
je potrdil tezo o obstoju močne povezave med obravnavanima fenomenoma.
Pokazal je, da potencialni izseljenci pri svojih odločitvah niso upoštevali zgolj raz-
like med neposredno mezdo oziroma plačilom za delo v ZDA in Nemčiji, temveč
tudi razliko v posrednih mezdah, torej v socialnih prejemkih. Relativno zvišanje
dohodka zaradi socialnih prejemkov in socialnih programov v Nemčiji je prineslo
delno kompenzacijo za nizke mezde, stopnja emigracije pa se je bistveno znižala.
Čeprav ta zgodovinski pojav vsebuje pomemben razlagalni potencial za raz-
iskovanje vzajemnega vpliva med socialnimi politikami in migracijo v sedanjih
časih, pa je v sodobnih evropskih razpravah o emigraciji precej spregledan. V
literaturi je namreč po navadi več poudarka na vidiku režimov socialnih držav kot
dejavnikov potega (pull) in ne kot dejavnikov potiska (push), kar spodbuja razisko-
vanje učinka režimov socialnih držav4 na privabljanje in zadrževanje imigrantov

4 
Režim držav blaginje se nanaša na »javne organe/institucije, ki skozi administrativne, ekonom-
ske in pravne regulacije težijo k zagotavljanju varnosti posameznikov in družin na ravni prihodka,
življenja, zdravja in blaginje skozi celoten potek življenja« (Brochmann in Hagelund, 2012: 18). Tako
se nanaša na socialno varstvo v smislu denarnih transferjev, ki jih država namenja prebivalcem, kot
tudi na številne storitve, ki jih zagotavlja država. Socialni izdatki se nanašajo na naslednja področja
politik: starost, smrt hranitelja družine, invalidnost, bolezen in zdravstveno varstvo, družina, aktivne

333
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 333 07/08/16 11:41

 (npr. Barrett in McCarthy, 2008; Bommes in Geddes, 2000; Giulietti in Wahba,
2012; Razin in Wahba, 2011; Schierup in dr., 2006; Schulzek, 2012; Warin in Svaton,
2008). Obstoječi dokazi o tem, da režimi države blaginje in raven socialnih ukrepov
dejansko vplivajo na poteg delovnih migrantov, pa so protislovni in zato neprepri-
čljivi. Med tistimi, ki dokazujejo, da je povezanost odločitve za migracijo in režima
države blaginje zanemarljiva, so na primer Brücker in dr. (2002), Menz (2008) ter
Pedersen in dr. (2008). Nasprotno pa druge študije dokazujejo, da so režimi držav
blaginje pomembni. Še zlasti Borjas (1999) je prepričan, da je izbira ciljne države
migrantov povezana z ravnijo zagotovljenega socialnega varstva v tej državi. To
povezavo imenuje »blaginjski magnet«, dokaze zanjo pa poda na primeru dina-
mike migracij med različnimi zveznimi državami v ZDA. Avtorji nekaterih drugih
raziskav, ki so potrdile obstoj blaginjskega magneta (po navadi v kombinaciji z
drugimi dejavniki), so Meyer (2000), De Giorgi in Pellizzari (2009) ter Peridy (2006).
Nina Schulzek (2012) je prispevala zanimiv obrat k tej razpravi z domnevo, da
visoka raven socialnega varstva pravzaprav negativno vpliva na poteg delovnih
migrantov. Za analizo je izbrala tri različne režime držav blaginje glede na Esping-
Andersenovo (1990) tipologijo režimov: Veliko Britanijo kot liberalni, Nemčijo kot
korporativistični in Švedsko kot socialdemokratski tip države blaginje. Uporabila je
kvantitativni metodološki pristop, da bi utemeljila razloge za variacije v relativnem
številu delovnih migrantov v različnih režimih držav blaginje. Pojasnjevalna spre-
menljivka je bila stopnja dekomodifikacije po Esping-Andersenu (1990), kontrolne
spremenljivke pa so bile rast bruto družbenega proizvoda (BDP v odstotkih), letna
stopnja brezposelnosti (v odstotkih) in liberalnost v smislu liberalnega slovesa
države, merjenega v deležu BDP, namenjenega za mednarodno razvojno pomoč.
Rezultati raziskave kažejo, da liberalni režimi držav blaginje nimajo pomembne-
ga vpliva na poteg delovnih migrantov, kar je v protislovju s splošno razširjeno
domnevo, da delovni migranti dajejo prednost tržnim, manj reguliranim ekonomi-
jam (glej Faist, 1996: 228, 232). Rezultati kažejo tudi, da je poteg korporativističnih
socialnih držav, ki združuje relativno visoke ravni socialnih ukrepov s tržnimi poli-
tikami, močnejši kot poteg liberalnih socialnih držav. Socialdemokratske države
blaginje pa celo odvračajo delovne migrante, kar avtorica pojasnjuje z obstojem
mehanizmov za varstvo domačih delavcev in trga dela, ki migrantom otežuje
zaposlovanje. Vendar pa je ta raziskava v več točkah pomanjkljiva. Prvič, temelji na
izboru ene same države iz skupine režimov držav blaginje in posplošuje izsledke,
značilne za to državo, na tip režima. Drugič, ne upošteva učinka bolj oziroma manj
restriktivnih migracijskih politik na (odločitev za) migracijo. Shulzek sama omeni,
da bi pri Veliki Britaniji, ki sicer spada med liberalne države blaginje, pomanjkanje
potega lahko povsem pripisali omejevalnim migracijskim politikam (2011: 25). Zato
bi bilo smiselno interpretirati rezultate za vsako državo ob upoštevanju obstoječih

politike zaposlovanja, brezposelnost in programi za otroke do 6. leta starosti (OECD Social Expen-
diture Database).

334
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 334 07/08/16 11:41

 migracijskih politik. In tretjič, raziskava delovne migrante obravnava kot homo-
geno populacijo ter ne upošteva različnih ravni izobrazbe, kvalifikacij in socialno-
-ekonomskega statusa. Če bi delovne migrante razdelili glede na te kategorije, bi
se rezultati raziskave morda pomembno spremenili. Denimo, nižje kvalificirane
in slabše plačane priseljence utegne radodaren sistem blaginje bolj pritegniti kot
tiste, ki so visokokvalificirani in bolje plačani (glej Cohen in Razin, 2008: 23–25).5
Veliko manj pozornosti je bilo namenjene raziskovanju vpliva režimov držav
blaginje na izseljevanje, še zlasti v evropskem kontekstu. Pomembna izjema je
raziskava o vlogi režimov držav blaginje pri izseljevanju iz srednjeevropskih in
vzhodnoevropskih držav (Kurekova, 2011). Ta razkriva, da je odločitev za migracijo
manjša tedaj, ko država izvora zagotavlja višje ravni socialnih prejemkov in uvaja
manj restriktivne kriterije upravičenosti v primerjavi s ciljnimi državami (Kurekova,
2011: 7). Primerjave statistik so namreč pokazale, da so stopnje izseljevanja v pozi-
tivni korelaciji z nizkimi izdatki za socialno varstvo. Tako je zato, razlaga avtorica,
ker je manj radodarna država blaginje šibkejši vir neposrednega in posrednega
dohodka; ker manj radodarna država blaginje ponuja manj alternativ za zmanj-
ševanje tveganj na trgu dela in ker je manj radodarna država blaginje manj učin-
kovita podpora delovni sili pri prilagajanju spremenljivim zahtevam po specifičnih
kvalifikacijah na trgu dela (ibid.: 8). Kurekova je svojo hipotezo dokazovala na
primeru migracijske dinamike v Evropski uniji (EU), pri čemer se je osredinila na
trende izseljevanja in režime držav blaginje v novih, leta 2004 pridruženih članicah
EU.6 Primerjalna analiza je pokazala, da se migranti ne izseljujejo, da bi pridobili
socialno varstvo v drugi državi, vendar pa ima režim blaginje v državi izvora vpliv na
(odločitev za) izseljevanje. Drugače rečeno, tam, kjer so vlade v veliki meri prenesle
odgovornost za zagotavljanje socialnega varstva z ravni države na raven posame-
znika, se je veliko državljanov odločilo za izselitev. Ta trend je še posebej opazen
pri mladih izseljencih v obdobju prehoda med izobraževanjem in zaposlitvijo (ibid.:
20). Tudi Koettl (2006) ugotavlja, da država lahko vpliva na migracijo s politikami
socialnega varstva. Poudarja, da ukrepi za vzpostavitev socialne varovalne mreže
z zagotavljanjem socialnega varstva ali omogočanja dostopa do zdravstva in
pokojninskega sistema pomembno vplivajo na (odločitev za) izseljevanje in vrnitev
izseljencev v državo. Sprejem socialnih politik, ki lajšajo povratne migracije, so kot
pomemben ukrep prepoznali tudi de Haas in Vezzolli (2010) ter Holzman in dr.
(2005).

5 
Te pomanjkljivosti je avtorica do neke mere naslovila v sklepnih komentarjih.
6 
Kurekova je v analizo vključila naslednje države, ki so se v letu 2004 pridružile EU: Slovenija,
Slovaška, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva in Poljska.

335
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 335 07/08/16 11:41

 Primer Slovenije
Raziskava Kurekove o širitvi EU in delovnih migracijah iz pridruženih držav
članic je pokazala, da je imela Slovenija pred gospodarsko krizo visoke socialne
izdatke in nizko stopnjo izseljevanja (Kurekova, 2011). Povprečni socialni izdatki na
prebivalca in izdatki za različne programe socialnega varstva, vključno z izdatki za
družino in otroke, bolezen in zdravstveno varstvo ter brezposelnost, v tej raziskavi
kažejo močno korelacijo s stopnjo izseljevanja v vseh na novo pridruženih državah
članicah. Z drugimi besedami, države z nizkimi socialnimi izdatki so se soočale z
višjo stopnjo izseljevanja kot države, ki so bile pri socialnih izdatkih bolj radodar-
ne. Ob tem je raziskovalka sicer upoštevala tudi druge spremenljivke, predvsem
neto dohodek in stopnjo brezposelnosti, ki so bile ravno tako v močni korelaciji s
stopnjo izseljevanja. Raziskava je privedla do sklepa, da so se tam, kjer je država s
svojimi politikami poskrbela za alternative migraciji, delavci manj pogosto zatekali
k izselitvi.
Vendar pa se je v Sloveniji položaj spremenil z ekonomsko krizo in poznejšim
sprejetjem Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) leta 2012, ki je implemen-
tiral vrsto ukrepov za t. i. konsolidacijo javnih financ. Čeprav so se izdatki za social-
no varstvo v celoti povečevali od leta 2005 do leta 2012, od tedaj pa so se le rahlo
znižali, razdelitev socialnih izdatkov glede na posamezne socialne prejemke (glej
sliko 1) kaže, da so bile številne pravice predmet znatnih vladnih rezov. Prejemki za
invalidnost, družino in otroke, prejemki za bolezen in zdravstveno varstvo ter pre-
jemki za smrt hranitelja družine so se v primerjavi z letom 2012 znižali v povprečju
za štiri odstotke. Najbolj očitni so bili rezi pri prejemkih za družino in otroke, saj so
se ti znižali s 746 milijonov evrov leta 2012 na 703 milijone evrov leta 2013. Tako
so se v enem samem letu sredstva zmanjšala za 43 milijonov evrov (SURS, 2013).7
Ti varčevalni ukrepi so bili sprejeti v obdobju visoke brezposelnosti (slika 2), še
posebno med mladimi (tabela 1), naraščajoče stopnje tveganja revščine in poveča-
ne socialne izključenosti (slika 3). Obenem so jih pogosto spremljali strožji kriteriji
upravičenosti, zmanjševanje izdatkov na prebivalca in krajše obdobje prejemanja.
V letih 2013 in 2014 je bilo oseb, izpostavljenih tveganju za socialno izključenost,
410.000 (20,4 odstotka prebivalstva), kar je 0,8-odstotno zvišanje (18.000 oseb) od
leta 2012 in 1,1-odstotno (24.000 oseb) od leta 2011 (SURS, 2014a). Na začetku
gospodarske krize (2009) je ta delež znašal 17,1 odstotka celotnega prebivalstva.
Podatki kažejo, da je bil učinek socialnih transferjev na nižanje stopnje tveganja
revščine manjši v letu 2013 kot v prejšnjih letih, vendar pa je ta delež zanemarljiv.

7 
V primerjavi z letom 2012 je bilo za programe socialne zaščite namenjenih 0,5 odstotka manj
sredstev (8,924 milijonov), vendar pa moramo ob tem opozoriti, da so se razlikovali deleži, name-
njeni posameznim socialnim prejemkom. Največji delež sredstev, ki se je zvišal za skoraj 2 odstotka
glede na leto 2012, je bil namenjen za področje starosti. Nekoliko manjše zvišanje sredstev je bilo
opazno tudi na področjih nastanitve, brezposelnosti in socialne izključenosti (SURS, 2013).

336
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 336 07/08/16 11:41

 Izdatki  za  socialne  prejemke  
programov  socialne  zaščite  (mio  
EUR)  po:  ESSPROS  PODROČJA    
10000  
9000  
8000  
7000  
6000  
5000   ESSPROS  PODROČJA  
4000   Merilo  premoženjskega  
3000   stanja  -­‐  SKUPAJ  Vrsta  
2000   prejemka  -­‐  SKUPAJ  
1000  
0  
20  

20  
20  
20  

20  
20  

20  

20  
 
05

07
08
09

11
06

10

12
13
20

Slika 1: Izdatki za socialne prejemke programov socialne zaščite ESSPROS področja (mio EUR),
(2005–2013).8 (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno področje, Socialna zaščita)

SLOVENIJA  
14  
12  
10  
8  
6  
4  
2  
0  
2005  2006   2007  2008  2009  2010   2011  2012  2013  2014  

Stopnja  registrirane  brezposelnos;  

Slika 2: Stopnja registrirane brezposelnosti (2005–2014) (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in

socialno področje, Trg dela)

8 
Po ESSPROS metodologiji so socialni prejemki klasificirani glede na osnovni namen socialne
zaščite: bolezen in zdravstveno varstvo, invalidnost, starost, smrt hranitelja družine, družina in
otroci, brezposelnost, nastanitev, druge oblike socialne izključenosti.

337
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 337 07/08/16 11:41

 Če se socialni transferji ne bi šteli med dohodek, bi bila stopnja tveganja revšči-
ne 25,3 odstotka celotnega prebivalstva, kar je 0,1-odstotna rast od leta 2012
(SURS, 2014b).

Tabela 1: Stopnja registrirane brezposelnosti (v odstotkih prebivalstva) po starostnih skupinah in

skupaj (2010–2014) (Vir: SURS, SI-STAT, Demografsko in socialno področje, Trg dela)

Leto/starost 2010 2011 2012 2013 2014

15–29 16,5 17,2 17,5 21,0 22,5

25–49 8,6 9,2 9,6 10,9 11,2

50 in več 14,5 17,6 16,9 16,8 15,4

Stopnja  tveganja  socialne  

izključenos4  (%  oseb)    
21  

20  

19  

18  

17  

16  

15  
2005   2006   2007   2008   2009   2010   2011   2012   2013   2014  

Slika 3: Stopnja tveganja socialne izključenosti (v odstotkih oseb) (2005–2014). (Vir: SURS, SI-STAT,
Demografsko in socialno področje, Življenjska raven)

Obstoječa statistika izseljevanja je manj zanesljiva kot podatki, ki se nanašajo

na socialne izdatke. Osebe, ki se izselijo, namreč o tem lokalnih oblasti ne obvešča-
jo dosledno, čeprav je odjava prebivališča predpisana z zakonom. Ob določanju

338
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 338 07/08/16 11:41

 deleža izseljevanja za statistične namene so podatki o odjavi prebivališča združeni
s podatki o poteku prijave začasnega prebivanja. Tako se stopnje izseljevanja dolo-
čajo na podlagi podatkov iz Centralnega registra prebivalstva, kar pa omogoča
zgolj oceno. Da bi izboljšali statistiko prebivalstva, bo treba razmisliti o drugačnih
rešitvah, vključno z različnimi spodbudami za odjavo prebivališča pred izselitvijo
(Institute for economic research in dr., 2014a).9 Čeprav statistični podatki niso
izčrpni in zanesljivi, pa vseeno kažejo na naraščajoč trend izseljevanja (slika 4).

Meddržavne  selitve  -­‐  odseljeni  v  

tujino  
20000  

15000  

10000  

5000  

0  
2005   2006   2007   2008   2009   2010   2011   2012   2013   2014  

Slika 4: Meddržavne selitve – odseljeni v tujino (skupaj) (2005–2014). (Vir: SURS, SI-STAT,
Demografsko in socialno področje, Prebivalstvo)

Izseljevanje iz Slovenije je začelo naraščati leta 2004 in ta trend se od tedaj

nadaljuje. Najbolj opazna je bila rast leta 2009, ko se je iz Slovenije izselilo skoraj
19.000 oseb. Od leta 2009 so številke ostale relativno visoke: 13.384 oseb se je
izselilo leta 2013 in 14.336 leta 2014. Posebno skrb zbuja trend izseljevanja mladih
diplomantov in strokovnjakov na začetku kariere. Slovenija ima visokoizobraženo
populacijo, zato ima presežek oseb z univerzitetno izobrazbo, ki ga slovenski trg
dela ne more absorbirati. Tako se povečuje število mladih, ki se izseljujejo v tuji-
no, da bi si našli ustrezno zaposlitev. Neposreden učinek izseljevanja iz Slovenije

9 
Oseba je opredeljena kot izseljenec na dan, ko odjavi začasno ali stalno prebivališče, osem dni
po izteku začasnega bivanja in eno leto po tem, ko je prijavila začasno prebivališče v tujini (in se tam
še vedno nahaja) (Stropnik in dr., 2013). Zbiranje podatkov je tako mogoče na podlagi Centralnega
registra prebivalstva (CRP).

339
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 339 07/08/16 11:41

 trenutno še ni občuten, predvideva pa se, da bo imela izguba »človeškega kapita-
la« dolgoročno negativne posledice. Strategija ekonomskih migracij za obdobje
2010–2020 (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2010)
sicer upošteva trende izseljevanja in jih celo podpira, če se bodo izseljenci sčaso-
ma vrnili v Slovenijo. Spodbuja torej krožne migracije z namenom preprečevanja
trajnega bega možganov, kar je tudi strategija, ki jo priporoča Evropska komisija.
Manj pa je jasno, kako bo vračanje v Slovenijo olajšano in kakšni ukrepi bodo spre-
jeti, da bi izseljence pritegnili nazaj v Slovenijo (Institute for economic research in
dr., 2014b).
Čeprav se zdi, da so opazovani trendi zmanjševanja socialnih izdatkov, naraš-
čajočih stopenj brezposelnosti in rasti stopnje izseljevanja med seboj povezani,
pa jih bomo za oceno vpliva socialnih politik na (odločitev za) izseljevanje morali
spremljati v daljšem obdobju. Ta kratki analitični razmislek se na prvi pogled sicer
sklada s sklepi Kurekove (2011), torej da se izseljevanje poveča, ko se radodarnost
socialne države/države blaginje zmanjša, vendar pa moramo posplošitve, ki teme-
ljijo na izolirani korelaciji dveh determinant, obravnavati previdno. Odločitev za
migracijo je redko odvisna le od ene vrste razlogov, zato moramo pri raziskovanju
razlogov za izseljevanje upoštevati intersekcionalnost in individualnost odločitev
vsakega posameznika. Več pozornosti bi morali nameniti predvsem definiranju in
analizi dejavnikov socialnih negotovosti mladih kot mogočih determinant izseljeva-
nja, kajti na tem področju ostaja raziskovalna niša povsem odprta.

Sklep
Kritike, ki jih je prejela Nina Schulzek (2012) za svojo raziskavo učinka režimov
držav blaginje na priseljevanje, lahko apliciramo tudi na izseljevanje. Pri tem je
pomembno upoštevati učinke socialnih politik na specifične družbene skupine
glede na njihov socialno-ekonomski status, izobrazbo, starost, spol in ne le na
populacijo kot celoto. Prav tako je treba socialne izdatke razdeliti na posamezna
področja in nanje nanašajoče se prejemke, upoštevati je treba ne le celotno zanje
namenjeno vsoto sredstev, temveč tudi spremembe kriterijev upravičenosti in
nihanje potrebe po prejemkih. Denimo, čeprav izdatki za prejemke za brezposel-
nost na letni ravni enakomerno rastejo, je ta kazalnik lahko zavajajoč, če je vzet
iz konteksta. Upoštevati moramo namreč nihanja stopnje brezposelnosti, pa tudi
kriterijev upravičenosti in zneska nadomestila, ki ga prejme posamezni prosilec.
Učinkovitost sistemov socialnega varstva moramo presojati ob upoštevanju nji-
hovega prispevka k zmanjševanju revščine, materialne prikrajšanosti in socialne
izključenosti. Režimi držav blaginje poleg socialnega varstva zagotavljajo tudi
storitve, ki vplivajo na kakovost življenja, kot so izobraževanje, zdravstvo in skrb
za otroke in starejše. Izdatke za te storitve (pa tudi njihovo dostopnost in kakovost)
je treba upoštevati pri razmisleku o potencialnih potiskih za emigracijo. Podobno

340
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 340 07/08/16 11:41

 lahko druge vladne politike, denimo politike, ki obravnavajo negotovosti in pro-
tislovja na trgu dela ter omogočajo poklicno izobraževanje in ponujajo programe
prekvalifikacije, vplivajo na odločitev o morebitni izselitvi. Čeprav te politike niso
oblikovane s specifičnim namenom omejevanja ali spodbujanja izseljevanja, pa
lahko močno vplivajo na kakovost življenja, zato bi morale biti razumljene kot
pomembne institucionalne determinante migracije (Kurekova, 2011: 20).
Raziskava o učinku socialnih politik na (odločitev za) izseljevanje bi bila bolj
kakovostna in verodostojnejša, če bi vključevala različne metodološke pristope.
Kvantitativni pristop je primeren, ker omogoča preverljivost predpostavk in hipo-
tez (Scruggs, 2007: 133), kvalitativni pristop pa je primeren, ker omogoča zbira-
nje individualnih mnenj in utemeljitev odločitev posameznikov. Dopolnjevanje
statističnih analiz s podatki, pridobljenimi iz poglobljenih intervjujev, opravljenih
z izseljenci, bi bil tako zaželen metodološki pristop, s katerim bi lahko dopolnili,
nadgradili in poglobili svoje vedenje o motivih za izseljevanje. Intervjuji bi tako
lahko razkrili razloge za izseljevanje, ki morda ne bi podprli ugotovljenih stati-
stičnih korelacij med radodarnostjo države blaginje in izseljevanjem. Dobrodošel
prispevek k literaturi bi bila tudi izvedba obsežnejše raziskave, ki bi sočasno obrav-
navala učinke režimov držav blaginje tako na priseljevanje kot tudi na izseljevanje.
Odločitev za izseljevanje je namreč redko sprejeta v odsotnosti dejavnikov potega,
ki lahko posameznika dodatno spodbudijo ali odvrnejo od migracije. Četudi gre za
zahtevno raziskavo, je ključno raziskovati migracije in migracijske politike kot del
širših družbenih procesov in sprememb, kar vključuje delovanje režimov socialnih
držav (Kurekova, 2011: 20). Ti bi morali biti razumljeni kot pomembna determinan-
ta pri analizi prihodnjih migracijskih tokov.

Literatura
BARRETT, ALAN IN YVONNE MCCARTHY (2008): Immigrants and Welfare Programmes:
Exploring the Interactions between Immigrant Characteristics, Immigrant Welfare
Dependence and Welfare Policy. Oxford Journal of Economic Policy 24(3): 543–560.
BOMMES, MICHAEL IN ANDREW GEDDES (UR.) (2000): Immigration and Welfare:
Challenging the Borders of the Welfare State. London, New York: Routledge.
BORJAS, GEORGE J. (1999): Immigration and Welfare Magnets. Journal of Labor
Economics 17(4): 607–637.
BRIGGS, ASA (2006): The Welfare State in Historical Perspective. V The Welfare State
Reader, C. Pierson in F. Castle (ur.), 16–29. Cambridge: Polity Press.
BROCHMANN, GRETE IN ANNIKEN HAGELUND (2012): Immigration Policy and the
Scandinavian Welfare State, 1945–2010. Hampshire, New York: Palgrave Macmillan.
BRÜCKER, HERBERT, GIL S. EPSTEIN, BARRY MCCORMICK, GILLES SAINT-PAUL,
ALESSANDRA VENTURINI IN KLAUS ZIMMERMANN (2002): Managing Migration in
the European Welfare State. V Immigration Policy and the Welfare System, T. Boeri,

341
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 341 07/08/16 11:41

 G. Hanson in B. McCormick (ur.), 1–167. Oxford: Oxford University Press.
COHEN, ALON IN ASSAF RAZIN (2008): The Skill Composition of Immigrants and the
Generosity of the Welfare State: Free vs. Policy-Controlled Migration. NBER Working
Paper No. 14459. Cambridge.
DE HAAS, HEIN IN SIMONA VEZZOLI (2010): Migration and Development: Lessons
from the Mexico-US and Morocco-EU Experiences. IMI Working Paper 22. Oxford:
International Migration Institute. University of Oxford.
DE GIORGI, GIACOMO IN MICHELE PELLIZZARI (2009): Welfare Migration in Europe.
Labour Economics 16(4), 353–363.
ESPING-ANDERSEN, GØSTA (1990): The Three Worlds of Welfare Capitalism. Cambridge:
Polity Press.
EUROSTAT (2013): Standard error estimation for the EU–SILC indicators of
poverty and social exclusion. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/
documents/3888793/5855973/KS-RA-13-024-EN.PDF/cfef2973-4675-4df4-bf6d-
e15ef1d3c060?version=1.0 (10. januar 2015).
FAIST, THOMAS (1996): Immigration, Integration, and the Welfare State: Germany and
the USA in a Comparative Perspective. V The Challenge of Diversity, Integration and
Pluralism in Societies of Immigration, R. Bauboeck, A. Heller in A. R. Zolberg (ur.),
227–258. Aldershot: Avebury.
FASSMANN, HEINZ, ELISABETH MUSIL IN KATHRIN GRUBER (2014): Dynamic historical
analysis of longer term migratory, labour market and human capital processes in the
SEEMIG region. SEEMIG Working Papers, No. 3. Budapest: Hungarian Demographic
Research Institute.
GIULIETTI, CORRADO IN JACKLINE WAHBA (2013): Welfare Migration. V International
Handbook on the Economics of Migration, A. F. Constant in K. F. Zimmermann (ur.),
1015–1048. Cheltenham and Northampton: Edward Elgar.
HOLZMANN, ROBERT, JOHANNES KOETTL IN TARAS CHERNETSKY (2005): Portability
Regimes of Pensions and Health Care Benefits for International Migrants: An Analysis
of Issues and Good Practices. World Bank, prepared for The Global Commission on
International Migration.
INSTITUTE FOR ECONOMIC RESEARCH IN SCIENTIFIC RESEARCH CENTRE OF
THE SLOVENIAN ACADEMY OF SCIENCE AND ARTS (2014a): National policy
recommendations for the enhancement of migration data for Slovenia, developed
within the project ‘SEEMIG: Managing Migration and Its Effects – Transnational Actions
towards Evidence Based Strategies’. Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/
outputs/SEEMIGPolicyRecommendationsSlovenia.pdf (6. januar 2015).
INSTITUTE FOR ECONOMIC RESEARCH IN SCIENTIFIC RESEARCH CENTRE OF THE
SLOVENIAN ACADEMY OF SCIENCES AND ART (2014b): SEEMIG National Strategy
for enhancing migration data production and utilization for Slovenia (Proposal for a
national strategy on data enhancement and utilization on migration, labour market
and human capital). Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/outputs/
SEEMIGNationalStrategySlovenia.pdf (6. januar 2015).

342
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 342 07/08/16 11:41

 KHOUDOUR-CASTERAS, DAVID (2008): Welfare State and Labor Mobility: The Impact of
Bismarck’s social legislation on German emigration before World War II. Journal of
Economic History (68): 211–43.
KOETTL, JOHANNES (2006): The Relative Merits of Skilled and Unskilled Migration,
Temporary and Permanent Migration and Portability of Social Security Benefits. World
Bank, Social Protection and Labour Department.
KUREKOVA, LUCIA MYTNA (2011): The Role of Welfare Systems in Affecting Out-Migration.
The Case of Central and Eastern Europe. IMI Working paper 46. Oxford: International
Migration Institute.
LESKOŠEK, VESNA, SIMONA SMOLEJ, LILJANA RIHTER, RUŽICA BOŠKIĆ, BARBARA
KRESAL, MAJA BREZNIK IN UROŠ ZORMAN (2013): Revščina zaposlenih. Ljubljana:
Sophia.
MENZ, GEORG (2008): “Useful” Gastarbeiter, burdensome asylum seekers, and the
second wave of welfare retrenchment: Exploring the nexus between migration and
the welfare state. V Immigration and Transformation of Europe, C. A. Parsons in T. M.
Smeeding (ur.), 393–418. Cambridge: University Press.
MEYER, BRUCE D. (2000): Do the Poor Move to Receive Higher Welfare Benefits? NBER
Working Paper. Chicago. OECD Social expenditure database. Dostopno na: http://
www.oecd.org/social/expenditure.htm (10. januar 2015).
MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI (2010):
Strategija ekonomskih migracij za obdobje 2010 do 2020. Dostopno na: http://www.
mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/Strategija_
ekonomskih_migracij-2010-2020.pdf (15. december 2014).
PEDERSEN, PEDER J., MARIOLA PYTLIKOVA IN NINA SMITH (2008): Migration into OECD
countries 1990–2000. V Immigration and Transformation of Europe, C. A. Parsons in
T. M. Smeeding (ur.), 43–84. Cambridge: University Press.
PERIDY, NICOLAS (2006): The European Union and its New Neighbours: an estimation
of migration potentials. Economic Bulletin 6(2): 1–11.
RAZIN, ASSAF IN JACKLINE WAHBA (2011): Welfare Magnet Hypothesis, Fiscal Burden and
Immigration Skill Selectivity. NBER Working Paper 17515.
SCHIERUP, CARL-URLIK, PEO HANSEN IN STEPHEN CASTLES (2006): Migration,
Citizenship and the European Welfare State: a European Dilemma. Oxford: Oxford
University Press.
SCHULZEK, NINA (2012): The Impact of Welfare Systems on Immigration. An Analysis
of Welfare Magnets as a Pull Factor for Asylum Seekers and Labour Migrants. LSE
Migration Studies Unit Working Papers 2012/02.
SCRUGGS, LYLE (2007): Welfare State Generosity across Space and Time. V Investigating
Welfare State Change. The ‘Dependent Variable Problem’ in Comparative Analysis,
J. Clasen in N. Siegel (ur.), 131–165. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar
Publishing.
STROPNIK, NADA, NATAŠA KUMP, JANJA POVHE IN BORUT JURIŠIĆ (2013):
Analysis of existing migratory data production systems and major data sources

343
Mojca Vah Jevšnik in Kristina Toplak | Država blaginje in njen vpliv

Notranja_264.indd 343 07/08/16 11:41

 in Slovenia. Country report developed within the project ‘SEEMIG Managing
Migration and Its Effects – Transnational Actions Towards Evidence Based
Strategies’. Dostopno na: http://www.seemig.eu/downloads/outputs/
SEEMIGDataSystemsCountryReportSlovenia.pdf (15. januar 2015).
SURS (2014a): Unchanged at-risk-of-poverty rate in 2014 (14.5%); household income
slightly higher. Dostopno na: http://www.stat.si/StatWeb/en/show-news?id=5426&i
dp=10&headerbar=15 (24. november 2015).
SURS (2014b): Income and poverty indicators, Slovenia, 2013 – final data. Dostopno
na: http://www.stat.si/StatWeb/en/mainnavigation/data/show-first-release-
old?IdNovice=6490 (24. november 2015).
SURS, SI-STAT (2013): Vsa sredstva za socialno zaščito, za katero sicer namenjamo skoraj
četrtino BDP, tudi v 2013 rahlo upadla. Dostopno na: http://www.stat.si/statweb/
prikazi-novico?id=5355&idp=21&headerbar=18 (24. november 2015).
WARIN, THIERRY IN PAVEL SVATON (2008): European Migration: Welfare Migration and
Economic Migration? Global Economy Journal 8(3): 1–30.

344
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 344 07/08/16 11:41

 Tija Jerkič

Imaginariji bodočih
slovenskih emigrantov

Abstract
The imagery of prospective emigrants from Slovenia
The article examines the images that young Slovenian people associate with a decision or intention
to emigrate in the future. Through unstructured interviews the author analyzes their imageries
as key factors and motivators of future emigration. Beside an imaginary of “somewhere else” the
position of the interviewees in the global arena must be taken into account. It turns out that their
ambivalent position, on the one hand marked by privilege on the global level and by marginaliza-
tion in the native country on the other, drives their imageries, which are composed of more than
just imagery of somewhere else. These are marked with imageries of space, people, society, time
and movement, and have a homogenizing effect on their perception of the “here and now”, and on
the “here” in the future. Current location, in this case Slovenia, becomes a single, mostly negative
category, opposed to which are the positive qualities that potentially exist elsewhere. “Elsewhere”
does not represent only one possible destination, but a multitude of places that have the potential
of a better life. And mere potential is enough for the interviewees to imagine emigrating to a desti-
nation and living there. Their imagery of ‘abroad’ thus comprises also imagery of the lightness of
travel, supported by modern communication and transport networks.
Keywords: imagery, happiness, mobility, home, future
Tija Jerkič holds a BA in ethnology and cultural anthropology. ([email protected])

Povzetek
Članek obravnava mlade, ki jih združuje odločitev oziroma namen, da se v prihodnosti izselijo iz
Slovenije. Skozi nestrukturirane intervjuje avtorica analizira imaginarij kot ključni dejavnik in mo-
tivator bodoče emigracije, pri čemer upošteva tudi njihov ambivalentni položaj, ki ga po eni strani
zaznamuje privilegiranost v globalni sferi, po drugi pa je marginalnost v matični družbi gibalo nji-
hovih imaginarijev. Ti so zaznamovani s predstavami o prostorih, ljudeh, družbi, času in gibanju, ki
delujejo kot »homogenizatorji« zlasti predstav o »tukaj zdaj« in o »tukaj v prihodnosti«. Prostor, ki je
v tem primeru Slovenija, postane z vso svojo vsebino enotna, večinoma negativna kategorija, v opo-
zicijo kateri se postavijo pozitivne lastnosti, ki potencialno obstajajo nekje drugje, ta »nekje drugje«
ni le ena sama mogoča destinacija, temveč množica krajev oziroma prostorov, ki nosijo potencial
boljšega življenja. In zgolj potencial je dovolj, da si sogovorniki lahko predstavljajo migracijo v to
destinacijo in življenje v njej. Njihove predstave o tujini torej zajemajo tudi imaginarij o lahkotnosti
gibanja, podprtega s sodobnimi komunikacijskimi in transportnimi mrežami.
Ključne besede: imaginarij, sreča, mobilnost, dom, prihodnost
Tija Jerkič je diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja. ([email protected])

345
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 345 07/08/16 11:41

 Mladi v Sloveniji se iz dneva v dan soočajo z vprašanji: Kaj bo po diplomi ozi-
roma zahvaljujoč bolonjski reformi, po magisteriju? Kje bodo zaposleni? Ali bodo
našli prostor v svoji stroki? Ali je njihova prihodnost v prekarnih oblikah dela? Ali
bodo podaljševali status, dokler bo mogoče? Torej vprašanja, ki se nanašajo na
prihodnost, na to, kar bo. Odgovori niso gotovi, temveč so spremenljivke, katerih
podlaga je imaginarij, spremenljiv, individualiziran, a hkrati kolektiven.
Zanimalo me je, kje so stičišča imaginarijev posameznikov in kaj jih napaja.
Predstave o zdajšnjem položaju mladih (pa tudi drugih, seveda), napajane iz medi-
jev, izkušenj iz druge roke ter lastnih izkušenj in predstave o tem, kar bi lahko bilo,
delujejo kot katalizator izseljevanja, saj slovenski prostor v njihovem imaginariju
ne ponuja priložnosti. Te obstajajo onkraj slovenske meje. A hkrati se nahajajo v
položaju možnosti posedovanja imaginarija o nekje drugje in priložnosti poizkusa
aktualizacije imaginarija. Imaginarij sem zajela v naslednjih, ključnih točkah: pri-
hodnost, sreča, mobilnost, prostor, socialne mreže in dom. Torej sem se gibala
v okviru nekakšnih klasičnih antropoloških konceptov (predvsem v zadnjih štirih
sklopih), ki se v našem času in prostoru hitro spreminjajo. Namen članka je prvič,
skozi te točke prikazati individualiziranost in kolektivnost imaginarija ter njegovo
delovanje izhajajoč iz lastnosti homogenizacije in polarizacije in, drugič, obravna-
vati imaginarij v kontekstu globalne in slovenske sedanjosti, zaznamovane s krizo
in negotovostjo na eni strani ter na drugi strani priložnosti, svobode izbire, pretoka
informacij in gibanja po svetu, ki nas umeščajo v ambivalentni položaj.
Članek temelji na nestrukturiranih intervjujih, opravljenih februarja 2014 s
štirimi bodočimi migranti, ki jih združujejo starostno obdobje (mladi odrasli), sto-
pnja izobrazbe (so diplomirali oziroma bodo v kratkem), geografski prostor (živijo
v Sloveniji in so slovenski državljani), status zaposlitve (nezaposleni) in odločitev
emigracije zaradi nezadovoljstva s svojo državo in razmerami v njej. Prvi intervju je
potekal v obliki fokusne skupine, ki sva ga opravili skupaj s kolegico Majo Nemec, s
Petrom (32), Manjo (23) in Sašo (23), nekoliko pozneje pa sem opravila še intervju s
Vanjo (24). Vprašanja so se nanašala na njihove razloge za emigracijo, izbire desti-
nacij, o njihovih predstavah o delu in ne nazadnje o sreči in prihodnosti. Poleg tega
temelji članek tudi na samorefleksiji, saj se kot vrstnica sogovornikov ukvarjam s
podobnimi vprašanji in predstavami kot moji sogovorniki, sploh tistimi, ki zajemajo
predstave o prihodnosti v Sloveniji.

Imaginarij
Imaginarij, »lat. Imaginarius, le v mislih, domišljiji obstoječ, iz-, za-mišljen, gla-
gol pa je imaginare, predstavljati si, domišljati si, sanjati o čem« (Jurič Pahor, 2012:
410), je moč, ki oblikuje svetove (Brann v Salazar, 2012: 876), prostore (Auge, 2011;
Hoey, 2011; Jurič Pahor, 2012; Nastran Ule, 2000; Salazar, 2012) in posamezniko-
vo dojemanje svojega prostora/identitete v svetu (Benson, 2012; Brydon, 2010;

346
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 346 07/08/16 11:41

 Rapport in Dawson, 1998a; Salazar, 2012). Poleg prostorske oziroma geografske,
imaginarij zajema tudi časovno komponento v tem smislu, da je povezan z zgo-
dovinskim ozadjem1 (O'Reilly in Benson, 2009; Salazar, 2012; Waldren, 2009) ter
da sam usmerja posameznikovo vizijo prihodnosti (Bauman, 2002; Kalčić, 2011;
Korpela, 2009; O'Reilly in Benson, 2009; Trundle, 2009). Vendar imaginarij ni v
popolni »lasti« posameznika. Nekatere njegove komponente so morda že lastne le
nosilcu, vendar nanj vpliva tudi družba, katere del je, torej, ko govorimo o imagina-
riju, govorimo o kolektivni »lasti« (Benson, 2012; Jurič Pahor, 2012; Salazar, 2012).
Karen O'Reilly pravi, da na našo izbiro destinacije vplivajo kolektivni imaginariji,
ki jih posedujemo kot pripadniki družbenega razreda, družbe, etnične skupine,
kulture itd., vendar ti imaginariji niso determinirajoči, so zgolj predispozicija,
zaradi katere so »nekatere destinacije bolj verjetne kot druge«2 (Benson, 2012:
1689). Prav tako moramo upoštevati spremenljivo naravo imaginarijev, ki se »(pre)
oblikujejo prek izkušenj, opazovanja, potovanj, pripovedi, spraševanja in srečanj«
(Lunaček, 2008: 22), saj »imaginacija zajema tisti del predstav, ki niso nujno resnič-
ne in dejanske (ni jih mogoče zreducirati zgolj na fikcijo ali utvaro), pa čeprav ni nič
za vselej določeno ali nespremenljivo« (Jurič Pahor, 2012: 410).
Kadar govorimo o imaginarijih, torej ne govorimo o nečem statičnem.
Imaginariji se nenehno spreminjajo in preoblikujejo. Salazar, ki sicer proučuje
turizem, pravi, da imaginariji krožijo, »potujejo« skozi čas in prostor skozi dobro
vzpostavljene vezi, pustijo določene elemente za seboj in poberejo nove, venomer
pa se vračajo na točko izvora« (Salazar, 2012: 868). To kroženje si lahko predsta-
vljamo kot posameznika, čigar imaginarij so oblikovala potovanja, pripovedi iz
druge roke, imaginarna potovanja,3 namišljena prek filmov, literature, brošur, ki jih
širijo mediji, kot so radio, televizija in splet, ki krčijo svet in ga delajo dostopnega,
majhnega. Torej ta imaginarna potovanja lahko delujejo kot katalizatorji potovanja

1 
Lahko gre za imaginarij, katerega preteklost leži v produkciji kolonialnodobnih mitov in fantazij
(Salazar, 2012: 871). Eden teh primerov je Indija, kjer je kot posledica kolonizacije angleščina raz-
širjen jezik, poleg tega pa obstaja tudi dobra prometna povezanost v obliki železniškega prometa
(Korpela, 2009: 17). Ali pa Italija kot del »Grand toura« za Angležinje višjih slojev. Italija, ki so jo te
ženske iskale ob vračanju, je večinoma obstajala znotraj imaginarija. Toskana in Firence so tako
predstavljale »dekontekstualizirane in generične prikazni sonca, ruralne idile, visoke umetnosti,
dobre hrane …« (Trundle, 2009: 54) Na tej točki se mi je zdel zanimiv tudi Petrov komentar »vidi se,
da smo bili čez zgodovino hlapci«, ko je govoril o tem, kaj je oblikovalo »slovensko mentaliteto«.
Vanja pa je govorila o bogati zgodovini notranjega oblikovanja v Skandinaviji.
2 
»V svetovnem izseljenskem dogajanju je bil čas množičnega izseljevanja Evropejcev v Ameriko
od konca 18. stoletja do zaprtja ameriških »zlatih vrat« po končani prvi svetovni vojni tudi čas obli-
kovanja podobe Amerike kot dežele neizmernih prostranstev, zaposlitvenih možnosti in osebne ter
verske svobode, ki je bila mnogokrat razpeta med mitičnimi predstavami in realnostjo tamkajšnje-
ga sveta.« (Drnovšek, 2006: 123)
3 
Taka je na primer »Literatura o Grand tour, Sredozemlju, eksotičnih drugih, popolnih podnebjih,
peščenih plažah, modrem nebu, romantičnih avanturah […]. Počitnice, sproščanje, neskončni dnevi
proste izbire so spodbudili imaginarno obzorje upov in sanj, ki postajajo resnične »tam«.« (Waldren,
2009: 153–154)

347
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 347 07/08/16 11:41

 oziroma migracije (Urry, 2007: 169–170). Vendar se lahko imaginarij na sami desti-
naciji transformira, kar se pogosto zgodi (Waldren, 2009: 156–157), tako bo postal
popotnik, migrant, skratka mobilni subjekt nosilec novega imaginarija (Sheller in
Urry v Kalčić in idr., 2011: 13). Na oblikovanje imaginarija lahko gledamo tudi kot
na komparativni projekt, kjer se različni dejavniki imaginarnega življenja postavijo
ob bok sedanjosti (Torkington, 2010: 103), rezultat pa je pogosto homogen, nega-
tiven pogled na izvorno družbo oziroma državo4 (Kalčić, 2011; Korpela, 2009). Torej
nam imaginarij razkriva, kako nekdo vidi svojo okolico, sebe, druge in drugod v
sedanjosti ter kako v tem trenutku vidi svojo prihodnost tu in kakšna bo njegova
prihodnost nekje drugje.

Imaginarij prihodnosti
Imaginarij torej lahko deluje kot katalizator, kot gibalo migracije in njen usmer-
jevalnik. Skozi pogovor so sogovorniki primerjali svoje možnosti za življenje tukaj
in nekje drugje v prihodnosti. Tu se pogosto homogenizira kot nekaj negativnega
in postavi v binarni položaj drugje (Korpela, 2009: 18). Priložnosti za zaposlitev,
politične razmere, ljudje itd. tu, torej dejavniki, ki zaznamujejo njihovo sedanjost
in prihodnost, so negativno vrednoteni, medtem ko ti isti dejavniki nekje drugje
dobijo pozitivno konotacijo. Ilustrativen primer tega je slovenska »karakteristika«
siljenja v pitje alkohola: »V Sloveniji zelo radi silimo v alkohol, to je naša mentalite-
ta, radi silimo človeka v alkohol. V tujini te ne silijo, da piješ …« (Peter) Negativna
vrednota je tu predstavljena kot lastnost izvorne družbe/domače družbe in je
hkrati odsotna drugje. Zanimiv je v tem pogledu tudi Petrov opis Japonske: »V
trgovini se ti priklonijo, tam imajo najete ljudi samo zato, da pokažejo spoštovanje
do tebe. Pri nas prodajalke opazijo, da prideš, ampak delajo stvari naprej in ne
pristopijo k tebi.« Slovenija in Slovenci postanejo drugi, homogenizirana kategorija
v imaginarjiu, pod krovnim terminom »slovenska mentaliteta«, dojetim kot nega-
tivna lastnost, od katere se sogovorniki želijo v prihodnosti tudi fizično čim bolj
distancirati: »Rajši bi odšla nekam, kjer je razmišljanje drugačno ... Nekako nočem
sodelovati pri teh stvareh.« (Manja) V opoziciji njej so sogovorniki, njihovi bližnji,
prijatelji, ljudje, ki jih moji sogovorniki vrednotijo pozitivno in so v njihovih očeh
nekako drugačni (O'Reilly in Benson, 2009: 5). Se pravi, da bi lahko govorili tudi o
imaginariju o sebi (Hoey, 2011: 40) in o drugih ljudeh5 (Adams v Salazar, 2012: 864).

4 
Emigranti evropskega rodu v Varanasiju na primer ne kritizirajo le svoje države izvora, temveč
homogenizirajo ves Zahod prek specifičnih lastnosti, kot so individualnost, znanje, popularna kultu-
ra in vrednote, ki jih opisujejo kot negativne (Korpela, 2009: 18).
5 
Kjer so drugi ljudje homogenizirana enota v imaginariju in pomenijo prebivalce določenega
ozemlja oziroma člane neke družbe, npr. prebivalci Japonske so v Petrovem imaginariju na splošno
vrednoteni pozitivno, torej kot pozitivni drugi, medtem ko so člani slovenske družbe na splošno
vrednoteni kot negativni drugi ljudje, z izjemo npr. njegove družbe, ki ne spada med tiste s »sloven-

348
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 348 07/08/16 11:41

 Eden izmed imaginarijev, ki je trenutno na splošno najbolj aktualen in usmer-
jevalen v Sloveniji, je pomanjkanje služb in slabe, prekarne delovne razmere
za mlade (in na splošno), torej imaginarij, ki ga napaja ekonomska kriza. Mladi
opažajo, da Slovenija v številnih strokah6 producira bistveno več delovne sile, kot
je dejansko potrebuje, zato »večina [mladih] meni, da je v tujini veliko laže dobiti
službo ter da so plače in delovne razmere veliko boljše kot v Sloveniji« (Naterer,
2011a: 560; glej tudi Klanjšek, 2011: 389–390; Zavratnik, 2011: 61). Pomembno je
tudi dojemanje dela, kaj ta daje vsakemu posamezniku in do katere mere se lahko
posameznik poistoveti in identificira s svojim delom. Delo »merimo in vrednotimo
po zmožnosti, da je razvedrilno in zabavno, da […] zadovoljuje estetske potre-
be in želje porabnika, iskalca občutij in zbiralca doživetij.« (Bauman, 2002: 177)
Sogovorniki v Sloveniji ne vidijo možnosti za zaposlitev in kariero, ki bi si jo želeli,
Manja na primer opisuje prihodnost Sašinega fanta, za katerega pravi, da bi ga
odhod v tujino in ukvarjanje z videoigrami »poživilo«, ostajanje v Sloveniji in delo v
družinskem podjetju pa »ubilo«. Še posebej kritičen odnos imajo do načina dela, ki
so ga preizkusili na lastni koži, zanj slišali iz druge roke ali pa mu bili priča. Peter je
na primer govoril o problematiki predajanja znanja novim zaposlenim zaradi stra-
hu pred izgubo lastne zaposlitve;7 Vanja v Sloveniji s svojo izobrazbo sploh ne vidi
prihodnosti, saj službo notranjih oblikovalcev opravljajo arhitekti.8 V Skandinaviji,
na drugi strani, Vanja ne vidi le možnosti za zaposlitev, temveč vidi tudi odnos do
delavcev in dela: »Švedom nadure pomenijo, da nisi sposoben opraviti svojega
dela v določenem času! Cenijo kakovost dela in ne količine kot pri nas … Po delu pa
se parki napolnijo z ljudmi in vsi so videti tako srečni …«; Saša in Manja pa sta med
prakso spoznali delo v veterini, ki ga je Saša opisala takole: »Lahko bi bile dober
kolektiv, ampak se rajši dol tlačijo.« Manja pa pravi da, »ko prideš kot študent
nekam delat, te rajši spravijo pometat, kot da bi ti dali narediti kaj koristnega«.
To so razmere, katerih del moji sogovorniki nočejo postati, zato njihovo odloči-
tev emigracije razumem kot beg pred zamišljeno prihodnostjo. Pogosto migranti
ne bežijo pred tem, kar je, temveč pred tem, kar bo: zadolženost, brezposelnost,

sko mentaliteto«, kar jo dela drugačno in posledično pozitivno vrednoteno.

6 
Produkcija nezaposljivih kadrov je zelo opazna npr. v družboslovju. Pot do izobrazbe v družbos-
lovju nikakor ni trnova ali pa nedostopna. Toda kaj pa potem? V pogovorih s sošolci in kolegi iz druž-
boslovnih smeri je bil večkrat poudarjen problem majhnosti Slovenije in slovenskega gospodarstva,
ki ne prepozna pomembnosti družboslovja, medtem ko imajo nekatera velika podjetja v tujini cele
družboslovne oddelke.
7 
Pogovor s Petrom se mi je zdel zelo zanimiv, saj je navedel, kako se negotovost, značilna za se-
danjost, zaznamovano z ekonomsko krizo 2008, odraža pri vstopu na delovno mesto. Zaposleni, ki
ne želijo predajati znanja zaradi strahu pred izgubo službe; tisti pred upokojitvijo ne želijo predajati
znanja, zaradi želje po tem da bi ostali uporabni po upokojitvi; in nazadnje mladi, ki ostanejo brez
znanja.
8 
Ravno nekaj dni po pogovoru z Vanjo mi je prijateljica, študentka arhitekture, svojo prihodnost,
ob naključnem srečanju na avtobusu, po prihodu iz Irske opisala takole: »Na Irskem arhitekt zasluži
4000 evrov! V Sloveniji pa je plačan pet evrov na uro … v McDonaldu.«

349
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 349 07/08/16 11:41

 služba brez prihodnosti, monotonost življenja itd. (O'Reilly in Benson, 2009: 3–4).
Pri tem je zanimivo to, da z izjemo Petra preostale sogovornice še niso bile vklju-
čene na trg dela (z izjemo prakse in študentskega dela), torej ne gre le za beg pred
prihodnostjo, temveč tudi za beg pred nečim, česar v celoti sploh še niso izkusile,
lahko bi torej govorila o »begu, predno bo prepozno« (Korpela, 2009: 19), kjer to,
kar bo, venomer obstaja nerealizirano ali pa vsaj ne v celoti realizirano, v imagi-
nariju.

Imaginarij o sreči
Odločitev sogovornikov razumem tudi kot odločitev postati avtor svojega življe-
nja, kot to poimenuje Smith (v Benson, 2012: 1687), kot samorealizacijski projekt
(O'Reilly in Benson, 2009: 1), kot iskanje sreče (Bauman, 2008; O'Reilly in Benson,
2009), dobrega oziroma boljšega življenja (Benson, 2012; Korpela, 2009; O'Reilly in
Benson, 2009; Urry, 2007; Waldren, 2009), sebstva (Hoey, 2011; O'Reilly in Benson,
2009), smisla (Auge, 2011), samoizpolnitve (Papastergiadis, 2000; Trundle, 2009;
Ule, 2011), načina oziroma sloga življenja (O'Reilly in Benson, 2009), se pravi neka-
kšnega »modusa bivanja, ki ga vsakdanjost bodisi onemogoča bodisi poizkuša
doseči, a zaman – le malo ljudi sploh upa, da bi ga lahko doživeli v krajih, kjer živijo
svoje vsakdanje življenje.« (Bauman, 2002: 126) Kot pravi Špela Kaličić, se je veliko
ljudi znašlo v nezadovoljnem in negotovem položaju, ki ga je prinesla globalna
ekonomska kriza leta 2008.9 Kalčić govori celo o eksistencialni negotovosti, ena
od prilagoditev nanjo pa je mobilnost (2011: 34; glej tudi Fabjančič, 2006: 41–42).
Moji sogovorniki si svojo prihodnost predstavljajo kot zelo mobilno, čemur se bom
posvetila pozneje, za zdaj se bom posvetila vprašanju sreče; kaj za moje sogovorni-
ke sreča sploh je in kje tiči. »Za Zygmunta Baumana iskanje utopije v sodobnem, flu-
idnem življenju zavzame obliko individualiziranega lova, samorealizacijskega pro-
jekta, ki ni namenjen izboljšanju širše družbe.« (v O'Reilly, 2009: 103) Natančneje,
iskanje sreče zaznamuje privatiziranost in dereguliranost. Dereguliranost zaradi
množice opcij, ki posamezniku omogočajo napredek, privatiziranost pa zato, ker
govorimo o individualni izboljšavi in ne o kolektivni (Bauman, 2002: 171). Torej
iščemo privatizirano utopijo (O'Reilly, 2009: 104) oziroma individualni »alternativni
modus vivendi« (Kalčić, 2011: 41). To, kar se zdi pomembno mojim sogovornikom,
torej ni zgolj kariera oziroma bolje rečeno – kariera je le del tega, kar iščejo.
Njihov imaginarij o boljšem življenju zajema tudi ljudi (Vanja je omenila Dansko,
kjer naj bi živeli najsrečnejši ljudje; Manja je opisovala Novozelandce kot »v redu«
ljudi), kulturo (Petru je všeč japonska kultura), vizualno podobo kraja (Vanja je opi-
sovala, kako je v Skandinaviji vse lepo urejeno: »Tam je vse tako zelo lepo videti,

9 
Zaradi krize leta 2008 je v Evropski uniji kar 12 milijonov ljudi, še posebej mladih in upokojenih,
ogroženih, da konča v revščini (Kalčić, 2011: 34).

350
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 350 07/08/16 11:41

 tiste hiške, stanovanja, trgovine …«), naravne danosti (Saša in Vanja sta govorili o
podnebju, Manja pa tudi o živalskih vrstah), kulinariko (Saša je govorila o tem, da
ji Kanada ni bila všeč ravno zaradi prehranjevalnih navad) in družbeno-političine
razmere (Vanja je govorila o skandinavskih državah in poudarila nerazslojenost
družbe, v JAR pa veliko razslojenost; Manja je govorila o »glavobolih«, ki jih dobi že
s tem, ko vključi televizor in vidi, kaj se dogaja v Sloveniji). Pomembno je, da moji
sogovorniki niso fiksirani na točno določeno destinacijo, temveč na mnogotere
destinacije, ki nosijo potencial boljšega življenja, kar pomeni, da imajo potencialni
migranti veliko izbire (Benson, 2012: 1682), izbor kraja, ki ustreza in se umešča v
okvir drugih življenjsko-stilskih praks, pa je vselej ključnega pomena (Torkington,
2010: 105). Vanja na primer našteva: Norveško, Švedsko, New York, Kanado,
Dansko, Nizozemsko, za krajši čas tudi Indijo ali pa kakšno državo Arabskega polo-
toka ali JAR;10 Peter našteva ZDA, Kanado, male azijske tigre; Manja je govorila o
Avstraliji, Novi Zelandiji, Afriki. Pri nekem kraju je glavno to, da jim ponuja dovolj
možnosti za samouresničitev, da ustreza njihovim aspiracijam in značaju, se pravi
temu, kako si predstavljajo idealen svet. Ilustrativen primer tega poda Manja,
veganka, borka za pravice živali in bodoča veterinarka, ki svojo prihodnost vidi v
zavetišču za živali. Zavetišče za živali ima za Manjo več pomenov. Prvi se nanaša
na njeno idealno službo, torej delo z eksotičnimi živalmi, drugič, delo poteka pod
pogoji, ki se ji zdijo etični (»[zavetišča] niso kot živalski vrtovi, ki imajo uboge živali
v ujetništvu v središču mesta, ampak so dovolj v naravi, da lahko imitirajo naravne
razmere in lahko tiste živalice nazadnje vrnejo v naravo«). Tretjič, gre za prepozna-
vanje sebe in sebi enakih ljudi v tem okolju: »Meni se zdi zelo pomemben predpo-
goj, da sploh lahko delaš v zavetišču, da moraš čutiti ljubezen do živali in moraš
biti kolikor toliko do neke mere dobra oseba, kar nekako iščem v svetu.« In četrtič
– zavetišče se nanaša na imaginarij krajine (O'Reilly in Benson, 2009: 3) »nekje na
meji med divjino in civilizacijo, da si nekje stran, ampak da nisi preveč stran«.

Imaginarij o mobilnosti
Kje se vidiš v prihodnosti? Kjer kje določa specifično geografsko točko, posta-
ne vprašanje brez natančnega odgovora. Moji sogovorniki si kot svoj potencialni
dom predstavljajo ves svet. Podobno Schivelbush pravi, da »je … svet postal velika
veleblagovnica podeželj in mest« (v Urry, 2007: 4). Rapport in Dawson govorita
o svetu, ki je na naših dlaneh (1998a: 6), in o Zemlji kot o kognitivnem prostoru,
»znotraj katerega si [ljudje] lahko ali pa si morajo predstavljati gibanje in dejansko

10 
To so države, kjer notranje oblikovanje cveti, vendar vidi Vanja druge probleme, na primer
odnos do žensk. Vanja je pripovedovala, kako so v Kuvajtu neko oblikovalko zato, ker je ženska,
zavrnili, čeprav jo je priporočil priznani oblikovalec, pravi, da se ni pripravljena »plaziti« in »obnašati
ponižno«. Indija se ji zdi skrb zbujajoča glede posilstev, JAR pa zaradi velike razslojenosti.

351
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 351 07/08/16 11:41

 se gibljejo.« (1998b: 25) Auge pravi, da si »posameznik v zahodnih družbah želi biti
ves svet« (2011: 42), Bauman pa opisuje svet kot zabojnik, poln zavrgljivih pred-
metov (2002: 204–205). Vendar vsi ti (in nekateri drugi) avtorji, opozarjajo, da je
svet nekaterim bolj dostopen kot drugim. Lahkotno gibanje po svetu je privilegij
(Bauman, 2002: 20), torej nikakor ni splošna praksa (Rapport in Dawson, 1998a: 6),
saj moramo biti venomer pozorni na družbeno-ekonomski status posameznikov,
ki jim onemogoča uresničitev imaginarija prek mobilnosti. Kot pravi Smith, »imajo
nekateri boljše možnosti postati uspešni avtorji svojega življenja kot drugi.« (v
Benson, 2012: 1685–1687) To se nanaša na posameznike s privilegijem mobilnosti.
Skozi pogovor so sogovorniki govorili o gibanju po svetu kot o nečem lahkotnem,
neproblematičnem, pri čemer je gibanje, mobilnost tisto, kar ima potencial potr-
ditve oziroma zavrnitve njihovega imaginarija. Začetna destinacija morda ni tudi
končna. Bodoči migranti bi ob ugotovitvi, da jim začetna destinacija ne ponuja
dobrega življenja, namreč odpotovali drugam (O'Reilly in Benson, 2009: 10–11).
Saša na primer s fantom potuje, ta potovanja so zanju hkrati iskanje potencialne-
ga, bodočega doma. Tudi Peter, Vanja in Manja potujejo, vendar se bodo na tisto
pravo iskanje svoje utopije, svoje Indije Koromandije, šele podali in se na lastne
oči prepričali o njenem obstoju. »Jaz sem bolj na tem, da bom šla tja in videla, ali
mi ustreza, zanašam se sicer na svojo prilagodljivost, vztrajnost in je tako, greš
tja, če ti je všeč, ostaneš, če ti ni, greš drugam,« (Manja), Peter celo pravi, da bi
»rad stestiral ves svet« v iskanju »čim večjega približka tega, kar si želim«. Poleg
lahkotnosti mobilnosti sta pri sogovornikih pomembna njihova prilagodljivost in
kulturni kapital. »Misliš, da se ti bo problem vključiti? Nikakor ne,« odgovarja Peter,
s čimer želim poudariti pomembnost kulturnega kapitala, nabranega tekom življe-
nja, izvirajoč iz privilegiranega položaja potovanja in gibanja (Benson, 2012: 1687).
»Mobilnost naj bi namreč posameznikom omogočala, da pridobijo znanje in vešči-
ne, ki jih od njih zahteva svetovno gospodarstvo oziroma svetovni trg dela – znanje
tujih jezikov, odprtost, strpnost do drugačnosti, pripravljenost na medkulturni
dialog in sposobnost čezmejnega sodelovanja.« (Klanjšek, 2011: 379) Torej moje
sogovornike položaj tujca ne bremeni, še več – v položaju tujca vidijo prednost.
»V mojih državah je človek tako ali tako v nekdanjih kolonijah, jaz ga nočem imeti,
ampak belci dejansko imajo privilegije.«11 (Manja)
O fenomenu selitve z »globalnega severa« na »globalni jug«, torej iz ekonom-
sko bolj v ekonomsko manj razvite dežele, pišeta na primer Špela Kalčić (2011)
in Mari Korpela (2009). Korpela govori o back packerjih v indijskem Varanasiju.
Opisuje jih kot mladino iz srednjega sloja privilegiranih, zahodnih družb, kate-
rim ohranjanje načina življenja omogoča položaj v globalni areni (2009). Vanja je
podobno razmišljala o Indiji, kamor bi šla zaradi cvetočega trga za notranje obliko-
vanje, vendar le začasno, »tam je res vse tako poceni, prideš s sto evri, pa si kralj!«

11 
Manja bi rada obiskala zavetišča v bolj »eksotičnih krajih« zaradi zanimivih živalskih vrst, pri
tem je naštevala na primer afriške države (brez specifičnih imen).

352
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 352 07/08/16 11:41

 Špela Kalčić (2011) pa obravnava emigrante, oziroma kot jih sama poimenuje,
»nove evropske nomade«, ki so se zaradi visokih stroškov bivanja začeli izseljevati
v kraje z nižjimi stroški, na primer južno Evropo ali Afriko.12 Sami sicer govorijo o
svobodni volji svoje izbire, vendar njihov vsakdanjik razkriva nezadovoljstvo nad
življenjskim položajem in občutek marginalizacije v domači družbi. »Lahko dobiš
službo v Afganistanu npr., če navedem tako grozno državo glede financ, pa imaš
še zmeraj dobro plačo, dobro živiš, še boljše kot v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi,
glede na tamkajšnje cene in plačo, lahko še vedno dobro živiš.« (Peter) Torej ne
moremo govoriti le o privilegijih v globalni areni, temveč tudi o marginalizaciji in
prekarizaciji mladih v njihovi družbi. Položaj dobro povzema Andrej Nareter:

Mladi pa danes vidijo družbo kot nezanesljivega, včasih celo nekoliko

zahrbtnega partnerja, ki je »na drugi strani« in s katerim je za sodelovanje
treba skleniti formalnopravno pogodbo, saj zaupanje in dober odnos ne
zadostuje več. »Mladina je torej čigava?«, »Kdo je zanje odgovoren?« sta glav-
ni vprašanji, na kateri mladi sploh ne iščejo več odgovorov […] Odraščanje
je tako postalo individualni projekt, za katerega je odgovoren vsak sam.
(Nareter, 2011b: 580–581)

Na tej točki se mi zdi pomembno poudariti, kar pravi Michaela Benson (2012:
1681) – imaginarij ni edini razlog, zakaj ljudje migrirajo, s tem so povezane tudi
individualne13 biografije, širši družbeni konteksti in strukturni pogoji. Izkušnja
brezposelnosti, kariere, ki se ne premaknejo, prekarni trg dela, brezdomstvo in
kritični odnos do dominantnih norm izvorne družbe, zaznamovane z neoliberalnim
kapitalizmom, so dejavniki, ki so »nove evropske nomade« Špele Kalčić potisnili
od zadaj in marginalizirali v izvorni družbi, zato, pravi avtorica, ne moremo govo-
riti o jasnem razločku med prostovoljno in prisilno mobilnostjo (2011: 36–38).
Podobno pravi tudi Papastergiadis Nikos, ki prav tako govori o brisanju jasne
meje med prisilno in prostovoljno migracijo ter opozarja na previdnost pri
rabi izraza »posameznikova prosta izbira«, saj ta besedna zveza zanemari vezi
preteklosti in dolžnosti do prihodnosti (2000: 57). Ta potisk od zadaj je prisoten
tudi pri mojih sogovornikih v obliki dejanskih izkušenj, izkušenj iz druge roke
ali imaginarija o sedanjosti in prihodnosti, ki Slovenijo homogenizira v nekaj
negativnega – sem spada že omenjeno nezadovoljstvo glede zaposlitvenih
in kariernih opcij, nezadovoljstvo glede načina dela in pridobivanja izkušenj,

12 
Melita Poler Kovačič in Karmen Erjavec pa v članku o ilegaliziranih imigrantih iz Afrike v EU na
primer pišeta o tem, kako jim je Evropa predstavljala ekonomski uspeh, dobro službo, bogastvo
(2010: 181).
13 
O individualnih dejavnikih govorijo tudi Li in dr., 2012, ki opozarjajo na pomembnost obravna-
ve psiholoških dejavnikov v migraciji.

353
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 353 07/08/16 11:41

 nezadovoljstvo glede ljudi in družbeno-političnih razmer v državi14 – medtem ko
zbrana množica čezmejnih destinacij postane potencial pozitivnega.

Imaginarij prostora
Moje sogovornike zaznamuje imaginarij o lahkotnosti potovanja, kar omogoča
vrsto stvari. Ljudje iščejo svoje lastne utopije že stoletja, vendar je širjenje tega
fenomena posledica večje zmožnosti ocenjevanja možnosti oziroma ocenjevanja
kakovosti življenja na specifičnem kraju (kje bo moje življenje boljše: tu ali tam?).
To izbiranje med lokacijami je po Giddensu možnost, ki se je odprla šele pred krat-
kim, v zadnjih 50, 60 letih, kot posledica: globalizacije, individualizacije, povečane
mobilnosti, lahkotnosti gibanja in fleksibilnosti dela (v O'Reilly in Benson, 2009:
3). Heidegger je tako že leta 1950 napovedal pospeševanje družbenega življena
zaradi »krčenja časovnih in prostorskih razdalj […] ter posledično zbliževanja ljudi
in stvari« zaradi učinka medijev, kot sta radio in televizija, ki sta zmožna infor-
macijo prenesti takoj, na dojemanje distance (Zimmerman v Urry, 2007: 169).
Papastergiadis to krčenje prostora in transformacijo dojemanja prostora imenuje
»osvoboditev od tiranije oddaljenosti«, ki jo je omogočila telekomunikacijska teh-
nologija (2000: 16). Auge govori o ekscesu prostora, značilnem za nadmoderno,
ki ga zaznamujeta hkrati krčenje in odpiranje sveta, saj je »s hitrimi prevozni-
mi sredstvi vsaka prestolnica samo nekaj ur oddaljena od katerekoli druge. V
zasebnosti bivališč lahko navsezadnje gledamo neposreden prenos vsakovrstnih
podob […], ki se pravkar odvijajo na drugem koncu sveta.« (Auge, 2011: 36–37)
Podobno tudi Bauman govori o razvrednotenju prostora mogočega »v univerzu-
mu programske opreme, kjer se potuje s svetlobno hitrostjo [in kjer] lahko prostor
prečkamo dobesedno v »nikakršnem času«, razlike med »daleč stran« in »tukaj«
ni več. Prostor nič več ne omejuje dejavnosti in njenih učinkov in velja le malo ali
sploh ne velja.« (Bauman, 2002: 150–151) Urry trdi, da je mobilni telefon človeka
osvobodil fiksacije kraja (2007: 174–175), Katulić o »kompresiji časa ter prostora
prek komunikacijskih mrež« (2011: 34) itd. Te tehnologije torej lajšajo mobilnost in
predstave o mobilnosti tistim, katerim so dosegljive, ter transformirajo dojemanje
prostora. To se pozna na primer že po sami izbiri mreže poznanstev, ki si jih nabi-
ramo na različne načine. Peter, ki je veliko svojih sedanjih prijateljev spoznal prek
igranja interaktivnih igric na spletu, pravi, da »na spletu spoznaš ljudi, ki so na
tvoji ravni«, prav tako išče po spletu službo v tujini, torej je prostor v tem primeru
nekaj virtualnega, ne fizičnega. Vanja se skoraj vsak dan po telefonu pogovarja s

14 
Edino, kar so moji sogovorniki poudarili kot izrazito pozitivno glede Slovenije, so naravne da-
nosti: »Živimo v državi, ki je po mojem mnenju ena najlepših« (Peter), »Slovenija mi je zelo všeč
naravoslovno …« (Manja), kar le še dodatno izostri nezadovoljstvo z družbeno-političnim položajem,
torej bi lahko govorili ne le o binarnosti med tu in tam, temveč tudi med naravo in družbo na isti
lokaciji.

354
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 354 07/08/16 11:41

 svojo prijateljico, ki trenutno študira na Švedskem, preko aplikacije, ki omogoča
brezplačne pogovore, preko wi-fija. Pomenljiv se mi je zdel tudi Vanjin stavek »Ni
tako, da zdaj pa živiš nekje in si čisto sam. Imaš skype, facebook, sploh se ti ni treba
pogovarjati zares, da veš, kaj se s kom dogaja ...«.15 Torej se posameznik, ki ima to
tehnologijo, ob selitvi zares ne loči popolnoma od prej vzpostavljenih socialnih in
podpornih mrež oziroma drugače rečeno, se le-te ne zdijo tako oddaljene, saj jih
lahko nosimo s seboj vsepovsod v obliki mobilnega telefona kar v žepu. Če smo
se torej nekateri osvobodili tiranije fizičnega prostora oziroma oddaljenosti, kot
pravi Papastergiadis, ali je zdaj nastopila nova tiranija? Tiranija komunikacijske
tehnologije oziroma virtualnega prostora, ki v tem primeru pomeni manjše zlo?
Čeprav so sogovorniki govorili o izjemni lahkotnosti potovanja, so se vendarle
zarisale neke meje, ki so jih poleg družbeno-političnih, podnebnih ipd. razlogov
sooblikovale meje komunikacijskih tehnologij. Manja je tako navedla pomembnost
spletne povezave oziroma spletno povezavo kot dejavnik pri izboru idealne desti-
nacije, drugi pa so splet omenili kot orodje za vzdrževanje stikov. Ali kot pravi Urry,
dokler je v bližini dobra telekomunikacija, dostop do globalnega transporta, si
ljudje predstavljajo, da lahko živijo kjerkoli na svetu. Računalniki, telefon, splet itd.
so naredili iz Zemlje majhen prostor in odprli poti do oddaljenih krajev. »Fizično
potovanje [tako] pogosto dopolnjuje communicative travel, potovanje imaginarija,
virtualno potovanje, splet in gibanje predmetov.« (v Waldren, 2009: 161) »Gibanje
[za Bergerja] ima pomembno vlogo pri našem imaginariju o modernosti […],
gibanje je jedro našega […] konstrukta sodobne družbene izkušnje in konstrukcije
moderne izkušnje za nas.« (v Rappor in Dawson, 1998b: 24) »Mobilnost je torej
temeljni del globalne družbene realnosti. Je njen izraz, rezultat in gorivo hkrati.«
(Klanjšek, 2011: 378–379) Vendar je znova treba opozoriti na privilegij te pozicije
prostega gibanja tako v fizičnem kot v virtualnem prostoru. Še vedno je treba upo-
števati dostopnost do komunikacijskih tehnologij in tehnološko pismenost. Poleg
tega je treba upoštevati tudi vprašanje cenzure spleta, ki je ponekod velik problem.
Enako je z nizkocenovnimi, komercialnimi leti, ko na primer ne letijo na vojna
območja. Nekaterim se je svet zaradi transportnih tehnologij tako v fizičnem kot v
virtualnem svetu odprl skorajda na stežaj, medtem ko je za druge zaradi samega
kontrasta svet še bolj zaprt.

Imaginarij socialnih mrež

Socialnim mrežam (družinskim, prijateljskim …) v procesu migracije ter njihovi
vlogi pri procesu ustalitve v novi družbi je bilo v antropologiji namenjene precej
pozornosti. Wilson na primer govori o verižnih reakcijah oziroma o network media-

15 
Omeniti je treba tudi nizkocenovne možnosti potovanja, ki še dodatno manjšajo svet.

355
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 355 07/08/16 11:41

 ted migration. To pomeni, da vsaka migracija olajša migracijo drugim iz družinske-
ga ali prijateljskega kroga prvega migranta, kar venomer širi krog ljudmi z zvezami
v tujini (v Brettell, 2008: 126–127). Poleg socialnih mrež so se antropologi v okviru
tematike migracij ukvarjali tudi z vprašanjem etničnosti in identitete, pri čemer so
mnogi16 povzeli, da »je etničnost […] osnova za konstrukcijo družbene kohezije in
alians.« (ibid.: 133) Vendar danes lahko govorimo o migraciji, ki jo zaznamujeta
odsotnost podpornih socialnih mrež in irelevantnost etnične identitete (Kalčić,
2011: 33). To pomeni, da se bodoči migranti ne morejo zanašati, niti se ne zanašajo
na obstoječe zveze v tujini, ki bi jim migracijo olajšale. Na pot se podajajo sami,
kar pa, kot smo videli, zaradi komunikacijskih tehnologij ne pomeni, da so zares
sami. Imaginarij o lahkotnosti gibanja gre namreč z roko v roki z imaginarijem o
lahkotnosti ohranjanja stikov.17
Na tej točki želim pozornost nameniti socialnim mrežam, kaj so in kakšen
pomen imajo v sedanjosti, saj pomembno vplivajo na imaginarij o mobilnosti.
Wellman življenje pred letom 1950 opisuje takole: »Svoje bližnje so ljudje srečevali
med sprehodom skozi svoje soseske, skozi povezanost »od vrat-do-vrat«. Ljudje
so se hodili obiskovat, področja prijateljstva, dela in družinskega življenja pa so se
prekrivala.« Danes se ta področja ne prekrivajo več v taki meri. Čeprav ni nujno,
da se ljudje selijo dlje od rojstnega kraja, je pogosto, da so kraji, kjer preživljamo
prosti čas, kraji, kjer delamo, in dom bolj oddaljeni kot v preteklosti, kar zmanjšuje
možnost naključnega srečanja med bližnjimi. Posledično je za ohranjanje stikov
z bližnjimi potrebne več organizacije in načrtovanja (v Urry, 2007: 220). Podobno
pravi Fox: »Ne živimo več v majhnih, tesno povezanih skupnostih […], kjer bi bili v
vsakdanjem stiku s člani svoje družabne mreže […] prijatelji in družine so raztrese-
ni.« (v Urry, 2007: 175)
Raztresenosti svojih poznanstev in socialnih mrež moji sogovorniki ne doje-
majo zgolj kot dejstvo ali kot neproblematičnost, temveč lahko tudi pozitivno. »Pri
meni [Manja govori o svoji družini, op. p.] se ni žal še nihče odselil, ker potem bi
imela cenejše počitnice …« (Manja) Torej je razpršenost socialne mreže po svetu
dojeta kot način olajšanja mobilnosti in olajšanega dostopa do sveta s finančnega
vidika. Poleg tega moramo upoštevati tudi preobrazbo vsebine socialnih mrež.
Kdo bo tvorec naše vezi, ni več determinanta (Torkington, 2010: 104), ki se oblikuje
prek lojalnosti posameznika do svojega spola, družine, socialnega sloja in etnične
pripadnosti (Nastran Ule, 2000: 50). Danes, pravi Bauman, tovrstne orientacijske
točke sicer še vedno obstajajo, a so redkejše, »prihajamo iz obdobja vnaprej raz-
vrščenih »referenčnih skupin« (Bauman, 2002: 12–13). »Moderna [namreč] pozna
le življenje, ki je »narejeno«: življenje modernih moških in žensk je [tako] naloga,

16 
Brettell našteva: Jamajčane in Haitijce v ZDA, ki jih je raziskoval Foner, 1985; 1987; Banks, 1987;
Ameriške staroselce v ZDA je raziskoval Rous, 1995; Sikhe v Britaniji pa Bachu, 1993.
17 
Morda so socialne mreže zamenjala socialna omrežja?

356
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 356 07/08/16 11:41

 ne danost.« (ibid.: 171) Pomembno je torej individualno iskanje ne le sreče, kariere
ipd., temveč tudi socialnih mrež, ki so prilagojene posamezniku in ne nasprotno.
»Ponavadi je tako, da najdeš tiste ljudi, ki so ti najbolj podobni.« (Peter); »biti
moraš do neke mere dobra oseba, kar iščem v svetu.« (Manja) Tako si želijo moji
sogovorniki postati avtorji svojega življenja (Smith v Benson, 2012: 1687), aktivni
tvorci (Korpela, 2009: 24), lovci (Bauman, 2008: 113), ki so breme tkanja vzorcev
in posledično bremena za neuspeh prevzeli nase, v sedanjosti, ki jo zaznamujejo
razpadanje, krhkost, drobljivost, prehodnost in trenutnost človeških vezi (Bauman,
2002: 20–21) ter prostorov (Auge, 2011: 79–80).

Dom
Izjemna fluidnost, ki zaznamuje sedanjost, izrazito transformira nekatere
koncepte, ki so bili v preteklosti povezani s statiko in trajnostjo. Še en koncept,
vreden obravnave, je dom. Za Augeja smo ljudje v času globalne unifikacije, kjer
»noben kraj ni popolnoma ločen in kjer noben kraj ni popolnoma drug […] vedno
in hkrati nikoli »doma«.« (v Rapport in Dawson, 1998a: 6) Tradicionalno je bil dom
konceptualiziran kot »fizično središče posameznikovega univerzuma – varni in
nepremični prostor odhoda in vračanja […] in osnovni fokus posameznikove skrbi
in nadzora […] Domove lahko tako razumemo kot organizacijo prostora skozi čas
in premeščanje sredstev v prostoru skozi čas.« (ibid.: 6–7) Torej biti doma pomeni
biti fiksiran v okolju (Rapport in Dawson, 1998b: 21). V času sodobne mobilnosti je
treba na dom gledati drugače, kot na nekaj mobilnega, oziroma kot pravi Rouse,
»plurilokalnega« (v Rapport in Dawson, 1998a: 7–9). V tem pogledu je zanimiv
članek Lucije Katulić o diplomantkah, ki po več let bivajo v tujini. Katulićeva med
drugim obravnava tudi, kako te ženske ustvarjajo svoj dom, in ugotavlja, da je dom
kraj, kjer simbolno in materialno pride skupaj, oziroma »kraj, ki svoj pomen pridobi
skozi prakso« (Petridou v Katulić, 2009: 187).
Za moje sogovornike dom ni statična kategorija, je nekaj, kar lahko premikaš,
in nekaj, kar je treba obravnavati v določenem kontekstu, dom je tam, »kjer si ga
ustvariš« (Peter). Ustvarjanje doma je ekvivalent ustvarjanja pomena, se pravi, če
prostor ne nosi pomena za posameznika, mu ne more reči dom. »Če bom tam
samo živel, ne bom imel tam družine ne drugih zadev, družino bom imel nekje
drugje, še vedno ne bo tisto moj dom, ampak bo dom, kjer bo moja družina.«
(Peter) Dom je tudi sinonim za življenje oziroma ne pomeni le prostora, v katerem
živiš, temveč pomeni »imeti tam življenje«18 ali kot pravi Manja, »svoje življenje
nesem s sabo, vse […] materialne in čustvene stvari,« ali pa je povezan s časovno
komponento, kot pravi Saša: »Če si samo eno leto nekje, si na potovanju, če pa

18 
Saša je dom označila tudi kot prostor virtualnega življenja: »Dom je, da si stvari odneseš do-
mov, Simse inštaliraš [računalniška igrica, ki simulira življenje].«

357
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 357 07/08/16 11:41

 si nekje več kot dve leti, pa tam živiš.« Kot opozarja Maja Lamerger Khatib, je pri
domu pomembno tudi »občutenje sebe, sebstva, posameznikove identifikacije«
(2009: 36). Prej sem že omenila idejo o iskanju Indije Koromandije, utopičnega
kraja, kjer se bo imaginarij sreče uresničil. Ta ideja torej sovpada z idejo doma kot
kraja, v katerem posameznik prepozna sam sebe in kjer se uresničijo njegovi ideali.
Za moje sogovornike je svet poln potencialnih, dostopnih domov, imaginarij, ki si
ga je mogoče predstavljati le kot član privilegiranega dela svetovnega prebival-
stva, kar je še toliko bolj občutno v luči begunske situacije. A hkrati njihovo razmi-
šljanje o potencialu doma nekje drugje opozarja na odsotnost oziroma propad vezi
s trenutnim domom, je posledica občutkov marginaliziranosti in nemoči.

Sklep
Imaginariji so naše predstave o prostorih, ljudeh, ki naseljujejo prostore in o
nas samih. Prav tako zajema naše predstave o sedanjosti in prihodnosti, torej ima
tudi časovno razsežnost, ki se tekom časa in najrazličnejših vplivov lahko spreme-
nijo. Sicer vsakič enkraten, je v kolektivni lasti, saj do pripadnikov iste družbe ima-
ginarij prihaja po individualnih (osebna poznanstva, lastne izkušnje itd.) in skupnih
kanalih (radio, televizija, časopisi itd.). Skupaj s svojim učinkom homogeniziranja,
krajev, ljudi v teh krajih in razmer v časovnem okviru, deluje kot katalizator migra-
cije, ki se v določenih točkah nahaja v obliki binarne opozicije življenju in možnos-
tim, ki so tukaj. Dobro : slabo, sreča : nesreča, možnost : omejenost, negotovost :
gotovost, margina : privilegij … Taka polarizacija poudarja imaginarij prihodnosti,
prek katerega si sogovorniki predstavljajo, kašno bo njihovo življenje, če bodo
ostali v Sloveniji, in kakšno bo, če bodo odšli. Za imaginarij prihodnosti je značilna
kombinacija oprijemljivih dejstev (ekonomska kriza, izkušnje na delovnem mestu,
izkušnje iz druge roke) ter neoprijemljivih predstav, ki venomer obstajajo v zamiš-
ljeni prihodnosti. Torej govorimo o begu, predno bo prepozno (Korpela, 2009: 19).
S prihodnostjo je močno povezan imaginarij o sreči. Vsi si želimo biti srečni, biti
avtor svojega življenja. Ker pa se srečen konec življenjske zgodbe mojim sogovor-
nikom zdi bolj verjeten nekje drugje, se bodo podali na individualiziran lov na svojo
srečo, na katerem bodo v množici indij koromandij odkrili tisto, ki njim najbolje
ustreza, svojo utopijo, kjer jim bo omogočena lastna samouresničitev. Razmišljati
o odkritju Indije Koromandije izhaja iz ambivalentnega položaja, v katerem so se
znašli moji sogovorniki. V njihovem imaginariju mobilnosti se razkrivata dve plati
zgodbe, ki brišeta meje med prisilno in prostovoljno migracijo (Papastergiadis,
2000: 57). Mobilnost je ena od strategij prilagajanja današnjim razmeram, v kateri
so se znašli ljudje po vsem svetu in ki briše meje med t. i. globalnim jugom in
globalnim severom. Ljudje na obeh umetno konstruiranih poloblah se namreč
poslužujejo primerljivih strategij (Kalčić in idr., 2011: 10), ena teh je gibanje prek
meja. Vendar to še ne pomeni, da gledamo na dva enaka načina gibanja. V tem pri-

358
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 358 07/08/16 11:41

 meru govorimo o privilegiju gibanja, ki ga omogoča družbeno-ekonomski status v
globalni areni (Korpela, 2009: 15). Na eni strani sogovorniki čutijo marginalizacijo v
lastni družbi, ki jih potiska v neprostovoljno iskanje boljšega življenja nekje drugje
(Kalčić, 2011: 36–38), vendar se na drugi strani nahajajo v privilegiranem položaju,
ki jim omogoča nabor kulturnega kapitala, prostega gibanja prek meja in dosto-
pnost sveta. Svet je torej kot veleblagovnica krajev, med katerimi lahko izbiramo
kot tisti s privilegijem v globalni areni.
Tak imaginarij prostora nam omogoča krčenje prostora in časa ter posledično
možnost refleksivnega ocenjevanja potencialnih destinacij in zarisovanje novih,
virtualnih meja, ki nam svet odpirajo še bolj na stežaj in še bolj potrjujejo druž-
beno politični položaj v svetovnem merilu. Razvoj telekomunikacijskih tehnologij
nam prav tako transformira vlogo in imaginarij o socialnih mrežah. Če imamo
splet, nismo zares sami. Naše vezi so posledično lahko še bolj oddaljene, kar pa ni
obremenjujoče, če so nam tako dostopne. Simptom moderne je namreč raztrese-
nost, minljivost in krhkost vezi, ki niso determinirajoče za našo prihodnost, ampak
skupaj z našo etničnostjo, družino, slojem in krajem, fluidne. Te lastnosti oziroma
orientacijske točke, čeprav še vedno vplivne v današnjem individualiziranem nači-
nu življenja, izgubljajo pomen, Ulrich Beck jih imenuje celo »zombijske institutcije«,
ki so mrtve, a hkrati še vedno žive (v Bauman, 2002: 11). Tako smo lahko povsod
doma, na več krajih hkrati, naš dom je tam, kjer si ga ustvarimo. Vendar razmišlja-
nje sogovornikov v smeri sveta kot doma lahko interpretiramo na dva načina. Prvič
kot privilegij, kot zmožnost misliti o svetu kot domu, in drugič s pozicije marginal-
nosti in čutenja potrebe po ustvarjanju novega doma nekje drugje.

Literatura
AUGE, MARC (2011): Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana: Maska.
BAUMAN, ZYGMUNT (2002): Tekoča moderna. Ljubljana: *cf.
BAUMAN, ZYGMUNT (2008): The art of life. Cambridge in Malden: Polity.
BENSON, MICHAELA (2012): How culturally-significant representations are translated
into lifestyle migration. Journal of ethnic and migration studies 38(10): 1681–1695.
BRETTELL B., CAROLIN (2008): Theorizing migration in anthropology the social
construction of networks identities communities and globalscapes. V Migration
theory: talking across disciplines, C. B. Brettell in J. F. Hollifield (ur.), 97–137. New
York: Routledge.
BRYDON, DIANA (2010): Cracking imaginaries: studying the global from Canadian
space. V Rerouting the postcolonial: New directions fort he new millennium, J. Wilson
in dr. (ur.), 105–117. London in New York: Routledge.
DRNOVŠEK, MARJAN (2006): Nekateri vidiki odnosa slovenske javnosti do izseljenstva.
Dve domovini: Razprave o izseljenstvu (24): 115–132.
FABJANČIČ, NINA (2006): Migrantke brez dokumentov kot »nove služkinje« v Nemčiji.

359
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 359 07/08/16 11:41

 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 226(34): 41–53.
HOEY, A. BRIAN (2009): American narratives of travel and a search for refuge. V
Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson
(ur.), 31–50. Farnham in Burlington: Ashgate.
JURIČ PAHOR, MARIJA (2012): Čezmejni in transkulturni imaginariji: Alpsko-jadranski
prostor v kontekstu njegovega zamišljanja in o(d)smišljanja. Annales: anali za istrske
in mediteranske študije 22(2): 409–424.
KALČIĆ, ŠPELA (2011): Going nomad: New mobile lifestyle among Europeans. Dve
domovini: Razprave o izseljenstvu (38): 33–48.
KALČIĆ, ŠPELA, MARKO JUNTUNEN IN NATAŠA ROGELJA (2011): Marginal mobility: A
heuristic tool for comparative analysis of contemporary mobilities. Dve domovini:
Razprave o izseljenstvu (38): 7–20.
KATULIĆ, LUCIJA (2009): Ženske v diplomaciji in njihove zasebne transnacionalne
prakse. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 29: 181–203.
KLANJŠEK, RUDI (2011): Globalizacija in mobilnost mladih. V Mladina 2010: Družbeni
profili mladih v Sloveniji. M. Lavrič (ur.), 375–394. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in
šport, Urad RS za mladino in založba Aristej.
KORPELA, MARI (2009): When a trip to adulthood becomes a lifestyle: Western lifestyle
migrants in Varanasi, India V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and
Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 15–30. Farnham in Burlington: Ashgate.
LAMBERGER KHATIB, MAJA PEZDIR IN TATJANA PEZDIR (2009): »Could I ask you, my
brother, to send me a little something?«: remitting behaviour among Arabs and
Bosniaks in Slovenia. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 29: 115–134.
LI, MANJU, IRENE HANSON FRIEZE, JASNA HORVAT, JOSIPA MIJOČ IN JOSEPHINE E.
OLSON (2012): Reasons for leaving home: comparing predictors of wanting to
migrate and travel in Croatian undergraduates. Migracijske i etničke teme 28(1):
7–27.
LUNAČEK, SARAH (2008): Percepcija Evropejcev in Američanov ter predstave o Zahodu v
Agadezu (Niger). Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska
fakulteta.
MULEC, BREDA (2011): Kroženje možganov: Nov cilj v povezovanju z diasporami. Dve
domovini: Razprave o izseljenstvu (33): 109–122.
NASTRAN ULE, MIRJANA (2000): Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana:
Znanstveno publicistično središče.
NATERER, ANDREJ (2011a): Sinteza spoznanj kvalitativnega raziskovanja. V Mladina
2010: Družbeni profili mladih v Sloveniji, M. Lavrič (ur.), 541–578. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za RS mladino in založba Aristej.
NARETER, ANDREJ (2011b): Zeitgeist mladih. V Mladina 2010: Družbeni profili mladih v
Sloveniji, M. Lavrič (ur.), 579–586. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za
RS mladino in založba Aristej.
O'REILLY, KAREN (2009): The children of the hunters: Self-realization projects and
class reproduction.V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K.

360
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 360 07/08/16 11:41

 O'Reilly in M. Benson (ur.), 103–120. Farnham in Burlington: Ashgate.
O'REILLY, KAREN IN MICHAELA BENSON (2009): Lifestyle migration: Escaping to the
good life. V Lifestyle Migration: Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly
in M. Benson (ur.), 1–14. Farnham in Burlington: Ashgate
PAPASTERGIADIS, NIKOS (2000): The turbulence of migration. Cambridge, Oxford in
Malden: Polity.
POLER KOVAČIČ, MELITA IN KARMEN ERJAVEC (2010): The European Union - a new
homeland for illegal immigrants?: a study of imaginaries of the European Union.
Dve domovini: razprave o izseljenstvu 31: 169–185.
RAPPORT, NIGEL IN ANDREW DAWSON (1998a): The Topic and the book. V Migrants of
identity: perceptions of home in a world of movement, N. Rapport in A. Dawson, (ur.),
5–19. Oxford, New York : Berg.
RAPPORT, NIGEL IN ANDREW DAWSON (1998b): Home and movement: A polemic. V
Migrants of identity: perceptions of home in a world of movement, N. Rapport in A.
Dawson, (ur.), 19–38. Oxford, New York: Berg.
SALAZAR, B. NOEL (2012): Tourism imaginaries: A conceptual approach. Annals of
Tourism Research 9(2): 863–882.
TORKINGTON, KATE (2010): Defining lifestyle migration. Dos Algarves (19): 99–111.
TRUNDLE, CATHERINE (2009): Romance tourists, foreign wives or retirement migrants?
Cross-cultural marriage in Florence, Italy. V Lifestyle Migration: Expectations,
Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 50–68. Farnham in
Burlington: Ashgate.
URRY, JOHN (2007): Mobilities. Cambridge in Malden: Polity.
ULE, MIRJANA (2011): Spremenjene podobe mladosti in prehodov v odraslost. V Obrazi
pismenosti: spoznanja o razvoju pismenosti odraslih, P. Javrh (ur.), 136–150. Ljubljana:
Andragoški center Slovenije.
WALDREN, JACQUELINE (2009): Lifestyle afterthoughts. V Lifestyle Migration:
Expectations, Aspirations and Experiences, K. O'Reilly in M. Benson (ur.), 153–164.
Farnham in Burlington: Ashgate.
ZAVRATNIK, SIMONA (2011): Sodobne migracije v mnenjih slovenske javnosti. Dve
domovini: Razprave o izseljenstvu (33): 55–72.

361
Tija Jerkič | Imaginariji bodočih slovenskih emigrantov

Notranja_264.indd 361 07/08/16 11:41

 Barbara Samaluk

Neoliberalna (samo)
kolonizacija: primer
sodobnih poljskih in
slovenskih izseljevanj
aktivnega prebivalstva

Abstract
Neoliberal (self)colonisation: Neoliberal (self)colonisation: the active
population emigration from Poland and Slovenia
Through the case study of contemporary Polish and Slovenia emigration, this article exposes the
micro effects of neoliberal (self)colonisation that marks the present cultural political economy on
various local and global scales and affects exit strategies of active populations. For in-depth un-
derstanding of contemporary migration flows it is first necessary to shed light on the socio-econo-
mic and historical context that brought to neoliberal (self)colonisation in post-socialist Europe. In
this regard, the article particularly focuses on the transition and Europeanization process and the
current economic crises within Poland and Slovenia. This historical and socio-economic process
forms the necessary foreground for the exploration of micro effects explored through in-depth in-
terviews with Polish and Slovenian migrants in Great Britain. These findings show both similarities
and differences between these two groups of migrants that arise from diverse socio-economic and
historical contexts and the imposition of neoliberal (self)colonisation in Poland and Slovenia.
Keywords: neoliberal (self)colonisation, post-socialism, emigration, Poland, Slovenia
Barbara Samaluk is a Postdoctoral Research Fellow at the University of Greenwich. Her areas of research
include: transnational labour migration, cultural political economy, commodification and marketization
processes within postcolonial and post-socialist order. ([email protected])

Povzetek
Na primeru poljskih in slovenskih sodobnih izseljevanj članek obravnava mikroučinke neoliberal-
ne (samo)kolonizacije, ki zaznamuje sodobno kulturno politično ekonomijo na globalni in lokalni
ravni in vpliva na izhodne strategije aktivnega prebivalstva. Za poglobljeno razumevanje sodobnih
migracijskih tokov je najprej treba osvetliti socioekonomski in zgodovinski kontekst, ki je pripeljal
do neoliberalne (samo)kolonizacije na območju postsocialistične Evrope. Pri tem se članek posebej
osredinja na Poljsko in Slovenijo ter njuno obdobje tranzicije, vstopa v EU in trenutne ekonomske
krize. Ta historični in makroekonomski kontekst je tako podlaga za raziskovanje njenih mikroučin-
kov, ki so bili proučevani s pomočjo poglobljenih intervjujev s slovenskimi in poljskimi izseljenci v
Veliki Britaniji. Rezultati raziskave kažejo tako podobnosti kot razlike med tema dvema skupinama
izseljencev, ki izhajajo iz različnih socioekonomskih in zgodovinskih kontekstov ter učinkov neolibe-
ralne (samo)kolonizacije na Poljskem in v Sloveniji.
Ključne besede: neoliberalna (samo)kolonizacija, postsocializem, izseljevanje, Poljska, Slovenija
Barbara Samaluk je postdoktorska raziskovalka v Raziskovalni enoti za delo in zaposlovanje na Univerzi v
Greenwichu. Njena področja raziskovanja so: transnacionalne delovne migracije, kulturno-politična eko-
nomija, procesi komodifikacije in marketizacije v postkolonialnih in postsocialističnih okvirih. (barbara.
[email protected])

362
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 362 07/08/16 11:41

 Uvod
Ob vstopu osmih postsocialističnih držav v Evropsko unijo (EU) leta 2004 je
postala Velika Britanija eden bolj zaželenih ciljev za delavce iz teh držav, saj je
bila poleg Irske in Švedske edina, ki zanje ni postavila tranzicijskih omejitev na
področju dela (Vaughan-Whitehead, 2003). Čeprav so delavci iz postsocialističnih
držav lahko neovirano opravljali delo v Veliki Britaniji, pa so se še vedno morali
registrirati, saj so šele po enem letu neprekinjenega dela dobili pravico dostopa do
socialnih transferjev in s tem do vseh pravic, ki izhajajo iz EU-državljanstva (Doyle
in dr., 2006). Vseeno je izseljevanje iz postsocialistične Evrope sprožilo nov val
migracij v Veliko Britanijo, za katero so zgodovinsko značilne pretežno migracije iz
njenih nekdanjih kolonij.
Novi val migracij je spodbudil vrsto raziskav, ki so se osredinjale na vpliv pri-
seljevanja ter vpetost v obstoječe etnične, rasne in razredne neenakosti v postko-
lonialni Veliki Britaniji (McDowell, 2009; McDowell in dr., 2007; Wills in dr., 2010;
Anderson in dr., 2006; Anderson in dr., 2007). Te raziskave proučujejo novi val
priseljevanja skozi prizmo ekonomskih migracij in zgolj od točke vstopa v Veliko
Britanijo, kar sicer pomembno osvetljuje neenaka razmerja moči znotraj globali-
zirane britanske ekonomije, vendar pa izpuščajo tisto holistično perspektivo, ki bi
razpoznala sodobne kolonialne procese v postsocialistični Evropi in njihove učinke
na izseljevanje. Za holistično razumevanje teh procesov bi se bilo treba razisko-
vanja migracij lotiti skozi analizo strukturnih sprememb v krajih izvora in njihovih
učinkov na izseljevanje aktivnega prebivalstva.
Izhajajoč iz tega makro socioekonomskega in zgodovinskega izhodišča članek
najprej razčleni in opredeli neoliberalno (samo)kolonizacijo v postsocialistični
Evropi. Temu sledijo predstavitev metod raziskave o (samo)kolonizaciji poljskih in
slovenskih delavcev v Veliki Britaniji, analiza podatkov ter predstavitev ugotovitev,
besedilo pa se sklene s predlogi za nadaljnje raziskovanje.

Neoliberalna (samo)kolonizacija
Začetki neoliberalizma, ki ga nekateri avtorji definirajo kot globalno politično,
ekonomsko in kulturno hegemonijo, segajo v drugo polovico 70. let prejšnjega sto-
letja, ko sta vladi Ronalda Reagana v ZDA in nekoliko pozneje Margaret Thatcher
v Veliki Britaniji sprožili proces ekonomskega prestrukturiranja družbe. Ta se kaže
v privatizaciji, liberalizaciji trgovine in globalni deregulaciji trgov, transnacionalni
proizvodnji in potrošnji, fleksibilizaciji trga dela in krčenju države blaginje (Harvey,
2005; Mohanty, 2003; Bohle, 2006; Ong, 2006; McDowell, 2004; Wills, 2008; Skeggs,
2004). Ekonomske in politične elite o neoliberalni hegomoniji pogosto govorijo kot
o nasprotju ideologijam fašizma, komunizma in celo keynesijanske države blagi-
nje, zato naj bi bila kot taka domnevno univerzalno nujna in na splošno družbeno

363
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 363 07/08/16 11:41

 koristna. Neoliberalizem sicer predstavljajo kot postideološki svetovni sistem, ki
pa dejansko vsiljuje kapitalistično ideologijo in jo postavlja za edino alternativo
prihodnosti (Kuzmanić, 2008). V tem okviru Duggan pravi, da je neoliberalizem
»poustvaril imperialne ekonomske, politične in kulturne prakse za navidezno
postimperialistični svet« (2003: xiii). Pri tem je ena največjih prevar neoliberalizma
ravno v diskurzu, da je ekonomsko področje popolnoma ločeno od političnega
in kulturnega. Bourdieu in Wacquant (2001) imenujeta to dominantno naracijo
»nova planetarna biblija«, ki je rezultat nove oblike imperializma, in sicer kultur-
nega imperializma, ki šteje naraščajočo razredno neenakost za nepomembno in
zastarelo.
To je še posebej pomembno za proučevanje transnacionalnih migracijskih
tokov, ki so posledica globalnega prodiranja neoliberalizma v družbe z drugačnimi
socialno-ekonomskimi modeli. Tako kot pred tem nekatere južnoameriške države
je od padca berlinskega zidu tudi postsocialistična Evropa postala laboratorij za šir-
jenje neoliberalnih idej. Te je v Veliki Britaniji sprva promovirala konservativna poli-
tika Margaret Thatcher in pozneje tudi socialdemokracija, ki je s t. i. »tretjo potjo«
raje privzela novo planetarno biblijo, kot pa da bi se ji zoperstavljala (Vaughan-
Whitehead, 2003). Ko so se v 90. letih začeli evropski trgi širiti v postsocialistične
države in so te začele postopke pridruževanja EU, so politične in ekonomske elite
bolj kot evropski socialni model zagovarjale in predpisovale hitre spremembe po
neoliberalnem vzorcu.
Vse od prvih zahodnoevropskih sporazumov s postsocialističnimi srednje- in
vzhodnoevropskimi državami je bil osnovni cilj zagotoviti liberalizacijo in deregu-
lacijo postsocialističnih ekonomij (Bohle, 2006). S pomočjo te usmeritve je bila pri-
vatizacija v teh državah podprta z davčnimi preferencami za tuje vlagatelje, kar je
omogočilo ekonomsko kolonizacijo zahodnim korporacijam, ki so danes največje
vlagateljice v nekdanjih socialističnih državah (Böröcz, 2001). Vpliv tujih vlagateljev
se v postsocialističnih državah tako ni kazal zgolj skozi nadzor in prevzem ekonom-
skih dobrin, temveč tudi skozi vpliv pri oblikovanju politik in strateških usmeritev
(Bohle, 2006). Te politike in strategije so se ideološko oblikovale pod pretvezo
modernizacije, ki naj bi jo postsocialistične države dosegle z uresničevanjem »stan-
dardov« zahodnih ekonomij in demokracij (Stenning in dr., 2010; Močnik, 2002).
Seveda teh procesov postsocialističnim državam niso vsilili samo od »zunaj«, tem-
več so jih pod pretvezo odpravljanja socializma spodbujale tudi domače politične
in ekonomske elite. Toda pri globalni ekspanziji neoliberalne hegemonije je treba
upoštevati tudi procese historično in geografsko diferencirane neoliberalizacije,
ki se ni uveljavila zgolj s pomočjo ekonomskih in političnih elit, temveč tudi skozi
običajni vsakdan posameznikov in posameznic (Stenning in dr., 2010). To je proces,
ki ima v različnih okoljih različne učinke. Neoliberalizacija namreč deluje hege-
monično tudi s pomočjo samokolonialne logike, ko domače elite in posamezniki
ter posameznice sami vzpostavljajo inferiorni odnos do Zahoda in kapitalističnih
oblik proizvodnje in potrošnje (Kiossev, 2010; Samaluk, v pripravi). S tega vidika

364
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 364 07/08/16 11:41

 več avtorjev raziskuje procese neoliberalizacije in posledičnega izseljevanja skozi
postkolonialno perspektivo, ki omogoča epistemološko obravnavo binarne logike,
ki je prisotna med Zahodom in Vzhodom, socializmom in kapitalizmom, opraviču-
je trenutne neokolonialne prakse in (samo)disciplinira posameznike na različnih
lokalnih in globalnih ravneh (Samaluk, 2014b; Samaluk, 2014a; Samaluk, v pripra-
vi; Buchowski, 2006; Böröcz, 2001; Owczarzak, 2009; Stenning in Hörschelmann,
2008).
Širjenje neoliberalizma v postsocialistične države je namreč omogočilo prema-
govanje pomembnih ovir za širjenje globalnega kapitalizma. Nacionalni trgi (dela),
ki so bili pred tem omejeni na nacionalne države, so tako postali transnacionalni
in omogočili neovirano gibanje idej, kapitala, storitev in proizvodov, posledično pa
so povzročili tudi gibanje delovne sile (Samaluk, 2014a; Bourdieu, 2005; Samaluk,
2014b; Bernaciak, 2014). Ta gibanja so velikokrat povzročila socialni dumping, ki
ga Bernaciak (2012: 25) opredeli kot »strategijo, usmerjeno k zniževanju socialnih
standardov na račun povečevanja tekmovalnosti. Strategijo spodbujanja podjetij,
ki pa posredno vključuje tudi delovno silo v podjetjih in/ali domače vlade ali vlade
držav gostiteljic in ima negativne posledice v družbeni sferi.« (Bernaciak, 2012: 25)
Pri tem je treba poudariti, da socialni dumping kljub pogosto usmerjenemu fokusu
na ekonomsko revnejše države pomembno spodbujajo akterji moči v zahodnih
državah (Bernaciak, 2014). Na primer, čas tranzicije je v postsocialistične države
med drugim pripeljal tudi transnacionalne zaposlovalne agencije, ki pomembno
pripomorejo k prekarnemu zaposlovanju in ustvarjanju specifične vrednosti
postsocialističnih migrantskih delavcev na Zahodu (Samaluk, 2014b). Medtem
ko so zahodne elite v času priključevanja postsocialističnih držav EU nenehno
zagovarjale implementacijo neoliberalnih praks in prost pretok kapitala, dobrin in
storitev v bodočih članicah in tako učinkovito povzročale socialni dumping, so ob
vključitvi v EU zagovarjale tranzicijske omejitve glede prostega gibanja delovne sile
na Zahod (Vaughan-Whitehead, 2003). Ta licemerna neoliberalna politična ekono-
mija seveda še danes negativno vpliva na položaj delavstva na različnih lokalnih in
globalnih ravneh. V nadaljevanju obravnavamo prav te učinke na primeru izselje-
vanja aktivnega prebivalstva s Poljske in Slovenije v Veliko Britanijo.

Metode in analiza
Raziskava temelji na poglobljenih intervjujih s poljskimi in slovenskimi izse-
ljenskimi delavci in delavkami v Londonu in jugovzhodni Angliji, opravljenih med
letoma 2011 in 2012. Intervjuji se osredinjajo na osebne razmere v kraju izvora,
na razloge za selitev, pričakovanja pred njo, posameznikovo samovrednotenje v
odnosu do Zahoda in njegove dejanske izkušnje po selitvi. Intervjuji so dopolnjeni
z analizo zapisov na samoorganizacijskih spletnih omrežjih. Med intervjuvanci je
16 poljskih in 20 slovenskih delavcev, 23 žensk in 13 moških, starih od 23 do 42 let.

365
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 365 07/08/16 11:41

 Med njimi jih je 31 imelo končano univerzitetno ali višjo izobrazbo in pet poklicno.
Vsi so se priselili v Veliko Britanijo med letoma 2002 in 2011 in so v času pogovora
delali pretežno v storitvenem sektorju. Vsi intervjuji so bili digitalno posneti, pre-
pisani in analizirani skozi proces kodiranja (Charmaz, 2006; Layder, 1998; Strauss
in Corbin, 1990).

Učinki neoliberalne (samo)kolonizacije na

poljske emigracije
S pomočjo domačih elit, tujih svetovalcev in mednarodnih akterjev, kot sta
Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, je bila neoliberalizacija na Poljskem
že v 90. letih implementirana s »šok terapijo«, ki je bila usmerjena predvsem v
deregulacijo trga, privatizacijo in krčenje javnega sektorja. Neoliberalizacija se je
kazala v povečevanju brezposelnosti, revščine, poglabljanju dohodkovnih razlik
in splošnega slabšanja delovnih razmer in življenjskega standarda prebivalstva
(Stenning in dr., 2010; Śliwa, 2009). Družbena cena strukturnih sprememb se je
med drugim izražala v največjem množičnem izseljevanju aktivnega prebivalstva
v poljski zgodovini (Fihel in Okolski, 2009). Izabela takole pojasnjuje posledice sis-
temskih sprememb in socialnega dumpinga na izhodiščne strategije čedalje bolj
prekariziranih delavcev v domačem kraju:

Zaradi sprememb v izobraževalnem sistemu sem se morala preseliti v

Katowice, kjer sem lahko našla službo ... Potem sem se odločila, da se prese-
lim v London ... Resnično sem si želela, da bi se vrnila domov, ker ne maram
velikih mest in moj rojstni kraj je prelep ... Nekako smo prisiljeni v selitve,
ker doma nimamo služb. Bielsko-Biala je slovel po proizvodnji volne in vol-
nenih oblačil, to je bila dobra industrija, ki je ljudem zagotavljala zaposlitev.
Leto 1989 je bilo začetek zatona te industrije in zdaj imamo toliko rabljenih
stvari z Zahoda ... Težko je bilo najti delo v mojem poklicu. Ne govorim o
delu v prodaji ali kaj podobnega, temveč delu, ki je povezano s tem, kar sem
študirala ... Zato in tudi zaradi denarja za nakup stanovanja sem se odločila,
da se preselim v London … In mogoče je raven fizike v teh državi višji kot na
Poljskem. Morda se motim, ker še nisem imela priložnosti poskusiti, vendar
bi rada videla opremo … Po mojem imajo boljšo opremo. (Varuška, 37 let,
podiplomska izobrazba)

Izabela pojasnjuje, da se je bila zaradi sistemskih sprememb v izobraževalnem

sistemu in nizkih plač v šolstvu prisiljena seliti, najprej po državi in potem v tujino.
Kljub podiplomski izobrazbi in večletnim delovnim izkušnjam je Izabela v času
intervjuja pri 37 letih že več kot pet let delala v Londonu kot varuška in neuspešno
kandidirala na razpisih za učiteljico. Izabelin primer je tipična zgodba devalvacije

366
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 366 07/08/16 11:41

 visoko kvalificiranih delavcev iz postsocialistične Evrope v Veliki Britaniji. Čeprav je
večina mojih sogovornikov med bivanjem v Veliki Britaniji lahko poklicno napre-
dovala, pa je nekaj posameznikov kljub svojemu znanju in kvalifikacijam obtičalo
na nizko plačanih in nizko kvalificiranih delovnih mestih. Izabelin primer tudi kaže,
da delavce k izseljevanju spodbujajo (samo)kolonialne predstave o »boljših« stan-
dardih dela na Zahodu. Prav tako Izabela opozarja na posledice socialnega dum-
pinga, ki se je odražal v uničevanju lokalne proizvodnje, uvozu zahodnega blaga in
posledičnem izseljevanju brezposelne delovne sile. Tudi raziskava Pickles in Smitha
(2010) je pokazala, kako je za zahodna podjetja tekstilna industrija v postsocialistič-
nih državah v začetku 90. let veljala za nizkocenovno, vendar so začela že konec 90.
let proizvodnjo seliti iz visokocenovnih (Poljska) v nizkocenovne države v jugovzho-
dni Evropi. To je povzročilo brezposelnost in posledično izseljevanje.
Tako imenovana poljska zgodba o uspehu, o kateri se je govorilo predvsem
v času krize, vsekakor ni zgodba o uspehu za večino ljudi, saj je neoliberalizacija
povzročila razkroj socialne države, demokratičnih standardov in krčenje pravic, kar
je še prav posebej prizadelo ranljive skupine (Rae, 2014; Skora, 2014). Med drugim
je neoliberalizacija povzročila velikanske dohodkovne razlike, ki so še dodatno
poglobile družbeno neenakost, in ustvarile nove oblike družbene stratifikacije. S
tega vidika Andrzej pojasnjuje spremembe v razredni strukturi prebivalstva:

Na Poljskem smo imeli tri razrede, vendar ko sem se izselil [2006] sem opazil,
da je družba razdeljena na dva razreda, zelo revne in zelo bogate posame-
znike. Razmere so se zelo spremenile! (Kadrovski vodja, 31 let, univerzitetna
izobrazba)

Andrzejeva opažanja o poglabljanju razrednih razlik in izginjanju srednjega

razreda na Poljskem potrjujejo tudi raziskave (Śliwa, 2009; Stenning in dr., 2010;
Watson, 2000). Povečana neenakost se je med drugim upravičevala s pomočjo
sodobnih »orientalističnih« praks v regiji, ki so ustvarjale t. i. »zmagovalce« in
»poražence« tranzicije (Buchowski, 2006).
Poleg na novo nastalih razrednih razlik so imele strukturne spremembe še zlas-
ti negativne posledice za mlade. Anna, ki se je izselila leta 2004, pojasnjuje, kako
je pomanjkanje možnosti za zaposlitev že v 90. letih zaznamovalo celo generacijo
mladih Poljakov, ki so odraščali v tranzicijskem času:

Ko sem bila stara 19 let, sem se začela zavedati, da ne bo lahko najti službe.
Od zgodnje mladosti sem vedela, da je velik zalogaj dobiti delo in da je pov-
sem mogoče, da ti ne uspe. Zato smo se vsi borili, da bi uspeli. Ne gre za to,
da bi obogateli, vsi smo zgolj želeli dobiti službo. Ko sem bila študentka, sem
videla veliko ljudi, ki je niso dobili. Tudi sama sem želela med študijem zaslu-
žiti, prijavljala sem se na vrsto razpisov, a službe nisem dobila. Odrasla sem v
velikem stresu, kako priti do dohodkov. To se mi zdi zelo pomembno in vedno

367
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 367 07/08/16 11:41

 sem želela izboljšati svoje možnosti za zaposlitev. Na Poljskem bi zelo težko
našla dobro zaposlitev ... Ko sem prišla v Veliko Britanijo, sem delala med 6. in
11. uro in zaslužila dovolj denarja za preživetje ... To je bila najbolj bedna služ-
ba, prodajala sem kavo in rogljičke, vendar sem lahko živela od tega. Takrat
sem mislila, da je to raj, da lahko dosežem, kar hočem. (Projektna vodja, 30
let, univerzitetna izobrazba)

Annin primer osvetljuje, kako je pomanjkanje služb in možnosti v matični državi

povzročalo velikanski stres celotni generaciji mladih Poljakov, ki so si želeli zgolj
stabilno službo in plačo. Zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti in dela so se
začeli mladi Poljaki množično izseljevati na Zahod. Anna pojasnjuje, da se je ob pri-
hodu Velika Britanija zaradi neprimerno višjih plač in boljših možnostih za življenje
otresla eksistenčnega stresa, saj je kljub poklicni dekvalifikaciji zaslužila dovolj za
preživetje. Neokolonialni strukturni procesi v državah izvora tako povzročajo, da
novi priseljenci prostovoljno in celo z zadovoljstvom sprejemajo nižje kvalificirane
in nizko plačane službe na Zahodu. Čeprav je Anna drugače kot Izabela od svojega
prihoda v Veliko Britanijo poklicno precej napredovala in je za časa intervjuja opra-
vljala delo na vodstvenem položaju, pa oba primera kažeta mikroučinke neokolo-
nialnih procesov v Evropi. Zato ni presenetljivo, da se je Annina podoba raja po več
letih življenja v Veliki Britaniji razblinila:

Presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da Zahod ni raj, za kar smo ga imeli.
Tu ljudje živijo v revščini in to naj bi bil boljši svet … Bila sem šokirana, ker
sem bila vse življenje prepričana v ta raj, imela sem komplekse: 'Češ, jaz sem
iz Poljske'. (Projektna vodja, 30 let, univerzitetna izobrazba)

Zgornji primeri kažejo tudi na simbolno ekonomijo, ki negativno vpliva na

(samo)vrednotenje priseljenskih delavcev v odnosu do Zahoda in pogosto delu-
je kot dodatna spodbuda za izseljevanje. Zaradi (samo)kolonizacije si delavci iz
postsocialistične Evrope pogosto predstavljajo zahodno družbo kot na splošno
boljšo in enakopravnejšo in so nemalokrat razočarani nad družbene stratifikacijo
ter lokalnimi rasizmi in seksizmi (Samaluk, 2014b). To je še zlasti problematično
za mlade emancipirane ženske, ki pričakujejo, da sta Velika Britanija in predvsem
multikulturni London zelo enakopravno okolje, ki naj bi jim omogočala emanci-
pacijo, in niso pripravljene na seksistične in rasistične stereotipne projekcije in
prakse, kakršne občutijo ob prihodu (Samaluk, v pripravi). Pri tem je treba opozo-
riti, da se je postsocialistična Poljska med drugim tudi močno retradicionalizirala.
Raziskave kažejo, da so imele Poljakinje več pravic v času socializma kot zdaj, ko
država s pomočjo vplivne Katoliške cerkve in z uporabo zahodnih diskurzov spre-
jema politike, ki ženske vztrajno vrača k tradicionalnima vlogama matere in žene
ter jim jemlje nadzor nad lastnim telesom (Forrester in dr., 2004). Vračanje žensk
v sfero družine se večinoma utemeljuje kot »korekcija« tistih socialističnih politik,

368
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 368 07/08/16 11:41

 ki so ženskam omogočale usklajevanje delovnega in družinskega življenja ter jim
omogočale ekonomsko neodvisnost (Owczarzak, 2009). Številne mlade Poljakinje
so bile zelo kritične do ponovnega uvajanja patriarhalnih vzorcev in zakonodaje.
Kot pojasnjuje Joanna, je bila retradicionalizacija pomemben razlog za njeno izse-
litev:

Toda glavni razlog, da sem se počutila, da ne spadam več v poljsko družbo, je

bil, da se nisem počutila udobno z vso to tradicijo, z vsemi stereotipi, pritiski
in pravili, ki jih moraš upoštevati, da veljaš za dobro državljanko, dobro hči,
ženo in sestro. (Računovodkinja, 27 let, podiplomska izobrazba)

Joannin primer nakazuje probleme mladih deklet, ki jih procesi retradicionaliza-

cije silijo v sprejemanje novih-starih norm in pravil spolnih vlog. Ponovno uvajanje
patriarhalnih odnosov je sovpadalo z vpeljavo neoliberalne doktrine prostega
trga. Kot pravi Miroiu, se je komunistična patriarhija transformirala v tranzicijsko
patriarhijo, ki je omogočila moškim, da so si uspešno prilastili državo, medtem ko
so bile ženske premeščene na trg (Miroiu, 2004). Zaradi tako drastičnih strukturnih
sprememb in revščine zaradi pomanjkanja delovnih mest se je na Poljskem razvila
neformalna ekonomija, ki sploh omogoča družbeno reprodukcijo (Stenning in dr.,
2010).

Učinki neoliberalne (samo)kolonizacije na

slovenske emigracije
Kljub poskusom zahodnih svetovalcev, da bi implementirali »šok terapijo« tudi
v Sloveniji, je ravno specifičen zgodovinski, socioekonomski in politični kontekst
Slovenije omogočil, da je prevladala gradualistična dinamika tranzicije. Mencinger
(2004) v tem smislu meni, da je Slovenija imela prednost zaradi pragmatičnega
jugoslovanskega socializma, ki jo je pripravil na tranzicijo že pred letom 1989,
saj je že imela vzpostavljene ekonomske vezi z zahodnim trgom, ta izkušnja pa je
seveda vsebovalo tudi zdravo skepso do zahodnih pritiskov po hitrih spremem-
bah. Gradualistični pristop je omogočil, da je Slovenija vse do vstopa v EU ohranila
brezposelnost na sorazmerno nizki ravni, varstvo delovne zakonodaje, obdržala
je (stare) dohodkovne razlike in izboljšala sistem socialnega varstva (Vodopivec,
2004; Stanovnik, 2004). Uspeh gradualističnega koncepta tako izhaja iz dejstva, da
je temeljil na lokalnem kontekstu in pragmatizmu in ne na ideoloških okvirih, na
katerih so temeljili »recepti« zahodnih elit.
Tako je imela Slovenija v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami
konec 90. let najnižji emigracijski potencial (IOM, 1999). Kljub temu pa je prebi-
valce in prebivalke že od nekdaj gnala želja po nabiranju izkušenj in novih znanj
ter slovenska majhnost. Težnja po izseljevanju se je na začetku 21. stoletja tako

369
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 369 07/08/16 11:41

 kazala pretežno le pri mladih in visoko izobraženih, predvsem tistih, ki so že bili
vključeni v mednarodne študentske izmenjave, ali so bili nezadovoljni z delom oz.
so imeli možnost zaposlitve v tujini (Bevc, 2004; Hanžek, 2009). To je do določene
mere potrdila tudi pričujoča raziskava ter obenem odkrila še druge intersekcijske
razloge, ki so posledica strukturnih sprememb, nastalih po vstopu Slovenije v EU
in vpeljavi t. i. kriznih varčevalnih ukrepov. Na primer, Andrej pojasnjuje, da ga leta
2004 k izselitvi ni gnala želja po izboljšanju kakovosti življenja, saj je v tistem času
tega ponujala Slovenija sama, temveč večje ambicije, ki jih je bilo težko uresničiti
na majhnem slovenskem prostoru:

Mislim, da je kakovost življenja v Sloveniji zelo visoka in da se ljudje v Sloveniji

velikokrat ne zavedajo, kako srečni so in kako lepo je življenje v Sloveniji ...
Regijski okviri ponujajo dobre možnosti ... Vendar star pregovor pravi: »Ali
želiš biti prvi na vasi ali zadnji v mestu?« To je dilema. Slovenija ti daje dobre
možnosti, da si prvi na vasi, če je to človekov cilj. Kdor želi doseči več, se mora
izseliti. (Bankir, 36 let, univerzitetna izobrazba)

Andrejev primer kaže, da se ambiciozni posamezniki in posameznice kljub

sorazmerno ugodnimi možnostim v Sloveniji zaradi majhnosti selijo v tujino. Ker
je ena najmanjših držav v EU, bo iz Slovenije vedno odhajalo določeno število
visokokvalificiranih ljudi, vendar pa so se razmere v državi z vstopom v EU, evrsko
območje in s krizo začele drastično slabšati, kar je še prav posebej vidno, ko se
osredinimo na razloge za izseljevanje na obrobje potisnjenih skupin prebivalstva. V
času tranzicije in v prvih letih po vstopu v EU je bila Slovenija v nasprotju s Poljsko
zanimiv migracijski cilj ne samo za tradicionalne priseljence iz nekdanjih republik
Jugoslavije, temveč tudi za posameznike iz drugih držav (SURS, 2007; Herm, 2008).
Zato so izkušnje novih priseljencev še posebej pomenljive za odkrivanje in razu-
mevanje poglabljanja neenakosti v slovenski družbi. Jernej, naturalizirani Slovenec,
rojen v Ukrajini, pojasnjuje svojo kompleksno migracijsko pot, zaznamovano s
strukturnimi spremembami, nastalimi v tranziciji in z evropeizacijo v različnih
postsocialističnih državah:

V Sloveniji je bilo seveda precej bolje kot na Madžarskem, vsaj takrat. Leta
1996 je bila razlika resnično velika. Vendar, kot si morda tudi sama izkusila,
se je kljub navidezno boljši kakovosti življenja … razmerje med dohodki in
odhodki poslabšalo. Še zlasti v sektorju, v katerem sem delal, v umetnosti in
oblikovanju keramike. Tako sem dosegel točko, ko se preprosto nisem mogel
več preživljati in sem moral oditi. (Umetnik in učitelj oblikovanja keramike, 37
let, podiplomska izobrazba)

Jernej opiše svojo pot iz Ukrajine, ki ga je peljala najprej na Madžarsko in potem

leta 1996 v Slovenijo, kjer so bile razmere za življenje ugodnejše. Vendar pa se

370
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 370 07/08/16 11:41

 je moral leta 2006 znova seliti, saj se v Sloveniji zaradi strukturnih sprememb in
povečanja razlike med cenami in plačami ni mogel več preživljati. Jernejev primer
kaže mikroučinke strukturnih sprememb, ki jih v času gradualistične tranzicije še ni
bilo čutiti na ravni vsakdanjika in možnosti zaslužka, vendar so se z vstopom v EU
razmere poslabšali do te mere, da nekaterim skupinam prihodki niso več zagotav-
ljali preživetja. To postane razvidno predvsem, ko se odmaknemo od središča proti
obrobju, ki se ne sooča samo s pomanjkanjem materialne, temveč tudi socialne in
kulturne infrastrukture, ki lahko posameznike in posameznice varujejo pred revšči-
no. V prekarne skupine so že pred krizo spadali tudi delavci v storitvenem sektorju
brez visoke izobrazbe, zaradi česar so imeli v Sloveniji zelo omejene možnosti za
delo. Aleš pojasnjuje, kako so mu omejene možnosti in nestalne zaposlitve onemo-
gočale, da bi resno jemal svoje življenje:

Obtičal sem v službi, ki je nisem maral in v njej nisem videl nobene prihodno-
sti. To je bilo životarjenje iz meseca v mesec. Večinoma sem delal kot natakar
in potem nekaj časa kot računalnikar. Opravil sem neki tečaj in malo honorar-
no delal, nekaj časa celo za neko računalniško podjetje, vendar pa v Sloveniji
nihče ne zaposluje ljudi brez ustrezne kvalifikacije. Včasih mi niso plačali, kot
bi mi morali, potem sem dobil minimalno plačo ... in je frustrirajoče ... Ne
moreš jemati resno sebe in svojega življenja, če tako delaš. (Avdiovizualni
tehnik, 33 let, srednješolska izobrazba)

Alešev primer govori o tem, kako omejene možnosti in slabe delovne raz-
mere silijo delavce, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, v izseljevanje. Pri tem je
pomembno omeniti, da v nasprotju s Slovenijo v Veliki Britaniji ni pomembna zgolj
formalna izobrazba, temveč štejejo tudi izkušnje. Ta razlika je lahko pomemben
migracijska motivacija za manj kvalificirane delavce, ki v Sloveniji brez ustreznih
kvalifikacij velikokrat nimajo možnosti dostopa do bolj kvalificiranih in bolje plača-
nih služb. Kljub temu se taki delavci vsaj v prvih letih po selitvi prav tako soočajo s
prekarno zaposlitvijo tudi v Veliki Britaniji. Aleš se je v London priselil leta 2005 in
je vrsto let opravljal slabo plačane službe v storitvenem sektorju, preden je dobil
priložnost, da razvije svoje tehnično znanje. Čeprav se mu je vztrajnost poplačala,
je Aleš tudi povedal, da je veliko njegovih slovenskih kolegov obupalo zaradi pre-
karnega dela in položaja ter šibkih socialnih mrež, ki bi jim omogočale dostojnejše
življenje v Veliki Britaniji. Toda v nasprotju s tem se nekateri slovenski izseljenci
z redno zaposlitvijo pogosto selijo iz Slovenije ravno zato, da se osamosvojijo
od socialnih mrež in rutinskih služb, ki dajejo zelo omejene možnosti za poklicni
razvoj. Veronika na primer pojasnjuje, da se je odločila za selitev, ker je potrebova-
la nove izzive in neodvisnost:

Morda se bo slišalo nenavadno, zakaj sem se odločila za selitev. V Sloveniji

sem imela vse: službo, svoj denar, stanovanje, avto. Nisem pa imela nobenih

371
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 371 07/08/16 11:41

 izzivov in kot učiteljica bi imela edino možnost za napredovanje, če bi odprla
svojo jezikovno šolo, na kar pa takrat nisem bila pripravljena. Očitno sem pot-
rebovala stres, ki ga imam zdaj na pretek. Poleg tega sem se hotela osamos-
vojiti. V Sloveniji sem živela z mamo, ki me je podpirala. Preprosto sem želela
nove izzive, nekaj novega v življenju, nove izkušnje. Moj cilj ni nikoli bil, da bi
ostala v Londonu, selitev je bila začasna, za največ pet let. Problem v Sloveniji
je, da ljudje ostajajo v isti službi dokler ne umrejo oz. do upokojitve. Tako
nisem imela nobenih drugih izkušenj, razen poučevanja. To je tudi eden od
razlogov, zakaj sem prišla v London iskat službo, da poskusim še kaj drugega
… Za zdaj pri iskanju nisem bila preveč uspešna, a vseeno skušam najti delo
na kakšnem drugem področju. (Prevajalka/brezposelna, 33 let, univerzitetna
izobrazba)

Veronikina izkušnja kaže, da imajo v Sloveniji posamezniki in posameznice

v rednih službah zelo malo možnosti za nadaljnji poklicni razvoj in se pri svojih
poznih 20. ali zgodnjih 30. letih počutijo ujete v rutinskih službah. Zaradi omejenih
možnosti za poklicni razvoj imajo tudi malo možnosti, da odkrijejo svoje potencia-
le, kar je tudi razlog za izselitev. Prav tako je lahko izseljevanje tudi posledica želje
po večji samostojnosti, saj je kar nekaj intervjuvancev v poznih 20. ali zgodnjih
30. letih še vedno živelo pri starših ali blizu njih. Na tej točki raziskave o mladih
v Sloveniji kažejo podobnosti z drugimi južnoevropskimi državami, kjer zelo velik
delež mladih v poznih 20. in v 30. letih še zmeraj živi pri starših (Flere in dr., 2014).
Čeprav bivanje pri starših mlade varuje pred revščino, pa jim tudi onemogoča
dokončno prehod v odraslost. To še prav posebej velja za tiste, ki nimajo službe
za nedoločen čas oz. delajo honorarno (ibid.). Na primer, Tina pojasnjuje, da v
Sloveniji honorarni delavci nimajo enakih možnosti pri dostopu do dobrin in sto-
ritev:

Mislim, da so honorarci v Sloveniji diskriminirani. Ni tako kot v Veliki Britaniji,

kjer so honorarci najboljši v poslu ... [V Sloveniji] smo diskriminirani, na pri-
mer, pri bankah. (Bralka klipingov, 38 let, univerzitetna izobrazba)

Neenake možnosti pri dostopu do dobrin in storitev preprečujejo ljudem z zača-

sno zaposlitvijo ali v drugih oblikah prekarnega dela najemanje posojil in posledič-
no pridobitev stanovanja ter možnost osamosvajanja od staršev, kar je seveda tudi
lahko motiv za izseljevanje. Problematika honorarnega dela je postala v Sloveniji
še posebej akutna v zadnjih letih. Z interventnim zakonom, ki je začel veljati leta
2014, so se pogoji za honorarne delavce še poslabšali, saj je njihovo delo še bolj
obdavčeno, poleg tega pa so zdaj zakonsko prisiljeni plačevati prispevek za zdra-
vstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav teh pravic dejansko ne
morejo koristiti. To tudi sili posameznike, ki delajo na podlagi avtorskih pogodb, da
postanejo prisilno samozaposleni, saj jim delo prek avtorskih pogodb ne omogoča

372
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 372 07/08/16 11:41

 več dostojnega preživetja. Raziskave prav tako kažejo, da zaposlitve za določen čas
postajajo norma, predvsem za mlade, saj obsegajo že več kot 30 odstotkov (57 %
za mlajše od 29 let) in 90 % vseh na novo oglaševanih služb (Breznik, 2012), čeprav
so zaposlitve za določen čas po delovni zakonodaji predvidene kot izjema. Tako se
v Sloveniji poglablja generacijski prepad med tistimi, ki so si zagotovili stalno zapo-
slitev še za časa dobre socialne zaščite, in tistimi, ki so začeli vstopati na trg dela,
ko se je začela deregulacija. Zoja tako pojasnjuje, kako mladi skorajšnji diplomanti
ne vedo, kako priti do službe, in tako raje podaljšujejo študij, ki jim omogoča vsaj
delno socialno varnost:

Problem je, da ne veš, kako po končanem študijo začeti služiti denar. Najlažja
stvar danes je, da vpišeš podiplomca, ker ne poznaš drugega načina ... In če
študiraš, te tudi starši podpirajo, kar je dober izgovor, da se ne osamosvojiš
... Kajti če si v Sloveniji študent, še kar gre. Laže je dobiti začasno delo, ni ti
treba plačevati davkov, zdravstvenega zavarovanja itd. Lahko dobiš štipendi-
jo za tujino in to je razlog, zaradi katerega lani sama nisem končala študija.
(Projektna koordinatorka, 23 let, študentka)

Primer 23-letne Zoje tako spominja na zgoraj predstavljene razmere, v kate-

rih so že pred koncem 90. let živeli mladi Poljaki. Prav tako Zojin primer kaže
preživetvene strategije študentov, ki podaljšujejo študij, da si zagotovijo socialno
varnost in delovne izkušnje z opravljanjem prekarnega študentskega dela ali
študentskih pripravništev v tujini. Študentski status je tako »podedovana social-
na dobrina« (Burawoy in dr., 2000), ki deluje kot obrambna strategija mladih. S
pomočjo te strategije je Zoja pridobila štipendijo, ki ji je omogočala, da je opravlja-
la podplačano pripravništvo v Londonu. Prav tako pa strategija podaljševanja štu-
dija podaljšuje odvisnost od staršev, prikriva prekarno eksistenco mladih in ovira
njihov poklicni razvoj. Na primer, Marta pojasnjuje, kako je odlašala z diplomo, da
je lahko podaljševala študentski status, ki ji je omogočal dostop do začasnega dela:

Diplomirala sem pred letom in pol, vendar sem po zadnjem izpitu čakala
dve leti z dokončanjem diplome, ker sem želela ohraniti študentski status,
saj je bilo tako veliko laže dobiti delo. Delala sem v trgovini, začela sem kot
prodajalka, potem pa sem upravljala trgovino. Poleg tega sem delala na pol
prostovoljno na področju socialnega dela za organizacijo, ki se ukvarja z mla-
dimi. Tako sem imela dve začasni službi … Zdaj imam diplomo. Razlika med
slovensko in britansko fakulteto je v praksi. Tu zahtevajo več prakse, tako da
se moraš zanjo prijaviti in plačati … To je dolgotrajen proces (…) Upam, da
bom lahko v dveh tednih začela delati kot negovalka, da bo malo laže, ker tre-
nutno delam za minimalno plačo. (Natakarica, 28 let, univerzitetna izobrazba)

373
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 373 07/08/16 11:41

 Marta opisuje svojo prekarno eksistenco opravljanja različnih začasnih del,
enega za materialne potrebe, drugega, polprostovoljnega, za poklicni razvoj. Kljub
strateškemu prekarnemu nabiranju delovnih izkušenj Marti v Sloveniji ni uspelo
dobiti službe v svojem poklicu. V pričakovanju, da bo lahko delo na svojem podro-
čju dobila v Veliki Britaniji, se je leta 2011 izselila. Ker je ob selitvi ugotovila, da se
ji izobrazba iz Slovenije v Veliki Britaniji ne prizna avtomatično, je v času intervjuja
delala v baru za minimalno plačo ter iskala podkvalificirano službo negovalke.
Opisani primeri razlaščanja mladih diplomantov tako ne pričajo zgolj ustvarja-
nju poceni delovne sile doma, temveč tudi o servisiranju Zahoda z javnim denar-
jem izobraženo visokokvalificirano in poceni delovno silo. Pri odločitvah prebivalk
in prebivalcev Slovenije za selitev na Zahod pa je treba poudariti še to, da podobno
kot Poljaki tudi Slovenci velikokrat dojemajo Veliko Britanijo kot obljubljeno deželo.
Zaradi te (samo)kolonialne podobe si delavci med drugim tudi sami nižajo lastno
vrednost, ko iščejo svojo prvo zaposlitev na Zahodu. Na primer, Nina pojasnjuje
(samo)devalvacijo, zaradi katere je strateško kandidirala za nižje kvalificirane služ-
be v Veliki Britaniji:

Bilo me je strah, bila sem zaskrbljena. Nisem se počutila, da dosegam standar-

de, ki veljajo v Veliki Britaniji. (Socialna delavka, 33 let, višješolska izobrazba)

Ninin primer kaže (samo)kolonialno devalvacijo v odnosu do Zahoda, ki je pre-

cej značilna za delavce iz vseh postsocialističnih držav.
Opisani primeri kažejo učinke neoliberalne (samo)kolonizacije na mikroravni
vsakdanjega življenja posameznikov in posameznic in realnejšo podobo tistega,
kar se skriva za statističnimi zaznavami postsocialističnih migracij na Zahod in
koncentracijo izseljenskih delavcev na ekonomskem dnu zahodnih trgov. Čeprav bi
lahko trdili, da je bila (samo)podoba poljskih in slovenskih novih prišlekov v odno-
su do Zahoda precej podobna, pa so se kazale tudi pomembne razlike v upiranju
neenakosti, ki izhaja predvsem iz različnih strukturnih razmer v državah izvora. Na
primer Vesna primerja svojo situacijo s svojimi kolegi iz drugih postsocialističnih
držav:

Njih je precej bolj strah za službo oz. da bi obdržali službo. Mene sploh ni
strah ... Prepričana sem, da lahko dobim drugo. Tudi če želim napredovati,
bom to jasno izrazila, medtem ko oni ne bodo rekli nič, čakali bodo, da jih kdo
vpraša ... Rekla bi, da jih je strah zahtevati več, zato se sprijaznijo s prvo službo
in prvim denarjem; to velja predvsem za Madžare ... drugič, in tega prej nisem
vedela, Madžarska je v ekonomsko zelo šibkem položaju, zato so tam zaslužki
res majhni. Zanje je zato 1000 funtov velik denar, medtem ko za nas ta vsota
ni nič posebnega. (Vodja izmene v hotelu, 26 let, univerzitetna izobrazba)

374
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 374 07/08/16 11:41

 Vesna govori o razlikah med izseljenskimi delavci iz različnih postsocialističnih
držav pri zavzemanju za svoje pravice na britanskem trgu dela. Razlike izhajajo
iz strukturnih pogojev v njihovih državah izvora in njihove vpetosti na vrednotni
lestvico globalne ekonomske geografije. V nasprotju s Poljsko je Slovenija do
nedavnega zagotavljala več pravic delavcev in boljše razmerje med delom in živ-
ljenjem. Ta strukturna razlika tudi slovenskim izseljenskim delavcem daje večjo
samozavest, da se zavzemajo za svoje pravice in zahtevajo ustrezno plačilo za svoje
delo. Poljska je v neoliberalno tranzicijo stopila že v 90. letih, ko so se začela lomiti
stare delavske pravice iz socilističnih časov, medtem ko se je v Sloveniji ta proces
postopoma začel z vstopom v EU in se stopnjeval s trenutno krizo ter varčevalni-
mi ukrepi. Slabšanje življenjskih in delovnih standardov se med drugim odraža v
strmem povečevanju izseljevanja prebivalstva iz Slovenije. Bolj kot v pomanjkljivih
statistikah je porast izseljevanja in zanimanje zanj še prav posebej viden na samo-
organiziranih omrežjih. Na primer, Facebook skupina Slovenci v Londonu je od leta
2008 do leta 2014 poskočila s 100 na več kot 5000 članov, pri čemer je frekvenca
povečevanja vidna predvsem v zadnjih treh letih, ko je narasla za 100 odstotkov.
Prav tako se v zadnjih treh letih s svojimi vprašanji oglašajo skupine migrantov,
ki prej niso bile prisotne, med njimi so družine, upokojenci in nižje izobraženi s
pomanjkljivim znanjem angleškega jezika. Prekarnost v domačem okolju tako tudi
znižuje vrednost tem ljudem in jim obenem odvzema tudi moč upora zoper neena-
kost tako doma kot v tujini.

Sklep
Ugotovitve, predstavljene v članku, kažejo, da je za poglobljeno razumevanje
sodobnih transnacionalnih migracij treba razširiti raziskovanje na socioekonomski
in zgodovinski kontekst celotne (pred)migracijske izkušnje izseljencev in ne zgolj
kontekst ciljne države. S tega vidika članek prikaže, kako izseljevanje iz postso-
cialisične Evrope spodbujajo sodobne neoliberalne (samo)kolonialne prakse, ki
povzročajo socialni dumping, razlaščajo prebivalce, jim odvzemajo delovna mesta
ter delavske in druge pravice ter jih tako silijo v migracijo. Z osredinjanjem na kraje
izvora poljskih in slovenskih izseljencev pa članek prikaže tudi pomembne razlike v
postsocialističnih državah, ki izhajajo iz različnih zgodovinskih in socioekonomskih
kontekstov in podrejanja oz. upiranja neoliberalni (samo)kolonizaciji. Medtem ko
je bila na Poljskem s pomočjo tujih svetovalcev neoliberalna (samo)kolonizacija
implementirana že v 90. letih s »šok terapijo«, je v Sloveniji prevladal gradualistični
model, ki je ohranjal relativno visoko raven kakovosti življenja in socialnih ter dela-
vskih pravic, dokler ni z vstopom v EU in evrsko območje ter v sedanji krizi Slovenija
stopila na pot poljskega scenarija.
Predstavljeni primeri kažejo negativne posledice neoliberalizacije poljskega
trga, ki je še prav posebej prizadel ranljive skupine in povzročil največje množično

375
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 375 07/08/16 11:41

 izseljevanje aktivnega prebivalstva v poljski zgodovini še pred vstopom Poljske v
EU in po njem. Zaradi drastično poslabšanih razmer na domačem trgu in pomanj-
kanja možnosti poljski izseljenci tako prostovoljno sprejemajo nizko kvalificirana
in podplačana dela v Veliki Britaniji. V nasprotju s Poljsko je bila za Slovenijo zna-
čilna gradualistična tranzicija, v kateri se je pragmatično uveljavljalo slabosti in
prednosti socioekonomskega konteksta in na ta način vse do vstopa v EU ohranilo
brezposelnost na sorazmerno nizki ravni, zaščitno delovne zakonodaje, uravnavalo
dohodkovne razlike in izboljšalo sistem socialne zaščite. Tako je Slovenija konec
90. let v nasprotju s Poljsko postala država priseljevanja, ne izseljevanja. Vse težnje
po izseljevanju so bile v tistem času predvsem odraz osebnih ambicij mladih in
visoko izobraženih. Tej vrsti izseljevanja se je v zadnjih letih pridružila tudi tista,
ki spominja na poljski scenarij in je posledica strukturnih sprememb, ki jih je pri-
nesla slovenska vpetost v EU, evrsko območje in globalno ekonomsko krizo. Te
strukturne spremembe se kažejo v nižanju standardov dela, socialnih transferjev
in večanju brezposelnosti in prekarnih oblik zaposlovanja. Medtem ko je bila odlo-
čitev za selitev še v začetku 21. stoletja prostovoljna, so postali razlogi za odločitve
za selitev iz Sloveniji v sedanji krizi predvsem povečana neenakost, prekarnost
in pomanjkanje dela. V krizi je tako problem prekarnosti priplaval na površje,
čeprav podatki kažejo, da so jo druge ranljive skupine, kot so migranti in nižje
izobraženi ljudje, občutile že z vstopom Slovenije v EU. Strukturne spremembe v
postsocialističnih državah ustvarjajo poceni delovno silo tako doma kot na Zahodu,
saj mladi in druge ranljive skupine preprosto nimajo drugih možnosti, kot da
sprejemajo podplačana in prekarna dela tako doma kot v tujini. To ima seveda
tudi negativne posledice za druge skupine prebivalstva, saj se s tem omeji tok
družbene reprodukcije. Tako lahko primerjavo motivov in položaja med poljskimi
in slovenskimi delavci v Londonu beremo tudi kot slabo napoved za prihodnost
Slovenije in njenih prebivalcev in prebivalk.
In zgodbe o uspehu kot krilatici nekaterih slovenskih politikov, ko primerja-
jo Slovenijo z drugimi postsocialističnimi državami, so zgodbe o uspehu zgolj
za nove elite globalnega kapitalizma in ne za večino razlaščenega prebivalstva.
Neoliberalizacijo družbe pogostokrat upravičujejo s pomočjo zgodovinskega revi-
zionizma, po katerem je vse, kar je povezano s socialistično zgodovino Slovenije,
zastarelo, nefunkcionalno in škodljivo. Primerjalna analiza jasno prikaže, da so
bili mikroučinki slovenskega gradualističnega pristopa, ki je temeljil na lokalnem
ekonomskem, političnem in kulturnem kontekstu, veliko ugodnejši za ohranjanje
kakovosti življenja in dela večine prebivalstva, kakor implementacija navidezno
»univerzalnih« zahodnih modelov.
Z aplikacijo postkolonialne perspektive v raziskovanje postsocialistične Evrope,
ki je v zahodni akademiji večinoma še vedno obravnavana kot posebna entiteta,
članek ne presega zgolj problematičnih binarnih okvirov, temveč prav tako odpira
možnosti za iskanje novih rešitev zoper globalni kapitalizem v regijah in njegov
vpliv pri ljudeh, ki so večinoma obravnavani kot »manjvredni« in v najboljšem

376
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 376 07/08/16 11:41

 primeru zanimivi zgolj kot objekti proučevanja, ne pa tudi kot morebitni nosilci
sprememb. Čeprav vsebujejo strategije izseljencev s Poljske in Slovenije med
drugim tudi nerealne (samo)kolonialne podobe Zahoda, pa je raziskava pokazala
pri izseljencih iz Slovenije pomembne prvine, ki izhajajo predvsem iz zgodovinsko
različnih strukturnih razmer v državah izvora. V nasprotju s Poljsko je Slovenija do
nedavnega dajala več pravic delavcev in boljše razmerje med delom in življenjem.
Ta kolektivni spomin tudi izseljenske delavce opremlja z večjo samozavestjo, da se
borijo za lastne pravice. Zato bi lahko nadaljnje raziskave dodatno osvetlile podob-
ne in pogosto spregledane primerjave ter se osredinjale na odraze upora in iska-
nje novih rešitev v regijah, ki so na podlagi pomanjkljivih in pogosto manipuliranih
ekonomskih indikatorjev obravnavane kot manj razvite in zato potrebne zahodnih
»modernizacijskih receptov«.

Literatura
ANDERSON, BRIDGET, NICK CLARK IN VIOLETTA PARUTIS (2007): New EU members?
Migrant Workers’ Challenges and Opportunities to UK Trade Unions: a Polish and
Lithuanian Case Study. London: Tuc.
ANDERSON, BRIDGET, MARTIN RUHS, BEN ROGALY IN SARAH SPENCER (2006): Fair
enough? Central and East European migrants in low wage employment in the UK.
Oxford: Compas.
BERNACIAK, MAGDALENA (2012): Social Dumping: Political Catchphrase Or Threat to
Labour Standards? Brussels: Etui.
BERNACIAK, MAGDALENA (2014): Social dumping and the EU integration process.
Working Paper 2014.06. Brussels: Etui.
BEVC, MILENA (2004): Migracijska politika in problem bega možganov. Ljubljana: Inštitut
za ekonomska raziskovanja.
BOHLE, DOROTHEE (2006): Neoliberal hegemony, transnational capital and the terms
of the EU’s eastward expansion. Capital & Class 30(Spring): 57–86.
BÖRÖCZ, JÓZSEF (2001): Introduction: Empire and Coloniality in the ‘Eastern
enlargement’ of the European Union. V Empire’s New clothes: Unveiling EU
Enlargement, J. Böröcz in M. Kovasc (ur.), 4–50. Telford: Central Europe Review.
BOURDIEU, PIERRE (2005): The social structures of the economy. Cambridge: Polity.
BOURDIEU, PIERRE IN LOIC WACQUANT (2001): NewLiberalSpeak: Notes on the new
vulgate. Radical Philosphy 105(January/February): 1–6.
BREZNIK, MAJA (2012): Ko delovna sila stopi v funkcijo naravne surovine. V Povzetek
javne tribune »Proti varčevalnim ukrepom« s prispevki gostov. Ljubljana: Mirovni
inštitut.
BUCHOWSKI, MICHAL (2006): The specter of Orientalism in Europe: From exotic other
to stigmatized brother. Anthropological Quarterly 79(3): 463–82.
BURAWOY, MICHAEL, PAVEL KROTOV IN TATYANA LYTKINA (2000): Involution and

377
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 377 07/08/16 11:41

 destitution in capitalist Russia. Ethnography 1(1): 43–65.
CHARMAZ, KATHY (2006): Constructing grounded theory: a practical guide through
qualitative analysis. London: Sage.
DUGGAN, LISA (2003): The twilight of equality: neoliberalism, cultural politics, and the
attack on democracy. Boston, Mass.: Beacon.
FIHEL, AGNIESZKA IN MAREK OKOLSKI (2009): Dimensions and Effects of Labour
Migration to EU Countries: The Case of Poland. V EU Labour Migration since
Enlargement: Trends, Impacts and Policies, B. Galgoczi, J. Leschke in A. Watt (ur.),
185–210. Surrey: Ashgate.
FLERE, SERGEJ, RUDI KLANJŠEK, MIRAN LAVRIČ, ANDREJ KIRBIŠ, MARINA TAVČAR
KRAJNC, MARKO DIVJAK, TJAŠA BOROJA, BARBARA ZAGORC IN ANDREJ NATERER
(2014): Slovenian Youth 2013: Living in times of disillusionment, risk and precarity.
Maribor, Zagreb: CEPYUS, FES.
FORRESTER, SIBELAN E. S., MAGDALENA J. ZABOROWSKA IN ELENA GAPOVA (2004):
Introduction: Maping Postsocialist Cultural Studies. V Over the wall/after the
fall: post-communist cultures through an East-West gaze, S. E. S. Forrester, M. J.
Zaborowska in E. Gapova (ur.), 1–35. Bloomington, Ind.: Indiana University Press.
HANŽEK, MATJAŽ, TANJA ČELEBIČ, VALERIJA KOROŠEC IN JANJA PEČAR (2009): Socialni
razgledi 2008 (Social Review 2008). Ljubljana: UMAR.
HARVEY, DAVID (2005): A brief history of neoliberalism. Oxford: Oxford University Press.
HERM, ANNE (2008): Recent migration trends: citizens of EU-27 Member States become
ever more mobile while EU remains attractive to non-EU citizens. Luxemburg:
Eurostat.
INTERNATIONAL ORGANISATION FOR MIGRATION (IOM) (1999): Migration Potential in
Central and Eastern Europe. Geneva: International Organisation for Migration.
KIOSSEV, ALEXANDER (2010): Notes on Self-colonising Cultures. Dostopno na: http://
www.kultura.bg/media/my_html/biblioteka/bgvntgrd/e_ak.htm (12. oktober 2015).
KUZMANIĆ, TONČI (2008): Prispevki h kritiki managerske paradigme. Ljubljana: Mirovni
Inštitut.
LAYDER, DEREK (1998): Sociological practice: linking theory and social research. London:
Sage.
MCDOWELL, LINDA (2004): Work, workfare, work/life balance and an ethic of care.
Progress in Human Geography 28(2): 145–163.
MCDOWELL, LINDA (2009): Old and New European Economic Migrants: Whiteness and
Managed Migration Policies. Journal of Ethnic and Migration Studies 35(1): 19–36.
MCDOWELL, LINDA, ADINA BATNITZKY IN SARAH DYER (2007): Division, Segmentation,
and Interpellation: The Embodied Labors of Migrant Workers in a Greater London
Hotel. Economic Geography 1(25): 1–25.
MENCINGER, JOŽE (2004): Transition to a National Market and a market Economy: A
Gradualist Approach. V Slovenia: From Yugoslavia to the European Union, M. Mrak,
M. Rojec in C. Silva-Jauregui (ur.), 67–82. Washington: World Bank Publications.
MIROIU, MIHAELA (2004): State men, market women. The effects of left conservatism

378
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 378 07/08/16 11:41

 on gender politics in Romanian transition. Feminismo/s 3(6): 207–234.
MOČNIK, RASTKO (2002): The Balkans as an element in ideological mechanisms. V
Balkan as metaphor, D. I. Bjelić in O. Savić (ur.), 79–115. London: MIT Press.
MOHANTY, CHANDRA TALPADE (2003): “Under Western Eyes” Revisited: Feminist
Solidarity through Anticapitalist Struggles. Signs: Journal of Women in Culture and
Society 28(2): 499–535.
NICOLA DOYLE, GERARD HUGHES IN ESKIL WADENSJÖ (2006): Freedom of Movement for
Workers from Central and Eastern Europe. Stockholm: Sieps.
ONG, AIHWA (2006): Neoliberalism as Exception: Mutations in Citizenship and Sovereignty.
Durham: Duke University Press.
OWCZARZAK, JILL (2009): Introduction: Postcolonial studies and postsocialism in
Eastern Europe. Focaal (53): 1–17.
PICKLES, JOHN IN ADRIAN SMITH (2010): Clothing workers after worker states: the
consequences for work and labour of oursourcing, nearshoring and delocalization
in postsocialist Europe. V Handbook of employment and society: working space, S.
McGrath-Champ, A. Herod in Al Rainnie (ur.), 106–124. Cheltenham: Edward Elgar.
RAE, GAVIN (2014): Learning the Lessions from 1989. Crisis and Resistance in Central
and Eastern Europe. Crisis and Resistance Conference, 22.–23. november. Warsaw
University.
SAMALUK, BARBARA (2014a): Whiteness, ethnic privilege and migration: a Bourdieuian
framework. Journal of Managerial Psychology 29(4): 370–388.
SAMALUK, BARBARA (2014b): Racialised ‘price-tag’: commodification of migrant
workers on transnational employment agencies’ websites. V Work and the
challenges of belonging: Migrants in globalizing economies, M. Pajnik in Floya Anthias
(ur.), 154–177. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing.
SAMALUK, BARBARA (B. D.): Migration, consumption and work: postcolonial perspective
on post-socialist migration to the UK. V pripravi.
SKEGGS, BEVERLEY (2004): Class, self, culture. London, New York: Routledge.
SKORA, MARIA (2014): Crisis as usual – austerity policy and decomposition of the
welfare state in Poland. V Crisis and Resistance in Central and Eastern Europe. Crisis
and Resistance Conference, 22.–23. november. Warsaw University.
ŚLIWA, MARTYNA (2009): Globalization ans social change: the Polish experience.
V Organizations, markets and imperial formations: towards an anthropology of
globalization, S. B. Banerjee, V. C. M. Chio in R. Mir (ur.), 198–216. Cheltenham, UK:
Edward Elgar.
STANOVNIK, TINE (2004): Social Sector Developments. V Slovenia: From Yugoslavia
to the European Union, M. Mrak, M. Rojecin C. Silva-Jauregui (ur.), 315–333.
Washington: World Bank Publications).
STENNING, ALISON IN KATHRIN HÖRSCHELMANN (2008): History, Geography and
Difference in the Post-socialist World: Or, Do We Still Need Post-Socialism?’
Antipode 40: 312–335.
STENNING, ALISON, ADRIAN SMITH, ALENA ROCHOVSKA IN DARIUSZ SWIATEK (2010):
Domesticating neo-liberalism: spaces of economic practice and social reproduction in

379
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 379 07/08/16 11:41

 post-socialist cities. Oxford: Wiley-Blackwell.
STRAUSS, ANSELM L. IN JULIET M. CORBIN (1990): Basics of qualitative research:
grounded theory procedures. London: Sage.
SURS, STATISTIČNI URAD RS (2007): Tables of long-immigration to Slovenia-nationality-
sex-age (2004–2007). Ljubljana: Statistični urad RS.
VAUGHAN-WHITEHEAD, DANIEL (2003): EU enlargement versus social Europe?The
uncertain future of the European social model. Cheltenham: Elgar.
VODOPIVEC, MILAN (2004): Labour Market Developments in the 1990’s. V Slovenia:
From Yugoslavia to the European Union, M. Mrak, M. Rojec in C. Silva-Jauregui (ur.),
292–314. Washington: World Bank Publications.
WATSON, PEGGY (2000): Politics, policy and identity: EU eastern enlargement and East-
West differences. Journal of European Public Policy 7(3): 369–384.
WILLS, JANE (2008): Making class politics possible: organizing contract cleaners in
London. International Journal of Urban and Regional Research 32(2): 305–323.
WILLS, JANE, KAVITA DATTA, YARA EVANS, JOANNA HERBERT, JON MAY IN CATHY
MCLLVAINE (2010): Global cities at work: new migrant divisions of labour. England:
Pluto Press.

380
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Balkanska migracijska pot

Notranja_264.indd 380 07/08/16 11:41

 381
Barbara Samaluk | Neoliberalna (samo)kolonizacija

Notranja_264.indd 381 07/08/16 11:41

w

Notranja_264.indd 382 07/08/16 11:41

Notranja_264.indd 383 07/08/16 11:41
 384
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica

Notranja_264.indd 384 07/08/16 11:41

 Borut Brezar
dovinopisnega znanstvenega polja, saj

Zgodovinopisje
lahko zgodovinopisje brez resne samo-
refleksije naivno podleže samoumev-

kot identitetna nostim ideoloških diskurzov in tako

postane, če uporabimo Althusserja,

vednost mehanizem v produkciji in reprodukciji

produkcijskih razmerij.
Knjigo sociologa Rastka Močnika z
naslovom O pisanju zgodovine lahko
MOČNIK RASTKO (2015): beremo kot odgovor na zgornje vpra-
O pisanju zgodovine. Ljubljana: šanje, čeprav se delo ne ukvarja le s
Založba /*cf.
slovenskim zgodovinopisjem, temveč
odpira vprašanja epistemologije zgo-
dovinopisja nasploh. Avtor popolnoma
podre predstavo, da se resnica zgo-
dovinskih obdobij skriva v nedolžnem
zgodovinskem gradivu, ki ga je potreb-
no samo ustrezno urediti, pa bo iz
njega zasijalo obdobje samo. Pri takem
Če prelistamo nekaj najbolj uvel- pristopu se pozabi na verjetja razisko-
javljenih slovenskih znanstvenih revij valk in raziskovalcev v sedanjosti, prav
in časopisov s področja zgodovinopisja, tako pa se zanemarijo pretekle predsta-
lahko hitro ugotovimo, da prispevkov ve. Rdeča nit in ena najpomembnejših
o epistemologiji zgodovinopisja prak- ugotovitev dela je, da zgodovinarke in
tično ne objavljajo. Po hitrem pregledu zgodovinarji pogosto nasedajo doma-
vsebinskih kazal znanstvenih publika- činskim predstavam (verjetjem) pretek-
cij, kot so Zgodovinski časopis, Arhivi, losti in te predstave celo vzamejo za
Kronika, Zgodovina za vse in Acta Histriae svoje vednostno izhodišče pisanja. Na
(zelo verjetno bi podobno odkrili tudi nekritično solidarnost s svojim predme-
pri drugih), lahko v številkah, ki so izšle tom jih napeljuje sodobna ideologija, ki
leta 2014 in 2015, najdemo en sam poleg predstav o sodobnosti producira
prispevek, ki se primarno ukvarja z epis- tudi samonikle predstave o preteklosti.
temološkimi vprašanji zgodovinopisja. Zgodovinopisje, ki za svoje izhodiš-
Podobno lahko ugotovimo, če pregle- če jemlje domačinsko stališče, predpo-
damo sezname tem, ki jih zgodovinarke stavlja, da ideologija v celoti obvladuje
in zgodovinarji odpirajo na zborovanjih sodobnice in sodobnike ter da je doma-
Zveze zgodovinskih društev Slovenije. činsko stališče eno samo. Ideologija pa
Nezainteresiranost za refleksijo ali celo ni strogo deterministična, še manj pa
nezmožnost mišljenja lastnih metod in je enotna, saj njen temeljni mehanizem
predmeta, kaj šele vloge zgodovinopisja deluje prav s pomočjo njene notranje
v družbi, postavlja vprašanje, če ne že razčlenjenosti. Verjetja, ki jo spremljajo,
dvome, o spoznavnih zmožnostih zgo- so pluralna in učinkujejo zaradi svoje

385
Čitalnica | Recenzije

Notranja_264.indd 385 07/08/16 11:41

 mnogoterosti. Še več: možno je verjeti in bližine (povezanost z drugo družino
v več verjetij hkrati, pa čeprav si ta preko poročenega para). Protislovne
nasprotujejo, mogoče je celo hkrati ver- zahteve strukture postavijo dopolnilno
jeti in neverjeti (v isto stvar). Prednost institucijo: zahtevajo se bodisi odno-
ideologije je ravno v tem, da ni sestavlje- si izogibanja ali pa zafrkantski odno-
na iz enega monolitnega kosa verjetij in si, torej odnosi bližine. Ravno necelost
neverjetij, ki bi se ob protislovjih družbe strukture in protislovja, ki jih normalno
sesul, ampak se je zaradi svoje hetero- delovanje strukture ustvarja, omogoča-
genosti sposobna prilagajati različnim ta različne rešitve, različne posamezne
situacijam. »Domačinski pogled« torej premise v shemi praktičnega silogizma.
ni en sam in ni zavezujoč. Zgodovinarke Predstave, ki se ob reševanju protislovij
in zgodovinarji morajo vpeljati razliko pojavljajo, spadajo k sami strukturi in
med verjetjem kot teoretskim koncep- jih je potrebno misliti skupaj s struktu-
tom in zdravorazumskim razumevan- ro. Bistvena za Radcliffe-Brownov teo-
jem verjetja, ki naj bi bilo enotno in retski postopek sta primerjalna metoda
neproblematično. Človekovega delo- in koncept ideologije. Podobno metodo
vanja ne moremo razumeti kot preprost je uporabil tudi Moses Finley na prime-
praktični silogizem, kjer se povežeta ru Šparte. Posebno strukturo Šparte
splošna (ideološka) premisa (stanje A je omogočil specifičen prehod iz siste-
je zaželeno) in posamezna premisa (če ma vojaške aristokracije v sistem ena-
storim a, bom ustvaril stanje A) v sklep kopravnih državljanov, ki je stare insti-
– dejanje (storil bom a). Ravno izje- tucije reinstitucionaliziral pod ideološko
me, ko posameznice in posamezniki ne dominanto sistema špartanske vzgoje
verjamejo ali ne delujejo (avtomatično) (agoge). Ta ni skrbela le za povezovan-
v skladu z ideološko premiso, pokažejo, je družbenih elementov v kompleks-
da je shema preveč enostavna in potre- no celoto, temveč je tudi za ideološko
buje dopolnilo. interpelacijo posameznikov in posa-
Močnik na podlagi koncepta »zafr- meznic. Podobno kot Radcliffe-Brown
kantskih odnosov« pokaže na nujnost je Finley ugotovil, da je nova struktura s
vpeljave temeljne ločnice med teo- svojim normalnim delovanjem povzro-
retskim postopkom in domačinsko ide- čala protislovja (npr. nevtralizacijo dru-
ologijo. Antropolog Radcliffe-Brown je žine v družbi enakih, hkrati pa zahte-
koncept izpeljal iz logike same družbe- vo po ustvarjanju družine) in prav ta
ne strukture in ne iz domačinskih pred- nepopolna struktura je omogočila, da
stav. Poroke znotraj družin so v vseh so posameznice in posamezniki glede
družbah prepovedane, zato posamezni- na svoje položaje v strukturi isto situ-
ce in posamezniki iščejo partnerje izven acijo opisovali iz različnih zornih kotov.
svojih družin. Normalno delovanje insti- Družbe za svoje preživetje potrebujejo
tucije kot je poroka pripelje dve druži- različne resničnostne programe, saj jih
ni v nenormalen položaj: za sorodnice necela družbena struktura nenehno sili
in sorodnike para velja hkrati odnos v prilagajanje in reševanje notranjih
oddaljenosti (pripadnost svoji družini) protislovij. Pripomočki, s katerimi posa-

386
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica

Notranja_264.indd 386 07/08/16 11:41

 meznice in posameznice krmilijo med predstava, ki sedanjim zgodovinarkam
resničnostnimi programi, so miti. in zgodovinarjem omogoča identifikaci-
V tretjem poglavju se Močnik oddal- jo z zgodovinsko kulturniško ideologijo
ji od klasičnih primerov iz antike in iz časa Perspektiv.
se loti analize današnjega slovenskega Delo se zaključi z analizo dela treh
zgodovinopisja. Na podlagi Radcliffe- zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z drugo
Brownovih ugotovitev v antropologiji Jugoslavijo: Jože Pirjevec, Božo Repe in
zgodovinopisju očita, da ne vpeljuje Peter Vodopivec. Prvemu Močnik očita,
temeljne razlike med diskurzom samo- da zgodovino Balkana razume kot boj
razumevanja zgodovinskih akterjev in med narodi. Narodi imajo za Pirjevca
teoretskim diskurzom zgodovinopisja. določujoče lastnosti, ki jih lahko nakaže-
Očita mu »dvojno mistifikacijo« – ideolo- mo s dihotomičnimi lastnostmi (avstrij-
ške prvine vzame za polje svoje vednosti, ski vs. ogrski del, zahod vs. vzhod, islam
hkrati pa se opira še na slepo ujemanje vs. neislam, katolicizem vs. pravoslav-
preteklih in sedanjih ideologij. Diskurz je, ipd.). Pirjevec zgodovinopisje pre-
samorazumevanja zgodovinskih akter- obraža v identitetno vednost, pri kateri
jev zanemarja spoznavno funkcijo in imajo odločilno vlogo v zgodovinskem
veliko bolj deluje kot družbena vez, procesu aparati gospostva. Identitetna
vzpostavlja komunikacijske kanale in vednost zatrjuje, da se je identiteta
izdeluje orodja produkcije in reproduk- porodila iz pravno-političnih ureditev,
cije identitete. Če upoštevamo še, da »narodi« pa brez ideoloških aparatov ne
samorazumevanje zgodovinskih akter- bi obstajali niti v preteklosti niti danes.
jev deluje kot samozaslepitev, morajo S tem retroaktivno upravičuje pretekle
postati domačinske predstave kvečje- (in sedanje) aparate gospostva. Božo
mu predmet analize zgodovinopisja, ne Repe afirmira aparate gospostva s
pa njegovo samoumevno izhodišče. Na tem, da piše s stališča ideologije vlada-
primeru zgodovinopisnega proučevanja jočih v posameznih obdobjih. Resnico
revije Perspektive: Mesečnik za kulturo in obdobja naj bi v zgodnejših fazah druge
družbena vprašanja (1960–1964) poka- Jugoslavije razkrival domačinski pogled
že, da so zgodovinarke in zgodovinarji kulturnih avantgardistov, nato mehkej-
nasedli (sedanjim in preteklim) doma- ša smer kulturnih birokratov, v 80. pa
činskim predstavam o totalitarizmu, saj je svoj pogled umestil v ideologije vla-
verjamejo v vsemogočnost oblasti in v dajoče frakcije, ki je pripravljala prehod
bipolarno razdelitev polja na »politiko« v kapitalizem. Zgodovinski proces se
in »kulturo«. Stereotip nadomešča vrzel tako kaže kot zaporedje legitimnih ure-
v razmisleku, slepo pego, katero se ne ditev, ki afirmirajo sodobno ureditev.
misli. Slepa pega predstavlja ideološko Peter Vodopivec je Repetovo shemo še
matrico, ki generira umevanja totalita- radikaliziral in za svoj pogled prevzel
rizma in določa spoznavni horizont. Po zgolj ideologijo vladajočih v sedanjosti.
analizi Močnik izpelje sklep, da je ide- Osamosvajanje Slovenije vidi kot telos
ološka shema tihega konsenza v času zgodovine in razkritje smisla zgodo-
restavracije kapitalizma tista sodobna vine, ki je organiziral tok procesov in

387
Čitalnica | Recenzije

Notranja_264.indd 387 07/08/16 11:41

 upravljal zgodovino. Vsi trije avtor- mestih. V knjigi avtorske skupine Kaj po
ji s svojim pisanjem prikrivajo, poleg univerzi? je v prispevku Konec univerze,
drugih zgodovinskih procesov, zlasti zmaga visokega šolstva analiziral struk-
razredni boj v preteklosti, prav tako pa turne vzroke za izgon teorije z univerz.
prikrivajo tudi razredne narave sedanjih Državna politika spodbuja privatizacij-
gospostev. Zgodovinopisje s tem izgu- ske procese visokega šolstva, kjer se
bi svojo spoznavno naravnanost in se teorija ne razvija, hkrati pa se na javnih
spremeni v identitetno vednost. univerzah uvajata centralizacija in biro-
Še vedno pa ostaja vprašanje: Zakaj kratizacija, ki postopno onemogočata
slovensko zgodovinopisno polje tako teoretsko prakso. Problematična je tudi
trdovratno vztraja v slepih pegah in vse višja prekarizacija zaposlenih. Če
se upira teoriji ter izgonu ideologije iz je bilo leta 1988 za polni delovni čas
svojega diskurza? Bržkone je vprašanje zaposlenih 83,9 odstotka visokošolskih
zastavljeno premalo natančno, saj zgo- učiteljev in učiteljic, se je do leta 2008 ta
dovinopisno znanstveno polje ni homo- delež znižal na 48,1 odstotek. Prekarno
geno. Obstajajo posameznice in posa- zaposleni visokošolski učitelji in učitelji-
mezniki, ki se z vprašanji epistemologije ce so eksistenčno odvisni od razpisov, ki
zgodovinopisja ukvarjajo, vendar njih- so naravnani na kratki rok, torej nimajo
ovo delovanje ostaja obrobno in težko stabilnega okolja, kjer bi lahko razvijali
prodre v mainstream zgodovinopisje. teorijo. Ta pa vedno zahteva svoj čas.
Zakaj torej zgodovinarke in zgodovinar- Knjiga O pisanju zgodovine prina-
ji, zbrani okrog osrednjih zgodovinopis- ša zgodovinarkam in zgodovinarjem
nih revij in institucij, niso zainteresirani potrebno izhodišče o potrebnosti teo-
za refleksijo svojih metod, predmeta in rije za njihovo delo, s katero se lahko
znanstvenega polja? Zdi se, da se pri postopoma odlepijo od sedanjih in pre-
tem vprašanju Močnik zadovolji z odgo- teklih domačinskih predstav. Med svo-
vorom, da so pritiski ideoloških apara- jim študijem zgodovine sem večkrat
tov preprosto premočni, vendar tega slišal pregovor, da je »zgodovinopisje
ne prikaže na ravni konkretnih praks in dekla politike«. To domačinsko pred-
domačinskih predstav. Ideološki aparati stavo lahko iz njenega deterministič-
tako izpadejo vsemogočno in deter- nega prizvoka obrnemo v drugo smer:
ministično, kar je v nasprotju s teorijo zgodovinarke in zgodovinarji si teorije
ideologije, ki jo je v knjigi razvil, saj sta želijo, saj jim bo pomagala »premagati«
ravno ne-celost ideologije in družbene ideologijo. Pa bodo izbrali to rešitev?
strukture tista, ki omogočata posamez-
nicam in posameznikom, da protislovja
rešujejo s pomočjo različnih resničnost-
nih programov, v samo strukturo polja Literatura
pa rešitev protislovij ni vpisana vna- AVTORSKA SKUPINA (2013): Kaj po
prej. Na tem mestu moramo upoštevati univerzi?. Ljubljana: Založba /*cf.
obsežen opus avtorja, ki je na podob-
na vprašanja že odgovarjal na drugih

388
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica

Notranja_264.indd 388 07/08/16 11:41

 Vesna Grahovac
končno lahko končala, kar sem začela

Življenje pisca
pred dvajsetimi leti v svojem magistr-
skem delu o elementih tradicionalne

skozi njegovo židovske kulture v proznih delih Danila

Kiša; napisala bom hommage o delu

lastno besedilo velikega pisca; in bila sem radovedna

ter rahlo nezaupljiva do tega, da je
nekomu uspelo ubesediti njegov opus
in življenje.
THOMPSON, MARK (2013): Birth Kiševo delo je tako kompleksno in
Certificate: The story of Danilo nenavadno v načinu ustvarjanja književ-
Kiš. Ithaca: Cornell University
nih likov, da me je zanimalo predvsem,
Press. (Izvod iz knjige rođenih:
priča o Danilu Kišu (2014). Buybook: kje in kako je Thompson začel: naj-
Sarajevo.) težje pri vsakem ustvarjalnem procesu
je namreč narediti koncept in začeti.
Fascinantna je rešitev, ki jo je kot ključ
za grajenje zgodbe o Kišu uporabil lite-
rarni kritik. Tako kot je pogosto pri
briljantnih idejah, je tudi ta enostavna,
Književni kritiki pogostokrat posta- Kiševo besedilo Rojstni list je razstavil
nejo strokovnjaki za enega pisca, ki ga v manjše celote, skupke nekaj besed
skozi celotno kariero analizirajo in iz oz. ene ali dveh povedi, in jih tematsko
njegovega dela ter življenja povzemajo obdelal. Thompson bralcu predstavlja
dele in dogodke, ki odgovarjajo njiho- različne dokumente, zgodbe oseb, ki
vim trenutnim domnevam ter ciljem. so poznale književnika, analizira pisce
Redki pa »zaživijo in preživijo« književ- in dela, ki so vplivali na Kišev književni
nikovo življenje v celoti, da bi izvede- stil in pojasnjuje nastanek likov, ki jih
li vsako, še najmanjšo podrobnost o je ustvarjal v svojih knjigah. To zgodbo
njegovem vsakdanjiku, družini, soro- preseka z interludiji, v katerih analizira
dnikih, izobraževanju, literarnih vzorni- njegovih sedem del. Vse je združil v
kih, ljubezni, željah, sanjah in strahovih. knjigo Rojstni list: Zgodba o Danilu Kišu,
Toda v obravnavani biografiji Marka za katero je dve leti pozneje prejel lite-
Thompsona se skozi zgodbo o Kišu pre- rarno nagrado Jana Michalskega. Knjiga
pletata tudi kulturni in zgodovinski kon- je prevedena v številne jezike, vključno s
tekst časa, v katerem je živel književnik srbskim in hrvaškim, v dva jezika torej,
in njegova družina, in pronicata skozi v katerih je, ko sta še bila združena v
njegovo ustvarjanje ter pisce in umetni- srbohrvaščino, ustvarjal Danilo Kiš. Na
ke, ki so vplivali na njegovo formiranje slovenski prevod še čakamo.
tako človeka kot pisca. V uvodu Thompson poskuša defini-
Povabilo, naj predstavim rati Danila Kiša kot človeka in ustvarjal-
Thompsonovo knjigo o Danilu Kišu, je ca. Svoje misli nadgrajuje z mnenjem
bilo zame močan izziv. To, da bom drugih književnih kritikov, ki so pisali

389
Čitalnica | Recenzije

Notranja_264.indd 389 07/08/16 11:41

 o Kišu. Zgodbo začenja z mislijo, ki je ter na podlagi njihovih zgodb, kolikor
sublimacija opisa književnika: »Obseden je to mogoče, rekonstruira njegovo živ-
s pisanjem, politiko in svobodo umetno- ljenje. Namen vsega tega je predvsem
sti glede na politiko, strasten antikomu- komparacija dejstev iz življenja pisca
nist in antinacionalist Danilo Kiš je bil in likov, ki jih je ustvarjal v svojih delih,
človek liberalnih prepričanj in močnih pri tem mislim predvsem na očeta.
čustev.« Piše o tem, kako so drugi znani Thompson poudarja, da je imel pisa-
pisci doživljali Kiša, citira pa samo Susan telj, ker ni poznal lastnega očeta, to
Sontag, ki je o književniku izjavila: »Je prednost, da si ga je lahko izmislil, kar
zelo ukoreninjen pisec, a vendar popol- podpre s Kiševo izjavo: »Ta oče, ki se
noma kozmopolitski, kar je najčudovi- pojavlja v mojih knjigah pod imenom
tejša kombinacija.« Thompson še doda- Eduard Sam ali E. S., je idealizirana
ja: »Ne glede na to da nikoli ni bil najbolj projekcija, ki ji na poti ni stala čvrsta,
karakterističen jugoslovanski pisatelj, je homogena masa realnosti in spominov.
postal bistveno jugoslovanski.« Oče je negativen lik, negativen v pome-
Kiševo besedilo Rojstni list avtor pre- nu odsotnosti in v pomenu knjižnega
naša v celoti in analizo piščevega življe- junaka. Je bolnik, alkoholik, Jud, v eni
nja začenja z osebo, za katero meni, da besedi idealen material za književni lik.«
je bistveno vplivala na njegovo književ- Mark Thompson dodaja, da se Kiš
no delo – z očetom. Književnikov oče pri opisu svojega očeta Edvarda, enako
je bil madžarski Jud, mati Črnogorka kot Joyce pri ustvarjanju gospoda Viraga
pravoslavne vere. Štiriletnega Danila v Uliksesu, ne drži dejstev, in ugotavlja:
sta leta 1939 starša krstila v Uspenski, »To prepletanje fikcije in resničnosti, ki
pravoslavni cerkvi v Novem Sadu, in ga je popolnoma brez vidnih šivov, je eden
s tem rešila usode številnih madžarskih od Kiševih zaščitnih znakov.« Celotno
Judov, ki so bili deportirani v koncen- poglavje v knjigi avtor posveča kom-
tracijska taborišča. Med njimi je bil tudi paraciji Leopolda Blooma iz Uliksesa in
njegov oče, ki je umrl v Auschwitzu. Eduarda ter Danila Kiša.
Edvard Mendel Khon je bil rojen leta Peščena zrna Kiševega življenja so
1889 v vasi Kerkabarabás v bližini mesta sestavljena s potrpežljivostjo tibetan-
Zalaegerseg na Madžarskem. Priimek skih menihov, a to ne tako, da bi ob
je, ko se je vpisal v trgovsko šolo, spre- tem Thompson prezrl zgodovino teda-
menil, da je zvenel bolj madžarsko, Kiss nje Jugoslavije, pisce, umetnike, književ-
oz. Kiš. V Subotici se je poročil z Milico. ne kritike ter profesorje s primerjalne
Deklica Danica, njun prvi otrok, se je književnosti. Zgodbe pogosto začenja
rodila leta 1932 v Zagrebu, Danilo pa kot pravi zgodovinar, opisuje dogodke
22. februarja leta 1935 v Subotici. in osebe, zadržuje bralca v pričako-
Thompson skrbno zbira vse podatke vanju, kam pelje navedeno in zakaj je
o Kiševem očetu ter življenju družine na pomembno za opis Kiševega dela, dok-
Madžarskem in v Vojvodini. Ne ustavlja ler naenkrat ne vidi prave »mandale«,
se pri zbiranju dokumentov, ampak išče povezave vsega naštetega in celotne
sosede, prijatelje in sošolce Danila Kiša slike.

390
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica

Notranja_264.indd 390 07/08/16 11:41

 Ne pozablja nobenega pomembne- skrbnostjo njegove matere (kristjanke).
ga dogodka Kiševega življenje: združu- Judovski element je omejen na zunanji
je šolanje, študij, ljubezen, najemniške svet, v katerem tava njegov oče, neob-
sobe, v katerih je živel v Beogradu, varovan s stališča zgodovine.«
podrobno opisuje osebe, s katerimi se Zgodbo o Kišu Marka Thomsona
je družil in celo to, kako se je prehranje- je nemogoče končati, ne da bi omenili
val ter kakšna oblačila je nosil. napade na književnikovo delo Grobnica
Thompsonove zgodbe imajo pogos- za Borisa Davidovića, objavljeno leta
to tudi same elemente kratkih zgodb. 1976, v katerih so ga beograjski kvazi-
Eno od teh je 12. poglavje, v katerem intelektualci in književniki, ki jih je vodil
piše o Marku Miljanovu, materinem Dragan Jeremić, tedanji predsednik
sorodniku, ki se je opismenil v 50. letu združenja pisateljev Srbije, obtožili za
življenja in napisal knjigo Primjeri čojstva plagiat, napisan po delu Karla Štajnerja
i junaštva. Thompson poudarja: »Tako 7000 dni v Sibiriji. Napadi so bili brez-
kot Marko je tudi Kiš imel močan moral- kompromisni in konstruirani za popol-
ni občutek dolžnosti, ko je šlo za jezik no manipulacijo bralcev. Očitali so mu
in odgovornost pisca. Podobno kot on žalitev naroda, da »žali lokalno tradicijo
je gojil mistično vero v kreativno moč in sodobne tokove naše književnosti«.
jezika, da hrani in oblikuje imagina- Odgovor na napad je bila Kiševa
cijo in – nezavedno – vpliva na naše knjiga Ura anatomije (1978), o kateri
resnično življenje.« Nadalje pojasnju- Thompson zapiše sledeče: »Napisana
je: »Jugoslovanski pisec, ki je imel rad v mesecu dni, Uro anatomije – Kiševo
evropski modernizem in književne eks- najdaljše literarno delo – odlikujeta hit-
perimente, ni mogel sklepati kompro- rost kompozicije in avtorska jeza. To
misov z obsesivno tradicijo niti zaradi je mogoče najbolj jezna knjiga, ki jo je
dejstva (mogoče prav zato), da so to veliki pisec napisal v zadnji polovici sto-
tradicijo simbolizirali njegovi predniki letja. Kiš je trdil, da je škandal ustvarjen
in ne glede na to da sta bili pogum in s ciljem, 'da se likvidirata knjiga in pisec'
morala ključni vrednoti tako zanje kot in da se v tem vidi 'dekadenca okusa,
tudi za Kiša.« kolaps (knjižnih) vrednosti in estetskih
Avtor se pogosto dotika Kiševih meril' v Srbiji, kar pomeni obenem v
judovskih korenin, vendar poudarja, Jugoslaviji. Svojo ogorčenost in oster
da je pisec le enkrat samkrat v inter- odgovor na napad je pojasnil z bese-
vjuju povedal, da je napol Jud oz. Jud. dami: 'Ničesar nimam, razen svojega
Književnik je judovstvo doživljal kot pisanja. Če me zanikajo kot pisca, mi
usodo, zgodovino in mitologijo pre- ne ostane nič'.« A za Danilom Kišem
ganjanja. Družina njegovega očeta ni je ostalo veliko, devetnajst objavljenih
ohranila stikov z njimi, kar je vplivalo proznih del oz. pesniških zbirk in številni
tudi na njegovo ustvarjanje. »Zato v nje- eseji.
govih knjigah ni domačega judovskega Kiš je skoraj polovico svojega življe-
vzdušja,« pojasnjuje Thompson, »notra- nja preživel v Franciji, vendar je pogosto
njost je vselej zaznamovana s toplino in prihajal v Beograd in v Novi Sad, kjer je

391
Čitalnica | Recenzije

Notranja_264.indd 391 07/08/16 11:41

 imel prijatelje. Med njimi je bil tudi moj
znanec, kolega karikaturist dnevnega
časopisa Dnevnik, za katerega sem tudi
sama delala kot novinarka. Vedoč za
mojo fasciniranost s Kišem, mi je oblju-
bil, da me bo spoznal z njim. Žal so mi
kmalu za tem povedali, da je preminil.
Ne glede na to, da mi ga ni uspelo oseb-
no spoznati, njegova dela živijo na moji
knjižni polici. Spominjajo me na moj in
njegov Novi Sad, na to, da so malošte-
vilni ljudje, kakršen je Mark Thompson,
ki razumejo kozmopolitizem in ki je bil
tudi osnova Kiševega življenja.

392
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 264 | Čitalnica

Notranja_264.indd 392 07/08/16 11:41

 393
Čitalnica | Recenzije

Notranja_264.indd 393 07/08/16 11:41

Notranja_264.indd 394 07/08/16 11:41